Revija SRP
junij 2014 shtevilka 117/118
Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 22, junij 2014 shtevilka 117 - 118
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja Izposoja na dom
Revija SRP, zavod za zalozhnishtvo, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Irena Majcen: Vprashanje, 2012
Damir Globochnik
NTD, Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Ivo Antich Lev Detela Damir Globochnik Jolka Milich Rajko Shushtarshich
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1 p.p. 2670, 1001 Ljubljana
Vsebina
Milenko Strashek	Maestro sem	4
Sara Rem%hgar	Let nad sovjim gnezdom	10
Matej Krevs	Matejev pasijon /Krizhpotni venec/	17
Lev Detela	Poletje in zima v pesmi	25
Milena Sushnik Falle	Vsekrog	33
Milenko Strashek	Haiku in tanka	36
Ivo Antich	Zhledolom 2014 /epigramizmi/	40
Ivo Antich	Mor(d)ana /Trije »zenovsko-sokratski«	45
dvogovori/
Lev Detela	Heroin v srcu	49 Prevajalnica
John Donne	Svoji vladarki	55
Milosh Crnjanski	Lirika Itake	59
Milosh Crnjanski	Moji angleshki pesniki: John Donne /Iz	65
eseja/
Alessio Brandolini	Ponochi ima zhivljenje drobce lepote	68
Helmuth A. Niederle	Parodija najine ljubezni	77
Likovna priloga
Marusha Avgushtin	Skica za portret Irene Majcen	83
Irena Majcen	Likovna dela /ilustracije/	84
Damir Globochnik	Ilustrator Jozhe Beranek	93
Ciril Gale	»Prezrti« Muster	97
Esejnica
Ivo Antich
Damir Globochnik Lev Detela Jolka Milich
Za zgodovinski spomin
Branko J. Hribovshek
Vprashalnica
Branko J. Hribovshek
Dokumenti
Dokument 1
Rajko Shushtarshich
Dokument 2
Jolka Milich
V znamenju shtirinajstice (1914 — 2014) /Kolazh citatov/	101
Fotografije slovenskih taborov	132
Pesnishki svet Vladimirja Kosa	136
Smejo prevajalci kaj vprashati? / O zadnjih Zbranih pesmi Srechka Kosovela/ Razlichna mnenja o Srechkovi knjigi z napakami Rokopisi in prepisi, nakar she antologija	142
»Najbolj nevarna knjiga« (Tacitova Germanija od Rimskega imperija do Tretjega rajha) II
Rossove sploshne razlage	147
Poggio in Aenea	152
Prezrti, die totgeschwiegenen, revizionisti ...	159
O slavi, Poggiu in Einsteinu	166
Zakljuchek	168
Iz zgodovinskega spomina
Simon Rutar
Trst in Istra /Samosvoje mesto Trst in mejna
grofija Istra — Prirodoznanski, statistichni,
kulturni in zgodovinski opis/	171
»Tacit in njegovi rokopisi« ?/Pripombe k pripombam/	183
Urednishke zadeve 2013 (II)
»Kdo bo koga?«	190
Odprto pismo pisateljici Bredi Smolnikar 196
Milenko Strashek
MAESTRO SEM
Chrtico vrezhe staruh na rovash
Na grbastem grichu, ob praznem polichu, naravnost k hudichu
poslal
je stari Zherjav, ne betezhen ne zdrav
ta sprijeni svet. V tesnobo ujet, je zdrsnil v klet.
»Zgreshili so me, le kam vse to gre, ne da me ne butne bozhje ...«
Chrtico vrezhe staruh na rovash,
zlo raja, vrag mu pajdash,
kar v brazde sejal si, obilo imash.
Pri njih
Ob vashki poti zlomljen plot, na betezhni starki strgan klot, na sodchku preperel obod, nad kaluzho pach nebeshki svod.
Skorajshnja brezmejnost zadrta do pekla hropi, v shtaluncu kravce, zajchkov ni, okoli bajte srna travo muli.
Simon zhe lep chas za zidom trohni: svojevoljno odshel je na pota skrivnostna. Z njim je med hojke zashla dobrota. Stara krmezhljavo v mache rezhi.
Nad bajto v gozdu na robu, ob ajdovskem grobu, na snezhni zaplati soncu se teloh smeji, dobrika se leska, dren se v popke odpira, Mica si s pletom brishe strplene ochi.
Grmovje leze, sili v dol, pod listjem trava izginja, pokrajino bozha prvi mrak in vrag za lazom lizhe Mickin prag.
Bajta se vase seseda, ljudje so med ozarami zhe davno odshli, odnesli blato so tezhko s seboj, odnesli v mesto skrbi so in znoj.
»Morash se spoprijeti s protislovjem, da dobrega je le malo, da skoraj nich ni slabo,
da narobe ni, che se skrijesh med grmovjem!«
Svechan dvanajstega
Vse vech je cvetnega prahu
vse vech je cvetnega prahu mraz odhaja snega vech ni zemlja chrni iz nje se kadi
iz krhke koprene kapelica vstaja
in jaz prihajam da grem
na veji kos vrabcu nagaja
odpotoval sem v misel zagatno
njen sem
njen cvet
njen amulet
smisel trpim
chez polje prhne fazan
malo sem vzel
malo pustil
da je potratno
so oponesli
Maestro sem
Maestro sem. Duha razvadam vdan. Palichico vihtim, zadihan ves v hrib zoran, v vinograd spremenjen, po poteh zarastlih namenjen sem. Globoko spodaj naglushno zhive iz mojih ljubih zgodb ljudje in v sozhitju z njimi ptice, ki odletele niso chez gore.
Maestro sem
in palichico razgret vihtim.
V	vetru slutim milo melodijo.
V	travinju kobilico mirim, v kroshnjah starih hrastov tenko zaznavam voljo korenin,
ko se krik dotakne grude vlazhne, pajchevin. Pesem tipajoche bozha breg polozhni, narave dih in upanje zhareche polasti se mojih sanj.
Maestro sem — odvratno — palichico so mi strgali iz rok, na kolenu prelomili, veter pregnali iz dezhele, obtozhili pevce so prevare in poskrili note, skrbno zbrane,
na smetishchu odlozhili violinski kljuch, napevi chez noch postali so sirote. Na vejevju tankem zibajo se vrane.
Maestro sem in pesem me boli. Vejico sem od leske si odlomil, krog besnech zarisal z njo po zraku. Kar bilo je v meni, sem zapel iz grla, dushe,
iz gozdov naproti se prikazal je orkester,
zboristi poiskali pot so za menoj,
ni izgubljenih korakov,
namenilo pomeni isto smer.
Lachno ljubim vecherne rose, vresja harmonijo.
Minljivost opominja
Minljivost opominja, rojstvo v prihodnost nitke snuje, Ishche chlovek se, nad novim, boljshim, se raduje, Jemlje dih nam srecha, za popotnico na rob sveta nas pelje Igra neminljivega, otroshkega veselja, neskonchne zhelje.
Konec zime
Zaplate snega, utrujene poti,
vsakdanjost trpezhne zmuzljivosti,
in glej: pretrgani mozhje na planem, flagelanti ...
Obrijem se, oblechem in hitro vstanem,
razburjeno, rdeche je nebo
in mrzle solze se cmerijo od sveche.
Fen nanaglo pozhrl je snezhake,
zgnilo je nos-korenje, kdovekam izginil pust.
Sonce v vinogradih bozha zhe mozhake,
koga briga skoraj zhe muzhevni post,
koga zapoved: zategni pas, odtrgaj si od ust ...?
Shparovna kost, v zameno dekalog.
Sneg izgineva, na drobno rosi, joche nebo, pozno popoldan grmi, shtiblc ubog, na steni razpelo, utrujeni bog, v breg se odpravlja mocherad, mladice lachno smuka pretegnjena srnjad.
V	sonchno vesolje so izginili snezheni mozhje.
Februar dvanajst
V	ozkih ulichicah
Chakam poljub tvoj slan, ocean, chakam, razocharan bom z galebi, krichechimi nad plivkanjem v mandrachu, zarjavelo pesmijo iz tesne, zatohle ulice, z ribichem, ki dom zapushcha she zaspan, z ograjo visoko, ki kot sulice ostre
se pne v svetlo, ljubo, modro nebo,
mi brani, da k tebi pridem, sonce moje
v plavem krilu, z mandolino v roki,
s pismom v drugi, z lasmi do tal ...
da bi se vrnil, chakam,
vracham se ...
da bi te chakal,
pobozhal,
objel, poljubil,
saj vesh, vsem na ocheh,
in pomislil:
moj bog, da le mine ta maestral ...
Chakam tvoje ravnice, slutim bozhanske plavice, lepo je: kot da sem kralj ... potlej zaobidem stezice!
Oche nash
Oche nash,
nekaj trpkih izrekel bi na tvoj rovash,
kleti nochem, naj tako ostane.
Naj pobozhnim razvname domishljijo;
kateri si v nebesih,
dobro je, da ostanesh tam,
da oni na kolenih ne vpijejo zaman,
chakajo na poslednji dan in se te bojijo;
posvecheno bodi tvoje ime: ne bosh edini, v dolini solzni jih mrgoli, pishejo si magistrale, betezhne hvale se vrste, obstreti, ode in hagiografije, zasluge v svet krichijo;
pridi tvoje kraljestvo, a kaj bi z njim: z zemeljskimi je tezhko, prevech je ljudi, glej, ki v blatu globokem tichijo ... pehajo in brcajo se, naj she bozhjega redijo?
Zgodi se tvoja volja, vedno je shlo po tvoje, stolkla nas je tocha, zalile poplave, cunami prihaja, ljudje se sushe bojijo;
kakor v nebesih tako na zemlji ... mlachen obet, izenachen nikoli, grabi oni, daje ta, brat brata ne pozna, za spotike se drug drugemu rezhijo.
Daj nam danes nash vsakdanji kruh:
tezhka bo, delo daj, denarce,
sprava pride, zgnali skupaj bomo jarce,
che pomagalo ne bo, na pomoch she poshlji coprnijo;
in odpusti nam nashe dolge:
pochakaj, nich ti nismo dolzhni, prej narobe.
Kje si bil, ko so fabrike nashe, vinogradi, bajte shle po gobe,
ko ostali smo she brez vzroka, zroch v brezdushno zoprnijo?
kakor smo tudi mi odpustili svojim dolzhnikom ... Ne, v dezheli tej nihche nikomur ne odpushcha, nihche nikogar ne poslusha, le to, kar se ti zareche, vredno je, dolgovi v sefih oblezhijo, trohnijo ...
in ne vpelji nas v skushnjavo: da bila bi, bi stekli vanjo, v to planjavo sonchno, v paradizh, na nebeshke trate, na sebe pozabili in — konchno: grla namochili, omastili prste, naj drugi se borijo!
temvech reshi nas hudega!
Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal,
je njega dni drobnela farovshka Mica.
Drobno napotilo. Volkovi renche, groze, norijo ...
Amen
/nisem anonimen, nehvalezhnezh sem, za delo she kar poprimem, mance se ne grem/
mb, v zachetku grudna
Sara Rem%hgar
LET NAD SOVJIM GNEZDOM
NAJINO. ZHIVLJENJE. Ustvarila sva se
iz pisem, iz vechera v avgustu, zadnjega, z izbrisljivim svinchnikom prezharjenega.
Takrat. Iz dveh pogledov
je sestradan lok pozhiral
hrepenenje ptic selivk,
pozhiral vse pretekle rushevine
in pozhrl zbledele, zaledenele zhelje v meni,
da bi v tebi nashle svojo moch in se izsijale.
Sedaj. Tlachita me kazalca v uri, neusmiljena prijatelja chasa,
ki ne odpushcha, ne poslusha, se smeji nasmehu smrti. Dvigujejo se strune obnemele violine in z zobmi jih trzhem v zraku, spushcham se na dno in dlje nazaj.
Naprej? Naprej? Naj grem naprej? Odgovora ni. Odgovor noche.
Ostane le stvarjenje
in tiha svecha, ki v pomladi
nerazumno pojenjuje. Izseva najino zhivljenje.
PEPEL
Z besedami si me ovil v vijugast pas tesno chez ledja. Visokozveneche, objemajoche, upajoche so me nosile od vrha na vrh, ne dotikajoch se puste zemlje, v odklop sivine preteklih in prihodnjih dni. Prihodnjih dni.
Besede so moj krvnik. Sedaj v prihodnjih dneh.
Trepechem in sem chista vsa pred njimi in se jih na smrt bojim.
Besede so me zmlele v prah, v srzh ljubezni.
Meljejo me she naprej, chutim vsak poljub
njihovih vdanih, nabreklih usten
in zharenje odrezanih misli,
stavkov, ki polzijo navznoter. Navznoter.
Dokler jih ne vzame vrag
in se polasti she neizzhivetega, obnemelega klavirja.
Ozheti plamen in dihanje v prisilnem jopichu.
Kapsula, v njej pepel,
izpisan v moje ime. In tvoje besede.
PREVECH OCHI Z DLANMI POKRITIH
Postavili bodo morishche na sosednji ulici. Jutri.
Pribili bodo glave ob tnalo tistim, ki so jih z obsodbo naivnosti pregnali v srd danashnjih dni.
Chakala me bo tvoja, z rumenim soncem
ozharjena glava, v oklepu, v potu
zgodnjih dni septembra.
Zgodnjih dni odnosa po Odnosu,
se she spomnish mojih nog?
Vodile so v nove razprshene kaplje
s skalovja v paradizh.
In jaz sem ti pustila,
se obsodila na tvoj prepad,
na tvoj nikoli, nikoli, nikoli.
Zaupaj mi. Prekleto. Nikoli.
Ko mi bo kri iz razcapanih zmot zhivljenja
primezela in okrushila poglede zadnjih sap, prosim, pridi. Vse je pozabljeno, vse oproshcheno. Pokrij ochi mi s tvojimi dlanmi, prichakaj me s poljubom na zatilju.
V	MODREM
Vesh, ko si mi prvich polozhil roko na koleno, je bil torek. Bila sva v modrem.
V	modrem si me zapeljal na visoko,
nad sanje,
nad nepredstavljivo,
da bi prichakal jutro v meni.
Sporochila preprichajo spomine, naj zhivijo.
She vedno zhivijo.
In vedo, da
prvich si mi polozhil
roko na koleno
in potem
ne vech.
Niti v modrem.
Niti zadnjikrat v modrem.
Se spomnish?
LET NAD SOVJIM GNEZDOM
Pogorishche prejshnjih rushevin
se dviguje s tal proti posmehljivi luni.
Izdan napev obnemi nad sliko
skalovja, porajajochega se iznad
materinskih prsi,
ki si jih ljubil,
ljubil in se jim odpovedal.
V prepadu, ki se poglablja nad rozhnato
odejo najinih prepletenih teles, od prvich do zadnjich,
se rojevam in umiram vsak dan znova.
Sova.
Prebadam te z vejevjem ozhganega trupla, ti pa naprej zhivish na nebu.
Trzhem si vlakna prevlek nasmeha in pulim chrno grivo strasti,
da te ukrotim in prichakam pripravljena.
Namrech, srce se ne ukloni niti pepelu; v enakomernih sunkih skovikanja se dviguje nad gnezdo sovje druzhine, brni chez osiveli okolish omame, v osamo, v strup biblijske kache.
DECEMBER
Prezhiveti mesec. In izpiti zadnji kelih.
Odshel si v razmetanosti jutra,
ko sem vedela, da je zadnjich
chuk letel nad bledichnost neprespane nochi,
nad hlad ohlapnih, skoraj prelomljenih
kljuchavnic.
Najin stik, tresk elektrichnega svoda.
Dnevi so se krajshali, besede so polzele navznoter, v skrite jarke najinih prepadov, in nisem razumela, sprva.
V prelomljena okovja bi vpletla
najina otroka.
A ti si mi rekel,
da drevo pozhene korenine
chez chas, chez mesec.
She dlje. She dlje?
TVOJE IME
Svetnishki si ... septembra.
V lovilca sanj sem vpletla svoje presushene nohte in se oprijela rubinaste otekline tvojega orodja, sebe, da bi me raznashal, da bi ti pustila. Prostovoljno.
Tvoji dve hrapavi deski barve zemlje umirata, a prebujata v jeseni, chesar ne poznam, chesar nimam.
Ime, izvor, pomen, zadnje besede in
krik, ki zapishe vse mavrichne barve
nedokonchane bolechine
in zhelje po zadnjem udarcu. Zadnjem udarcu.
Svetnishki, vzvishen, cesarski ... zadnje besede. IZGORELA
Zjutraj sem se umila v pepelu, umila sem ostalo seme, nepognano, zaman zhivo zaradi sile mojih naglih ochi, zaradi druzhine, otroka, ki prihaja.
In chez dva dni ... ne prichakuj
nich vech. Nich vech ne moresh izgoreti v posusheni slami smrti, v sili, v stilu, omamljen od modro-belega prahu.
Tresem se kot presushena trska, koljem ljubega v sebi, v mezinec sem ga skrila in noga mi drsi nad sklopko. Homecoming.
Ustvarila sem negativ v praznini lastnih zmozhnosti. Votla praznina, praznina, druzhina. Otrok moj, otrok.
PUSTILA SEM BALKON ODPRT
in smrt je zopet zadishala po pomaranchah.
Vprashali so me, zakaj vrat ne zapiram
in pushcham luch prizhgano ponochi, da najde pot bedecha ptica k oknu, tik ob steklo.
Pustila sem balkon odprt in ni me sram,
che pushchash ti priprta vrata drugam, v smer snezhnih ptic, ki me prebadajo navzven in zobajo obkoljene punchice dvoje rjavih perl, ko chakam pismo od nikoder v vechnost, v trdo zemljo, kjer te bom odrtega zasula.
Pustila sem balkon odprt,
med nama tanek sukanec zhivljenja.
PRIHAJAM DOMOV
Zasuti pot, ki sva jo skupaj
zapisala,
podati se naprej,
nazaj k tebi.
Domov.
Pustila sem balkon odprt in luch prizhgano. V predor ji bom sledila, ob blatnih shkoljkah, naplavinah prejshnjega zrcala, ki pochaka na jutri. Vedno na jutri.
Vecher bo zadishal po nafti in utrujenem orodju tvojega prijema, v katerem sem vpeta kot mrtvec, ki ne spi in ne ve za prstan.
Vzemi me izgorelih las, upepeljenih od svetlobe najinega egiptovskega suzhenjstva.
Vzemi me she enkrat in vso, ki je she ostala od nekega prejshnjega tebe.
Izrisala bom z neizbrisljivo pesmijo tvoje ime
in pochakala na jutri. Vedno na jutri.
Matej Krevs
MATEJEV PASIJON
(Krizhpotni venec)
I.
Martra Kristusova se je prichela. Zrechena je obsodba nevesela.
Ven bo treba stopiti, na pot, brez apostolov in uchencev, na rame si zadati hlod, tezhak sto centov. Na to strmo goro se povzpeti v shtirinajstih slikah. In tam, za pokoro vseh, trpeti in umreti. Ah, ti bridkust velika!
II.
Ah, ti bridkust velika,
glej, zhe nosi Kristus
sam svoj krizh, brez pomochnikov,
iz ust
nobena mu beseda zhala ne privre, le zhalost, beda zastruplja mu srce. In z vsakim je korakom bolj tezhak ta les, kot da vsa zemlja stala bi mu na ramah, res trda je ta krvava tlaka tega nashiga krala.
III.
Tega nashiga krala, ki zdajci se pod krizhem prvich zgrudi, ki zhe utrujen od kravala, na ustnicah okusha svoj krvavi pot, nihche od judov ne poskusha odreshiti spon;
vsak le krichi nanj in ga psuje, pljuva ga in zasmehuje; a med to mnozhico je nekaj teh, ki vedo resnico, da zdaj se kri preliva edinega bo^higa sina.
IV.
Edinega bo^higa sina na poti srecha bleda mati. Neznosna je tishina, ki sili jo molchati, ker rada zakrichala bi, a ve, da sin njen zlati se mora darovati za vse ljudi. Da ji usoda dana je: prestati toliko gorja, ker Bog jo je izbral izmed vseh zhena, in da je sina daroval, je narvechja bo%hja gnada.
V.
Je narvechja Bozhja gnada
tudi ta nemilost,
to trpljenje, ta nasilnost,
ti udarci, kri in rana?
Je. Blagor njemu,
ki se muchi
kakor Simon iz Cirene
z njim pod krizhem, ko vsi upi
zdijo se brez veze,
ko zhivljenja gnus prevlada
in razpase se bridkost,
saj po smrti kot nagrada
mu zasije zarje vechne
ena neizgruntana milost.
VI.
Ena neizgruntana milost
je ta bridki krizhev pot,
je preizkushnja, boj je, most,
ki, ves svetal, vodi tja v svod
neba, chez brezna
brezdanja,
kjer sije pekla
bolechina trajna.
Na poti tej, kakor skrivnost,
stoji Veronika
in beli potni prt poda
mu za oblichje, polno ran.
Z bolestjo nemo gleda vanj,
v kteri kazhe seponizhhnost.
VII.
V kterih ka%he seponi%hnost, tiste bo Gospod povishal. Le navidezna brezbrizhnost seva zdaj z neba vishav nanj, ki je zhe v drugo pal pod krizhem, ki, ves zverizhen, lezhi na tleh, umazan in krvav. Tako kdaj chlovek oblezhi; od udarcev podlih strt in slep si na tihem zazheli, da prishla bi ponj zhe Smrt, a nad njim je luch, je gnada, pa lubezen, vera, nada.
VIII.
»Pa lubezen, vera, nada, ni to troje, kar ostane?« vprasha Jezus zhene zbrane okrog njega, ki od jada solze jim teko po licih. »In od teh treh she najvechja je Ljubezen,« reche stezhka, ker ga krizh zachne tezhiti. »Zato se mora izpolniti to, kar je zapisano, da bo namrech bozhji sin moral svojo kri preliti, z njo Ljubezen v srca vliti, a tudi trosht, de smrti ni.«
IX.
A tudi trosht, de bomo vsi odresheni od spon trpljenja in v luchi vechnega zhivljenja delezhni rajske radosti, — che vsak zadal si bo svoj krizh, kakor Krist, na svoje rame in shel skoz stiske in tezhave po strmi poti v Paradizh. O chlovek, kadar oblezhish od viharjev zlih spodrezan, spomni se takrat, da tudi On je trikrat pal pod krizh, da bi s tem bil ti odvezan sojih grehov hudih.
X.
Sojih grehov hudih bo odreshen vsak kristjan, saj se Kristus tretji dan je od mrtvih zbudil. A she prej je bil izdan, muchen od vojshchakov krutih, slechen in zasramovan od ljudi brezchutnih. Zato slecimo tudi mi nashih grehov cunje stare, da ne pademo v skushnjave. Saj che bomo chistih misli, bomo s tem pri Bogu v chislih ino smrti resheni.
XI.
Ino smrti resheni bodo narodi Evrope, Azije, Amerike, Afrishke celine vroche; kar nas dush po svetu blodi, je obsojeno na vechnost, a le kdor za Kristom hodi, upati sme v rajsko srecho. To besede so resnice evangelija,
ki drzhijo, kot pribit je z zheblji bil zvelichar sam; a dojeti nam jih mozhno
je le skozi martro bozhjo.
XII.
Jeno skus ta martra Bozhja smejo dushe v rajski vrt, kar sam Bog je skusil smrt. Tistikrat se je stemnilo, kakor da je sonchni mrk, zemljo streslo je z vso silo, grob premnog je bil odprt. In pretrgalo na dvoje se je v templju zagrinjalo, vse, kar tam ljudi bilo je, se je v hipu razbezhalo; le Marija, mati uboga, s svojim sinom je ostala, odreshena vechniga ogna.
XIII.
Odresheni vechniga ogna ti pach ne bodo, ki so stali krizhem rok in se smejali, ko se je vrshila groza Kristusovega trpljenja, cheprav usmiljenost Njegova je brezmejna.
A nek zhid, bogat ostudno, Jozhef iz Arimateje, ki zaprosil je pogumno, da se sname truplo s krizha in Mariji izrochi ga, bo kljub bogatiji hudi najdel v rajiplat^per Bugi.
XIV.
Najdli v rajiplat^per Bugi bodo nekoch ob koncu dni vsi, kar jih dobrih je ljudi, a najtezhje bogatuni. Tako vsaj pishe v Svetem pismu, pa tudi
to, da je Jezus Kristus pokopan bil v tuji grob, vsekan v skalo, kamor je Pilat postavil strazho. S tem se je konchala zgodba o trpljenju nashega Gospoda, ta prebridka, kruta in surova martra Kristusova.
MAGISTRALE
Martra Kristusova, Ah, ti bridkust velika Tega nashiga krala, Edinega bozhiga sina, Je narvechja bozhja gnada, Ena neizgruntana milost, V kteri kazhe se ponizhnost, Pa lubezen, vera, nada, A tudi trosht, de bomo vsi Sojih grehov hudih Ino smrti resheni Jeno skuz ta martra Bozhja Odresheni vechniga ogna Najdli v raji platz per Bugi.
Lev Detela
POLETJE IN ZIMA V PESMI
POLETJE NA MADEIRI Ob treh popoldne
trioglato petje z rumenimi metulji in nemogochimi vprashanji v strminah avgusta
glasno petje ob treh popoldne med sonchnimi barvami in shirokoglavim cvetjem
petje v vrochem zraku ob zvokih zakrite prihodnosti ko veter z iskrechimi zamahi preizkusha dusho otoka
nekaj buchi nad razburjenim morjem
in zanasha med rdeche pike
med barve
med te zelene pike
med te barve
chudotvorno melodijo
nekaj me muchi in povzrocha nemir
nekaj me zelo muchi
Funchal, avgust 2012
Zlati hroshch
ne vprashaj
zakaj je priletel zlati hroshch na cvet in sad pod teraso pri vrtu
na vprashaj
zakaj igra nori hroshch na krilato harfo prevech vroche in zanosno
ne vprashaj zakaj mu ves chas prelestno utripajo zharecha krila
ne vprashaj
zakaj tako vneto
mezhika z mrezhastimi ochmi
samovoljne otoshke zhuzhelke
cheprav igra na harfo nekateri menijo da na citricah
moli za boljsho prihodnost povem vam
ta dan je prevech nenavaden Funchal, avgust 2012
Zvecher
vodne lilije na vrtu
in madeira na mizici pri pletenem stolu
v quinti Sao Joao sanja dona constanca skupaj s tulpami in ovenelo svetlobo srecho v tihih recheh
na obzorju nad morjem se za veliko ladjo svetlika obris nechesa popolnoma nerazumljivega
Funchal, avgust 2012
Noch na oceanu
chakash
na vesoljni potop
stvarnost zamolklo dishi po ribah
ishchesh panoramski motiv v temi
noch je brez meseca in zvezd
pod chrnim nebom odpira ocean brezbrezhno zhrelo
Noch na ladji Lobo Marinho med otokoma Porto Santo in Madeira 22. avgusta 2012
Bom dia
jasno belo in modro med ptichjim petjem
vzpodbudno hitro po vijugasti stezi naravnost navzdol do prve jutranje svetlobe
zdaj ko so ugasnile zadnje cestne svetilke je morje za trenutek mirno
med cvetochimi lilijami
in rebusi sveta
hitro pod lovorjevo drevo
kako poln je vonj tega poletja
Funchal, avgust 2012
Portugalska balada
zaman je chakal frederico magalhaes med belim cvetjem na mlado nevesto zapushcheni berach pri samovoljni katedrali brez upanja na dvajset centov miloshchine
z napol zaprtimi ochmi se je utapljal v kolobarjih usode med hrupom ulice in trdimi vijugami razocharanja temni ogenj v dushi mu je narashchal v pozhar
kot prevarani felismini tu na otoku pred sto leti
ki je chudoviti joao na vsem lepem ni vech imel za mar
se mu je od zhalosti razlomila dusha
ljubezen je utonila v temnorumeni barvi vechera
med starimi melodijami iz solz in bridkosti je obupanec zbezhal dalech proti razpenjenemu morju in se kot porocha diario de noticias z bledim nasmehom vrgel s skale v globine
med shtevilnimi prijatelji in sorodniki je preplah rodil nerazumevanje vsekakor je samomor sramotno dejanje trdi pater vicente vaz ki je pesnik
Funchal, avgust 2012
Codes
to srechanje se zachenja z magichnim imperativom
mrtvi se vrachajo na ladjo in spomin boli
tisti ki vech ne zhivi sredi novega ljubljenja vznemirja srca zhivih
valovi neugodno bezhijo v vechnost
chutish kako se zapirajo vrata v neznano prihodnost
stroji v podpalubju nespodobno razsajajo ko valovi uzhivashko udarjajo ob krn
verjetno je na delu nekakshen posel
ki zhrtvam krade tezhko prisluzheno miloshchino
s tekochega rachuna
kazen za elizabeto in johna ker se v kajuti predajata uzhitkom pozhelenja mesa
ocean ne pozna milosti
chustvom ta nova erotichna sharlatanija
ne prinasha dobichka
Porto Santo, 22. avgust 2012
Slavilna pesem
cesarjev kip pred cerkvijo* sredi belega cvetja bi rad odshel z angleshkimi turisti v koshu za prevoz strmo navzdol
morda bi se dalo premakniti zgodovino viribus unitis za 360 stopinj navzkrizhno navzven
toda kako nazaj che ne gre naprej?
34 stopinj v vlazhni senci utruja
brezzobi svet stoji na eni nogi
nori predsednik chepi v invalidskem vozichku
vojna se nadaljuje z uporabo strupenega plina
zadnji cesar pa nemirno
blazhen pochiva v zakletem pregnanstvu
Monte, 18. avgust 2012
* Zadnji avstrijski cesar Karel I. Habsburshki (1887 - 1922), ki ga je papezh Janez Pavel II. proglasil za blazhenega (Beatus Carolus e domo Austriae), je umrl v pregnanstvu na portugalskem atlantskem otoku Madeira. Pokopan je v bozhjepotni Marijini cerkvi v Monteju visoko nad Funchalom.
ZIMA OB VLTAVI Zimske pesmi 2013 1.
nazdraviva z roko v roki vrabcu
na poledeneli veji
in noremu slikarju*
v trdi avstroogrski zimi
in polni luni nad zvonikom
in sanjajva v pozni uri o angelih in svetnikih
v temni stari krchmi**
zapredeni v zimske koprene
v zametih iz belih sanj pada sneg sveta tam dalech vzunaj globoko v dushe
in tiho shelesti v toploto ob stari pechi in chashi z dobrim vinom saj vesh snezhinke imajo svojo usodo ko blizha noch se s tezhkimi zamahi
Cheske Budejovice / Chesky Krumlov, 17. januar 2013 * noremu slikarju: avstrijski slikar Egon Schiele (1890 — 1918).
V Cheskem Krumlovu, na obisku pri sorodnikih, se je velikokrat »nespodobno« obnashal. Baje je med drugim zbijal iz protesta proti nazadnjakom klobuke z glav konservativnih malomeshchanov. ** v temni stari krchmi: zgodovinska pivnica Stari chasi v Cheskih Budejovicah.
2.
dve zvezdi na zvoniku radozhivi nad cerkvijo golobi belosivi in trdozobi mraz zakleti ko spushcha noch se k ribi v tihi reki
Chesky Krumlov, 17. januar 2013
3.
veter stremuh s snegom na rami me brezglavo odnasha po cheshki planjavi
veter veteran v bojni opravi brije chez plan iz skritih gozdov
veter vihar gre v napad se podi za slovo kruto za mano
Nové Hrady, 13. januar 2013 - 20. januar 2013
4.
snezhimo z odpeto srajco zasnezheno
navdusheno navpik navzdol
zameteni v pramenasto snezhnino
pogumno snegorochno v snegolom
naslonjeni na zrchasto poledenilo
ko pada sneg
snezhinkasto poledenelo
v tishino snezhnato
navdusheno navzdol
in mesto zacveti v zharechem snegu
pobeljeno navpik
navzdol
Nové Hrady, 13. januar 2013 - 20. januar 2013
5.
pochakaj she malo samo she malo
pochakaj she malo samo she malo
pochakaj she malo samo she malo
pochakaj she malo samo she malo
kmalu pride pomlad
Nové Hrady, 13. januar 2013 - 20. januar 2013
Milena Sushnik Falle
VSEKROG
OBRAZI
Nauchish se svoj svet
neopazno izdvojiti v dve polovici; stopiti v videnje sebe — se ne videti, skrchiti spontane ovire na prepihu dneva, raskavem brez sanj, igrano prijazno
zasenchiti grenilo obraznih potez, v slepote drugih poteshiti skrivnostne ostrine.
Nauchish se
motriti ljudi — zoreti s chasom, navidezno pregnati temo svojih dni ... biti chlovek — z jokom v krvi,
z nasmehom v znamenitem prostoru,
ki se drugim poda;
nauchish se
odtekati kot voda,
poglobiti — zajeziti
struge veselja ali zhalosti,
izzharevati chustven sijaj,
nekomu blizu — drugemu odtujeno,
prikrito prstenega obraza orati ledine.
Nauchish se jasnovidne mimike obraznih potez — brati svetovljanstvo
gubnih znamenj samoljubja nich manj temeljito kot svoje; nauchish se
odeti v lastno podobo sveta,
svoje sence odmakniti za ogledalo dushe;
obrazi — motrechi odrazi,
vsakomur dana usoda
na obraze sipa chustven prah,
obarvan brezbrizhno ali s sojem miline.
VSEKROG
Obseg chloveshkega napuha mnogokrat presezhe daljavo luchaja kamna, ker nikoli nismo tisto, kar mislimo, da smo v nihanju samega sebe — namesto strpnosti trosimo slamnato samovshechnost po dnu ali vrhu vsakdana, bredemo v plesni in mahu utripajochega pulza nechimrnosti — za rahlochutnost prostora ni.
Toliko votlo lepega zaobjema spravljivost, krepi kremen primika v dalj, z drobci kreshe iskre slepila; lastne sence tepta, oddaljuje sochutne korake, trga verizhice toplih besed, katerih izpraznjeni zvok zapoveduje molk, ki ognjeno prasketa, z zharechim ogljem tishine; ne, to ni zaznava vetra — veter hladi.
Vsekrog obledelih smeri,
nepresojna lupina,
iz katere se ne vidi sveta
preprostega zadovoljstva;
marsikdo od nas
se ne zna prepoznati
v blizhnjem cvetu
ali v podobnem ogledalu;
treba je razumeti,
da konchna vishina ne obstaja —
ni druge mozhnosti
za doseganje neba,
razen osebne rasti.
Milenko Strashek
HAIKU IN TANKA
HAIKU - MOCH
Nekaj odstotkov sanj, shchepec prsti svet vrti, z njim stari panj.
Praproti spomin na razvejanih poteh sega do globin.
Duhovi nashi, le chrna masha, v zhivih mejah strashijo.
Obstanem molche: bozhje drevce na samem vijolico chuva.
Oranzhno nebo, zagonetna mavrica, modra pravljica.
Izza hishe lajezh. Nekdo hodi za menoj. Psov se ne bojim.
Dopadljivi cvet. Razbrazdano sivo nebo. Sklenjen obred.
Pustite mi,
da sem vchasih malo nor. Odpochiti se je treba.
Bistrina vishav ne prezhene samosti in samost ne jasnine. Jastrebu se ne mudi in togost mine. /tanka/
Neskaljena vest?
Obed za jutrishnji dan.
Kot postana jed.
Kdo le mi bo stopil v bran?
Nerazumljena zavest.
/tanka/
Nobenega pisha. Nobenega glasu. Mrtvi mir ledu.
Brbotajoche misli in nich vech kot to: ta gejzir pravir.
Strmoglavcu se chudim: volja do mochi, gola sposhtljivost!
Zmedenec molchi, premetenec govori, se v breg ozira.
HAIKU SHTOKOVSKI
Vneto sposhtovanje ptichje srenje in za pesmice hvala.
Ko me vech ne bo, ostalo bo melishche z mlechnicami.
Umetelna sonchna ura na juzhni kapeli nemi.
Fantonijeve podobe bradatih mozh, polne tesnobe.
Na ozarah par volov, na vrateh jezljivi ptich, na debelo poka bich, sonce zahaja, odhajam domov. /tanka/
Med koljem ozka gaz. Vincek trsje rezhe. Mraz stiska dol in vas.
Globoka pobitost pod velbi se spushcha na hrbte volov.
Materina slika. Blagoslova svet se skriva v ocheh.
Svilene trave na starem kozolcu davnih dni prhnijo.
Sijocha trda mehkost blagega obraza skrivnostnih gub.
Ne odpushchash, ko bi moral,
in bridkost ostaja za teboj.
Resnobna svechanost pozhete pshenice mehcha zhanjice.
Mlado brstje
med potochki blatne vode: pesem svobode.
Maloshtevilna gnezda v lochku ob cesti v strahu drhte.
Sprava?
Z njimi, z zlobo? S svojo podobo? S seboj? Spi narava ...
Vonjiva slama ravnokar pozhete rzhi me spravlja ob um.
Dotaknilo se me je zhametno blato mochvirnega dna.
