ŠTIRI PESMI JUŽNO DEKLE Ni se mi zdelo razumno ko je prišla za mano iz južnih krajev in rekla, da bo ostala, ker me ljubi, imel sem še tri ure predavanj na fakulteti, potem sestanek upravnega odbora, še eno sejo pa zvečer pogovor s sošolcem v Pen klubu, lokala bi whiski in melanholično hrepenela po pravi ženski duši, ki živi zgolj za boga in ne za odstotke iz davčne osnove in alimente petnajstega vsak mesec ni hujšega od žensk, ki se na pamet naučijo paragrafe in vztrajajo pri sleherni napaki v Uradnem listu, njihove duše so krokarska gnezda, poganski oltarji, prijatelj zna to krasno povedati ob šanku avtentično, z občutkom lastne tesnobe in groze v njem je pesnik, popotnik, mornar na pustem otoku brez ladje in do smrti sam. Ona pa je stala in smrkala, da me ljubi in bo ostala za vedno, osuplo sem strmel v njene kovčke v kabinetu in godrnjal, da bi bil bolj zadovoljen z razglednico ali pismom na steno v pisarni bi si pripel slike in se vsak dan spominjal dopusta, eksotike, ribiških hiš, beznic in črnega vina, spominjal bi se velike, južne ljubezni in pretresljivih solz, ki so nama tekle ob slovesu, stokrat bi z užitkom preklel avion ki me je odpeljal iz raja njenih ustnic ki me je dvignil iz globin njenih oči na smrdljivo površino sestankov, predavanj, alimentov lahko bi poslala razglednico, sem stokal in brisal njen smrkelj in solze z antistatično krpo za očala 75 Alojz Ihan in divje razmišljal, v kateri trafiki prodajajo papirnate robčke ki jih odvržeš in se znebiš sluzave sledi, ekološko, brez pranja in detergentov. Odpeljal sem jo domov, potem sem odbrzel predavat in sestankovat, bilo je dolgčas in vleklo se je do večera, takrat je prišel prijatelj potrt, z dušo v pepelu, potreboval me je, nisem ga mogel pustiti v samoti pri šanku, imel je zapleteno krizo in skupaj sva jo reševala, potrpežljivo vozel za vozlom kot kitajska meniha, dokler niso natakarji ugašali luči. Ko sem doma odklenil vrata, je bila še budna, zapodila se je vame kot mačka, poznal sem ta ogenj in natančno sem vedel, kako bi jo moral dvigniti kot vihar in vrteti in napadati bleščeče kamnite trdnjave v njenih ustih in se braniti pred ugrizi z gorjačo in v vsaki roki vihteti okrvavljen meč a je bil v resnici le spomin brez moči kot življenjska izpoved pijanca kot čarobni nočni prah, ki se razblini ko ga obsije dan in zaveje ledeni sever. Zjutraj je hotela, da jo peljem na Brnik, molče sva naložila kovčke in odšla, prosil sem jo, naj ostane pa je rekla, da me ne pozna, da nisem isti, da sem druga pesem, napačni naslov utopljeni znanec, ki se je napihnil v čudno spako, in sva se razšla, dva tujca; ko je bila v zraku, nisem mogel zadržati solz, bil je čuden jok, kot bi otrok zagledal strah, ki ga trpinči vsako noč v sanjah. Obrisal sem solze in dobil občutek, da je bilo pristno in bo mogoče napisati pesem, esej ali zanimivo razpravo in delati pozno v noč in neopazno zaspati pred ekranom do jutra. Potem bo telovadba, zajtrk iz kosmičev, predavanja, sestanki, tožbe, včasih mično krilo, noge, lep nasmeh, pa tu in tam popivanja v gostilnah, alkoholne sanjarije, glavobol, tablete, ruski čaj. In ko najhujše mine je svet spet znosen, sem pa tja nelogično vesel kot ples ciganov po pogrebni maši, pozno v noč še slišiš vriske, glas kitare, če bediš ko pa te zmanjka, je tako vseeno, 76 ŠTIRI PESMI če pesmi več ne pojejo po notah in ritmi se lovijo kot ožgane vešče takrat naj svet kar zgnije po cigansko. O DIŠEČI KOŽI Pretreslo me je spoznanje: moja hiša se pogreza in se nagiba, milimeter za milimetrom so pokazale meritve in nič se ne da ukreniti stoji pač na taki zemlji, ki golta in požira, pravijo geologi, sicer nevarnost ne grozi takoj, trajalo bo leta, desetletja, najbrž stoletje ali dve, ampak vseeno bo nekoč vse zravnano preraščeno in zakopano v trebuhu zemlje tam, kjer je zdaj moja največja soba bodo koze smukale listje z brez in kakorkoli že prestavljam pohištvo ne bo to vplivalo na smeri srn, ki bodo v tropih topotale