“IIENOS AIRES LETO 67 Maj A 2000 Let° JUBILEJA vi h o v n o Zgoraj: 1.Poldnevne duhovne obnove za žene je vodil 28. novembra v Slovenski hiši župnik Jože Bokalič CM. Levo: 2. Ob 60-letnici smrti Jožeta Kastelica na Aconcagui je skupina Mendoščanov poromala na njegov grob ter odkrila spominsko ploščo ob tej obletnici - Foto: Marija Neža Fink Grintal I p j ,, [fl f' 1 A Zgoraj: 3. Možje na dvodnevnih duhovnih vajah v Domu duhovnih vaj v San Miguelu od 3. do 5. decembra. 4. Žene na dvodnevnih duhovnih vajah v istem domu duhovnih val od 10. do 12. decembra. Oboje je vodil župnik Jože Bokalič CM-Foto: Olga Magister Levo: 5. Prenovljena rojstna hiša mons. Antona Oreharja v Predosljah pri Kranju UVODNIK MAJ, SPOMINI IN ODLOČITVE xz e je za Slovence mesec junij 1 čas spomina na pomorjene ju- nake in mučence, pa se v Marijinem cvetočem majniku spominjamo odločitev, ki so zaznamovale ljudi, družine in rodove. Maja oživi spomin vseh, ki so doživljali po revoluciji slovenski eksodus, odhod iz domovine, pa tudi onih, ki so se odločili, da kljub nevarnosti v domovini ostanejo. Obojim, pa tudi njihovim potomcem, so dale te odločitve neizbrisen pečat. Zakaj ste bežali, zakaj so šli od doma starši in vaših staršev starši, če niso bili ničesar krivi, sprašuje po pol stoletja rojake v zdomstvu kak slovenski časnikar. Tudi nekateri mladi, katerim starši niso pripovedovali svoje družinske zgodbe, si zastavljajo podobna vprašanja. Za temi se skriva obžalovanja vredna nevednost, za spraševanjem prvih pa poleg nepoučenosti morda še malo vzvišenega cinizma. Vsa Slovenija je posejana z ostanki trupel ljudi, ki so padli v roke komunističnim partizanom. Nas, ki smo pred njimi bežali, pa sprašujejo: Zakaj ste odšli, če niste imeli slabe vesti? Ironija. Mar naj bi vsi begunci s svojo smrtjo upravičevali umik pred nasiljem? Morda pa je prav, da nam stavijo taka vprašanja. Tako smo prisiljeni, da °d časa do časa razmislimo o razlogih našega odhoda od doma, tudi o tistih, na katere včasih nehote pozabljamo. Gotovo je bil najmočnejši razlog, ki iQ pognal večino takratnih beguncev na dolgo belo cesto, ohraniti življenje. Močna pa je bila tudi zavest, da je v nevarnosti njihova svoboda, svoboda njihovih družin, svoboda živeti po vesti in veri, svoboda odločati o svojem življenju. Sovraštvo, ki so ga komunisti kazali do vsega krščanskega že od prvih dni ^evolucije, je dalo razumeti, da pod njihovo oblastjo ne bo lahko biti kristjan. Mar se pripadniki te ideologije niso kot oblastniki povsod posluževali nasilja? Jasno je bilo, da se tudi slovenski komunisti ne bodo bali uporabljati sile Pn uničevanju vere. Nihče nima pravi-Ce, da bi mučeništvo iskal. Pred kakšne Preizkušnje bo postavljen mlajši rod, so MARKO KREMŽAR se bali starši. Kaj bo v takih razmerah z otroki, kaj s tistimi, ki se niti še niso rodili? Naj tvegajo, da bo brezbožni sistem poskušal iz otroških duš iztrgati Boga? Sprejeti nepoznane izzive začasnega begunstva (na trajno izselitev niso mislili) ali tvegati srečanje z nasiljem komunističnega režima, pred to izbiro je stal maja leta Gospodovega 1945 velik del slovenskih katoličanov. Nekateri so odšli, drugi so ostali. Ene je čakalo begunstvo, druge preizkušnja preganjanja in nasilja. Eni so se znašli v svetu, kjer je zahtevala več napora zvestoba slovenstvu, drugi v sistemu, kjer je bila težja zvestoba krščanstvu. Za te in za one, za potomce teh in onih, je mesec maj spomin na težko odločitev. Ko se starši ne bi odpravili na pot v neznano, večine slovenskih otrok, ki danes rastejo v obeh Amerikah, v Avstraliji in po Evropi, ne bi nikoli bilo. Ti mladi ne poznajo vetrinjskega polja, ne taborišč, v katerih so preživljali mladost njihovi predniki, in se niso nikdar z ladjo peljali čez ocean. In vendar imajo dovolj razloga, da poznajo im mislijo na tisti maj, ko so njihovi predniki s Slovenijo v srcu odšli iz domovine. Oni s svojo eksistenco so najbolj viden sad takratnih odločitev. Pa tudi otroci tistih, ki so ostali v domovini, imajo razlog, da se spominjajo maja petinštiridesetega leta. Njihove starše in nato tudi nje so takratne odločitve postavile na zahtevno pot preizkušenj in jih globoko oblikovale. Vsak na svoj način je prejel posledice takratnih, bodisi lastnih, bodisi svojih prednikov, majskih odločitev. Tako enim kot drugim je pri tem pomagala vera v Boga in zaupanje v pomoč Njegove dobrotljive Matere. Minilo je več kot petdeset let. Nasilja v domovini je konec, spomin na begunsko bolečino in na izseljenske težave polagoma bledi. Doma in v svetu raste nov rod katoliških Slovencev, ki pa včasih pozablja, da so bile njegove korenine posvečene s krvjo in s trpljenjem. Tudi njihova vera in narodna zavest stojita pred izzivi, ki niso manjši, čeprav so manj dramatični, kot so bili izzivi, ki so postavili njihove prednike tistega daljnega maja pred težko izbiro. Če je generacija slovenskih beguncev reševala svojo vero in svobodo z umikom v svet, sedanji rod slovenskih katoličanov, po svetu in v domovini, tega ne more, pa čeprav sta tudi zdaj v nevarnosti njihova vera in na povsem drugačen način do neke mere tudi svoboda. Svet, v katerem živimo, je v zadnjih petdesetih letih postal poganski. To ni več svet krščanskih zablod in krivih ver, marveč je svet grobega poganstva. Ta svet ne spoštuje naravnih vrednot in malikuje zlato tele v raznih oblikah s takim fanatizmom, da človeka spominja na najbolj dekadentna obdobja rimskega cesarstva. Kristjani smo v sedanjem svetu manjšina, ki živi - ne da bi se večkrat tega zavedala - pod neprestanim pritiskom in neredko celo pod prikritim nasiljem krščanstvu sovražnega javnega mnenja in poganskih družbenih navad. Zdaj nikomur ne grozita ne ječa in ne smrt zaradi verskega prepričanja in nihče ne bo postavljen pred sodišče zaradi moralnega življenja. Ves svet ima na ustih svobodo, a vendar je osebna svobodnost ogrožena, z njo pa sta v MAJ, SPOMINI IN ODLOČITVE wwvwwwwwwwwwwwwwwwv^www nevarnosti tudi naša vera in narodnost. Ni lahko biti svoboden, ko poganski svet diktira in nam vsiljuje življenjske norme, ki naj bi bile univerzalne, pa so globoko zanikanje krščanske morale in prezir vsake nravnosti. Ni lahko ostati svoboden, ko ti ponujajo drogo, ki te bo povedla v sanjski svet neodgovornosti, ni lahko biti svoboden, ko te silijo k zabavi, ki je bližnja priložnost za greh. Prav tako pa tudi ni lahko živeti sredi sveta kot Slovenec, ko celo nekateri rojaki v domovini dvomijo, da bi bila narodnost vrednota. Mučeništvo, cena ki so jo morali plačati za svojo zvestobo rodovi pred nami, ima zdaj drugačne, nekrvave oblike. Za dobo mučencev prihaja doba pričevalcev in spoznavalcev. Če so med predniki mnogi izpričali vero v vstalega Zveličarja s svojo smrtjo, je naloga novega rodu, da oznanja isto resnico z življenjem. Zahteva je enaka kot je bila: zvestoba Kristusu pomeni odpoved malikom, odpoved lahkotnemu anonimnemu bivanju v množici, odpoved neodgovorni brezbrižnosti, pa tudi odpoved strahopetnemu molku. Zvestoba je vedno pogumno dejanje, za kristjana pa pomeni še - križ. Ko so mučili Kristusa, ni bilo sledu o slavi. Bil je pretepen, zvezan, nag, brez moči in pogled nanj ni bil prijeten. Mučeništvo nima slavnega videza. Slovenski mučenci so umirali okrvavljeni, oropani dostojanstva, blatni in spomin nanje je umazan z lažjo. Podobno tudi nekrvavo pričevanje, ki je izziv sodobnemu kristjanu, ni prikupno. Kdor je drugačen od večine, ga imajo za čudaka, kdor ne sprejema poganskih navad, je zastarel. Fant in dekle, ki se držita božjih zapovedi, sta prezirana, kdor ne živi v skladu z modo, je starinski, čistost je večini v posmeh, zvestoba nesmisel, poštenost znak omejenosti, zavračanje splava ozkost in odklanjanje kontracepcije nerazumljiv fundamentalizem. Zavračanje vedno bolj plitvih in nemoralnih televizijskih programov, ki skoraj onemogočajo družinsko uživanje televizije, je za svet okrog nas znak prenapetosti. Odklanjanje kopališč in krajev, kjer se načrtno goji nemorala, naj bi kazalo na pretirano konzervativnost staršev, ki otrokom ne pustijo potrebne svobode, medtem ko je moralna obsodba sodomije za pogansko družbo nesprejemljiva diskriminacija. V svetu, ki ga doživljamo in čaka naše mlade, smemo pričakovati, da bomo diskriminirani, predvsem kristja- PAPEŽ 12. IN 13. MAJA V FATIMI Janez Pavel II. bo maja romal v Fatimo, kjer bo za blažena razglasil vidca pastirčka Francisca (1908-1919) in Jacinto (1910-1920). Edina še živa vidkinja, 92-Ietna Lucia dos Santos, je redovnica. Kot je znano, papež Janez Pavel II. pripisuje ozdravitev po atentatu 13. maja 1981 na Trgu sv. Petra prav fatimski Maryi. MAG. STANISLAV HOČEVAR novi beograjski nadškof koadjutor Novi beograjski nadškof koadjutor je postal salezijanski duhovnik mag. Stanislav Hočevar, ki je bil doslej 12 let višji predstojnik svojim slovenskim sobratom. Rojen je bil 12. novembra 1945 v Škocjanu pri Novem mestu in v duhovnika posvečen 29. junya 1973 v Ljubljani. Leta 1997 je bil en mesec pri nas v Argentini in vodil duhovne vaje za žene in može ter druga duhovna srecary'a. Beograjski nadškof in metropolit je dr. Franc Perko, ki bo najbrž prosil Sveti sedež za razrešitev službe, ki jo opravlja od leta 1987. ni. Smo manjšina v poganskem svetu in prav bi bilo, da se za lep čas sprijaznimo z dejstvom, da bomo v marsičem drugačni od večine. Slovenci, ki so odšli v svet kot izseljenci ali kot begunci, so se znašli, vsi brez izjeme, pred izzivom drugačnosti. Spoznali so, da je težko biti drugačen toliko časa, dokler se s tem ne sprijazniš, dokler svoje drugačnosti ne sprejmeš. Če hočeš biti na vsak način enak večini, te to napolni z bolestno negotovostjo in občutkom manjvrednosti. Ko pa različnost sprejmeš kot del danosti, opaziš, da so jo ljudje okrog tebe sprejeli prej ko ti in da jo cenijo. Takrat drugačnost neha biti breme in človeku celo pomaga, da je življenje pestro in polno. Vsi kristjani stojimo pred takim izzivom. Ni lahko živeti kot prezirana manjšina, dokler si želimo biti podobni večini. Brez samozavesti, brez ponosa sta v svetu ogrožena naša vera in naša narodnost, ker je v nevarnosti naša osebnost. Biti to, kar si, Slovenec in kristjan, je prvi pogoj za razvoj osebne samostojnosti, iz katere raste tudi družbena koristnost in z njo ugled. Seveda to ni lahko in marsikdo meni, da je za kristjana primerneje, da se utopi v množici in prilagodi prevladajočim tokovom družbe. To naj bi bilo bolj v skladu s ponižnostjo. Tako gledanje je zgrešeno. Že Jezus nas je opozoril, da moramo kristjani delovati med ljudmi kot sol. Sol je različna od testa in prav zato daje kruhu okus. Soli je malo, pa vendar preprečuje gnitje. Tudi v družbi ima sol podobno nalogo; brez nje bi se proces družbenega razkroja razširil do take mere, da bi bila nezmožna orga-ničnega obstoja. A tudi sol je koristna le, kadar služi; sama je neužitna. Pomembna naloga je to, a vendar ostaja sol, ko služi svojemu namenu, na videz neopazna, čeprav do konca razpoznavna in različna. Podobno je in bo z nalogo, pred katero smo postavljeni tudi slovenski kristjani. Dolžni smo se je lotiti kot pokončni in samozavestni ljudje, navajeni živeti iz svojih korenin, ne glede na pritiske okolja, ter sprejeti s tem povezane posledice v zavesti, da naše delo ne bo našlo razumevanja, kaj šele priznanja na tem svetu. Kakor celotni krščanski nauk, sta mučeništvo in pričevanje kristjanov enim v pohujšanje in drugim v posmeh. A če tega posmeha in pohujšanja, tudi s strani nekaterih dobrih ljudi, ne sprejmemo kot potrebno ceno, ki jo zahteva naša vera, bomo težko živeli. Pred to nalogo, ki je poslanstvo, so postavljeni predvsem mladi kristjani po vsem svetu. Njim in vsem vernikom, tudi nam, je zaklical papež Janez Pavel II. letos marca, ko je kot romar nagovoril množico z gore Blagrov ob Genezareškem jezeru: „Biti kristjan danes se vam bo morda zdela naloga, ki presega vaše moči, vendar ne pozabite, da vas Jezus ne pušča samih, ko se soočate s tem izzivom, ampak je vedno z vami, da bi vašo slabost preobrazil v moč.” Majske odločitve po koncu komunistične revolucije na Slovenskem so bile pomembne za posameznike in za družine do današnjih dni. Na začetku novega stoletja je nova, mlada generacija Slovencev ponovno na razpotju. Tudi od njihovih odločitev za svobodo svojemu rodu in svoji veri bo odvisna življenjska pot njihovih potomcev, posredno pa vsega našega naroda. ■ NEKJE JE DAN VINKO BELIČIČ ... En cel kos naroda, odrezan od temena do dna, se je vzdignil na pot umika proti planinam, preko planin. S temi tisoči, ki so krenili v nepoznan svet - drugačni rasti, drugačnemu zorepju naproti - in jih je zmagovalec videl lahko le v hrbet, so bili vsi stanovi: preživeli politični vodniki, škof s številno duhovščino, jjucjje vseh izobrazbenih stopenj in poklicev - pravniki, šolniki, umetniki, študenti, kmetje in delavci z družinami, fantje in dekleta - na kolesih, peš, na vozovih. Razen teh tisočev pa so se ko sivo-modre lise strnjeno pomikali proti Karavankam in čezr\je še drugi tisoči: domobranski bataljoni, ki jih je nevidno za-senčevala perut otožnega angela. S prevaro vrnjeni z Vetrinjskega polja bodo ti vojščaki, ti fantje in možje prej kot v treh mesecih drug za drugim pokonci prejeli strahotno obhajilo smrti iz zmagovalčeve roke ter omahnili v jame in brezna domovine. Njihovim ostrmelim svojcem bosta preostala samo jok in molitev; a zgodovinarji bodo čakali, kateri heroj si bo za tisti pokol upal prevzeti odgovornost. Temelj, na katerem bo stala nova hiša, je bil tako zacementiran. Si je Fronta ob svojem rojstvu želela takšno zmagoslavje? Npjbrž ne. Toda kaj je mogla s skrajno nepopustljivostjo in oblastiželjnostjo svoje vodilne sile, komunistične stranke, z zastraševanjem, grožnjami, nasilji in umori doseči drugega kot vse domače nasprotnike nagnati v nehoten, za obče gledanje izdajalski položaj: na rodnih tleh pri osovraženem okupatorju, v neizbežno zunanje sodelovanje z njim - in jih potem, na sramotni oder postavljene, zapečatiti. Ali pa v njih vsaj nezaupljivost do sebe same zbuditi? Tako je nekatere spravila s sveta, druge pa je spravila iz domovine ter jih Primorala - razpršene po tujih deželah, Pod drugimi zvezdami, v drugačnem podnebju - pol življenjske moči porabiti za vživ]janje v novo okolje in za učenje novih jezikov, prilagoditi imena in priimke tujim pisavam, stati v pozoru ob tujih himnah, žvečiti pelin domotožja, Premagovati spomine na Evropo, brezmočno gledati, kako se že kri prvega rodu meša s krvjo tujine, obenem pa ve-Qeti: „Nismo se motili: domovino je do- letela nesreča, ki smo se je bali.” Zdpj je fronta z elito na čelu imela v svojih rokah tisto, na kar je štiri leta noč in dan mislila in za kar ji nobena žrtev ni bila prevelika: vso oblast. Božanstvo Vsa oblast v imenu vse odgovornosti postavi na čelo institucij svoje najzvestejše. Oni vodijo vzgojne in kulturne zavode vseh stopenj ter usmerjajo tisk, radio, televizijo, gledališče, film. A poglavitna skrb velja naj dragocenejšemu: dedičem slave, nadaljevalcem poti. Njegovi zapovedi sta dve, d asi druga le prvo dopolnjuje: „Spoznavaj in uživaj ta svet! Ne glej drugam in drugače ko predse in vodoravno, saj zgoraj in onkraj ni nič!” To zlato božanstvo podkupuje ali duši nasprotnike in nagraja slavilce. Zgradi si svetišča, kapelice in znamenja ter uvede praznike, svečenike in liturgijo po svojem okusu, v svoje poveličanje, v kajenje svojemu imenu. Uradni zgodovinarji vejo, kaj so dolžni: učiti resnico, kije povolji božanstvu - in je lahko laž ali polresnica - a vsako drugo zamolčevati. Pa tudi varuhi zakona, po katerem se je podanikom prepovedano „vznemirjati”, budno pazijo, da ne bi iz gladke sive stene preopazno pognali bledordeči nageljčki drugačnosti. Kristjana, ki sta oblast še posebno pogosto imela v mislih - Tone Fajfar in Edvard Kocbek - nista bila med vojvodi, ki so na žrebcu zgodovine slovesno vjezdili v Ljubljano: opravljala sta vsak svojo službo v beograjskem zatišju. Nista torej užila sladkost devetompjskega triumfa. Prvi je z mnogimi tovariši šel do kraja, sprejel je novo vero in stopil v novo cerkev. Drugi je osamljen izpil žolč poraza in ostal živa priča petle-tja, ko seje podoba prihodnosti spočela s pesmijo in sanjami ter končala s solzami srca. Ako namreč dvajset do trideset tisoč bratov in sester enega n^jmargših evropskih narodov iz odpora, protesta ali straha pred osvoboditelji vse pusti in se umakne v tujino, a tisoči drugih, ki ne zmorejo ločitve ali so že v pasti, sklonijo hrbet in glavo ko pred neurjem, zagrne slavolok zmage senca in ostane na i\jem. Senca pa spričuje, da je nekje luč. (Nekje je luč, založil Tabor, Trst, febr. 75) V L U J A N ! Romanje v Lujän bo v nedeljo, 14. maja; na tem vsakoletnem romanju v največje Marijino božjepot-no svetišče v Argentini se zberemo Slovenci iz vseh predelov Velikega Buenos Airesa, predvojni in povojni vseljene!, in posamezni rojaki tudi iz notranjosti dežele, da kot člani slovenske verske skupnosti v deželi ob Srebrni reki izrazimo svojo prisrčno pobožnost do skupne duhovne Matere, se ji zahvalimo za njeno varstvo in se ji priporočimo še za naprej. Naj bo letos, v jubilejnem letu, romanje še bolj številno in prisrčno in nas še tesneje poveže v versko in narodno skupnost! Lj aramani in Slovenci BOŽIDAR FINK judje, ki trajno uživamo duhovno svobodo, težko razumemo ravna-nje tistih, ki zaradi prepričanja trpijo pod javnim pritiskom in so žrtve preganjanja. Še težje sprejemamo, da se ljudje ne sproste in ne opogumijo niti potem, ko se konča nasilje. Begunci in preseljenci smo doživljali duševne bolečine zaradi izgube domovine, trpeli v skrbi za prihodnost in morali prenašati telesne nevšečnosti brezdomstva. Rešeni smo pa bili duhovnega nasilja. V Sloveniji pa so ljudje pod komunističnim totalitarizmom zaradi krščanskega prepričanja in privrženosti Cerkvi živeli v strahu za življenje, svobodo in preživetje ter jim je bila odvzeta možnost prostega javnega izpovedovanja in širjenja vere. Božič se je smel javno praznovati šele po letu 1989. Brutalna in prefinjena proticer-kvena gonja je vtisnila vernim globok občutek strahu ali vsaj zadržanosti, zaradi katere se mnogi še zdaj ne upajo sproščeno stopiti pred javnost in zatajujejo svoje prepričanje. To občutje zaznavamo obiskovalci Slovenije, ugotavljajo pa ga osebe, ki doma preiskujejo duševno stanje slovenske družbe. Ob ugotavljanju tega manj dobrega stanja je treba pokazati tudi drugo stran. Kljub nevzdržnemu pritisku in nenehnemu načrtnemu preusmerjanju javnega mnenja je mnogo ljudi vztrajalo v svojem prepričanju, nekateri odkrito, drugi manj vidno, ko so se na zunaj prilagajali razmeram, vendar tako, da se niso odrekali zavezanosti veri in Cerkvi. Tisti, ki so zaradi prepričanja sprejemali trpljenje, zaslužijo občudovanje, z drugimi moramo imeti razumevanje. Vsem pa je treba vlivati pogum, da vsaj zdaj pokažejo svojo duhovno istovetnost in tudi nastopijo za uveljavljenje svojega mesta v javnem življenju. Takih primerov, kot je naš, je bilo mnogo v zgodovini človeštva. Z enim od njih se je soočal v Makedoniji in na Kosovu škof Janez Gnidovec. (O njem v knjigah Alojzija Geržiniča Božji služabnik Janez Gnidovec, Baragovo semenišče, Buenos Aires, 1972, in Antona Pusta CM Vsem sem postal vse, Družina, Ljubljana, 1999). V svojem apostolskem območju se je srečeval s skupino Ijaramanov (ijara=pisan, man=vera, torej ljudje pisane ali mešane vere). To so bili katoličani, ki so pod turško oblastjo skrivali svojo vero. Muslimani so katoličane preganjali, mučili in jih silili v odpad. Zato so katoličani v hudih razmerah morali skrivati vero, postali so Ijarama-ni. V srcu so ohranili krščansko vero ter so zasebno po njej živeli, na zunaj pa so se vedli kot muslimani, tako da so posnemali njihove običaje. Katoliški duhovnik je občasno prihajal k njim na dom, jim maševal, jih poročal, krščeval njihove otroke in jih duhovno oskrboval. Ob velikih praznikih so doma molili in izpovedovali vero v troedinega Boga. Križ in svete podobe so imeli skrite in so jih jemali iz skrivališča samo zvečer in ob praznikih. Muslimanski sosedje so se z Ijaramani norčevali, zato so nekateri popustili pritiskom in se opravičevali, češ če je Bog dopustil take razmere, bo že uredil, da se bodo kdaj spet lahko vrnili k prejšnji veri. Žene so bile Katoliški cerkvi najbolj zveste in so prenašale versko prepričanje na otroke z družinsko vzgojo in domačim bogoslužjem. Poleg odpadov so bili pri njih ob preganjanju tudi zgledi pričevanja in muče-ništva. Nekateri Ijaramani so se skrivaštvu odrekli in javno izpovedali krščansko prepričanje. Oblastniki so take najprej odvračali od odločitve. Ko pa jim ni uspelo, so jih zapirali in mučili. Eno tako skupino z ženami in otroki so nagnali v pregnanstvo v Malo Azijo ter je bila njihova pot strahotna. Ko so se preživeli vrnili po mednarodnem posredovanju, so preizkušeni v trpljenju utrdili katoliško skupnost, ki se še zdaj nadaljuje v njihovih potom- NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA MAJ • Splošni: Da bi nam bila Marija, mati našega Gospoda, zgled zvestobe in velikodušnosti pri hoji za Kristusom. • Misijonski: Da bi svetoletno obhajanje spomina novih mučencev v Cerkvi oživilo misijonsko delo. • Slovenski: Da bi se naše družine odprle za življenje, za duhovne vrednote in za duhovne poklice. cih. Ponosni so na prednike, ki so bili mučenci za vero, ter vzdržujejo svoje cerkve in imajo lastne duhovnike. Večina Ijaramanov pa se je vendar navadila na muslimanski način življenja ali so imeli prevelik obzir do muslimanskih sosedov in se niso vrnili k veri prednikov, niti potem ne, ko ni bilo več turške nadvlade. Čeprav se jim ni bilo treba bati preganjanja, so bili zmehčani in so se preveč bali prevladujočega okolja. Škof Gnidovec je te značajsko prizadete ljudi z vsemi močmi spodbujal, naj se javno priznajo za kristjane in kot kristjani tudi živijo. Opisani primer iz skopske škofije je podoben razmeram v Sloveniji za časa komunistične revolucije in diktature ter zdaj: državna vera marksizma-leninizma, prezir in dušenje drugih verskih in političnih idej, zapostavljanje in uničevanje njihovih privržencev, umik v zasebnost zaradi ohranjanja vere in prepričanja, priliko-vanje razmeram zaradi preživetja ali lagodnosti, junaški odpor do mučeniške stopnje, poznejše stanje strahu in medlosti, zajetost v preživelo miselnost, pa tudi razveseljivo osveščanje in sprejemanje klica k vrnitvi in odgovornosti. Če razumevamo nastanek in pot makedonsko-kosovsko-albanskih Ijaramanov, se bomo vživljali tudi v ravnanje slovenskih ljudi v polpreteklem in sedanjem času. Občudovali bomo junaštvo pričevalcev in odpornikov ter se varovali prenaglega obsojanja večine, ker je živela s sklonjeno glavo in zaprtih ust. Razumevali bomo, zakaj se tako počasi vrača sproščenost in pripravljenost za pogumen nastop. Prispevali pa bomo tudi po svojih močeh, da se bo stanje hitreje spreminjalo tako, kot je primerno svobodni družbi v sedanjem svetu. Odpuščajmo in prosimo odpuščanja apež Janez Pavel II. je na prvo postno nedeljo, 12. marca, vodil spravno bogoslužje v baziliki sv. Petra v Rimu in vse tiste, ki so jim katoliška Cerkev in katoličani v preteklosti prizadejali kakršne koli pravice, prosil odpuščanja. To dejanje, ki je sledilo izidu dokumenta Mednarodne teološke komisije Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti (v vatikanskem tiskovnem središču so ga predstavili 7. marca), je bil eden od vrhuncev svetega leta 2000, obenem pa sklepna prošnja v vrsti poprejšnjih papeževih prošenj za odpuščanje in rehabilitacij posameznikov. Posebej vidno znamenje sprave je bil križ iz 14. stoletja, ki ga verni častijo v svetih letih v baziliki sv. Petra, sicer pa ga hranijo v cerkvi mučenca sv. Marcela. To sveto znamenje, na katerpm je za grehe človeštva dotrpel sam Božji Sin, vzor najglobljega odpuščanja, je papež med spravnim obredom objel. S tem je poudaril, da sta priznanje grehov in prošnja za odpuščanje naslovljeni na Boga, ki edini more odpuščati grehe. V tem duhu je bil tudi prvi postanek spokorne procesije s papežem in kardinali na čelu pred kipom Michelangelove Pietä. S tem postankom so hoteli povedati, da želi Cerkev kot Mati Božja objeti Odrešenika, vzeti nase preteklost svojih sinov z njihovimi grehi, prizadajanimi krivicami in napakami vred in Očeta milosti in večnega življenja prositi odpuščanja. Spokorna procesija se je nato med Petjem litanij vseh svetnikov pomikala Proti oltarju, navzoči pa so svetnike in svetnice prosili, naj posredujejo pri Bogu za grešne ljudi, ki še vedno romajo na zemlji oziroma so na poti v nebeški Jeruzalem. Janez Pavel II. je zatem vodil molitev priznanja sedmih vrst krivd in Prošenj za odpuščanje. Prvo priznanje krivde je zadevalo grehe članov Cerkve na splošno; drugo grehe zaradi nespoštovanja oziroma teptanja resnice, ko bi tej morali verodostojno 'n neomajno služiti; tretje zaradi grehov, ki so krnili edinost Kristusovega telesa -Cerkve; četrto zaradi krivic, prizadejanih Judom; peto zaradi grehov zoper Ijube-2en. mir, pravice narodov, spoštovanje različnih kultur in verstev; šesto zaradi Qrehov, ki so ranili dostojanstvo žene in edinosti človeškega rodu; sedmo zaradi grehov zoper temeljne človekove pravice. Ob koncu spravnega obreda je papež prosil zbrane vernike, naj očiščenje spomina zaradi preteklih napak in krivic ter prošnje za odpuščanje tako Cerkev samo kot vsakega njenega član spodbudijo k prenovljeni zvestobi evangeliju. V svojem govoru med mašo je papež najprej pozval, da smo „pred Kristusom, ki si je iz ljubezni privzel naše krivde, povabljeni h globokemu izpraševanju vesti”, k „očiščenju spomina”, o katerem govori dokument Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti. Zanj se je papež teološki komisiji tudi zahvalil, obenem pa povedal, da je „zelo koristen za pravilno razumevanje in uresničevanje pristne prošnje za odpuščanje, utemeljene na objektivni odgovornosti, ki jo imajo kot člani skrivnostnega Telesa vsi kristjani”. Po papeževem prepričanju „priznavanje stranpoti v preteklosti služi predramitvi naše vesti pred sedanjimi kompromisi ter vsakemu odpira pot k spreobrnjenju”. PRILOŽNOST ZA SPREOBRNJENJE K EVANGELIJU ,,Priznati moramo nezvestobo evangeliju, v katero so se zapietii naši bratje, še zlasti v drugem tisočletju. Prosimo odpuščanja za razdeljenosti med kristja- ni, za uporabo nasilja, h kateremu so se nekateri zatekli v službi resnice, za nezaupanja in sovražnosti do članov drugih verstev,” je pozval papež. To pa seveda ne pomeni, da smo kristjani sedanjega časa odporni do grehov in slabih dejanj: ,,Pred ateizmom, versko brezbrižnostjo, razkristjanjenjem, etičnim relativizmom, kršenjem pravice do življenja, brezbrižnostjo do revščine v številnih državah ne moremo drugače, kot da se vprašamo, kakšna je pri tem tudi naša odgovornost.” To je bila ena stran papeževe prošnje za odpuščanje drugih nam, katoličanom. Potrebno pa je tudi naše odpuščanje drugim: ,,Ko priznavamo svojo krivdo, odpuščamo tudi krivice, ki so nam jih storili drugi. V zgodovini so bili kristjani zaradi svoje vere neštetokrat predmet zatiranj, prenapetosti in preganjanj. Kakor so žrtve teh dejanj odpustile svojim preganjalcem, tako odpustimo tudi mi. Cerkev se je tako danes kot vedno čutila zavzeta za očiščevanje vsakršne jeze ali maščevalnosti v spominu na te žalostne dogodke. Jubilej tako postaja ugodna priložnost za globoko spreobrnjenje k evangeliju,”je papež poudaril bistvo zgodovinskega očiščevanja spomina. Sprava namreč v krščanskem smislu pomeni približevanje temeljnim evangeljskim držam, od katerih so se posamezniki, ustanove ali skupnost z vprašljivimi dejanji oddaljili. Janez Pavel II. se ja na koncu govora vprašal ravno to: kaj pomeni sprava? Da bi to razumeli, je treba najprej vedeti, kaj pomeni razdeljenost, ločitev. Primer ločitve, priznanja napačnega dejanja in prošnje za odpuščanje ter sprave z očetom (Očetom) nam je lahko izgubljeni sin. Kot je izgubljeni sin ob vrnitvi pokleknil pred očeta, priznal krivdo in ga prosil odpuščanja, je pred Bogom v imenu Cerkve naredil tudi papež in k temu povabil vse katoličane: „Kot Petrov naslednik prosim, da bi Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, v tem letu usmiljenja pokleknila pred Bogom in dosegla odpuščanje za pretekle in sedanje grehe svojih otrok." Janez Pavel II. je opozoril, da se nihče ne sme imeti za pravičnega pred Bogom, kajti vsi so(smo) grešili, vendar morajo(mo) biti v sebi trdni, da „kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost". S temi besedami, predvsem pa s svojim spokornim in spravnim dejanjem je papež začel proces notranjega očiščevanja Cerkve in njenih članov ob prehodu v novo tisočletje krščanstva. Že v apostolskem pismu V zarji tretjega ti-sočlejta je poudaril: „Cerkev ne more prestopiti praga novega tisočletja, ne da bi svoje sinove vodila k očiščenju, kesanju napak, nezvestob, nedoslednosti in zamujanj.” Janez Pavel II. je kot rimski škof in v moči ter poslanstvu svoje pe-trinske službe priznal in obžaloval grehe katoličanov v stoletjih vse do danes. Ker želi služiti resnici, veri in ljubezni, slediti najvišjemu vzoru - Kristusu samemu. 