Tik nad kalno vodo tezhek let gosi razbil je pushke grom.
Ivo Antich
ZHLEDOLOM 2014
(epigramizmi)
ZHLEDOLOM (feb. 2014)
Tako so se tod gozdovi v zhledolomu vase vdrli, kot da so se dreves duhovi zoper ta gnili chas uprli.
ZHLED V ZHLEBU
Ne tajkunski veljaki, pod stolpom Shentflorjana v podalpskem zhlebu Balkana so gasilci res junaki.
V KOZJEM RORU
Biti evropski dezhelan ali evropski drzhavljan? Vloga balkanskega rora je zgolj obrobna folklora.
MENZURA (O menzuri v klavzuri)
Merilo vseh mer je za vsak primer odmerjen okvir klavzurnih razmer.
ZAKON NUJE
Ko se kaj zgodi, nakljuchja vech ni. V minulo vpogled je nuje razgled.
JARA GOSPODA
(»od zahoda do izhoda« — F. P.)
Nekoch je bilo charshijsko, nato je bilo partijsko, zdaj elitno zholtokljunstvo je menezhersko tajkunstvo.
POLITEKONOMIJA
Kako strokovno natanko reshevati slabe banke? Ustanoviti »Slabo banko« ali nove (she slabshe) stranke?
POSTAVNA POSTAVA (neoliberalizma)
Matkurja, ki jo kriza davi, se pred svetom najbolje postavi, che se tedaj, ko se predstavi, zateche k Alenkini postavi.
3 X R (+ R)
Reformacija, romantika, revolucija — tri besede tuje: z luchjo razsvetljenstva zachete prelomnice domache shizonuje.
SARAJEVO 1914 - 2014
Nadangelski princip zgodovine: zlochin kot odgovor na zlochine Kaj je ob tem olimpijsko slavje? Sarajevo-Sochi: perje pavje.
ATENSKI ATENTAT
(Harmodij in Aristogiton, 514 pr. n. sht.)
Grshka demokracija se s smrtjo tirana zachne: ubijalska dvojica z nozhem luch svobode prizhge.
T(R)AJNA (korupcija)
Res pod soncem novosti ni. Zhe Harpal z drzhavno blagajno zbezhi; v Atenah z ugledniki splete korupcijo tajno ...
CIVILIZACIJA
Civilizacija kot degeneracija: k zvezdam napreduje, iz korenin se ruje.
MONOMANIJA
Oblast Enega je slepilo, klikoklanovsko mashilo, v kaosu nujno lepilo za vse, kar se je zadaj skrilo.
LEVOSUCHNO, DESNOSUCHNO
Da delitev ni naravna, se zdi misel nenaravna. She molekule se stresno suchejo levo in desno.
APASHKA DOLINA
Nashi ali vashi — vsi pach apashi, balkanski pajdashi v mitropski kashi.
DEVIZE (VECHNE) KRIZE
Nekoch se je reklo: »Nazaj v evropski raj!« Zdaj pa vabi peklo: »Nazaj v rodopski gaj!«
ALPENTRAUM(A)
Nad vsako dolino, ki kazhe milino, stoji kot mora gora umora.
ZNANE BANANE
Problem: Slovenija ali Slovashka — katera je bolj slavna, junashka? Dominika ali Dominikana — katera je bolj znana banana?
GLOBALNEWS
V Aziji morje odplakne na tisoche ljudi. Evrope se vest dotakne, ko skoz te-ve zdrvi.
(NE)SPROSHCHENOST
Severnjashka zapetost in juzhnjashka razpetost. Severna mrka efektnost in juzhna vedra defektnost.
SPIDERWEB
CIAnit teroristichni strup zasleduje; pajkov splet globalistichni precizno snuje.
USA (TELE)VISION
Chech? Czech? Chechenija, Cheshka? V chem pa je sploh razlika? Te luknje so nechloveshka, svetu nevarna klika.
DVAJSET LET POZNEJE
Po kolapsu socializma
she kolaps (neo)liberalizma:
tako se dvajset let pozneje
le she Kitajec skrivnostno smeje ...
Ivo Antich
MOR(D)ANA
(Trije »zenovsko-sokratski« dvogovori)
IZVOR
—	Kaj je gora?
—	Gora je mora.
—	Kot »der Alp«, izkushnja Alp?
—	Alpenalp, Alpenplan ... Plane plan ... Pla-nina, kup skal, kjer zgubish »sk-alp«.
—	Je s tem v zvezi Albanija?
—	Je. Alpska konfederacija (po zgledu Shvice) bi lahko bila Alpanija ...
—	Albinizem, alpinizem. Chulah, bela kapica vrh lobanje, vrh gore sneg?
—	V Indiji »gora« pomeni — belec. Angleshko »skull« je lobanja. Albion, beli skalni breg.
—	Je zveza tudi z albizhanstvom?
—	Tudi. Prav tako s sorodno albansko sekto albanenzov. In s slovanstvom.
—	Manihejstvo? Poganstvo?
—	In (po Montanusu) montanstvo.
—	Hereza kot »manichna bolezen« ali kot »nochna poshast«?
—	Oboje. Gora pri balkanskih Slovanih pomeni tudi bozhjast.
—	Ker te kot gora treshchi ob tla?
—	Padavica. Morbus sacer. Eklampsija ... Smrtna sla.
—	Mora je tudi oblika obsedenosti, norosti, mar ne?
—	Mora, Morana, tudi Morava, je praslovansko boshtvo zime in smrti, beline in teme.
—	Morda je to le slikovita prispodoba — der Mord, Mordana?
—	Latinsko »morior« pomeni umreti, »moror« pa noreti ... Morasta rana.
—	Ali je torej mogoche rechi, da je gora nora?
—	Kolikor je nor, kdor gre gor.
—	Ker gre v samomor?
—	Latinsko »mons« je gora, »mors« pa smrt ... Gora je izziv v norost.
—	Kaj pa tisti, ki prezhivi vzpon?
—	Misli, da se osvobaja pritlehnih spon.
—	Ali ni v tem tudi modrost?
—	Brez norosti ni modrosti, med njima je (v mozhganih) tanek most.
—	Pons Varolii?
—	V kranioklastichni Carnioliji ...
—	Mozhganski zavoji — splet norosti in modrosti?
—	V lobanjski gori (»gora« v pomenu gozd). Kalvarija (skullcap), gora lobanj v gluhi hosti .
—	Kdor se pri vzponu na goro ubije, dobi jamo. Kaj se to pravi?
—	Montanistika ... Rudokopni obrat v naravi.
—	Bi razlozhil malo bolj?
—	Jama je gora, obrnjena navzdol.
—	Ali zato japonska beseda »yama« pomeni gora?
—	Tako je. Slovanska beseda »jama« je pomensko obrnjena navzgor.
—	Ali je podoben obrat tudi med latinsko besedo »planum«, ravnina, in slovansko planina?
—	Seveda. Gre za premet glasov v (pred)indoevropskem korenu »alb/alp« — belina, vzpetina.
—	Latinsko »albus« je bel ... Mogoche takole: alb-bal ... Je od tod pridevnik »bel«?
—	Prav si dojel.
—	Ali ni to malce nor izvor?
—	Vsak izvor je nor.
FATALKA
—	Kaj je ljubezen?
—	Bolezen.
—	Kakshna bolezen?
—	Vrochinska. Zhar dvorezen.
—	Kako dvorezen?
—	Kot drugo ime za sovrashtvo.
—	Kaj pa je potem sovrashtvo?
—	Drugo ime za ljubezen.
—	Tudi za ljubezen, o kateri govorijo vse vere?
—	Ni hujshega sovrashtva od verske zamere.
—	Ali ni tako gledanje le shizoidno nergashtvo?
—	Ne. Je bitnovidno volkodlashtvo.
—	Torej je zadaj zmeraj ista premaknjenost, vsiljivost, inflamacija, chutno vnetje, strast?
—	Ista past. Pijanost. Padec v bozhjast.
—	Mar ni zhar ali strast tudi uzhitek?
—	Vsak uzhitek je smrtni dobitek.
—	Zakaj pa to?
—	Placha se s krvjo.
—	Ali uzhitek ni spodbuda, pozhivilo?
—	Mamilo, slepilo.
—	Ali torej uzhitka sploh ni?
—	Je le nagon zveri, ki plodi in mori.
—	Rojeva in ubija?
—	Zaskok, zakol. Bodalo v salo, rezilo v ilo. Mamilo kot krvavo lepilo, ki zver lepi na zver, ju skupaj privija.
—	Kaj pa spolna enakopravnost?
—	Afektirana zabavnost.
—	Okrasek evropske (starogrshke suzhnjelastnishke) demokracije?
—	V nasprotju z islamom, ki porochene zhenske (kot v stari Grchiji) zakrije ...
—	Zgolj retorika, kajne?
—	Leporechno izmikanje pred golo resnico. Zhenska ima maternico, gnezdo za zvezdo, gaster for aster. Dejstvo, ki pove vse.
—	In kaj je pri vsem tem varovalka?
—	Opreznost.
—	Kaj pa je opreznost?
—	Treznost.
—	In kaj je treznost?
—	Vbrizgalka.
—	Le kaj bi to bilo?
—	Drogirana fatalka.
—	Kdo pa je to?
—	Lepotica s katafalka.
—	Brez imena? Je morda — Morana?
—	Lahko je tudi Morga (la morgue) ... Fatum ... Fatima ... Fata Morgana ...
—	S chim pa se drogira?
—	Z nichem shmira.
—	Nirvana?
—	Vinarna.
MODRANA
—	Kaj je medchloveshka blizhina?
—	Nechloveshka tujina.
—	Mar tisto, kar zblizhuje, tudi odtujuje?
—	In zlochinsko snuje.
—	Je izhod samota?
—	Samota je brezizhodna praznota.
—	Torej zastranitev, blodnja, narcisizem, samoslepilna pohota?
—	V vsaki skupnosti prva sramota.
—	Ali ni taka sodba preostra?
—	Samota je samostra.
—	Past za polhe? Samostrel? Sam vase strel — kot grozhnja za zdravo druzhbo?
—	Druzhba v individualistu vidi razlikovalno okuzhbo.
—	Kaj pa je za individualista druzhba?
—	Izenachevalna okuzhba.
—	Ali samota kot individualizem vodi v solipsizem in avtizem?
—	Kakor kolektivizem vodi v totalitarizem in avtokratizem.
—	Konchni rezultat je obakrat »avto-izem«?
—	Vsaka avtarkija je le lupina. Jedro je veriga nuje kot tu-biti. To je dialektichni avtomatizem.
—	Ali samota ni pot modrosti?
—	Je pot modrosti in norosti.
—	Najbrzh zato, ker se skupnostna in osebna subjektiviteta medsebojno izkljuchujeta?
—	Se shizo-harmonichno dopolnjujeta.
—	Kako pa se sredi hrupa mnozhice ohrani modrost?
—	Kot norost.
—	Ali ni to nesmisel?
—	Z ozadjem dobi smisel.
—	Che prav razumem: nich brez drugih?
—	Vse od drugih, vse za druge. Samosvoj ni sam svoj. Vsakdo ima zhivljenje po tuji zaslugi.
—	Ali je to humanizem?
—	Muhanizem.
—	Humanizem muh?
—	Mushji mehanizem: duh je roj muh, boj vsake muhe za svoj kruh.
—	Skupnost kot obupnost, enost kot zgubljenost? Je iz tega kroga sploh mozhno uiti?
—	Poskus odmika je nujen, a eno so sanje, drugo pa dejanje ... Niti muhe ne smesh ubiti.
—	Che pa grem iz samote med ljudi, kako naj ravnam?
—	Pobij vse in vrni se sam.
—	Pobiti ljudi? Kot muhe?
—	Sitne, kuzhne muhe ... Uboj kot pozhirek juhe.
—	Samotna jed?
—	Shamanstvo plemena Samojed.
—	Kaj pa che se mi kdo skusha priblizhati?
—	Treba se ga je odkrizhati.
—	Kako to storiti?
—	Tistega, ki se ti priblizha od zunaj, odrini, tistega, ki se ti priblizha od znotraj, ubij.
—	Je to reshilni sij?
—	Reshilni kij.
—	Ali ni ta modrost nekoliko pregnana?
—	Modra rana.
Lev Detela
HEROIN V SRCU
Ne vem, kdo sem. Ne vem, kje sem. Baje mi je ime Sara. Shtiri dolgochasne chrke.Vzunaj verjetno dezhuje. She eno nepomembno, utrujajoche jutro, cheprav se dan sploh she ni zares zachel. Hladna predpomlad, mrka kot pozna jesen.
Sara lezhi negibno na kavchu, iz televizorja migotajo kichaste slike. Dva zaljubljenca, tesno objeta pod palmami, v ozadju rahlo valovanje temnomodrega morja. Zamolkli odsevi zahajajochega sonca se utapljajo v medeni melodiji. Ochitno raj nekje na Maledivih.
Sarini dolgi svetlorjavi lasje padajo navzdol chez kavch, prelivajo se v polsvetlobo pred oknom, po katerem utrujajoche shkrbotajo drobne dezhevne kaplje. Vzunaj utripa veliko mesto v ustaljenem ritmu.
Baje ji je ime Sara. Le zakaj se je spet morala prepirati z Robertom? Kar tako. Za prazen nich. Kot ponavadi. Ampak proti svoji navadi je tokrat pograbil kovchek in zaloputnil vrata in zdaj je ostala sama.
Iz televizorja butajo mavrichne slike. Tuja telesa v srechi in pozhelenju. Tam za visokimi palmami se neznanci predajajo drug drugemu, medtem ko se iz televizorja siplje v sobo opojna melodija in na belem pesku daljne obale shepeche mehki tuji glas: »Imej me rad! Vedno me imej rad!«
Toda to so tuja telesa. To so tuji glasovi iz dezhele sonca, medtem ko je njeno telo tako samo. Popolnoma samo.
Sara, po volji starshev izvrzhena v svet. Ustvarjena kot figura iz filma. Nesrechna lezhi na kavchu in chaka na junaka, ki bo skochil iz televizijskega sanjskega slikometa v njen bedni osamljeni svet. Chaka, da jo bo poljubil kot ta igralec pod palmami, ki pravkar poljublja sladki obraz in voljno telo brezlichne filmske igralke. Sara ve, da so palme le fasada. Ve tudi, da ni toliko dni v letu, kolikor je ran v njenem srcu. Vendar chaka in upa, da se ji konchno priblizha srecha. Medtem ko morje na eksotichnem otoku skrivnostno shumi in se pripravlja chudovit poletni vecher, lezhi Sara v hladnem dezhevnem jutru neke puste dezhele na starem kavchu in joka. Njen jok je brez solz, ker joka od vznotraj. Lepotica na ekranu, ki se razgaljeno predaja ljubimcu, je kot izziv, ki stopnjuje nesrecho. Sara vidi, kako roke mochnega moshkega na televizijskem ekranu bozhajo razkrite prsi te tuje zhenske in pohotno ljubkujejo bujne sadezhe njenega telesa. Medtem ko igralka v televiziji razkazuje svoje chare in jo ljubimec osvaja s tezhkimi poljubi, prebada Sarino dusho nozh z najostrejshim rezilom.
»Ljubi me! Ljubi me!« shepeche glas iz televizorja, ko ostri nozh rezhe globoko v Sarino dushevno tkivo in jo neskonchno muchi. Sara. Shtiri nepomembne chrke!
Zdi se mi, da izginjam. Razpadam v prazen temen prostor. Ne chutim vech nog. Ali jih nimam?
Zdi se mi, da ne vem, kje sem.
Razpad mi sili v glavo. Trga me neznanska noch. Sovrazhim zunanji svet. Ne. Ne
zmorem. Che bom nadaljevala, me bo ubilo.
Jaz sem Sara. Jaz sem razkroj osebnosti.
Toda nekoch sem bila srechna. Dokler me niso ubili.
Se spomnish, Robert, kako sva lezhala v travi, dishalo je po poletju, zazhelela sem si tvojega poljuba? Tisti julij je bil najlepsha melodija. Blizhal se je vecher. Zhelela sem se te. Veter naju je bozhal s tisochimi poljubi. Zvezde na nebu so zharele kot pravo zlato. Ali vesh, da sva se takrat znashla v pravi ljubezni, ki je nash chas sploh vech ne pozna? Bilo je, kot da sva v drugem chasu in prostoru. Veter je bil posebna glasba. Radost naju je zanashala med visoka zelena drevesa, nekam dalech med rozhe, ogenj, vroche besede. Ja, Robert, zazhelela sem si tvojega poljuba. Poljuba kot nozh, zakaj, to je bila krvavordecha ljubezen.
Robert, jaz sem nora. Prevech ljubim in hochem, da si vedno ob meni. Hochem, da me ljubish vedno in za vse chase. Hochem, da si kralj najine rdeche ljubezni. Zakaj si zdaj odshel? Kje si, Robert? Kaj ne vidish, da te ishchem? Ne vidish, da te ishchem in razpadam, ker te ni. Zakaj si se mi tako odtujil? Izgini! Ne zaupam ti vech!
Sara lezhi na kavchu ob prizhganem televizorju in joche. Lezhi v samotni sobi. Dezh shkropota po oknu. Kako pusto je to popolnoma nepomembno jutro! »Zakaj me tako mochno boli glava?«, se muchi Sara. Ta dezh! Zdi se ji, da ji bo dezh raznesel dusho in telo.
Takrat v Parizu she ni chutila teh neznosnih bolechin, ki jo prebadajo na dvoje. Ko se je z Robertom sprehajala ob Seini, je bilo vse drugache. Ustavljala sta se ob stojnicah v univerzitetni chetrti in brskala po starih knjigah in tiskih. Rozhe, ljubezen, nezhne besede, zvecher glasba v predmestni restavraciji. Bilo je kot v raju. Chudovito. Robert! Kje si? Njegovo lepo ime pochiva na Sarinih stisnjenih ustnicah. Zaradi takega vremena chlovek znori! Krize, ki unichijo chloveka, spoznamo prepozno, kot zachnemo prepozno razreshevati krize, ki pogubijo narode in drzhave. Nekaj chasa si je pomagala z branjem romantichnih povesti in ljubezenskih zgodb, za katerimi je norela tudi njena pokojna stara mama, vneta bralka sentimentalnih nemshkih zdravnishkih romanov. Tudi listanje po modnih revijah jo samo she dolgochasi.
Svet postaja vedno manjshi in ozhji, toda tudi v nebesa bo treba oditi skozi luknjo na shivanki.
Sara gleda na okensko shipo, po kateri polzijo dezhevne kaplje. V glavi zachuti mochan udarec. Zdi se ji, da vzunaj grmi. Tezhko zlo prihaja ochitno od vzunaj zaradi dezhja in se kot grom in blisk zasaja v njeno razdrazheno telo. Ta sedanji chas ne vodi nikamor. To je chas dezhja in letnih chasov brez pravega smisla in pomena. Povsod goljufija in prevara.
Robertovo ime pochiva na Sarinih rdechih ustnicah. Na nashminkanih ustnicah. MOUVE AMOUR. She pred meseci je dosegla vse, kar je hotela. Zakaj torej zdaj to? Robertovo ime bo vechno bozhalo njene ustnice. Toda she bolj si zheli bozhati njegovo lepo telo, katerega ne bi rada nikoli v zhivljenju izgubila. Kam je odshel? Kdo bo zdaj delil z mano posteljo? Zakaj me je usoda tako kaznovala in me hoche zapustiti in zavrechi? Ali res hoche prevech? Si ga res prilashcha? Ga hoche posedovati? Ali je res zastrupljena z ljubeznijo, ker zheli, da ostane Robert za vedno pri njej?
Sara vstane s kavcha, krozhi po sobi. Dezh shkropota po oknu, kichasta eksotika brezdushno ropota iz televizorja.
Strup ljubosumja na ustnicah peche, da boli. Strup na Sarinih prevrochih ustnicah je grozen. In vzunaj pada dezh.
Krvavordecha ljubezen; Robert! Sem samo za tebe! Kje si? Pogresham te. Zdaj je zlomljena. Vedno pridejo druge, ki nadomestijo prejshnje. Vse je le hinavsko sprenevedanje. Varanje. Zhenske so lutke. Morda je nashel kako novo sleparsko lutko. Neumno pupico. Prerachunljivo lepotico. Za Roberta je ljubezen samo fasada. Vedno pridejo nove. Pridejo nove lutke. Zanj sem ochitno bila samo »neumna princeska«. Vedno so me vsi dajali v nich. Pusti me pri miru! Saj imash druge. Izgini! Prevech si me ponizhal. Hinavshchine ne prenasham. Izgini iz mojega zhivljenja! Najdi si novo idiotinjo! Ali pa umri! Crkni! Takrat v Parizu sem bila najbolj srechna, zdaj sem najbolj nesrechna. To zhivljenje je brez smisla. Druge zhenske vedno zmagajo, jaz pa obtichim v blatu. Ne maram te vech. Che bi me zares ljubil, ne bi odshel. Bi mi pomagal. Bi me pomiril. Zate sem bila samo obchasna prilezhnica. Zdaj si me izgubil. Konec. Ampak hvala za vse, kar si mi dal. Cheprav si me samo izkorishchal in izkoristil. Pojdi se solit. Umri. Nikoli vech nochem gledati tvojih velikih sanjavih ochi. Tvojih skrivnostno temnih romantichnih ochi. Le zakaj sem mislila, da me imash rad? Zakaj mi povzrochash toliko gorja? Ampak zhelim si ljubezni. Neskonchno velike ljubezni...
Nesrecha z vso silo pritiska na Sarino izchrpano dusho. Zakaj je mislila, da je Robert njen zdravnik, ki jo bo odreshil?
Ne, noche umreti. Njen zdravnik jo mora vzeti k sebi in odreshiti. Ampak ostri nozh je mochnejshi. Njegovo kruto rezilo jo trikrat prebode. Ljubezen je droga. Heroin. Plazi se skozi mojo dusho. Me hoche, nichvrednico, preslepiti s tisocherimi sladkostmi.
Topa bolechina v glavi jo popolnoma omami. Jaz sem Sara. Razkroj osebnosti.
Zhelim si moshkih. Zhelim si vroche ljubezni, ki dishi po vrtnicah in krvi. Boli me telo. Kakshna ljubezen je to?
Obsesija. Pozhelenje. Jaz sem prostitutka ljubezni. Zasvojena z ljubeznijo in tabletami. Ampak nihche me ne mara. Nihche me zares ne ljubi.
Dezh she vedno pada. V televizorju migotajo nekakshne slike. Sara negibno lezhi na kavchu. Njeno telo je pokrito s temnomodrim kocom. In dezh pada. Neprestano pada.
Sara se zavija v nekakshno odejo. Noche vech gledati tega sveta. Prevech je ljubila.
Ljubezen je bolj kruta kot heroin.
Dezh pritiska na mesto. Unichuje pot v svobodo.
Zaboli jo v srcu. Zdi se ji, da si je kupila enosmerno vozovnico in ni vech poti nazaj.
IZGINJATI.
RAZPADATI.
NE CHUTITI NOG / JIH NIMAM!
Trga me po telesu. Hochem se pogledati v ogledalu.
To ni moj obraz. Kdo je to?
SPAKA V OGLEDALU SADISTICHNO IZZIVA. Satansko se mi posmehuje z umazanega stekla. HUDICH JE VEDNO IN POVSOD! Robert, imej me rad!
Cheprav dezhuje, se svet prebija v sivkasti dan. Tudi Sara bi se rada premaknila, stopila na ulico, shla med ljudi, vendar jo zadrzhuje topa bolechina v dushi. Zdi se ji, da jo je zhivljenje obremenilo s pretezhkimi utezhmi.
Nenadoma spet zagleda modro nochno nebo na obrobju Pariza. Zdaj bi hotela, da bi jo Robert objel in poljubil tako kot v tisti nochi, ko se jima je zazdelo, da se na parobku gozda neskonchno zaljubljena dvigata med mehkimi meglicami proti zvezdam in angelom na nebu.
Ja, ljubezen je droga, hujsha od heroina, ki ji ga je Robert znal vedno znova priskrbeti. Popolnoma jo je zasvojil s svojim tezhkim sladkim strupom, ki unichi telo in dusho. Sara je bolna, Sara je ranjena in nora. Ubijajo jo misli, da se sprehajata po parishkem gozdu, cheprav dezhuje in v njeni sobi brni nesrechni televizor z neumnimi melodijami in ni Roberta od nikjer..
Sara, uboga zasvojenka, lezhi nemirno na kavchu. Prevech je ljubila Roberta, ki jo je zdaj ochitno zapustil.
Njuna ljubezen je imela poseben vonj, ki je nima nobena druga ljubezen na svetu. To je bila in je mochna krvavecha ljubezen. Taka ljubezen nikoli ne umre. Che bi
jo lahko ubila, bi se reshila, toda ne more je ubiti, ne more ji ubezhati, prevech mochna in krvava je.
Lezhi na kavchu in se ne more umiriti. S kom bom delila posteljo, ko me je zapustil tisti, v katerega sem brezpogojno verovala? Zastrupljena je z Robertom. Njegov strup lebdi na njenih ustnicah, polzi kot mamilo proti srcu in glavi, preseka ji vse obchutke in misli na dvoje. Lezhi na kavchu, sama in samotna. Njeno telo drhti od nore in nevarne bolechine, ki se mesha s pozheljenjem po njem, ki ga vech ni. Pokrita je s temno modro odejo. Globoko modro kot noch, ki jo ima tako rada. Nochna Sara zelo trpi. Kaj je naredila narobe, da jo je zapustil? Kaj je bila njena usodna napaka? Chudne misli vrtajo po njeni glavi.
Jaz sem Sara. Superlepa Sara. Ampak heroinski razkroj osebnosti. Od vzadaj in od spredaj same sence, sence, sence. Temne in srhljive. Roberta hochem, drugih moshkih ne maram. Samo njega hochem, njegove dotike in objeme in poljube na francoski nachin. Hochem chustveno in mentalno zlitje samega sebe z mojim super XXX dechkom. Zlati dechko Robert XXX in Sara = XXX LJUBEZEN, ki se nikoli ne postara. Ljubi seks, divji, nenavaden, trd, ampak samo s svojim moshkim. Sara sovrazhi vse druge moshke.
Sara, tabletomanka, grozna heroinska devica, joj, morda tudi PLAYMATE, ampak zakaj? Zakaj se mi je vse sfizhilo?
Zhelim se ljubiti, ljubiti, Robert, za vsako ceno ljubiti! Kje si?
Izkoristil si me, Robert! Jaz sem tvoja zhrtev. Zajebaval si se z mano, ker sem sexy.
Navaden prasec si. Sovrazhim te.
Boli me glava. Vse je narobe. Sovrazhim se.
Prizadel si me. In zdaj se bom jaz prizadela. Heroin. Zadnja ljubezen. LSD. Samo to si she zhelim. In potem nich. Konec.
Ampak takrat v Parizu je bilo vse drugache. V najini sobici, kjer sva se ljubila, sva prizhgala dehteche sveche. Kot ljubezen zhive in goreche. Dishalo je po vosku in parfumu. V vazi so zharele rdeche cvetlice, poslushala sva nezhno glasbo, ljubezen je bila pozhelenje, rdeche kot kri. Priljubljene popevke so napolnile prostor s prijetno toploto in polzele v zaljubljeno telo. Po ljubljenju sva se sprehajala po buchnih ulicah in zashla v super veleblagovnico. Saro je ob pogledu na dragoce predmete in ekstravagantne obleke kot vedno prevzela nenavadna strast po nakupovanju. Imenitno razstavljeni predmeti so bozhali dusho, mehki, sladki kot chokolada. Navdajali so jo z erotichno strastjo, kot sladkor. In tudi Robert je tam, ob nakupovanju chudovitih stvari, dishal kot chokolada. Bil je kot slashchica. Pravzaprav si ni znala razlozhiti, zakaj se ji je moshki, v katerega se je zaljubila, zdel kot chokolada. Morda je bila to shifra za prepovedano ljubezen, saj so jo starshi, ko je bila she otrok, vedno kregali, da poje prevech chokolade, kar je shkodljivo. Sara, lepotica kot iz Playboya, drzhi na veliki barvni sliki veliko chokolado. Smeje se, ko gre proti Robertu, ki jo pravkar fotografira. Chudovito dekle s chokolado, lepa kot slika, ampak negotova in raztrgana nekje globoko v notranjosti. Nikoli
vech ne bo zagrabila chokolade, zdaj bo zagrabila za nozh, vroch kot prepovedana
ljubezen, rdech kot kri.
Zadnji shtos v meso, prelepi sunek v smrt.
Sara lezhi na kavchu. Po okenskih shipah polzijo dezhevne kaplje. Mrzlo je. Zavija se v modro odejo in hrepeni po nekom, ki bi jo naj odreshil.
Ljubim te, Robert. Rada bi se reshila, a ne vem, kako. Ne maram dvojnih oblik in blaznih trikotnikov, ki se zabadajo v mojo razbolelo dusho. Hochem samo enega in nich drugega. Hochem samo tebe, Robert. Morava se imeti rada. Ne smeva se sovrazhiti. Ljubim te XXX!
Dezhuje. Treba bi bilo iti ven. Nekaj kupiti. Zhe teden dni nisem nich jedla. Ampak kaj! Sovrazhim to prekleto hrano, s katero se bashejo vsi ti pijani prasci, ki ne znajo niti prav fukati. Do onemoglosti se bashejo, ampak jaz bi se bash nochas ljubila sa tobom, Robert, sa tobom, na tako dobar divji nachin!
Sara je pornografka , ampak tudi lepotica. Bash nochas bi se ljubila, pa mislim da ne bi bilo problema s tvoje strani?
Ah, ta dezh! Ta prekleta poscana srednja Evropa! To bedno ljudstvece domache,
pokvarjeno, leseno, izprijeno kot nobeno!
Manjvrednostni kompleks. Anorexia nervosa. Agoraphobia.
Sara na kavchu. Bolna tabletomanka. Ne, ne more iti ven. V ta dezh. V bedasto trgovino. Hrane sploh vech ne rabi. Naj se nabashejo vsi drugi do onemoglosti in razpochijo.
Sara ne mara nikogar. Dodje mi da razbijem sve, dodje mi dapoludim zbog tebe... Kaj ne vidish, da tvoja zasvojenka s heroinom umira?
Vse to zaradi tebe, prasec. Zaradi te ljubezni, rdeche kot kri, ostre kot nozh, ki prerezhe vse zhile.
Sve dok me bude, volit chu te slepo.
Ta grozovita ljubezen do moshkega je kot nozh. Kot veliki grozni nozh bridke ljubezni. Kot Robert, ki jo vara.
Sara se plazi s postelje. Shari po miznem predalu. Ishche nozh, oster kot ljubezen, krut kot smrt.
Ishche in razpada, toda mislila je, da jo ima resnichno rad.
Krvavordecha ljubezen. Robert, objemi me! Sara drzhi v rokah nozh, rdech kot kri. Se vech ne pozna. Vedno pridejo nove. Druge, lepshe.
Vse je v megli in dezhju. Sara misli, da hiti po cesti. Nori. Dezh ji pada chez goste lase, shkropi ji po jopi, pod katero je skrila nozh. Zhiveti, ljubiti, ubiti. Dezh neizpolnjene ljubezni jo mochi po kozhi, bozha kot droga. S tem nozhem ga bo zabodla v srce. Samo njen je.
Zabodla ga bo globoko do dna, v njegovo srce in v svoje srce. Za vedno in konec. In dezh pada, neprestano pada, dezh vechno pada.
Prevajalnica
John Donne
SVOJI VLADARKI
V POSTELJO GREDOCH (Elegija, XIX)
Le sem, Gospa, pridi, moje mochi upro se snu, pri delu moch mi spi. Sovrazhnik s sovrazhnikom pred ochmi neredko truden brez boja stoji. Le proch ta pas, kot rajski Krog sijoch, a dalech lepshi svet obsegajoch. Odpni ta bleshchechi prsni okras, da norcev vid lahko tja vstopi v vas. Razvezhi se, ker ta ubrani glas pove mi, da je postelje zdaj chas. Naj proch ta steznik gre, od sreche chist, njegov stik s tabo vzbuja mi zavist. Razkrije tvoja halja, ko gre proch, kot senca hribov s trat lepoto rozh. Naj proch gre ta Diadem in razkrij vso Krono las, ki bujne je rasti. Zdaj proch ti chevlji, da bo tvoj korak v to postelj, v hram ljubezni, res mehak. Prav v takih belih haljah Angeli ljudem se kazhejo; Ti Angel si, Raj Mohamedov nam nesoch; cheprav so v belem zli duhovi, pa je nrav obojih, Angelov in shkratov zlih, razvidna: prvi las, zlo dviga kri.
Le pusti mojim blodechim rokam, naj spredaj, zadaj, vmes, gor, dol jih dam. O moja Amerika! svet odkrit kraljevski, z enim moshkim varen zid; moj Rudnik dragotin, Imperij Moj, kako sem blazhen kot odkritelj tvoj! Vstopiti v te vezi je biti prost; kjer roko polozhim, moj zhig bo gost.
Vsa nagost! Srecha je le tebi dolg, kot dushe s teles se sleche telo, da radost vso zazna. Dragulji ti, ta zhensk okras se lishp Atlante zdi, da norec, ko Dragulj mu spne pogled, po zhenskah ne hlepi, po njem pach le. Kot slike ali knjige zhenske vse za laike so v blishch opremljene; so knjige mistichne, katerih char opisni, le za nas opazen dar, imamo chast odkriti. Torej mi sproshcheno kot pred Babico razkrij vso sebe: stran vse to, ta beli sij, tu Kesa ni, she manj Nedolzhnosti.
V poduk se prvi slechem: to je znak, naj se razkrijesh kakor zhe mozhak.
SMRT, NICH SE NE KOSHATI (Sveti soneti, X)
Smrt, nich se ne koshati, pa cheprav se nekaterim silna, grozna zdish; nihche ne mre, ko mislish, da morish, uboga Smrt, she jaz bom zhiv ostal. Pochitek in Sen tvoj videz naj bo, prijeten bolj, kot zdaj se kazhesh ti, in brzh najboljshi bodo s tabo shli, teles odresheni, dushe v nebo. Si suzhnja Usode, kraljev, vseh muh, in tam si, kjer je vojna, strup in bol, in opij ali char omami bolj kot tvoj udar; chemu potlej napuh? Po bezhnem snu vstajenju konca ni, in Smrti vech ne bo; Smrt, mresh le ti.
JOHN DONNE (London, 1572 ali 1573 — ibid. 1631); angleshki pesnik, pravnik, duhovnik (Shakespearov sodobnik - visoka renesansa, barok, zachetki klasicizma), eden najbolj nenavadnih fenomenov v angleshki in svetovni literaturi; iz katolishke druzhine (valizhanskega porekla, potomstvo Thomasa Mora) v chasu, ko je v Angliji prevladal protestantizem in so za katolichane tedaj veljale ostre omejitve (npr. nemozhnost diplome). Po sholi pri jezuitih je shtudiral pravo in bil na diplomatskih misijah za svoje plemishke mecene (potoval po Evropi, se udelezhil nekaj bitk); s hcherjo enega od njih se je skrivaj porochil (star 28 let, ona 17 ali 14), po razkritju krajshi zapor in umik v provinco. Zhena (Anne More) pri dvanajstem porodu umre, stara ok. 30 let; odraslo je sedem otrok, Donne kot podezhelski odvetnik vechkrat brez denarja za pogreb. Po prestopu v anglikanstvo je postal she duhovnik, doktor teologije; zadnja leta je bil dobro plachan dekan londonske katedrale sv. Pavla in znamenit pridigar (mojstrska proza; mnogi citati so ponarodeli, zlasti »Ne sprashuj, komu zvoni« kot moto Hemingwayevega romana). Za zhivljenja je bil kot pesnik znan le v ozhjih krogih po rokopisih pesmi (t. i. »rokopisna kultura«), natisnjene so bile shele posmrtno; pozneje je tonil v pozabo, zaznamovan kot chudashki stihoklepec. Spet so ga zacheli odkrivati v 19. stoletju, v zachetku 20. pa so ga modernisti z Eliotom na chelu »prerodili« kot velikana angleshke poezije; danes je kultni avtor, njegov pomen »kafkovsko« raste, mestoma zveni osupljivo sodobno, za nekatere je sploh najvechji pesnik v angleshkem jeziku (v ZDA John Donne Society prireja letne simpozije o njem; Josif Brodski mu je posvetil elegijo), ostajajo pa tudi kritichni pridrzhki (zapleten stil, sholastichni intelektualizem, aroganca, machizem, cinizem, karikirano trubadurstvo ipd.).
