S^ Domača vzgoja na deželi! ajvažnejša faktorja pri vzgoji otrok sta oče in mati. Mati polaga , v srce otroka svojega v njegovi najnežnejši mladosti čnt za. vse dobro in lepo, ona mu vceplja s poljubi svojimi ljubezen do Boga in do sobratov, ona ga uci usmiljenja do živali, ona mu tolmači pojem: raoje in tvoje, ona pripravlja njegovo srce, da postane kedaj prekrasen vrt lepih čednostij, v katerem občudujemo tako radi redke te cvetke. In kako nas prešinja molitev nedolžnega deteta, ko sklepa svoji ročioi, ko vpira svoji mili očesci tako verno materi v lice, ter tako ljubko otrooje ponavlja besedo za besedo, kakor mu jih izreka niati. Molitev prešinja i nas: Dal Bog, da se ti zrcalo nedolžne duše tvoje nikdar no potemni! — Resna beseda očetova pa dopolnjuje raaterino ljubezen pri vzgoji otrokovi, da procvitajo njegove zmožnosti od dne do dne krasnejše. To je domača vzgoja, kakoršna bi morala biti, in srečen otrok, kateremu je dal Bog tako raodre starše. Cestokrat pa je ravno domača vzgoja, da se Bog usraili! Posebno na deželi. Pomanjkanje — beda zamori v tolikih družinah jedinost med možem in ženo — očetom in materjo. Mir je izginil iz hiše, ž njim pa tudi sreča in blagoslov pri vsem, osobito pri otrocihl Nikogar ni, ki bi jiin blažil srce -- vsaj mati in oče se zbog vednega prepira ne inenita za nje, klefcev prepoja čez prag vsako blagodejno besedo. Ali se potera še čudiš, če prašaš v šoli: wKako je ime tvojemu očetu?" »Ne vem". »Kako pa materi?" ,,Ne vem". ,,Kako pa pravijo oče niateri?" ,,Baba". ,,Kako pa mati očetu?" ,,Dedec". — Tu, tovariš, imaš resnično — sraešno na prvi hip — a v resnici jako žalostno sliko. Kaže ti občevanje moževo z ženo, kaže ti vse družinsko življenje v hiši, kaže ti v posledicah vso vzgojo otroško Sovraštvo vidi rned očetom in materjo, sovraštva se vadi i on: sovraštva do bratov, do ljudij, do živalij! V hiši ne sliši druzega kot kletev, zato jo ljubi tudi on. Ali se je čuditi torej, da deček devetih let pograbi sv. razpelo, je vrže na tla ter potepta? — Ali se je čuditi, da otrok, ki komaj prične šolo obiskovati, polorai ptičici obe nožici? — Oba slučaja sem imel pred leti v šoli pri učencih, katere sem komaj pred-se dobil. Tega ni storila ,,brezverska" šola, to zakrivila je pomanjkljiva slaba doraača vzgoja. Vsaj se učitelj bori z jednacimi surovostmi v šoli vsak dan in z vsemi močmi! Pravičnosti pogrešamo tudi tolikokrat pri učencih, in to pri istih najnižjega oddelka najbolj pogosto. Premnogokrat je tudi tu beda kriva, da brezvestni starši kar očito vadijo otroke svoje krasti. Vem za družine, v katerih se otroci prav raetodično pripravljajo, da postanejo kdaj izurjeni tatje. Se večkrat pa je kriva nemarnost staršev, da ne pazijo, kaj prinese otrok z vasovanja, kaj si je morda krivicnim poteni prisvojil. Ker se otroku jedenkrat posreei, mika ga to še večkrat, da si slednjie zamori ves čut pravičnosti! Kako bi bilo li to drugače mogoče, da vzame deklica premožnih staršev črtalnik ubožni deklici? Kaj pa še-le ondi, kjer se je ugnezdilo žganjepitje! Gorje kraju — gorje mladini! Prezgodaj se ji zamore dušne in telesne zmožnosti. Ravno ta grda razvada je povad, da si iščem duška tukaj v listu. Danes, ko to pišem, prašal sem pri popoludanskem pouku deklico: ,,Kje pa je bila tvoja sestra zjutraj, Knez?" Odgovori mi: ,,Včeraj je bila z očetom na sejmu, pa so bili oče pijani, sta pa o polunoči donm prišla, pa je danes predolgo spala". —Pomilovanja vreden otrok! Oče je žganjar, poznam ga, pa spravi otroka se seboj, da mu je priča njegovih nerednostij, ga odtrgava spanju ter tako neposredno pouku. Naj povem še jeden slučaj : Pred tremi leti je bilo, ko sem poznavajoč žganjarske razvade tukajšnjega kraja -¦ pri popoludanskem pouku