2000. obletnica Jezusovega učlovečenja in sveto leto je bila najlepša priložnost za to. PREDSTAVITVI DOKUMENTA SPOMIN IN SPRAVA Teološko „podlago” za papeževo opravičenje je dal dokument Mednarodne teološke komisije Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti. V tiskovnem središču Svetega sedeža so ga ob izidu predstavili 7. marca, le dva dni pozneje, 9. marca, pa ob izidu slovenskega prevoda v tiskovnem središču na Družini. Slovenski prevod dokumenta so v prostorih Družine predstavili predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode, tajnik Slovenske škofovske konference mons. prof. dr. Anton Štrukelj (sodeloval je pri njegovi pripravi) in direktor Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference dr. Janez Gril. Nadškof Rode je najprej povedal, da je papeževo opravičenje „za napake katoličanov v 2000-letni zgodovini" v nedeljo, 12. marca, lahko „zgled tudi za druge Cerkve, religije, voditelje držav", kajti „krivda ne bremeni samo katoliške Cerkve. Lahko rečemo, vsi smo krivi, tako verske skupnosti kot države. V zgodovini ni nedolžnih narodov," je povedal dr. Rode. Pri tem je omenil krivice in napake, ki so jih drugim narodom povzročili Francozi, Nemci, Japonci in drugi narodi. Ti se imajo za marsikaj opravičiti. Ko papeževo spokorno in spravno dejanje predlaga svetu „novo etiko odpuščanja..., poziva tudi druge na pot kesanja in sprave". Papeževo opravičilo pa ni prvo, saj se je doslej v imenu Cerkve že opravičil Judom za krivice, ki so jim jih v zgodovini naredili katoličani, za dejanja nestrpnosti do njih (antisemitizem). Dalje se je papež prizadetim opravičil za trgovino s sužnji, inkvizicijske postopke, rehabilitiral znanstvenika Galileja in Husa. Za njim so to naredile tudi škofovske konference. Nemška se je opravičila drugim narodom zaradi zločinov, ki so jim jih prizadejali nacisti, pol- SPRAVA, ne razredno sovraštvo! JANEZ JUHANT „ Utelešenje krščanstva vključuje skladno razreševanje vprašanja razmerja med po- sameznikom in skupnostjo. Mislim na ... žeja po takšnih rešitvah. ” Ria takšno ureditev razmerij med 'juc*m' ie mislil papež v dokumen I M tu Spomin in sprava, v katerem se opravičuje za grehe, ki so jih napravili kristjani katoliške Cerkve in njeni predstavniki v dvatisočletni zgodovini krščanstva. Papež se je dotaknil zgodovinskih primerov krivičnega ravnanja kristjanov, na primer v Braziliji, Senegalu, na Češkem pa tudi drugod. Opozoril je na diskriminacijo Judov, žensk in na nasilje križarskih vojn, inkvizicije, čarovniških procesov. Izposta- skladno razmerje nasprotij. Ljudi danes Simone Weil vil je netolerantnost in nasilnost katoličanov v misijonih in sploh v odnosu do članov drugih Cerkva in ločin. Svet je pretežno ugodno sprejel to potezo ustanove z dvatisočletno tradicijo in jo ocenil kot pomembno dejanje. Pravzaprav je takih dejanj v sodobnem svetu izjemno malo. Podobnih izjav nekatere pomembne pravoslavne in druge Cerkve še niso premogle. Še manj je taka opravičila slišati iz ust šefov držav na Vzhodu in na Zahodu; častna izjema so nemški voditelji, ki so pokleknili na zemljo njihovih nekdanjih žrtev. Zgled sprave iz povsem neopravičljivih razlogov ne gre v račun nekdanjim komunistom ali po novem marksoliberalcem, kot jih je dobro imenoval Alojz Rebula. Od njih kakor da zaman pričakujemo podobne civilizacijske poteze sprave. Zaman smo čakali, da bo predsednik republike Kučan kot nekdanji šef partije storil kaj več, kot je (očitno) iz taktičnih razlogov storil leta 1990 po spravni maši v Rogu. V Stockholmu je pred kratkim zamolčal ves tragični povojni komunistični holokavst. Predsednik Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Tine Jaklič je javno zatrdil, da naša uradna politika zavestno noče popraviti povojnih krivic. Slovenski nacionalni mediji so ob zdajšnjem papeževem spravnem dejanju v razlagah znova potrdili, da revolucija še traja in da jska Nemcem zaradi izgona tam naseljenih rojakov po koncu druge svetovne vojne, španska za vse, kar se je med državljansko vojno dogajalo krivičnega pod generalom Francom, francoska zaradi krivic, ki jih je povzročil režim generala Petaina. Tudi Cerkev na Slovenskem se je že večkrat opravičila in obžalovala medvojne dogodke. To so naredili škof Vovk, nadškof Pogačnik, nadškof Šuštar in Slovenska škofovska konferenca. Nazadnje, 31. oktobra lani pri Sv. Urhu, pa se je opravičil in prosil odpuščanja nadškof Rode sam. Nazadnje je nadškof Rode še povedal, da je papež Janez Pavel II. s prošnjo za odpuščanje pokazal veliko poguma, saj se s tem niso strinjali vsi, kot tudi ne z objavo dokumenta, to dejanja pa po njegovem izvira „iz papeževe slovanske duše”, iz „slovanskega vzgiba po odpuščanju in spravi". Tudi dr. Anton Štrukelj je poudaril, da je papež ravnal pogumno, predvsem pa iskreno in preroško. Njegovo dejanje bo Cerkev očistilo in okrepilo navznoter, jo naredilo bolj sveto in pričevanjsko pred svetom. Pri obžalovanju preteklosti napak in grehov pa se moramo katoličani varovati tudi zla, ki nas ogroža v sedanjem času, se boriti proti njemu in ga izkoreninjati, je opozoril dr. Štrukelj. J še vedno delujejo agitpropovsko. Oceno papeževega dokumenta so zaupali sodelavcem in učencem postudbovske šole Zdenka Roterja, ki so dogodek interpretirali v smislu zadovoljevanja ciljev revolucionarne borbe in kulturnega boja zoper Cerkev. Cerkveno ponudbo sprave, ki so jo tudi v Sloveniji izpričali v imenu katoličanov slovenski škofje: Pogačnik, Šuštar, Rode - drugih tako nihče ni vprašal -, so ti propagandisti napravili za trgovski posel, češ da Cerkev taktizira, da bi laže prišla do premoženja. Pri nas torej še ne vlada pravna država, marveč revolucionarna praksa nomenklature, ki jo s pozicij oblasti vzdržujejo posebno tako imenovani marksoliberalci Združene liste in mladinci LDS, instrumentalizirani prek zakulisij in prepleteni z vrhovi oblasti. Ne pozabimo: katoliška Cerkev od kraljevine SHS oziroma Jugoslavije ni imela nobene oblasti več. Med vojno ji je partija napovedala uničenje in že takoj leta 1942 začela z delom, ko je v Ljubljanski pokrajini dala pobiti okoli tisoč vodilnih civilnih katoličanov; nekaj še zraven v partizanskih formacijah. Nadaljevanje je sledilo z revolucionarnimi obračuni med vojno in komunističnim holokavstom nad neoboroženimi ljudmi po vojni. Vse to so komunisti in postkomunisti sicer označili kot napako, ki pa je za ceno zdajšnje oblasti niso pripravljeni odpraviti. Nasprotno. Vse življenje v naši družbi teče tako, da bi to nenormalno stanje vzdrževali še naprej. Zato še vedno delujejo prikrite uredbe te logike: agitprop, Prisluškovanje, vključevanje agentov. Težko se je strinjati s trditvijo dr. Bučarja v zadnji Novi reviji, da so v prejšnjem sistemu vsi imeli enako možnost izobrazbe. V resnici je šlo za enakost (enakopravnost) znotraj ene ozko strukturirane ideologije. Kdor je želel biti drugačen, je za drugačnost moral žrtvovati akademskost. Obstajala pa je tudi ,.sodelujoča" drugačnost. Škof Grmič, Ljerka Bizilj ga je v svoji knjigi označila kot sodelavca Udbe, zdaj ‘gra vlogo kritika Cerkve v imenu drugačnosti. Kako naj bi Cerkev preprečila holokavst? Še tisti, ki bi ga lahko, ga niso hoteli; nekateri očitajo celo britanski kraljici materi, da je hotela napraviti pakt s Hitlerjem. Danes je tudi dokumentirano, da so bili komunisti med največjimi sovražniki Judov. Treba je seveda zadeve postaviti v kontekst, da so Judje nekoč in danes vodili svetovni kapital. Zdaj so npr. spet zagrozili, da bodo preprečili združitev Dresdner in Deutsche Bank. Od kod jim ta moč, medtem ko se evropska novolevica sonči v ikonografiji pravičniškega pre- prečevanja antisemitizma? Danes so žrtve tega svetovnega globalizacijskega kapitala veliko hujše in ameriška politika igra z akterji tega kapitala v svetu pomembno vlogo tudi za Slovenijo. Janez Pavel II. je v tem zadnjem dokumentu opozoril tudi na današnje izkoriščanje, kar pa je seveda vprašanje sedanjih razmer. Tudi pri nas. Tudi naši škofje so v pastirskem pismu letos izpostavili vprašanje revščine - in našteli, kaj Cerkev na tem področju dela: Karitas je lani na primer pomagala 8600 družinam, 9500 bolnim, 350 otrokom in pri več socialnih projektih. Stvari je torej treba postaviti v bolj objektiven okvir. Neokomunisti stalno zahtevajo, naj se ne vračamo v preteklost. Toda če želijo poslej postati verodostojni kritiki Cerkve, naj kot oblastniki napravijo obračun s svojo komunistično preteklostjo. Imamo pa že knjige nekdanjih marksistov, na primer Fureta in Courtoisa, ki dajejo bilanco grozodejstev komunizma - pri nas je, žal, še nepopolna in v Cour-toisovi knjigi neopisana. Verjetno drži, da katoliška Cerkev z zadnjim dokumentom ter izjavami kurijs-kih kardinalov ali slovenskih škofov še ni IZ NAŠE KRONIKE Meseca januar in februar sta poletna meseca in čas počitnic. Kolikor so zmogli ob gospodarski krizi, ki je zajela Argentino, so šli naši ljudje, da bi ognili vročini, vsaj za nekaj dni v kordovske hribe, k morju ali na jug. Na sestanku Zveza žena-mati v San Martinu je 16. marca govoril prelat Jože Škerbec o jubilejnem letu 2000. storila vsega. Dobro pa bi bilo, da bi skušali merila poenotiti in vse meriti z enakimi metri. Gre za zahtevo po pravičnosti, tako vsebinski kakor institucionalni. Resda si moramo med seboj odpuščati, vendar tudi nasilja ne smemo trpeti. Lahko je sicer del družbe zatiran, vendar je treba priznati resnico, da je to za družbo slabo, zato si demokratična oblast ne sme privoščiti nasilja. Taka družba ne gre v spravo, ampak v razdiralen boj. Zato je ponudba sprave epohalna. Krščanstvo in Cerkev kljub zablodam njenih članov kličeta k spravi in odpuščanju, kar bi bilo dobro tudi za vso ostalo družbo, če noče ostati ujeta v logiko razrednega sovražnika. ŽEGNANJE PRI MARIJI POMAGAJ V SLOVENSKI HIŠI! Žegnanje pri Mariji Pomagaj v Slovenski hiši mons. Antona Oreharja bo v nedeljo, 28. maja. Slovenski dušni pastirji toplo vabimo vse rojake, da se zberejo v cerkvi, posvečeni Kraljici Slovencev, kot velika slovenska družina. Naj bo praznovanje ob skupni duhovni Materi blagoslov za poživitev naravnih medsebojnih vezi članov istega naroda, pa tudi poroštvo sinovske ljubezni in zvestobe do Nje ter znamenje žive vere v Boga Očeta, njegovega in njenega Sina Jezusa Kristusa in Svetega Duha! BREZPOGOJNA SPRAVA Z NASLEDNIKI POVZROČITELJEV BRATOMORNEGA BOJA? VVWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWV Kesanje in odpuščanje BOŽIDAR FINK \ # svetem letu 2000 kliče Katoliška cerkev svoje člane in ves svet k V očiščenju in spravi. Sama je naredila prvi korak ter priznala in obžalovala krivice in napake, ki so bile storjene v njenem okrilju ali v njenem imenu. To dejanje Cerkve so nekateri razumeli tako, kot da sprejema očitke nasprotnikov in jemlje nase kot ustanova celotno krivdo ter da se celo priznava za zlodejno organizacijo. Take razlage niso samo nepravilne, ampak so povečini tudi zlonamerne, saj iz njih izpeljavajo tudi sklep, da je treba Cerkev na vse načine odrivati in jo celo uničiti. Da moremo pravilno razumeti zgodovinsko pomembno dejanje vesoljne Cerkve, je treba upoštevati temeljne načelne izreke v listini ,,Spomin in sprava: Cerkev, krivice in napake preteklosti!”