Vsekakor je Donnova poezija »tezhko branje«; njen idiom je kompleksen, skoraj hermetichen, cheprav tudi realistichen, barochna »vechstopenjska« metafora je nabita s predirno lucidnostjo, s polihistorskim znanjem v kozmichni perspektivi, vendar je sintaksa kljub vibasti strukturi logichno pregledna, besedni tok pa poganja dramatichnost silovitih, ambivalentno in mestoma igrivo, paradoksalno-humorno izostrenih opozicij med fizis in gnozis (nekak »metafizichni naturalizem«). Pogosta je invokacija: govorechi subjekt nagovarja dolochen fenomen, ki izziva njegovo retorichno ekspresijo; predvsem gre za tri esencialne pojme Ljubezen-Smrt-Bog, ki jih kakor tudi druge abstrakcije v stilu t. i. »metafizichne pesnishke shole« pishe z veliko zachetnico in jim s tem daje posebno alegorichno razsezhnost, zmeraj s prizvokom subtilno vserazjedajoche ironije in (samo)kritichne dvoumnosti (npr. pesmi Loves War, Negative Love, Self Love).
Seveda tak pesnishki izraz pomeni posebno trd problem za prevajanje; k temu she prispevajo okolishchine chasa in nastajanja Donnovih pesmi. V podrobnostih variirajo zhe naslovi, v tekstih pa je nemalo zapletov z arhaichnim jezikom in pravopisom, zaporedjem besed in celo verzov tako v rokopisih kot v prvih natisih in vseh poznejshih knjizhnih objavah. Tukaj sta predstavljeni Donnovi najbolj znani pesmi kot zastopnici zanj osrednjih oblik: elegije in soneta (poleg satir, epigramov, prilozhnostnih »letters« uglednikom itd.). Elegija XIX, variante naslova: Going to bed (najvechkrat), To his Mrs., A Lover to his Mistris, To his mistress going to bed, On his mistress ...); to je Donnov najbolj »zloglasen« in problematichen tekst, s prizvokom pornografije, cheprav se v njem nich ne zgodi, kot da je zadaj avtorjeva zavest o bistveni razliki med (zapisano) retoriko in realnim dejanjem. Ta pesem ni bila sprejeta v prvo tiskano zbirko njegovih pesmi (1633), vech let je krozhila le v prepisih (ok. 70 rkp., nobeden Donnov), polnih razlik. Ob manjshih razlichicah (velike/male zachetnice posameznih besed, interpunkcija itd.) sta znatnejsha problema v prvem verzu (Come mistresse; all rest ...; danes sploshno uveljavljeno: Come, Madame, come, all rest ...) in v desetem (that now 'tis your Bed-time / that now it is bed time — prim. bed / bad); osmi verz od zachetka in tretji od konca pa vsak s po dvema variantama dajeta celotni pesmi she dodatno dvoumnost, ki izziva polemike specialistov (v osmem verzu
primera, ki tukaj ni uposhtevana: govorec v prsih nagovorjene vidi svoj »lepo sijochi grob«). Kljuchni sta rokopisni varianti 46. verza (vseh je 48): There is no pennance due to innocence (Tam kesa ni v dolgu nedolzhnosti); Here is no pennance, much less innocence (Tu kesa ni, she manj nedolzhnosti); slednja je uposhtevana tukaj, ker se zdi bolj »donnovska« (to velja tudi za veliki zachetnici obeh pojmov). Nekdo je zhe s spremembo nagovorjene - Madame/Gospa nakazuje zakonski epitalam - skushal dati pesmi tedaj druzhbeno sprejemljivejshi okvir, saj ima Mistress shirshi, provokativnejshi pomenski obseg (gospodarica, gospa, vladarka, ljubica, metresa - iz franc. maitresse). Nekateri v tej pesmi vidijo totalno ponizhanje zhenske v »gol objekt«, drugi pa briljantno zakrinkano, kruto ironichno subverzijo katolishkega muchenca zoper kraljico Elizabeto (protestantka, morilka katolishke tekmice, deklarirana devica, osvajalka novega sveta; pesem naj bi nastala she v chasu njene vladavine, v 90-ih 16. st.). Tudi sonet X (angleshki »zgoshcheni« sonet s poanto v sklepnem dvostishnem kupletu) je za nekatere perfidna blasfemija.
Za Donna, ki je »elusive poet«, je namrech znachilno drzno »metafizichno« prepletanje vsakrshnih protislovij na arhetipski sledi iz pradavnih kultur (prim. »sveta prostitucija«, zlasti v templjih na Orientu; Donne omenja »ljubezni posvecheni tempelj« in »Mohamedov Raj«, v krshchanskem kontekstu provokativno, saj je islamski raj znan po t. i. huriskah; prim. tudi bujna erotichna metaforika v t. i. Visoki pesmi kot enem temeljnih religioznih tekstov itd.). Prichujochi prevod obeh pesmi skusha biti chim zvestejshi izvirniku tako vsebinsko-pomensko kot formalno; verz je desetzlozhni jambski pentameter z moshkimi zaporednimi rimami. Ochitek kritike, da je bil Donne nemaren glede metrichnih poudarkov, je preciozen; v angleshchini je mozhno enozlozhno ali dvozlozhno branje iste besede (npr. called / called — gl. prvi verz v izvirniku soneta X., brez naglasa verzu manjka zlog; ibid. zachetni vokativ obichajno brez vejice, da »izgubi« samostojni naglas: Death be notproud, ...). Ob uposhtevanju teh in podobnih potez angleshchine se Donne tudi v formalnem pogledu kazhe kot trden klasik, slovenshchina pa pri tovrstnih prevodnih nalogah dokazuje visoko stopnjo prilagodljivosti.
Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich
Milosh Crnjanski
LIRIKA ITAKE
PROLOG
Videl sem Trojo, in videl sem vse. Morje, in obale, kjer lotos cvete, in vrnil sem se, bled, in sam. Na Itaki zheljo po ubijanju imam tudi jaz, a se ne sme, pa naj si vsaj dushka dam s petjem nove pesmi te.
V domu razvrat izprazni vsak sod,
in zhivljenje je zhalost, na svetu povsod —
razen za optimiste!
Jaz nisem pevec prodanih pravic
ne laskavec imenitnih telic.
Jaz pojem otozhnim:
da zhalost vsega osvobodi.
Nisem patriotska tribuna.
Pozhvizhgam se na slavnih Poetik oblast.
Zame Krlezha in Churchin nista nevredna pisuna,
in nochem biti narodna chast.
Moja usoda je stara,
verzi pa malo novi.
Toda: ali nashe zhivljenje kaj novega prinese in nasha dusha za stopnjo vishe shtrli k nebu, ki visoko, polno zvezd, dehti, ali pa naj nas, in pesmi, in Itako, in vse, hudich odnese.
(Prolog za zbirko Lirika Itake, 1919)
SLAVA
Kadar oblaki shumijo in listje pada, z vej ovelih, in vse bolechine, v jeseni, molche, tja, kamor oblak ne najde vech zasute steze,
moje ochi letijo. ZDRAVICA
Zdravo, svet, ki bled si kot zimski dan v strahu.
She je vesel narod poteptan v krvi, pepelu in prahu.
Zvihraj oblake pomladne, rdeche, vprashaj jih, kje so nebesa. Ne rabimo zhenske, ki se razcveta, ne veneche. Noben v praznino zvezd otrok ne stresa.
Nashim srcem je vse premalo. Nashim srcem ni vech nich ostalo. Dokler vsaj eden od nas na zemlji zhivi, naj vrt noben ne zadehti.
Naj zhive grobovi! Edina lepota, chista in zvesta. Zhivi naj kamen in rushevine! Prekleto, kar cvete v vishine.
Mi smo za smrt!
BOLNI PESNIK
Nisem chlovek, kri moja mlachna
je samo rosa
daljnih rdechih oblakov.
Razvraten kolobar pod ochmi mojimi pechat je gozdov, z bolechinami svojimi.
Zvezd in popkov polno drevje namesto mene zhivi. Vse, kar sem rekel nekoch, spet vam povejo shepetajoch daljave nochi.
One vas vodijo v moje nasmehe in grehe, za mano v daljno noch.
SKALOVJE
Danes sem bil tako vesel! In zdaj? Glej, komaj she diham, z nasmehom motnim, trudno.
DaIech, nekje, za obalami Shkotske, se dviga, iz morja, modro skalovje, tako silno, tako pusto, turobno.
Spomnil sem se nanj! Vidim ga! Njegova modrina bega mi dusho, in objema me strashen srh, in neka, neskonchna, zhalost.
(Zasluteno v Beogradu, 1920)
SUMATRA
Zdaj smo brezbrizhni, lahki in nezhni. Pomislimo: kako so tihi, snezhni vrhovi Urala.
Che razzhalosti nas kakshna podoba bleda, ki smo jo izgubili zvecher nekoch, vemo, da nekje je neki potok, namesto nje, rdeche tekoch!
Neka ljubezen, jutro, v tujini, dusho nam ovija, vse tesneje, z neskonchnim mirom sinjega morja, ki iz njega rdeche zharijo zrna koral, kot cheshnje, v rojstnem kraju, z veje.
Ponochi se zbudimo in se smehljamo, ljubo, Mesecu, ki napet ima lok. In bozhamo daljne hribe in ledene gore, blago, s prsti rok.
(Beograd, Brache Nedicha 29. 1920)
KOMENTAR K PESMI O PRINCIPU
(Kpesmi »V spomin Principu«)
(.••)
Vest, da je v Sarajevu ubit avstrijski prestolonaslednik, je prishla do nas, tega sonchnega dne na Dunaju — ki se je zbudil brez enega samega oblachka — po kosilu. Prispela je v nasho kavarno (Caffe »Meinl«), v blizhini stolpa Sv. Shtefana, v chasu partije biljarda.
Zanimivo je, da nam je bila vest sporochena, sprva, tako, kakor da so v Sarajevu ubili srbskega prestolonaslednika. Natakarji so jo takshno dobili. Tako jim je rekel nash prota, po telefonu. Nasprotno mnenju, ki velja danes, ta vest ni izzvala nikakrshne konsternacije, ne med nami ne med Dunajchani, in glasba je na Dunaju igrala do vechera. Shele pozno se je nekdo spomnil, da jo je ustavil. Doba valchkov se je konchala.
Konsternacijo sta, med Dunajchani, izzvali shele krsti prestolonaslednika in njegove zhene, grofice Kotek (ki jo je Princip ubil nehote, streljaje na guvernerja Bosne, generala Potioreka).
Vsa postaja je bila zavita v chrnino. Lokomotiva pa je prispela z rdechimi ochmi.
Krsta Nadvojvode je bila mnogo vechja in z mnogo vech venci kot krsta njegove zhene, ki je bila samo navadna grofica. V Avstriji ni bilo enakosti ne na dvorih ne med mrtvimi, vse pa je bilo, tudi krste, umerjeno po shpanskem ceremonialu Habsburga. V ushesih, vchasih, v snu, she zdaj slishim shum korakov avstrijskih generalov, na tem pogrebu. Stopali so s korakom lutk, zibajoch se po ritmu Chopinovega pogrebnega marsha, s svojimi dvorogimi klobuki na glavah, klobuki
pa so bili okrasheni z zelenim perjem iz petelinjih repov. Slishal se je topot konj. Taka tishina je bila nastala.
Krsta Franca Ferdinanda je bila pokrita z zastavo Habsburga, rumeno, z dvoglavim chrnim orlom, starim okoli tisoch let.
Sin nekega revezha, proletarca, poljedelca, Hercegovca, she nepolnoleten, ga je bil snel z neba, z revolverskimi streli. Atentator je imel chudno ime. Sestavljeno iz imena princa in nadangela.
Evropa she danes slavi dva ubijalca atenskega tirana Pizistrata, Harmodija in Aristogejtona, v svojih sholskih udzhbenikih (ad usum delphini). Slavi tudi senatorje Rima, ki so ubili Julija Cezarja. Toda za atentatorje iz Sarajeva ni imela lepe besede, nikoli. Pa tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ni bila ocharana s temi svojimi podaniki. Dolgo ni hotela dovoliti niti prenosa kosti teh atentatorjev.
Poleg tega so, celo pri nas, nekateri iz Principa naredili Srba — provincialca, fanatika, shovinista, ki je bil, menda, zgolj igrachka v rokah shefa Obveshchevalnega oddelka srbskega generalshtaba, polkovnika Dragutina Dimitrijevicha Apisa.
Toda, atentator nam je govoril, razlochno, tudi z druge strani groba.
Kot je znano, je bil atentator zaprt v temnici v Theresienstatdu in tam mu je bila, menda zaradi kostne tuberkuloze, amputirana desna roka.
Vmes, med temi groznimi trenutki, so ga zaslishevali o motivih njegovega atentata. O tem obstaja dnevnik nekega zdravnika.
Princip je, seveda, priznaval, da je zhelel zdruzhitev Bosne in Srbije, odkrito pa je priznaval tudi to, da je to bil le korak do naslednjega cilja atentatorja in njegovih tovarishev.
Ta cilj je bila revolucija.
»Mi vsi smo bili bakuninovci,« so bile besede Principa. Niti po vojni Princip, pri nas, ni bil priljubljena tema.
Njegovo dejanje so odobravali le nashi revezhi in mladina. Burzhoazija ni
odobravala dejanja Principa. Ob koncu vojne so pri nas vsi govorili le o potrebi, da
se postavi prekrasen Kosovski hram po nachrtu Meshtrovicha.
Nash veliki pesnik Duchich je, tedaj, v Srbiji videl imperatorja. Vzklikal ji je: »Ave
Serbia!« (Morituri te salutant). Jaz sem napisal to pesem v slavo uboja in Principa.
(1959)
IZ STARE KITAJSKE LIRIKE
Li Taipo (698-763)
Pomladni dan
Che je zhivljenje kot sen, zakaj bi trpel v resnichnosti. — Opijam se, dokler se mi ne zaprejo ochi, pa padem in zaspim.
Prebudim se zmeden, v travi pred hisho, med cvetjem. Slishim nad sabo petje ptic.
Vidim, da je
pomlad.
To me gane do solz. Znova napolnim chasho z vinom in prepevam, dokler se na
nebu ne pojavi Mesec.
Tedaj, kakor v snu, spet izgine vse.
Tu Fu (715-774)
Stishanje
Vonji pomladi in poshevni sonchni zharki se prebijajo skoz moje zavese.
To je trenutek, ko brodniki zachnejo kuhati rizh za vecherjo. Vrabci cvrchijo, neko
kolo shkripa.
Pijem in pazim, da ne bi poshkropil mushic, ki brenchijo v rdechem prahu vrta.
IZ STARE JAPONSKE LIRIKE
Hitomaro (VII. stoletje)
To dolgo noch, dolgo kot dolgi rep zlatega fazana, ki se vleche po hribu, naj prezhivim sam?
Basho (1644-1694)
Na goli veji, neka vrana. Konec jeseni.
Izbor in prevod Ivo Antich
Milosh Crnjanski
MOJI ANGLESHKI PESNIKI: JOHN DONNE
(Iz eseja)
Sir Walter Raleigh je bil zadnji, elizabetinski, renesansni, Anglezh. John Donne, pesnik, in pridigar v cerkvi Sv. Pavla (St. Paul's), pripada sedemnajstemu stoletju, angleshkemu baroku. To je chas Jamesa I., ki je snel glavo Raleighu, in kralja Charlesa I., ki mu je glavo snela revolucija. Charles I. je prihajal v omenjeno cerkev poslushat pridige Johna Donna, ki je — osem dni pred svojo smrtjo — govoril o
smrti. (...)
Cheprav je pisal pisma prijateljem, v verzih, je Donne vse, kar je napisal, napisal in zabelezhil, pravzaprav, samemu sebi.
Angleshki esejisti, v nashih dneh, menijo, da je pri Johnu Donnu najbolj vazhno to, da je pretrgal zvezo s petrarkististichno poezijo, tako po obliki kot po vsebini — s poezijo, kakrshno so pisali elizabetinci. Mislim, da je najbolj vazhno opaziti tisto, kar je, pri Johnu Donnu, poudarila Univerza v Cambridgeu. Njegovo neodvisnost. Jaz bi rekel — originalnost. Ni velikega pesnika brez originalnosti. Marlowe je sanjal, da bi bil lahko v nekem drugem svetu Tamerlan, Faust, pa tudi kralj Edvard II. Donne je zmeraj le Donne. Tudi kadar govori o chloveku in zhenski in ljubezni. In kadar pishe meditacije, ki so se imenovale, v tisti dobi, po latinsko, »meditatio mortis«. Originalen je Donne tudi po tej svoji prepolovljenosti zhivljenja. Prva polovica mu je minila v ljubezenskih avanturah, v mladosti, v uporu proti svetu, kakrshen je bil njegov. V drugi polovici je postal pridigar o chloveshki smrti. Tisto, kar je fantastichno pri Johnu Donnu, je njegovo znanje, zveza z znanostjo njegovega stoletja, ko so ljudje zvedeli, da se zemlja obracha okoli sonca, ne pa sonce okoli zemlje. Fantastichno zato, ker se on temu zhalostno in grenko smeje, kajti to ni spremenilo chloveshke smrti. Niti zhivljenja, in tudi ne ljubezni. Tisto, kar je demonsko v tem pesniku, je to, da tidve obe polovici zhivljenja, kljub vsemu, sestavljata celoto v njegovi poeziji. Globoko sta preprichljivi, ob vsej njegovi paradoksalni verzifikaciji. Donne ima o ljubezni neki strashen stih, ki pravi Amorju: »Pusti mi, da ne ljubim nikogar, ne, samo shport.« — Naj takoj dodam, da Donne pod besedo »shport« razume seksualni akt. Tako se temu reche, med snobi, v Angliji, tudi danes. »Let me love none, no, but the sport.« — Pa vendar, tudi s tem cinizmom, je ta chlovek napisal najnezhnejshe verze, o ljubezni, za svojo zheno Anne More. Pesem se imenuje: »Obletnica«. »The Anniversarie«.
Toda, zhe tedaj, v mladosti, in norosti, je neka morbidna zhalost v tem chloveku, ki se je, pozneje, spremenila v verski misticizem, da ne rechem prismojenost in bedo. Takole je Donne govoril zheni ob prvi obletnici zakona: Vsi kralji, in vsi njihovi favoriti, vsa slava in vse chasti, lepote, duhovitosti, in celo samo Sonce, ki nam meri chas, v minljivosti, so starejshi, sedaj, za eno leto, kakor so bili, ko sva se midva, prvikrat, zagledala. Vse druge stvari gredo v rushevino, le najina ljubezen ni upadla. Zanjo ni ne »jutri« ne »vcheraj«, in cheprav bezhi, ne bezhi od naju, temvech je obdrzhala tisti prvi zadnji neminljivi dan. (...)
Na svoj nachin je tudi Donne individualist, kot je bil Marlowe, le da gre zdaj za sina trgovca in druzhino katolichanov, ki se je umaknila, kot pajek, v mrezho znanstvenih besed. Prezir do vsega drugega, razen do znanosti in znanja, je prepojil te izredne, povsem nove Donnove verze, z mislimi o ljubezni in z besedami o ljubezni, ki so podobne pogovoru, na univerzi, o geometriji in geologiji in astronomiji. Kolikshna je ljubezen, to je mogoche izmeriti, pravi, ob navzochnosti, toda koliko bo trajala, shele tedaj, ko sta zaljubljenca lochena drug
od drugega. (...)
(1966)
MILOSH CRNJANSKI (1893, Csongrad, A-O, zdaj Madzharska - 1977, Beograd, SFRJ), srbski pisatelj, pesnik, esejist, publicist. Izvirna etnija: banatski Srbi. V tradicionalno multietnichnem Banatu (banat - madzh. zhalost) na SV robu Vojvodine, kamor so se Srbi vech stoletij umikali izpod turshke oblasti v »ozhji Srbiji«, je bilo srbstvo v tuji sluzhbi, pod vrhovnim patronatom Habsburga, predvsem intimno-privatni patriarhalni mit, osenchen z nostalgijo po daljni »stari slavi« na jugu (Rashka, Kosovo, Zeta) in na panslovanskem severu (Rusija) ter z resignacijo ob dejstvu, da so Srbi v tem prostoru le ena od manjshin (v konglomeratu avstrijske fevdalne »folklore«); ta izhodishchni etnokontekst je kot specifichna »usoda« zaznamoval celotno zhivljenje in pisanje Crnjanskega (mimo vseh teorij o »neodvisnosti literature« ipd.). Podatki, zlasti iz mlajshih let, niso vsi zanesljivi, tukaj le groba biografska skica. Tri leta po njegovem rojstvu se druzhina preseli v Temishvar (»Mali Dunaj«), osnovna shola v Ilandzhi (tu zdaj shola M. C.) in Panchevu, gimnazija v Temishvaru, leta 1912 Eksportna akademija na Reki, naslednje leto univerza na Dunaju (FF), ob sarajevskem atentatu kot »sumljiv Srb« aretiran, mobiliziran, kot oficir poslan v Galicijo na fronto proti Rusom, kjer je ranjen (1915), nato v vojni bolnici na Dunaju, tik pred koncem vojne na italijanski fronti, po vojni koncha shtudij primerjalne lit. v Beogradu, izdaja prve knjige, se porochi (1921), vech let gimnazijski profesor in chasnikar, kot monarhist in nasprotnik shpanske revolucije simpatizira z nacifashizmom, vstopi v diplomatsko sluzhbo (Berlin, Rim), od zachetka vojne v Londonu, diplomira tudi tu (brit. drzhavljan 1951), po mnogih vabilih se vrne z zheno v Beograd shele po osebnem zagotovilu shefa UDB A. Rankovicha (1965/1966; najprej v hotelu, nato dobi stanovanje). Do Titove Jugoslavije je bil skrajno nezaupljiv, a je bil v njej zadnja leta cenjen kot eden od »treh najvechjih«, poleg Krlezhe in Andricha (nobeden od treh vrstnikov o tej drzhavi ni napisal praktichno nichesar; poleg Cankarja so edini iz juzhnoslov. literatur v Ocvirkovi
zbirki 100 romanov); izpolnila se je tudi »usodna vizija« iz njegove prve objavljene pesmi Sudba (1908): kot ladja v njej je tudi Jugoslavija konchala v brodolomu.
Literarna zgodovina zachetke Crnjanskega (menda z vplivi iz Maeterlincka in Rostanda) shteje k ekspresionizmu, ki je kot »lokalna veja« modernizma vodilen v srbski knjizhevnosti v desetletju po prvi svetovni vojni. Cheprav od mladega pishe tudi dramatiko in prozo, je izhodishche njegovega opusa poezija, zbrana v prvi in tudi edini zbirki pesmi Lirika Itake (1919; poznejshe izdaje so razshirjene z nekaj pesmimi in s proznimi komentarji), ki je daljnosezhno znamenje prostorchasa in avtorske individualnosti v njem predvsem kot tekstualno-naslovna celota in manj po posameznih pesemskih dosezhkih. Simptomalnost te zbirke je v sozvochju z depresivno-apokaliptichnim razpolozhenjem, ki ga izprichujejo opusi shtevilnih tedanjih sodobnikov v razlichnih literaturah (v slovenski Kosovel ali Jarc), pri tem pa je posebej presenetljiva dolochena koincidenca z bolj oddaljenimi anglo-amerishkimi fenomeni, kot so Joyce, Eliot in Pound, cheprav je seveda vprashanje, koliko je to trojico, sicer shiroko razgledani in poliglotski Crnjanski, takrat sploh poznal (Joyceov roman Odisej in Eliotova poema Pusta de%hela, oboje 1922, reflektirata odisejski mit in povojno depresijo, Pound kot »vechni emigrant« chasti Italijo, fashizem, staro kitajsko in japonsko poezijo). Che se opus Crnjanskega zdi zelo heterogen, razpet med »chisto« literaturo in zhurnalistiko, globlji uvid pokazhe tolikshno notranjo koherenco, da bi za vse skupaj ustrezala metaforichna oznaka »lirika Itake«: lirichnost je »rdecha nit« njegove markantne proze, stilistichno prepoznavne tudi po sinkopirani sintaksi z gosto interpunkcijo (vrh z romanoma Selitve in Roman o Londonu), Itaka pa je »metonimija« za Srbijo z evokacijo »odisejstva« kot razmerja do doma/domovine/etnoidentitete; »izven« ali »tujstvo« je znachilnost tudi drugih velikanov srbske literature od Branka Radichevicha in Njegosha prek Andricha, Duchicha, Rastka Petrovicha do Vaska Pope, Branka Miljkovicha ... Simptomalnost je tudi v naslovu prve knjige Crnjanskega, »poetichne komedije v verzih« Maska (1918): njegov obrat od defetistichne anarhoidnosti in skoraj avantgardnosti v desni modernizem in voluntaristichni monarhizem je svojevrstna, nezhenirana elitistichno-individualistichna »zamenjava maske« zhe v prvem povojnem desetletju (odisejstvo poleg popotnishtva in nostalgije pach asociira tudi zvijachnost, po grshki etimologiji pa she slabo voljo, jezo, nasprotovanje itd.).
Crnjanski je tukaj predstavljen z nekaj zgodnjimi pesmimi, ki imajo danes, enako kot njegove, za nekatere sicer »kultne« pesnitve Stra%hilovo, Serbia in Lament nad Beogradom, predvsem dokumentarno vrednost. Vsa ta verzifikacija je kljub formalni kultiviranosti polna patetichnih »defetistichnih parol« in vsiljivega »slovanskega« sentimenta, ki she zlasti v luchi avtorjevih poznejshih idejnih obratov zveni bolj ali manj votlo, skoraj pozersko. Znachilen primer je pesem V spomin Principu, pri kateri je pozneje dodani prozni komentar edina zanimivost. Miodrag Pavlovich je v svoji izvrstni, a ostro reduktivni Antologiji srbskega pesnishtva (1978) uvrstil le dve krajshi pesmi Crnjanskega (Na ulici, Prividi). Antologijska se zdi le Sumatra (prim. shr. smotra, rus. smotrja) kot povsem unikatna slutenjska vizija evrazijskih razsezhnosti slovanstva, segajochega do kitajsko-japonskega vzhoda. Antologiji kitajskega in japonskega pesnishtva, ki ju je Crnjanski izdal v letih 1924 in 1928, uvrshchajo v njegova zbrana dela; tukaj sta nakazani s po dvema glavnima pesnikoma iz vsake. Kitajske pesmi, izvirno skrajno kitichno-metrichno stroge, je Crnjanski predstavil v prosti prozni priredbi, pionirsko vrednost za juzhnoslovanski prostor pa ima njegova predstavitev japonskih pesemskih oblik tanka in haiku. Med njegovo esejistiko je posebne pozornosti vreden obsezhen spis Moji angleshki pesniki, zlasti inovativno poglavje o Donnu (z njim dolochena sorodnost »maskiranih protislovij«).
Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich
Alessio Brandolini
PONOCHI IMA ZHIVLJENJE DROBCE LEPOTE
Lapoesia cruza la tierra sola, apoya su voz en el dolor del mundo
Eugenio Montejo*
*
Ponochi ima zhivljenje drobce lepote, skrite v milih glasovih listov, ko se odtrgajo z vej in pochasi pristanejo na asfalt, na vreche z odpadki.
Od tod vidim naselje, nad menoj na desni pa tistega, ki je sklesal to srce z gostimi temnimi lisami in iz neobdelanega kamna, ki odstopa prahu cvetne listiche svoje lenobe.
Zveneche piskanje trsja je pospesheno od vetra, ki odnasha s seboj sledove presahlih ali rek v plamenih, zhejnih ali v teh dneh sesutih podrochij.
Zdaj se pustim razredchiti od trave, z zaprtimi ochmi obrezujem cheshnje, vendar pobeg od ran je sad, ki nas zagrabi in podzhge voljo, da bi zacheli vse znova, ker usta imajo ostre trne, ki naj zapechatijo spomine, mesnato cvetje savane.
*
Hudo me ima, da ne pristanem na gnitje zaradi obzhalovanja in niti, da se ne zbojim zashitih ust, ki krushijo temachnost besed in v vodi posejane pozhare.
Naj me ne plashi pajchevina neba, ki ohranja grude prsti z rumenimi vrtnicami in od mraza zlomljene veje, zvezde, daljne nekaj svetlobnih let, ki umirajo od zavisti za zhivljenjem na zemlji. Niti vashkega bronastega angela pokonci na vodnjaku z dinamitom v stisnjeni pesti.
Se opogumiti in hoditi nagonsko za nosom, potihoma po lavi, ki se mudi pod reko, in ono, ki so jo utrdila zhe tisochletja in je zoblikovala Rimske gradove,* pa griche, obrashchene z gozdovi in vinogradi, in modrino, ki sta jo izdolbli jezeri Albano in Nemi.
* CasteHi romani, ime pokrajine blizu Rima, ki svojo rodovitnost dolguje prav izbruhu vulkana v nochi chasov oziroma lavi, ki je pregrnila njena tla.
*
Bolj kot tako se ne morem izogniti temi, morskim globinam, zaprt v ogledalu, in se bos podati naproti sinu, z rokami, ki se oprijemajo jame.
Ko bi ti nekega dne lahko spregovoril, bi ti povedal o shelestenju kril papagaja, zaprtega v kletki na vidnem mestu neke sprejemnice, zatrpane z zehanjem, o bolechinah po zavrnjenem porodu, o ostrih zvokih, ki prezhenejo svetlobo.
Ni shlo sploh za sanje,
marvech za resnichnost, razmazano v pogledu,
s prepoteno srajco in chevlji,
pogreznjenimi v blatu, s potolchenimi
petami na kamenju, okrushenem od hoje
in od njegovega enakega nasprotja.
Oblak, ki naglo leti nad dnevi, harpunira sanje
in milo odnasha kozho in jagode rozhnega venca.
Zazhge mesto in gozd. Glej: zdaj je v plamenih celo Tibera!
*
Ponochi podlozhim temo z gostimi snezhnimi plastmi in negibno poslusham shkrzhade, ki od nekdaj nam dihajo tu zraven ali se poskrijejo v nashe zhile.
Tako kljubujem udarcem chasa, razzhaloshchen, a ne premagan, obvezhem si chelo s trnjem, v zobe si vlijem pravi strup. V vrvenju, ki ga sproshchajo sanje, vsepovsod teche kri mater in ochetov, ki so v vojni izgubili sina. Ob upochasnjevalcu podozhivljam potovanje negotovega, pijanega norca, prebodenega od listov bananovca, platane
ali smokve.
Vchasih z zaprtimi ochmi oprezujem za svetom, ki naj bi bil tak, kot bi bilo meni vshech, in poslusham zhalostno prasketanje pechi, duham in se s prsti dotikam belega kruha, ki naravno vzhaja, zavem se zapravljenih desetletij (zhe chisto izgubljenih), da se trpinchimo in obsuvamo z besedami brezupja na bezhechih Odisejevih ladjah.
*
Pogovarjam se ves dan s tropskimi ribami elektrichnih barv in poslusham zvezde, ki naj jih molche grizljam sredi shkrzhadov, zaprtih v zrachnih mehurchkih, ki chloveka raznezhijo.
Razshirjenee shkrge tvojega blizhnjega, osovrazhenega, kot si sama. Vracham se navpichno, oprimem se povrshine, razpochim se med hlepenjem po zraku, s teboj zaprto med steklom in morjem, z razpetim oblichjem nemirne opazovalke.
Spotoma si podelim z morskimi psi mehko sredico, zlato skorjo, ochetovo zrelo grozdje, a samo tebi
sem odprl med trsjem prehod v hrepenenju po globokih poljubih, nato so me razkosali krokarjevi kriki.
Zdaj, che govorim, me nekdo poslusha.
(iz zbirke Tibera v plamenih, 2008)
S temi ustnicami
prebodenimi s trni razmesarim razum in preostanek zhivljenja. Imam shkrlatno kozho osamljene zveri lachne in morilske.
Nekoliko dlje so cholni z jadri ki jih je oplodil veter.
Z roko spokojno na ocheh
da podoji tishino.
*
Kasneje ko bo vse pogasheno tja okrog poldneva se bova midva vrnila po reki navzgor pod pazduho in lahkega koraka.
Shele onstran izliva bova nashla zachetek in tudi razlog najinega potovanja.
Na ramah bova nosila mehki kanu iz trsja in listja in zlato vino mojega ocheta.
*
Tvoje oblichje je danes kot dobro uglashena violina,
glasba pa nasprotno izgublja moch in ostrino
utruja celo dobre plavalce
ribe in tokove morskega sveta
na nebu pa voz ki pelje zvezde na sprehod.
Pretekla bodo desetletja morda kar nekaj stoletij vendar kosec za koscem bova prilepila vse drobce helenskih in rimskih vaz.
In v njih najina bolna srca spolnost ki naju priganja. Najina nemogocha ljubezen in pojocha govorica najinih rok.
*
Mrlichem v Mediteranu. v iskanju doma. v iskanju dela.
Che se vznemirim mi je slabo kar nekaj dni potem celo diham s tezhavo. Ob rojstvu sem prav gotovo podedoval od svoje matere to edino chloveshko okvaro.
Vsak mrlich na plazhi mi privezhe na zapestje razbeljeno bakreno zhico tanek usnjen obroch otroka, ki prosi na pomoch. To stori da me ne pusti v jarku s suhim grlom zavoljo slane vode ali iz obzhalovanja da sem zanj storil bore malo da ne bi bedno utonil.
Prechkamo Mediteran v cholnu ki se komaj dr%hi napovrshini in zachrta brazdo v nasha upanja. Nato ponochi, plavaje, proti Italiji che nas ne bo premagala trudnost, che nas valovi ne bodo potisnili na dno v globine, v vodeni grob. Resheni, che ni obalaprevech oddaljena.
*
Danes s tem davnim hrepenenjem se mi ne bi izmuznila niti ena sama jadrnica!
Trepechejo valovi cheri zvezde pesek le v belo mesechino lahko vtaknesh prst da vanjo napishesh z ogromnimi chrkami
pred tisochletij je bilo tukaj morje in tema vse naokrog Potaplja se
vsepovsod nasha misel, nasha zgodovina.
*
Dneve in dneve ovohavamo vonj
ki ga zasledujemo zhe vech kot trideset let
in tedaj nas obide zhelja
da bi zaveslali sami
proti toku
jedli alge
upochasnili ritem
se umaknili nekam
in s pljunkom pogasili plamene.
Nato mirno razkriti sirenam daljave narisane s krvjo v samotne zemljevide.
*
Morska voda spira cheri,
brishe sledi, obraz, ustnice.
Brez ploskanja siren,
a zhivahnost valov spremeni
tishino v rahlo peno
osamljeni jaz in zdolgochaseni mi.
Shtejem ure, ki nas lochujejo od maske, ki si
jo bomo morali spet nadeti ob vrnitvi na delo.
Onstran shkoljev mezhika utripajoche oko svetilnika. Prej ko slej bomo priplavali do njega.
(iz zbirke Reka v morju, 2010)
Klichem z drugega planeta
Kot odsekano nas zora zbudi, ena od sester zahteva omaro za obleke. Potolazhim jo, rekoch, da kmalu (bil sem star deset let) bom pomagal njej in vsem drugim bratom. Mrlichi oprezujejo, nikoli ne zaprejo ochi. Svetloba obstreljuje vas, dvigne podrti krizh med domachijami, prepozna sledove chrede: tu se zhe zpchenjapot, ki odrgne kozho. Stopam pochasi in mislim na to, kar mi dolgujesh med ogledali z nerazreshljivimi zapleti, sredi ulichic prepredenih z rdechimi zhilicami, s preprostimi risbami.
Rumeno zhe zvito listje se trmasto drzhi veje, mraz mu godi in tishina. Imam pogosto porodne bolechine, rojeni sin pa se boji ocheta. Veter razkraplja dneve: usekam nekoga s pestjo, zaradi tega pa nisem zaprt doma, skozi streho stopim ven na dezh, zaslishim grom, pozhigam sanje da sanjam lahko drugache. Lepo obrezana zhiva meja naju lochuje? Sorodna sva si, pa vendar daljna: za seboj prihodnja leta, to, kar nisem bil: klichem z drugega planeta potuhnjeno chepe vjami.
Neobdelano polje
Ne vem, ali je sploh primerno, da omenjam shepetanje: mar sedanjost spremeni otroshtvo? Vrh, ki ga ne znam dosechi, kopljem in naletim na krta. Oddaljujem se od chloveka, ki ga ni bilo ali je le hlinil, da je bil, ampak tukaj imam prijatelje, na primer ptice, metulje, belega psa. Preteklost je ozemlje volkov, nimam vech chasa na razpolago in scenarij je pach to, kar je, che pa hochem, da so sanje resnichne, moram biti drugachen, ne tisti, ki polemizira in se prereka s temo. Visim na cheshnji, da treniram slabotne mishice in zagledam procesijo mravelj, martinchkov in zlasti pajkov, ki brez naglice pletejo svoje kot zhamet neslishne dni.
Nisem znal molchati in zdaj prislushkujem listju, prav sem storil, da nisem izginil, imam neobdelano zemljo, ki jo moram raziskovati, maki kar pokajo vzdolzh prehojene poti. Preteklost je obmochje z na nebu obeshenim drevjem zastran vetra, ki popljuva ceste. Le tema te popelje v zhivljenje, upogne kosti v votlinah svetlobe. Ne vem, ali je primerno, kar sem storil, ne najdem vech in sonce se razmazhe v obratno smer. Pred poljem sem marsikaj razumel ali so mene razumele divje trave?
