Stran 285
Poučni in zabavni del.
Ljubim vasi
Spisal Octave Rosa.
Moj prijatelj Iskroslav se je prvič zaljubil, ko je bil star 16 let. Poprej ljubezni ni poznal drugače kot iz romanov, katere je čital jako rad, zlasti poglavja, kjer so bili na dolgo in široko opisani Ijubavni prizori in sestanki; govore, ki sta jih imela zaljubljenca mej seboj, se je včasih celo na pamet naučil in mi jih ob dolgih zimskih večerih navdušeno deklamoval.
Sicer pa je bil moj prijatelj popolnoma pameten in normalen človek; imel ni nikakih ekstravagantnih mislij in nazorov, nikakih razvad ali drugih posebnostij, jedel je ob pravem času, pil za potrebo in dežnika tudi ni nosil ob lepem vremenu seboj, kot to delajo nekateri čudaki. Niti tega mu ni mogla očitati živa duša, da bi bil grd; ne, to bi bila velika krivica, ker Iskroslav je bil sicer majhne postave, a dolgih črnih las, na katere je bil posebno ponosen, rudečih lic, primernega nosa, a naravno bil je še brez brk. V rokah je imel navadno debelo, grčavo batino, pred ksctero so imeli psi silno velik strah in na suknji je imel pripet skoro vedno živorudeč cvet. Celo gospodične so se ozirale rade za njim; pa ne vem, ali jim je tako ugajala njegova najmodernejša kravata, — moj prijatelj se je nosil silno elegantno — ali so jim bili tako všeč njegovi črni lasje, ali njegova ponosna hoja. Ob takih prilikah me je Iskroslav vselej dregnil s komolcem v rebra in mi po-šeptal: „Vidiš-li, kako se ozira za menoj ^? In nikdar ni pozabil pristaviti: „Ali mi stoji.dobro kravata"?
Lansko zimo pa se je moj prijatelj temeljito zaljubil v črnooko Ido, blagajničarko pri tvrdki Eastner. Bila je ta Ida prav lepo dekletce, in z veseljem si lahko pogledal njen zdravi, okrogli obrazek. Stanovala je v isti hiši, istem nadstropju, istem hodniku kot midva. Dolgo časa nisem znal ničesar o prijateljevi ljubezni; Iskroslav je svoje skrivnosti skrbno prikrival. Toda vkljub temu sem počel kmalu slutiti, da z mojim prijateljem ni vse v redu. Počel je pisati pesmi, in to zaljubljene. Pisal jih je navadno zvečer, dolgo v noč. Joj, to so bili časi zame, ko sem videl pred seboj svojega ljubljenca klavernega in pobitega! Po cele dolge večere je pisal, povešal glavo in vzdihoval, a meni se je smilil v dno srca. Dolge lase je imel ženijelno skuštrane, in obraz mu je žarel pesniškega navdihnjenja. Koliko papirja je popisal tiste dni, koliko črnila porabil in kolika peres potrošil, se ne spominjam več prav dobro; vem le toliko, da je bilo silno mnogo.
Nadalje sem kmalu opazil, da je postal moj Iskroslav zadnje dni silno zamišljen; ni se brigal za celi svet okolo sebe, niti kadil ni, temveč oči je uprl nekam v daljavo, gledal in mislil. Govoril ni nič, le včasih je vzdihnil prav tiho in silno žalostno.
Stran 286.
Pozno v noči pa, ko sem že sladko počival, me je večkrat prebudilo iz spanja glasno govorjenje. Napnem ušesa in poslušam. Moj prijatelj deklamuje dolge, prekrasne govore o ljubezni, rožicah in o drugih lepih stvareh. ^Ljubica zlata, ti moja zvezda"! Te besede sem čul od njega skoro vsako noč. In kako jih je izgovarjal! Visoki glas se mu je kar tresel silnega vznemirjenja; včasih mu je vrel iz ust veselo in navdušeno, kot bi se hotel dvigniti v zrak, potem pa zopet zamolklo in tako milo in otožno, da mi je krvavelo srce.