. Iz dokumenta povzemamo te poglavitne točke: Cerkev je sveta kot božja ustanova, zaradi grehov svojih članov pa se ji je vendar vedno treba očiščevati. Greh je vedno nekaj osebnega, tudi kadar prizadene vso Cerkev, zato se nihče ne more kesati tujega greha in prositi zanj odpuščanje. Tudi tako imenovani socialni grehi so vedno samo kopičenje in skupni učinek osebnih grehov. Vsi pa nosimo bremena napak in zakrivljenih pregrehov prednikov, čeprav zanje nismo osebno odgovorni. Tudi Cerkev prevzema nase bremena preteklosti, da očiščuje spomin nase in se prenavlja. Ko Cerkev priznava krivično ravnanje svojih članov, to ne pomeni, da se uklanja krivičnemu obtoževanju. Pretekle napake v Cerkvi je treba presojati z upoštevanjem, da so se pristojnosti članov Cerkve in družbe v prejšnjih dobah prepletale v tesnem medsebojnem sožitju. Kristjan mora biti vedno pripravljen za odpuščanje, sam pa mora za odpuščanje prositi in hkrati popraviti storjene krivice. Tudi Cerkev ponuja odpuščanje svojim preganjavcem in kršiteljem edinosti. Ti izreki so načelne narave, a ko jih razlagamo in naravnavamo na določene primere, se pa odpirajo vprašanja, ki postavljajo človeka pred preizkušnjo. Težave lahko nastajajo ob vprašanjih, kot so na primer ta: kdaj je določeno ravnanje samo po sebi krivično in v nasprotju z evangeljskim duhom; ali se je povzročitelj zla zavedal narave dejanja in ali je mogel po svojem spoznanju ravnati; ali ga opravičujejo osebne ali stvarne okoliščine; ali se sme zahtevati, da se poniža z javnim kesanjem; kako mora biti izražena prošnja za odpuščanje, naravnost ali tudi samo posredno po znakih; ali je treba prositi odpuščanje tudi za nezakrivljeno zlo; ali pomeni dolžno odpuščanje samo pozabljanje žalitev ali pa tudi odpust dolga in povračila škode; ali mora žaljeni prvi ponujati spravo; ali se more in sme dajati odpuščanje tudi v imenu družinske, društvene, narodne ali državne skupnosti; kako je treba ravnati, kadar bi lahkotno opravičevanje opogumljalo k prestopanju pravil sožitja in dajalo potuho zlu; ali mora po odpuščanju priti tudi do osebne sprave in takih odnosov, kot da bi ne bilo prej spora in navzkrižja. Na taka in podobna vprašanja je treba iskati odgovor v dobro oblikovani vesti in pri primernih svetovalcih, v dvomu pa se sme ravnati tako, kot je po premisleku verjetno, da je dovoljeno nekaj storiti ali opustiti. Ob gornjih vprašanjih se ponuja tudi vprašanje, kako je z dolžnostjo odpuščanja, če nasprotnik ne pokaže volje do priznanja krivde in poprave moralne ali materialne krivice. V našem primeru bi šlo posebej za enostransko odpuščanje povzročiteljem pobojev v vojni in po njej. O tem vprašanju je razpravljal jezuit in misijonar Vladimir Kos v Glasu SKA za januar 1985 ter zavrnil misel, da je treba vojne in povojne dogodke prepustiti zgodovini in se brezpogojno prizadevati za pomirjenje in spravo. Iz njegovega utemeljevanja povzemamo naslednje. ,,Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom" je tako imenovana peta prošnja očenaša. Beseda ,,dolge” je vesten prevod Matejevega izročila (Mt 6,12), beseda ,.odpuščamo" pa sledi Lukovemu izročilu (Lk 11,4). Težišče te prošnje je tako pri Mateju kot pri Luki v izrazu „kakor tudi mi". Na to mero odpuščanja se sklicujemo, a sama na sebi ne more izsiliti božjega odpuščanja - Boga zanj prosimo. V Jezusovi priliki reče kralj uslužbencu, ki ni odpustil svojemu tovarišu: Ves dolg sem ti odpustil, ko si me rotil. Ti bi moral s svojim tovarišem ravnati podobno usmiljeno, ali ne? Tovariš je namreč zaman rotil prvega uslužbenca, da potrpi z njim, dokler mu ne poravna dolgov. Beseda „rotiti" ustreza grškemu izvirniku. Matej, Marko in Luka opišejo s to besedo v svojih evangelijih silno ali vneto prošnjo, s katero se različni ljudje zatekajo k Jezusu po pomoč. Isto besedo rabi sv. Pavel (2 Kor 12,8), ko trikrat z vso silo srca prosi Gospoda, da ga reši določenega Satanovega napada. „Kakor tudi mi" torej predpostavlja prošnjo na strani tistega, ki nam je storil krivico, da mu odpustimo. Pri neposredni ali posredni prošnji za odpuščanje gre za odklonilno stališče , do zlega dejanja, pa tudi za pripravljenost' Papež Janez Pavel II. je romal v Sveto deželo JOŽE PAVLIČ Papež Janez Pavel II. je 20. marca začel enotedenski apostolski obisk v Jordaniji, Izraelu in na palestinskem ozemlju. Kot naslednik apostola Petra na čelu Cerkve je za papežem Pavlom VI. (leta 1964) prvi stopil na tla, po katerih je hodil sam Jezus. Tako se mu je izpolnila ena najbolj gorečih svetoletnih želja. za poravnavanje prizadete škode. Zamislimo se v dejanje odpuščanja, ki se dogodi enostransko: tudi če oseba, ki mi je zadela krivico, ne prosi odpuščanja - ji jaz že vnaprej odpustim, to je odpustim komurkoli, karkoli je kdo storil ali še zdaj dela ali bo kdaj pozneje naredil meni več ali manj bolečo škodo, rano, krivico. Dolg resnično odpustiti pomeni dolg izničiti: zame v tem primeru tako rekoč strahotne resničnosti zlega dejanja ni več, čeprav od njega trpim. Toda ker se človek, ki dela krivico, od svojega dejanja ne loči, ga ne obžaluje, se v volji z njim istoveti, te človekove drže ne morem z enostranskim odpuščanjem izničiti. Človekova volja je najgloblja resničnost tako dobrega kot zlega dejanja. Moje enostransko odpuščanje pa vendar izniči, oziroma bi izničilo zlo dejanje tako, da bi ga istovetilo z nečim, kar ne potrebuje odklonitve osebe, iz katere izhaja, ali z drugimi besedami: z nečim, kar je enako dobremu dejanju, za katero nam ni treba biti žal. Ta drža bi bila navzkriž z enim od osnovnih naukov božje besede: „Zli naklepi... umor... tatvina... prešuštvo,,, zavist... vse to zlo prihaja iz človekove notranjosti in človeka onečašča." (Mk 7,22-23). Zato se ljudje, ki zagovarjajo enostransko odpuščanje povzročiteljem bratomornega boja in brezpogojno spravo z njihovimi nasledniki, temeljito motijo." P. Kos nato predoči dejanski položaj v naši tragični preteklosti in zavrne ugovor, češ da so se dogajale krivice na obeh straneh. Vsak govor o krivici predpostavlja določeni kriterij dobrega in zlega. Domobranci in drugi protikomunistični borci so se čutili vezane vsaj po načelih krščanske etike, ki brani splošne človekove pravice. KP pa je priznavala samo marksistično-leninistični kriterij dobrega in zlega. Uporabljala je prevaro z monopolizacijo oboroženega odpora, laž, kleveto, ustrahovanje, mučenje, likvidacijo kot najokrutnejše sredstvo, skrite stike s samim okupatorjem in ni priznavala demokratičnega načela večine. Protikomunisti in komunisti sploh niso imeli skupnega besednjaka in torej ne skupnega zakonika. Povojni poboji so pa tako globoko posegli v zavest, da se niti sami nasledniki partije ne ponašajo z njimi, kot se hvalijo z manjšimi krutostmi. Poboj ti-sočev ujetnikov ima vsenarodni pomen in hi bilo potrebno priznanje na obče človeški ravni. Vsemu narodu bi bilo treba tudi zadostiti za ta zločin. Seveda je možno, da so posamezni domobranci in drugi protikomunisti tudi kdaj zagrešili zločine, a za njihovo ugotavljanje je potreben pravičen sodni an pred poletom v te kraje je pri 1 molitvi angelovega češčenja z ro \S marji na Trgu sv. Petra v Rimu povedal, kako je ganjen, da bo lahko obiskal kraje, kjer je živel, umrl in vstal od mrtvih Jezus Kristus. Poudaril je, da ga tja vodi izljučno verski namen in izrazil upanje, da bo že 91. njegovo apostolsko potovanje zunaj Italije - najpomembnejše doslej - obrodilo bogate sadove za vesoljno Cerkev. Vernike je povabil, naj molijo za to. Verski značaj obiska v svetih krajih je papež Janez Pavel II. poudaril v odgovoru na pozdravno besedo jordanskega kralja Abdulaha, ki je vrhovnemu poglavarju Cerkve zaželel dobrodošlico po pristanku njegovega letala na mednarodnem letališču Queen Alia blizu prestolnice Amana. Janez Pavel II. je povedal, da je njegovo tokratno potovanje del jubilejnega roman- postopek. Iz srca moramo biti pripravljeni odpustiti odgovornim za velike krivice, ko pridejo za to prosit odpuščanje, seveda ne z zvijačo in ne le z besedami. Tudi pri katoliški spovedi velja načelo, da mi Bog odpusti samo tedaj, če se resnično kesam. Pri tem pa je pomembna še bolj Jezusova zapoved, da ljubimo tudi sovražnike, da molimo zanje in jim celo delamo dobro, ne da bi smeli odobravati njihovih slabih dejanj in s tem izničiti razliko med dobrim in zlim. Kristusova odrešilna smrt je veljala tudi osebam njegove svetovne tragedije - če bi bili zmožni kesanja. Je pa razlika med kesanjem in kesanjem, zato ima smisel moliti za sovražnike, da bi našli pravo pot. Zlo namreč zavira, moralno dobro dejanje pa pospešuje rast. Tako p. Vladimir Kos. Pred novo dobo, ki se odpira v Sloveniji, je treba, da imajo ljudje, ki kaj dajo na vest in moralna načela, trdno zavest in jasna stališča, da se ne bodo puščali zapeljevati po prigovarjanju o krščanski kratkosti in strašiti z očitki o nepopustljivosti. ■ ja, s katerim želi praznovati in zaznamovati 2000. obletnico rojstva Jezusa Kristusa. Že od začetka papeške službe si je močno želel, da bi ta jubilejni dogodek lahko počastil z molitvijo v krajih, ki so povezani z odrešenjsko zgodovino. Bil je v duhu že v deželi očaka Abrahama Iraku, v resnici pa v Egiptu in na gori Sinaj, kjer je Bog Mojzesu razodel svoje ime in mu izročil kamniti plošči s postavo. Zdaj je prišel v Jordanijo, deželo, ki mu je dobro znana iz Svetega pisma; deželo, ki jo je blagoslovila navzočnost Jezusa, Mojzesa, preroka Elija, Janeza Krstnika ter svetnikov in mučencev prve Cerkve. Obiskal je deželo, za katero sta značilni gostoljubnost in odprtost do vseh ljudi. Dobre lastnosti te dežele je lahko ugotavljal tudi pri pokojnem kralju Huseinu, s katerim se je večkrat srečal in pogovarjal. Janez Pavel II. se je nato dotaknil žgočega vprašanja miru v Jordaniji in sosednjih državah. Poudaril je, da se mora bližnjevzhodni mirovni proces nadaljevati. Zapletene in pereče zadeve tega območja je potrebno reševati tako, da bodo sodelovali vsi prizadeti. Samo tako bo mogoče zagotoviti trajen mir, brez katerega ni prihodnosti za otroke v tem delu sveta. Tu gre za „pravičnost in pravice narodov in ljudstev,” je bil odločen papež. Pohvalil je mirovna prizadevanja države gostiteljice, posebej še kralja Abdulaha in njegovega očeta Huseina. Mir spada med največje vrednote treh enobožnih ver. Papež upa, da bo njegov obisk okrepil krščansko - muslimanski dialog. Pohvalil je Jordanijo, da zagotavlja polno versko svobodo tudi prebivalcem, ki niso muslimani. Kralj je v pozdravnem govoru na letališču označil papežev obisk za zgodovinski dogodek. Poudaril je, da je Janez Pavel II. človek miru in zagovornik „vseh plemenitih in vzvišenih vrednot”. Vsem pri-bavalcem Jordanije in sosednjih držav prinaša upanje v boljšo prihodnost. Tu je kralj izrecno imenoval Palestince, Izraelce, Libanonce, Sirce, Iračane. Opozoril je na | pomen vernosti za življenje v službi drugih. " Nagovor je končal s suro iz korana, ki hvali človeka, ki si prizadeva ugajati Bogu in živeti pravično. Papež Janez Pavel II. se je po sprejemu odpeljal na 42 kilometrov oddaljeno goro Nebo, od koder je po svetopisemskem izročilu Mojzes gledal v Sveto deželo, tja pa ni stopil, saj je prej umrl. Papeža so na poti na goro pozdravljali tisoči otrok. Janez Pavel II. je kot Mojzes dolgo zrl v „obljubljeno deželo”. Molil je v cerkvi, ki jo oskrbujejo frančiškani, v nagovoru pa spomnil tudi na svoj nedavni obisk pod goro Sinaj, na kateri je Bog po Mojzesu sklenil zavezo z izvoljenim ljudstvom. Mojzesovo pot iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo je primerjal z življenjem Cerkve in vsega človeštva, ki nenehno upata v uresničenje končnih božjih obljub, dovršitve časov. Janez Pavel II. je molil tudi za vse sedanje prebivalce „obljubljene dežele” -jude, muslimane in kristjane, da bi med njimi vladali mir, pravičnost in bratstvo. 21. marca: MAŠA V AMANU Dopoldne je maševal 60.000 vernikom na amanskem stadionu Al-Husein. Na začetku maše jih je blagoslovil z vodo iz Jordana (Janez Krstnik naj bi po tukajšnjem izročilu krstil Jezusa na jordanski strani te reke). Med mašo je 2000 otrok prejelo prvo sveto obhajilo. Janez Pavel II. je svoj govor začel s prerokom Izaijem in Mojzesom, ki sta Izraelce pozivala, naj „pripravijo pot Gospodu". Poudaril je, da je v svetem letu 2000 vsa Cerkev, danes pa še posebej jordanski kristjani, „duhovno združena na romanju k izvirom naše vere, na romanju spreobrnjenja in spokoritve, sprave in miru”. Od Janeza Krstnika, zavetnika Jordanije in vodnika, ki je ljudem kazal pot k Jezusu, je prešel do pravega Vodnika, božjega Sina, vstalega Odrešenika, cilja vsakega našega romanja. Tega dne je papež v Jordaniji obiskal tudi kraj Wadi Al-Kharrar, dva kilometra od reke Jordan, kjer so arheologi odkrili ostanke zgodnjekrščanske cerkve, po vsej verjetnosti povezane z izročilom o Janezu Krstniku. Tu je več tisoč ljudi opozoril na temeljni pomen krsta za kristjane in jih blagoslovil z blagoslovljeno vodo iz reke Jordan. Sredi popoldneva je priletel z letalom v Tel Aviv v Izraelu, kjer ga je na letališču pričakal izraelski predsednik Ezer Weiz-man. V prvem govoru na izraelskih tleh je papež dejal: „Včeraj sem z gore Nebo prek jordanske doline gledal to blagoslovljeno zemljo, danes pa z globoko ganjenostjo hodim po zemlji, ki jo je izbral Bog, da bi tu 'postal svoj šotor’. Moj obisk je tako osebno romanje kot duhovno popotovanje rimskega škofa k virom naše vere v 'Boga Abrahama, Izaka in Jakoba’. Je del širšega romanja molitve in zahvaljevanja, ki me je privedlo na Sinaj, goro zaveze... Sedaj pa bom imel priložnost obiskati kraje, tesno povezane z življenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa”. Izrekel je prošnjo: „Molim, da bi moj obisk pomagal pri rasti verskega dialoga, ki bo jude, kristjane in muslimane popeljal k temu, da bodo v priznavanju prepričanj drugega in v splošnem bratskem razpoloženju, ki združuje člane človeške družine, prepoznavali razlog in cilj dela za mir in tisto pra- vičnost, ki je narodi Svete dežele še vedno nimajo, vendar po njej globoko hrepenijo. " Po sprejemu na telavivskem letališču je papež s helikopterjem odletel v Jeruzalem. 22. marca: OBISK KRAJA JEZUSOVEGA ROJSTVA Janez Pavel II. je najprej obiskal kraj Al-Maghtas (po arabsko bazen) v bližini Jerihe, kjer naj bi po izročilu, ki sega v peto stoletje, Janez Krstnik v reki Jordan krstil Jezusa. Nato je sveti oče s helikopterjem odletel v Jezusov rojstni kraj Betlehem. Papeža je tam pričakal palestinski voditelj Jaser Arafat. Janez Pavel II. je poljubil prgišče betlehemske zemlje, ob čemer so nekateri že začeli ugibati, ali to posredno pomeni za Palestince tako želeno priznanje njihove samostojnosti s strani Svetega sedeža. Na kraju, kjer so angeli oznanjali mir, je rimski škof prosil Boga za dar miru in za spoštovanje pravic Palestincev: „Mirza palestinsko ljudstvo! Mir za vse narode tega območja! Nihče si ne more zatiskati oči pred trpljenjem, ki ga je v zadnjih desetletjih moralo prestati palestinsko ljudstvo. Sveti sedež je vedno priznaval, da ima palestinsko ljudstvo naravno pravico do domovine in do miroljubnega sobivanja z drugimi narodi tega območja." Ob takšnih papeževih besedah ni nič čudnega, da je Jaser Arafat, ki se je doslej že osemkrat srečal z Janezom Pavlom II. in si tako prizadeva za status samostojne palestinske države, visokemu gostu v Betlehemu izkazoval vso čast ter pokazal iskreno hvaležnost za vse, kar je doslej naredil za Palestince. S soprogo se je tudi udeležil papeževe maše na glavnem mestnem trgu, ki meji na baziliko Jezusovega rojstva. Obiskal je votlino Jezusovega rojstva. Nato je govoril o velikem veselju, ki je ob rojstvu Zveličarja sveta prešinjalo betlehemske pastirje, pa tudi o veliki bolečini tistih, ki so Jezusa spremljali na poti na Kalvarijo; torej o poti od jasli do križa. Popoldne je obiskal palestinsko begunsko taborišče Dehaishe, kakšne tri in pol kilometra oddaljeno od Betlehema. S tem dejanjem je želel prinesti vsaj malce tolažbe palestinskim beguncem in opozoriti mednarodno javnost na njihovo trpljenje, saj je leta 1996 po podatkih OZN živelo v begunskih taboriščih v več bližnjevzho-dnih državah kar 3,3 milijona Palestincev. Ob žeji, da se svet sooči tudi s tem vprašanjem, je mlade begunce pozval, naj ne obupujejo, marveč prizadevno iščejo in | se borijo za svoj prostor v družbi. 