POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
^ nV^ e
C»
Številka stane 2 di n */) Za člane zadruge brezplačno A
A t*
z
ar
Ä "7
r •SP-’
c*uu*

ki ;•■

'rvW^
SW*
GLASILO HMELJARSKE ZADRUGE z o. j. v ŽALCU
ŽALEC, OKTOBER 1946
Leto L	Štev. 14
VABILO
na I. redno letno skupščino »HMEZAD« Hmeljarske zadruge z o. j. v Žalcu, ki se bo vršila v nedeljo 20. oktobra 1946 ob 8. uri dopoldne v prostorih Doma ljudske prosvete v Žalcu.
1.	Otvoritev in konstituiranje skupščine
2.	Čitanje zapisnika zadnje redne skupščine
3.	Poročilo upravnega odbora
4.	Poročilo nadzornega odbora
5.	Revizijsko poročilo
6.	Odobritev letnih računov 1945-46
7.	Sklepanje o razrešnici upravnemu in nadzornemu odboru
8.	Sklepanje o uporabi poslovnega prebitka
9.	Predlogi in pritožbe zadružnikov
10.	Ugotovitev pridelovalnih stroškov sporazumno z Hmeljno komisijo za Slovenijo
11.	Sklepanje o višini zneska do katerega lahko upravni odbor žadrugo zadolži
12.	Pooblastitev upravnemu in nadzornemu odboru za eventuelni nakup nepremičnin
13.	Dopolnilne volitve uprave in nadzorstva
14.	Slučajnosti.
Skupščina je sklepčna, če je navzočih nad polovico članov zadruge. Če skupščina ob določeni uri ni sklepčna, se vrši eno uro pozneje druga skupščina, ki sklepa veljavno ob vsaki udeležbi.
Ker so na dnevnem redu skupščine življenjsko važna vprašanja, je nele zadružna dolžnost, temveč osebna korist vsakega hmeljarja, da se gotovo udeleži skupščine.
Upravni odbor
»HMEZAD« Hmeljarske zadruge z o. j. v Žalcu
I. zadružna hmeljska razstava
Po končani skupščini se bo otvorila 20. oktobra 1946 v mali dvorani Doma ljudske prosvete v Žalcu I. zadružna razstava, za katero se je priglasilo lepo število raz-stavljalcev iz vseh predelov našega okoliša. Zadruga srna pa razstavlja iz že prevzetih partij izven konkurence nekaj kvalitetno karakterističnih vzorcev. Tako bodo imeli hmeljarji ugodno priliko, da vidijo in precenijo, kaj je zares izbrano in prima blago, ki naj bo vsem v zgovorno pobudo, da jih drugo leto čimveč doseže takšno kakovost in njej ustrezne cene.
Ne zadržujte blaga
Od vsega začetka je imela hmeljska trgovina špekulativen značaj in to tako pri kupcih kakor pri pridelovalcih. Pred 70 leti niso imeli naši hmeljarji še nobenih sušilnih naprav in so dovažali v Žalec kar svež hmelj, ki so ga domači prekupci sušili ter naprej prodajali. Nekaj časa so ti prekupci drug drugemu konkurirali, potem so se pa tako domenili, da je izmenoma kupoval vsak dan le en kupec, ki je brez konkurence po svoje postavljal cene. Bridek ljudski humor je izbral tem prekupcem židovska imena kakor Mozes, Aron in slično.
Ko so si napravili hmeljarji doma sušilnice v sobah na lesah, pod katerimi so napeljali cevi iz železne pečice »gašperja«, so že postavljali na trg suho blago, ki so ga kupovali tuji kupci ob podpori domačih posrednikov, katerim so jim bili tolmači, vozniki in po navadi tudi stanodajalci. Ti posredniki so bili deležni svoje provzije s strani kupca na račun hmeljarja.
