Poštnina plačana v gotovini. KRANJ, 18. DECEMBRA 1932. CENA ŠTEVILKI 1 DIN. Naročnina na ¼ leta 5 Din, na posamezni naslov 6 25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din več, v inozemstvu 12 Din več. Doma se lehko v blagi plača. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i Odprava v Kranju. Uprava v Murski Soboti, Križeva ul. 4. Cena oglasov: Cela stran 800 Din, mali Oglas do 35 reči 10 Din, više vsaka reč 1 Din· Med tekstom so oglasi 15% dražji — Popüst od 5—50%.— Poštna ček. poi. št. 11.806. Naročnikom. Novo leto se je približalo. Približalo se je i nam je zakričao : Naročnikom povej v Marijinom imeni, naj ne odstopijo od Novin, nego naj vsi, ki ti morejo, si je naročijo. Novine so list, ki je pun Kristušovga düha: brani njegovo vero, zatira krivico, žive v lübezni i širi lübezen do Boga i bližnjega. Najsvetejši Düh, sv. Düh Bog nam zapovedava, da „če jemo, ali pijemo, ali kajkoli delamo, delajmo vse v božo čast ! Po toj zapovedi pišemo i izdajamo Novine. One morajo Boga odičiti, bližnjega zveličati, one morajo pomagati v vseh telovnih, gospodarskih i drügih nevolaj iz lübezni. To so delale dozdaj, to bodo i odsehmao. Ne mislite, ka ščemo mi samo predge pisati; te dobijo najmenši prostor v njih. Največ bomo pisali od naših nevol i od varstva za nje. A pisali bomo vse v Kristušovom dühi, to je pisali bomo samo pravico i pobijali bomo laž, od koga koli bi ta shajala. To je pomen i dužnost krščanskih novin. Nede pitanja, ki se tiče nas, naj je te že to svetovno, ali državno, ali naše pokrajinsko, da njemi ne bi posvetili vse pazlivosti. Radi bomo spunili tüdi posebne žele naših naročnikov, naj nam je samo odbijejo. I lüdi nede nevole, ka ne bi priskočili svojim naročnikom na pomoč. Tak smo delali tüdi dozdaj, tak bomo tüdi odsehmao. Vsaki je dobo pri nas brezplačno vsa popotrebna pojasnila v vsakom pogledi, siromaki tüdi vrednostno podporo. Mi vam dragi naročniki, ne želemo, ka bi meli nesrečo ognja i tak zaslüžili od nas kakšo podporo. Mi vam drügo bošo podporo nüdimo, to ka vas naj ne doleti nesreča ognja. Mi svete meše damo slüžiti, ka se obvarjete nesreče ognja, dobro znajoč, ka si nišče ne žele ognja, čeravno ma obečano podporo. Nišče ne bi rad prestao tistoga straha, tistoga kvara, tistoga nemira, tiste zburkanosti v düši, tistoga oslablenja v telesnom zdravji i tistoga poslabšanja vu vrednosti, ka prinaša nesrečo ognja. I mi vas vseh teh nesreč rešavamo po velikoj priprošnji bože matere, šteroj vas zročamo po svetih mašaj i drügih molitvaj. Vse včinimo za vas, dragi naročniki ! Ves živemo za vas ! Za vas se darüjemo den za dnevom v velkoj potrplivosti brez vsega zaslüžka, naj vam samo pomagamo. Zvün lübezni nas nikaj drügo ne vodi. Prosimo zato opravičeno mi tüdi lübezen. Lübite, preštimajte naše trüde ! Lübite svoj list, „Novine“, ki z novim letom začno 20. leto svojega živlenja. Naročite si je. Vsako nedelo bodo osemstranske. Cena na sküpni naslov : 24 Din letno, ali 2 Din mesečno, ali vsako drügo nedelo 1 Din, za tiste, ki je po falataj ščejo küpüvati. Večkrat bodo tüdi 12 stranske. Naši starejši gospodje kak mlajši, akademiki i bogoslovci bodo pisali v nje i razširjali v njih pravoga Kristušovoga düha. Vsi kr ščansko misleči gospodje je bodo podpirali, kak so je i dozdaj. Podpirajte je zato tüdi vi, Slovenci Slovenske krajine i si je naročite. Če je neščete po širitelaj dobivati, nego posebi po pošti na svoj naslov, te plačate mesečno 50 par več, to je na leto 30 Din ali mesečno 2 Din 50 par. Siromaškejše hiše naj si po dve naročita edne Novine, premožnejše pa vsaka edne. To vas prosijo urednik, izdajateo i sotrüdniki Novin. Naš cio. Največ se dnesdén guči od človeške drüžbe, od reda, ki vlada v toj drüžbi. Pa poglednimo malo, ka je ta človeška drüžba. Vsakša organizacija ali drüžba more meti : določeni cio i enotno ravnanje ali vodstvo. Ali mamo vsi lüdje sküpno vodstvo ? Vsakši zna, da toga nemamo. Tak vsi lüdje niti ne tvorimo prave drüžbe, ar nemamo sküpnoga ravnanja. Celi svet je desdén ločeni v mnogo držav i vsaka država gleda samo za sebé, za svoje lüdi. Dovoljeno je, delati krivico drügim državam i drügim narodom, samo če ma edna država od toga dobiček. Svet tak živé, kak da bi bilo samo tisto, ka lehko z rokami primeš i samo to, ka vidiš. Živé, kak da ne bi bilo ne düše, ne Boga. Bog njemi je prazna reč, ki je samo za ništerne. S smrtjov se za njé vse dokončali nega ne pekla, ne nebes. Zato se lüdje skrbijo samo za té svet, skrbijo samo za zemelsko dobroto, bogastvo i peneze. Zemelsko bogastvo je pa takša stvar, da če jo ma eden, je ne more meti drügi. Zato vsaki gleda na to, da kak najhitrej in največ zagrabi, ar če zamüdi, odnesé mesto mesto njega što drügi. Za toga volo je takši boj med lüdmi. Boj za to nevolno bogastvo je ne samo med poedinimi lüdmi, nego med celimi državami. Za té boj idejo težki milijoni, brezposelni Siromaki pa nemajo, ka bi bar ednok v vüsta djali. Gde je teda glavna rana človeštva ? Sküpnoga cila nemamo ! Zavrgli smo ga, pohodili, ar nam je postano prestari. Bog nam je dao zapoved : Lübi svojega bližnjega, kak samoga sebe. Denešnji svet toga ne pozna. Po celom sveti čüjemo krič : Sovraži svojega bližnjega i vniči ga ! Pa se čüdivamo, da smo prišli tak daleč. Denešnja nevola je nikše čüdo ne, nego je sád onoga navuka, ki je bogastvo postavo mesto Boga, navuka, po šterom je je te svet vse. Mi katoličani bi pa mogli znati, da je naš cio ne bogastvo, ne ta nevolna skorjica krüha, za štero se tak vlečemo, nego mogli bi znati, da je Bog naš cio. Ali Znamo to? Ali Znamo, da mamo vsi lüdje eden i isti cio — priti k Bogi. ali Znamo, da smo si vsi lüdje bratje? Če bi poglednoli globoko v svoja srca, tá v tiste najbole skrite kotičke in bi si povedali istino, bi vidli, da smo dnes daleč od Boga, tak daleč, komaj ešče Znamo, de je Bog nad nami. Vsakšo nedelo hodimo k meši, se kropimo z blagoslovlenov vodov, se križamo in hvalimo, da je Bog naš Oča, pa se komaj ešče včasih zmislimo na Njega. Zgübili smo cio, ar smo zavrgli Njegovo zapoved. Naša srca so priklenjena na te svet, ki nas drži kak pijavka in nam céca naše düše. Čüdivamo se, zakaj je nevola na sveti in Čakamo z rokami na hrbti, misleč, da sama od sebe miné. Pred jezerodevétstodvatresetimi leti so ravno tak čakali Izraelci. Čakali so Odrešenika. Pa je prišeo k njim, ščista mali, prišeo je kak dete, pa so Ga ne spoznali i ne so Ga šteli sprejeti. Prineseo je mir na svet, prineseo dobroto i lübezen do bližnjega, pa so Ga križali. Tak je bilo te, tak je ešče dnesdén, pa ešče hüjše, Med nami je, Njegova lübézen ogreva ves svet, pa ga ne poznamo, se poznamo Njegove zapovedi : Lübi svojega bližnjega, ne poznamo Ga, ár Ga neščemo, nego 2. NOVINE 18. decembra 1932. križamo Ga vsikdar znova. Križajo Ga tisti, ki kürijo mašine s pšenicov, medtem gda milijone lüdi strada, križajo Ga oni, ki milijonske vrednosti potaplajo v morje, mesto da bi dali siromakom, križamo Ga tüdi mi, če nega v nas lübezeni do bližnjega. V adventi smo. Čas čakanja je to. Koga Čakamo? Njega, malo Dete, ki s svojim prihodom razveseli vsakšo düšo, Njega, ki je prišeo na svet, da bi lüdem prineseo lübezen. V V Čakajmo Ga! Čakajmo Ga s tihimi želami, da bi nam srce prenovo, čakajmo Ga z veseljom i s čistim srcom. Pripravimo Njemi pot: Mejmo pred očmi, da smo si vsi lüdje bratje i tak živimo. Potom pride palik králestvo mira v nas, králestvo božičnoga Deteta Jezuša. Mak. Nekaj misli o državaj. Že v starom veki je grški modrijan Aristoteles zapisao naslednje misli o državi : „Človek je po naturi državno bitje. Što je po naturi nesposoben za državno živlenje, mora biti ali nekaj višišega ali nekaj nižišega kak človek : ali božansko bitje ali pa stvar.