23. marca: MAŠA NA KRAJU „ZADNJE VEČERJE” IN OBISK YAD VASHEMA Papež Janez Pavel II. je danes kot prvi papež v zgodovino maševal s škofi iz Svete dežele na kraju, kjer je Jezus ustanovil zakrament svete evharistije, podelil apostolom zakrament mašniškega posvečenja in jim dal oblast odpuščati grehe. Tu, v dvorani Jezusove zadnje večerje, v katero je vstopil močno ganjeni papež, se je rodila Cerkev. Od tedaj dalje tisti, ki so po zakramentu svetega reda prejeli od Kristusa njegovo duhovništvo, ponavljajo Jezusove besede in naročilo apostolom: ,,To je moje telo, ki se daje za vas. To je kelih moje krvi, krvi nove in večne zaveze, ki bo razlita za vas in za vse v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.” Drugi vrhune dneva je bil papežev obisk v Yad Vashemu, kraju spomina na šest milijonov Judov, pokončanih v nacističnih taboriščih in žrtvah nacističnih čistk med drugo svetovno vojno. Te je kot semeniščnik na Poljskem sodoživljal mladi Karol Wojtyla, saj je osebno poznal nekatere izginule Jude. Na tem svetem judovskem kraju je papež vzkliknil: „Želimo se spominjati z namenom, da bi zagotovili, da zlo ne bi nikoli več prevladalo, kot se je zgodilo milijonom nedolžnih žrtev nacizma." Vprašal se je: „Kako je mogel človek tako globoko sovražiti sočloveka?” in odgovoril: „Zato, ker je prišel do točke, da je sovražil Boga. Samo brezbožna ideologija je lahko načrtovala in izvajala iztrebljenje vsega naroda.” Nato je papež še dejal, da se teh stršnih dogodkov ne spominjajo zato, da bi brskali po „neizživeti preteklosti” ali „iskali vzvode za obujanje starih sovraštev”, tudi brez „kakršne koli želje po maščevanju ali spodbujanju sovraštva”. To delajo, ker jih takšno spominjanje predvsem spodbuja k Molitvi in prizadevanju za „mir in pravičnost". Tretji pomembni dogodek dneva pa je bilo papeževo srečanje z voditelji treh najpomembnejših verstev (krščanstva, judovstva in islama) v Izraelu. Ti so ga Pričakali v papeškem inštitutu Naše Gos-Pe v Jeruzalemu. Janez Pavel II. jim je izrekel svoje prepričanje, da se tudi oni dobro zavedajo nujnosti vzpostavitve tesnejših odnosov med vsemi vernimi, da bi tako skupaj gradili pravičnejši in miroljubnejši svet. Pri vseh treh enobožnih re-bgijah je zlato pravilo: Stori drugim to, kar rad, da bi drugi tebi storili! To pravilo temelji na ljubezni do bližnjega, ta pa na jjubezni do Boga. Tu ni prostora za nasilje. marveč za mir, saj vera in mir sodita skupaj. V tem duhu naj tudi živijo in delujejo. 24. marca: MAŠA NA GORI BLAGROV Papež Janez Pavel II. se je to jutro podal s helikopterjem iz Jeruzalema na Goro blagrov nad Galilejskim jezerom, kjer je maševal 100.000 ljudem (zaradi neugodnega vremena jih je bilo veliko manj, kot so jih pričakovali). Na poti do prostora, kjer je maševal, je blagoslovil Galilejski dom, novo vzgojno središče, ki ga je dal postaviti ustanovitelj neokatehumenskega gibanja Kiko Arguello, glavni pobudnik današnjega mednarodnega srečanja mladih s papežem. Janez Pavel II. jim je na njihov pozdrav in dobrodošlico odgovoril z Jezusovo besedo, sporočilo tukaj prvikrat izrečenih blagrov. Janez Pavel II. se je po srečanju z mladimi in drugimi romarji na Gori blagrov pri svetišču na tej gori srečal še s predsednikom izraelske vlade Ehudom Barakom, obiskal pa tudi cerkev pomnožitve kruha v Tabghi, cerkev Petrovega prvenstva in Petrovo hišo v Kafarnaumu. 25. marec: OBISK NAZARETA Papež Janez Pavel II. je na praznik Gospodovega oznanjevanja Mariji obiskal Marijino mesto Nazaret, kraj, kjer je Devica Marija prejela od angela veliko oznanilo, da bo postala mati Odrešenika, ki ga bo Bog poslal na svet. Ob spominu na to oznanilo in ta veliki dogodek je papež udeležence maše v baziliki oznanjevanja uvedel v skrivnost Marijine poklicanosti biti božja Mati. Papež je v Nazaretu sveti družini priporočil vsa prizadevanja kristjanov in drugih ljudi dobre volje za obrambo življenja in večje dostojanstvo vsakega človeka. Iz Nazareta se je vrnil v Jeruzalem, kjer je v apostolski nunciaturi sprejel diplomatski zbor, akreditiran v Izraelu, obiskal baziliko v vrtu Getsemani in se udeležil ekumenskega srečanja na sedežu jeruzalemskega grško-pravoslavnega patriarha Diodorosa l„ kamor so prišli tudi predstavniki drugih krščanskih Cerkva in veroizpovedi v Sveti deželi. V soglasju s Kristusovo voljo in molitvijo, „da bi bili vsi eno...”, je govoril o edinosti kristjanov. 26. marca: MAŠA V BAZILIKI BOŽJEGA GROBA IN MOLITEV OB ZIDU ŽALOVANJA Vrhunec papeževega enotedenskega popotovanja (od 20 do 26. marca), najprej po svetih krajih Jordanije, nato pa Izraela IZ NAŠE KRONIKE Balantičeva šola je tudi letos organizirala počitniške dneve na Naši domačiji. Tombolska prireditev na Pristavi v Castelarju je bila v nedeljo, 5. marca. Slovensko planinsko društvo v Barilo-čah je za svojo 49. obletnico organiziralo dvodnevni izlet na Cerro Capilla 4. in 5. marca. Družinska pustna veselica je bila v Slomškovem domu v soboto, 26. februarja, v Našem domu v San Justu pa v soboto, 5. marca. Pri mladinski maši v cerkvi Marije Pomagaj sta v nedeljo, 12. marca, somaševala s Francijem Cukjatijem gosta iz Slovenije: Vlado Pečnik, župnik v Dobu pri Domžalah, in Kancijan Čižman, kaplan na Jesenicah; po maši sta govorila na srečanju z mladimi; gosta sta obiskala slovenska središča, slapove Iguazu in Mendozo ter Bariloche. in vmes tudi ozemlja pod palestinsko upravo, je bila maša na zadnji dan obiska v bazilike božjega groba v Jeruzalemu, na rojstnem kraju novega, vstalega človeštva, kot je poudaril v govoru. Tega, zadnjega v Sveti deželi, je v kapeli prikazanja, kjer je maševal, začel z besedami naše veroizpovedi: „Verujem v Jezusa Kristusa...” Vanj, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije, trpel pod Poncijem Pilatom, bil križan, je umrl, bil pokopan, tretji dan pa je znova vstal, kar je najbolje izpričeval prazen grob - „tihi pričevalec osrednjega dogodka človeške in odrešenjske zgodovine: vstajenja Gospoda Jezusa Kristusa”. Dva tisoč let že ta grob pričuje o zmagi življenja nad smrtjo, o resnici, ki nas, kristjane, osvobaja strahu pred smrtjo in jo lahko veselega srca oznanjamo drugim. Kristusovo vstajenje nam je znamenje „da je Večni Oče zvest svoji obljubi in prinaša novo življenje iz smrti”. To vstajenje predstavlja „pečat božjim obljubam Abrahamu”. Kristjani lahko in moramo gledati v prihodnost z neomajnim zaupanjem v zmagovito moč Vstalega, da bo prenovil vse stvari,” je poudaril papež, in nadaljeval: „S tega kraja, od koder se je razširila novica o Jezusovem vstajenju, spodbujam vse člane Cerkve, naj obnovijo svojo poslušnost Gospodovi zapovedi: Ponesite evangelij po vsej zemlji!” Janez Pavel II. se je pred obiskom in mašo v baziliki Božjega groba srečal z velikim muftijem Jeruzalema in Svete dežele šejkom Ikremom Sabrijem v njegovih prostorih na trgu pred mošejo Al-Aksa in obiskal Zid objokovanja, po maši pa se je srečal s patriarhi in škofi Svete dežele. PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV_ ko se je mreža napolnila z ogromnim plenom. V mrežo se je zapletlo ogromno rib. Bali so se, da ne bo zdržala. Simon je poklical na pomoč Zebedeja in njegova sinova. S skupnimi močmi so dvignili ulov. Številne ščuke in krapi, ka-rasi in jegulje so se premetavali in cepetali. Ni in ni jih bilo konca. Ko so končno ves plen spravili v čolne, so se ti skoraj potapljali. Z velikim trudom so jih zvlekli k obali, kjer so se slišali začudeni vzkliki množice. Ljudje iz Kafamauma, ki so se vendar razumeli na ribji lov, so kakor brez uma budili v luskinasto gomazenje. „Star sem že, vendar takšnega lova še nisem doživel!” seje iz svojega čolna oglasil osiveli čolnar. „In to celo pri belem dnevu. Ponoči pa niti en sam rep ni potresel mreže.” Simona je ta očitni čudež pretresel do dna duše. „Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!” mu je rekel. „Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil!” Prav tako je rekel tudi Andreju in Ze-bedejevima sinovoma. Nejasna, skrivnostna govorica! Ribe lovit? Naravno. Toda ljudi? Kako raj lovijo ljudi? Vendar je bilo v Učenikovih besedah nekaj tako neubranljivega, da so poklicani vse zapustili in se mu pridružili. Še celo za obilen ulov se niso več IZ NAŠE KRONIKE Sprejemni izpit v 1. letnik Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka je bil v soboto, 4. marca; prijavilo se je 43 kandidatov; naslednjo soboto so bili popravni in dopolnilni izpiti, vpisovanje v vse letnike in začetna sveta maša, pri kateri so vodili petje letošnji petošolci pod vodstvom prof. Terezke Žnidar; pouk se je začel v soboto, 18. marca. Šolski pouk se je po vseh slovenskih šolah začel v soboto, 18. marca. zmenili. Naj ga pospravijo prijatelji in čolnarji! Zebedej je žalostno zmajeval z glavo. Sinova sta brez besed odšla. Ostal je sam. Četvorica poklicanih, katerim sta se tu pridružila še Natanael Bar Tholomej ter Filip, se je zavedala, da bodo odslej s Kristusom nerazdružna skupnost, tako kakor so bili doslej na jezeru v vseh dobrih in slabih časih. Njegova usoda bo tudi njihova in njegovo življenje bo postalo njihovo življenje. Bližala se je Velika noč. Ljudje so se odpravljali v Jeruzalem. Za njimi je proti Jeruzalemu krenila iz Kafarnauma tudi pravkar ustanovljena Kristusova skupnost. 14. novembra 1999 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj MARKO LOBODA, sin Cirila in Tildi, roj. Štefe. Botra: Milena Štefe, roj. Svetlin, in Ivo Smrdelj; krstitelj: prelat Jože Škerbec. BOG ŽIVI MARKO KREMŽAR (3) KATOLIŠKA, VERSKA IN APOSTOLSKA ZDRUŽENJA K tej nalogi, ki presega zmogljivost cerkvene hierarhije, smo poklicani, kot opozarja katekizem, vsi člani Cerkve, predvsem še laiki, to je verniki, ki živimo med svetom, pa smo bili s krstom „včlenjeni v Kristusa in s tem... postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe” (KKC 897). „Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo” (KKC 898). „Pobuda krščanskih laikov je še posebno potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo” pa tudi uveljavijo „sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina Cerkve.” Na ta način so laiki tisti del cerkvenega občestva, ki je „na najbolj sprednji črti življenja Cerkve. Po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe” (KKC 899). „Laikom, kakor vsem vernikom, nalaga Bog, v moči krsta in birme, apostolat. Zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo.” Njihova dejavnost je tako potrebna, „da brez nje apostolat pastirjev največkrat ne more doseči svojega polnega učinka” (KKC 900). Ker gre za neodložljivo nalogo, ki jo bo treba izpeljati v duhu vzajemnosti vseh vernih, naj bi se katoliški laiki redno in intenzivno vzgajali tako o verskih resnicah kakor o moralnem pa tudi o so-cialno-gospodarskem nauku Cerkve. Usposobiti jih je treba tudi za organizirano delo, za ustanavljanje katoliških društev in verskih družb ter za dogovorjeno delovanje v teh ustanovah, med katerimi so še posebno potrebna združenja, ki se posvečajo apostolatu. Upoštevajmo, da katoliška društva niso cerkvene ustanove, marveč organizirana povezava katoliških laikov za uveljavljanje krščanskih vrednot v svetu. Tako na primer so iz naše preteklosti pa tudi iz izkušenj drugje po svetu znana katoliška društva, ki se posvečajo npr.: širjenju krščanske kulture, telesni in duhovni vzgoji, izdajanju in širjenju tiska, zadružni dejavnosti, katoliškemu šolstvu - vključno univerzam, podpori krščanskih pogledov na javno moralo, uvajanju katoliških smernic v socialnem življenju pa poglabljanju krščanskih vidikov pri delovanju različnih poklicev. Dejavnostim, ki čakajo na katoliške laike, ni videti konca. Pri tem je vsako namigovanje na „klerikalizem” brez osnove. Do organiziranega delovanja imamo katoličani pravico kot enakopravni državljani demokratične države. Tudi verske ustanove za laike so med nami od nekdaj poznane. Medtem ko prej omenjena katoliška društva niso hierarhično podrejena cerkvenemu vodstvu, so verske družbe del cerkvene strukture. Cerkev jih je ustanovila ali pa sprejela za svoje. Prvotno je bila njihova naloga duhovna vzgoja članov, opravljanje nekaterih bogoslužnih opravil, oskrbovanje ubogih in bolnikov ter dobrodelnost v različnih oblikah. V tem stoletju, posebno še od papeža Pija XI. dalje pa zaradi rastočega pojava laicizma in verske brezbrižnosti pridobivajo na potrebnosti verska združenja, katerih namen je sodelovanje katoliških laikov s cerkveno hierarhijo pri organiziranem apostolatu v njihovem naravnem okolju. Prav te vrste združenja so zaradi svoje organiziranosti, temeljite priprave članov in tesnega sodelovanja z duhovniki najbolj primerna tudi za povezovanje vernikov pri širjenju pripravljenosti za velikodušno sprejemanje življenja. Ker pri teh odločitvah ni dovolj trenutno navdušenje posameznikov, marveč je potrebna globoka zaveza, ki bo trajno zaznamovala z dejavno ljubeznijo zakonce in ostale člane družin, mora biti tudi medsebojna opora zavezanih - trajna. DA BI ŽIVELI V LJUBEZNI Človek se lažje odloči za velike izzive, kadar vidi, da isti nagibi usmerjajo tudi druge ljudi, ki jih pozna in ceni. Zgled je sicer res lahko neoseben, a več zaleže, kadar nam je blizu in ga spremlja spodbudna beseda. Pri odločitvi za povečanje življenja v družini, na primer, sta ob lastnem sklepu dobrodošla še posebno prijateljski zgled in dobra beseda, ker pomagata, da človek na zastavljeni poti vztraja, da je svojih dejanj vesel in nanje ponosen. Nikogar ni, ki ne bi pomoči kdaj potreboval, pa tudi nikogar, ki je ne bi mogel na kak način dati. Sistematično in najbolj uspešno pomoč pa lahko nudijo drug drugemu in bližnjim ljudje, ki so se k temu zavezali in se primerno pripravili. Vzajemna pomoč je potrebna med | člani vsake skupnosti. Razumljivo, da 3. decembra 1999 je bil krščen v cerkvi Nuestra Senora del Valle, Morön, CHRISTIAN DEBEVEC, sin