Čim se je hmeljarstvo že ustalilo, so kupci prihajali na dom k hmeljarjem in sklepali tam kupčije. Nakupovalci so se znali pri posameznih hmeljarjih tako uvesti, da so le oni leto za letom od njih kupovali celoten pridelek. Velika večina hmeljarjev pa je izbirala in pretehtavala ponudbe raznih kupcev, preden se je odločila za prodajo, ter pri tem prestajala živčno vojno prišepe-tavanj z leve in desne med dvigi in padci cen. Kakšno leto je bilo dobro blago takoj odriniti, drugič je pozni prodajalec dosegel znatno višjo ceno. Ta razlika v cenah je znašala v nekaterih letih ne-le desetine, temveč težke stotine odstotkov. Drugo leto se je godilo morda prav obratno. Pri blagu, v ceni tako nestanovitnem, kakor je hmelj ,ne igra vloge samo količina vsakoletnega pridelka in stanje starih zalog kakor zlasti kakovost letine in nemalo tudi značaj poletnega vremena, ki vpliva na konzum piva.
Vsega tega seveda hmeljar še ni mogel vedeti kljub poročilom o stanju nasadov, ki so se stekala iz vseh okolišev sveta. Ta poročila so izdajali tako pridelovalci kakor tudi trgovina ter so se zato nele redko krila, temveč so si dostikrat naravnost nasprotovala. Celo precej razgledane hmeljarske organizacije, ki so pošiljale svoje oglednike v druge okoliše, si niso upale dajati nasvetov za kupčijo, ker je znala med seboj močno povezana svetovna hmeljska trgovina odločno parirati vsak poizkus usmerjanja pridelovalcev. Tako je bil hmeljar prepuščen samemu sebi v vseh vprašanjih širjenja ali krčenja nasadov kakor tudi prodaje blaga in so se hmeljarske or- « ganizacije omejevale izključno na pouk o pridelovanju. Kolikokrat smo slišali na zborovanjih onemoglo pri-
znanje hmeljarskih voditeljev: »Hmeljska kupčija je loterija,' v katero se ne spuščamo. Sami poizkusite srečo!«
Že po naravi je človek nagnjen k špekulativnosti, ki preide, kadar so v igri velike vrednote, v strast hazar-derstva. Tudi mnogi hmeljarji so zapadli v to stanje in ni jih bilo malo., ki jih je zadel gospodarski polom zaradi napačne' špekulacije. Vsa skrb dalekovidnih in za koristi hmeljarske skupnosti vnetih hmeljarjev je šla za tem, da iztrebi iz svojih vrst te pojave nezdravega špe-kulantstva, ki ni škodovalo le sebi, temveč s slabim vzgledom tudi drugim. Velika večina hmeljarjev je zato spoznala, da le zadružna prodaja blaga more pomesti s to navlako in si je osnovala svojo hmeljarsko. zadrugo, ki ji je poverila skupno vnovčevanje hmelja.
Dvoje velikih ugodnosti so imeli zadružniki pred očmi. Prvič odpade skrb posameznika kdaj, komu in kako bo prodal svoje blago. Nič več ne krati hmeljarju spanca skrb, če že ni zamudil pravega trenutka za prodajo, ali ga ne bo brezvestni prekupec ociganil za njegov celoletni trud. Predobro si je zapomnil hmeljar, koliko priživnikov se je mastilo z lahkimi zaslužki pri hmeljski trgovini. Teh danes ni in jih ne bo nikoli več, za to bo skrbela trdna hmeljarska skupnost. Ti mastni zaslužki že ostajajo danes v hmeljarjevih žepih. Razsoden zadružnik danes drugič ne le ve, temveč tudi materialno občuti, da je s tem, ko je dal ves pridelek za prodajo v eno roko, dosegel razvoj cene našega blaga na ravni svetovnih cen. To je izpopolnitev pred desetletji še ne-lzpolnjivih, zanešnjaških sanj posameznih pionirjev zadružne miselnosti.