“ Te velki grški modrijan je že več kak pred 2.000 leti povedao velko istino, štera ešče zdaj živê i bode živela, dokeč bo živo človeški rod na zemli. To nam najbole dokazüje zgodovinska znanost, štera pravi, kak na sveti nega naroda brezi vere, tak tüdi je nega na zemli naroda, šteri ne bi živo v nekšoj bodisi ešče tak preprosto urejenoj drüžbi — državi. Neki profesor pa je šo ešče naprej i je zapisao o državi: „Država je toplomer drüžabnom življenja.“ Ne je ešče minilo celo pedesetletje, gda je vladao na sveti brezobzirni liberalizem — sebičnost pod larfov slobode — i te je zasužnjo tüdi državo kak deklo svojih ozkosrčnih cilov. Šteo je, da slüži državna uprava i državna oblast njegovomi dobički. Te pa — v časi najhüjšega sirmaštva — je zdigno svoj glas velki pápa Leon XIII. i zakričao celomi sveti : „Država bodi zaščitmca pravice i obče dobrote. Državna ustava, postava i uprava bodi v slüžbi občega haska i varvaj dobrobit vsega lüdstva i vse njegovih kotrig pred sebičnostjov i krivicov posameznikov ali poedinih skupin. Država bodi zaščitnica slabih, siromašnih i lačnih, šteri se nemrejo braniti, ar prebogati i bogati si morejo davati pravico sami.“ Glas velkoga pape je šo po celom sveti kak novo oznanilo o državnoj nalogi i se je začnola doba socialne reforme. Državniki, prežeti pravoga državniškoga düha, so začnoli z reformov države, v parlamentih se je začnolo razpravlati o socialnoj politiki, o pomoči siromaškoj množici delavstva, o delavnom zakoni, šteri naj zavarüje delavci njegovo živlenje, zdravje, moči, drüžino, plačo. Pa živlenje je kapanje iz ednoga nasprotstva v drügo. Tak je pokazao tudi nadalnji razvoj države. Blagodejni so bili prvi državni stopaji v hasek delavskoj množici, a Zadnja leta kažejo, da se je država razvila v nekšo dobrodelno ustanovo, štera ščé pod imenom obče blaginje urejevati živlenje s sühimi zakoni iz svojih pisani i ki si lasti pravico do delokrogov, ki so ne naravnost njoj podrejeni. Dnes ponižüje državo v Velikansko zdravilišče, štero naj zdravi svoje betežnike po uradnoj poti. Pred nikelkim časom zaščitnica siromaške i slabotne množice, postaja država dnes celo pomočnica nekdanjih mogočnjakov i oblastnikov, V sveti je dnes nekše pravilo, da morajo države vršiti delo dobrodelnih ustanov s tem, da prevzemejo zavožena velepodjetja i veleposestva, jim pomagajo iz svojih blagajn i vzdržüjejo na svoje stroške. Tak se vekšajo državni stroški, z njimi pa rastejo davčna bremena i onemogočüjejo vsakše redno gospodarjenje. Država je dnes na poti, da se obremeni z bremeni, štera njoj ne pripadajo. Pa država posega ešče dale, posega tüdi v delokrog Cerkve i si šče prilastiti izklüčno pravico sklepanja zakonov, šolske vzgoje dece i ešče drügih takših stvari, nad šterimi ima oblast cerkev. Od tü izhaja velki vzrok, da državna miseo ne najde poti v düšo lüdstva. Zakaj živlenjski zakon predpišüje državi sodelovanje s Cerkvijov i ne trga naravnoga dobroga od nadnaravnoga : državi zednim predpisüje spoštovanje naravnih pravic vsakšega lüdstva. I šteri ne spoštüje živlenjskih zakonov, te se sam odpove pravici do spoštovanja. Dokeč država ne bode upoštevala naravnih pravic narodov, za šterih naravno dobro njoj je poverjena skrb, tak dugo ne bo najšla poti v lüdska srca ! Nepoznana zemla. Tam na daléšnjem izhodi leži Kina ali Kitajska, ki se zové „casárstvo sredine“. Že več let divjajo močni znotrašnji vihèri v toj prle tak mirnoj zemli. Ogromna država je v plameni, porüšeni je fundament stoletnoga živlenjskoga i gospodarskoga reda. Za jezeroletno dediščino „nebeškoga sina“ — kak so zvali kitajske casare — se bije več generalov. Jug se je zdigno na severni deo države, Vseširom se bijejo boji, krv tečé v potokaj, mesta gorijo i kapajo v prah. Posebno pred ništernim letom je bilo grozno, zdaj se je zburkanje malo pomirilo. I ka je vzrok teh grozovitosti, ki ne zaostájajo za dogodki svetovne bojne, ki so v Europi spremenili mnoge plodne pokrajine v püščavo ? To je žmetno na kráci pojasniti; vendar je edno gotovo : ogromne množine kitajskoga naroda, ki so spelé cela stoletja, se büdijo. Proti tühincom ide borba v prvom redi, proti onim, ki pod larfov europskoga napredka ropajo to siromaško lüdstvo. Zato je ne čüdno, da nosijo vsi tej revolucionarni dogodki komunistično znaménje. Množine težakov, ki pri trdom deli živejo v najsirmaškejših razmeraj i se den za dnevom zadovoljüjejo samo s prgiščov riža i s požirkom bridkoga čaja (teja), so pod vplivom bolševiških senj. Te množine so začnole zahtevati izbolšanje svojega položaja. Vsa velka trgovina, vsa industrija, vsa prometna sredstva (ladje, železnice), rüdniki i velke polodelske naselbine — vse to je v rokaj tühincov. Zato se srd sirmaških domačinov obrača najbole proti tühincom. Pa ne samo gospodarsko, tüdi politično robstvo teží Kitajce. Naj- važnejša morska pristanišča (mesta, gde ladje idejo na morje i prihajajo iz tüjine), ki za velko državo pomenijo vrata v svet, so v tüjih rokaj. Zato tej lejko s svojov vojskov i ladjami držijo v strahi oslableno kitajsko državo, ki je poleg toga razpadnola v celo vrsto menših državic. Vse te republike se bijejo med sebov. Mnogo pripomorejo k tomi Europci, ki podküpüjejo generale, pa agitacija rusovskih bolševikov. Kak odpor na vse to se kaže vsigdar močnejši krik po popunoj gospodarskoj i političnoj neodvisnosti od tüjine, z ednov rečjov : narodnostno čütenje Kitajcov. Bog živi g. dekana Gomilška ! 