Matije in Cvetke, roj. Kopač. Botra: Andrejka Zupanc in Luka Debevec; krstitelj: župnik Tone Pintarič. niso vsi ljudje zanjo enako usposobljeni. Prvo pomoč, recimo ob prometni nesreči, lahko nudi vsak, potem pa utegne biti ta premalo. Kakor v rešilnem vozilu, ki ga pokličejo, ne sedijo poljubni prostovoljci, marveč izurjeni in organizirani strokovnjaki, ki v težkih primerih predajo ponesrečenca izvedenim specialistom, tako naj bi bili tudi kristjani, ki so pripravljeni pomagati svojim bližnjim ob drugačnih stiskah, za to usposobljeni. V marsikdaj trdem in velikokrat brezbrižnem svetu potrebuje zdaj ta zdaj oni med nami pomoč bližnjih. Včasih se zgodi to na področju duhovnosti, pri poglabljanju osebnega verskega življenja, drugič spet pri ohranjanju zakonske zvestobe, pri vzgoji otrok, pri gojenju narodnih in verskih tradicij, v materialni stiski, pri delitvi podpore, predvsem pa pri širjenju krščanskega nauka in vrednot, to je pri evangelizaciji. Potrebe se pojavljajo v skupnostih dan za dnem in zato naj bi bila dobrohotna pomoč vernih rojakov vedno pri roki. Tako bo pričel zamirati v svetu odmev usodnih besed s prvih strani Svetega pisma: „Mar sem jaz varuh svojega brata?” (1 Mz 4,9) in ga bo preglasila Odrešenikova zapoved, ki jo kristjani sprejemamo kot vodilo za življenje v družbi: „Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe" (Mr 12,31). Družba v najširšem pomenu smo sicer vsi sodobniki na svetu, a navadno mislimo pri tem na člane skupnosti, katere je postavila božja previdnost z nami v prostor in čas, v istem okolju, v okviru istega naroda in smo si zato dolžni nuditi oporo še v posebni meri. Skupnost, v kateri deluje kot jedro organizirana skupina laikov, ki se ob svojem poklicnem delu posvečajo apostolatu življenja, postaja z njihovo pomočjo krepkejša pa tudi bolj solidarna. Take jedrne skupine naj bi služile svojim bližnjim, s tem pa Stvarniku in ob tesnem sodelovanju z njenim krajevnim vodstvom Kristusovi Cerkvi. Skupnost naj bi jih zato sprejemala in Priznavala za svoje podobno kakor od nekdaj rada sprejema v svojo sredo redovnike in duhovnike. Ne moremo vsi delovati na vseh področjih. Zato je potrebna izbira, z njo pa specializacija, ki lahko poveča učinkovitost delovanja, a kot vemo, tudi ni brez nevarnosti. Zavest, da na različne načine služimo istemu cilju, da smo člani iste velike družine, ki želi poživiti v svoji sredi življenje v resnici in pravičnosti, nam lahko pomaga, da se izognemo bodisi skušnjavi sektaštva, bodisi nezdravi želji po preveliki uniformiranosti delovanja. GOSPA SVETA M. Elizabeta Kremžar Čudovita Gospa Sveta, naših dedov biser slavni, rod slovensko-karantanski je na gosposvetskih tleh prvo cerkev tebi zgradil v davnih, davnih dneh. Gospa Sveta, prva mati vseh slovenskih si cerkva, prve tnilosti Slovencem si delila z Gosposvetskega polja. Knezi naši ustoličeni pred tabo, bili so maziljeni in s tabo nesli blagoslov so tvoj. Gospa Sveta, v nas usmiljeni pogled obrni, našo staro slavo vmi! Naj velika gosposvetska misel, kakor bakla iz nebes, kakor zmagoslaven kres, razžari vseh src globine, prepoji vsak košček domovine. Ves slovenski narod združi, da pod tvojim žezlom, o Devica, v zvesti veri Bogu služi! Ti pa naših src, zedinjene Slovenije, bodi Mati in Kraljica! Pri delu za življenje moramo biti veseli vseh pobud, ki zasledujejo isti cilj. Prav cilj je gibalo, ki daje različnim organizmom, ki delujejo v skupnosti, enotnost smeri in namena, njihovim članom pa navdušenje. Ob upoštevanju in uporabi vseh ra-zpložljivih sredstev lahko upravičeno upamo, da bo mogoče z božjo pomočjo v našem narodu zavreti sedanje upadanje življenja, da bomo Slovenci našli moč za ponovno usmeritev v veselo in pogumno rast. Delo za povečanje življenja in evangelizacija, ki zahteva neprestano poglabljanje in posvečevanje življenja, se zlivata v en sam plemenit napor. V tej luči razumemo čudovite besede sv. Ire-neja, ki jih navaja Katekizem katoliške Cerkve: „Božja slava je živi človek, in Kapljica olja NADISLAVA LAHARNAR V ”1 oleg stekleničke alkohola, nekaj I—" obližev in aspirina je v domači le JL kami gotovo kaj takega, kar je ostalo, na primer od tedaj, ko so Mihca ušesa bolela ali ko je starega ata mučil protin. In kapljica za to in ono... Kapljice! Te delajo čuda. Celo pri strojih. Recimo pri šivalnem stroju že ena sama kapljica prinese korenito spremembo. Nit se je trgala in vozfjala, vbodi so preskakovali eden drugega in si drug čez drugega vsevprek vpili: „Ti drži, kajti jaz bom izpustil!” Zraven pa še ropot, zlomljene igle in potrata dobrega sukanca. In do solz napeti živci nadobudne najstnice... Stara mama je morala na pomoč. Ona je brž vedela, kako in kaj storiti. V vsako okence kapljico olja! In stroj je stekel po blagu v rahlo šumečem zadovoljstvu nad uspešnim delom. Kapljicam o(ja so po učinku podobne kapljice veselja, sočutja in razumevanja; zavzetosti, iskrenosti in dobrote; spoštovanja, obzirnosti in prizanesljivosti. Dolga vrsta jih je in najrazličnejša imena imajo, a zdravilne so vse. Nič ne stanejo, bogatyo pa vse člane družine ali druge skupnosti. Jih velja preizkusiti in s Slomškom zapeti „Preljubo veselje, oj kje si doma...” človekovo življenje je gledati Boga” (KKC 294). Te Irenejeve besede je izbral tudi prof. dr. Anton Strle za naslov svoje knjige: „Božja slava - živi človek” (Ljubljana 1992). Kardinal Joseph Ratzinger je v svoji spremni besedi k tej knjigi pomenljivo zapisal: „Pot Cerkve je človek, je dejal naš sveti oče; k temu pa je dodal, da je človekova pot Kristus. Naše skupno vprašanje v zmedi našega časa je, kako naj človek najde svojo pot. To je navsezadnje vprašanje, kako more človek danes znova srečati Kristusa.” ■ OSTARELI, BLAGOSLOV ALI BREME? AVGUST HORVAT reteklo leto, to je 1999, je Orga nizacija združenih narodov pro glasila za leto ostarelih, prvi oktober pa določila kot svetovni dan ostarelih. Ni se veliko pisalo in govorilo o tej temi, izjema je bil papež Janez Pavel II., ki je 27. oktobra 1999 poslal ostarelim in svetu posebno pismo. Ni prvič, da se sedanji papež s posebnimi pismi spominja in obrača na vernike in človeško skupnost v posebnih obdobjih življenja. Tako je leta 1985 poslal pismo mladim, leta 1994 družinam in otrokom, leta 1995 ženam, leta 1999 umetnikom in ostarelim poleg onih, ki jih vsako leto za veliki četrtek naslovi duhovnikom. Pismo ostarelim hoče biti razgovor, za sebe osebno pravi da je ostarel. To drži glede telesnega zdravja, intelektualno pa je zelo svež, prodoren in aktualen, na tekočem, kaj se dogaja v Cerkvi in svetu. Svet za laike pri Svetem sedežu pa je že 1. oktobra 1998 poslal svetu poslanico Dostojanstvo ostarelih in njihovo poslanstvo v Cerkvi in svetu, ki bi naj bila predhodnica poznejšega papeževega pisma. Lanskoletno papeževo pismo je zaokroženo v 18 oddelkih in podnaslovih, v katerih obravnava ostarelost kot jesen življenja predvsem z verskega in družbenega vidika. Opozarja na zapoved, „spoštuj očeta in mater” tudi tedaj, ko zahaja sonce življenja - Slomšek je zapel, da gre za goro - ki ni nič drugega kot prestop v večno in novo življenje. DANDANAŠNJE VPRAŠANJE OSTARELIH Kdaj je človek resnično star, je težko reči. Gube na obrazu tega ne povedo. Ločiti se mora med telesno starostjo in umsko, vendar je med obema večkrat razliko težko določiti. Teoretično se v naših dneh štejejo za ostarele vsi, ki so dopolnili 65. leto starosti, to je leto, v katerem bi se naj večina zaposlenih v delovnem razmerju upokojila. Ta številka je za nekatere nesprejemljiva in bi jo radi dvignili, ker so zaradi stalnega padanja rojstev in s tem vedno manj zaposlenih pokojnine vedno večje breme za državne proračune. Cenijo, da je v sodobnem svetu 66 milijonov ostarelih, starih več kot 65 let. Vendar je to zelo približna številka, ker se ne upošteva, da je v nerazvitih deželah Afrike, Azije in latinske Amerike povprečno pričakovana življenjska doba 55 let, tako da v teh deželah po standartih razvitega sveta ni ostarelih. V gospodarsko razvitem svetu je dandanes pričakovana življenjska doba 75 let, leta 2010 pa bi naj bila približno 130 let. Če bo ta napoved uresničena, napovedujejo, da se bo šolska obveznost začela s 3. letom starosti, s 23. letom prva zaposlitev kot pripravniška, s 30. letom redna zaposlitev, po izpolnjenem 48. letu pa bo potreben ponoven študij zaradi tehničnega, družbenega in kulturnega napredka kot priprava na spremembo, zaposlitve pri 55. letih, upokojitev pa pri 80. letih, kar pomeni, da bo upokojen v najboljšem primeru užival pokojnino 50 let. Skupnost ostarelih naj bi se razdelila v dve življenjski dobi, to je v tretjo po 65. letu starosti kot do sedaj, a ta bi trajala samo do 80. leta, četrta pa do 130. leta ali več. To napovedujejo optimisti, a pe- simisti dvomijo, da bo medicinska veda iznašla zdravila proti sodobnim boleznim, predvsem raku ter srčnim obolenjem in cepivo ali zdravilo proti aidsu, ki pogublja še posebej mlajše. BLAGOSLOV Kot že rečeno, je ostarelost jesen življenja, doba spominov, bilanca življenja, alfa in omega. Tudi v tej dobi se ne sme pozabiti, da je človek ustvarjen po božji podobi. To si naj mladi še posebej zapomnijo. Vsaka doba človekovega življenja ima svojo lepoto in poslanstvo, pravi papež Janez Pavel II. v svojem pismu. Vabi mlade, da so blizu ostarelim in naj se od njih ne oddaljujejo. Biti blizu ostarelim je za sodobne družine veliko vprašanje. Vendar je njihova prisotnost v družini velikega pomena, predvsem verskega. Sociologi družine priporočajo za sedanjost in bodočnost družine treh generacij, to je mlajša zakonca, njihove otroke in stare starše ali dedka in babico ali starega očeta in staro mamo. V naših dneh se to za večino zdi neizvedljivo, ker mlade družine hočejo biti same brez prisotnosti staršev pod isto streho ali v istem stanovanju. Pri tem pa pozabljajo na blagoslov, ki ga prinaša prisotnost ostarelih v družini, in obljubo četrte božje zapovedi, pomoč pri vzgoji otrok, ohranjanju verskega življenja v družini, pomoč pri sožitju in zakonski povezanosti, kar preprečuje razbite družine in jamči za zvestobo zakoncev. Iz polpretekle zgodovine v Sloveniji imamo pričevanja, kako so ostareli veliko pomagali pri ohranjanju verskega življenja v družini, verski vzgoji vnukov, z verskim zgledom in držo v okolici ter z naročnino in branjem verskega tiska. Če ne bi bilo teh prizadevanj, bi bil verski položaj v sodobni Sloveniji še slabši. Ta zgled je tudi vabilo za Slovence v izseljenstvu. Idealna krščanska družina treh generacij je obstajala na slovenskem podeželju v bližnji preteklosti, a jo je komunistični režim hotel uničiti, kar mu je precej uspelo, ker je mlade s kmetov iztrgal iz družin in jih rekrutiral za delavce v tovarnah in udarniških delih, kar precej dobro pisu-je komunist Ignac Koprivec v Komu ljubezensko prvenstvo ALOJZ REBULA "T 7aj je ideja enotnega slovenskega IX kulturnega prostora, ta priljublje -L X.na ideja Drage? To je težnja, naj bi se slovenski človek, kjerkoli že živi, torej ne glede na zemljepisno razpršenost, počutil intimno in po možnosti tudi kakorkoli organsko povezanega v vesoljno narodno skupnost, v veliko slovensko družino. Dvomilijonskemu narodu se ta ideja vsiljiye sama po sebi, če je v njem le iskra ozaveščenosti. Tako Prešeren kakor Slomšek, ta največja graditelja naše narodne hiše in slavljenca letošnjega leta, sta to misel živela. Pri Prešernu se je dovolj spomniti na njegovo znamenito „slovenšč’no celo”. Pri Slomšku pa „vseslovenskega” nagovora tovarišem bogoslovcem v Celovcu, tudi če ne omenimo raziskovalnih potovanj poznejšega spirituala, od skrajnega slovenskega vzhoda do skrajnega zahoda. Kako je to zamisel uresničevala njegova Mohorjeva družba s svojo planetarno naročninsko mrežo, razpeto prek knjigi Pot ne pelje v dolino. Po novejših podatkih število upokojencev na kmetih stalno pada, leta 1990 jih je bilo 27.820, leta 1994 15.516, leta 1995 17.671, leta 1996 15.805, leta 1997 14.142 in leta 1998 12.533. BREME Če drži trditev, da so ostareli blagoslov za družino in družbo, ne gre pa zanikati, da se glede bremena pogosto pretirava. Že od nekdaj so bila v družinah treh generacij morda občasna trenja med ..mladimi in starimi”, a je vse ostalo v okviru strpnosti in ni ogrožalo družinskega sožitja. Znana so bila občasna trenja med taščo in snaho, a je vse ostalo v družinski skupnosti. Sodobne družine so v glavnem skupnost dveh generacij, starša in otroci. Ostarela živita v lastni hiši ali stanovanju. Dokler lahko pomagata družini sina ali hčere, sta vedno dobrodošla, ko pa moči popustijo in bi sama potrebovala pomoč, pa te ni. Sin vseh celin, je dejstvo, ki spada v anale njene slave. Dovolj je samo zalistati v njene stare koledarje in preleteti v njih nepregledne sezname naročnikov, ki so se, kot je znano, v vrhunskem vzponu približali - fantastični številki 100.000. Dejansko je šlo samo za izraz tega, kako je svojim razpršenim otrokom, ki jih je sila življenja raztepla v dalj in v šir, od westfalskih rudinkov do koloradskih jeklarn, sledila slovenska Cerkev. Ta skrb ni popustila v dobi obeh Ju-goslavij, kraljevske in komunistične. Iz prve Jugoslavije se je dovolj spomniti na vrsto pravih izseljenskih apostolov (Naj omenim samo mons. Hladnika), ki so šli za našimi ljudmi v Francijo, Nemčijo in Argentino, jih tam zbirali, jim zidali domove in cerkve, jim pisali revjje in vodili jezikovne tečaje. V drugi Jugoslaviji naj bi to pomočniško vlogo prevzela Izseljenska matica. Kaj je dejansko bila ta ustanova, je v svojem izrednem intervjuju v zadnji številki Zvona rezko povedal avstralski podjetnik Bogo Lajovic: „Podružnica Udbe”. Nepreračunljivo duhovno asistenco in pomoč je slovenski izseljenec v tem času lahko pričakoval samo od Cerkve, čeprav bi se bila lahko, ukleryena, kakor je bila, ravnodušno zaprla v svoje katakombe. Pa je izseljence obiskovala s svojimi naj višjimi predstavniki od Argentine do Nove Zelandije, jih spremljala v svojem tisku in jim pošiljala dušnopas- ali hči se izgovarjata, da sta sama preveč zaposlena, imata veliko skrbi in ne moreta nuditi pomoči ostarelim staršem. To vprašanje