skozi moje prostore, še melanholija, ki vsako jutro lebdi v zraku, se bo razkrojila pod prvimi žarki sonca in nihče, ki bo to gledal, ne bo začutil niti ene ruševine, spokojno bo stopal skozi stene v zdravi, dišeči koži, kot bi ne bil moja smrt. STAREC IN MORJE Ko sem ji omenil, da bi šla z menoj v čoln, ji je zasijal obraz ob misli na ribiške mreže, na sol v ustih, pošastne zgodbe, nočni veter in jutranjo tišino nad oceanom, oklenila se je moje koščene, starčevske roke in zatrdila, da gotovo pride, ob dveh zjutraj je res gibčno skočila v čoln, mlada, mehka, dišeča po mleku prižgal sem slepečo obločno luč za ribe bil je topel večer in brezskrbno je slekla bundo, brezbrižno je odpirala pogled na svoje krasne ude meni, kosmatemu .osivelemu starcu, nebogljenemu morskemu volku, samo do mojih zgodb ji je, mi je rekla, 77 Alojz Ihan 78 pripovedoval sem ji, sprejel sem to vlogo, učil sem njene mehke prste prijeti trnek in sneti otepajočo se ribo, učil njene svilene dlani drseti po vrveh parangala, učil njen sloki hrbet upirati se vleku mrež, jaz, osiveli starec, sem sprejel to vlogo in bil dosleden, vso noč je veselo čebljala kot otrok vso noč se je zaupljivo in toplo naslanjala name, dokler ni trčila, dokler ni začutila neznosne trdote med mojimi nogami, in zmedena obstala in ni vedela, kaj ukreniti jaz sem dobro vedel, moje žile so zažarele kot slepeče poti bliskov, poslušno so me ubogali spomini, segel sem po njeno telo in natančno uravnal njene ude, povsem voljna je bila, čutil sem, da mi hoče slediti v slehernem sunku, v slehernem brizgu moči, rjul sem in hropel s svojimi ostarelimi pljuči, suval, kot bi hotel s skrajno močjo doseči nekaj na koncu globine, neko lepo bolečino, nek strah, neko smrt, obrizgano od sluzastega semena. Ko sva prispela v zaliv, je kot otrok spala na dnu čolna in globoko dihala, upiral sem se v vesla s svojimi starimi, koščenimi dlanmi, prsti so se mi boleče krčili že dolgo sem poznal to jutranjo obnemoglost usmeril sem krmo proti privezu moje mreže so bile prazne bil sem obraščen, odpisan, osivel starec na dnu čolna je še vedno mirno spala ona. ANGELA Težko smo zbrali denar, vsak natančno tretjino, dva meseca se nismo dotaknili žepnine, niti kupovali malic v šoli. Potem smo čakali, da bo Peter sklenil kupčijo, in po dvajsetih dneh smo se v svečanih oblekah zbrali pred Angelino hišo. Molčali smo, trije junaki, in se globoko gledali v oči kot pred bitko, in ko smo hoteli pobegniti, je Peter potegnil konjak iz žepa; potem je bilo topleje in lažje, spet so se nam iskrile oči, spet smo bili pobalini in družno, s tremi prsti pritiskali zvonec; Angela, drobna, prijazna dama, nas je vodila v kuhinjo, ponudila marmeladne piškote, potem je povedla Petra v svojo sobo. Z Miho sva grizljala piškote in prisluškovala, nič odločilnega ni bilo mogoče ujeti na ušesa, dokler se niso odprla vrata in je bil Peter vesel in srečen, videlo se je prvi hip. Potem je lepa in topla Angela pomignila meni; vstal sem, prijetno omotičen, podprla me je in me peljala v sobo. Slekla me je kot otroka in vse, prav vse opravila sama, če sem hotel spregovoriti, mi je položila prst na usta, če sem hotel kaj storiti, me je nežno 79 ŠTIRI PESMI ukleščila med stegna, prepuščal sem se ji kot lutka, in se na koncu bebasto in srečno smehljal. Ko je Angela odvedla še Miho, sva se s Petrom srečno objemala kot mlada mačka, dokler ni v kuhinjo planil Miha in tulil, da ne zmore. Šlo nama je na smeh, nato sva ga zagledala obupanega, blodnega, osivelega, in tisti hip spoznala, da v resnici ni bila šala, kot se je zdelo, kajti človek je tulil kot žival, ki umira pod nožem, kot vojak, ki se mu iz trebuha sipa drobovje, in ni mu bilo mogoče pomagati. Med nami je bilo nekaj temnega kot smrt in pognali smo se v beg, da nas ne dohiti zasledovalec, mogočni krvnik, ki smo ga naenkrat in za večno začutili, in se zato odtlej nikoli več nismo mogli zares pogledati v oči. (Pesmi so iz zbirke Južno dekle, ki je tik pred izidom)