14. decembra je dopuno šestdeseto leto svojega bogatoga živlenja mnč. g. Franc Gomilšek, župnik, dekan i duhovni svetnik pri Sv. Benedikti v Slov. goricaj. G. dekan Gomilšek je ne samo velik prijateo naših Novin, štere ma naročene, liki je vse svoje živlenje goreči prijateo vse Slovenske krajine. Vej je pa pred petimi meseci peški prehodo naše kraje, gde se je spominao svojih pokojnih prijatelov Ivanocija i Baše, pa obiskao g. Slepca, dekana v Soboti i g. pleb. Klekla v Črensovcih. Z vsemi temi gospodi se je Poznao že kak bogoslovec, obiskavao je naše kraje, pošilao k nam Slovenske knige itd. Goreči dühovnik i prosvetni delavec pa je g. Gomilšek posebno v Slov. goricaj, gde je širio katoličanska drüštva, zadrüžništvo i slovensko čütenje v težkih časih borbe z Nemci. Mnč. g. dekan, prijateo naših velkih mož ! Dovolite, da se Vam pri toj priliki iz srca zahvalimo za vse Vaše trüde, ki ste je doprinesli za našo krajino, za Vašo slovensko pesem i lübezen ! Bog Vas živi ešče duga leta zdravoga i Vas prinesi ešče dostakrat k nam ! Politične vesti. Občinski zakon, šteri je bio že v razpravi narodne skupščine, je vlada umeknila i bo predložila novi osnütek. Francija je podpisala z Rusijov pogodbo o nenapadanji, podobno kak je to 18. decembra 1932. NOVINE 3. napravila Polska. Rusi resan neščejo bojne ešče zaednok. Njihova prva skrb je gospodarska i socialna utrditev Rusije. Toj pogodbi bode sledila tüdi trgovska pogodba. Amerika zahteva plačilo zapadlih obrokov bojnih dugov. Spomenice, štere so bile poslane Ameriki od Angleške i Francije i drügih držav, ne pomagajo dozdaj ešče nikaj. Posledica te zahteve pa je, da je angleški funt začno že kapati. Pogajanja so se razbila. Med Italijov i Törčijov so se vršila pogajanja o posojili 30 milijonov lir. Ta pogajanja so se pa zadnje dni razbila. Španija. Volitve v katalonski parlament so se vršile 20. novembra, to so bile prve volitve v katalonski parlament, kak je postala Katalonija samostojna. Katalonija je razdeljena na pet volilnih okrajov (3 i pov milijonov lüdi) i voli 88 poslancev. Bojna v jüžnoj Ameriki ešče zmerom traja. Med državama Paragvaj i Bolivija trpi bojna ešče zmerom. Obe državi pa imata že dosta milijonov škode. Japonski štüki pali pokajo. Japonci so znova začnoli bojno s Kitajci. Japonci so zaplenili sto polskih štükov i zgrabili 9000 kitajskih vojakov pa oficirov, med temi tüdi osem generalov. Zmaga katoliške fronte v Belgiji. V Belgiji so se na konci meseca novembra vršile volitve v državno zbornico i senat. Katoličani so šli v volilni boj sami i celo napredovali za več poslancov. Španija i Mehika se bratita. Pisali smo že o protiverskom deli Mehiške vlade, štera šče iztrebiti zadnjo sled katoličanstva iz svoje države. Nedavno so pa Španski listi prinesli naslednjo izjavo: Med Mehi- kov pa Španijov vlada tesno prijatelstvo i lübezen. Politiko, štero Mehika izvaja, da iztrebi versko živlenje, gledamo z veseljom. Tüdi pri nas imamo redovnike, šteri so nam napravili ogromno škodo. Zato je Naša lepa Gorenjska, štero krasijo visike gore je edna od najlepših pokrajin Slovenije. Slika nam kaže zimsko živlenje v goraj. r - Po Franci Erjavci : Edna noč na Kumi. Pésji dnevi so jemali slovó. Da bi njim ostala ostala njihova stara slava i da njim ne bi morebiti što kaj prigovarjao, so nam pripravili za odhod vročino, da je hüdo bilo. Posebno med mestnim zidovjom ti je bilo vudné zgoreti. Kalendar je kazao dešč, komarje so večer pikali, da je bilo joj — deždža pa je le ne bilo. Tak me je najšeo prijateo s palicov v roki pa s turbicov prek rame. „Kama si se nameno?“ „Ešče sam ne vem prav. Vütro je proščenje na Kumi, nikdar sem ešče ne bio na toj gori, pa lekaj Stopim gor. Ti boš pa šo z menov !“ Ne sem dosta premišlavao, ob ednoj sva že sedela na železnici pa sva se pelala po peščenom ljubljanskom poli proti Zalogi. Naskori za Zalogom se začne dolina stiskati, posebno voska je od Litije do Reteč. Samo na ništerih mestaj se razširi tak, da si je človek napravo kakšo njivico ali si zagrado málo senožat ; ne vsake pou vôre ali pa niti ne, vidiš nekaj siromaških rastrošenih hiš. Na več mestaj je dolina tak vozka, da so mogli v živo pečino vsekati pot za živino, ki je prejšnja leta, gda je ešče ne bilo železnice, vlačila pune ladje silja pa vina po Savi do Zaloga, gde je bilo pristanišče za ladje. V Trbovlaj skočiva iz voza. Z malom čunom se prepelava prek Save in nato ide po pravom bregi dale. Gda sva prišla vštric Hrastnika, je stao pri poti odpreti vinski hram, pred njim je pa sedelo nekelko romarov, ki so se krepčali za nadalnjo pot. Tüdi midva sedeva; vino je toti kisilo bilo, da je človeka za vüjarni bolelo, ali za žejo je le dobro biló. Gda si malo odejneva, zemeva pá palice v roke. Preci za hišov se začne svet zdigavati i včási Je pot strmena. Na poti mi je pravo prijateo, kak Dolenjci spoštüjejo Kum. Sledi sem vido, da je to istina. Skoro niednoga Dolenjca ne boš čuo, da bi ga imenüvao inači nego sveti Kum. Sunce je že mrlo za gorami, gda sva prisopila do vrha. Zvonenje sva čüla že dugo, cerkvi sva pa le ne zaglednola. Naednok se gošča razsvetli — i stala sva na sredi romarov. Ravno je minóla predga, vse drlo v cerkvico k litanijam. — Prostor na gori je ne velki, ravnice skoro nikaj nega. Na izhodnoj stani se gora preci strmo spüšča v dolino, na robi pa stojita dve cerkvici, dolenja sv. Neže, gorenja pa sv. Mikloša. Med letom nega na Kumi dühovnika. Na Zapadnoj strani je preci prostoren koteo. Tü je ne ravno prostrana hiša za romare, potom oltar i zidana Predganica ; gda je proščenje, se tü pod milim nebom opravla slüžba boža. Med cerkvama sv. Neže in sv. Mikloša so se utaborili lüdje, ki so skrbeli za telovne potreboče romarov. Ognjišče je stalo pri ognjišči, v velikih loncaj se je kühala žüpa i kava. V nekom koti je pobijao mesar mlado junico i njegov hlapec je ovco devao kože. Mesar je bio tüdi krčmar; na štiri količe je postavo streho, steno pa je napravo iz zelenih vejk. Poleg te „krčme“ si je starovičen možák postavo sto, na njo djao lagviček žganice, sam je sedo na praznom lagvičeki, gostje pa so stali okoli njega. Jako je bio zgovoren pa kak se mi je vidlo, je bio on sam svoj najbouši gost. Po vsem tabori je bio strašen šunder; posebno babe, ki so kavo odavale — bilo jih je najmenje kakših petnajst — so regetale neprestano pa ponüjale svojo čorbico. Pijača je resan ne bila draga, za dva ali tri krajcare je človek dobo puno skledico. Iz cerkvi so se lüdje sipali kak včelé, gda rojijo. Midva sva obstanola pa se čüdivala, ali ne zavolo lüdi, liki zavolo muzike, ki se je razlegala iz cerkve. Takšo okroglo so „zaribali“, da bi človek mislo, da so svatje na gümil i nehoté so se mi začnole peté zdigavati. Sledkar mi je nekák pravo, da cerkev nema orgol pa da pridejo za proščenje mužikašje. V tem se je napravila noč, tmica je legla po dolinaj i lüdje so začnoli iskati mesta za prenočišče. Tüdi midva sva mislila, kama bi legla. Da v takšem kraji človek nemre meti vsega, ka bi si želo, to sva dobro znala; telko sva pa le vüpala, da bova bár pod strehov, četüdi na seni; znanci so nama celó pravili, da se celo posteo dobi pri dühovnih gospodaj. Kak sva na drügi den zvedela, sva mela med gospodi celó prijatele. Obrneva se na cemeštra. Ali té je ne bio dobre vole, ar je srdito gledao pa nerazumlive reči mrmrao. Menda je tüdi malo pregloboko Pogledno v kupico. ar njemi je vino gorelo z lica. Ar sva videla, da po toj poti nikaj ne opravka, sva štela naravnoč z gospodi gučati. Ali on se je našerci pred dveri postavo, mahütao z rokami i ponavlao težko razumlive reči: „Tü notri ne, tü je samo za gospode !