je prisotno v sodobni družbi, je pereče na podeželju v Sloveniji, kjer morda že v razpadajočih hišah samujeta ostarela oče in mati brez potrebne pomoči svojih. V naših dneh hoče družba pomagati ostarelim, ki nimajo pomoči svojih otrok in sorodnikov, z domovi za ostarele. V teh bi naj našli zatočišče in zadnje življenjsko bivališče ostareli. Ti domovi so izhod v sili in ne nadomestijo toplote družinske skupnosti in oskrbe v lastnem domu. Ker v številnih primerih ti domovi slonijo na trgovski podlagi, postanejo skladišča za onemogle in ostarele, so zadnja etapa njihovega zemskega življenja. So pa le zadnja in nujna možna rešitev, vendar naj njihovi sinovi in hčere, vnuki in pravnuki ne pozabijo, da imajo veliko dolžnost blažiti njihovo osamelost in trpljenje s pogostimi obiski, pogovori, znaki ljubezni in spoštovanja. tirsko pomoč. Pomoč, ki je v življenjski konkretnosti dejansko postajala tudi socialna. Dogajalo se je, da je slovenski izseljenski duhovnik prevozil stotine kilometrov, da bi maševal za dva človeka. Cerkvi je treba priznati to ljubezensko prvenstvo do zunanje Slovenije vse do danes. Cerkvi, ne kulturi (kljub kakšni častni izjemi) in še manj državi. Zato je tudi v tem pogledu težnja po izrinjanju Cerkve iz slovenskega življenja dejansko protinarodna. To bi danes moral priznati celo an-tikristjan takšnega kova, kakor je bil Josip Vidmar, če je leta 1986 izjavil: „Narodne zavesti je mary kot včasih. Katoličani je imajo več.” STANJE KLERA 1. JAN. 2000 V SLOVENIJI V ljubljanski nadškofiji: pod neposredno jurisdikcijo nadškofa 382; stalno živeči v tujini: inkardiniranih 36, ekskardiniranih 19, skupaj 437; redovnih duhovnikov je v nadškofiji 174 in iz drugih slov. škofij 13, skupaj 187; 1999 je bilo posvečenih 6 škofijskih duhovnikov in 3 redovniki; bogoslovcev je 47; povprečna starost je 56 let; lansko leto so umrli škofijski duhovniki: Alojzij Groznik (78), Jože Čampa (69), Franc Jeglič (89), Boris Koman (91), Štefan Novak (77), France Milavec (56), Jože Cukale (84); umrli redovni duhovniki, vsi salezijanci: Egidij Dolinar (74), Karel Ceglar (86), Andrej Majcen (90), Mirko Žerjav (78), Jakob Turšič (85). Nadškofija ima 306 župnij, razdeljena je na 6 arhidiakonatov in 23 dekanij; zasedenih je 264 župnij, 41 župnij pa je v soupravi. V nadškofiji je živelo leta 1978 760 redovnic, 1985 640, 1991 583, 1999 546. V koprski škofiji: 1. januarja je bilo v škofiji inkardiniranih 171 duhovnikov; v škofiji je 25 redovnikov: 10 frančiškanov (in 4 bratje ter 2 novinca), 6 kapucinov (in 2 novinca), 5 lazaristov (in 2 brata), 2 minorita in 2 salezijanca; redovnic je 82: 3 domi-nikanke, 2 Marijini sestri, 17 notredamk, 6 šolskih sester, 51 usmiljenk in 3 uršulinke. Škofija ima 13 bogoslovcev; lani so umrli 4 duhovniki: Otman Čmilogar (67), Anton Melinc (78), Jože Petrič (85) in Alojzij Skvarč (78). V mariborski škofiji: škofijskih je 332 in 83 redovnih duhovnikov; lani je bilo posvečenih 8 novomašnikov; lani so umrli 4 škofijski duhovniki: prof. Karel Jaš (98), Alojzij Gabor (88), mons. Lojze Kozar (88 - tudi pisatelj) in Friderik Gamilar (61). OSEBNI SPOMINI NA MONS. ANTONA OREHARJA_ wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww „Gospodu” v poklon MARIJAN MAGISTER NZ |T # ivljenje nam ponuja malo prilož M nosti, da svoje želje, ideale in m ^ izkustva usmerjamo in dosegamo v tesnem stiku in z dobrohotno pomočjo velikih in vzornih osebnosti, ki so ti vsak dan na razpolago kot neprecenljiv življenjski zgled, medtem ko ti še s posebno radodarnostjo omogočajo opajati se z pjihovo energijo, vztrajnostjo in doslednostjo. Ta sreča me je spremljala vsaj nekaj mesecev, ko sem po nepredvidenih okoliščinah prišel kot mlad študent v skoraj neposredno bližino „gospoda", mons. Oreharja (zame je bil vedno več kot „monsignor": slovenski „gospod”). Bilo je pred več kot 50. leti v daljnem mesecu septembru leta 1946. Zato so nekateri spomini že bolj megleni, osvetljeni le s tedanjimi kratkimi zapiski, ki jih še hranim. Mnogi slovenski begunci iz italijanskega taborišča v Senigalliji, na jadranski obali blizu Ancone, se še gotovo spominjajo tistih dni, ko je angleška komanda čez noč izgnala skoraj vse slovenske duhovnike, čez 30. Bali smo se, da jih bodo nasilno odpeljali kar na tovornjakih nazaj v Slovenijo in predali Titu, pa so jih končno v avtobusih usmerili proti Rimu. V taborišču so pustili delovati samo g. Oreharju kot župniku in še dvema ali trem njegovim sobratom. Presenečalo je dejstvo, da so bili med vsemi duhovniki izbrani kot njegovi bodoči „sodelavci” ravno tisti, ki niso nikdar odobravali načina njegovega delovanja, še manj pa sodelovali pri njegovem trudu in skrbi za splošno dobro beguncev. Ko sem v takih razmerah spoznal, da moram gospodu ponuditi svojo pomoč, jo je hitro hvaležno sprejel in mi takoj zaupal za tiste prve nervozne dni najnujnejšo nalogo: nadaljevati izdajanje tedenskega verskega lista Sejalec, ker je bil med izgnanimi sobrati tudi njegov prejšnji urednik. Nnjprej sva se zmenila samo za prvo številko, potem za drugo in končno se je vse podaljšalo do sko-rnj konca leta 1947. Pozneje mi je pripadla še „zasluga”, da prirejam za objavo, razmnožnjem in razpošiljam sobratom po Evropi in Ameriki duhovniško revijo ,,Besede življenja”, v kateri so se objavljale teološke razlage nedeljskih evan- gelijev, doprinos slovenskih semeniških profesorjev in teologov, največ s sedežem v Praglii (Italija), kjer je bilo začasno slovensko begunsko semenišče. Ta „zaposlitev” je pomenila zame tudi skoraj stalen dnevni stik z „gospodom”, v prijateljski družbi še drugih dveh „kaplanov”. Tiste taboriščne mesece je namreč imel gospod za pomočnike kar tri „kaplane”: Janeza, Jožeta in Marijana, vsakega s svojo posebno „nalogo”. Janez, kot vnet taboriščni gledališki igralec, je bil nekak gospodov „kulturni referent”. Med drugim je skrbel za ure-jar\je obširnega gospodovega fotografskega arhiva, kjer se je zbirala skoraj vsa grafična zgodovina begunskega taborišča. Jože je bil, kot študent medicine (sed^j znan zdravnik v Barceloni, Španija), gospodov „osebni zdravnik” in kot tak skoraj vedno zaposlen, ne samo da je „zdravil” njegove telesne nadloge, ampak da je tudi hodil „na kotel” po gospodov rančo; še posebno pa, da mu je v zimskih mesecih pomagal nemalokrat zlesti v posteljo, kadar je pozno zvečer prihajal ves trd in premražen iz ledene kapele, kjer je do zadnje ure spovedoval. Tak dnevni stik z gospodom nam je vedno globlje odkrival njegovo veliko, iskreno in dobrohotno gorenjsko dušo, ki se je posebno razgalila tako v njegovem razmerju do svojih sobratov v taborišču kot do tistih taboriščnikov, ki zaradi umazane gonje nekaterih političnih nasprotnikov niso bili vedno preveč naklonjeni do njega in do njegovega vsestranskega delovanja, najsibo na duhovniškem področju, najsibo kot profesor v tamkajšnji begunski gimnaziji, kot predavatelj množičnim mladim poslušalcem ali kot požrtvovalni voditelj vsega duhovnega in družbenega življenja taboriščnikov. Čeprav so bili gospodovi stiki s sobrati, ki so še ostali v taborišču, včasih precej napeti, smo mogli občudovati njegovo izredno potrpežljivost in vedno dobrohotne ocene, v katerih ni bilo nikdar ostrega izraza. Ob vsaki naši kritični sodbi njihovega čudnega, težko razumljivega obnašanja in delovarya, je vedno s spoštovanjem omenjal njihova imena, se izmaknil kakršnikoli kritiki in preobrnil razgovor čim hitreje na druge probleme. Nikdar ni bilo slišati od njega najmanjšega negativnega mnenja o teh sobratih. Njegova tolerantnost do svojih „nasprotnikov” se je še posebno izkazala ob priliki razdelitve materialnih pomoči, ki so prihajale za taboriščnike v raznih oblikah od Assistenzia Pontificia iz Vatikana. Tedaj smo mu vsi trije „kaplani” pomagali dolge noči sestavljati seznam vseh potrebnih družin in s točkovanjem klasificirati njihov ekonomski položaj. Ko nam je zmanjkalo točk (italijanskih lir), je bilo treba spet pregledati in preurediti ves seznam, odšteti točke manj potrebnim in jih prišteti družinam v večjih stiskah. Za odštevanje in prištevanje točk je gospod uporabljal za tedaj še neznan računalnik: jagode njegovega rožnega venca. Znova se je pokazala vsa gospodova nezamerijivost, pravičnost in dobrohotnost: točke, namenjene njemu „prijaznim" družinam, so romale brez strahu k nekaterim zelo „neprijaznim”, iz edinega razloga, ker je bilo tako bolj pravično. Kljub temu so se potem slišale na ta račun nekatere krivične kritike, ki so gospoda samo žalostile, niso pa našle nobene njegove reakcije. Najgloblje sem pa spoznal gospoda kot duhovnika, kot Slovenca in kot mehko gorenjsko dušo, ko sva decembra 1947 skupaj prebila eno noč na vlaku na poti iz Servigliana v Rim: on na obisk slovenskih beguncev v Bagnoli, jaz pa študirat v Španijo. V vsem dolgotrajnem 4 drdranju vlaka sem bil deležen cele vrs- ■ SPOROČILO DOMAČI IN MEDNARODNI JAVNOSTI O SLOVENSKEM HOLOKAVSTU wwwwwwwwwwwwwwwwwwww^w Kučan zavaja svet vetovni slovenski kongres kot predstavnik slovenske civilne družbe je ob ustanovitvi pred desetimi leti upravičeno pričakoval, da se bodo oblikovale in uveljavile temeljne civilizacijske vrednote v novi slovenski državi. Med neurejenimi problemi je bil in je polstoletni odnos slovenskih oblasti do žrtev in posledic slovenskega holokavsta, ki ga je po 9. maju 1945. leta izvedla slovenska totalitarna komunistična partija. Njeni nasledniki nasprotujejo nepristranskemu urejanju tega dolgoletnega zanikanja pravic tisočerih po vojni umorjenih Slovencev in njihovih preživelih svojcev. Ob tej ugotovitvi pozdravljamo januarsko poslansko pobudo prim. Majde Zbačnik in sklep Vlade RS, sprejet na pobudo slovenske stranke v začetku februarja, o pospešitvi urejanja statusa žrtev množičnih povojnih pobojev. Pričakujemo, da bodo ti sklepi Vlade čimprej uresničeni s sprejetjem zakona v Državnem zboru. Slovenska civilna družba je pričakovala spravna dejanja, pokop žrtev, izdajo mrliških listov in vrnitev dolga človečnosti slovenskega naroda. Namesto tega smo priča poskusom, da bi zločinsko ravnanje takratne partijske oblasti z njihovimi političnimi nasprotniki prikazali kot legitimno in legalno kaznovanje in ga izenačili z ravnanjem zmagovitih zaveznikov po drugi svetovni vojni. V svojem nastopu, dne 27. januarja 2000, na mednarodni konferenci o holokavstu v Stockholmu je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan obsodil holokavst, ki sta ga povzročila totalitarna režima fašizma in nacizma. Pokazal je na dejstvo, da se v mnogih državah sveta še vedno niso soočili z lastno (pro)fašistično ali (pro)nacistično preteklostjo in na po- te dobrodušnih nasvetov za moje novo bivaiye v tujem svetu. Med r\jimi nista manjkala posebno dva: vsakodnevno Prebirapje Svetega pisma, za dušo, in slovenske literature, za ohranitev moje slovenske zavesti in slovenskega jezika. Najino dopisovanje skozi poznejša leta, ko kljub vsej njegovi zaposlenosti ai nikdar pozabil odgovora na moj pisemski stik, je ohranjevalo isto smer. Upam, da bodo ti skromni spomini en poklon več večnemu spominu tako velikega „gospoda”. trebo po takem soočenju. Komunistični totalitarizem, ki je v svoji dolgi zgodovini povzročil toliko svojevrstnih holokavstov, je zatajil. Zatajil je trpljenje in razdejanje, ki ga je povzročal komunistični režim v slovenski družbi, in naš tragični slovenski holokavst. Ni priznal, da se v naši državi prav zaradi obnašanja naših oblasti še nismo soočili z dejstvi naše preteklosti. Konferenca v Stockholmu je bila forum, na katerem bi predsednik naše države mogel in moral v imenu slovenske države izreči obžalovanje za vse nasilje slovenske partije, katere zadnji formalni predsednik je bil, za povojne zločine in za dolgoletno barbarsko preziranje dostajanstva teh žrtev in pravic njihovih svojcev. Še več. Poleg drugih zavajanj v svojem govoru je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan v Stockholmu v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi in z mnenjem velikega dela slovenskega naroda napačno obvestil mednarodno javnost. Namesto da bi povedal resnico in poiskal podporo za odpravo posledic slovenskega holokavsta, je svetu zatrdil, da je partijska oblast v tedanji Sloveniji po 9. maju 1945 ravnala v skladu z določili Potsdamskega sporazuma. Ob dejstvu, da je bila večina nasprotnikov režima pomorjena pred 17. julijem 1945, ko se je Potsdamska konferenca šele začela, in ob dejstvu, da so potsdamski dokumenti izrecno nalagali dolžnost vodenja pravnih postopkov zoper morebitne zločince, so tovrstna izvajanja Kučana nekorektna obrazložitev mednarodno uveljavljenjega pojmovanja zločina in kazni. Spričo še vedno pristojnega revolucionarnega sovraštva do drugače mislečih Slovencev je tako izvajanje predsednika slovenske države v mednarodni javnosti povsem nesprejemljivo in žali človeško dostojanstvo slovenskih žrtev komunizma in njihovih družin. Svetovni slovenski kongres kot civilno društvo, zavedajoč se svoje odgovornosti do slovenske države in družbe, protestira zoper takšno zlorabo mednarodnih srečanj. Z vsem spoštovanjem do funkcije predsednika države in stoječi na naših državljanskih odgovornostih in pravicah protestiramo proti takim zlorabam državnih funkcij. Slovenska in mednarodna javnost morata biti na primeren način in po ustrezni poti seznanjena z dejstvi slovenske povojne tragedije. To je v skladu s sprejetim stališčem na konferenci v Stockholmu, da je treba enako obravnavati vse holokavste ter v današnji tehnološki in ekonomski globalizaciji sveta spodbuditi tudi globalizacijo in uveljavitev temeljnih civilizacijskih vrednot in meril. V Ljubljani, 4. marec 2000. Upravni odbor Svetovnega slovenskega kongresa dr. Jože Bernik, predsednik 18. decembra 1999 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj MATIJA AVGUŠTIN BORDAQUIEVICH, sin Gustava in Silvije, roj. Bohinc. Botra: Andrea Bordaquievich in Andrej Bohinc; krstitelj: prelat Jože Škerbec. Slovenija danes BRANKO ROZMAN GRADITEV DEMOKRATIČNE SLOVENIJE Povojno demokratično zahodno Evropo so bistveno pomagali zgraditi trije katoliški politiki: Francoz De Ganile, Nemec Adenauer