Kakor pa med najboljšim žitom gloto, najdemo še vedno tudi med zadružniki neke topoglavce, ki jim špekulantska žilica še vedno ni povsem popustila, in po-edinci držijo v celoti, drugi pa del svojega letošnjega pridelka doma in ga tako odtegujejo potrošnji. S tem se ti ne le upirajo ciljem skupne zadružne povezanosti na eni strani, na drugi pa pridejo tako v nasprotje z jasnimi in trdimi določbami zakona o gospodarski špekulaciji in sabotaži.
Nastane vprašanje, zakaj zadržujejo blago. Da bi se rzven zadruge našel boljši kupec, ne morejo upati, če imajo še betvico zdrave pameti. Da bi za'druga pri kakšnem slučajnem skoku cen na svetovnem tržišču pozneje še vpoklicala blago teh špekulantov in jim ga bolje plačala kot drugim vzglednim zadružnikom, v to je brezmiselno staviti nade. Če bi računali ti špekulanti z novimi vojnimi zapletljaji, bi to zadružno blago postalo brez vsake vrednosti, kar ve vsak hmeljar iz izkušenj že dveh vojn.
Nobeden teh vzrokov ni verjeten, zato bomo pač pravo zadeli, če rečemo, da ni to zadrževanje blaga nič drugega kakor slaba navada iz starih časov, ki se nikoli več ne povrnejo. Ker je temu tako, moramo ponovno naglasiti, da bo zadruga zaključila prevzem letnika 1946 nepreklicno 26. oktobra t. L, da se more potem nemoteno posvetiti preparaciji, pakanju in odpremi letošnjega pridelka, ki je v celoti že oddan ,in ne more več sklepati kupčij za nekaj preostalih stotov. Zadrževalci blaga morejo potemtakem računati le še na edino možnost, in sicer na to, da pridejo s svojim blagom v poštev še le, kadar bo zbirala zadruga starejše letnike in seveda tudi po temu blagu ustreznih cenah. Zadružniki, upoštevajte, da je zadnji termin prevzema 26. oktober 1946, zato ne * odlašajte dovoza! Kdor bo ta rok zamudil, naj sebi pripiše posledice. Uprava zadruge je v polni meri storila svojo dolžnost.
O — te hmetjevke
No, vendar enkrat pridejo tudi te na vrsto so enega mnenja mnogi hmeljarji in še več drugih neposredno neprizadetih skrbnikov ljudskega mnenja, katerim ne dajo miru košate kopice hmeljevk, ki jih ima zadruga na skladišču pri postaji v Žalcu. Če bi se jih prijeli ostri jeziki, bi bile že povsem obeljene in mnog dinar bi bil zadružnikom prihranjen zS njihovo čiščenje.
Ko je okupator nasilno skrčil nasade, so mnogi pametni hmeljarji shranili hmeljevke, nespametni, ki se niso prav nič naučili iz prve svetovne vojne, pa so jih pokurili. Vsi vemo, da brez hmeljevk ni hmeljarstva. Zato se je zadruga potrudila, da jih je preko ministrstva ljudske vlade za gozdarstvo zagotovila dobavo hmeljevk, ki jih sečejo državne gozdne uprave pri čiščenju in urejanju gozdov. Da se zadruga ni pobrigala in rezervirala za svoje člane hmeljevk iz te sečnje, bi bile šle te v druge kraje, zlasti v brezgozdno podonavsko kotlino, ki takšno blago nujno potrebuje in tudi dobro plača. Mimo tega pa nam da v zameno (kompenzacijo) krušno žito in druge svoje pridelke. Ker bo potreba po nedavno objavljenem obnovitvenem načrtu v prihodnjih 5 letih znašala 10,000.000 hmeljevk, ki jih hmeljarji ne bodo mogli dobiti v svojih gozdovih ali kupiti v takšni množini po privatni liniji, je bila dolžnost zadruge, da zgrabi priliko, ki ji jo je nudila za pravilno ureditev skupnosti skrbeča ljudska oblast, in preskrbi zadružnikom tolikanj potrebne hmeljevke. Če bi bile še razpoložljive hmeljevke kje v območju naše ljudske vlade in bi jih ne prevzela zadruga, bi bila odgovorna za to opustitev pred celo ljudsko skupnostjo. S tem je dovolj dokazana smotrenost in nujna potreba nakupa hmeljevk s strani zadruge.