prav živo svaril učence pred žganjem, ter jim zapretil s kaznijo, če od koga zvem, da je pil žganje. Takoj drugi dan mi zatožijo dečka, ki je pil žganje. Na vprašanje, če je li res, pritrdi mi dotični deček odkritosrčno, da res. ,,Kje si pa dobil žganje?" ,,Oče so rai ga dali?" ,,Koliko so ti ga pa dali?" MEn frakelj". ,,Pa si vsega spil?" ,,Vsega, saj sem ga že večkrat". ,,Kaj so pa rekli, ko so ti ga dali?" »Rekli so: na, pij fant, da boš bolj mocen". ,,Pa so bili oče trezni?" „0 ne, pijani". — To je bil dvogovor, ki se je med naraa razvil. Deček govoril je po vsera resnico, vsaj so bili drugi priče. Kaj naj stori učitelj v jednacem slučaji? — Kaznovati otroka? Nikakor ne, vsaj so mu žganja dali oče, od katerih je vajen prejemati vse dobro. — Še več drastičnih slučajev bi lehko naštel, pa vsaj ste jih sknsili sarai, tovariši! In učitelj naj tu vspešno deluje? — On naj iz piškavega oreha vzgoji zdravo drevo, ki naj razveseljuje oko potnikovo. Vsaj ni raogoče! Opazovati mora žalostnim srcem, da dobra beseda ne obrodi vselej dobrega sadu. Doraača vzgoja pa ni slaba le v revnih družinah, ona je napačna tudi v premožnejših, kjer vzgajajo otroke ne le oče in mati, ampak tudi ded in babica, dekla in hlapec — pa vsak kakor njemu ugaja, vsak po svojem kopitu. Prvi hvali, drugi graja, prvi zapeljuje, drugi odvrača, prvi tepe, drugi boža! Oj to je vzgoja — vse navskriž, da se dostikrat otrok ujezi, da bije, brca, vpije -- to je dirndaj! To je za nje — to je smeh! - Ne rnore rai pri tej priliki iz glave bivši tukajšnji kaplan-katehet, ki je kaj rad raz leco ponavljal besede: ,,Mati naj bode v hiši škof, a oče papež!" Originelno, a dobro! Nikdar naj ne sega žena raožu v njegove odredbe v prieo otroka — in če bi tudi ne bile besede očetove po vsem nezmotljive. Vsaj se različni nazori zjasne pozneje med štirimi očmi. Beseda očetova naj bode v družini vselej sveta, proti katerej ne gre ugovarjati. — In kako je navadno? — Ako oče otroku kako stvar prepove, brž se oglasi raati: »Pusti mu, pusti, naj.se malo poigra!" Morda je stvar raalenkostna, a otrok zapazi, da se raati zanj poteza - avtoriteta očetova je oraajena. Ako pa je treba otroku šibe, že prihiti mati z vsklikom: »Ne, mojega otroka pa že ne boš tepel — kaj ga misliš ubiti?" To pa je naravnost najhujša potuha, — očetova veljava je pokopana. Otrok se slednjič odločno upre besedi očetovi — pa tudi materini in gorje se ranoži z leti. Preraehka mati ima tudi na deželi za svojega^ljubljenca vse, česar si ta želi: dragih in celo nevarnih igrač, gizdave obleke, izbranih slaščic, da, celo denarja mu ne vzdržuje. S tem vadi se isti mnogih potreb, ki ga store v poznejšem življenji nezadovoljnega in nesrečnega, vadi se napuha in preziranja svojih ubožnejših tovarišev, vadi se nevoščljivosti, da, zapravlja si se sladščicami celo svoje zdravje. Mati zapazi razvade otroka svojega navadno šele, ko so se že bohotno razrastle, ko je že prepozno. Potem pač toži mati: kako li, da me je Bog kaznoval s tacimi otroci, da so mi le v žalost in skrb. Sama si jih vzgojila, sama izredila, zdaj žanješ le še sad svoje setve! Prepogosto se čuje: Kar otroci v šolo hodijo, so vsi napacni, po poti in v šoli se vsega navadijo. — Ej, da bi se^le drugje ne pohujšali bolj: pri potoku, na paši itd. — V šolo navadno prihajajo posamezno, v šoli niso brez nadzorstva, odhajajo proti domu na vse strani in vsak hiti, da si prej utolaži želodec! Ne, šola ni kriva, ne! Vsaj šola le tlači, niori pogubonosne kali, ki mu prete uničiti srce in dušo, 8* katerih se je navzel v domačem krogu! Šola se trudi, da polaga otroku zdrave in tečne hrane, da postane kdaj sposoben za človeško družbo. In kdaj bode spoznal priprosti narod svete naraene naše šole? Bog vel Č.