in Italijan De Gasperi. Genialni arhitekt Združene Evrope je bil prav tako globoko verni Luksemburžan Schuman. Kdo je zgradil vzhodno Evropo, ječo narodov, vključno s Slovenijo, je pa tudi znano. Te misli se ponujajo v začetku leta, v katerem si bomo z volitvami postavili novo oblast. Pri tem bomo imeli katoličani zaradi svojega števila lahko odločilno vlogo. Skupaj z ostalimi silami čiste ideološke preteklosti smo sposobni izvoliti ljudi, ki bodo prižgali zeleno luč resnični demokraciji. Če le ne bo spet kakšen pomladnik prevzel vloge „sopotnika” katere od strank marksistične preteklosti. Mariborski škofiji je izigravanja s strani države dovolj. Ravnatelj mariborske škofije gospodarske uprave Mirko Krašovec je napovedal, da bo mariborska škofija internacionalizirala ravnaiye države, ki ne rešuje njenih denacionalizacijskih zahtevkov. Država Cerkev izigrava in denacionalizacijo načrtno zavira. Mariborska škofija pripravlja odškodninsko tožbo proti državi, interpelacijo zoper ministra Školča, presojo o ustavnosti nacionalizacijskega zakona iz novembra, po katerem je med drugim grad Betnava postal državna last. Krašovec je zaskrbljen nad stanjem pravne države, „ko del politike - konkretno nekdaryi komunisti, ki še vedno niso sprejeli dejstva, da so sedaj drugačni časi -lahko načrtno zavirajo denacionalizacijo”. Doslej so rešili le dobrih 12 odstotkov zahtevkov 3[ T mariborske škofije in le 3,5 odstotka vrnitev stavb. Botrova smrt - Janez Mar-keš, Mag (22. dec.): Po smrti Ivana Mačka - Matije je bil Stane Dolanc siva eminenca slovenske reformkomu-nistične nomenklature v naj čistejšem pomenu besede. Zd^j je umrl tudi on. Pogreba seje udeležil tudi Kučan. Mitja Ribičič je Dolancu po smrti pripisal tako rekoč osamosvojitev Slovenije. To zanesljivo ni res, poleg tega imata tako eden kot drugi dolg spisek grehov, ki v demokraciji niso odpustljivi. Tudi zato v Sloveniji demokracija ne more zaživeti. Pot heroja revolucije od hitlerjevskega mladeniča prek komunista na večni oblasti do kapitalista iz podzemlja se je končala. Le malo jih bo vedelo, kako neprecenljivo vlogo je odigral za preteklost partijcev in kako neprecenljivo škodo je povzročil za prihodnost slovenske demokracije. IZIGRAVANJE Po zadnjih državnozborskih volitvah so bile pomladne stranke izigrane. Čeprav so dobile več glasov kot vse ostale stranke skupaj, niso smele prevzeti vlade. Najprej je znani prekmurski poslanec svojim volivcem njihove glasove vzel: namesto da bi jih namenili SKD, za katere so mu jih dali, jih je namenil levim. Potem se je zgodilo nekaj podobnega, ko se je ena od pomladnih strank kljub svoji dvakratni pisni zagotovitvi zvestobe pomladnemu bloku izneverila ostalima pomladnima strankama in šla v koalicijo z levima strankama. Sedaj skušajo levi prelisičiti pomladnike s tem, da nočejo sprejeti večinskega volilnega sistema, za katerega so se glasovalci na referendumu odločili in ga je ustavno sodišče potrdilo. Neki poslanec je celo zatrdil, da si svojih odločitev ne pusti narekovati in da je zavezan samo svoji vesti. Očitno je pozabil, da je kot zastopnik državljanov dolžan uresničevati njihovo voljo. Če mu vest tega ne dovoljuje, mora poslanski mandat vrniti, saj v nasprotnem primeru ruši ustavni red, ki gaje kot član zakonodajne oblasti še posebno dolžan braniti. Zdi se, da se bodo stare sile toliko časa vrtele okrog umetno ustvarjenih težav glede volilnega sistema, da bodo pomladnike spet izigrale. Sporni svetniški kandidati - Ivan Puc, Mag (5. jan): Predsednik države je v pogovoru za nacionalni radio dejal, da n^j bi bila Cerkev pri izbiri prihodnjih velikih mož pozorna na to, da svetniški kandidati ne bi razdvjyali Slovencev. Z drugimi besedami, Kučan je proti temu, da bi bile za blažene imenovane tudi žrtve komunističnega totalitarizma. To se lahko nanaša le na nadškofa Antona Vovka in Lojzeta Grozdeta, za katere že teče uradni postopek beatifikacije. Dražgoše 9. jan. 1942 so Nemci napadli partizane v Dražgošah. Partijsko vodstvo je vnaprej vedelo, da Nemci pripravljajo napad, pa so povsem neodgovorno sklenili ta boj sprejeti iz politič- no propagandnih razlogov, da bi pač pridobili simpatije Gorenjcev. Partijsko vodstvo se je med bojem umaknilo na gozdnato Jelovico, po dveh dneh trdega boja pa še ostali partizani. Vaščane so prepustili nemškemu maščevanju. Nemci so moške postrelili, ostale odpeljali, vas pa do tal požgali. Žrtev so bili vaščani Dražgoš in tisti partizani, ki niso vedeli, da sodeliyejo z boljševiško revolucijo. V Dražgošah so vredni počastitve samo ti dvoji. Legalnost partije? Na zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki preiskuje ozadje propada Elana, je zaslišani predsednik R Slovenije med drugim rekel, da je bil on predsednik CK ZKS, ki daje bila legalna organizacija. Da je s tem hotel opravičiti partijo in sebe, je jasno. Vendar stvari niso tako preproste. Ali je bila ureditev SR Slovenije legitimna? Ne, ker ni izvirala iz svobodne odločitve njenih državljanov, ampak jim je bila vsiljena z boljševistično revolucijo. Ko bi demokratični Zahod mogel takoj po vojni v Jugoslaviji odstaviti partijsko oblast in razpisati svobodne volitve, bi to takoj storil. A tega ni mogel brez tveganja spopada s Sovjetsko zvezo. Totalitarno Jugoslavijo je moral z nejevoljo prenašati, kot je moral prenašati ves komunistični Vzhod. Seveda je bilo v takšni nelegitimni državi legalno vse, kar je vsiljena oblast odredila, prav nič pa ni bilo legitimno. Legalna je bila tudi KP, saj si je lastila celo lastništvo nad državo. Legalni so bili celo povojni množični pomori, saj jih je ukazala KP in ni zapje nihče odgovarjal. Vendar sklicevati se na legalnost partije na noben način ne opraviči neizmernega gorja, ki ga je ta narodu prizadejala. Vojaki boljševizma - Aleksander Bajt, Bermanov dosje (str. 968): Kljub majhni verjetnosti ni mogoče izključiti možnosti, da se je posamezni partizan bojeval izključno proti zavojevalcem in da o revoluciji ni imel niti pojma. Vendar tudi če je bil po 4 svoji osebni presoji res popol- " A noma čist in neomadeževan bojevnik proti zavojevalcem, je bil dejansko člen vojaškega stroja, ustvarjenega in tudi delujočega za prevlado bojševiške ureditve. Kot delček tega stroja pa celo po svoji osebni presoji popolnoma čisti in neomadeže-vani bojevnik proti zavojevalcem dejansko ni več popolnoma čist in neomadeževan. Za veliko večino partizanov pa čistosti in neomadeževanos-ti ni mogoče potrditi niti za njihovo osebno presojo. Ksj malo jih ostane za ponosno trkanje po prsih, razen če se odkrito trkajo po svojih boljševiških prsih. NAIVNOST Ena slovenskih narodnih „čednosti” je brez dvoma naivnost. Pogled na naše volitve v teh letih demokracije so zgovoren dokaz za to. Poglejmo! Naš družbeni prostor je od leta 1941 zaznamovala KPS; najprej s tem, da je narodu napovedala boljševistično revolucijo, najbolj nemoralno dejanje v naši zgodovini; potem pa s petinštirideset let trajajočo diktaturo, ki je Slovence oropala pravice do svobodnega izražanja misli, neoviranega izpovedovanja vere, političnega združevanja, svobodnih volitev itd. Z obojim, z revolucijo in diktaturo, je naredila Slovencem nepopisno krivico in škodo. In revolucionarji? Nič, niti sram jih ni svoje preteklosti. Najprej so se poskrili, da jih ne bi slučajno doletela lustracija ali vabilo pred haaško sodišče. Ko so videli, daje zrak čist, so spet prilezli iz svojih lukenj. Danes nastopajo, kot da se njihovega čela še drži krstna voda. Mnogi od njih, tudi nekdanji udbovci in cekaje-vci, nam celo vladajo. In narod? Preprost in pošten kot je, te „heroje” celo voli. Ušesa in možgane jim polnijo še vedno „naši” mediji in nekdanji družbeni denar, ki se naj aha v žepih cele vrste nekdanjih direktorjev. In tako se gremo demokracijo, Kot da bi živeli v Butalah. Zamenjane vloge - po Janezu Markešu, Mag (2. feb.): Mogetova parlamentarna komisija dokazuje, da je slovensko obrambno ministrstvo v času osamosvojitvene vojne orodje kupovalo na črnem trgu in ga tudi prodajalo naprej, predvsem Hrvaški. Pri tem n^j bi izpuhtelo deset milijonov mark. Takrat se je Slovenija osamosvajala Osamosvojitev je bila dejarye, vredno milijard, ne le milijonov. Če Janšar in Bavčar ne bi zaukazala uporabe orodja, slovenske države ne bi bilo. Školčeva ZSMS je takrat storila vse, da do osamosvojitve Slovence ne bi prišlo. Podmladek je v parlamentu paktiral z jugooficirjem Aksentijevičem, ki je v nadaljevanju, patetično rečeno, dvignil roko nad slovenski narod. Danes hodi ta po ljubljanskih restavracijah in se reži v brk. Janša se zagovarja kot kriminalec. Ključni ljudje, ki so osamosvajali Slovenjo, bi zaslužili dosmrtno državno rento, vsak po deset miljonov nemških mark, in omembo v učbenikih zgodovine. REVOLUCIJA JE BILA NEMORALNA Ko sem pred kratkim v paberkovanju omenil povojno Ribičičevo izjavo, da je bila „NOB” v resnici revolucija, me je znanec opomnil, da to za večino Slovencev ne pomeni nič slabega. Kako je torej z etičnostjo revolucije? Komunistična revolucija na Slovenskem je bila v samem bistvu nemoralna zaradi cilja, ki si ga je določila, a in zaradi sredstev, ki jih je " „ARGENTINCI” V SLOVENIJI Od leve: Tinka Urbančič in Marjana Korošec ob zaledenelem blejskem jezeru 18. marca 2000 sta se poročila v cerkvi sv. Andreja v Miramaru ANICA GORNIK in JUAN PABLO ERROBIDART. Poročil ju je duhovnik Viktor Demšar. Čestitamo! uporabljala. Cilj KPS je bil z revolucijo narediti Slovenijo za sovjetsko republiko. V boj je pozivala v imenu „velikega Stalina”, ki je že do takrat poslal v smrt več milijonov nedolžnih ljudi. Slovenski revolucionarji so svoj načrt uresničevali zelo zares, se pravi, zelo krvavo. Njihov „uspeh” je bil dvajset tisoč nič krivih pomorjenih Slovencev in polstoletno za-sužnjenje naroda. Tudi sredstva revolucije so bila skrajno nemoralna. Takšno je bilo že osnovno načelo, daje bilo vse, kar je služilo njej, dovoljeno. Dovoljena je bila torej laž, obrekovanje, kraja, izdajanje rojakov okupatorju, izzivanje okupatorja (z namenom, da se bo ta maščeval nad prebivalci, fantje in možje se bodo pa zatekli k partizanom), mučenje in umor, tudi žensk in otrok. Vsa ta sredstva je revolucija množično uporabljala. S tiskovne konference SDS - Delo (11. feb.): „Izjave Haiderja, čeprav povsem nesprejemljive, so za zdaj vendarle samo besede oziroma potencialne grožnje, ob tem pa imamo v vzhodno - in srednjeevropskih državah - in Slovenija ni pri tem nobena izjema - kopico strank, ki so še pred nekaj leti drastično kratile človekove Misijonar LUDVIK ZABRET SDB se je oglasil pravice," je dejal Janša. Po njegovih besedah so pri obsojanju vstopa svobodnjakov v avstrijsko vlado pri nas najglasnejši tisti, ki so kot pripadniki totalitaristične stranke prejšnjega sistema dalj časa sistematično kratili človekove pravice. Pri tem je Janša omenil tudi predsednika Kučana, ki je bil „sicer izvoljen na svobodnih volitvah, prav tako kot Haider”, še pred desetimi leti pa je bil vodilni človek partije, ki ji ni bilo mar demokracije in občih svoboščin. „Slovenija bo morala zelo paziti, da na finalne pogovore z EU ne bo šla z ekipo ljudi, ki jim je z lahko očitati in dokazati, da so še nedolgo tega grobo kratili človekove pravice." Upravi Duhovnega življenja! Prisrčno se zahvaljujem za zvesto pošiljanje te revije vsa ta leta. Prisrčna zahvala tudi pokojnemu Ladislavu Lenčku, uredniku Katoliških misijonov, ki mi jih je pošiljal vsa leta, ko je živel v Argentini. Revija ima res bogate članke čudovite vsebine, ki so za vzpodbudo za duhovno življenje. V teh 53 letih Indije mi je pomagala ohraniti tekoči slovenski jezik... Bog blagoslovi vašo revijo, da bo še dolgo ohranjala vero in katoliško zavest in tudi slovenski jezik. Združeni v molitvi! Hvaležni Ludvik Zabret, SDB Kaj je res? Delo je 17. feb. objavilo pismo bralca A.P., ki piše, da skuša RKC rehabilitirati škofa Rožmana. To je res, zato je tudi vložila zahtevo po obnovitvi procesa, M pa jo je generalna državna tožilka Cerarjeva zavrnila. Če nočejo procesa obnoviti, je to znamenje, da je škof nedolžen. Dalje piše, da so na žalni plošči na Žalah domobranci predstavljeni kot žrtve rdeče revolucye in borci za svobodo, in predlaga pomladnim strankam, naj se distancirajo od rehabilitacije medvojnega kolabo-ranstva z nacizmom in fašizmom. V resnici bi bilo prav, da bi se distancirale od kolabo-ranstva borcev revolucye s Sta- linom. Šele ta kolaboracija je prisilila svobodne Slovence, da so sprejeli orodje od okupatorja. OBVLADOVANJE SLOVENSKEGA MEDIJSKEGA PROSTORA V Sobotni prilogi Dela (19. feb.) je njen urednik zapisal: „Delo je član velike peterice (trije dnevniki + nacionalna TV + radio), ki skoraj v celoti obvladuje slovenski medijski prostor resnega profila... Scela se giblje nekako v polju politične sredinskosti in zmernosti. To poudarjamo zato, ker desnica večno jamra, kako zelo da so slovenski mediji skontinuirani... Janša and com. se seveda gredo prastaro igro o stokrat ponovljeni laži.” Res je, da „velika peterica” skoraj v celoti obvladuje slovenski medijski prostor. Žal. Ni namreč res, da bi se ta gibala v polju politične sredinskosti in zmernosti, ampak dosledno in neprestano širi levo ocenjevanje dejstev. Primer: Pogosto beremo pisma bralcev v Demokraciji, Magu in Družini, s pripombo, da jih Delo ni hotelo objaviti. V Delu pa pisma bralcev, ki so tako po vsebini kot po slogu pod slehernim kulturnim nivojem. Da ne omenjam nekaterih novinarjev in nekaterih stalnih sodelavcev Dela, dežurnih zasmehovalcev desnice. Hvala Bogu, da so v našem prostoru še taki, ki svarijo pred „prastaro igro o stokrat ponovljeni laži”, ki se jo gredo trobila starih sil. Modrost Pavle Ravnohrib je igralec v večini slovenskih filmov in ustvarjalec mnogih vlog v celi vrsti slovenskih gledališč, trenutno pa nosilec glavne vloge pri snemanju filma o Prešernu. V pogovoru z Delom (12. feb.) je na vprašanje: „Še vedno vsak dan berete Biblijo?” odgovoril: „Obožujem Biblijo. Vendar sem to že enkrat povedal, pa so me takoj obsodili, da sem dolgočasen, da govorim neumnosti... To je moj psihoduhovni trening.” <^ % (D -o O a cd „ ci I)