Druga nepotrebna skrb, ki tare tako neposredno prizadete zadružnike kakor tudi druge čuvarje skupnih ljudskih koristi pa je, da bi se hmeljevke v. kopicah ne pokvarile in sperele. Tudi vse te lahko potolažimo, da je njihova skrb odveč. Že vsa leta obstoja naešga hmeljarstva se čujejo nasveti, da bi tudi pri nas pristopili k načrtni impregnaciji hmeljevk, kakor jo izvajajo v nekaterih drugih okoliših (v Nemčiji in Angliji) že dolga desetletja. Tudi to nalogo si je nadela zadruga in že gradi poleg skladišča betonske bazene, v katerih bo impregnirala sedanjo primeroma malo zalogo 150.000 hmeljevk in bo tako preprečila nele vsako pokvaro njih na skladišču, temveč še podaljšala njihovo življenjsko dobo za 10 in še več let — pač po kakovosti lesa in dobi sečnje.
Tretje oporekanje proti nabavljanju hmeljevk po zadrugi pa se tiče cene, češ, da so očitno previsoke in se dado hmeljevke dobiti ceneje po privatni poti. Tem velja naslednje pojasnilo: Cene hmeljevk, postavljenih k cesti, je določila posebna lesna konferenca pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo, hkrati s cenami drugega lesa. Naglašujoč pri tem, da z njim komaj krije stroške sečnje in pretežno ročnega dela pri zbiranju in spravilu hme-ljévk iz gozdov do nakladališča. Prevozne postavke so prav tako določene od kilometra in tone. Za razklado-vanje in čiščenje drogov je postavila zadruga sporazumno s sindikatom norme in s tem zaslužek. Zadruga ne išče pri tem poslu prav nobenega dobička, čeprav bi bila do neke mere upravičena. Kjer pa ni dobička, ni izkoriščevalca in ne more biti izkoriščenca.
Kar se tiče cenejšega nakupa hmeljevk od posestnikov gozdov je ta le navidezen ali pa neupravičen in mimo tega znatno omejen na redke posameznike. Navidezen
zato, ker hmeljar ne računa svojega dela, ne vožnje in ne čiščenja ter jemlje za končno ceno nakupno ceno kosmatih drogov ob cesti, kje na Kozjaku ali v Gornji Savinjski dolini. Zanj osebno je to nakupna cena, ni pa to dejanska cena osnaženih drogov. Drug hmeljar zamenja hmeljevke za jabolčnik po nekem dogovorjenem ključu in pride tako tudi navidezno ceneje do njih. Tretji pa morda celo izkoristi denarno stisko gozdnega posestnika, da iztisne iz njega ceneje blago, kar pa je nepravično, ker temelji na izkoriščanju. Mimo vseh teh okolnosti pa je cenejša nabavka hmeljevk zelo omejena na najbližnejšo okolico, kjer so gozdovi že zelo prečiščeni in močno razredčeni.
To bi bilo nekaj pojasnil v zadevi hmeljevk. Da pa ne bo kljub vsem tem dejstvom že kdo nergal, povemo še to. da pametni zadružniki že sedaj segajo po hmeljev-kah in je bilo že več kot eno tretjino nabavk prodanih. Nabavka hmeljevk pa zadrugi spada pač tudp v novo zadružno skupnost. Kakor so nekoč kmetje sejali lan, ga trli v predivo, predli in tkali ter jemali krojača v »štero«, danes pa kupujejo zgotovljene konfekcijske izdelke, tako znači tudi zadružna nabavka hmeljevk lep korak naprej k boljšemu in naprednejšemu gospodarstvu.