SENCA GOB
7
Pade list in streha se sesuje
cvetni listichi se odtrzhejo s postelje.
Tvoje ochi se z mojimi ne pogovarjajo.
Na dnu kot kamni? Plochevina
prerezhe grlo slavchku
in ljubezen tiho gnije.
Kje naj se srechava? Skrivnost nama
prozhi odrezano roko: nisva she pripravljena.
8
Popoldne naju napade z zamerami, ochitki zaradi pomanjkanja varne lupine, usmiljenja. Trepetanje jesenskega listja sprozhi razigranost in slepeche blesketanje.
Delal bom bolj zavzeto, che bosh govorila o dobroti, in v tej predstavi bom imel manjsho vlogo, pazil bom, da ne pokazhem zob in ti ne ukradem denarnice.
9
Onkraj ograje konj, videl sem ga, kako mi je eksplodiral v glavi. Z vso mochjo sem ga zagrabil za rep in se spustil v dolino, proti mestu, razdeljenemu na dvoje. Rad imam make, ker ne jokajo, pa cheprav so vsepovsod s prelito krvjo to cvetje plameni v svetlobi in nam utira steze in poti dalech od vrtnic.
(iz zbirke V volchjempogledu, 2013)
* Poezija krizha samotno zemljo, / podpira njen glas v bolechini sveta. Eugenio Montejo, venezuelski pesnik (1938-2008)
Alessio Brandolini, italijanski pesnik in knjizhevnik, se je rodil v mestu Frascati (Castelli Romani) leta 1958, zhivi v Rimu. Leta 1991 je prejel nagrado Montale za knjizhno she neobjavljeno pesnishko zbirko L'alba a plazma Navona (Jutro na trgu Navona), ki je izshla nato pri milanskem zalozhniku Scheiwillerju. Leta 2002 je objavil pri zalozhbi Manni-Lecce knjigo Divisori orientali (Vzhodne pregrade) in zanjo prejel nagrado Alfonso Gatto 2003. Leta 2004 je pri zalozhbi LietoColle (Faloppio — Como) izshla njegova tretja zbirka Poesie della terra (Pesmi o zemlji), ki je bila prevedena tudi v shpanshchino in she prej revijalno tudi precej pesmi v slovenshchino v mojem prevodu. Pri trzhashki zalozhbi II Ramo d'Oro je izshla leta 2005 knjiga Ilmale inconsapevole (Nezavedno zlo), marca 2007 pa pri LietoColle zbirka Mappe colombiane (Kolumbijski zemljevidi). Leta 2008 je pri rimski zalozhbi Azimut izdal Tevere in fiamme (Tibera v plamenih) in dve leti kasneje pri LietoColle Il fiume nelmare (Reka v morju). Tik pred izidom je zbirka Nello sguardo del lupo (V volchjem pogledu), z letnico 2013. Pri rimski zalozhbi Empiria je leta 2013 objavil zbirko kratkih chrtic Un bosco nel muro (Gozd v zidu). Objavlja v shtevilnih italijanskih revijah in antologijah. Organizira readinge in literarna srechanja, zlasti s skupino I libri in testa (Knjige v glavi), ki je tudi na internetu (www.ilibrintesta.it). Ustanovitelj in urednik internetne revije podob, idej in Poezije www.filidaquilone.it (Niti papirnatega zmaja), kjer je bilo doslej predstavljenih s precejshnim izborom pesmi v izvirniku in prevodu tudi vech slovenskih pesnikov, med zadnjimi so Alesh Shteger, Alojz Ihan, Magdalena Svetina Terchom, Jozhe(k) Shtucin in Andrej Medved. Od leta 2011 se ukvarja tudi z zalozhnishtvom, saj je ustanovil v Rimu zalozhbo Edizioni Fili d'Aquilone in v knjizhni zbirki i fili (nitke) izdal dvojezichno zhe pet zbirk. Je tudi zavzet prevajalec in divulgator.
Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich
Helmuth A. Niederle
PARODIJA NAJINE LJUBEZNI
Vsaka chrka
Vsaka chrka ima svoj prostor v abecedi.
Vsaka senca svojo svetlobo.
Vsak kraj svojo zgodbo.
Vsaka reka svojo strugo.
Vsaka zvezda svojo krozhnico.
Vse ima svoj prostor.
Edino sanje so potepuhi brez doma.
Dih v dihu
Dih v dihu glas v glasu zvok v zvoku beseda v besedi
Vsi nejasni samemu sebi in med sabo
V smetnjakih
je she dovolj prostora.
Parodija najine ljubezni
Sedish naga
na mojih kolenih,
se pustish voljno
bozhati.
Me poljubljash.
Dotikash se me
zdaj z nezhnostjo,
zdaj z ostrim pozhelenjem.
Za tabo je zrcalo, v katerem neki par — nama za las podobna prevara — pochenja isto kot midva.
V obnashanju nas shtirih je nekaj tujega in absurdnega.
Odhod
I
Med
zhalovanjem in
spomini:
Zadnja slika pokrajine.
Posamezne svetlobne tochke se zasvetijo
preden se popolnoma ne stemni.
III
Razbiti obraz
se pogrezne v pesek.
Spomin hiti
nepazljivo mimo. Tezhki
kamen se razpne in gre.
IV
Dnevi se spremenijo
v pepel.
Vchasih
iz njega
pozhenejo
rastline.
V
Roka
na prijateljevi
rami.
K tej
sliki
ni
mogoche
nichesar pripomniti.
VI
Med dnevnim sanjarjenjem se obrazi zamenjajo v nove uganke.
Ni zachetka.
IX
Zvecher shtevilni nachrti postlani v zaspanosti.
Zjutraj
priteka
hrup
v sobo.
Riba
pogoltne
dan.
Zvecher: nachrti.
X
Iznajdba sveta
iz plesa barv.
V	soncu obrisi
zhenskega obraza — dolge trepalnice razdelijo
rumeno ploshcho v odseke.
Temno rdeche odtrga sonce od modrega pasu morja.
XVI
V	daljavi proga oblakov
nad gorami
nakopichene gmote kamenja vmes
raztreseno zelenje:
premalo
za prezhivetje.
XVIII
Otroshki obraz se upira dolochitvi: Pogled in nenadoma ti je
prijetno. Tu je zhe kozha,
ki shchiti kosti.
XVIII
She en odhod v prihodnost, spet eno od sijajnih.
Sanje,
onesnazhene z zemeljskim spancem.
XIX
Obraz se raztrga slika postane motna dezh zachne pechi.
Vse se izgublja v vetru.
Nejasen madezh v spominu.
XX Spet
je potonil vecher,
sedela sva skupaj,
govorila o raznih mozhnostih: daljna upanja
v nebeshko oddaljenih vishavah.
Prihajajoche jutro
naju bo nashlo siva:
Chas bo za petje.
Nemshki izvirniki so izshli v publikaciji »Helmuth A. Niederle - Gedichte / PODIUM PORTRÄT 47«, Dunaj 2009.
Helmuth A. Niederle, avstrijski pisatelj, prevajalec in urednik, se je rodil leta 1949 na Dunaju, kjer je na univerzi shtudiral etnografijo, umetnostno zgodovino in sociologijo. Poleg dolgoletnega delovanja v dunajski Avstrijski druzhbi za literaturo (Österreichische Gesellschaft für Literatur) je kot novinar in publicist sodeloval pri razlichnih revijah in chasopisih in se udejstvoval kot urednik in izdajatelj shtevilnih antologij, zbornikov in prirochnikov. Med drugim je uredil antologijo avstrijskih manjshin in priseljencev, ki je pod naslovom Tujina v meni (Die Fremde in mir) leta 1999 izshla pri celovshki Mohorjevi zalozhbi. Veliko zaslug si je pridobil tudi v okviru mednarodnega Penkluba z zavzemanjem za zapostavljene in preganjane pisatelje povsod po svetu. Niederle je ta chas predsednik avstrijskega Penkluba. Objavil je vech pesnishkih in proznih zbirk; med drugim pesnishko-likovni mapi Etüden (Etude), 1973, in Aufbruch (Odhod), 1981, ter knjigo kratke proze Nicht nach Ithaka (Ne v Itako), 2003.
Prevod in zapis o avtorju Lev Detela
Likovna priloga
Marusha Avgushtin
SKICA ZA PORTRET IRENE MAJCEN
Ilustratorski opus Irene Majcen lahko opredelimo kot slikarsko zajeto literarno pripoved za otroke, mladino in odrasle, ki se ji je avtorica posvetila zhe kmalu po diplomi. Kadar ji je uspelo izbrati snov za svojo likovno interpretacijo, so bile to pravljice in miti z arhetipskimi vsebinami, v katerih je s chopichem odkrivala in belezhila chloveshke globine, ki privlachijo njeno umetnishko naravo. Besedila, med njimi she posebej tista, ki so namenjena odraslim bralcem, v slikarki pobudijo kompleksno likovno interpretacijo, od nezhne senzibilnosti (Slovenski pesniki o cvetju, Mladinska knjiga, 1997) do dramatichnih, humornih in ironichnih pripovednih razsezhnosti (Zgodbe s panjskih konchnic,, Mladinska knjiga, 1993), medtem ko je v pravljicah najmochnejsha v ekspresivni poudarjenosti (Beowulf, DZS, 1996).
Slikarski izraz Irene Majcen je avtorsko jasno prepoznaven najprej v kompoziciji, s pogosto diagonalno grajenimi prizori, v katerih se velike figure in predmeti v ospredju konchujejo v majhnih v ozadju, s »praznim« osrednjim prizorom, ki sugestivno stopnjuje skrivnostnost in tesnobo, izjemno sochna in bogata barvitost, uglashena na vsebinsko pogojen prevladujochi ton in shtevilne chloveshke in zhivalske figure v najrazlichnejshih polozhajih, lahko tudi strashljivih izrazov, umeshchene v krajinska in arhitekturna okolja.
S suverenim obvladanjem slikarske tehnike tempere izvablja avtorica najrazlichnejshe barvne odtenke, posebno naklonjenost pa se zdi, da ima do bele barve, s katero bogati in plemeniti slikarske prizore. Njena posebnost so bele linije, s katerimi pozhivlja celotne prizore in z njimi dosega posebno zhivost in ritmichno razgibanost. Prana tempera v Zgodbah s panjskih konchnic Lojzeta Kovachicha razkriva umetnichino mojstrstvo tehnichne perfekcije z asociacijo na naslov vsebinsko rafiniranih pripovedi.
Kakor je slikarka v likovnih podobah suvereno in izvirno interpretirala Kovachichevo besedilo, tako verjamemo, da bi z bogato razvejano, kontrastno likovno izraznostjo mogla brez literarnih predlog polno upodobiti svoje poglobljeno intelektualno in emocionalno dozhivljanje sveta v abstraktnem slikarskem jeziku. Zato si zhelimo, da bi nadaljevala svoje delo tako v ilustriranju realistichno spoznavnih zahtevnih besedil za odrasle, kakor z odstiranjem svoje notranjosti v likovni govorici.
Irena Majcen
LIKOVNA DELA / ILUSTRACIJE /
1	Vprashanje, 1999, ilustracija pravljice, tempera, 34 x 28
2	Sen kresne nochi, 1988, ilustracija zgodbe, tempera, 16 x 16
3	Pastorala, 2012, ilustracija pesmi, meshana tehnika, 30 x 28
4	Vetrnice, 1997, ilustracija pesmi, tempera, 15,5 x 10,5
5	Pastorala, 1993, ilustracija zgodbe, tempera, 28 x 41
6	Vida, 1993, ilustracija zgodbe, tempera, 28 x 41
7	Vida, 2013, meshana tehnika, 27 x 36
8	Pevcu, 2002, ilustracija pesmi, meshana tehnika, 27 x 38,5
Naslovnica
9	Vprashanje, 2012, ilustracija pesmi, meshana tehnika, 30 x 28
Irena Majcen je bila rojena leta 1948 v Mariboru. Leta 1972 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju.
Med letoma 1972 in 1977 je kot ilustratorka v Findhornu na Shkotskem skrbela za likovno opremo pri zalozhbi Findhorn Publications. Od 1977 do 1982 je bila likovna pedagoginja na osnovni sholi Zvonka Prunka v Ljubljani. Od 1982 do 1996 je bila samostojna umetnica -ilustratorka. Od 1996 do upokojitve v letu 2012 je spet delovala kot likovna pedagoginja na Srednji poklicni in strokovni sholi Bezhigrad v Ljubljani.
Slikarka zhivi in dela v Ljubljani. Ilustrirala je 37 knjig za otroke, mladino in odrasle za shtevilne slovenske zalozhbe. Imela je vech samostojnih razstav in sodelovala na shtevilnih skupinskih razstavah doma in v tujini, med njimi na Mednarodnem bienalu ilustracij v Bratislavi. Leta 1995 je prejela plaketo Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracij.
Damir Globochnik
ILUSTRATOR JOZHE BERANEK
Delovanje likovnih ustvarjalcev v partizanih in ilegali velja za pomembno in skrbno raziskano poglavje slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Partizanska grafika in risba sta bila eden izmed temeljev povojnega likovnega razvoja, ustanovitve Akademije upodabljajochih umetnosti in mednarodnega grafichnega bienala v Ljubljani.
Likovno ambicioznejsha dela s partizansko tematiko so nastala shele po koncu vojne. Dobrshen del likovne opreme ilegalnega in partizanskega tiska so predstavljala dela v risarskih tehnikah, med katerimi so bile tudi satirichne ilustracije in grafike, ki so imele agitacijski in propagandni namen. Sprostitev s pomochjo humorja naj bi pomagala dvigovati moralo. Satira v besedi ali risbi je sluzhila kot propagandno orozhje v boju zoper okupatorje in njegove domache sodelavce. Manj znano dejstvo pa je, da so tudi domobranci uporabljali karikaturo in satirichno ilustracijo v protipartizanskem boju.
Domobranci so se zavedali udarne mochi partizanske oziroma komunistichne propagande. V Slovenchevi recenziji bozhichne razstave v ljubljanski Galeriji Obersnel lahko preberemo: »Poglejmo nashega sovraga komunista! So morda njegovo najhujshe orozhjepushke? Nikakor ne! Mnogo vech ljudi je ubil nashemu rodu s potiskanim in poslikanim papirjem. Zlochinsko izrabljanje najplemenitejshih chustev — to je najtezhje orozhje nashih komunistov. Usuzhnili so si umetnost in v njeni plemeniti obleki so priblizhali svoje blodne ideale tudiposhtenim ljudem. Danes sicer tudi ti vedo, da nekaj ni v redu, a she vedno se jim v glavah vrti od sladkega strupa.
Umetniki lika, ki, ki niste oskrunili svojega poslanstva s sluzhbo velezlochinstvu, vi, ki ste ostali zvesti narodu, poslushajte proshnjo svojih rojakov! Vashe dleto naj kleshe domovino — mater doloroso; vash chopich naj nam prichara zarjo vstajenja nashega rodu. Naj ob pogledih na vasha dela zarozhja mech v rokah borca, nuj se v svetem zanosu orosi oko matere.« (»Za domovino, za edino ... / Misli ob razstavi galerije Obersnel«, Slovenec, 1944, sht. 5)
Umetnik, ki je prevzel nalogo osrednjega domobranskega propagandnega risarja, je bil Jozhe Beranek. Od jeseni 1944 je deloval v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva. Opremljal je istoimensko revijo in risal propagandne domobranske plakate (npr. Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda, Darujte za zimsko pomoch, Za blagor ochetnjave, V usodnem trenutku nozh v hrbet). V reviji Slovensko domobranstvo lahko februarja 1945 preberemo: »Danes sedi Jozhe Beranek v sinji uniformi domobranskega chastnika v svojem ateljeju in rishe za 'Slovensko domobranstvo'. Ni se odtegnil klicu chasa, razumel ga je in mu sledil. Kot je pred to revolucijo navdushevalpreproste in izobrazhene s svojimi virtuozno risanimi ilustracijami narodnega blaga, tako je sedaj eden izmed glavnih sodelavcev domobranske revije. Vsako shtevilko polni z risbami
iz bojev protikomunistichnih borcev, s shaljivimi stranmi in ilustracijami pesmi. Ne omejuje se na revijo, ampak tudi sicer posega v vrvezh revolucionarnega boja s svojimi plakati, slikarsko opremo broshur in letakov.« (Jozhe Dolenc, »Porochnik Jozhe Beranek«, Slovensko domobranstvo, 1945, sht. 14)
Shtirinajstdnevnik Slovensko domobranstvo je zachel izhajati 3. avgusta 1944. Revija je objavljala fotografije in ilustracije, med katerimi so bile tudi karikature. Beranek, ki je za revijo zachel risati v 2. shtevilki, je na satirichnih ilustracijah in karikaturah prikazoval partizane in njihove sodelavce kot razcapane, ushive razbojnike in morilce, ki ropajo podezhelsko prebivalstvo. V boju so strahopetci, njihovi voditelji komunisti pa so kriminalci. Na realistichnih risbah je prikazoval partizansko nasilje, vojashke in druge prizore.*
V dinamichni predstavitvi karikiranih protagonistov, na primer v rubriki »Humor za domobrance«, so vidni celo vplivi amerishkega stripa (Walt Disney) in risanega filma, ki so bile prisotni tudi pri nekaterih sochasnih Beranekovih ilustracijah del za otroke in mladino (npr. Janko Samotar, »Moj prvi in zadnji lov«, Vrtec, 1943/1944, sht. 6).
Biografski podatki in ilustrirana dela
Jozhe (Josip) Beranek je bil rojen 22. junija 1913 v vasici Piskova Lhota, okraj Podebrady na Cheshkem.** Ko je bil star devet let, se je njegova druzhina preselila v Zagreb, leto zatem pa v Ljubljano. Njegov oche Jan je sluzhboval kot vojashki godbenik v jugoslovanski vojski. Mati Vilemina Teplicky je bila gospodinja. Jozhe Beranek je leta 1930 konchal meshchansko sholo, pet let pozneje pa je diplomiral na oddelku za gradbenishtvo in arhitekturo na tehnichni srednji sholi v Ljubljani (arhitektonsko gradbeni oddelek). Dobil je shtipendijo za nadaljevanje shtudija na visoki umetnishki sholi v Pragi. Iz Prage se je vrnil po prvem letu shtudija zaradi materine smrti. Pomagal je skrbeti za brata in sestre. Zaposlil se je v ljubljanskem Saturnusu kot tehnichni risar in oblikovalec. V prostem chasu je risal. Jozhe Beranek je bil tudi dober shportnik. Metal je kopje in smuchal. Slovel je kot odlichen vratar pri rakovnishkem nogometnem klubu Korotan. Leta 1940 se je porochil z Marijo Lupinc. Leta 1941 je bil izbran na razpisu Slovenca za pogodbenega risarja-ilustratorja. Leta 1943 se je v zakonu rodil sin Marko. Januarja 1944 je vstopil v domobransko vojsko s chinom artilerijskega podporochnika, ki ga je pridobil v jugoslovanski vojski shtiri leta prej. Zaposlitev pri Slovencu je lahko obdrzhal samo pod pogojem, da se avgusta 1944 pridruzhi domobrancem. Dva meseca je prezhivel na postojanki v Borovnici. Jeseni 1944 je bil porochnik Jozhe Beranek nastavljen v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva, ki je bil neposredno pod poveljstvom generala Rupnika. V propagandnem oddelku domobranstva je bil kot risar aktiven do konca vojne. Maja 1945 je Jozheta Beraneka partizanska oblast aretirala in odpeljala v zbirno delovno taborishche Shentvid, v katerem je za njim izginila vsaka sled. Vdova
Marija je shele leta 1969 dobila izpisek iz mrlishkega lista in potrdilo, da ga shtejejo za mrtvega od 1. 6. 1945.
Beranek je bil likovni samouk. Likovno znanje si je nabiral s pomochjo reprodukcij in slikanic ter prerisovanja razlichnih ilustracij. Po nasvete in korekture je obchasno zahajal k Bozhidarju Jakcu. Leta 1944 je obiskoval privatno risarsko sholo Franceta Gorsheta. Izvrstno je obvladal razlichne nachine risbe od realizma do karikaturnega preoblikovanja anatomije chloveshkega in zhivalskega telesa. Ilustracije Pohorskih pravljic so Tineta Debeljaka spominjale na ilustracije Vesnanov in nasploh na secesijsko risbo (po: td. (Tine Debeljak), »Jozhe Tomazhich: Pohorske legende«, Slovenec, 1942, sht. 279).
»Porochnik Jozhe Beranek je rojen ilustrator. Tri stvari, kijih — poleg kopice manj vazhnih — Zahteva vsaka ilustracija, ima v polni meri: tochno, virtuozno risbo, ki ne delajo tezhav she tako nenavadni in zaviti problemi svetlobe in sence, neobichajnih dr%h teles, vedno z nove strani gledan prostor; razgibano, nikoli navelichano domishljijo, ki mu omogochi, da tudi v dajshih slikanicah gledalca stalno privlachi in ga zadovolji; in she tretjo lastnost, ki je za ilustracijo, namenjeno preprostim in inteligentom, prav tako vazhna, namrech jasnost ideje, poenostavljenje vseh problemov, zagrabitev glavne, che tudi dostikrat le zunanje vsebine teksta, tako da podoba ne dela gledalcu nobenih tezhav v razumevanju inpodozhivljanju.« (Jozhe Dolenc, »Porochnik Jozhe Beranek«, Slovensko domobranstvo, 1944, sht. 14)
Vechina Beranekovih ilustracij je nastala od leta 1941, ko je pogodbeno zachel sodelovati s Slovencem. Z naslovnicami in ilustracijami je opremljal knjige Slovencheve knjizhnice (mdr. naslovnica za prvo knjigo v zbirki, povest Janeza Jalna Trop brez zvoncev, 1941). Ilustriral je vech pripovedk Jozheta Tomazhicha: Pohorske pravljice (1942, 29. zvezek Slovencheve knjizhnice), Pohorske bajke (1943, 66. zvezek Slovencheve knjizhnice), Pohorske legende (1944, 84. zvezek Slovencheve knjizhnice), Botra vila (1944, samozalozhba), Charovnichina hchi-Mrtvo srce (1944, samozalozhba), knjigo Herya Ridera Haggarda Rozha Sveta (1943, Slovencheva knjizhnica, 35. zvezek), zbirko ljudskih pripovednih pesmi Peli so jih mati moja (1943, Slovencheva knjizhnica, 60. zvezek), drugi del romana Radivoja Reharja Argonavti (1943, Slovencheva knjizhnica, 67. zvezek), knjige Carla Vigliettija Izgubljen poklic (1943, Mladinska zalozhba), Kristine Hafner Zmaj Mocheraj in druge legende in pravljice (1943, Ljudska knjigarna), Stanka Lapuha Chrni svatje (1944, Slovencheva knjizhnica, 75. zvezek). Narisal je ilustracije za shaljivo povest Rada Murnika »Matajev Matija«, ki je izhajala kot podlistek v tedniku Domoljub (1941, sht. 43—52, 1942, sht. 1—17). Beranekove ilustracije so objavljene tudi v Slovenchevem koledarju za leto 1942 (Lea Fatur, »Che burja trese cvet ...«, str. 247—286) in za leto 1944 (France Kunstelj, »Na Stopah«, str. 154—169, Lea Fatur, »Kaj nam je pravil piskrovez ...«, str. 169—173).
Za najbolj znano Beranekovo delo velja »roman v slikah« Quo vadis (po Sienkiewiczevem romanu, priredil Edvard Traven). Beranek je slikanico, ki obsega 420 podob, delno narisal pod vplivom Harolda Fosterja (Princ Valiant, od 1937). Izhajala je leta 1943 v Slovencu. Ob ponatisu v samostojni publikaciji je urednishtvo
Slovenskega doma oznachbo »roman v slikah« pojasnilo na naslednji nachin: »To se
pravi, da je vsa zgodba romana prikazana v slikah, ki so bistven del te nove knjige. Besedila, Zvesto posnetega po besedilu izvirnega dela, je samo toliko, kolikor je za razumevanje podob in Zaporedje dogajanja neogibno potrebno.«
Kot slikanice so bile zasnovane tudi pravljice in pripovedke Jozheta Tomazhicha
Drvarka Marija (1943, pred samostojno izdajo je izhajala v Slovenskem domu, samozalozhba, 124 strani in ilustracij), Pastirchkova nebesa (1943, prva objava prva tako v Slovenskem domu, Ljudska knjigarna, 50 str.), Dravska rozha (1943, samozalozhba, 126 str.) in Oglarjev sin (1944, samozalozhba, 132 str.). Tine Debeljak je v Slovencu zapisal, da sta Beránek in Tomazhich »ustvarila nov tip izvirne mladinske slikanice, ki se je nashi mladini zelo priljubila« (T. Debeljak, »Tomazhich: Pohorske legende«, Slovenec, 1944, sht. 104). Sodelovanje obeh avtorjev »vnasha v slovensko mladinsko slovstvo originalen tip domache slikanice, pri chemer si lep moralni uspeh druzhno delita pisatelj in ilustrator«. (»Tomazhichev 'Oglarjev sin'«, Jutro, 1944, sht. 61)
* Dokumentarno vlogo je imela v reviji Slovensko domobranstvo predvsem fotografija. Vechino fotografij in fotoreportazh je najbrzh posnel fotograf Ivan Pavlovchich, chlan Organizacijskega shtaba VI. oddelka Slovenskega domobranstva.
** Biografski podatki po: Marijan Trshar, »Ilustrator Jozhe Beránek ...«, v: Jozhe Tomazhich, Dravska rozha, Celje 1993, str.132.
Tolovaj Hroz-Tito v »llimue. rotiiprjifi iG-F-£rspii(l (uvnriš maršal, pri jamo... še bolj prijazno.,.« ZloZuicc zncri'liskili zaporov st. ¿S": »Di.t< da... SnIIIu ti l;(Iit-M licpo, znas družb — A benisli Kranjci neka vieniju, tla uiesniH vise razbojnik i komunista. Nokn samo viernjn oni, da sam — veliki Jugoslavcn...!
»Tolovaj Broz-Tito v 'Rimu'«, Slovensko domobranstvo, 28. 9. 1944, sht. 5
Ciril Gale
»PREZRTI« MUSTER
Najboljsha dela »slovenskega Disneya« ostajajo v javnosti v glavnem neznana ... Morda se ta ugotovitev na prvi pogled zdi nenavadna, saj je bilo v zadnjih letih o Mikiju (Nikolaju) Mustru (Murska Sobota, 1925) in njegovem opusu v slovenskih medijih zhe razmeroma precej objavljeno, tako da bralec dobi vtis, da je o legendarnem umetniku vsaj v osnovnih potezah dovolj informiran. V mislih nimamo vseh tistih »stripologov«, ki vztrajno zapisujejo, »da je strip o pustolovshchinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika dve desetletji izhajal v Slovenskem porochevalcu ...« Ti pisci so se verjetno rodili po letu 1960, ko so se vplivnezhi v medijskih vodah odlochili, da »zdruzhijo« dva tedaj osrednja slovenska dnevnika v enega. Shlo je za Slovenskiporochevalec in Ljudsko pravico, ki so ju zdruzhili v dnevnik Delo. Znameniti stripi o treh junakih Mustrovih stripov pa so izhajali od leta 1952 do leta 1973 v takratnem tedniku TT(Tedenska tribuna), ki je bil znan tudi po tem, da so ga mnogi, zlasti mlajshi ponavadi zacheli brati na zadnji strani, kjer je kot podlistek »kraljeval« Mustrov strip.
Kasnejshe povojne generacije seveda Slovenskega porochevalca bolj ali manj niso poznale, zato tudi niso poznale tistih Mustrovih stripov, ki so dobro desetletje izhajali v njem, imenovali pa so jih »slikanice«. V Prirochnem leksikonu Slovenskega knjizhnega zavoda najdemo naslednjo »klasichno« definicijo stripa: »STRIP (angl.), publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo ...« To pa pomeni, da so t. i. »chasopisne slikanice« v bistvu prav tako »le« stripi. Vsaka omembe vredna svetovna teoretichno-zgodovinska knjiga o deveti umetnosti vsebuje tudi dela, ki bi jih nashi »stripologi« opredelili s pojmom »slikanica«, vendar pa nikjer ni zaslediti trditve, da gre pri stripih z besedilom pod slikami za nekaj drugega kot za strip.
In zakaj ima prichujochi zapis naslov »Prezrti« Muster? Iz preprostega razloga: nash mojster je v Slovenskem porochevalcu mnogo let risal »slikanishke« stripe, ki v nichemer ne zaostajajo za njegovimi pravimi stripi (z oblachki znotraj risb), ki jih je objavljal v Tedenski tribuni. Nekatere od teh »slikanic«, kolikor je primerjava sploh ustrezna, sodijo med Mustrova najboljsha dela. Vechina teh stripov (s tiskanimi besedili pod risbami) je nastala po priredbi svetovno znanih knjizhevnih del Jamesa Oliverja Curwooda, Jamesa Fenimora Coopra, Rudyarda Kiplinga, Marjorie Kinnan Rawlingsove, Samuela Scowilla in Waldemarja Bonselsa, namenjenih predvsem otrokom in mladini. Besedila je najvechkrat prirejal novinar in urednik Tit Vidmar, nekatera pa so izvirno napisali slovenski avtorji: Vlado Firm, Janez Trnovc, Mimi Malenshek, Vera Albreht in tudi sam Muster. Med stripe, ki zasluzhijo posebno pozornost, bi uvrstili naslednja dela (glede na
kvaliteto ilustratorskega prispevka Mikija Mustra): Medvedek Neewa, Lupinica, Za ochetom, Stezosledec, Ostrostrelec, Snezhek, Kazan, Baree, Dzhungla, Tiki in Luchka na severu. V drugo skupino stripov, nastalih po tujih literarnih predlogah, bi sodili: Mali Jody, Poslednji Mohikanec, Velika stava, Pot v neznano in Chebelica Maja. Vsaka od obeh skupin ima svoje znachilnosti, po katerih ta dela lahko razvrstimo. Medvedek Neewa je v risarskem pogledu Mustrovo najboljshe delo, kot je v razlichnih intervjujih tudi sam poudaril. Od prve do zadnje risbe so vse narisane v natanchnem realistichnem slogu in na povsem enakem nivoju ter nedvomno sodijo v svetovni vrh te zvrsti. Na podobnem nivoju in v enakem risarskem slogu so ilustrirani she naslednji stripi: Za ochetom, Ostrostrelec, Stezosledec, Kazan, Baree in Dzhungla.
Che je Muster pri omenjenih stripih sprva mojstrsko uporabljal tudi raster, ga je pri Lupinici, ki je nastala po istoimenskem delu Vere Albreht, povsem opustil, vendar kvaliteta risbe niti najmanj ne zaostaja za predhodnicami. Nekaj posebnega pa sta Luchka na severu in Tiki. Za oba stripa je besedilo napisala slovenska pisateljica in prevajalka Mimi Malenshek. Medtem ko bi lahko rekli, da je Luchka na severu risarsko zelo podobna na primer Kazanu ali Dzhungli, pa je Tiki chisto drugachna posebnost. Muster je namrech Tikija ilustriral v zanj nenavadnem slogu. Zdi se, da je uporabil slikarsko tehniko, vse ilustracije so v sivih tonih brez izrazitih obrisnih chrt, znachilnih za njegove druge stripe. Che bi skushali primerjati omenjeno Mustrovo delo s sodobnimi ilustracijami na podrochju devete umetnosti, bi lahko rekli, da she najbolj spominja na 3D tehniko. Oba stripa, tako Luchka na severu kot Tiki, sta postala med takratnimi bralci izredno priljubljena. Po Luchki, glavni junakinji, so celo poimenovali sladoled Ljubljanskih mlekarn, ki je ravno zaradi mojstrske zgodbe in privlachnih reklamnih ilustracij postal pravi prodajni hit. Seveda pa avtorja stripa Luchka na severu nista prejela za to krajo avtorstva nobenega plachila. She vech: nihche ju niti ni vprashal za dovoljenje.
Nekaj pozornosti je treba posvetiti she dvema stripoma: Gozdnim prijateljem in Snezhku. Prvo delo je nastalo po izvirnem besedilu slovenskega pisatelja Vlada Firma, dogaja se na nashih tleh in v njem nastopajo domachi — slovenski — »junaki«. To so antropomorfizirane zhivali, ki kot tipichne zhivijo v nashih gozdovih, in prav shkoda je, da ti junaki niso zazhiveli tudi v prvem slovenskem risanem celovechernem filmu, ki ga je sicer tedaj v sodelovanju z Viba filmom pripravljal Klub devete umetnosti.
Snezhek je poglavje zase. Avtor besedila in risb je izjemoma isti: Miki Muster. Dogajanje je postavljeno v nashe kraje, risbe so v slogu, ki nekoliko spominja na tiste v Lupinici. Gre zgolj za chrtne risbe brez sivih vmesnih tonov. Junaki, ki nastopajo v Snezhku, so narisani v realistichnem slogu z rahlim karikiranjem, zmeraj »obrtno« brezhibno. Glede samega besedila pa lahko omenimo le izjavo slovenskega knjizhevnika in prevajalca Branka Gradishnika, ki je zhe pred leti
dejal, da je prava sramota za podeljevalce Levstikove nagrade, da med nagrajenci (she) ni Mikija Mustra.
Pri poznejshih Mustrovih stripih, ki so izhajali v Slovenskem porochevalcu, pa je opazen dolochen upad kvalitete ilustracij. Avtor se je v tistih letih zhe vzporedno zachel ukvarjati z animiranim filmom in kasneje she z risanjem reklamnih filmov. Verjetno je prav zato poenostavil svojo stripsko risbo, kot je to ochitno tudi pri znamenitih stripih o pustolovshchinah Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Zadevni mejnik v Tedenski tribuni je epizoda Na olimpijado, v Slov. porochevalcu pa Velika stava. Resnici na ljubo je sicer treba rechi, da so tudi ti poznejshi stripi zgledni dosezhki, le razlika v kakovosti in natanchnosti risbe je razmeroma znatna. Ponatis tukaj omenjenih Mustrovih »slikanic« v knjizhni obliki bi verjetno slovenski javnosti predstavil avtorja v novi, she lepshi luchi. Zhal pa ta dela, razen redkih izjem, ostajajo shirshi javnosti povsem neznana.
Seveda ni namen tega zapisa, cheprav omenja manj izstopajoche strani Mustrovega opusa, da bi omejil pomen najpopularnejshega slovenskega ilustratorja 20. stoletja. Ravno nasprotno! Namen je predvsem spodbuditi umetnostne kritike k razmisleku o dejanski vrednosti Mustrovih del. Posebno pozornost bi lahko namenili prav stripom iz Slov. porochevalca (dva od njih sta izshla zhe v dnevniku Delo: Chebelica Maja in Pot v neznano), ki zasluzhijo poglobljeno obravnavo, tudi v obliki znanstvenih shtudij, da bi Muster konchno dobil tako mesto v slovenski likovni umetnosti, kot mu upravicheno pripada.
P. S.: Kako zanemarjeno je podrochje Mustrovih »stripskih slikanic«, kazhe npr. bibliografija Mustrovih del v katalogu k razstavi v Dolenjskem muzeju (Novo mesto, 1995); tu je podatek, da je avtor dveh besedil Lojze Kovachich: Morski razbojnik in Prijatelja (brez navedbe, da je oboje izshlo v reviji Pionir, letnika 19541955 in 1955-1956). V resnici sta Kovachich in Muster le avtorja Morskega razbojnika, medtem ko Prijatelja nima nobene zveze z njima (tekst Vojko Novak, risbe France Slana). V isti bibliografiji so she druge netochnosti (npr. da so Mustrove slikanice izhajale v Slov. porochevalcu »od leta 1955 dalje«, cheprav je M. Neewa izhajal od novega leta do maja 1954).
Miki Muster: Medvedek Neewa (po J. O. Curwoodu priredil Tit Vidmar); Slovenski porochevalec (zachetek izhajanja v novoletni shtevilki), 1., 2., 3. jan. 1954. Isto ponatis: Delo, 13. feb. 1973. Prva knjizhna izdaja: zalozhba Nash tisk, Ljubljana 1954; tudi v srbohrv. z naslovom Medvedich Niva, 1955 (z novo Mustrovo naslovnico).