“ Videla sva, da zlepa neide, zgrda pa sva 4. NOVINE 18. decembra 1932. skleno deo španskih republikancov, člani raznih političnih strank, profesori, sodniki, pisatelji i študenti. da se poklonijo mehikanski vladi. Takša je denešnja Španija, štera je bila najbole katoliška država prlè. Pisateo Franc Erjavec. V denéšnjoj steviiki prinašamo v podlistki „Edno noč na Kumi“, ki jo je napisao znameniti naš pisateo Franc Erjavec . Narodo se je leta 1834. v Ljubljani, gde je opravo tüdi gimnazijo, potom se je pa na vseučilišči v Beči pripravlao za profesora prirodopisja. Edenajset let je včio v Zagrebi, na to pa do svoje smrti 1887. 1. v Gorici. Posebno znameniti so njegovi spisi, v šterih kaže živlenje narave : stvari (živali) ali rastline. Njegovi opisi raka, mravle, žabe itd so nekaj lepoga. Pisao pa je tüdi pripovisti pa kratke potopise izmed šterih prinašamo dnes ednoga. V prihodnjoj številki bote čteli tüdi eden Erjavcov spis. Tisti, ki imate mohorske knjige, pa poznate njegove „Domače in tuje živali“ pa drüge. Franc Erjavec je pisao posebno lepi jezik, med vsemi slovenskimi prisateli pa je najlepše opisao naravo i njene pojave. Slovenska krajina. Našim trgovcom i obrtnikom! Lepa navada je med nami, da si voščijo sorodniki i znanci osebno vesele božične svetke i srečno novo leto. To je mogoče samo ništernim, ne morejo pa toga napraviti trgovci, obrtniki, zdravniki, advokati itd. Potom domačega tiska jim je dana mož- nost, da izrazijo voščila svojim strankam i znancom. Taka voščila so bila v našem listi vsakše leto, zato vüpamo, da tüdi letos ne izostanejo. Sporočite nam Vaše ime, poklic i kraj. Uredništvo. Slika nam kaže težko čakajoče volitve ameriškoga predsednika, štere so se vršile pred večimi tjedni kak so že naše Novine pisale. ne štela. Zasükneva se okoli cerkve pa čüdeč se — se staviva. V kotli se je začnolo novo živlenje. Na robi kotla kre gošče je gorelo najmanje petnajst ognjov, pa kakših ognjov ! Visiko je plao prasketajoči plamen pa z erdečim posvetom razsvetlo ves koteo. Okoli vsakšega ognja je sedelo do tresti romarov, moških i ženskih, skoro od vsakšega ognja je odmevalo zbrano spevanje. Kak bi migno, nama je minola žela po posteli. Pridrüživa se prvomi ognji; stari siromak, ki je meo samo edno roko, je nalagal na ogen. Nebo je bilo jasno, zrak miren i topeo, samo v košnatih bükvaj je včási zašümelo listje. Pesmi, ki so se razlegale od sosidnih ognjov, so bile največ pobožne; romarje, moški i ženske, vsi v svetešnjoj obleki, so stali ali sedeli okoli ognja. Prijateo je ostao pri ognji, jaz sem se pa sprehajao od ognja do ognja. Okoli žganjara se je zbrao kolobar starejših moških, vsi so pokali iz kratkih pipic pa si pogučavali od negdašnjih dobrih časov, gda je bio fünt mesa po groši, vino pa telko, da ne zobston. Če žganice ne bi bilo, ne vem, kak bi živo,“ guči stari moški, ki se je držao v dve gübé. „To znam, da bi že davno trava rasla po meni. Ta kaplica ešče nekak veže düšo pa telo, vej je drügo vse vküp tak, ka Bog pomagaj. Natoči si kupico. „No, ka pa ti praviš, Martin ?“ „Jaz pa pravim, vino je vino. Včási ne pravim, da je na tešče ne bi spio požirek, ali več tüdi ne. Lüdje, ki tüdi kaj znajo, pa pravijo, da je čemèr, ki prle ali sledkar skonča človeka.“ „To je prava istina, da je nišče od nas nede pio do sodnjega dneva. Če bi bio to čemér, gda br me že črvi jeli! To si gotovo od gospoda kaplana čüo. Mešiček, ka pa ti na to praviš?" „Ka bom pravo ? Petdeset let jo že srkam od svojega dvajstoga leta pa sem prišeo dnes na Sveti Kum i če je boža vola, ne ob slednjim. Kakpa, preveč je nikše stvari ne dobro.“ Mimo ognja pride mali, debeli možák Srednje starosti, za njim pa drügi z obvezanov glavov. „Dober večer, ali bole dobro jütro," nagovori prvi. „Bog ga daj!“ njemi odgovorijo. »Hüdo je, če človek nema kaj jesti, ešče hüjše pa, če má nemre ; to vsaki pa vsakša zna, ki so ga ali so jo gda zobje boleli. Zato iz čelüsti vse škrbine, zdaj mate priliko, da mogoče nede náskori takše. Kak če bi migno, ga vržem iz čelüsti pa čisto nikaj nede bolelo. Petdvajseti sem jih nojco že zmekno, če ne verjete, pa toga pitajte, ravno sem njemi tri škrbanje zmekno.“ Mož z zavezanov glavov je z glavov prikimao. „Niti povedati mi ne trbe, šteri je, jaz ga sam najdem. To povem, vsakomi de Žao, što de šo vütro z betežnim zobom domo, da njemi bo morebiti celo leto na poti. Od začetka je nišče ne meo bolečega zobá, ali znao je tak sladko gučati, pa so ženske začnole šepetati med sebov. Zdaj si zeme neka ženska korážo pa pravi : „Jaz mam ednoga gniloga, pa zdaj me že dugo ne boli.“ Komaj ženska to spregovori, že je on s kleščami krédi pa — potegne zob iz čelüsti. „Šenta, té je pa lagoji bio,“ pravi kleščar pa poglejüje zob pri ognji. Vsi so gledali zob pa videč, da je mož zaistino priličen, so dobili lüdje korážo. Eden za drügim so njemi kazali čelüsti, pa kak če bi orehe tro, so leteli zobje iz vüst. — Prišeo sem k drügomi ognji, gde so si možje živo pogučavali od nove vinske dače, ki je bila ravno pred nekelkimi tjedni razglašena. Ne sem toti vsega razmo, ka so si moški gučali od vinstva, ali to znam, da je ništerna ostra reč letela na gospodo, ki so si zmislili to dačo. Če bi se gospodje prle posvetüvali s čednimi možmi, zna biti ne bi čteli v novinaj, kak so se lüdje, posebno na Štajerskom, postavili proti toj dači, da so mogli vojaki krotiti razdražene goričke vérte. Med pogovorom stopita med nas dva žandara. „Što vam je dao pravico tü köriti?“ zareži prvi žandar v spačenoj slovenščini na mladoga kmeta, ki si je ravno pipo nažigao pri ognji. Mladi mož se je prestrašo tak, da njemi je pipa iz rok spadnola v ogen. Vsi so zamučali; žandar je ešče ednok zagrmo na prestrašenoga kmeta pa treščo s pükšov na bükovo korenino, da je vodo zabobnelo po bükvi. Zdaj se je oglaso starovičen mož: „Ne zamerite, gospodje ! Dovolenja resan nemamo, ali od gda jé boža pot na Sveti Kum, je tü návada, da se romarje, ki ne- 18. decembra 1932. NOVINE 5. majo kama pod streho, segrevajo v noči pri ognjaj. Škoda se tüdi ne godi. Staroga lesa, ki bi ovak itak zagnjilo, leži vsešerom dosta, ognji pa so vsi na kráji gošče, tak da je za les ne nikša nevarnošča, če je pa prepovedano, naj bi se na predganici oznanilo, da bi se lüdje znali ravnati.“ „Kak se pišeš ?“ se zaderé žandar nad našim zagovornikom, „pa ódked si ?