O lastnostih našega hmelja
Ce si hočemo, biti na jasnem, kakšna naj bo kvaliteta hmelja, moramo najprej paziti, kakšne so zahteve pivo-'varnarjev. Poleg vode in ječmena ima surovina hmeli pri izdelavi piva svoj poseben pomen. Dognano je, da je tisto pivo najboljše, ki prenese največ hmelja, ne da bi utrpelo škodo na karakterju grenkosti. Iz tega sledi, da je za to potreben takšen hmelj, ki ne vnese v pivo neprijetne, temveč fino, žlahtno grenčico.
Izkustva so pokazala, da tej zahtevi najbolj ustreza zelena, ne prevelika kobula z mnogobrojnimi lističi, katera ima fino gostočlensko vretence, obilico svetlorume-nega lupulina in nevsiljivo prijetno aromo.
V vseh teh točkah povsem ustreza slovensko-štajerski hmeli pogojem za kvalitetno blago.
Slovenski hmelj je kaj dobro poznan pivovarniški in-
Kako so učili kmetovati pred petimi rodovi
Nadaljevanje.
Govoreč v prvem delu od zemlje, kako ločimo med seboj razne njene vrste, pride pisec tudi do laporja, katerega važnost povdarja v posebnem poglavju. Danes se zdi to vprašanje popolnoma v pozabljenje potisnjeno po umetnih gnojilih. Vendar bi mogel marsikateri umni gospodar še tudi danes izboljšati svoje njive na najcenejši način z laporjem, ki ga je po nekaterih krajih naše domovine prav v obilju. Pisec se je že takrat dobro zavedal težav, ki nastajajo pri poučevanju kmeta v kmetijstvu. »Leni inu tragljevi, kateri se raj per topli peči smerdi jo — piše Ježenjak —• se bodo meni posmeh -vali ino moj uk za norčijo deržali. Ali njim se pak tudi prav godi, da nikdar krajeerja v mošnji ne gleštajo, da za vsako dači j o jih pride gosposki hlapec cukati, de raztrgani pohajajo kakor berači, da oni, žene inu otroci suhi, lačni inu bledi hodijo kakor merliči.«
V zvezi z laporjem se spominjam, kako mi je pripovedoval kmečki sin Miha, najboljši hlapec, kar sem jih kdaj poznal, doma tam nekje nad Krškem. Ko sva
dustriji vsega sveta in je zelo cenjen zaradi svojih izrednih in visokih pivovariteljskih vrednot.. Najboljši pivovaritelji vam bodo vedno ponavljali svojo staro izkušnjo: »Odličnih vrst piva ne morete variti brez dodatka slovenskega zlasti savinjskega hmelja«.
Zunanji način presoje kvalitete hmelja — takozvano bonitiranje — je danes pri večini pridelovalcev in-trgovcev kakor pri pivovarnarjih na splošno merodajen. Poleg teh zunanjih znakov pa se pri naprednih pivovarjih vedno bolj uveljavlja zahteva po notranji vrednosti blaga, ki nam jo pokaže kemična analiza, katera zajame vse v poštev prihajajoče lastnosti razen arome. Novejša opažanja pa kažejo, da so vprav zeleni kobulni deli (lističi, peclji in vretenca jtisti ,ki dajejo, kakor čajni listi čaju, pivu aromo in prijeten okus.
Pivovarnarji vedno bolj upoštevajo kemično analizo pri ugotavljanju pivovarske vrednosti te ali one hmeljske provenience, posebno pa jemljejo v obzir še fizikalne lastnosti hmelja. Vse analize najrazličnejših poizkusnih zavodov sveta so dokazale, da je slovenski hmelj sorta z najboljšimi lastnostmi, ki se v pogledu pivovarske vrednosti nele uspešno primerja z bilo katero žlahtno sorto na evropskem kontingentu, temveč jim celo prednjači.