Esejnica
Ivo Antich
V ZNAMENJU SHTIRINAJSTICE (1914 - 2014)
(Kolazh citatov)
UVODNI ZAPIS
Stoletnica prve svetovne vojne je she posebno pomenljiva v balkanskem kontekstu, ki je tako ali drugache usoden tudi za Slovenijo, cheprav se je nedavno od njega »odcepila«; gre namrech za dejstvo, da je za usodo vsakrshnih etnij primarno kljuchen bio-geografski dejavnik (germanski plaz v smeri Jadrana je Slovence zrinil do Karavank, ki so bile za ta prodor v habsburshkem tisochletju predindustrijske, predzheleznishke tehnologije vseeno znatna ovira; osrednja slovenska »dolina« je nizhinsko odprta, in she to le deloma, zgolj proti panonskemu vzhodu, od koder so Ogri v stiku z Germani odrezali juzhne Slovane od Chehov in Slovakov). »Fascinantna« letnica 1914 (annus mundi) evocira zachetek prve vojne svetovnih razsezhnosti in sarajevski atentat kot njen sprozhilec, obdan s simboliko: habsburshkega prestolonaslednika je na dan sv. Vida ali praslovanskega Sventovida (istega dne v Rusiji atentat na Rasputina; sicer tudi dan legendarne kosovske bitke) ubil bosenski Srb Gavrilo Princip, chigar ime nekaterim pomeni principialno oznanilo »angela Gabrijela« za rojstvo nove epohe v evropski in svetovni zgodovini. Atentati na izstopajoche oblastnishke subjekte so od pradavnine nachin ukrepanja zoper avtokracijo (Egipt, Asirija, Babilon, Perzija itd.), pri tem pa se »simptomalna shtirinajstica« pojavi kot zachetek atenske in sploh evropske demokracije: leta 514 pred n. sht. Harmodij in Aristogejton v Atenah zabodeta tirana Hiparha, nakar ju slavijo kot heroja, saj je bil tiranicid za Grke chastno dejanje (po neki razlagi njun motiv ni bil politichen, shlo naj bi le za osebno rivalstvo med homoseksualci). Znamenit antichni atentat je tudi umor Cezarja v luchi arhetipskega spopada med republiko in monarhijo (44 pr. n. sht.; v kit. in jap. mitologiji je shtirica neugodna, izgovarja se enako kot smrt); tudi drugod po svetu mnogi tovrstni napadi na vladarske osebe (npr. ubita dva japonska cesarja, cheprav je »ten-no« tretiran kot bozhanstvo); prvi zapis rimske Emone leta 14 n. sht., leta 1144 prvich Laibach. Prichujochi zapis je uvod v kompozicijo krajshih proznih in pesemskih besedil, tudi odlomkov, ki v zgoshcheni obliki znachilno osvetljujejo stoletje 14 — 14; vodilna nit tega niza je sled konstantne inherentne protislovnosti z elementi shizoidnosti v mitropsko-balkansko-slovanskem kontekstu, ki s tovrstnimi simptomi, po vsem sodech, izstopa vsaj v Evropi do te mere, da se ne zdi pretirana niti chrnohumorna oznaka »chrna luknja« ali »anus mundi« (parafraza »romantichne« oznake za Balkan »catena mundi«, povzete po Strabonu). V jedru gre za dolocheno negotovost in zbeganost inhibiranih kolektivnih etnoidentitet, ki se skushajo umestiti tudi v medsebojno izrazito kontradiktorne geopolitichne koncepte in sisteme, kot je razvidno v vsem chasu zadevne stoletnice (Dunaj —
Beograd, Rim — Moskva, revolucija kot vodilna svetinja in njena problematizacija vse do /samo/zanikanja: tako rekoch je »skoraj ni bilo«; podobni razponi od evforije do vprashljivosti glede osamosvojitve, tranzicije, chlanstva v EU itd.). Tekstu iz »rezhimske« broshure, izdane v Ljubljani ob atentatu na Ferdinanda, sledi enako uglashena pesem nedvomno iskreno prizadete slovenske pesnice-redovnice ob istem dogodku. Zoper oboje sta ostra idejna kontrapozicija chrtici Komanove (kot samouka pisateljica in kmechka delavka z ljudsko sholo tudi osebno »zhensko nasprotje« sodobnice, izobrazhene redovnice) in Koblarja z jugoslovansko-rusko bratsko navezo ter zatem avtorsko anonimna pesem in prozni tekst, ki razkrinkujeta pred vojno svetnishko chashchene Habsburgovce. Sledijo sholskopouchni teksti »Neosvobojenega brata« o Koroshki kot nepreboleli krivici z omembo letnice 1414 (zadnje »slovensko ustolichenje« koroshkega vojvoda). Komentar k dvajset let po Sarajevu ubitemu kralju Aleksandru (ta atentat je, poleg uboja kanclerja Dollfussa na Dunaju dva meseca prej, uvod — z odlogom — v drugo sv. vojno z njeno »obrnjeno« letnico 1941) sta anonimni zapis in Pregljeva ekspresivna zhalostinka. Govoriti o balkanskih atentatih brez omembe Bartolovega Alamuta, ki je romaneskna metafora tako za tigrovstvo kot deloma tudi za partizanstvo (kompartija teoretichno ni odobravala atentatorstva, a je njena VOS leta 1942 likvidirala »slovenskega predsednika« Natlachena), ni mogoche, zato odlomek iz njegove spremne besede z omembo glavnih diktatorjev, ki so vsi bili organizatorji in tarche atentatov, in mnenja nekega profesorja, da fenomen Alamut v bistvu »zadeva vsakogar«. Partizanska priredba pesmi Hej, Slovani se navezuje na Komanovo in Koblarja z omembo Stalina in Tita ter asociira tedaj aktualno geslo in program KPJ »od Trsta do Vladivostoka«. Dalje Vladimir Dedijer o moskovskem »razocharanju« glede Koroshke (podobno je Moskva »zatajila« tudi glede Trsta), pa Lojze Ude in Pavle Apovnik o podobnih razmerah na Koroshkem tako po letu 1918 kot po letu 1945. Na koncu odprto pismo Vladimirovega brata Stevana Dedijera premieru Djindjichu, ki je bil kmalu po tem pismu ubit v atentatu, sklepa krog z zachetnim »atentatorskim« Sarajevom (brata Dedijer in Djindjich so bosenski Srbi). Potemtakem se ponuja naslednja »hipotetichna« poanta: brez atentata ni pravega zgodovinskega rezultata.
(anonim)
ZLOCHIN V SARAJEVU
Tragichna smrtprestolonaslednika Fran Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenberg
Franc Ferdinand — umorjen. Ta vest se je raznesla na kresno nedeljo bliskovito po svetu in je pretresla vse.
Velika zhalost je objela Avstrijo, najvechja zhalost pa nas Jugoslovane, Slovence in Hrvate.
Razmere v Avstriji so silno zhalostne. Politika, ki je raztrgala drzhavo v dve polovici, v tostransko in ogrsko, je rodila le grenke sadove. Povsod nezadovoljnost!
Nezadovoljni so Nemci in Madzhari, ki so si hoteli s tako politiko zavarovati gospostvo nad drugimi narodi v drzhavi, a vidijo, da si ga kljub temu ne bodo mogli ohraniti, she bolj nezadovoljni so pa drugi narodi, ki bi jih Nemci in Madzhari radi imeli za pastorke in pepelchice, da bi po machehinsko zh njimi ravnali. Prestolonaslednik Franc Ferdinand je videl vse hudo, ki razriva osrchje Avstrije, in je tudi spoznal, odkod je. Za cilj svojega cesarovanja si je postavil prav veliki nachrt: preosnovati drzhavo, da bi bila spet mogochna, kakor nekdanje chase, obenem pa srechna mati srechnih narodov. Ta nachrt je strla sovrazhna krogla sovrazhnega Srba. Kdo ve, che vstane she tak mozh s tako jasnim pogledom in tako krepko voljo!
S Franc Ferdinandom so pa nesli v grob tudi mnogo upov nas Jugoslovanov. Franc Ferdinand je poznal nasho zvestobo, spoznal pa tudi, kako velik pomen imamo Jugoslovani, Slovenci in Hrvati, kot mochna strazha Adrije. Zato je imel resno voljo , dati nam tisto svobodo in tisto pomoch, ki jo zasluzhi tako zvest in tako pomemben narod. Nobenega dvoma ni, da bi se nam bila zhe v blizhnji prihodnosti, kakor je nekdaj pel Presheren, »vremena zjasnila in milshe zvezde nam, kot zdaj, sijale«!
Za Franc Ferdinandom pa zhaluje she posebno k a t o l i s h k a Avstrija in zhalujemo k a t o l i s h k i S l o v e n c i in H r v a t i. Franc Ferdinand ni bil le sam mozh globoke vere in zhivega katolishkega preprichanja, ampak je hotel tudi narodom s cesarsko mochjo braniti njih vero. Zakaj spoznal je, da je vera najdrazhje, kar imajo narodi, in da so verni narodi tudi najmochnejsha obramba drzhave. Zhe se dviga svobodomiselstvo in se od veselja rezhi, da se je zgrudil v grob tak mozh katolishkih nachel.
In kdo je zakrivil vso to nesrecho? Srb. Srbija sovrazhi Avstrijo. Pozabila je, da bi se brez Avstrije ne bila nikdar osvobodila turshkega jarma. A sedaj, ko je svobodna in se je v zadnji vojski zavedela svoje mochi, bi rada odtrgala od Avstrije she tiste pokrajine, kjer je kaj Srbov, celo tiste, kamor so nekdaj v turshkih chasih pribezhali v varno zavetje, in she vech. Rada bi dobila Dalmacijo, in zhe o Trstu sanjajo od zmag omamljeni Srbi. Da bi se jim te nakane lazhe posrechile, so zanesli Srbi med Jugoslovane takoimenovani »jugoslovanski nacionalizem«, to se pravi, mladini, ki se hitro razvname, oznanjajo veliko Jugoslavijo, v resnici pa mislijo le na veliko Srbijo. Zasejali bi radi med Jugoslovane sovrashtvo do Avstrije, Avstrijo tako oslabili, potem jo pa z vojsko naskochili in raztrgali. To sovrashtvo res gre zhe v klasje, kakor je pokazal strashni dogodek zadnjih dni. Srb iz Bosne, dijak, je, prevzet od tega sovrashtva, umoril Franca Ferdinanda, ker je dobro vedel, da zada s tem Avstriji najhujshi udarec.
Ob tem strashnem dogodku se moramo zlasti mi Slovenci le she bolj zavedati, kaj nam je Avstrija. Ni nam dobro, a povsod bi nam bilo slabshe, in pa upamo, da nam vendar pridejo lepshi in boljshi chasi, a pridejo nam ravno v Avstriji. Che bi se posrechile namere Srbije, da bi v prihodnji vojski raztrgala Avstrijo, tedaj je gotovo, da mi Slovenci pridemo le pod Prusa ali pa pod Laha. Ali naj se nashi otroci zato zavzemajo za veliko Srbijo, da bomo prishli pod Laha ali pod Prusa?
Slovenci! Nasha dolzhnost, a tudi nasha pamet nam veleva, da ob grobu prestolonaslednika Franca Ferdinanda prisezhemo Avstriji iznova zvestobo. Nad sheststo let nam zhe vladajo katolishki Habsburzhani, v veselih in zhalostnih dneh, pod njih vlado smo se dvignili na to stopnjo napredka, da nas drugi Jugoslovani obchudujejo in zavidajo, Bog bo dal, da dobimo v Avstriji tudi she tega, po chemer hrepenimo, she vechje svobode in sreche!
Zato zaklichimo nasproti sovrazhnikom Avstrije: Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja, Avstrijo!
Uvodni chlanek v publikaciji: Zloochin v Sarajevu; Ljubljana, s. n. 1914
Ivana Krem%har
OB MUCHENISHKEM GROBU (Franca Ferdinanda in Zofije)
Kaj jokate, julijske rozhe, po vrtih? Kaj joka dolina in gora in log? In Adrija joka in Kras in planine? Kaj solze otira na tisoche rok?
Slovenski domovi, kaj tuzhno strmite, zakaj ste nadeli si zhalni ornat? Odkod to ihtenje, ki dusho pretresa — in zdaj, ko poletje hiti mimo trat!?
In savski valovi vsi solza velika . . . chemu jo izplakal slovenski je rod? In nashi zvonovi so zhalost neskonchna, kot stalo ob grobu bi tisoch sirot.
Da, grob je pred nami! Vanj plakamo solze!
V	njem oche in mati in tisochkrat vech ...
V	njem narodov nada, v njem upanje nashe, katolishke Cerkve zashchita in mech.
V	njem zvezdi sta zharni, ki roka brezstidna pahnila zlochinsko ju je raz nebo,
v njem bisera nasha, dva stebra pravice, ki vanja je upalo nashe oko.
V	njem roka najboljsha, ki z zhezlom cesarskim odvzela Slovencem bi trnje raz pot;
srce v njem blago, ki je obljubilo, da s carskega trona osrechi nash rod.
Veliki Habsburzhan s preblago soprogo, na vajini krsti teko nam solze. O, chujta, muchenca katolishke misli: k prisegi se dvigajo nashe roke.
Katolishka misel — to misel je nasha, nachela katolishka — nasha zavest, katolishki veri v nesrechi in srechi Slovenec do zadnjega diha bo zvest.
Jokale so rozhe ... Shranili smo drage kot zveste znanilke srca bolechin; a globlje she hranimo Vajino sliko, in blazhen in svet nam bo Vajin spomin.
M. Elizabeta.
Ivana Kremzhar, redovno ime Mati Elizabeta (1878-1954), uchiteljica, pesnica in pisateljica, predstojnica urshulink v Ljubljani; F. Koblar v SBL: »M. Elizabeta zavzema med maloshtevilnimi slov. pesnicami eno prvih mest.« Gornja pesem obj. v listu Bogoljub, 1914, sht. 9, str. 290, le pod redovnim imenom; Bogoljub, »cerkveni list za Slovence«, ust. duhovnik Janez Ev. Kalan, mesechnik oz. shtirinajstdnevnik, izd. Katolishka bukvarna, Ljubljana, od 1903 do 1944. (Op. I. A.)
Manica Komanova »HEJ, SLOVANI ...!«
»Fantje, imate li vse urejeno? Ste li pripravljeni? Kakor se mi dozdeva, znamo jutri dozhiveti hud boj in morda she celo boj na nozh. Preskrbite se s streljivom, nabrusite si meche in opogumite si na novo svoja nevstrashena srca!« Tako je govoril doli na srbskem bojishchu stotnik Jagodich svoji stotniji, brojechi kakih tristo krepkih mozh. Zajedno je pregledal enemu telechnjak, drugemu pushko, tretjemu zopet kaj druzega, da se na lastne ochi prepricha, jeli vse v redu pri njegovih vojakih. Opaziti je bilo na prvi hip, da vlada med stotnikom in med njemu poverjenimi vojaki neka izredna zaupnost. Vojaki so gledali svojemu stotniku v obraz tako brez strahu in tako nekam vdano, kakor chesh: kaj bi se te bali, ko si pa tako dober z nami?
In res je bil gospod stotnik dober z vojaki, uprav ochetovsko dober. Vedel je, da je tudi navaden vojak chlovek, da se bije ravno tako, ali pa she bolj zvesto za svojega cesarja, kakor pa morda kak prevzeten, dobro plachan chastnik. Zato je mnogokrat, che je videl vojaka lachnega, posegel v svoj lastni zhep ter mu kupil kruha ali sadja. Vojaki so si to seveda dobro zapomnili ter bi — che bi bilo treba, shli za svojega poveljnika v ogenj ali v vodo.
Saj je bil pa tudi stotnik Jagodich zares redka, a zelo chastna izjema med chastniki preminule Avstrije. Pretezhna vechina chastnikov so bili puhloglavci, pravcati falotje, brez srca, zmozhni vsakorshne lumparije. S svojimi podrejenimi vojaki so ravnali hujshe ko z zhivino. Izmishljevali so si zanje vsakovrstne shikane in najhujshe kazni. Gorje vojaku, ki je bil pri svojem chastniku slabo zapisan. A pritozhiti se revezh ni mogel nikamor, kajti za avstrijskega chastnika ni bilo nobenih postav.
Zlasti so pa te »vishje zverine« nad ubogimi vojaki uprav nechloveshke nesramnosti vprizarjale v ravnokar preminuli evropski vojni. Lachnim in prezebajochim ubozhcem so odtrgavali njihove vsakdanje, postavno dolochene siromashne prejemke in she celo pakete z obleko in jedili, katere so poshiljali vojakom od doma, so si prilastili. Perilo so si razdelili med seboj, jed in pijacha je zdrknila v njihov, nikdar siti zhelodec. Che so vojaki potem kar v bojni vrsti cepali od mraza in lakote, kaj je bilo to mar nesramnim, po vechini germanskim propalicam.
V boju so se avstrijski chastniki posebno odlikovali s svojo naravnost obchudovanja vredno — strahopetnostjo. Kakor zajci za grmom, skrivali so se za hrbte navadnih vojakov, ter od strahu z zobmi shklepetali. Le v enem sluchaju so bili prvi, namrech, kadar je bilo treba bezhati.
A tudi glede te poslednje njihove »chastne« lastnosti je bil stotnik Jagodich svitla izjema. Kakor je bil dober in usmiljen z vojashtvom, prav tako je bil neizprosen in pogumen proti bojnemu nasprotniku. V boju je bil svoji stotniji vedno na chelu, vedno prvi. Che ga je kdo izmed prijateljev svaril, naj se vendar nekoliko pazi, je rekel smehljaje:
»Kako naj vendar jaz od vojakov zahtevam in prichakujem hrabrosti, ako sem pa jaz, njihov voditelj, podoben zajcu. Edino zato pa Avstrijci tako »slavno« bezhimo, ker so chastniki taki strahopezljivci. In kako se naj potem moshtvo pogumno bori, ako vidi pred seboj bojechega poveljnika, pripravljenega vsak trenutek na beg? Vzgled poveljnika potegne nase sto drugih ...!«
Tisti vecher, ko se je stotnik Jagodich preprichal, da je pri njegovih »fantih« vse v redu, jim je velel, naj gredo pochivat ter se s prijaznim »lahko noch« poslovil od njih ...
Vojaki so se zhe davno zibali v sladkih sanjah, ko je njihov poveljnik she vedno hodil krog taborishcha pochasi — zamishljeno. Polna luna je obsevala njegovo junashko postavo ter mu svetila v ponosni, precej bledi obraz, s katerega je bilo jasno brati, da stotnik ni vesel, ni srechen.
Da, da, stotniku Jagodichu se je stiskalo srce v neizmerni bolechini. Tu pa tam se je izvil iz globochine junashkih prs globok, pritajen vzdih, ki je zhivo prichal, da mozh silno trpi. Kdor bi gledal stotnika Jagodicha v boju in kdor bi ga videl sedaj, vprashal bi z zachudenjem, je-li mogoche, da je to ena in ista oseba? Njegov pogled je zbezhal dalech tja chez reko Drino in nehote je zachel sam s seboj pritajeno shepetati:
»Bratje Srbi, bratje Srbi, ali mi morete odpustiti? Srce mi sili k vam, a roka je primorana drzhati za orozhje ter ga vihteti proti vam, oj, proti mojim lastnim bratom. Bratje Srbi, Slovan sem, Slovan z dusho in telesom, Slovan z vsemi svojimi obchutki. K vam bi rad, a ne morem. Tlachi me grozna mora — Avstrija. Slovan sem kakor ste vi, a zhalibog da sem tudi Avstrijec in kot tak se moram boriti proti vam, boriti se moram proti — samemu sebi. O kako grozno je stalishche moje. In moji vojaki, vsi junaki, ali ne mislijo oni ravno tako? Ali ne trpijo oni ravno tako kakor jaz? Gotovo! Saj tudi v njihovih prsih bije srce — slovansko.«
Stotnik Jagodich je trenutek umolknil, nato je skrchil svojo orjashko pest, zashkrtal z zobmi, ter siknil:
»Prokleti psi germanski. Lahko se smejete, ko vam mi, vashi hlapci pomagamo pobijati nashe lastne brate. A vedite, da so vam dnevi shteti! Strashna krivica krichi do neba in smrdi do pekla. Gorje ti, pes germanski! Blizha se chas, ko bosh poginil na lastnem gnoju!«
Minila je noch in nastopilo je krasno, solnchno jutro. Stotnija Jagodicheva je zhe odkorakala na bojishche.
Danes je bil stotnik Jagodich zopet hrabri, nevstrashni poveljnik svojemu moshtvu. Ochi so se mu iskrile, ko je bodril svoje drage »fante« k hrabrosti in vstrajnosti. Mogochno je odmeval njegov glas, oznanjujoch povelja in navodila, kako se jim je ravnati proti nasprotniku ...
Mnogo krvi se je prelilo tisti dan na srbskem bojnem polju. Srbi so se odlikovali s svojo, zhe tisochkrat priznano hrabrostjo in Avstrijci so se morali s precejshnimi izgubami moshtva tu in tam umikati.
Med vsemi je najbolj pogumno vstrajala Jagodicheva stotnija. Zhe ko so mnoge druge stotnije bezhale, se je stotnik Jagodich she vedno trdovratno boril na chelu svoje stotnije.
A pokazalo se je, da je bila Jagodicheva slutnja, katero je izrazil prejshnji dan svojim vojakom, upravichena.
Oddelek Srbov se je Jagodichevi stotniji toliko priblizhal, da je bilo le dvoje she mogoche, ali zbezhati, ali pricheti boj na nozh.
»Fantje, udarimo,« je zagrmel stotnik Jagodich. ki je v tistem hipu zhe visoko dvignil svojo sabljo.
Kakor bi trenil, prijeli so »fantje« krchevito za bodala.
V tistem trenotku pa zaigra v srbski bojni vrsti, ne dalech od Jagodicheve stotnije glasna, ubrana godba. Mogochno zadoni po bojni poljani slovenska bojna pesem:
»Naprej zastava Slave, na boj junashka kri, za blagor ochetnjave naj pushka govori!«
Kaj se je zgodilo stotniku Jagodichu? Ga je li pichila v roko strupena kacha, ali ga je zadel mrtvoud? Roka, ki je pred trenotkom she tako krepko drzhala kvishku ostri mech, je ob zvokih godbe na mah omahnila in bridka sablja je zazhvenketala po trdih, kamenitih tleh.
In vojaki? Kakor na povelje, spustili so vsi naenkrat svoja bodala.
Srbi so naskochili, a le hipno. Mogochno je zagrmel glas srbskega poveljnika
svojim vojakom:
»Stojte!«
Boj je bil za tisti dan konchan ...
Napochil je lep vecher in za njim krasna noch. Tisoche svetlih zvezdic je blishchalo na nebesnem oboku, ter se oziralo doli na zemljo, na bojno poljano, poshkropljeno in napojeno s slovansko krvjo.
Tam na obrezhju velichastne Drine, postavala je temna postava — stotnik Jagodich. Bil je razburjen in srce mu je udarjalo v prsih kakor tezhko kladivo. Storil je par korakov sem in tja, potem pa zopet obstal.
»Hm, hm, radoveden sem, kaj mislijo z menoj ukreniti. Najbrzhe dobim krogljo v srce. Nich ne de. Bo vsaj konec trpljenju. Jaz nisem mogel drugache. Jaz sem vojshchak, avstrijski vojshchak, a srce moje je in ostane slovansko. In kako naj udarim s smrtonosnim orozhjem na ljudi, ki igrajo in prepevajo nasho slovansko, bojno pesem? Naj li bom she nadalje bratomorilec? Ne! Rajshi stokrat smrt! Dovolj dolgo sem se zatajeval, dovolj dolgo trpel peklenske muke. In moji »fantje«? Ha, kako hitro so mi sledili. No da, tudi oni chutijo s svojimi brati. Tudi njim je tezhko pri srcu. A mojim »fantom« se ne zgodi nichesar. Sledili so vzgledu svojega poveljnika, kdo jim kaj more? Fantje me ne bodo zatozhili, to vem, da ne. Ali videlo me je lahko mnogo druzih, ki komaj chakajo, da bi me ochrnili. Nich ne de. Hochem jim prihraniti delo, ter se jutri javiti sam ... Od nasprotnega brega Drine prikazal se je majhen cholnich ter krozhil po reki sem in tje. Po glasnem petju, ki je zachelo odmevati iz cholna, bilo je soditi, da sedijo v cholnu veseli srbski vojaki, zhelech se po bojevitem dnevu nekoliko pozabavati v krasni, zvezdnati nochi.
Stotnik Jagodich je poslushal in se zamislil. Njegov duh je vsplaval dalech nazaj, v srechna detinska leta, ko ga je preljuba mamica, ki zhe davno pochiva v hladni zemlji, uchila peti mile slovanske pesmi. Da, srechen je bil takrat! Zdajci pa zadoni iz cholna ona, vechnolepa slovanska himna:
»Hej Slovani, nasha rech slovanska — zhivo klije,
dokler verno nashe srce za nash narod bije.
Zhivi, zhivi duh slovanski ...«
Stotnik se vzdrami in vztrepeta po vsem telesu. Srce se mu napolni s sladkimi,
vzvishenimi, nedopovedlivimi chustvi. Ne menech se za nevarnost, da ga lahko
kdo od Avstrijcev slishi in opazuje, poskochi kvishku in s polnih prsih zapoje:
»Hej Slovani, nasha rech slovanska zhivo klije ...«
Veslachi so ga chuli in menda tudi umeli.
Cholnich se mu je zachel blizhati ...
»Bracho!«
Stotnik Jagodich ni mogel takoj odgovoriti. »Bracho, chujesh bracho?«
»Bratje, tu sem,« jeknil je stotnik in pomolil obe roki proti cholnu.
Choln je priplul prav do kraja.
Shtiri mochne roke potegnile so brata k sebi.
Veslachi so po bliskovo zopet odjadrali na nasprotno stran, na bratska, srbska tla
Reka Drina pa je shumela tja v mirno noch in njeni valovi so peli visoko pesem — bratske ljubezni.
DOMOVINA (liberalni tednik; JDS - Jugosl. demokratska stranka), Ljubljana, 18. 4. 1919
Manica Koman (1880 - 1961), pesnica, pisateljica, pravljicharka, med 2. sv. vojno v taborishchu na Rabu. (Op. I. A.)
France Koblar
OD DOMA DO RUSIJE (...)
Drugo jutro se je med avstrijskimi in ruskimi chetami prichela strashna bitka. Kroglje, shrapnelj in topovi, so zopet peli svojo smrtno pesem. Tudi Jakob je stal na fronti, a je bil od sinochnega muchenja tako slab, da se je komaj drzhal pokoncu.
To je opazil njegov stotnik, oni trinog, ki ga je pustil ukovati v zhelezje. Takoj je bil pri njem, ter mu dejal zlobno:
»Kaj se pa tako kislo drzhish, mevzha? Jeli, komis krasti ti bolj dishi, kakor se pa
vojskovati.«
Jakobu je zavrela kri.
Poln nenavadnega poguma, je rekel stotniku pikro:
»Gospod stotnik, kdo je vechji tat, ali jaz, ki sem pobral v prahu koshchek komisa, ali oni, ki se predrzne meni revezhu ukrasti kar cel zaboj jedila in perila?«
Stotnik je prebledel. Tako odlochnega nastopa od njemu podrejenih »slovenskih psov« ni bil vajen. Po bliskovo je potegnil sablo iz nozhnice, ter drzhech za njeno ostrino, tolkel z rochajem tako neusmiljeno po Jakobovi glavi, da je revezh omahnil, ter oblezhal nezavesten.
V tistem trenotku pa prifrchi kroglja — sam bogve odkod — ter se zarije stotniku v glavo.
Zvrnil se je po tleh kakor snop ter bil pri prichi mrtev ...
Bitka pa je trajala dalje ter se slednjich konchala tako, kakor navadno. Rusi so zmagali, vjeli mnogo avstrijskih vojakov, pobrali veliko shtevilo ranjencev in med njimi tudi nezavestnega Jakoba ...
Mesec dni pozneje, obhajala je Dragarjeva Jozhica velik praznik. Njen Jakob ji je pisal iz daljne Rusije. Porochal ji je, da se zelo dobro pochuti na bratski zemlji ruski, da so ga bratje Rusi ochedili ushi ter mu dali jesti kolikor je hotel. »Bodi zmanoj vred hvalezhna Rusom« tako je konchal Jakob svoje pisanje, »ki so me reshili avstrijskega trinoshtva ter mi omogochili, vrniti se enkrat zopet v ljubo domovino!«
DOMOVINA, Ljubljana, 20. 6. 1919 (sklepni odlomek; izvirno podpisano le s K.) France Koblar (1889 - 1975), slavist, lit. zgodovinar (op. I. A.)
(anonim)
HABSBURGOVCEM
Sedaj si shel od vseh prokleti rod, odnesel te svetovni je vihar, zdaj narod nash postal je svoj gospod, in ti ne vrnesh se nikoli vech, nikdar.
Zalega shvabska, kdo te ni proklel, rod roparjev, morilcev in tatov, dokler da zakon te Pravice v prah je zmlel, tam sredi trdnih dunajskih zidov!
Kaj ti prelil na svetu si krvi, ti krvoses, nasilnik in tiran — sedaj, ko sveti nam Svobode dan! o tem naj zgodovina govori.
Od Rudolfa do Karla — (Kdo jih shtej! —) Kaj skusil groze je ubogi svet — Zato doni sedaj od mej do mej —: Habsburshki rod, proklet, proklet! Proklet.
Mi vedeli smo za vash stari greh — v okovih stiskala se nam je pest in zhar zharel je v suzhenjskih ocheh — in v srcu je divjala nam bolest.
A mi smo bili slabi, brez mochi, molchati moral je nash bedni rod in klanjati se in slaviti vashe dni, in cvetje vsipati na krvipolno pot.
Sedaj je konec! O mogochni Bog, dovolj si videl ti trpljenja, muk, bolesti smrti mozh in zhen, otrok, ki pravil bo o njih she pozni vnuk.
Sedaj je konec! V prah je prestol strt, kjer se shopiril je habsburshki rod, in kjer prej vladala je muka, smrt, zhivljenje novo zdaj — slavi svoj god.
Uvodna pesem v publikaciji: Habsburgovci; izdal in zalozhil konzorcij »Domovine«, Ljubljana 1919
(anonim)
HABSBURGOVCI
Zhalostne slike iz nashe preteklosti Uvod.
Nikdar se ni smelo pri nas pisati resnice o Habsburgih. Bog obvari, to bi bilo takoj razzhaljenje velichanstva. Pa ne le resnice! Niti kot o ljudeh se ni smelo o njih govoriti. Neki Slovenec je rekel, da je cesar star — pa je bil obtozhen razzhaljenja. Edino, kar smo smeli o njih vedeti, so bile razne lazhi, ki so se shirile v raznih chlankih in knjigah. Posebno v sholi se je to gojilo. Neprestano je moral uchitelj pripovedovati o »dobrotljivosti« »velikodushnosti«, »miroljubnosti« itd. Povdarjam, da so bili drugi narodi bolj pametni nego mi in niso nikjer gojili take neumne ponizhnosti, kakor pri nas. In mi smo skoraj vse verjeli. Saj so celo ob smrti Franca Jozhefa, ki je bil eden najvechjih morilcev chloveshtva, pisali nashi listi, da je bil to najmiroljubnejshi cesar. In mi smo skoraj verjeli. Kake slavospeve smo pisali o vsaki priliki tem ljudem, ki so vladali na Dunaju in unichevali podlozhne narode. Pa ne le chlanke, vse, kar smo sezidali s svojim denarjem, kar smo ustvarili z lastno pridnostjo, vse smo krstili po Franc Jozhefu: shola, bolnica, drushtven dom, vse je bilo: jubilejno in Franc Jozhefovo. Celo ustanove in podporni fondi. Seveda ni zato dal Franc Jozhef niti krajcarja. Za nemshko gledalishche v Ljubljani je dal 10.000 K iz svojega zhepa, za nashe stvari pa nikoli niti vinarja in vendar ga
je neki slavnostni govornik — Bog odpusti oslu ta greh — imenoval ocheta slovenskega naroda. Tako smo bili zaslepljeni. Drugi so se nam seveda smejali, marsikdo nas je pomiljeval. Z nashih shodov — celo s C. M. Druzhbe smo poshiljali udanostne brzojavke na Dunaj. Seveda so prishle samo do pisarne in tam so odgovorili, da se zahvaljujejo: zraven pa so si mislili: ti ljudje so ali norci ali pa hinavci. Pa nash narod bi ne bil delal vsega tega, delali so njegovi »voditelji«, ki so chakali za tako svoje delo zasluzhnih krizhcev. Taki ljudje so bili zelo nevarni: narodu so govorili o boju — toda en sam krizhec — magari zhelezen — je bil dovolj, pa so bili kakor ovca, vpognili so se in — sluzhili so Habsburgovcem. Habsburgovci so vladali s pomochjo takih ljudi in so delali z narodi, kar so hoteli. Zunaj po svetu krozhi mnogo zanimivih knjig, posebno v Ameriki, ki nam podajajo vso resnico o Habsburgovcih. Ko je konechno zadela ta od vsega sveta prokleti rod pravichna kazen bozhja — so tudi cheshki, nemshki in mazharski listi prinesli mnogo resnichnega o Habsburgih. Zato smo tudi mi prinesli »zgodovino« tega krvavega rodu, da bomo videli, kdo so bili oni, ki smo se pred njim klanjali.
Prvi Habsburgovci!
Rekli smo, da cela knjiga o Habsburgovcih she ni napisana, pa ne za to, ker bi morebiti manjkalo gradiva, ampak zato, ker ga je prevech; shele zdaj, ko bo mogoche vse po resnici povedati, se bo pisala prava zgodovina, ki bo pokazala narodom, v kakshni grozni zmoti so zhiveli.
Habsburgovski rod je izhajal iz Shvice. Kakor veste, je bil eden prvih bolj znanih »junakov« te rodbine Rudolf Habsburshki. Seveda so bili Habsburgovci zhe pred njim, pa takrat she niso bili po »bozhji milosti«. Ker nas sveto pismo uchi, da je Bog ustvaril prvotno samo dva chloveka — smo torej vsi ljudje enaki in tudi Habsburgovci niso prishli na kak drug nachin na svet. Ampak oni so si znali pomagati. V srednjem veku, ko ni bilo nikakega reda, so bili takozvani klativitezi, to so bili ljudje, ki jim ni bilo do dela — ampak so si z mechem delali pravico. Gotovo poznate zgodbe o »raubriterjih«, t. j. o razbojnishkih vitezih, ki so plenili in razbijali sosedne gradove. Iz takih vrst so izhajali Habsburgovci. Zachetniki takih rodbin so bili navadni obcestni roparji. Takrat namrech she ni bilo tako cest, kakor dandanes, vechinoma so shle ceste ob rekah. Tam so vozili vozniki in kupci blago iz kraja v kraj. Tak roparski vitez je torej zasedel kak kraj, kjer je bila dolina ozka, tako da se voznik ali kupec ni mogel umakniti, in tam je prezhal na potnike. Imel je navadno nekaj roparjev okoli sebe in se jim je tako brez dela dobro godilo. Prebivali so v skalah in pochasi so si utrdili svoja gnezda. Tako so ti roparji zachetniki vechine »plemenitih« druzhin. Pozneje so namrech kupci in trgovci zhe vnaprej plachali roparju nekaj odshkodnine, da so imeli prosto pot. Ropar jim je za denar dal celo svojo strazho do prihodnje postaje, da je tako varoval svoj kredit in se ubranil konkurence. Na ta nachin so zacheli rasti gradovi, ker se je bivshi obcestni ropar nastanil na kraju, kjer mu je bilo najugodnejshe. Ker pa je imel ropar orozhje in svoje pomagache, je lahko strahoval celo okolico, podvrgel si je celo vasi in — kmetje so mu morali delati. Tako je rastla njegova moch, in je postal
»gospod« celega okraja. Iz roparja je postal grashchak in iz grashchaka plemich. Ker je namrech nemshki cesar potreboval ljudi za boj — je tem mogochnezhem delil razne naslove (grofi, baroni) in tako je rastlo — plemstvo.
Tako so nastali tudi Habsburgovci. V Shvici ob reki Aar, kjer je bilo prav ugodno za roparski posel, so se bili ugnezdili. Kdo je bil prvi Habsburgovec, se ne ve; vsled velikega kljukastega nosu, ki je bil pravi znak vsakega Habsburgovca, so bili nekateri mnenja, da je bil mogoche to tak Zhid, ki se je klatil po teh krajih in je zachel svoj »ksheft« s tem, da je drl kupce in popotnike. Ta prednik je torej postavil gradich »Habichtsburg«, to je po nashe »Kragulje gnezdo«, kar je zelo primerno ime za take zgradbe; kakor kragulj chaka na vrhu drevesa, kje se bo kaj pokazalo, da pojde krast. Tako je tudi prvi Habsburg chakal z malo obcestno roparsko tolpo na svojem gradu na priliko, da pride kdo mimo po cesti ali po reki. Ker je bilo to na vazhnem prometnem kraju, si je kmalu opomogel in rod »kraguljev« je narastel. Ubogi Shvicarji! Ker je bilo eno »kragulje gnezdo« premalo, so jih zacheli staviti she po drugih krajih. Tako so zavladali nad shvicarskimi pokrajinami. V svoji pozhreshnosti so se kmalu zacheli klati med seboj, brat proti bratu, pri chemer so rabili svoje oborozhene hlapce. Ljudstvo pa je moralo delati in trpeti. Razpasli so se »plemeniti« gospodje po gradovih in narod je izgubil svojo svobodo. Ampak Shvicarji so bili svobodoljubni ljudje in so se pochasi zacheli
zdruzhevati, da bi se iznebili habsburgovske zalege. (...)