“ Mož se je nekaj zagovarjo, pa žandar se je obrégno nad njim; Starec njemi je zato povedao vse. „Ti mi dober stojiš, da bo ogen zajtra pogašen,“ je pravo žandar. Približávalo se je jütro, sunce je vzhajalo. Prišeo je čas bože slüžbe, ki se je opravlala pod milim nebom. Komaj je predgar stopo s predganice, spravi se na njo šest lüdi, edna ženska i pet moškov. Štirje so meli mužikaško orodje, na tom sem spoznao, da so muzikanti ; péti brez orodja je bio velikan pa ešče jako debeli. Te se je postavo naprej, kak če bi šteo predgati. Mužikaši so vrezali edno — gda so henjali, pa je velikan začno sam spevati od svete Neže. Midva sva stalá bar 200 stopájov od predganice, pa sva le razumila vsako reč, glas pa je bio takši, da se je zemla trosila, kakpa je moži znoj curkoma tekeo s čela. Gda je zaspevao eden veršuš, si je obrisao znojno lice, godci pa so začnoli igrati. Zdaj sem meo prilik spoznati drügoga junaka, to je bio flautaš. Ne je bio več mladi, bio je pa preveč ognjeviti, tak da je nikdar ne mogeo z drügimi naednok henjati, Voditeo „bande“ ga je vsikdar mogeo grdo poglednoti, on pa je zaságano spüsto čüdne gláse iz svoje flaute. Po slüžbi božoj smo se spüstili v dol. Romarje, ki idejo s Ruma, májo návado, petdesét stopajov ali včasi pred cerkvijov pokleknoti, obrnoti se proti cerkvi pa moliti. Tisti, ki obprvim idejo na Kum, pa zasajajo blüzu vrha mlado drevje ali veje, štero so si vrezali v dolini. Na znanje naročnikom M. Lista. Nešteri naročniki se tožijo, da neso sprejeli M. Listov od meseca oktobra i knjižice „Priprava na smrt“. Vsaki, ki ne bi dobo edno ali drügo, naj se taki javi na upravi v Soboti, Križeva 4. i se njemi vse dopošle. Gda je bio širitelski sestanek meseca oktobra, te je dobo vsaki oktoberske liste i „Pripravo“. Kak vidimo iz pritožb, nešterim po notoma nese je izročo M. list s prilogov. Zato se taki javite za oba v Soboti. Cena „Novin“ v novom leti bo na sküpni naslov mesečno dva dinara, ali letno 24 Din, Novine bodo vsako nedelo osemstranske včasi tüdi 12 stranske. Tiskarna sv. Drüžine V Slov. Krajini je blüzi stojezero krščenikov i zmed teh skoro osemdesetjezero katoličanov. Svoje tiskarne pa teh stojezero krščenikov nesi je moglo spraviti. Zrokov je dosta. Najglavnejši je te, ka smo peneze inan ščrčkali, na nepotrebne reči, najpotrebnejše delo, kat. tiskarno smo pa zanemarili. Zdaj ščemo staro zamüdo popraviti. Ustanovila se je tiskovna zadrüga „Sv. Drüžine“, štera ma dovolenje odpreti lastno tiskarno v Soboti. Odpreti jo mora do 9. marca leta 1933, to je za dobriva dva meseca. To tiskarno bomo odprli. Ali, ka de mogla živeti, potrebno je, da ma delo: Zato že zdaj naprej prosimo vse krščansko misleče lüdi, naj podpirajo svojo tiskarno, naj pri njoj dajo tiskati svoje reči i pri njoj küpüjejo, ka bodo potrebüvali. Gda se odpre, bomo pravočasno naznanili v našem listi. Najbole pa prosimo vse katoličanske drüžine, ka si naroči vsaka M. List Dinar na mesec zmore vsaka. Pa za teh 12 Din poleg mesečnoga lepoga M. Lista dobi ešče veliki kalendar brezplačno. Niedna hiša naj nede brez M. Lista. Te bo zdržavao tiskarno sv. Drüžine ki more, naj plača na 10 let naprej M. List. Plača samo 100 Din i lejko plača to z vlogov, ki jo ma v Posojilnici Vse Marijine častilce prosimo, da goreče širijo M. List za tiskarno sv. Drüžine. Vredništvo M. Lista v Črensovcih. Blažene božične svetke želemo vsem našim naročnikom, sotrüdnikom i njihovim domačim i je prosimo, naj nas s podvojenov gorečnostjov podpirajo i v novom leti. Vrednik i izdajateo „Novin".“ Širitelom. Prosimo naše drage širitele, naj idejo od hiše do hiše i nesejo Novine okoli. Vsaki naročnik plača, kda dobi prvo številko, en dinar. I tak ide to naprej vsaki mesec. Ki da more, naj kem več naprej plača, ar moramo v tiskarni proti plačüvati. Naročnino vsakiva dva tjedna notri pošlete po čeki. Od gorečnosti širitela je odvisno, jeli nabrano naročnino dobi uprava redno v roke ali pa ne. Mi se vüpamo, da bomo meli v novom leti samo goreče širitele, ki dosta naročnikov spravijo za Novine, dosta redno plačüjočih naročnikov. Pretežna večina naših širitelov je tak goréča nesebična, ka se ne moremo dobromi Bogi za te lepe düše zadostno zahvaliti. Prosimo ga, naj je obdrži vse v toj lepoj lastnosti. Naše drage naročnike pa prosimo, naj idejo širitelom na roko. Širitelje delajo vse brezplačno. Oni nikaj ne slüžijo, oni Vam slüžijo. Zato njim Pomagajte! Redno njim plačajte naročnino. Gda mate priliko, skočite k njim i si Vzemite vkraj svoje Novine pa njim je Pomagajte deliti. Dober tisk širiti pomeni: bože kralestvo širiti. Širitelje dobijo svoje Novine brezplačno i poštnina se njim povrne. To si lejko vsele odračunajo, gda naročnino notri pošlejo. Edno reč bi meli ešče do vseh naših dragih širitelev i širitelic : Sprosite si pomočnike i Pomočnice pri mladini! Sprosite si dečke i dekle, naj idejo okoli i širijo naše liste, širijo Novine i M. List. Vi vodite celo delo, vi sprejemajte naročnino, mladina pa naj vam pomaga pri širjenji. Imena tist h, ki Vam bodo pomagali, nam javite ! Zdaj pa začnite v božem imeni z obilnov žetvov naročitve Novin. Izdajateo i Uprava Novin. Črensovci. Vpokojeni je Žerjal Franc, komandant orožniške postaje v Črensovcih, Zadnje mesece je bio premeščeni v Soboti a okroglo 10 let je prebio v Črensovcih, gde so ga Splošno lübili. V spomin svoje vpokojitve je priredo za svoje prijatele i poznance slovesno večerjo, na šteroj so njemi vsi želeli, naj dobro žaslüženi pokoj vživa duga leta. Isto njemi želemo i mi. Beltinci. Sreski načelnik Dr. Terstenjak i sreski Zdravnik Dr. Lipnjak sta pregledala 9. decembra našo lekarno i dognala, da je lekarnar g. Tibor Peklo meo vse v najlepšem redi. Ob toj priliki je lekarnari bilo povedano, da več ne sme voditi lekarne, ar bi mogo imeti 5 letno prakso ma pa samo triletno. Tak predpisüje novi zakon. Nekak je poleg gornjih pravih zakonskih zaprek pravo : Mora iti, zakaj se je drüžo z „čarnimi". Pripomnimo, ka te gospod svoje gospostvo ma tüdi samo „čarnim“, to je našemi k svestvam hodečemi narodi zahvaliti. Žižki Vpokojeni je pri nas stanüjoči Žandarmerijski narednik g. Leban Anton. Želemo gospodi, naj se v težko zaslüženom pokoji prav dobro počuti, posebno med nami Žižkanji in vsemi Slovenci v Slov. Krajini. Kraja. Pri dovici Cigan r. Kotnjek Mariji v Žižkih so odnesle keleče tovajske roke zadnjo vretino dohodkov: küre. Teško betežen sin bi potrebüvao kakše jajce, pa pijana banda, naj se te blažene svetke more samo nalokati, niti teškoga betega neje preštimala. Naj orožniki pazijo, što bo pak lumpao na Stevanje. Kalendarje Srca Jezušovoga se tiskajo v Grobljah v misijonskoj tiskarni. To tiskarno vodi g. Godina Jožef, misijonar, naš rojak. Kalendarje bodo jako lepi i k novomi leti je bomo razpošila Prle neso potrebni. Širitelje M. Listov nabirajte 2 Din poštnine od kalendarov ! Strehovci. Bohnec Franc je nabrao na Dom sv. Frančiška skoro en Polovnjak vina. Vsem darovnikom i pomagačom pri nabiranji se prav toplo zahvalüje — odbor. Krakatau oživo. Velka ognjeniška gora v Indiji, štero imajo v oblasti Nizuzemci, je znova začnola iz svojega globokoga žrela metati ogenj. V 12 vöraj je nad 300 krat vrgeo iz sebe ogenj. Žareči pepeo se je poganjao v zrak nad 800 metrov visiko. 