Hmeljska snov, ki je posebno važna v pivovarniški industriji, so grenke smole. Čimveč teh grenkih smol ima hmelj, tem boljši* je. Med temi smolami razlikujemo lahko topljive, ki dajejo pivu značilen grenek okus, in težko topljive, ki so brez vrednosti v pivovarstvu. Kvaliteta hmelja je torej odvisna od količine lahko topljivih smol. Pri teh pa spet razlikujemo učinkovitejši h u m u-1 o n in manjvreden 1 u p u 1 o n. Čimveč humulona ima hmelj, tem učinkovitejši je. Hmelj z obilico humulona ima tudi najboljše pivovarske vrednosti. Grenčica in antiseptične lastnosti hmelja se računajo po količini lahkih smol in po razmerju med humulonom in lupulo-nom. Tudi fizikalne lastnosti slovenskega hmelja kažejo, da je to dejansko odlična sorta z najboljšimi kakovostmi. Kobule so srednje velike, čvrste s finim gosto členkastim vretencem in zelo bogate lupulina. Aroma je krepka in prijetna. Barve je izrazito hmeljsko zelene, bolj kakor pri vseh ostalih žlahtnih vrstah. (Nadaljevanje sledi.)
se pomenkovala o raznih umetnih gnojilih in njihovih učinkih, se je Miha namuznil: »Mi smo pa imeli najboljši del vinograda tisti, ki smo ga z zidanico pognojili.« »Z zidanico?« sem se zares začudil. Nikoli mu še ni padla takšna beseda iz ust, pa vendar nisem mogel verjeti tej njegovi čudni besedi. Ves vesel je bil Miha, da me je spravil v takšno zadrego, pa je pritrdil: »To se pravi, z zadnjo steno zidanice.« Še bolj sem se začudil ,ko sem le videl, da misli zares zidano stavbo, ne pa kakšne domače kmečke besede, za katero se lahko skriva, kdo ve kaj. Pa mi je Miha pomagal iz zadrege: »Visok sneg je bil tisto zimo, pa je šibka zadnja stena pri zidanici popustila. Na pomlad je prišel zidar ter razkopal ruševine. Na moje vprašanje, kam bomo s to navlako, mi je dejal: »Kar lepo k trsom tj ale zvozi kamenje. Ko se bo v prihodnji zimi razzeblo, bo to najboljši gnoj za trto.« Pameten mož je bil zidar, pa sem se ravnal po njegovih besedah in še danes, po desetih letih, se že od daleč loči tisti del vinograda, ki sem ga bil pognojil z zidanico. Vrh vinograda je bil iz samega laporja, pa so vzeli pri zidavi zidanice pač takšno gradivo, kakršno je bilo p ri rokah.« »Zakaj pa niste še
v ostali vinograd navozili laporja,« sem ga vprašal, »ko ste vendar videli, kako koristna reč je to?« Miha se je počehljal za ušesom in ga je bilo zares sram, ko je odgovoril: »Nihče ni mislil na to. Pa smo zares kratke pameti,« je pristavil in se zamislil.