Dolgo časa je iskal prlike, kako bi se natančneje seznanil s svojim vzorom, lepo Ido. Sicer jo je vedno lepo in galantno pozdravil, a to mu je bilo še premalo, hotel se ji je predstaviti in govoriti ž njo. Zato se je vedno sprehajal pred Kastnerjevo prodajalnico in skrivoma gledal skozi vrata na svojo ljubljenko. Istotako jo je doma vedno pričakoval natanko ob določenem času, ko se je po navadi vračala. In ko je šla nekoč mimo njega, ji je padel robec na tla; Iskroslav ga ji je seveda takoj pobral in z obligatnimi besedami: „Prosim gospodična** ! vročil. Ona se mu je prijazno nasmehljala in pričela ž njim razgovor.
Tisti večer potem pa je bil Iskroslav zopet enkrat vesel. Od silne radosti je celo trikrat jako spretno skočil čez mizo in pesmij je napisal tisti večer dve celi poli. Jaz sem ga sicer dražil, da je Ida navadna koketa, da je nalašč spustila pred njim robec na tla, toda moral sem se kmalu umakniti. Iskroslav je izvlekel iz kota svojo batino in jo počel tako bojevito vihteti po zraku, da mi je sapo zaprlo.
Po noči pa sem spal jako malo. Vsak hip me je prebudila prijateljeva gromovita »Ljubica zlata** iz spanja; od veselja ni mogel spati in sprehajal se je celo noč po sobi.                                                                       ^
Drugi dan pa  je  pisal svoje prvo Ijubavno pismo:
Punčica mojega očesa!
V prahu klečim pred Vašimi nogami in Vas sklenjenih rok prosim, oprostite mi, da si upam obrniti svoje oči do Vas, in Vam celo poslati to-le pismo. O, Vi ste zlata zvezda mojega življenja; dokler mi bodete sijali in razsvetljevali črno pot mojega življenja, bode moje srce posuto z rožicami, in ptički bodo pevali v njem nebeške melodije Vam na čast. Ako bi pa kedaj ugasnila ta zlata zvezda, potem mi bode srce počilo od silne tuge. O, Vi ste divna cvetka, ki mi s svojim cvetjem razveseljujete srce; dokler bode cvetela ta cvetka, bode moja duša od veselja jokala, ako se pa ta cvetka obrne od mene, bode moja duša od žalosti zapustila telo.
O, Vi zvezda in cvetka, Vi studenec mojega življenja, kako Vas ljubim! Vsaka žilica v meni bije samo za Vas, in od silne Ijubavi mi besni srce v prsih.
Da bi Vam vedno cvetele rožice pod nogami, in bi Vam nad glavo pevale ptičice, draga mi nebeška zvezdica!
Živila moja zlata Idica!
Vas iskreno ljubeči            Iskroslav.
To pismo se je seveda vestno naučil na pamet, predno je zapečatil, in potem ponavljal brez prestanka ta-le vzneseni refren: „0, Vi zvezda in cvetka, Vi studenec mojega življenja*'!
Zvečer je lastnoročno oddal pismo svoji zlati zvezdi.
In ko ga je drugi dan srečala na hodniku, mu je smehljaje se prišepnila: »Ljubim vas**!
Preslabo je moje pero,  da  bi  mogel    opiRaH  veselje
prijateljevo; bil je ves izvan sebe, letal po sobi kot blazen, ter vikal: »Ida, Idica, moja zlata**!
Potem je pisal svoji ljubici vsak dan po par pisem, a ona mu je vedno odgovarjala le s smehljajem na ironično zategnjenih ustnih in   z  besedami: »Ljubim vas**!
Prijatelj Iskroslav je plaval v veselju in radosti.
A dva dni pozneje je bil zopet nenavadno otožen in zamišljen; svojo Ido je videl na izprehodu z nekim mladim gospodom. Od žalosti in jeze se je jokal celo noč; »Ljubica zlata** pa je utihnila. Tudi pisma ta dan ni oddal.
Zvečer drugega dne je spremil oni gospod, ki je imel lepe črne brkice, Ido celo domov; Iskroslav ga je hotel s poglede m prebosti. Potem pa je odšel v gostilno in se strahovito opijanil. Moralo je že biti blizu jed-najstih, ko se je napotil domov; vince ga je tako ogrelo in mu pregnalo vse otožne misli, da je pel in vriskal celo pot. Šele okolo pol noči je primotovilil domov.
In drugi dan je bil zopet stari, veseli Iskroslavček; pesmi ni več pisal, glave ni več povešal in tudi vzdihoval ni.
Od tedaj je preteklo že več kot tri mesece, a se ni več zaljubil.                                               Iskroslav.