6. NOVINE 18. decembra 1932. Imena darovnikov bo objavo v novom leti Marijin List. Bridka pritožba. Bridko se nam je pritožo g. Pavle Horvat, predsednik prekmurskoga dobrovoljnoga drüštva za to, ka je razpüščeno Prekmursko dobrovoljno drüštvu. Prosvetno drüštvo v Črensovcih priredi dnes 18. po večernici v Našem Domi predavanje od vzgoje i prosvete za mladino obojega spola. Predavanje bo zdrüženo z popevanjom i tamburaškim zborom. Predavala bodeta domačina gg. bogoslovca : Halas Daniel i Zelko Ivan. — Mladina obojega spola prav prisrčno povablena. Vstopnine nega. Božičnica. V Črensovcih v Našem Domi bo obdržana božičnica 26. dec. po večernici. Pri toj priliki dobi 6 najsiromašnejših dečkecov i telko deklic obleko od Doma sv. Frančiška. V zvezi z božičnicov se bo igrala igra „Pri Kapelici“. Pozdrav. Iskreno pozdravlam, lübo mi Slovensko krajino, i želim zdrave vesele Božične svetke i srečno blagoslovleno milosti puno novo leto. Želej vsem spoznanom i rodbini posebno pa svojoj rojstnoj vasici Serdici in lubim domačim. Emilija Gaber, Moselle France. Blagoslavlanje nove šole v Odrancih. Ta občina je edna najbole siromaških i lüdi marlivih, delavnih tüdi. Mnoge siromaške drüžine so zadnji krajcar dale za šolo. Zaslüži si ta občina, da polovico stroškov pri zidanji šole prevzeme država. Nadale si zaslüži te narod, te veren, bogaboječi narod, da bo na toj šoli, štera je s tak teškimi trüdi i žrtvami gospostava, da bo na toj šoli meo krščansko Vučitelstvo, ki bo svoje krščanske dužnosti tüdi verno spunjavalo. Vračajo se . . . Vlak za vlakom je privažao preminoče dni naše delalavce iz Nemčije domo. Zadnji so se pripelali 17. t. m. Beltinci. Naj što pravi, da je pri nas varno ! Za Miklošovo so odnesli v našoj vési okoli 90 kokoši ! Pa to se ponavla za proščenja i drüge svetke. Je resan nemogoče dosegnoti varnosti v našoj vesi, ki imá več hiž na štok? Pa ešče dosta drügoga, ka indri nemajo ! Beltinci. G. ban. Zdravnik dr. F. Kolarš je odišeo na dopüst. Nadomešča ga zasebni Zdravnik g. dr. Skerjanc ravnotam. Čestitamo „Murskoj krajini“! V Ljubljani izhaja tjednik „Pohod“, ki ravno iste reči zagovarja kak „Mur. krajina“. V 14. št. „Pohod“ potegno za vüha „Mur. krajino“, ar ta prinaša reklamo za sobočki kino z nemškimi rečmi! Razlaga k tomi „si lahko ustvari vsak nacionalist (po naše: narodnjak, op. ur.), ki ni prespal dobo 14 leta osvobojenja in njenih posledic“. — Tak piše »Pohod". Čestitamo „M. krajini“, ki tak rada davle »narodne" i „državotvorne“ navuke, sama pa dela spako celo — somišlenikom ! Zadnje čase postaja celi svet zmerom bole moderen, tak najmre pravijo. Tüdi naša slika nam kaže naj bole moderno cerkev na sveti. Po domovini. Sneg je zapadno našo domovino preminoče dni. Plečnikova cerkev Belgradi. Dozidana je nova frančiškanska cerkev v Belgradi, ki so jo 8. decembra blagoslovili. Znotrašnjost je ešče ne dogotovlena. Cerkev se zida po načrti našega slovenskoga arhitekta Jožefa Plečnika. Koroški Slovenci — nesmijo v Jugoslavijo. V soboto, 10. toga meseca so namenila priti v Ljubljano pevska drüštva koroških Slovencov, ki živejo pod Austrijov okoli Celovca. Namenili so pokazati v Ljubljani, Maribori i Celji lepoto Slovenske koroške pesmi. V vseh teh mestaj so je lüdje z velikim navdüšenjom pričakovali — pa eden den pred odhodom je austrijska vlada prepovedala iti Slovenskim pesmarom prek meje v Jugoslavijo. Vüpamo se, da se ta nepremišlena prepoved odpravi. Nemci vživlejo v našoj državi vse pravice ; nemška drüštva nastopajo gdešté i gdašte ! Pisateo Franc S. Finžgar, plebanoš v Ljubljani, je Preminoči petek predavao o poti slovenskih pisatelov v Budapešto. Pri začetki predavanja se je spomeno z naše krajine, mimo štere so se gospodje vozili i je pravo : „Prekmurska pola te spomeneje na ravnico na Poljskem, na Češkomi i v Sremi i Banati. Vse to dá čütiti, da je to edna, naša slovanska zemla!“ Našem je gučao od zgodovine panonskih Slovencov, ki so pod Kocelom i Pribinov živeli tü v denešnjoj Slovenskoj krajini i dale gor do Balátona. Ljubljana. Za brezposelne je ljubljanska občina Preminoči tjedan v dvema dnevoma nabrála po cestaj pa ošterijaj okoli 50.000 Din. Tüdi pri nas v Sloven. krajini je dosta siromakov : ka bi bilo, če bi oblast prepovedala vsako veselico, vsakši ples i vsakše pijančüvanje, da se bar s tem ne bi tuklo v obraz sirmaškim lüdem, da poleg njih drügi stotke pa jezerke zapravlajo? Prosimo naše okrajne oblasti v Soboti i Lendavi, naj nam za božične svétke napravijo to vesélje ! Profesorsko drüštvo v Ljubljani je v nedelo melo svoje letno zborüvanje. Posebno so povdarjali to, da se morejo vsi premeščeni Profesorje povrnoti i vsi odpüščeni dobiti slüžbo nazaj. Slovenski film smo dobili, ki nam kaže lepoto triglavskega pogorja. To je že drügi pošteni film, ki nam kaže naše planine. Potrebno bi bilo, da bi jih dobili več i da bi se vsi zamazani filmi, kakše kažejo naša kino gledališča, tüdi v Soboti, odpravili ! Po tüjini. Kelko jezikov gučijo v Europi? Izračunali so, da gučijo prebivalci Europe nikaj menje kak 120 različnih jezikov. Med temi je 87 jezikov, ki jih guči menje kak eden milijon lüdi, 52 jezika pa guči celo menje kak 100 jezero lüdi. (Naša krajina má blüzi 100.000 lüdi.) Največ lüdi guči v Europi sledeče jezike: rusovski, angleški, nemški, francuski, taljanski itd. Nesreče — v zraki. V prvoj polovici letošnjega leta se je smrtno ponesrečilo 140 amerikanskih zrakoplovcov. Na Španskom je stopilo v Štrajk — to je, da so zapüstili delo — 30.000 delavcev, ki kopajo premog. 18. decembra 1932. NOVINE 7. Francuski ribiči so vrgli v morje 26 000 kilogramov rib, ar so jih ne mogli odati. Kelko automobilov je na vsem sveti? Pravijo, da 35 milijonov! Prej nega penez ! Boljševik Trocki je v danskom mesti Kopenhageni gučao 18 minut pa je za to dobo 6000 dolarov ali po naše 420 jezero Din. Takši bolševik bi mnogi rad bio ! Po tüjini je raztepenih 350.000 Slovencov ! Tokio je glavno mesto Japoske, má 5,408.262 prebivalcov i je tretje najvekše mesto na sveti. Prvo je najmre New-York v Zdrüženih državaj Severne Amerike, drügo pa London, glavno mesto Anglije. V Tokio je 8.000 katoličanov. „Mokra“* Amerika de prej srečnejša. Do zdaj je pitje vina itd. v Ameriki prepovedano bilo, zdaj so pa zmagali „mokri“. — Amerikanci do pá lejko očiveso pili, dozdaj pa so skrivomá. Zato pravijo, da so se amerikanski moški do zdaj malo domá zdržavali, liki so v svobodnom časi iskali pijačo po skritih oštarijaj. Zdaj do pa domá pili svojo kupico, zdržavali se bodo v svojoj drüžini i tako se znova naseli mir v nje. Bog daj tem rečem hasek ! Menje nas je ! Zračunali so, da je v preminočem leti število rojstev močno spadnolo, najbole v Nemčiji, za tem v Italiji i Angliji. — V Jugoslaviji, Rusiji, Poljskoj i Rumuniji pride na 1.000 lüdi 30 do 35 novih rojstev. Gda lüdje mérajo? Nemci so zračunali za sébe, da je od moških, ki so mrli v ednom leti, samo 531 moških prek 55 let starih. Od 360.776 moških pa jih je samo 49.000 mrlo zavolo slabosti, vsi drügi pa zavolo nesreč i betégov. To