Vrnimo se k našemu mojstru Ježenjaku. O gnoju je takole zapel:
»Skerbi za obilni inu mastni gnoj,
boš ti nu tvoji gleštal v trebuhi loj.«
Prav dolgo se zamudi mojster Ježenjak pri setvi. Prav trdi: »Le neumni mislijo, sijati ni nobena (kunšt) umetnost.« Naravnost začudil pa sem se, ko sem prišel do poglavja naslovljenega: »Od namakanja semejnskega zrna. Vsi modri, skrbni ino skušni gospodarji, ako so si lih pri mnogih kmetovskih delih naskriž, saj se pri temu strnejo, da kmet, kateri svoje seme poprej, da ga seje, namoči, več pridela, kakor oni, kateri zrno suho seje, kakor ga iz kaste ali žitnice vzame. Da pak tudi vi, za katerih dodiček sem te bukve pisal, boste videli, kako in kaj za eno vižo se to godi, vam hočem povedati. Zgoraj ste slišali ,da semenjsko zrno mora biti debelo, napeto inu težko. V takemu je veliko moke ino cima zdrava inu kadar cima v zemlji oživi, koreninice, katere so še v cimi ,obilno rejo najdejo, bolj močne postanejo inu kadar v zemljo pridejo, hitreje rastejo. Se tedaj vpraša, ali se zna skozi naturne reči pomagati, de cima v zrni še več reje dobi, da potem bolj črstvo ino lepši poganja, de večji klas ino boljši zrnje prinese? Vsi, kateri so si tega skusili, pravijo, da se trud ino delo obilno plača.« Prvi tak pripomoček je kopelj zrnja v godlji iz konjskih fig, drugi pa je že bolj umeten. Ježenjak priporoča namakati semenjsko zrnje v godlji, ki smo jo napravili iz saj od smolenk. »Saja ima veliko olja, da cimi dobro rejo, zato ona močne korenine inu široko želj poganja.« Tretji pripomoček pa je namakanje se-menjskega žita v solitemi raztopini. Prav zanimiva okolnost pri teh nasvetih pa je to, da ,kakor vse kaže, pisec sam ni najbrž uporabljal teh svojih nasvetov. Kakor vemo danes, pa je treba pri vseh teh postopkih z umetnimi rastili prav natančnih navodil, katerih se mora vsak, kdor želi imeti uspeh, dobesedno držati. Pisec pa daje te nasvete prav kakor, da je to nekje slišal ali pa citai in mu ni ostalo dobro v spominu. Nazadnje pravi: »Je še več takih pripomočkov ali pomagavic za semenjsko zrno, pa so dražji ino umetnejši.« Zares škoda, da jih ni še več navedel, saj je v vseh treh navedenih v ozadju resnična izkušnja, kakor potrjujejo najnovejša znanstvena raziskavanja in izkušnje z domačim sredstvom fitodinom.
Mojster Ježenjak ni bil praznoveren, zato svari pri nauku o setvi: »Pri setvi, ljubi kmetje, veliko praznih ver imate. Vi gledate na nekake ore, ‘tedne, dneve inu čase, vam je za vse to večji skrb, kakor za dobro setev. Eno seme sejete ob mladem mesecu, se ga ne upate sejati ob šepu. Drugo sejete ob šepu, pa ne ob starem. Vi zelo na svetnike pomnite, ter pravite, na ta dan je dobro to seme sejati, pa škodljivo, če bi kakšno drugo seme sejali. Kaj še ima svetnik ino naše delo na njivah, travnikih ino vrtih za eno zvezo? Ako bi že le potrebno bilo na vse to gledati, bi nas gotovo ljubi Bog, kateri nam hoče kruh dati, od tega kakor od drugih reči bil podučil. Bog pa nam ne ene črke ne reče, de bi bilo dobro ali škodljivo na dneve ali mesce per setvi gledati.« Na to citira Salomona: »Kdor na veter gleda, ta ne seje ino kdor oblake ogleduje, ta ne žanje. Zgodaj sej tvoje
seme ino v večer ne pusti svoje roke počivati (to je, kadar je čas ino vreme, ter hiti. Ježenjakova opomba), zakaj ti ne veš, katero bo bolj pognalo, to ali ono ino; če bo oboje skupaj ,bo še boljše.« Iz zadnjega stavka je razvidno, da je Ježenjak napačno razumel Salomona, ker modrijan pravi, da je treba sejti seme zjutraj in zvečer, to se pravi, nekaj sedaj, nekaj pozneje, da bo eden ali drugi pridelik boljše uspeval. Danes ve kmetijska veda, da ni vseeno ali na primer seješ oves zgodaj spomladi ali pozneje. Pozna setev ovsa da obilno slame, zgodnja pa težko zrno. Tako je tudi pri drugih setvah.