KONEC. Krvava roka Habsburgovcev. Svetovna vojna. Nashe zhrtve.
Po dolgih letih svetovne vojne chlovek le polagoma prihaja zopet k sebi. Vse kar se je med tem chasom zgodilo in kar je bilo pokrito s tezhkim plashchem molchechnosti, se pochasi odkriva, ljudstvu se odirajo ochi, ki jih je moralo stiskati skupaj in pochasi zachenjajo govoriti nema usta.
Chas strahovlade je bil za avstro-ogrske Jugoslovane chas svetovne vojne. Nemshka pikelhauba in policijska kapa slavnega Habsburzhana Franca Jozhefa I. je postala z izbruhom svetovne vojne v jugoslovanskih pokrajinah neomejen gospodar. Nashe jugoslovansko civilno prebivalstvo se sploh ni shtelo vech med ljudi. Prvo besedo v drzhavi so dobili ogleduhi in ovaduhi, za poshtene ljudi so pripravili taborishcha, jeche in morishcha. Na tisoche in tisoche Jugoslovanov so zaprli, na tisoche jih odgnali iz rodne grude, na tisoche in tisoche unichili na domachijah. V strashnih mukah so hirali nashi ljudje, umirali trpljenja in neshteto jih je znorelo vsled njega. Vislice so bile pripravljene za nashe ljudi vse povsod. Bile so za strah, postavljali so jih za kazen, a najvech jih je bilo zato tukaj, da so delale veselje Habsburgovcem. Rachuna se, da so Habsburgovci unichili med vojno v avstro-ogrski monarhiji najmanj 250.000 Jugoslovanov in to z ubojem, z umorom, s trpinchenjem, s pozhigi in z lakoto. Na drugi svet so spravili cele chete posameznikov, izruvali in pobili so cele rodbine, iztrebili kar cele vasi in pokrajine. Prizanesli niso ne mladim in ne starim, morili so nedolzhne otroke, matere in starchke.
Nich jim ni ostalo sveto. Posiljevali so zhenske, zhene, dekleta in otroke. Cerkve so izpremenili v chloveshke klavnice. Brez sodnika, brez zaslishanja so zapirali nedolzhne, jih konfinirali, metali v temne jeche, streljali, morili in vlachili na vislice. Jugoslovana je vsak smel na cesti pobiti, kakor steklega psa. Vlada in policija ni chuvala nashih ljudi, marvech je she pomagala opravljati rabeljsko delo nemshke in madzharske soldateske. Veliko so zakrivile posamezne zverine. Nemogocha pa bi bila taka zverstva, ako bi se ne vrshila na ukaz vishjih. Nepobitne dokaze imamo v rokah, da so bili poveljniki najhujshih zlochinov visoki avstro-ogrski generali, ki so delali po navodilih tistih, ki so hodili vsak dan skozi vrata cesarske pisarne, v kateri je poveljeval zlobni Habsburzhan Franc Josip I. Opravichevati bi vtegnil kdo starega cesarja, chesh, da zhe v poznih letih ni vech vedel kaj da dela, a ta izgovor je prazen. Ako je cesar Franc Jozhef I. znal podpisati vojno napoved, s katero se je prichela svetovna vojna, je vendar moral imeti vsaj she toliko zavesti, da je znal lochiti vojsko od miru. Sicer pa trdijo ljudje, ki so ga dobro poznali, da je bil v dnu svoje dushe trd, neznansko hudoben in brezsrchen. Naj bo tako ali tako, ni nobenega dvoma, da je cesar Franc Jozhef I. s tem, da je sedel na cesarskem prestolu, prevzel nase vso odgovornost za vladanje pod njegovim zhezlom. Kakor bi mu zgodovina shtela v dobro vse, kar bi se v drzhavi za chas njegovega vladanja koristnega storilo, ravno tako mu bo zgodovina napisala posmrtnico, v kateri bo pravichno ocenila tudi vsa hudodelstva in grozodejstva, ki so jih izvrshili njegovi generali in drugi usluzhbenci bodisi po njegovem ali pa brez njega. Zhalostno so konchali cesarjevanje in kraljevanje Habsburzhani. Nad ogromnimi skladami nedolzhnih zhrtev stoje kot krvniki s krvavimi rokami. Te slike tudi zadnji Habsburzhan Franc Karol ne more zbrisati. Pod Habsburzhanom Francem Jozhefom I. so nas unichevali, ker so Habsburgovci bili she preprichani, da nas bodo Jugoslovane lahko popolnoma iztrebili in poteptali v prah. Zadnji Habsburzhan Franc Karol je uvidel to zmoto in je she skushal obrniti voz — ki je neusmiljeno drvel v pogubo — samo da bi reshil — sebe in svojo rodbino. Pa she na tem njegovem prizadevanju je bila brezmejna hinavshchina. Ako bi v svetovni vojni podlegla ententa in ako bi shli iz nje kot zmagovalci Nemci in Madzhari, bi danes na jugoslovanskem ozemlju bile brezdvomno ravno take razmere, kakor so bile po nashih pokrajinah v zachetku svetovne vojne, ali pa she hujshe. Na morishchih bi zopet padali nashi najboljshi mozhje. Habsburzhana Franca Karla bi bilo tega ravno tako malo sram, kakor malo se je sramoval grozodejstev Habsburzhan Franc Josip I.
Ker nam je dana svobodna beseda, da lahko neovirano spregovorimo resnico in ker se nam zdi neobhodno potrebno, da nash narod spozna Habsburgovce in njih dejanja, prinashamo najbolj kricheche dogodke iz medvojne zgodovine nashega jugoslovanskega naroda, iz katerih bo lahko vsakdo posnel, da smo imeli prav, ako smo nadejali ime temu poglavju »Krvava roka Habsburgovcev«.
Uvodno in sklepno poglavje iz publikacije: Habsburgovci; izdal in zalozhil konzorcij »Domovine«, Ljubljana 1919
(anonim)
Neosvobojeni brat: GOSPA SVETA
Vsakemu iskrenemu Slovenu bi moralo vzdrhteti srce, ko slishi besedo: Gospa Sveta! Mladina, ko se spomnish Gospe Svete, se mora tudi v tebi uzhgati chut radosti in ponosa ob spominu na sedanji polozhaj Gospe Svete in nashega naroda na nashi severni narodni meji.
Da, Gospa Sveta je simbol, je znamenje staroslavne slovenske svobode in narodne in drzhavne neodvisnosti. Na Gosposvetskem polju so ustolichevali Slovenci svoje vojvode v onih davnih chasih, ko o Nemcih na Koroshkem she ni bilo ne duha ne sluha. Tedaj je Gosposvetsko polje lezhalo v osrchju slovenske zemlje. Slovenska je bila tedaj she vsa sedanja Koroshka, vsa sedanja Shtajerska; slovenska je bila Pustrishka dolina na Tirolskem, slovenska je bila Solnograshka juzhno od Nizkih Tur (dolina Lungau), a na severu so mejili Sloveni ob Dunavu neposredno na brate Chehe.
Koliko slovenske zemlje so zhe ponemchili od tedaj! Danes lezhi Gospa Sveta na robu slovenskega ozemlja in, zhal, zunaj nashe narodne drzhave! In Gospa Sveta in njena okolica, pred sto leti she popolnoma slovenska, je danes zhe mochno ponemchena. Tu na Gosposvetskem polju v zadnjih desetletjih hitro in vedno hitreje izumira slovenski glas. Ni she izumrl, saj she govore slovensko okrog Gospe Svete, a mnogi — zlasti mladina — ne znajo vech slovenske govorice! Koliko romarjev Slovencev je zhe romalo tekom stoletij v Gospo Sveto, v mogochno Marijino svetishche! She pred veliko vojno so tu vsako nedeljo oznanjali besedo bozhjo v slovenskem jeziku, zdaj je v tej cerkvi vse nemshko! Gosposvetska Mati bozhja, ali naj res popolnoma zamre slovenski glas na tej zemlji, kjer je toliko gorechih molitev kipelo k Tebi iz src slovenskih romarjev, kjer se glasi Tvoja slava v slovenskem jeziku zhe skoro dvanajst stoletij? Dobro chetrt ure od Gospe Svete lezhi vas Krnski grad. Tu je pred davnimi stoletji ustolicheval slovenski kmet Plemichar kot zastopnik slovenskega ljudstva novega vojvodo v slovenskem jeziku. V slovenskem jeziku je ustolicheval tudi vojvode nemshkega rodu, potem ko so Slovenci zhe izgubili svojo neodvisnost. Neshtete mnozhice ljudstva so prisostvovale ustolichenju.
Na dan ustolichenja je sedel Plemichar, imenovan tudi vojvodski kmet, na okrogli knezhji kamen in je prichakoval novega vojvodo. Vojvoda se je priblizhal, oblechen v kmetishko obleko. Kmet je zaklical: »Kdo je, ki se mi blizha?« — Ljudstvo je odgovorilo: »Dezhelni knez je.« — Kmet je vprashal vdrugich: »Ali je pravichen sodnik, skrben za blagor dezhele, svobodnega stanu in gorech za krshchansko vero?« — Odgovorili so mu: »Je in vedno bo.« — Ko se je kmet umaknil s sedezha, je kneza lahno udaril na lice in ga opomnil, naj bo dober sodnik. Knez je stopil na kamen, zavihtel goli mech proti vsem shtirim stranem sveta in izpil pozhirek svezhe vode iz kmetovega klobuka.
Po ustolichenju je odshel novi vojvoda z vsem spremstvom v gosposvetsko cerkev. Shkof je opravil slovesno masho in je mazilil vojvodo. Sedaj shele se je vojvoda oblekel v vojvodsko obleko.
Po obedu so vsi skupaj odshli k chetrt ure oddaljenemu vojvodskemu prestolu na Gosposvetskem polju. Vojvoda je sedel na prestol in je prvich vrshil svojo vladarsko oblast.
Tako so z nebistvenimi izpremembami ustolichevali Slovenci svoje vojvode v dobi svoje drzhavne neodvisnosti do leta 750. Vechina slovenske zemlje je bila tedaj zdruzhena v Gorotanski Sloveniji ali Gorotaniji ali — kakor so pach tujci pokvarili slovensko ime — v »Karantaniji«. Gorotanska Slovenija ali »Karantanija« je obsegala vso sedanjo Koroshko, Kranjsko, Shtajersko razen vzhodnega roba, Pustrishko dolino na Tirolskem, solnograshki Lungau in juzhni kos sedanje Spodnje Avstrije (Gruden, Zgodovina slov. naroda, str. 44). Vzhodno od Gorotanije se je razprostirala Panonska Slovenija ali Panonija, ki je obsegala she vzhodno Shtajersko in je segala tja do Blatnega jezera.
Tako so ustolichevali Slovenci vojvode svojega rodu, ko so bili zhe odvisni od nemshke milosti, od 1. 750. do 822., t. j. do velike, zhal, ponesrechene osvobodilne vojne Ljudevita Posavskega zoper nemshko nadoblast. Shtiri leta, od 819. - 822., so se bili zdruzheni Jugosloveni, Slovenci, Hrvatje in del Srbov zoper nemshko nadoblast. Deset vojska so poslali Nemci nadnje; naposled so Jugosloveni podlegli germanski premochi.
Nemci so jim zdaj vzeli njihove lastne kneze, a Slovenci so ustolichevali v svojem jeziku na Gosposvetskem polju tudi kneze tujega rodu tja do XV. stoletja, ko je bil kot zadnji ustolichen na Gosposvetskem polju Habsburzhan Ernest Zhelezni dne 16. marca 1. 1414. —
Dalech se nam je odmaknila Gospa Sveta, drzhavni mejniki so zabiti med nami in med Gosposvetskim poljem, toda Jugosloveni Gosposvete ne moremo pozabiti in je ne bomo pozabili!
ZVONCHEK (1926 - 1927, letnik 28, sht. 8)
(anonim)
Neosvobojeni brat:
MAGDALENSKA GORA NAD GOSPO SVETO I.
Moji mladi prijatelji, kdo izmed vas she ni slishal ali chital o Gospe Sveti? Kdo izmed vas bi ne pohitel rad tja na slavno Gosposvetsko polje? Za menoj, kdor ima pogum! Napravimo izlet v Korotan! Popeljem vas na slovecho Shenthelensko ali Magdalensko goro nad Gospo Sveto, od koder bomo pregledovali nash slovenski Korotan!
Shenthelenska gora stoji 4 ure severno od Celovca in je severni strazhar slovenske zemlje. Do vrha Magdalenske gore sega slovenska zemlja, do tu sem gori se torej razprostira nasha domovina.
Zato bi moral to goro poznati vsak domoljuben Jugosloven, in zato, dragi chitatelji »Zvonchka«, vas hochem v duhu povesti na vrh Shenthelenske gore! Zakaj ima gora dve imeni, vam zhe she razlozhim pozneje.
Sto misli in chuvstev mi sili pod pero. Katero naj prvo zapishem? Kar lepo po vrsti! Shenthelenska gora je danes v nemshki drzhavi, v Avstriji, a bil je chas, ko je cheta jugoslovenskih vojakov strazhila vrh Sv. Helene. To je bilo poleti 1. 1919. Zhal, je morala jugoslovenska vojna sila Sv. Heleno zopet zapustiti in se nanjo ni vech povrnila. Z bridkostjo v srcu je tedaj pisal slovenski vojak karto svojemu prijatelju, ko se je poslavljal od Shenthelenske gore. Z bridkostjo v srcu misli vsak zavedni Slovenec in Jugosloven na to, da smo morali zapustiti severno strazharico slovenske zemlje in se umakniti najprej nazaj do Gline in Krke, pozneje pa celo do vrh Karavank. Tukaj, vrhu Shenthelenske gore, bi morala iti prava, prirodna in pravichna meja med jugoslovensko in nemshko narodno drzhavo.
II.
Bil sem na Magdalenski gori. Visoka je 1056 m, vrhu gore stoji lepa gotska cerkvica sv. Helene kraljice. V velikem oltarju stoji lepa podoba te svetnice in po njej se tudi gora imenuje. Pravilno se torej gora imenuje Shenthelenska gora ali Sv. Helena. V novejshem chasu pa se gora sploshno nazivlje Magdalenska gora in je bolj znana pod tem imenom. Cerkev sv. Helene stoji na razvalinah rimskega templja, ki je stal tukaj v paganski rimski dobi. Spodaj ob znozhju gore na Gosposvetskem polju je stalo keltsko in pozneje rimsko mesto Virunum. Mesto je bilo pokonchano v dobi preseljevanja narodov.
Ocharljiv je razgled z Magdalenske gore. Spomnil sem se na besede, ki sem jih chital v neki knjigi o krasoti korotanske zemlje: »Temne vishave se menjavajo s sochnatimi, blagoslovljenimi dolinami in v sanjavih alpskih jezerih se zrcalijo bezhechi oblaki. Kakor srebrne niti preko zelene obleke potekajo reke in nosijo pozdrave svoje ledenishke domovine v daljna morja. Ti svet krasan, moj Korotan!« Oziral sem se proti severu — ponemchena zemlja! Veljajo ji Gregorchichevi verzi:
Zatrt sedaj je tod nash glas in tuji krog zvene glasovi, tuj trg in grad, tuj ves je kras, oh, nashi so samo — grobovi!
»Tuj ves je kras« — krasna zemlja, a potujchena! Dve uri v severozahodni smeri lezhi mesto Sht. Vid. Shteje nad 6000 prebivalcev, med njimi tudi dokaj priseljenih Slovencev, ki pa so vsi zapisani narodni smrti — ponemchenju. Njihovi otroci zhe ne znajo nobene besedice vech slovenski. Ravno severno od Sv. Helene lezhi Dolgo jezero, nemshko: Lang-See. Ime jezera in pa 1,5 km dolgo mochvirje
juzhno od jezera izprichujeta, da je nekdaj moralo biti jezero precej daljshe, nego je sedaj. Prav ob severnem znozhju Helenske gore stoji na strmem, 100 m visokem apnenishkem grichu mogochni, dobro ohranjeni, najslovitejshi koroshki grad Visoka Ostrovica. Grad v sedanji obliki je bil pozidan od 1. 1575 — 1582 in je bil pach nepremagljiv. Na grad drzhi krasna cesta skozi 14 stolpov, ki bi jih bil zmagalec gradu moral zaporedoma osvojiti. Na gradu je zbirka orozhja in viteshke oprave. Tudi okrog Ostrovice zhivi she nekaj Slovencev.
Bolj nego pogled proti severu nas zanima pogled proti jugu. Shtiri ure jugozahodno od Sv. Helene lezhi Celovec. Med Sht. Vidom in Celovcem pa se razprostira 4 ure dolgo Gosposvetsko polje. Nekako na tretjini pota od Celovca do Sht. Vida, 2 uri severno od Celovca pa lezhi nasha slavna, nasha ljubljena Gospa Sveta!
III.
Gospa Sveta! Tu z vrha Magdalenske gore sem gledal na mogochna stolpa gosposvetske cerkve in na um mi je prihajala slavna zgodovina Slovencev v oni dobi, ko so she svobodno umeshchali svoje vojvode na Gosposvetskem polju. Da, svobodno! Tedaj Slovenci na Koroshkem she niso jechali pod nemshkim jarmom, vsa Koroshka je bila slovenska, a o Nemcih na Koroshkem she ni bilo ne duha ne sluha! Nemci so prishli na Koroshko shele dobrih 150 let p o z n e j e nego Slovenci. A s prihodom Nemcev na Koroshko se zachenja ona zhalostna usoda ponemchevanja koroshkih Slovencev, ki se vleche vsa dolga stoletja do danashnjega dne.
Vso to dolgo dobo skoro dvanajstih stoletij (od 1. 750. do danes) bi lahko oznachili z nechloveshko besedo »exterminentur« — iztrebiti je treba korotanske Slovence! S to besedo je izrazhena vsa bedna zgodovina nashih koroshkih bratov! A nikdar she niso izvajali nashi narodni sovragi tega iztrebljevanja Slovencev na Koroshkem s tako prerachunano in brezobzirno krutostjo, s tako nechloveshko doslednostjo nego v danashnjih dneh! Z vsemi sredstvi so na delu, da chim prej iztrebijo Slovence iz Koroshke! Pesnik Medved je pel o Vrbskem jezeru:
Jezero Vrbsko, kras Korotana, biser prirodne lepote — znaj, da krvavi mi, da peche me rana, kadar se nate spominjam sedaj!
Toda ne samo Vrbsko jezero, vsa lepa koroshka zemlja, nekdaj vsa slovenska, zdaj zhe do trichetrtine ponemchena, zadaja nashemu srcu krvavecho in pekocho rano. A najbolj skelecho rano zadaja nashemu srcu, ker nam hochejo zdaj s kruto brezobzirnostjo v najkrajshem chasu ponemchiti se zadnjo chetrtino nashega Korotana! Zhe so navdali vechino nashih slovenskih bratov na Koroshkem z nam sovrazhnim duhom in v kratkem, tako upajo, bodo lahko rekli: Ni vech Slovencev na Koroshkem!
Te misli so mi rojile po glavi, ko sem sedel vrhu Magdalenske gore in se mi oko ni moglo nagledati ocharujoche krasote nashega izgubljenega raja — izgubljenega po bridkem porazu dne 10. oktobra 1920. Zlochin nad celokupnim nashim narodom je bilo to koroshko glasovanje dne 10. oktobra 1920! Potem, ko so nam ljudstvo odtujili, smo plebiscit morali izgubiti! Da, morali, a pravichno to ni bilo! In nash narod ima danes isto prirodno pravico do svojega slovenskega Korotana, kakor jo je imel pred 10. oktobrom 1. 1920!
IV.
Velichastna je staroslavna gosposvetska cerkev, a posebno imeniten je veliki gosposvetski zvon. V enem stolpu visi 5 zvonov, najvechji od teh tehta 22 metrska stota. Vlit je bil zhe po vojni. V drugem stolpu pa visi velikan, ki je she trikrat tezhji in tehta celih 66 metrskih stotov. Ljudstvo pravi, da bi trije chrevljarji lahko pod njim shivali, che bi ga poveznili na tla. Vojna mu je prizanesla. Vlit je bil v Celovcu l. 1687.
Che s Sv. Helene gledamo proti zahodu, se nam oko ustavi na Sht. Urshki gori. Visoka je 1015 m in stoji nasproti Magdalenski gori na zapadni strani Gosposvetskega polja. Sv. Urh in Sv. Helena strazhita Gosposvetsko polje. To bi bila prirodna strazharja nashe narodne jugoslovenske drzhave na severu. Juzhno od Magdalenske gore se razprostira ravno in rodovitno Celovshko polje. Tu so slovenske zhupnije: Otmanje, Timenica, Sht. Tomazh, Pokrche, Zhrelec, Grabshtajn, Tinje. Otmanje lezhi prav ob juzhnem znozhju Sv. Helene. Otmanjska zhupnija ima lepo solnchno lego. Razprostira se po juzhnem pobochju Magdalenske gore. Zhal se Otmanje hitro ponemchuje. Mladina zhe ne zna vech slovenshchine. In vendar dobimo v zhupniji starejshe ljudi, ki niti nemshchine ne razumejo.
Chetrt ure pod vrhom Sv. Helene je vas Gorje. Otroci hodijo v sholo pol ure dalech v Otmanje. Gorje je zhe jako ponemcheno. Spodaj lezheche vasi so she bolj slovenske. Vprashal sem zhensko srednjih let, kako da ljudje ne znajo vech vsi slovenshchine. Odgovorila je: »Pomrli so.« Slovenci tukaj dobesedno izumirajo. Stari umirajo, mladi pa ne znajo vech slovenshchine. Vprashal sem: »Zakaj pa otrok niste nauchili slovenshchine?« Dobil sem odgovor: »Niso se hoteli uchiti.« Vprashal sem, kaj je vzrok, da se kraj tako hitro ponemchuje. Preprosta kmetishka zhena mi je odgovorila: »Shola je nemshka.«
Sholo, drugod najvechjo dobrotnico chloveshko, steber omike in napredka naroda — na Koroshkem zlorabljajo kot najuchinkovitejsho, smrtonosno napravo za pogin in pogubo nashega naroda! Ponemchevalna shola bo ubila nash narod na Koroshkem!
Jugoslovenska deca, eno je potrebno: Zavedaj se, da onstran Karavank tudi se zhivi nash narod, zavedaj se, da ne sega nasha zemlja in nasha domovina samo do drzhavne meje vrhu Karavank, marvech sega mnogo, mnogo dalje! Zavedaj se, da sega nasha domovina do tja, do kamor sega slovenski glas, slovenska beseda, to je tja na Gosposvetsko polje, tja na vrh Sht. Helenske gore!
Res zhe izumira slovenski glas tam na Gosposvetskem polju, tam pod Magdalensko goro, toda izumrl she ni, in nash narod ima prirodno pravico do te zemlje. Iztrgali so nam slovenski Korotan, a pravice do slovenskega Korotana nam niso iztrgali. Dokler she zhivijo Slovenci na Koroshkem, se nas narod ne more Koroshki odpovedati. Slovenci nismo tujci na Koroshkem. Slovenci smo bili prej na Koroshkem nego Nemci in she zdaj zhivi 100.000 nashih bratov na Koroshkem. Zato, deca jugoslovenska, le pogumno zapoj ono pesem:
Hej Slovani, kje so nashe meje?
Na gori Magdalenski — tam so nashe meje,
tam za Gospo Sveto — tam je nasha kri!
ZVONCHEK (list s podobami za slovensko mladino; izhajal med sholskim letom vsak mesec; zalozhba »Udruzhenja jugoslovenskega uchiteljstva« UJU - Poverjenishtvo Ljubljana; gl. in odg. urednik Engelbert Gangl); 1927 - 1928, letnik 29, sht. 1, 2, 3, 4.
(anonim)
t VITESHKI KRALJ ALEKSANDER I. ZEDINITELJ
Padel je kakor pade junak na bojnem polju v sluzhbi svoje domovine in za svoj narod.
Niso ga zrushili napori trdega vojashkega zhivljenja v balkanskih vojnah, niti ni klonil v viharju svetovnega klanja; glad in mraz na potu preko albanskih gora, kjer je delil usodo z zadnjim prostakom, ga ni strl — ugonobile so ga zahrbtne svinchenke brezvestnega zlochinca.
Njega ni vech, nashega kralja Matjazha, ki je v zmagovitem pohodu pomandral na chelu svoje armade vse dedne sovrazhnike nashe domovine in nam prinesel svobodo, po kateri smo hrepeneli dolga stoletja.
Njega ni vech, ki je dvignil prapor miru in prehodil dezhele in drzhave, da bi pridobil she druge za ohranitev miru, ki ga je chloveshtvo tako zelo potrebno. Glasnika miru ni vech!
Postal je zhrtev tistih, ki nochejo miru! Umrl je sredi dela za mir in tik ob cilju, ko
so kali njegovega truda zhe zachele zeleneti in roditi plemeniti sad.
Njega ni vech, ki je bolj kot kdorkoli veroval v veliko bodochnost nashe
domovine.
Nikoli vech ne bomo chuli iz njegovih ust besed, ki jih je naslovil na mladino: »da smo eno in da smo odlocheni do kraja braniti edinstvo in svobodo nashega naroda. Zato naj se nihche ne prevari in ne dvomi v te moje besede! Pozabimo vse, kar nas je v proshlosti lochilo in postavimo se vsi v sluzhbo velike zaobljube: chuvati in j ac hiti veliko in milo domovino Jugoslavijo.«
Nash kralj Aleksander je mrtev, toda morilci niso dosegli svojega namena! Njegovo delo, njegovo zhivljenje je zapustilo v srcih milijonov drzhavljanov odmev, ki ga ne zrushi nobena sila vech. Vsi ti milijoni vedo, da jim je poslednja volja mrtvega kralja zapustila nalogo, v katero vsi verujemo: ohraniti domovino in jo privesti tja, kamor jo je hotel privesti on, nash nesmrtni vodja: v veliko in srechno bodochnost.
Jugoslavija zhaluje za svojim velikim kraljem, toda v tej zhalosti ne bo klonila. Globoko v srce nas je sovrazhnik zadel in prizadejal nam je neizmerno bolechino. Ali ta bolechina je kakor razodetje:
Gospod in berach, mozhje in zhene, otroci in starchki so na mah spoznali, da smo ena sama druzhina, ki je izgubila dobrega ocheta. Koprena je padla z nashih ochi in spoznali smo v teh tezhkih dneh, kaj smo dolzhni drzhavi, nashi ljubljeni domovini, materi Jugoslaviji.
Skupna bolechina nas je zdruzhila. Zaradi tega Jugoslavija zhivi! Ne zhivi le v nashih src, zhivi zares in bo zhivela, dokler bo zhivel jugoslovanski rod. Nash modri kralj Aleksander je umrl, ali na njegovo mesto je zhe stopil njegov sin kralj Peter II., da nadaljuje delo slavnega ocheta.
Zbrani okrog novega vladarja, prisegamo, da si hochemo zapisati neizbrisno v srce zadnje veliko sporochilo mrtvega kralja: Chuvajte Jugoslavijo!
NASH ROD, 1934 — 1935, letnik VI, sht. 1 (list za mladino, izhajal v Ljubljani osemkrat med sholskim letom; izdajatelj: Jugoslovansko uchiteljsko udruzhenje — sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani; glavni in odgovorni urednik Josip Ribichich)
Ivan Pregelj
NARICALJKA NA GROB
NJEGOVEMU VELICHANSTVU KRALJU ALEKSANDRU PRVEMU, VITESHKEMU ZEDINITELJU JUGOSLAVIJE.
Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj, junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche osirotele Jugoslavije, Vitez nash prvi!
Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti! Lastovke, te ptice nashe sreche, so odletele s Teboj. Ptice nashe sreche se bodo vrnile. Le Tebe, nash ljubljeni kralj, ne bo nich vech nazaj. O! Nashe rozhe se osipajo. Svojo zadnjo lepoto trosijo na Tvoj krvavi grob. O!
Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj, junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche zapushchene Domovine, Vitez nash prvi! Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!
Sonce, ki je shlo s Teboj v zaton, jutri bo vzshlo v novi zarji. Ti, sonce nashe, ne vzidesh nich vech. O!
Zelena zemlja odmira. Svoje zadnje bogastvo usipa na Tvoj krvavi grob. O!
Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj, junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche svoje Domovine, Vitez nash prvi!
Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti! Padel si, padel, Junak, zadet zahrbtno v vishini! Tvoj silni padec je po tresel v techaje in dushe ves svet. O!
Kaj res ni srdu meja in sovrashtvu skritemu konca? Ah, doklej naj chrti in nashe Najboljshe mori? O!
Mrtvo Velichanstvo, visoki Gospod nash in Kralj, junashki Vojvoda sebi vdanih rodov, Oche velike Jugoslavije, Vitez nash prvi!
Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti! Strta je Tvojega zhivljenja perot ... Tvoja ljubezen ni ubita! Tvoja ljubezen v vse veke zhivi! V nashih srcih zhivi! Tvoj svetli lik bo sijal nam, mlademu rodu. Tvoj zadnji opomin nam bo do zadnjega svet! Bolj ko smo ljubili Te zhivega, Te ljubimo mrtvega: Nash Veliki zhivi! Slava Ti! Slava Ti! Slava Ti!
NASH ROD, 1934 - 1935, letnik VI, sht. 1
Vladimir Bartol
PO DVAJSETIH LETIH (Opombe k drugi izdaji Alamuta)
(.'•) . . ... .. .
Ves chas pisanja romana se nisem niti za trenutek zavedal, da se mi je zachel vanj
vlivati zhivi tok, zhivi »fluid« takratnega zgodovinskega dogajanja v svetu. Roman sem pisal povechini v Kamniku, 22 kilometrov od Ljubljane, deloma pa tudi v Ljubljani sami. S severa je pritiskal na nashe meje nacistichni diktator Hitler s svojimi fanatichnimi esesovci. Z zapada je grozil Sloveniji in vsem Jugoslovanom fashistichni vodja Mussolini, pod chigar jarmom je jechala tretjina Slovencev in velik del Hrvatov. Na vzhodu je prevzel nasledstvo odreshujoche Leninove revolucije zagonetni Stalin, ki je prav v tistih letih presenetil svet s svojimi poshastnimi »monstre« - procesi. Jugoslovanski kralj Aleksander je padel pod roko morilca, ki jo je podtalno vodil, tako so govorili, Mussolini.
(.'•) .... . . ... ..
Slovenski univerzitetni profesor in akademik, ena od najvechjih glav, kar smo jih
imeli Slovenci, mi je nekoch na kratko dejal: »Vsak chlovek ima ali je imel kdaj svoj
Alamut.« (...)
Iz spremne besede: Alamut, Trst 1958
(anonim)
HEJ SLOVANI (Nova prireditev)
Hej Slovani, svet se trese z Volge do Triglava, kakor Visla, kakor Jadran valovi nam Sava. Zhivi, zhivi, duh slovanski, zhivel ti bosh vechno! Naj preti peklensko brezdno, ti nas vodish srechno!
Z ruskih step veliki Stalin kliche zmagovito, z nashih se gora odziva mu tovarish Tito: Mi stojimo neomajno kakor te planine. Naj preklet bo izdajalec domovine.
Vechno narod nash z orozhjem bo svobodo branil, zanjo nas sovrag nikoli vech ne bo ukanil. Pa cheprav bi nas napadle velike armade, slozhni bomo zmagovito strli vse napade.
Iz publikacije: Partizanska pesem — shtiriglasni moshki zbori; izdal Propagandni oddelek Glavnega shtaba NOV in POS, februar 1945, str. 10 (Cyklotehnika Glavnega shtaba NOV in POS -partitura; glasbeni tisk z notnim gradivom)
Vladimir Dedijer
MOSKVA PRODA KOROSHKE SLOVENCE
Sam Stalin ni bil Rus, ampak Gruzinec, torej sin majhnega naroda. Kot revolucionar je Stalin proucheval nacionalno vprashanje in je celo napisal shtudijo o narodu, o koreninah njegovega zgodovinskega nastajanja m razvoja.
Carska Rusija je bila »jecha narodov«. Oktobrska revolucija je prinesla svobodo tudi vsem zatiranim narodom. Lenin je dosledno uresnichil nachelo samoodlochbe narodov s pravico do odcepitve. Vse nacije, narodi in etnichne skupine so dobile v Sovjetski zvezi mozhnosti za vsestranski razvoj. Ko pa je Stalin postal gospodar Sovjetske zveze, je zapihal drugachen veter. Chutiti je bilo ozhivljanje velikoruskega hegemonizma.
Lenin je opazil to potezo pri Stalinu in je ob neki prilozhnosti dejal, da Stalin v svojem velikoruskem chustvovanju, kakor vsi spreobrnjenci, rad malo pretirava. To Leninovo opazhanje o spreobrnjencih — konvertitih — o ljudeh, ki so spremenili svojo pripadnost narodu, veri, ideji ali skupini, je zanimivo. Jovan Cvijich je opisal pojav socialne mimikrije, to je pojav, da so posamezne balkanske etnichne skupine po prihodu Turkov na Balkan sprejemale nosho, jezik, obichaje in vero prishlekov, da bi si reshile golo zhivljenje pod strahovlado novih gospodarjev. Psihologija
pozna pojav istovetenja z agresorjem, ki pojasnjuje, da se prav iz vrst teh spreobrnjencev
rekrutira najsurovejsha skupina svetnikov nove vere, ki si je zastavila nalogo, da z
ognjem in mechem vsiljuje svojim vcherajshnjim bratom nazore gospodarjev.
Ljudstvo je to oznachilo z besedami: »Nich ni hujshega od poturice«.
Tudi v nashi najnovejshi zgodovini lahko opazimo ta pojav istovetenja z agresorjem.
Vech ali manj pri vseh juzhnoslovanskih narodih so najvechji nacionalisti, zadrti
ksenofobi, sovrazhniki tujcev, praviloma spreobrnjenci, konvertiti, ki so po rodu
druge narodnosti ali pa so chlani drugih verskih ali kulturnih skupin.
Ker pa je imel Stalin popolno oblast, absolutno oblast, se je ta pojav istovetenja z
agresorjem, z velikoruskim hegemonizmom, razvil do popolnosti. Vsaka oblast
chloveka kvari, popolna oblast ga popolnoma pokvari.
To Stalinovo omalovazhevanje majhnih narodov smo obchutili tudi mi, posebno kar zadeva njegovo stalishche do koroshkih Slovencev. Dozhiveli smo, kako je za kvartopirsko mizo velikih drzhavnikov konec vojne, za katero se je odlochala usoda posameznih narodov, predvsem majhnih, brezobzirno trgoval z usodo koroshkih Slovencev, da bi mu primaknili kakih 50 milijonov dolarjev v obliki nemshkega imetja v Avstriji.
Nekaj tragichnega je v polozhaju koroshkih Slovencev in Slovencev sploh. Najzahodnejshi juzhnoslovanski narod je pod pritiskom mochnih sosedov. Njegova etnichna chrta se pod pritiskom severnega ledenika, che vzamemo samo primer na severu, pod ponemchevalnim pritiskom polagoma, toda stalno pomika proti jugu. In to v tem stoletju, pred ochmi te generacije.
Podobna tragika je tudi v polozhaju Makedoncev. In kolikor bolj bomo mi, chlani nekoliko vechjih juzhnoslovanskih narodov, to globlje obchutili, toliko bolje se bomo razumeli in sporazumeli. She kot majhen dechek sem bil takoj po koncu prve svetovne vojne z materjo v Ljubljani. Moj mladi stric Jovan je umiral v Leonishchu za tuberkulozo. Odkar smo prishli iz Bosne v ravnine, prishli v Beograd, je zachela tuberkuloza razsajati v nashi druzhini. Za to boleznijo je umrl v Ljubljani tudi stric Jovan. Neke temne nochi sem se vprashal z materjo iz Leonishcha, zatopljen v misli na dragega strica, ko je nekje iz daljave priplavala pesem:
Hej Slovenci, kje so vashe meje? Hej Slovenci, kje je vasha kri? Tam za Gorico, tam so nashe meje! Tam za Celovcem, tam je nasha kri!
Pozneje sem vprashal mater, kakshna je ta pesem in zakaj je tako zhalostna. Mati in njeni dve prijateljici, mislim, da sta bili Lojzka in Cirila Shtebi, so mi razlagale, kdo so Slovenci, kako so nekoch zhiveli dalech zunaj danashnjih meja proti severu in zahodu, a je njihova usoda bila, da se niso nikoli zdruzhili in da jih je ponemchevalni val na severu hitro prekrival.
Ko sem odrasel, sem pred drugo svetovno vojno prevajal »Pozhganico« Prezhihovega Voranca. Spremljal sem tudi porochila o tem, da se je ponemchevanje koroshkih Slovencev zelo okrepilo, odkar je Hitler okupiral Avstrijo, da vse slovenske razumnike prisilno izseljujejo, da je sleherna raba slovenshchine prepovedana, da
so prepovedane vse slovenske organizacije, kulturne in gospodarske, in da je njihovo imetje zaplenjeno.