pomeni, da od 100 moškov 81 mrjé pred časom ! Vsakši den postane 469 dovic v Nemčiji, ar merjé telko zakonskih moškov. Kelko konjov je na sveti? Po najnovejšem čtenjej je na sveti okoli 100 milijonov konjov. To dokazüje, da se število konjov zavolo mnogih avtomobilov vsigdar bole menša. Jugoslavija má 1,168.000 konjov — kelko pa má somárov, toga je pa ešče nišče ne zračunao! Dnesdén je to pač žmetno povedati. Celo steno so prenesli v Neapoli na jüžnom Taljanskom pri popravlanji cerkve. Na steni so drage slike iz živlenja sv. Frančiška ; žmetna je bila 60.000 kilogramov, pa so jo vendar prenesli srečno na novo mesto. Gospodarstvo. Zakon za zaščito kmeta. Važne spremembe gledoč na odplačüvanja i brisanje kmečkih dugov. Što sme vživati zaščito ? V členi 2. zakonskoga predloga za zaščito kmeta je določeno, da vživajo zaščito po tom zakoni vsi oni kmetje, ki majo 75 ha obdelane zemle (dozdaj samo oni, ki so meli 50 ha obdelane zemle), ali 200 ha zemle, či živejo v zadrugi*) (dozdaj samo oni, ki so meli 100 ha) Što je polodelavec? Zdaj je določeno tak : a) Za polodelavce se čtejo tüdi oni, ki zemlo obdelavajo s tüjimi delavci, bodisi, ar nemajo v drüžini zadosta delavne moči bodisi zavolo kakši drügi neprilik, nadale nedoletna kmečka deca i zapüščine kmetov, dokeč se ne izročijo nalednikom. b) Za polodelavce se čtéjo tüdi oni, ki bodisi sami, bodisi s člani svoje drüžine obdelüjejo tüjo zemlo i jim je kmetijstvo poglavitni poseo i či ne Plačüjejo drügoga davka, kak uslužbenskoga. Ravno tak oni, ki se bavijo poleg kmetijstva tüdi z drügimi gospodarskimi posli, kakti s preküpčevanjom, z domačim obrtom, s prevažanjom, drvarstvom i drügim, z namenom, da pridobijo svojoj drüžini kem več zaslüžka. Tretji (novi) odstavek se glasi : hiže ki slüžijo kmetovalcom za prebivanje, či tüdi so te v okoliši mesta, se ne obdavčijo, či njihov letni čisti dohodek ne prenese več kak 10.000 Din. Kak se bodejo plačüvali dugovje. 3. Člen prejšnjega predloga se spremeni i pravi, da bodejo plačüvali vsi kmetovalci, ki vživajo zaščito po tom zakoni, ne gledoč na velikost posestva, denarnim zavodom letno 7 procentov na račun obresti i i 2 % za odplačüvanje šume, privatnim osebam pa 4% na račun obresti 2% za odplačüvanje šume. Pri amortizacijski posojilaj (gde se more plačati poleg obresti vsakikrat tüdi določeni del šume) je sklenjeno, da se plača na račun obresti 7% in 2% za odplačilo šume. Za Plačüvanje bodeta določeniva 2 termina, i to 15. maja i 15. novembra. V prvomi termini se plača samo polovico obresti, v (Radgojev grad.) i na drügih krajaj zemle panonskih Slovencev. Živlenje v nekdanjih najstarejših gradeh je ne bilo posebno prijetno. Prostora je bilo med debelimi kamenimi stenami jako malo. Poleg gradov so bili za srednjeveško düševno i gospodarsko živlenje najvažnejši samostani. Že 8. i 9. stoletji dobimo med Slovenci dostakrat redovnike, šteri so oznanjali med njimi Kristušov navuk. Liki vpliv samostanov se je ne samo omejo na versko živlenje, liki je segao tüdi v šolske, gospodarske, prometne i trgovske razmere i sploj na vse namene düševnoga i drüžabnoga živlenja. Redovniki so iztreblali gošče i jih spremljali v rodovitna polja, včili lüdi kmetovanja, skrbeli za ceste, mosté i drüge prometne zveze. V samostanaj je bila doma znanost i umetnost, tü je najšlo slovstvo v najbole težkih časaj zaslombe. Tak da celo dühoviti francuski pisateo Montalembert pravi, da se ima Europa zahvaliti za svojo kulturo redovnikom. Pri panonskih Slovencaj sta bila naj bole razširjena dva redova, to je benediktinski i cistercijanski. Pravi ustanoviteo cisterijanskoga reda je bio sv. Bernand. Bil je francuz iz plemenite i bogate familije. Liki že v mladosti je čüto nenavadno resnobo i velko lübezen do samote. Gda je bio 21 let star, je nagovarjao ešče nekaj svojih bratov i sorodnikov, da se sküpno posvetijo redovniškomi živlenji. V tom časi pa je že živelo v kraji Citô pri Dijoni na Francuskom nekaj redovnikov, šteri so šteli očuvati prvotno strogost i preprostost benediktinskoga reda. Liki njihovo siromaško živlenje, puno zatajevanja i težkoga dela, je ne privabilo nikšega mladeniča. Leta 1112 je pa prišéo v te samostan sv. Bernand s 30 tovariši i si oblekeo s tovariši redovniško obleko. Zdaj je naednok zavladalo v samostani novo živlenje. Število redovnikov se je tak pomnožilo, da je bilo potrebno ustanoviti nove samostane. Zdaj se je v samostani obnovila tista strogost i siromaštvo v redovniškom živlenji, kak je bila za časa sv. Benedikta. Po prvom samostani v Citő (latinski Cistercium — stüdenec) so se redovniki imenovali cistercijanci. Njihova obleka je bila vunena halja, prek štere so imeli dugi črni škapaler. Obleka je bila jako preprosta. Spodnjega oblačila so ne nosili. Tüdi njihova hrana je bila jako preprosta. ne sa uživali mesa, edino v hüdem betegi so dobili tüdi ribe i mleko. Spali so pa na slami, ne da bi slekli svojo haljo. O ponoči pa vsi redovniki vstanejo i spevlejo psalme do zajtra, potem pa idejo k meši. Ešče zdaj imamo na Slovenskoj zemli več takših redovnikov, tak tüdi v našoj rabskoj dolini pri Monoštri, šteri je ohranjen iz tej časov. (Dale.) Joško Maučec : Zgodovina Slovenske krajino. Gradovi i samostani i živlenje v njij. Na zemli panonskih Slovencev, dobimo že v najstarejših časaj grade ali utrdbe. Gda pa čtemo o grodaj, navadno mislimo na mogočna poslopja z velkimi, svetlimi, bogato opremlenimi dvoranami, gde je vse zdrüženo, ka more živlenje napraviti lepo i prijetno. I graski gospod, šteri je tüživo, si mislimo, da je plavao v izobilji i veselji, krateč si čas z različnim prijetnim delom. Takše živlenje je rejsan bilo na graščinaj kesneje v 15. i 16. stoletji, kda je guščak imeo vso oblast nad kmetom i ga izmozgavao, da je tüdi on človeško bitje i ima iste pravice, kak njegov okrutni gospodar. Že stari Slovani v svojoj staroj domovini so povnali gradé, to je utrjene prostore na strmih skalaj, sredi vode ali močvirja, kam so pribežali v bojnom časi, i gde so opravlali svojim poganskim bogovom žrtve. Gradé so utrjevali z močnim lesenim plotom, nasipi i okopi, za šterih so metali kamenje i drügo tedanje bojno orožje na sovražnika. Pa tüdi v svojoj novoj domovini so si Slovani zgradili utrdbe, med njimi tüdi panonski Slovenci. Tak sta postavila kneza Pribina i Kocel utrjeni grad pri Blatnom jezeri, gde sta imela svojo prestolico, tak grad je bio tüdi v Radgoni *) Či živé več drüžin v sküpnom gospodarstvi. 8. NOVINE 18. decembra 1932. drügom pa drüga Polovica obresti i odpadajoči del šume. Te termine bo smela vlada spremeniti, če se časi zbolšajo. Dug pri trgovcaj. 6. čl. zakonskoga predloga se je v telko spremeno, da se izločijo od zaščite oni dugovje, štere so napravili kmetovalci pri trgovcaj z küpüvalom življenski potrebščin po 20. avgusti letošnjega leta i ravno tak dugovje, napravleni pri obrtnikaj. Nadale si izločijo od zaščite oni dügovje, ki so ne vekši od 200 Din. Tej se morejo plačati do 1. okt. 1933. Če je dug od 200 do 500 Din, se plača prva Polovica 1. okj. 1933, drüga Polovica pa 1. okt. 1934. Či je dug vekši kak 500 Din a menši od 2400.