Na dolgo in široko se razpiše Ježenjak o snetju, ali kakor on pravi, snetljivcu, njegovih vzrokih in borbi proti njemu. »Kakor od kužnega človeka vsa hiša, ja cela soseska zboli ino umrje, tako zna eno samo snetljivo zrno, posebno ta skriti snetljivec pšenico ene hiše, ja celega kraja spriditi ali spačiti.« Kot vzroke za snet-ljivca navaja prezgodnjo žetev, deževje ob žetvi, če s« snopje na podu spoti in slaba shramba semenskega žita, »Močava, če ni vsa, je saj največji izvirek prihodnjega snetljivca, ker se on v žitu več po mokrih, kakor po suhih njivah najde. Možje, od katerih sem vam zgoraj pravil, so želeli zvedeti ,od kod snetljivec pride. Ali ker mi ne moremo vsega z našimi očmi videti, so si take glaže ali špegle pripravili, kateri majhno reč veliko pred oči postavijo. Če bolho ali uš skozi taki glaž pogledaš, se bo tebi velika kakor ena svinja videla, če svinjo pogledaš, se ti bo večji kakor"vol videla. S takim glažem so oni semenjsko zrno ogledovali in so videli, da po enih zrnih gobe rastejo. Z gobo obrašeno zrnje so oni na posebni kraj sejali in kadar se je pšenica v spomladi sklasovala, so samega snetljivca zagledali. Iz tega so oni po pameti sklenili, da snetljivec pride v prihodnjem leti iz zrnja, katero ali je bilo nezrelo požeto, ali v stavah inu kozolcah ni bilo dobro posušeno ali v skednjih mokro na kup djano ali dolgo ležalo, ali je zrno na mokrih krajih bilo hranjeno. Goba tam raste, kjer je močerno, močava je blizo vsaki reči škodljiva, razje železo inu jeklo, za koliko več more žlahtni cimi, moki inu kožici v semenjskem zrnu škodljiva biti.« Iz tega vidimo, da takratna znanost še ni bila dognala, da so trosi snetja vzrok snetljivca v žitu, ne pa gori naštete okolnosti. Podobnih napačnih sklepov iz dejanjskih dognanj je vse polno tudi pri našem prostem kmetu. Zato je treba vsako na prvi pogled še tako brezmiselno šego ali trditev iz kmečkih ust vedno do kraja preizkusiti, ker po večini se skriva za njo zlata resnica tisočletnih opazovanj.
Med pripomočki proti snetljivcu je prav zanimiv prvi, ki se glasi: »Nikdar zrno letos pridelano zopet ne sej, temoč ono naj bo vsaj leto staro. S tem se za vselej ta bolezen odpravi. Kmetje ene vasi so po snetljivcu velike sirote postali, njim pak je en dober mož svetoval, zrje leto staro sejati, k velikem veselju so bili od snetljivca rešeni. Goba, od katere ste slišali, od zrna proč pade in ono ozdravi.« Tolmačenje mojstra Ježenjaka je napačno, veljalo bi pa poizkusiti, če je pripomoček sam na sebi ovaževanja vreden. Saj smo tudi mi slišali, da veliko kmetov staro pšenico seje.
Navedli smo nekaj mest iz prve slovenske strokovne knjige o kmetijstvu, da bi čitateljem pokazali vso veličino njenega pisca Ježenjaka in pa tudi, da bi ta ali oni našel v teh vrsticah koristen nauk zase ali za splošnost.
Konec.
Hmeljsko sušilnico 6X4 m ugodno proda »Vino«, drž. trg. podjetje, Celje, Zidanškova 1.