Med narodnoosvobodilno vojno so v Vrhovnem shtabu z veliko radostjo sprejeli novice o prvih partizanskih bojih na Koroshkem. Koroshki Slovenci so bili edini narod v okviru predvojnih meja Hitlerjevega rajha, ki se je z orozhjem v roki bojeval za svojo osvoboditev. Res je, razmere na Koroshkem so bile za partizane nadvse tezhavne. Vechkrat so jih razbili, toda vedno znova so se dvigali kakor prerojeni iz pepela. Ko so sile Tretje armade in Chetrte operativne cone prodrle chez staro jugoslovansko-avstrijsko mejo na Koroshko, je koroshki partizanski odred zhe pochistil naciste po vsej Koroshki juzhno od Drave, 9. maja pa je hkrati z anglo-amerishkimi chetami vkorakal v Celovec.
Toda velesile so hotele drugache. V Potsdamu, kjer so krojili usodo sveta, je bilo sklenjeno, da bodo Avstrijo okupirale samo chete velesil, enotam Jugoslovanske armade pa je bilo ukazano, da se umaknejo. To so morale s tezhkim srcem storiti konec maja 1945.
Toda Stalin ni hotel javno prevzeti odgovornosti, da je prodal usodo koroshkih Slovencev za dolarje oziroma, kakor je pozneje zapisal Mosha Pijade, »da je zabarantal pravico koroshkih Slovencev do samoodlochbe za 50 milijonov dolarjev povrhu tistih 100 milijonov, kolikor so njegovi trije zahodni partnerji bili dotlej voljni priznati svojemu vzhodnemu partnerju«.
Januarja 1947 je Jugoslovanska vlada poslala spomenico ministrskemu svetu Francije, Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze, v kateri je uradno zahtevala prikljuchitev ozemlja slovenske Koroshke k Jugoslaviji. Glavna argumenta sta bila dejansko etnichno stanje in dejstvo, da so koroshki Slovenci aktivno sodelovali v narodnoosvobodilni vojni. (...)
Iz knjige: Izgubljeni boj J. V. Stalina 1948 — 1953; ChGP Delo, Ljubljana 1969 (prevedla Bozhidar Pahor in Andrej Novak)
Lojze Ude
PO PLEBISCITU 10. OKTOBRA 1920 -
KÄRNTNER HEIMATDIENST, HEIMATBUND
(Poglavje iz zgodovine koroshkih Slovencev po prvi svetovni vojni)
»Nikarte! Ta burka je stara zhe tisoch let!« (Ivan Cankar, Kurent)
Boj za drzhavno pripadnost slovenske Koroshke po prvi svetovni vojni je zapustil v koroshkem prebivalstvu ostra politichna in osebna nasprotja. Oborozhena borba je bila sicer le posledica razpada avstro-ogrske monarhije in dejstva, da veliki zmagovalci niso v pogojih premirja z dne 3. novembra 1918 dolochili na slovensko-nemshkem odseku nikake demarkacijske chrte. V plebiscitu 10. oktobra leta 1920 so Slovenci, ki so glasovali za Jugoslavijo, uporabili le svoje legalno, v
senzhermenski pogodbi z dne 10. septembra 1919 dano jim pravico. Chlen 92 senzhermenske pogodbe je dolochal, da noben prebivalec na ozemlju bivshe avstro-ogrske monarhije ne sme biti »vznemirjan ali nadlegovan« (inquiété ou molesité) zaradi svojega politichnega obnashanja v chasu od 28. julija 1914 do konchnoveljavnega priznanja drzhavne oblasti na tem ozemlju ali ureditve drzhavljanstva prebivalstva tega ozemlja. V chlenih 62 do 69 citirane pogodbe je bila dolochena she posebna zashchita za avstrijske drzhavljane nenemshkih narodnosti: popolna drzhavljanska enakopravnost z olajshano uporabo svojega jezika pred sodishchi (chl. 66), pravica do ustanavljanja privatnih shol (chl. 67), v krajih z razmeroma znatnim shtevilom nenemshkih otrok ljudskosholski pouk v narodnem jeziku (chl. 68), pod garancijo Drushtva narodov (chl. 69). Koroshki dezhelni zbor je 28. septembra leta 1920 dal slovesno izjavo, da bo bodocha dezhelna politika »politika sprave in pravichnosti«, »da bo varovala jezikovno in nacionalno posebnost«koroshkih Slovencev. Isto in she to, da bo Avstrija izpolnjevala svoje obveznosti iz senzhermenske pogodbe, je 18. novembra 1920 izjavil avstrijski zastopnik Peter Pirkham pred plebiscitno komisijo; koroshka dezhelna vlada je to obljubo v posebnem razglasu 19. novembra she ponovila. Vsenemshkih meshchanskih nacionalistov, ki so na avstrijski strani v glavnem vodili oborozheno in plebiscitno borbo, pa vsa ta zashchitna pravna dolochila in obljube niso prav nich ovirale, da ne bi nadaljevali in she zaostrili dosedanje germanizatorichne, zatiralne politike. Za duhovni ustroj koroshkih oblastnikov je znachilna izjava dezhelnega upravitelja (Landesverweser) dr. Arthurja Lemischa, ki jo je podal 25. novembra leta 1920 v dezhelnem zboru, chesh da imajo samo eno chloveshko dobo chasa, da zapeljance pripeljejo nazaj h Koroshki; v dobi ene generacije morajo dokonchati delo prevzgoje in dovrshiti koroshko delo pomikanja jezikovne meje proti jugu. To je govoril dva meseca po tem, ko je, 28. septembra, isti dezhelni zbor dal slovesno izjavo o narodni spravi in varovanju jezikovne in nacionalne posebnosti koroshkih Slovencev, teden dni nato, ko sta to obljubo ponovila avstrijski zastopnik pred plebiscitarno komisijo in dezhelna vlada v posebnem proglasu.
Meseci po plebiscitu, po zakljucheni predaji uprave v plebiscitni coni A Avstriji (18. novembra 1920) so bili za koroshke Slovence izmed hudega v prvi avstrijski republiki najhujshi. Koroshki Slovenci, ki so glasovali za Jugoslavijo, so se potrti in zbegani zaradi plebiscitnega poraza umaknili v svoje druzhinske domove ali v cerkev; pa tudi od zunanjih sil so bili pritisnjeni chisto ob tla. Zavladal je rezhim politichnega preganjanja in osebnega mashchevanja.
Heitmatdienst je izdal v prvih dneh po plebiscitu proglas, v katerem so tudi tile stavki:
»Vam, osvobojeni Koroshci! — Poslanica in program ... — Veliki dan Koroshke je mimo. — Koroshki vechji dan^ je napochil. — Oni je bil dolochen za obrachun, ta bo posvechen pomiritvi in sporazumevanju. — Preden pa zachnemo delo ljubezni, naj nam bo dopushcheno dokonchati najprvo delo povrachila. — Znebiti se hochemo vseh tistih, ki so skrunili sveti mir nashe domovine, ko so podzhigali nesrechno sovrashtvo in vas ogoljufali za mir in srecho mnogih mesecev. Z njimi se ne bomo nikdar pomirili, temvech bomo le obrochunali, gladko, chisto obrachunali in nato pretrgali z njimi vsako zvezo ...«l
Nadaljnji dogodki kazhejo, da so tisti, s katerimi je treba »obrachunati«, vsi, ki se priznavajo za Slovence.
Za kulturni, gospodarski in politichni polozhaj in razvoj koroshkih Slovencev med obema svetovnima vojnama je bilo dalekosezhnega pomena, da Avstrija po plebiscitu ni razpustila bojne organizacije, v kateri so imeli vsenemshki nacionalisti mochno skupno organizacijsko postojanko: Kärntner Heimatdienst (KHD) z njegovimi obchinskimi zaupniki in domovinskimi sveti (Gemeindeheaimträte). Zhe avgusta meseca leta 1919 je provizorichni dezhelni zbor na predlog Hansa Steinacherja in po njegovem nachrtu ustanovil poseben urad — »Dezhelno agitacijsko vodstvo« (Landesagitationsleiturig — LAL), ki naj bi organiziral plebiscitno propagando in sestavil sezname glasovalnih upravichencev. Ta urad je bil oddelek nacionalnopolitichnega odbora provizorichnega koroshkega dezhelnega zbora, sestavljen iz zastopnikov vseh nemshko-avstrijskih strank (tudi socialnih demokratov) iz glavnih dezhelnih oblastev. Za poslovodjo je bil imenovan Hans Steanacher, »ki je bil dusha in pravi organizator LAL ter pozneje Heimatdiensta«, kakor pravi Wutte . Steinacher je bil uchenec Schönererja (kakor se Steinacher v svoji knjigi »Sieg in deutscher Nacht« sam imenuje), tega najbolj napadalnega pangermanskega, za zdruzhitev Avstrije z Nemchijo bojujochega se politika iz chasov avstrijske monarhije. Svoje najozhje sodelavce je izbral Steinacher med mladimi oficirji in drugimi vojaki iz chasa oborozhene borbe na Koroshkem. Prvi krajevni zaupniki pa so bili izbrani she iz krajevnega in personalnega imenika Nemshkega narodnega sveta (Deutecher Volksrait), te izvenparlamentarne tvorbe nemshkoavstrijskih meshchanskih strank she izpred vojne.
(...)
1	Kärntner Landsmannschaft z dne 20. oktobra 1920, shtev. 80.
2	Dr. Martin Wutte, Kärntens Freiheitskampf, Weimar 1943, str. 331.
Iz knjige: Zbornik Koroshke (za 40. obletnico Zveze komunistov Jugoslavije); izdal Klub koroshkih shtudentov, Ljubljana 1959.
Pavle Apovnik
DINAMIT IN ZLOCHINSKI ATENTATI SO SREDSTVA POBESNELIH NACIONALISTOV NA KOROSHKEM
Ob novem napadu na sedezh slovenskih organizacij
V nochi od 14. na 15. avgust se je ponovil divjashki napad na sedezh osrednjih slovenskih organizacij in ustanov v Celovcu. Na hishi Gasometergasse 10 so bili spet zlochinsko odstranjeni oziroma razbiti dvojezichni napisi Zveze slovenskih organizacij na Koroshkem, Slovenske prosvetne zveze, Zalozhnishke in tiskarske druzhbe »Drava«, glasila koroshkih Slovencev »Slovenski vestnik« ter slovenske knjigarne »Nasha knjiga«. Omenjeni napisi so prvich postali zhrtev nacionalistichnih atentatorjev zhe meseca marca 1957 in policija vse do danes m izsledila krivcev niti nashla razbitih napisov, pach pa so jih po shtirinajstih mesecih nashli chistilci
cestnega kanala le nekaj korakov stran od mesta, kjer so bili nameshcheni. Ko so bili napisi pred meseci ponovno nabiti, je bilo to na vechkratno izrecno zahtevo javljeno policiji, kljub temu pa je prishlo prejshnji teden do ponovnega atentata. Razumljivo je bil tudi novi napad takoj prijavljen varnostnim organom, vendar nam ni znamo che so le-ti uvedli postopek za izsleditev ponochnih zlochincev. Ponovni atentat na sedezh osrednjih slovenskih organizacij v Celovcu spet v vsej jasnosti kazhe, kakshen je dejanski polozhaj slovenske narodnostne skupine na Koroshkem. Hkrati pa bije v obraz vsem tistim, ki bi hoteli svetovno javnost preprichati, da je manjshinsko vprashanje v Avstriji resheno vzorno in shirokogrudno. Kako je namrech mogoche govoriti o vzorni reshitvi manjshinskega vprashanja, ko pa pripadniki manjshine ter njihove organizacije in ustanove niso vech varni pred zlochinskimi napadi podivjanih nacionalistov? In kako je mogoche govoriti o shirokogrudni enakopravnosti, ko pa so she zadnji dvojezichni oziroma slovenski napisi postali zhrtev nekulturnega shovinizma?
Ponochna odstranitev napisov na sedezhu slovenskih organizacij pa ni le zgovorna pricha resnichnega polozhaja koroshkih Slovencev, marvech meche skrajno sumljivo luch tudi in she posebej na tiste drzhavne organe, katerih naloga je, da nepristransko skrbijo za mir in red v drzhavi, da jamchijo za varnost oseb in premozhenja posameznikov in skupin. Danes jim lahko javno in upravicheno ochitamo, da so to dolzhnost — vsaj v zvezi s shtevilnimi izpadi proti koroshkim Slovencem — neodgovorno zanemarjali, kajti niti v enem samem primeru niso izsledili krivcev, cheprav je vsej javnosti znamo, kje in kdo so. Tako pa so vse do danes ostali v temi in nekaznovani »neznani storilci«:
•	razstrelitve partizanskega spomenika v Sht. Rupertu pri Velikovcu leta 1953;
•	napada na takrat 66-letnega Franca Prushnika iz Lobnika pri Zhelezni Kapli leta 1953;
•	odstranitve slovenskega napisa z Breznikove gostilne v Pliberku leta 1955;
•	napada na ljubljanskega kanonika dr. Arnejca ter s tem v zvezi na Krumplovo domachijo v Zhrelcu leta 1956;
•	dvakratne odstranitve slovenskega napisa Hranilnice in posojilnice v Zhelezni Kapli leta 1956;
•	skrunitve partizanskega grobishcha v Borovljah leta 1956;
•	prve odstranitve slovenskih oziroma dvojezichnih napisov slovenskih organizacij in ustanov v Celovcu leta 1957;
•	odstranitve dvojezichnega napisa Hranilnice in posojilnice v Velikovcu leta 1957;
•	odstranitve slovenskega dela napisa na ljudski sholi v St. Janzhu v Rozhu leta 1958;
•	poshkodbe in odstranitve slovenskega dela napisa na uradnih kazhipotih v obchini Blato pri Pliberku leta 1958;
•	izzivalne in proti Slovencem naperjene hujskashke napisne akcije v St. Rupertu pri Velikovcu letos ter konchno zdaj she
•	ponovnega atentata na sedezh slovenskih organizacij v Celovcu.
Kljub obshirnosti pa ta seznam sramotnih ter do danes nepojasnjenih in nekaznovanih protislovenskih napadov nikakor she ni popoln in bi ga bilo treba izpopolniti she s celo vrsto drugih izpadov proti slovenski narodnostni skupini na Koroshkem ter proti posameznim koroshkim Slovencem in njihovi imovini. Zlasti pa je treba v tej zvezi opozoriti na shkodljivo delovanje raznih nacionalistichnih organizacij in na zlochinsko pochetje tistega dela tiska, ki z nachrtnim hujskanjem in netenjem narodnostne mrzhnje praktichno shele ustvarja ozrachje za dejanske napade in atentate.
Vse to pa se dogaja pred ochmi oblasti in so varnostni organi, ki so se v drugih primerih izkazali za zelo sposobne, v tej zvezi pa pokazali tako mero nezmozhnosti, da je mozhno samo eno: ali krivcev protislovenskih izpadov nochejo najti, ali pa jih ne smejo! Eno kot drugo pa je skrajno shkodljivo za ugled drzhave, ki bi hotela veljati za pravno in kulturno, je pa v resnici, vsaj kar zadeva polozhaj in odnos do slovenske manjshine, zhe nevarno podobna tako imenovanemu Divjemu zahodu, ko se vechina v odnosu do manjshine nekaznovano in neovirano posluzhuje dinamita, razbijanja imovine, hujskanja, grozhenj in fizichnih napadov. In to se dogaja v chasu, ko zahteva drzhava jasno priznanje od iste manjshine, ki jo v vsakdanjem zhivljenju na milost in nemilost izpostavlja vsestranskemu pritisku in izsiljevanju ter dopushcha, da se nad njo nekaznovano izvajajo napadi in atentati. Kdo bo zameril tistemu koroshkemu Slovencu, ki se v takih razmerah ne bo upal svojega otroka prijaviti dvojezichnemu pouku iz strahu, da zgubi sluzhbo in kruh, ali pa postane zhrtev nahujskanih atentatorjev? Kakshen naj bi bil potem izid ugotavljanja manjshine, ko pa priznavanje k slovenski narodnosti shovinistichnim zlochincem ochitno daje pravico do neoviranega divjanja in obrachunavanja? Dinamit in ponochni napadi pa niso sredstva miru in svobode, marvech le sredstva sile in nasilja. Zato »neznani« atentatorji na nashe ljudi in nashe organizacije nehote le she potrjujejo pravilnost nashega stalishcha, da nachelo pravice starshev in posebno ugotavljanje manjshine po nachelu priznavanja v vladajochih razmerah ne more sluzhiti pravichni reshitvi manjshinskega vprashanja, kajti v ozrachju zlochinskega hujskanja, nekulturnih napadov in dinamitskih atentatov ni mogoche govoriti o svobodni izjavi in demokratichni opredelitvi.
»Za ugled pravne in kulturne drzhave to ni najboljshe sprichevalo, za strpno in demokratichno sozhitje v nashi dezheli pa so lahko taka dejanja pogubonosna,« smo v nashem listu zapisali ob enem zadnjih napadov na dvojezichne napise. Tudi danes ponovno ugotavljamo, da drzhava mirne dushe gleda, kako neodgovorni elementi nekaznovano rushijo osnovna nachela demokracije in pravnosti, sama izpodkopava temelje, na katerih je zgrajena, hkrati pa tudi zapravlja ugled v svetovni javnosti. Posebej v koroshkih razmerah pa s tem dopushcha in je torej sokriva, da nacionalistichni hujskachi zastrupljajo odnose med narodi in tako podirajo mostove med drzhavami.
Odgovorna drzhavna politika si s tem sama izstavlja skrajno slabo sprichevalo in se bodo morale oblasti temeljito potruditi, da si bo Avstrija ponovno pridobila
zaupanje demokratichnih in miroljubnih mnozhic in si tudi v svetovni javnosti zasluzhila priznanje kot demokratichna, pravna in kulturna drzhava!
Slovenski vestnik, letnik XIV., shtev. 34 (901), Celovec, petek, 21. avgusta 1959.
Iz knjige: Zbornik Koroshke (za 40. obletnico Zveze komunistov Jugoslavije); izdal Klub koroshkih shtudentov, Ljubljana 1959.
Dr. Pavle Apovnik, strokovnjak za manjshinsko pravo — Koroshka, Avstrija (op. I. A.)
Stevan Dedijer
VELIKA SRBIJA IN MALI BEDASTI AKADEMIKI
Odprto pismo predsedniku Vlade Srbije g. Zoranu Djindjichu (•••)
Pet kardinalnih neumnosti S AN
Tukaj bom na kratko navedel pet kardinalnih neumnosti SAN.
I.
Kljub neshtetim dokumentom, od Garashaninovega Nachertanija, prek pisanja Jovana Cvijicha, ustave Chrne roke, S. Moljevicha kot ideologa Drazhe Mihaljevicha in vladavine vseh velikobsrbskih vlad od 1918 do 1941 sedaj SAN zanika obstajanje ideje Velike Srbije.
II.
Srbski politik Svetozar Pribichevich na strani 163 svoje knjige Diktatura Kralja Aleksandra pravi naslednje: »Na svetu ni sile, ki bi mogla zlomiti hrvashko misel. Prej se bo Velebit zrushil v morje in bosta presushili Drava in Sava, kot pa bi se Hrvati odrekli svojih prizadevanj, ki vsebujejo ohranjanje in neoviran razvoj njihove individualnosti.« Temeljna neumnost vodstva SAN kot tudi Miloshevicha je bila, da ne razumejo, da to, kar je Pribichevich rekel za Hrvate, velja tudi za Slovence, Boshnjake, Makedonce, Albance in Chrnogorce.
III.
Srbija je v zgodovini zachela shtiri vojne, ki jih je napovedal Miloshevich v svojem govoru na Kosovu 28. junija 1989 proti Sloveniji, Hrvashki, Bosni in Hercegovini in Kosovu ter je vse shtiri izgubila. Ni primera v zgodovini, da bi kakshna drzhava v petih letih izgubila shtiri vojne, SAN pa to zanika.
IV.
Glavna naloga vsakega znanstvenega centra je danes, da razume tokove v svetu, vkljuchno tudi z deseto revolucijo inteligence v zgodovini chloveshtva, v kateri danes vsi zhivimo. Vodstvu SAN sploh ni prishlo na misel, ko je propagiralo Miloshevicha in njegovo Veliko Srbijo, da je mednarodna skupnost danes pripravljena, da zachne vojno proti dolocheni suvereni drzhavi in da njenega shefa poshlje pred sodishche za vojne zlochine, kot se je to zgodilo prvich v zgodovini, in sicer s Srbijo.
V.
Glavna in najhujsha neumnost vodilnih SAN je, da so se ukvarjali z vsem, le s tistim ne, s chimer se mora ukvarjati vsaka akademija: z razvojem ustvarjalne mochi svojega naroda v znanosti, tehnologiji, pri izumih in inovacijah. Iz prilozhenega pisma Dobrice Chosicha, ki ga je pisal meni, lahko vidite, da sem jaz urgiral v tem smislu, in to ne prvich. V prvem chlanku prve shtevilke Nove misli, ki jo je osnoval Chrnogorec in chlan Politbiroja Komunistichne partije Jugoslavije Milovan Djilas, boste nashli moj zapis, v katerem obtozhujem SAN, da sledi katastrofalni politiki Sovjetske zveze na tem podrochju.
Kaj pravi to meni poslano pismo Dobrice Chosicha z dne 25. junija 1984? Naj omenim, da z njegovo zamislijo, da bi SAN priredila konferenco »Druzhba, znanost, prihodnost«, ni bilo nich. Ker so se zacheli ukvarjati s svojim Memorandumom, da bi ozhivili idejo Velike Srbije. Drugich: »nash narod, ta ostaja v gorah Balkana«, ker se njegovi akademiki in bedasti politiki, kakrshen je Koshtunica, she zmeraj igrajo z nazadnjashkimi idejami nacionalizma, shovinizma, sovrashtva in neumnosti. To njihov tridnevni simpozij o neobstajanju ideje Velike Srbije tudi dokazuje.
Sposhtovani g. Djindjich, upam, da boste v tem pismu nashli dovolj argumentov, ki vam bodo v pomoch pri tezhki nalogi, ki vas chaka: postaviti Srbijo na pot dinamichnega razvoja.
S sposhtovanjem
Stevan Dedijer, kakor zmeraj, najpristnejshi Srb
Stevan Dedijer (Sarajevo 1911 — Dubrovnik 2004), srbski nuklearni fizik, chlan KPJ od 1936 (po 1945 v krogu fizikov, ki naj bi pripravljali YU-atomsko bombo), starejshi brat zgodovinarja Vladimirja. Odprto pismo, od katerega je tukaj le sklepni del, je bilo objavljeno v beograjski reviji Republika dec. 2002, sht. 299, glasilu demokratichnih filozofov in sociologov; dobra dva meseca zatem je bil premier ustreljen v atentatu 12. 3. 2003. Avtor pisma uporablja kratico SAN (Srbska akademija nauka) namesto SANU (... i umetnosti); prvo poimenovanje je bilo uradno od 1947, drugo je sledilo pozneje; verjetno mu je ustrezala tudi asociacija s pojmom »san« (sen) za »politichne fantazije« akademikov. Knjiga S. Pribichevicha, omenjena v pismu, je prvich izshla v francoshchini: La dictature du roi Alexandre: contribution à l'étude de la démocratie (Les problèmes yougoslave et balkanique), Pariz, 1933; avtor je bil kritichen do »usodne napake« lastnega prispevka k ustanovitvi unitaristichne SHS. Na koncu odprtega pisma je v izvirniku: »Stevan Dedijer, kao i uvek, Srbin sa dna kace«; gre za ljudsko frazo: na dnu chebra je najboljshe zelje, hkrati pa nakazuje tudi »biti na dnu, odrinjen«; oba brata sta bila mednarodno uveljavljena znanstvenika z »nestandardno« demokratichnimi politichnimi pogledi, cheprav sta bila sinova (poleg brata Borivoja) Jevta Dedijera iz Hercegovine, profesorja geografije na beograjski univerzi, ideologa Velike Srbije, povezanega o organizacijo »Chrna roka«, kot Stevan omenja v pismu; premieru je v pismu tudi predlagal razpustitev akademije in njeno popolno reorganizacijo.
(Prevod in opomba I. A.)
Damir Globochnik
FOTOGRAFIJE SLOVENSKIH TABOROV
V Ilustriranem Slovencu je bila leta 1926 (sht. 43) objavljena celostranska fotografija, ki je bila posneta na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru. Podnapis pod fotografijo: »Iz bojev nashih ochetov za zedinjeno in avtonomno Slovenijo / Slika prvega slovenskega tabora, ki se je vrshil dne 9. avgusta 1868 v ljutomerskem Srshenovem logu. Iniciativo za to prvo velichastno javno manifestacijo slovenskega naroda je dal ljutomerski zdravnik dr. Prelog a vodil ga je tamkajshnji zhupnik in narodni buditelj dr. A. Klemenchich.« Desetletja po nastanku fotografije se je spomin na podrobnosti ljutomerskega tabora zabrisal. V resnici se je tabor odvijal v Huberjevem logu nad starim obchinskim mlinom. Knjigovez in hishni posestnik Ivan Dragotin (Karel) Huber (1816—1896) je na seji chitalnishkega odbora 4. maja obljubil prostor za tabor v svojem Hrastovchaku (s hrasti porashchenem logu).1 Triglav je 25. julija napovedal, da se bo tabor odvijal na Huberjevem travniku ob Shchavnici.2 Srshenov log je bilo sosednje zemljishche, ki je bilo v lasti ljutomerskega Nemca Ign. Poschla. Njegova vnukinja Marija se je leta 1886 omozhila s trgovskim poslovodjem Fr. Srshenom, ki je log dajal v uporabo narodnim veselicam.3 Avtor fotografije bi bil lahko Fr. T5m5ry.4 Tabora se je udelezhila tudi vechja skupina prekmurskih Slovencev. Novice porochajo, da je tajnik ljutomerske chitalnice dr. Valentin Zarnik junija 1868 poslal ljubljanski chitalnici dve fotografiji, na katerih sta bili skupini rojakov iz Beltincev v Zaladski zhupniji. Fotografije je posnel ogrski fotograf Fr. T5m5ry.5
Na podlagi chasnikarskih porochil, spominov in s pomochjo fotografije sta A. Anoshek in S. Zacherlova leta 1940 rekonstruirala podobo taborskega prostora. Ob poti, ki je vodila od mostu preko Shchavnice do Huberjevega loga, je stala miza, na kateri so prodajali taborske svetinje, ki so veljale kot vstopnica (miza je na fotografiji skrajno desno). Tribuna je bila nasproti vhoda, obrnjena proti Shchavnici. Za govornishkim odrom je bil drevored.6 Dva odra sta bila postavljena za godbi.
Chasniki, ki so pri opisih narodnih slovesnosti marsikdaj pretiravali, so najvech pozornosti namenili govornikom in resolucijam, ki so jih sprejeli na taboru. Porochevalca Slovenskega naroda sta bila Josip Jurchich in Josip Voshnjak. Tochk resolucij niso navajali v enakem vrstnem redu.
Fotografija ni bila posneta na vrhuncu taborskega dogajanja. M. Karba se je spominjal, da naj bi fotografu, ki je prishel iz Ormozha, odpovedal fotoaparat.
»Aparat je bil podoben zaprti kochiji. Ne spominjam se, da-li je voz vlekeljeden konj ali dva. Takshni so bili aparati pred shestdesetimi leti. Nas dijake je zanimala velika komora obskura.
Slike o zborovanju nismo pozneje videli nikjer. To bi se menda reklo: Fotografija se je ponesrechila.«7 Omenjena zaprta kochija je bila najbrzh potujocha temnica, v kateri je fotograf pred fotografiranjem pripravljal svetlobno obchutljive ploshche. Fotografa je bolj kot dogodek zanimalo njegovo prizorishche. Ni zhelel dokumentirati vrhunca dogodka, na katerem naj bi bilo prisotnih okrog 7000 ljudi. Otvoritev tabora je bila kmalu po tretji uri popoldne. Josip Voshnjak pishe, da so ljudje stali v veliki gnechi okrog odra.8 Navdusheno so ploskali govornikom, ki so utemeljevali posamezne tochke. Govori so trajali priblizhno dve uri. Ljudje se niso razshli. Okrog 4000 ljudi je ostalo na taborskem prostoru do nochi.
Fotografija v Ilustriranem Slovencu ni povsem verna dokumentarna reprodukcija dogodka, saj je bila retushirana. Z belo barvo je prekrito nebo, ki se ostro lochi od kroshenj hrastov.
Ob narodnem taboru v Zhalcu 6. septembra 1868 so bili prireditelji zhe bolje pripravljeni, kar zadeva fotografsko zabelezhenje pomembnega javno-politichnega dogodka. Na spominski podobi so v medaljonih predstavili fotografije zhalskega trga, tabora, ljubljanskih Sokolov in osrednjih taborskih govornikov. »To je prelepa fotografija, ali prav za prav umetna skupica fotograf j srednje velikosti, kterih zgornja v veliki podlogovati kroglini kazhe tabor sam; dobro se razjochuje glavna taborska zastava, oder, drevje itd. Spodaj sta dva medaljona, kterih levi predstavlja 'Ljubljanskega Sokola' (v Zhavcu nazpchega), desni 'Zhavski trg'. Okvirji vseh treh podob so narejeni prav okusno iz trt ali neobrezanih prekel. Umetnost skupka dopolnjuje she petero majhnih jajchastih kroglin, dve na vsakem koncu vechega okvirja, ki predstavlja tabor, ena pa na sredi med spodnjima manjshima medaljonoma. V teh kroglinicah pa zhivepodobe teh-le mozhakov, ki si se na taborji odlikovali. /.../ Fotografija je chista, da ne more biti bolj«
Avtor fotografij prizorishcha tabora je bil celjski fotograf Josef Martini (1837— 1895). Fotografija tabora in trga je kombinacija, t. j. fotografija dopolnjena z Martinijevo risbo.10 Spominska fotografska podoba je bila kasneje pogosto ponatisnjena .
Na taboru v Shempasu 10. oktobra 1868 je bil na delu gorishki fotograf Michele Aschbenbrenner. Njegova fotografija shempaskega tabora je bila na ogled v izlozhbi knjigarnarja K. Soharja. kupcem pa je bila na voljo za goldinar in 20 krajcarjev.11 Fotografiranje tabora se ni povsem posrechilo, saj je Aschbenbrenner fotografiral pozno popoldne in v oblachnem vremenu.12
Tabor v Vizhmarjih 17. maja 1869 je fotografiral ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec (1838—1892). Slovenski narod je fotografsko podobo tabora predstavil z
naslednjimi besedami: »Izvrstni ljubljanski fotograf g. Ernest Pogorelec je te dni dovrshil podobo vizhmarskega tabora, in menda se bode skoraj prodajala. Nasredi je naobrazhen tabor: ob krajih se v mojsterskem fotografnem izdelku vrste govorniki gg. doktorji: Bleiweis, Kosta, Voshnjak, Tonkli, Zarnik, Razlag, Noli in Premerstein. Chelo ima pod cesarskim orlom besede: 'Ne udajmo se!' — 'Zedinimo se!' Spodaj je pisano: 'Zhivela Slovenija!' Nadejati se je, da se te podobe mnogo razproda.«13
Novice so zapisale, da bi bilo bolje, che bi fotograf »vjel tisti moment, ko ni dezhevalo, in da bi bil taborishche s taboriti bilo posneto v vechi sliki, podobe govornikov pa v manjshi«. »Prav okusno izdelana slika se prodaja le po goldinarji; zato je gotovo, da bodo oni, ki so se udelezhili tega velichastnega narodnega shoda, zhejno segli po tem spominku.«14
Avtor fotografije osrednjega prizorishcha tabora v Dolini pri Trstu, ki je potekal 27. oktobra 1878 v organizaciji politichnega drushtva Edinost in domachega drushtva, je bil Christian Paier (1839—1895). Paier (tudi Kristijan Pajer) je zachetku shestdesetih obiskal Sveto dezhelo. Pred potovanjem se je za silo izuchil fotografiranja. Med prvimi fotografi je prinesel v Evropo fotografije iz Svete dezhele. Kasneje je bil popotni fotograf v razlichnih krajih Kranjske. Leta 1877 je dobil dovoljenje za opravljanje fotografske obrti v Ljubljani.
Avtorstvo fotografije je nesporno. Paier se je na fotografijo prizorishcha Dolinskega tabora (slavnostno okrashen prostor v vasi blizu cerkve z odrom za govornike) namrech tudi podpisal. Zachetnico imena in priimek je vpraskal na negativ na stekleni ploshchi. Uporabljal je mokre kolodijske ploshche velikih dimenzij. Fotografije so bile enake velikosti kot ploshche.
Fotografija, ki jo hrani Slovensko kulturno drushtvo Valentin Vodnik iz Doline, je bila posneta pred zachetkom ali po zakljuchku taboru. Edinost namrech omenja, da je bil velik trg sredi vasi (Gorica) napolnjen s taboriti. Obchine in deputacije so se tabora udelezhile z zastavami.15 Slovenec pishe o okrog deset tisoch udelezhencih tabora.16 Domachini in gostje, ki so se razporedili na obeh straneh govornishkega odra, so se zavedali prisotnosti fotografa. Po njegovih navodilih so obmirovali med osvetlitvijo steklene ploshche. Tisti, ki niso mogli stati pri miru, so na fotografiji rahlo zabrisani. Med osebami na fotografiji so morda tudi govorniki na taboru (Viktor Dolenc, Ernest Klavzhar, vladni komisar v Kopru vitez Vilhelm Jetmar, dekan Jurij Jan, Anton Trobec, Peter Pershich, Ljudevit Vulichevich).
Tabor v Ljutomeru (Ilustrirani Slovenec, 1926, sht. 43)
Christian Paier, Tabor v Dolini, 27. 10. 1878 (SKD Valentin Vodnik, Dolina)
Opombe:
1	Po: Vasilij Melik, »Slovenski tabori«, Kronika / Chasopis %a slovensko krajevno zgodovino, 1868, sht. 2, str. 67.
2	Po: »Luttenberg, am 22. Juli (Erstes politisches Meeting unserer Nation)«, Triglav, 1868, sht. 32.
3	Po: Viktor Vrbnjak, »Prvi slovenski tabor v Ljutomeru«, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 454.
4	Po: Viktor Vrbnjak, »Prvi slovenski tabor v Ljutomeru«, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 454.
5	Po: »Sl. chitalnica ljutomerska ...«, Novice, 1869, sht. 25.
6	Po: Viktor Vrbnjak, »Prvi slovenski tabor v Ljutomeru«, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 454—455.
7	Po: M. Karba, »O taboru v Ormozhu«, Slovenski gospodar, 1929, sht. 46.
8	Po: Josip Voshnjak, »Tabori«, Spomini, Ljubljana 1982, str. 243.
9	»Krasno novoletno darilo«, Domovina, 1869, sht. 3.
10	Po: Mirko Kambich, »Seznam fotografov«, 150 let fotografije na Slovenskem 1839—1919, I. del, Mestna galerija v Ljubljani 1989, str. 154.
11	Po: »Domachi novichar«, Domovina, 1868, sht. 44.
12	Po: »Krasno novoletno darilo«, Domovina, 1869, sht. 3.
13	»Iz Ljubljane 25. juli. (Iz. dp.)«, Slovenski narod, 1869, sht. 87.
14	»Obraz Vizhmarskega tabora«, Novice, 1869, sht. 31.
15	Po: »Zastopi in deputacije na tabori«, Edinost, 1878, sht. 21.
16	Po: »Tabor v Dolini in Italija irridenta«, Slovenec, 1878, sht. 121.
Lev Detela
PESNISHKI SVET VLADIMIRJA KOSA
Vladimir Kos, dolgoletni profesor teologije in filozofije na jezuitski univerzi Sophia v Tokiu in tam misijonar v siromashni mestni chetrti, a istochasno ob vsem tem samosvoj krshchanski pesnik in pisatelj, se zhe vech kot petdeset let z lepo, a velikokrat tudi kritichno besedo in mislijo oglasha s svojih daljnovzhodnih japonskih otokov. Slovenskim prijateljem in bralcem doma in po svetu poshilja svojevrstno oblikovane pesmi in pisma na primer iz »zelenkasto marchnega Tokia« in ve, da mu je treba pri teh geografskih daljavah za ljubljanske ali dunajske prijatelje odshteti osem ur, da bi se srechali v istochasju.
V Murski Soboti leta 1924 rojeni pesnik in pisatelj ima za sabo dolgo in razvejano pot, ki ga je po sholskih letih na klasichnih gimnazijah v Mariboru in Ljubljani in po internaciji v italijanskem taborishchu Gonars vodila skozi trpko preizkushnjo druge svetovne vojne in revolucije v domobranske vrste in v emigracijo. Na Gregoriani v Rimu je dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije in bil leta 1950 posvechen v duhovnika. Tri leta za tem je vstopil v jezuitski red in se odlochil za misijon na Japonskem, kamor je prishel leta 1956 po daljshem bivanju na Irskem.