— se bo plačüvalo v trej letaj i to vsako leto po eden tretji deo. Znižanje dogov. Čl 7 določa : Vsaki kmetovalec-dužnik, ki je zadnja tri ali več let plačüvao za svoje druge na obresti i drüge stroške prek 16% letno, sme zahtevati, da se njemi dug zniža za 10%, či je plačüvao 20 do 24%. se njemi zniža za 20%, či je plačüvao 24— 30%, se njemi zniža za 30%, či je plačüvao 30—36%, se njemi zniža za 50%, či je plačüvao 36—40% se njemi zniža za 70%, či pa je plačüvao več kak 40% obresti, se njemi odpiše celi dug. Tak znižao dug se bo plačüvao v deseti letni obrokaj z obrestmi, ki so določene v 3. čl., to je 2%. Vsaki kmetovalec šteroga dugovje znesejo več kak 70 % cele vrednosti (premične i nepremične), sme zahtejvati, da se njemi dug zniža. Znižanje vkniženih (intabularnih) dugov. Čl. 16. določa, da se bodejo znižali dugovje pri prezaduženih na ete način : Vkniženi dugovje (vpisani v zemljiško knigo) ki majo 70% kritja v vrednosti dužnikovoga imanja, se popunoma pripoznajo. Li pa sküpni znesek vkniženih dugov ne znese 70% vrednosti dužnikovoga imanja, se z ostankom pokrijejo drügi dugovje. Znižanje vkniženih dugov po čl. 15., se bo zvršilo na sledeči način: 1. Vkniženi dugovje, ki majo kritje 70% vrednosti dužnikovoga imanja se bodo pripoznali popunoma (100%), či so se plačüvale na leto 12% obresti (intereš). Li so obresti znašale od 12 do 16% se pripozna samo 90% duga. Či so bile obresti vekše od 16%, se pripozna samo 80% duga. 2) Či dugovje ite znesejo 70% vrednosti vsega dužnikovoga imanja, se za drüge terjatve, ki so nej bile vknižene, znižajo na 90%. či so bile obresti 12% ali na 80% či so bile obresti vekše od 16%. 3. Či pa sküpno šuma na te način znižanih dugov ne bi najšla kritja v 70% vrednosti dužnikovoga imanja, se ostanek dugov ne pripozna (i to sorazmerno). Dužnost zglasiti dugé. Vsi tisti, šterim so kmetovalci kaj dužni, zvün denarni zavodov ali javni ustanov, so dužni dva meseca potem, kda dobi té zakon Veljavnost, prijaviti davčnoj upravi vsa svoja posojila, či so že nej pred tem zavarvana z vknižbov v zemliškoj knigi. Povedati morejo višino obresti i posojila. Davčné uprave bodo na to vse te podatke poslale sodnijam, kde se bo zahtevalo znižanje dugov. Čl. 23 pravi, da zgübi dužnik pravico do olajšanja po tom zakoni, či ne povej, istinskih podatkov. Vse terjatve, ki ne bodo v določenom časi, to je 2 meseca potem, kda stopi te zakon v Veljavnost, priglašene, se bodo štele za že sterjane. Denarni zavodi ki pridejo v težkoče. Či bodejo prosili denarni zavodi tüdi v bodoče one vgodnosti, štere so vživali po § 5, se bode po čl. 23 postavi poleg komisara tüdi posvetovalni odbor šteroga bodejo tvorili najmenje 4 menši i vekši upniki. Te odbor bo davao komisari svoje mišlenje i bo, lejko poslao svojega predstavnika naravnost k ministri za trgovino i obrt. Štrta nedela v adventi. (Evangelij sv. Lükača v III. táli.) V petnajsetom leti vladara Tiberius casara bio je Poncius Pilatus poglavnik Judeie, i Herodes poglavar Galileje, Fi ip pa brat njegov Vladar Itrurije i Trachonitiskoga držanja i Lyzanias Abiline poglavar, za dühovniški poglavnikov Annaša i Kajfaša: včinjena je reč Gospodova nad Ivanom Zakariašovim sinom v püstini: i prišeo je v vse jordansko držanje predgajoči krst pokore na odpüščanje grehov, liki je pisano v knigaj Izaiaš proroka: glas kričečega v püstini : Pripravlajte pot Gospodovo : ravne cinte steze njegove : vsaki dol naj se napuni i vsaki breg i gomila naj se ponizi: i kriva bodo rávna i ostre glatke poti: I videlo bode vsako telo božega Zveličitela. Žezlo je zéto od Jude. Ves té poznáni svet vláda grešen grobijan Tiberij. Pa tüdi menši svetni oblastniki so nej dosta boukši. Celo cerkveniva glavára sta slüžbo küpila od Rimlánov; pa v sváštvi sta ; gnjes zapovidávle eden, vütro drugi, včasih pa obá: kak bole nesé. Punost vremena grehov. Zdaj cilo poganski vučenjacke pravijo, ka od ishoda rešiteo pride. Pa Prihaja, Ivan njemi pot pripravla. Kak ta nedela nekak zdrüži vse adventno želenje, tak je Ivan Krstiteo vtelovleno vse dobro stáre záveze. Izišao je iz dühovniške hiže. V začetki se je dosta od njega gučalo, potom je pa vse vtihnolo, — ár je po božem zvanji — že v gingavoj mladosti odišao v püstino : vsi velki lüdje se v samoti priprávlajo ! Noč je. V bližini belih šatorov, okoli ognjov sedijo lüdje z zagorelimi obrázi. Pa ne gučijo — kak inda — samo od küpčije, liki tüdi od moškoga, šteroga obleč je iz grobe kameline dlake, šteri jè samo kobilice i divji méd, šteri se dosta posti i vči. Ka? Náj dolé napunimo, bregé pa znizimo, náj nesmo malodüšni, gizdavi pa skopi, ne nečisti pa za nadnaravno slepi ! Či mo ga bogali, mo vidili bože zveličanje I Pošta. J. Dž, Kr. — Naslov g. P. je : Beograd, skupščina. Flisar Anton, Kuplivnik. Bog povrni nadplačilo pri naročnini. — Škapar Treza Dolič. Plačali ste dozdaj 802 Din. Duga je ešče 360 Din z poštninov za Kalendare sküpno. — Miholič Jožef, Sülinci 6. Vi ste vse plačali, tüdi Poštnino od kalendarov. — Mekiš Roza, Trakova. Duga je z poštninov vred za kalendar 30 Din, ovo je vse plačano. — Kozar Jürij, Martinje. Vse ste plačali z poštni- j no vred. Hvalevredno je vaše siromaško lüdstvo, ka je vse plačalo. Tivar-obleke še najceneje dobijo v trgovini ADOLF PREIS MURSKA SOBOTA, cerkvena ul, 13. Obleke se že dobijo od 240 Din naprej. Za mladožence 290 Din. — Prvovrstno blago. — Trgovina preseli svoje prostore od 1. jan. 1933. na Lendavsko cesto v hišo g. HARTERJA. Izšla je BLAZNIKOVA V ELIKA P RATIKA za navadno leto 1933. štera ma 365 dni. „VELIKA PRAT1KA“ je najstarejši slovenski koledar, šteri je bio že od naših očakov najbole cenjeni i je ešče dnes najbole razširjeni. V »Velikoj Pratiki« najdeš vse, ka človek potrebüje vsakši den : Katoliški koledar z nebeskimi, sunčnimi, mesečnimi, vremenskimi i dnevnimi znamenji ; — sunčne i mesečne potemnenja ; — poštne določbe za Jugoslavijo ; — lestvice za kolke, za pobotnice, küpne pogodbe i račune ; — konzulate tüjih držav v Ljubljani i Zagrebi ; vse senja na Kranjskom, Koroškom, Štajerskom, Prekmurji, Medimurji i Juliskoj Benečiji: — pregled o konci breje živine; — popis vseh važnih domačih i tüjih dogodkov v Preteklom leti ; — tabela za računanje obresti ; — živjenjepis važnih i odločilnih oseb s slikami; oznanila predmetov, štere rabi kme— tovalec i žena v hiši. — Cena 5 Din. — »Velika Pratika« se dobi v vseh vekših trgovinaj i se lehko naroči tüdi pismeno pri založniki : tiskarni J. Blaznika naši. d. d. v Ljubljani. Za tiskarno Tiskovnega društva Jos. Linhart, Kranj. Izdajatelj : Klekl Jožef. Oblasti odgovoren: Ilija Lojze, akademik v Kranju. Urednik: Maučec Joško, akademik, Ljubljana, Sv. Petra cesta 74; rokopisi na isti naslov.