Leta 1960 sem s pesnico in mojo bodocho zheno Mileno Merlak tudi sam zapustil takratno komunistichno Jugoslavijo in se tako rekoch chez noch znashel v emigraciji na Dunaju. Iz Trsta, Celovca in iz Argentine so mi takrat v Sloveniji prezrti in pod kaznijo za slovensko socialistichno obchinstvo prepovedani kulturni delavci in avtorji kmalu poslali debele svezhnje zdomske literature (kot smo jo takrat imenovali). Ta je pripovedovala o nekem drugachnem, idealistichnem, na krshchanskih vrednotah utemeljenem pogledu na svet, ki se je bistveno razlikoval od nazorov, ki so jih uradno razglashali v Jugoslaviji kot edino pravilne in zares napredne, tako da se bomo z njihovo pomochjo — che se zhe nismo — povzpeli na samo konico svetovnega razvoja.
Takrat sem se prvich srechal s poezijo Vladimirja Kosa. V roke mi je prishla za slovenske razmere in okus nenavadna knjizhica z naslovom Dober vecher, Tokio: Pesmi zate in — zame (1960). To je prva na Japonskem objavljena in natisnjena slovenska knjiga. Na njeno posebnost opozori bralca takoj tudi njena fizichna oblika oziroma podoba. Papir je iz razlichnih barv, zelene, rumene, vijolichaste, rdeche, kar uchinkuje, che hochemo knjigo prelistati, izrazito daljnovzhodno »pahljachasto«. Besedila so natisnjena korektno, s slovenskimi chrkami oziroma diakritichnimi znamenji za ch, sh, zh. V opombi je hudomushno zapisano, da »krivdo za takshno tehnichno opremo nosi pesnik sam«.
Svojevrstna knjiga me je nagovorila. Za slovenskega pesnika na Japonskem sem se zachel zhivo zanimati. Ker so mi iz Buenos Airesa poslali posamezne letnike tamkaj izhajoche literarne revije Meddobje in zajetne Zbornike - Koledarje Svobodne Slovenije, v katerih je Kos zhe pred odhodom na Japonsko kontinuirano sodeloval, sem lahko spoznal generalno linijo njegovega dotedanjega literarnega doprinosa k slovenski literaturi. V Zborniku - Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1950 je na primer priobchil dve pesmi, ki dobro ilustrirata nachin njegovega zachetnega ustvarjanja, ki mu je sledil zhe s prvimi poskusi pred drugo svetovno vojno kot gimnazijec z objavami pesmi in chrtic v mariborskem Vecherniku in v Mladem Prekmurcu.
V Chisti Mariji, natisnjeni v omenjenem Zborniku, oblikuje zanj tipichni motiv bega in izseljevanja. Spretno ga povezhe z religiozno, a tudi chustveno ponotranjeno oblikovano metaforo Marije, ki jo je kot zvesto spremljevalko trpechih beguncev predstavil zhe leta 1945 v svoji prvi taborishchni shapirografirani zbirki Marija z nami je odshla na tuje v taborishchu v avstrijskem Lienzu. Marija postane v Kosovi poeziji vedno znova zashchitni simbol tezhke begunske usode:
Videl sem tvoje devishke ochi.
Na molu si stala, Marija.
Mornarji so vlekli za dolge vrvi,
v vodi plesale so zlate luchi.
Bilo je opoldne, Marija.
Kos se je v revijalnih in koledarskih objavah zachel postopoma priblizhevati modernejshim literarnim nachinom. Nekdanja skladna klasichna oblika je nenadoma prelomljena z disonanchnimi akordi. Premik v razvezano obliko in v prost, svoboden ritem je na primer lepo viden v Makovi simfoniji, tem formalno iz heterogenih napetostnih jeder odlichno zgrajenem ciklu v shtririh delih, objavljenem leta 1954 v tretji shtevilki prvega letnika revije Meddobje.
Literarnozgodovinsko zanimivo pa je, da je Kos v zhe omenjeni pesnishki zbirki z japonskimi motivi Dober vecher, Tokio spretno tematiziral moderni disonanchni zhivljenski utrip in ga skushal adekvatno uveljaviti v primerni literarni obliki. Kombinacija zanimive in za evropskega chloveka velikokrat eksotichne vsebine s svobodno asociativno tehniko pisanja ustvari tisti Kosov poetichni model, ki ga je pozneje she dopolnil in izpopolnil v zbirki Ljubezen in smrt. In she nekaj. Drage kamelije. Pesmi z Daljnega Vzhoda, ki je izshla leta 1971 pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu.
Zadnja pesem iz zbirke Dober vecher, Tokio ima naslov Lahko noch, Tokio in je znachilna vzporednica prve pesmi, po kateri je zbirka dobila ime, in istochasno pika na i povedanega. V njej uveljavi pesnik metaforo pozne nochne velikomestne
dvoreznosti. Kot velikokrat pri zgodnejshi na Japonskem nastali Kosovi poeziji se nam zazdi, da smo sredi skorajda tihozhitsko podanih chustev, misli in obchutij, ko ne bi pesnikove izpovedi prebadala nekakshna kakofonichna dvoumnost.
V	zbirki Ljubezen in smrt iz leta 1971 se she bolj razodeva spoj dveh strukturalnih principov. Osnovni pokrajinski motiv se druzhi z aforistichnim, vchasih tudi feljtonistichnim fragmentom. To je vidno tudi pri tako imenovanih odtujevalno — povezovalnih vlozhkih s predvsem japonskimi avtorji, ki jih pesnik s prevodi in s shtevilnimi opombami o japonski zgodovini in kulturi vgradi v zbirko.
Takoj na zachetku nas tudi preseneti vstopni moto v lepo knjigo, ki jo je ilustrirala akademska slikarka Bara Remec. Moto so verzi princesinje Shikishi:
O dusha moja: dragulji na nitki. Che se razsuti morate, razsujte se zdaj...
Take in podobne misli so v nekem smislu opora in miselni kazhipot pri oranju ledine za samosvojo Kosovo poetiko, ki jo pesnik zheli vedno znova na razlichne nachine pojasniti in utemeljiti. V svoj svet vnasha evropske in slovenske, vedno bolj pa tudi japonske elemente.
Nekaj primerov. V knjigi Dober vecher, Tokio citira Eliotovo misel, da so »besede najbrzh najtrsha snov umetnishkega oblikovanja«: »Njih slovnichno umljiva izpoved mora imeti lepo obliko in lep zvok.«
Ne pozabi tudi omeniti P. S. Shelleya, ki je menil, da »pesem ustvari svet na novo«. Uposhteva pa tudi slovenske besedne ustvarjalce, na primer pesnika in duhovnika Rafka Vodeba, ko zapishe njegovo misel: »Vse je lahko umetnost. Edino merilo je pristnost... «
V	zbirki Ljubezen in smrt je znachilno pesnikovo odkrivanje japonske dushe in japonskih skrivnosti ob reminiscencah na slovensko izvorno domovino. Zanimivi so obshirni vpleti japonskih kulturnozgodovinskih nadrobnosti in opozorila na japonske pesnike in mislece, kar se postopoma razrashcha v majhno kulturno zgodovino te za nas she vedno precej oddaljene dezhele.
Zanimiva je struktura tega za modernistichno fazo Kosovega ustvarjanja posebno znachilnega dela. V shirshih povezovalnih sklopih in paralelnih variantah istega motiva v razlichnih perspektivah, z nizanjem zelo znachilnih lirichnih impresij in metafizichno ponotranjenih pokrajinskih vizij, ustvari pesnik novo strukturalno enoto.
Ob petindvajsetletnici Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu je decembra 1981 izshla shesta Kosova zbirka Spev o nashi gori. Pesnik, ki svoje verze zhe od prvih zachetkov pishe melodichno in ritmichno, jo je oblikoval kot »simfonichno
pesnitev«, sestavljeno iz Uverturnega stavka, Baleta o dogodku, iz shtirih simfonichnih stavkov, ki imajo imena letnih chasov Pomlad, Poletje, Jesen in Zima, in iz Razpleta za zbor srechnih ljudi.
Pesnitev, ki jo je mojstrsko ilustriral akademski kipar France Gorshe, je vsebinsko in oblikovno vechsmerna. Je slavospev pesnikovi novi oziroma drugi domovini, za Japonce sveti gori Fudzhi in seveda japonski pokrajini z za Kosa tako znachilnimi zdaj idilichnimi in zdaj nekonvencionalnimi opisi naravnih lepot. Pri tem je treba povedati, da se gora Fudzhi vedno znova pojavlja kot posebna metafora oziroma kot razpoznavni simbol v shtevilnih Kosovih zbirkah oziroma pesmih. Povezana je s pesnikovo bivanjsko usodo in v tem kontekstu zadobi slovenski pechat.
V opise naravnih lepot vnese slovenski pesnik epski motiv, zgodbo prijatelja Petra, ki se je navelichal triintridesetletnega begunstva v argentinski pampi, zapustil zheno, ki ni hotela z njim, in se odpravil iz silnega hrepenenja po rodni domovini preko ovinkov proti Sloveniji. Po na Japonskem prestani bolezni ga pesnik pelje na goro Fudzhi, na tem potovanju pa v gorskih kochah splete nov »ep za preizkusheno srce Slovencev«. Na koncu izvemo, da se bo ozdravljeni Peter vrnil k zheni v pampo. Ta motiv dopolni Kos s predstavitvijo slovenske zgodovine od pokristjanjevanja dalje, ko so, kot goro Fudzhi, tudi slovenski narod pretresali viharji. Pesnitev se postopoma razraste v slavospev slovenskemu narodu in njegovi zgodovinski rasti, predvsem pa slovenskim izseljencem ob petindvajsetletnici Slovenske kulturne akcije z narochilom, naj vztrajajo v narodni in verski zvestobi ob spominu na v drugi svetovni vojni pobite Slovence.
Tudi pesnishka zbirka Tisoch in dva verza zjaponskih otokov iz leta 1991 se podobno kot Spev o nashi gori razvezhe v shtiri vechsmerne, v japonski pokrajini praznichno utemeljene pesnishke poeme — kantilene, v katerih se pesnishki zagon Kosovih disonanchnih tihozhitij, ki vre iz japonske pokrajine in njenega chara, v pomenljivi asociaciji prevesi v hrepenenje po neodvisni Sloveniji. Iz razlichnih elementov oblikovana pesnitev v pretezhno odprtih verzih in svobodnih ritmih — vchasih celo v novodobnih odprtih sonetih — se shiri v chloveshko pristno dozhivljanje duhovnega in religioznih skrivnosti.
Kos je izredno produktiven pesnik. Pa tudi prozaist in esejist. Med drugim zhe od nekdaj objavlja v shtevilnih revijah in chasopisih, v zamejstvu na primer v trzhashki Mladiki in gorishko — trzhashkem Novem glasu, kot je pred tem objavljal v nekdanjen tamkajshnjem Katolishkem glasu. Rekli bi lahko, da je veliki trubadur lepot bozhjega stvarstva in poetichni izprichevalec krshchanskih resnic. In to ne le v klasichnih oblikah evropskega pesnishtva in v svobodnih oblikah evropsko — amerishkega modernizma, saj je oblikoval vrsto pesmi tudi v japonskem slogu tanka in haiku. Je chez ves svet razpeti univerzalist in duhovni kozmopolit v narochju vsechloveshke stvarnosti, vendar je istochasno slovenski narodnjak, ki z dobrodushno zachudenostjo opazuje sedanjo slovensko krizno razlomljenost.
Saj so velike politichne spremembe v zadnjem desetletju prejshnjega stoletja in osamosvojitev Slovenije tudi Kosovi literaturi podarile nov zagon. Z veliko vnemo je zachel objavljati tudi v Sloveniji, o chemer prichajo shtevilne zbirke in izbori njegove literature - naj navedem le nekatere naslove. Leta 1998 mu je mariborska zalozhba Obzorja objavila izbor Cvet, ki je rekel Nagasaki. Pri isti nekoch uveljavljeni zalozhbi so zhe eno leto prej izshli tudi Kosovi Eseji zjaponskih otokov.
V	Sloveniji so med drugim poleg tega izdali she Kosove zbirke O svetloba, voda, zrak (zalozhba Druzhina, 1999), Med novim nebesom in staro zemljo (2003) in leta 2004 Lepa Anchka iz Prekmurja (zadnji dve sta izshli pri zalozhbi Stopinje v Murski Soboti). Leta 2004 je Kos pri celjski Mohorjevi druzhbi objavil zbirko Cheshnje, kamelije, bori in leta 2007 pri isti zalozhbi zbirko Temnogozdni akordi, za katero sem napisal spremno besedo. Pri zalozhbi Stopinje v Murski Soboti je jeseni 2006 izshla pod naslovom O nebesih pel bom (Upam, da ne motim) she ena knjizhica njegovih pesmi. V letu 2007 so mu pri ljubljanski Mladinski knjigi natisnili Petindvajset krivulj japonske chetrti. To je neke vrste potopis po tokijski severovzhodni predmestni chetrti Adachi, v kateri zhivi avtor. Opisuje znachilne majhne detajle vsakdanjega zhivljenja, kot so pahljache, lutke, jegulje. Kot vedno pri Kosu je stalno prisotno japonsko obchudovanje narave in globok katolishki duh, ki je razpoznavno znamenje vse njegove poezije. V argentinskem Glasu slovenske kulturne akcije so ob omembi te Kosove zbirke leta 2011 zapisali, da je Vladimir Kos verjetno najvidnejshi predstavnik slovenske izseljenske religiozne poezije.
V	zadnjem chasu je Kos nashel lep pesnishki dom pri Zhupnijskem zavodu Dravlje, ki mu je izdal od leta 2008 do danes serijo bibliofilsko opremljenih zbirk poglobljene religiozne poezije v razponu v globalni svet, japonsko stvarnost in slovensko domachnost z mochno duhovno konico v krshchansko metafizichno nadstvarnost. Mihaela Svetek je knjige mojstrsko oblikovala in opremila z umetnishkimi fotografijami, ki dopolnjujejo Kosove pesnishke izpovedi. Naj navedem po kronoloshkem redu izida naslove teh pesnishkih zbirk: Gora Fudzhi, chujesh serenado, Rapsodija svetlobe, Tebi, sirota Slovenija: Tisoch in en verz, Pesmi z japonskih otokov,, Ob rahlo se tresochi tokijski harfi., Halo, japonske zvezdice! - in nazadnje septembra 2013 Pesmi ob tihomorskih valovih.
Zhe naslovi teh novih zbirk se berejo kot pesem. Podoba je, da se Kos po velikih zhivljenskih izkushnjah kljub eksotichnim daljnovzhodnim motivom spet vechinoma blizha formalno skladnim oblikam, kot jih je uporabljal predvsem v zachetnih fazah svojega pesnishtva. V bistvu so te Kosove pesnitve molitve in priproshnje, a tudi budnice za sochlovekovo vchasih otopelo srce - z zheljo, da se predrami v duhovno polno zhivljenje. S kar franchishkansko ljubeznijo in milino -naj mi strogi patri jezuiti oprostijo te besede - bozha v svojih pesmih tako rekoch vse stvarstvo - od zhivali in zhivalic in cvetlic ter drugega rastlinstva vse do silovitih in nevarnih zemeljskih pojavov, kot so na primer za Japonsko tako znachilni potresi, iz katerih pa hoche kljub vsemu razbrati nekakshen nauk, ki mu velja prisluhniti.
Tu ni mogoche v detajlih opisati vsebinskih in formalnih posebnosti tisoch in vech tisoch verzov nashega silno produktivnega pesnika, ki pa je poleg tega tudi pisec proznih tekstov (celo kavbojskih novelet s slovensko primesjo), esejev in filozofsko — religioznih razprav. Dejstvo je, da je njegova literatura mozaichno pretkana s shtevilnimi podrobnostmi in realnostmi vsakdanjega japonskega zhivljenja in z dejstvi iz znanosti in zgodovine, a istochasno hrepenenjsko povezana z usodo slovenskega naroda, ki ga pesnik vgrajuje v univerzalni sistem vrednot.
Naj svoj poseg zakljuchim s Kosovo pesmijo V okviru oken iz zbirke Halo, japonske zvezdice, saj je v tej pesmi na eksemplarichen nachin izpovedano pesnikovo dozhivljanja sveta in pesnikova vera:
Kako je krasen svet, iz slik sestavljen, iz slik, ki v njih zhivljenje zhubori: nebo z oblaki; gozd s potjo pripravljen; polje s potokom; vas in dimniki.
Kako skrivnosten je, ko se v teh slikah na oknih tu in tam bleste solze. Morda ne sanjam, da se jih dotika v ozadju luch in steklaposrebre.
V sveta so oknu tudi temne slike, kot da se jih luchi sramujejo. In zmeraj, ko zachujem v oknu krike, odprem she eno okence: v Nebo.
(Copyright Lev Detela / Dunaj, september 2013)
Predavanje na jubilejni Kosovi prireditvi 15. septembra 2013 v Dravljah v Ljubljani.
Jolka Milich
SMEJO PREVAJALCI KAJ VPRASHATI?
O zadnjih Zbranih pesmih Srechka Kosovela
Ker se prevajalci na sploshno bolj malo oglashajo in javno zelo redko postavljajo vprashanja, je sploh veliko vprashanje, ali smem kot prevajalka Kosovela v italijanshchino postaviti Shtudentski zalozhbi v Ljubljani kakshno (im)pertinentno vprashanje v zvezi z Zbranimi pesmimi Srechka Kosovela, ki so izshle z letnico 2013 v njeni zbirki Beletrina v nakladi 500 izvodov. Zbrala in uredila jih je dr. Nezha Zajc, spremno besedo Med pesmimi, opusom in zbranim delom pa je prispeval dr. Igor Grdina. Vech kot 1200 strani debelo knjigo je oblikovala Andreja Brulc, uposhtevaje oblikovalsko zasnovo notranjosti Polonce Strman. Kot vechina Beletrininih knjig zelo privlachne zunanjosti. Chlovek jih nadvse rad vzame v roke in se zatopi v branje in premishljevanje. Vchasih pa ga navdajo tudi z resnimi pomisleki. Ali je mogoche, da se jim je to zapisalo? Ali zareklo?
Tokrat bi postavila le peshchico nujnih vprashanj, ker se mislim revijalno razpisati o tem delu chez chas, ko se bom srechno in najbrzh v potu obraza dodobra pretolkla skozi domala nepregledno snov. In oborozhena z zhelenimi pojasnili, se bom kasneje veliko lazhje orientirala.
Zhe ko je lani krozhil veseli glas, da bo Shtudentska zalozhba izdala Kosovela, smo se njegovi, recimo, privrzhenci, poznavalci, prevajalci in ljubitelji zacheli radovedno sprashevati: ... katerega? pesnishki del? tudi pripovedni in esejistichni? ves opus? bodo popravili spotoma vse, kar se je narobe nabralo pri prvem uredniku dr. Antonu Ocvirku, ki je pred vech kot pol stoletjem mukoma oral ledino? Pa she komu drugemu kasneje? In komu pravzaprav ga bodo zlasti namenili? Strokovnjakom? Ali le navadnim bralcem poezije in ljubiteljem krashkega poeta? Zhe sredi avgusta po branju porochil o Mednarodnem pesnishkem festivalu Dnevi poezije in vina, na katerem so Srechkove Zbrane pesmi predstavili, smo si ustvarili mnenje, da bo izdaja najbrzh shtudijska, saj so v koprskih Primorskih novicah ponatisnili iz knjige kratko pesmico V Gorici she v pisavi, ki je bila v veljavi na zachetku prejshnjega stoletja, in sicer:
Solnce, solnce, solnce.
Na solncu cesta,
pod cesto reka.
Modra reka.
Solnce.
Spomin na Gorico.
Vztrajati pri tej pisavi bi imelo smisel kvechjemu le v kakshni knjigi za jezikoslovce in strokovnjake. Pa she njim bi lahko prizanesli na zachetku z malo opombico: Za chasa Kosovelovega zhivljenja, kot je vobche znano, so sonce pisali solnce, sonchnica pa solnchnica, marmor mramor, svetilka svetiljka, ladja ladija, rdeche rudeche in vchasih zhe rdeche, in she kaj malega bi se nashlo, kar smo mi zhe davno opustili. Vse te zastarele oblike, kot pri drugih pesnikih, smo tudi mi uskladili s pisavo v danashji rabi.
Ko pa sem dobila knjigo v roke, jo parkrat prelistala in odkrila, da ni namenjena strokovnjakom, marvech obichajnemu bralstvu poezije, sem kar ostrmela. Ali zalozhba s to novo prakso pretirano vernega zapisovanja starinskih oblik sugerira Slovencem, da naj ponovno prevzamemo staro pisavo, ker je njej bolj vshechna, saj je teh solnc in solnchnic pa solchnih rechi in solnchkov za celo reshto, kot se spodobi za chastilca so(l)nca Kosovelovega kova, da se ti odvechni l zhe prav nadlezhno zapichi v zenice in brni v ushesih? Chemu, se vprasham? In vprasham Zajchevo pa Grdino. Zakaj pri Kosovelu ta ritenska hoja s pisavo v chase pretekle, pri drugih starejshih pesnikih pa brezskrbno modernistichni prijemi? No, pri tem nesmiselnem pochetju jo je zalozhbi et company nadvse hudomushno zagodel ... bodisi shkrat ali korektor, ali oba v shpanoviji, ker sta starinsko patiniranega Kosovela opremila z lochili po najnovejshi modi, ki je niti marsikdo od nas she ne uposhteva, kaj shele pisci v dvajsetih letih prejshnjega stoletja. Prav jim bodi, povrshnezhem!
Ja, "Beletrina" je po svoje zelo zanimiva in dinamichna zalozhba, lepe knjige izdaja in prodaja, po tej strani mi je zelo vshech, po drugi pa ... je zhe notorichno povrshne sorte. Ochitno svoje sposobnosti precenjuje in se ji (pre)vechkrat zelo mudi, naglica pa ni prida. Obnese se le pri tekachih in Formuli 1. Zaradi tega so — shkoda! — nastradale tudi Zbrane pesmi Srechka Kosovela. Ta zalozhba je zhe drugich, da ne rechem tretjich, izdala „zbrane pesmi", ki niso bile povsem zbrane, le skoraj, saj vedno kaj tehtnega manjka v njih in torej zhe po pregovoru ... zajca ne ustrelijo. Pri Zbranih pesmih V BELO Daneta Zajca manjka vsaj navedba dveh njegovih pomembnih zbirk, ena je kar zajeten antologijski izbor, izshli pa sta v Doberdobu v Italiji. Marsikatera pesem pa prav manjka v Zbranih in novih pesmi VSE POTI Kajetana Kovicha. Zasluzhili bi obe knjigi, da ju prekrstijo v Skoraj zbrane pesmi Kajetana Kovicha in Srechka Kosovela. Jaz pri Srechku zhe po prvem in hitrem branju pogresham tri pesmi, ki so zhe izshle dvojezichno tudi v zvezku mojih prevodov za nashe sosede, ki jih je izdal ZTT-EST leta 2011. Kot pesmi pa nam urednica Nezha Zajc servira tri Kosovelove zelo domiselne — recimo jim — »tekste«, ki pa niso pesmi, in sicer Prorachun, 10 bozhjih zapovedi in 5 cerkvenih zapovedi. O nizu drugih pomanjkljivosti, samovoljnosti, napachnih branj, neutemeljenih trditev, she kakshen shkrat se je verjetno nepoklican prishtulil itd., se niti ne lotim govoriti, ker bi bilo nashtevanje predolgo, za kakih 10-20 in she vech strani (100? 300?).
Cari amici, tutto da rifare — bi lahko rekli (tudi) v zvezi s to lepo in dolgo prichakovano knjigo. Beletrinci so se nekje pohvalili — menda na festivalu —, da so jo ... zbiksali skupaj v poldrugem letu. Niso sicer rekli tako neposredno kot jaz, malce bolj fino literarno, v rokavicah iz mehke telechje kozhe, da zveni malodane (samo)pohvalno, kot bi angelci stopicali po puhastih oblakih ali peli glorijo prav potihcema, a de facto so jo prehitro skup spravili in zamesili v knjigo brez vsakega ... (kolikor toliko trdnega ali zanesljivega) kriterija. V zachetku se chloveku zdi, da so jo hoteli chasovno in stilno she nekako smiselno urediti, a ker jim je shlo bolj pochasi in tezhavno od rok, pesmi so se kar naprej upirale dolochenemu — trojnemu — redu, ker ni bil po njihovi meri, bodi pretesen ali preohlapen, pa so branje »punce« (dodajam tudi oblikovalki), namesto da bi ga olajshale s primerno
jasnim in chitljivim tiskom, z nepotrebno bledico drobnejshih opomb domala onemogochile ali vsaj neznansko otezhile. Zelo naporno je branje prebledih opomb, primernih le za ostrovidne orle, kot da v tiskarni shparajo chrnilo. (Treba je imeti jastrebje ochi tudi pri dvojezichni pesnishki zbirki Michela Deguyja Umishljanja, ki jo je prav tako izdala Shtudentska zalozhba 2013, prevedla jo je Barbara Pogachnik, jaz pa jo zelo koncentrirano prebiram, seveda s povechevalnim steklom v roki ob dokaj pogostnih prebledih opombah, kot da bi jih spral dezh.) No, »punce« so obupale in nametale pêle mêle vso zadevshchino v isti, le malce diferencirani kosh, in glej, dobili smo idealno, do amena nepregledno uravnilovko, razvrshcheno v tri malodane fantazijske sklope: osebne pesmi, poetoloshke in druzhbenokonstruktivistichne. Kam sodijo one zadnje v chetrtem razdelku, imenovanem Dodatek, pa so menda pozabile povedati. Bodo prihodnjich, saj ne gori voda. Zgodi se pach, ko je prevech pesnishke robe na enem samem kupu, da kaj spregledamo.
Pa she to: Na strani 1175, na koncu knjige in na koncu Kratkega zhhivljenja Srechka Kosovela — v letnicah pishe:
»1926: 27. maja Srechko Kosovel umre v novem domu v Tomaju na Krasu, po tezhki bolezni, ki se je vlekla od konca februarja in katere vzrok je bila po vsej verjetnosti pljuchnica.«
Nadvse radovedno vprashanje: In kdo jim je zaupal to domnevo, da je bil vzrok smrti ... po vsej verjetnosti pljuchnica? So poslali SMS na televizijo, priljubljenemu Kanalu A, oddaji Astro TV? Oni namrech znajo za nekaj centov ali evrov odgovoriti na chisto vsako, she tako tezhko, zamotano, tvegavo, da ne rechem nerazreshljivo vprashanje. Ali so se zatekli po pomoch h kakshni znameniti shlogarci ljubljanski? Nam primorskim provincialcem in nachitanim Krashevcem je bilo doslej znano, na podlagi izpiska iz tomajske mrlishke knjige, da je Srechko, star 22 let, 2 meseca in 9 dni umrl — previden — 27. maja ob 9. uri zvecher za ... meningitisom. (Glej Ocvirkov drugi del tretje knjige Zbranega dela Srechka Kosovela na strani 1215.)
Tudi mi vchasih ugibamo in domnevamo. Jaz na primer mislim, sodech po simptomih bolezni, opisanih v Srechkovih pismih, in po pripovedovanju njegove sestre Tonchke, da je Srechka precej verjetno pichil kakshen okuzhen klop in mu povzrochil meningitis, ta pa ga je pokopal. To domnevo sem chula tudi iz ust Borisa Pahorja in she od koga, a vse te, she kako upravichene domneve in ugibanja niso zhal nikoli postale gotovost, da bi si upali z njimi spodbijati ali dopolnjevati podatek iz mrlishke knjige. Ochitno nismo opremljeni z ... neznosno lezhernostjo porochanja, ki jo zmorejo sestavljalci ... skoraj Zbranih pesmi Srechka Kosovela, o katerih teche beseda.
Shkoda, da Beletrinci niso dali ob bok, sicer prizadevne, a ochitno ne zelo izkushene urednice, vsaj kakshnega antologista, da bi jo dodobra nauchil, kako se takim rechem strezhe, in jo spotoma prisilil, da si natanchno prebere vse, kar je pesnik napisal in kar je bilo napisano o poeziji krashkega poeta doslej. Da ji zleze malodane pod kozho, ne pa da ji ostane kot prijetno dishechi talk ali zmleti sladkor za krofe in slashchice le na povrhnici.
Kaj naj she dodam? Shkoda. Spet zapravljena enkratna prilozhnost v korist ... NEsrechka Kosovela in njegovih shtevilnih chastilcev. Z upanjem — sbagliando s'impara — da se bomo schasoma na napakah le kaj nauchili, in posledichno, da bomo tudi dobili od nashih zalozhb bolj studiozno zasnovano in izpeljano knjigo, kot se je letos izcimila pri Beletrini. Ne glede na vse recheno — pomisleke lahko argumentiram! — jo priporocham mladim in starim in onim vmes v branje. Med prebiranjem nikoli ne pozabite, da je vse te lepo zveneche pa zrachne in globoke verze — vchasih od urednikov narobe prebrane ali tolmachene — napisal zelo mlad, nadobuden, bister in subtilen krashki fant, ki pa je imel to veliko smolo, da je strashno zgodaj umrl. Izpet? Neizpet?
Razlichna mnenja o Srechkovi knjigi z napakami
Peter Kolshek, tudi sam pesnik in urednik, je v svoji kar dolgi recenziji v Knjizhevnih listih Dela z dne 28. januarja 2014 pod naslovom Rokopisi in prepisi, nakar she antologija napisal: »Ponovno zbrane pesmi Srechka Kosovela. Ves opus pod eno streho, ki tu in tam pushcha.«
Moj pripis: in poshteno zaliva in namaka Srechkovo hisho poezije. Nedavno, nekaj mesecev kasneje med prebiranjem nadvse zanimive priloge 1904 - 2014, ki je posvechena 110. letnici rojstva Srechka Kosovela (glej trzhashki Primorski dnevnik in koprske Primorske novice z dne 18. marca 2014), na str. 17 se je — podobno kot Petru Kolshku, le z drugimi besedami — zapisalo tudi znanemu ljubljanskemu prevajalcu, pisatelju in she kaj ter bivshemu uredniku Mladinske knjige in z Ludwigom Hartingerjem avtorju Kosovelove monografije (sicer pronicljivemu duhu in veshchemu peresu) Aleshu Bergerju; o lanski izdaji Zbranih pesmi Srechka Kosovela pri Shtudentski zalozhbi v Ljubljani meni, da ni najbolj posrechena. Ochitno se je tudi Berger s to omiljeno obliko »ne najbolj posrechena«, namesto neposrechena ali slaba, kot Kolshek z relativizacijo fenomena pushchanja »tu in tam« — zaradi lepshega in slajshega — diplomatsko zatekel k evfemizmu. Upajoch, da bodo dovolj pronicljivi Beletrinci razumeli ... antifono, kot pravijo takim nekoliko zavitim lepotnim stavkom nashi italijanski sosedi.
Mi — kar nekaj nas je in shtevilo narashcha — no, mi, ki evfemizmov niti ne maramo, smo prav trdno preprichani, lahko tudi argumentiramo, da je Beletrinina knjiga prava katastrofa. Treba bo nemudoma rehabilitirati po krivici od slovenskih literatov in intelektualcev zhe davno omajani sloves dr. Antona Ocvirka, prvega resnega urednika Zbranega dela Srechka Kosovela in, se bojimo, tudi zadnjega. Ko bi ljubljanska zalozhba dala kaj nase, bi morala lansko knjigo vzeti iz prometa, pa rechi vsem nam: ne zamerite, nismo niti od dalech slutili, da bomo skotili takega spachka. Se bomo vzeli v roke in eksperiment ponovili ter skup spravili ne samo bolj posrecheno izdajo, kajpak s povsem neprepustno streho, iz katere ne bo kanila v notranjost niti kaplja, marvech naravnost zgledno knjigo, kot nam jo po tolikih letih veleva dolzhnost pripraviti in tiskati.
Pa brez zamere ali z njo. Le resnica nas bo osvobodila, ne pa pomanjkanje samokritichnosti, da si kolektivno rajshi zatiskamo ochi in nojevsko silimo z glavo v pesek.
Rokopisi in prepisi, nakar she antologija
Delo, 28. januarja 2014; Delo PP 29: 5. in 12. aprila 2014
Ochitno je Peter Kolshek prebral moj zapis zelo povrshno, da je razumel, kot da se jezim, in celo nanj, namesto da bi pravilno razbral, da se sklicujem tako nanj kot na Alesha Bergerja, ker ju shtejem za nekakshna svoja somishljenika, ne tako direktna in ekstremna sicer, kakor sem jaz, ki rada rechem kruhu kruh in vinu vino, a najbrzh v tem primeru samo zato ne, ker se nista pregrizla v potu obraza, oziroma nista imela niti potrebe, da se pregrizeta skozi ves Kosovelov opus, z dodatki vred, saj je izshlo kasneje she nekaj knjig, ne samo skozi Srechkovo zbrano delo pri DZS, kot sem se morala jaz iz prevajalskih potreb. She zlasti potem, ko sem odkrila, da je med Ocvirkovimi opombami recheno marsikaj, kar bi moralo biti izpostavljeno zhe chisto na zachetku. Niti malo se potemtakem nisem jezila na recenzenta Kolshka, nasprotno, veselila sem se obeh (tudi Bergerja!) in ju vzela kot shchit, da si vsaj delno zavarujem ledja. Trem skoraj istomishljenikom je tezhje ugovarjati kakor enemu samemu, naj bo she tako ekstremen in dobro podkovan v materiji. Alesh me je celo prijateljsko opozoril, da on ni sploh rekel, da "se mu ne zdi", kot se je meni v naglici zapisalo, marvech da prav "meni", kar je zame she bolj razveseljivo. Njega prosim, naj mi ne zameri, bralce pa pozivam, da tisto moje po pomoti citirano precej cincarsko (ne)dozdevanje zamenjajo z Bergerjevim zdalech bolj solidnim mnenjem. Prosim tudi Petra, da ponovno in bolj zbrano prebere moj zapis v PP 29 z dne 5. aprila letos, saj bo odkril, da se jaz ne jezim niti na Beletrince, le konstantiram, da je njihova knjiga katastrofa. Si upa kdo trditi — argumentirano seveda — da ni? Na dan z besedo, da ga — utemeljeno — demantiram. In po ugotovitvi o katastrofi, sem jim dala nadvse sprejemljiv nasvet (v stilu »prendere o lasciare«, saj nasveti so zhe po svoji naravi fakultativni, torej nich obveznega, stvar premisleka in odlochitve pach), naj knjigo avtokritichno vzamejo iz prometa, che hochejo ohraniti kredibilnost. Mar nismo nekoch vihteli parolo, da se uchimo na napakah? In res, prav na napakah se lahko veliko nauchimo, zadostuje, da ne vztrajamo pri njih. Motiti se je chloveshko, pravi stari rek, vztrajati v napaki pa peklensko. V literaturi bolj kot peklensko je bedasto in nesmiselno, ker napisane napake prej ali slej prav skachejo v ochi, ni jih mogoche skriti, kaj shele trditi, da jih ni.
Pa she to: Che se smem iti dve muhi na en mah, bi kot potroshnica prosila she za cenjeni nasvet gospo Bredo Kutin, predsednico Zveze potroshnikov Slovenije. Kmalu po izidu sem kupila Zbrane pesmi Srechka Kosovela, ki so izshle lani pri Shtudentski zalozhbi. Zanje sem plachala 49 evrov. Medtem sem odkrila, najprej zachudena, nato zgrozhena, da v njih kar mrgoli napak, ponujajo jih kot (prepisujem iz vabila na tomajski vecher) ... najpopolnejshe ... zbrane pesmi, cheprav kar precej pesmi manjka, tu pa tam ne lochijo proznega zapisa od pesmi in med pesmi vrinejo prozo, she Zhupanchichu pofulijo kitico in jo priflikajo Kosovelu, ne da bi opazili, da streljajo kozle, ali se vsaj potem opravichili pri kupcih za pomoto. In tako dalje skoraj v nedogled. V starih chasih so blago z napako trgovci prodajali bolj poceni, saj drugache ga ne bi zlepa (raz)prodali; ko je bilo vech in prevech napak, pa so se ga radi znebili skoraj zastonj. Ker je tu napak she in she ... smemo rachunati na vasho pomoch s kakshno eksemplarichno intervencijo v nash prid in zalozhbi v opomin: Fantje, tako ne gre. Kupcem morate obvezno vrniti vsaj 20-30 evrov. Gospa Kutinova, rachunam na vasho pomoch, saj mi jo dolgujete she iz nadvse sramotnih sodnih chasov pisateljice Brede Smolnikar. She pomnite, gospoda in tovarishi?
Za zgodovinski spomin
Branko J. Hribovshek
»NAJBOLJ NEVARNA KNJIGA«
(Tacitova Germanija od Rimskega imperija do Tretjega rajha) 1
C. B. Krebs: A MOST DANGEROUS BOOK (Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich) [1]
(II)
ROSSOVE SPLOSHNE RAZLAGE
Zelo lahko je imeti »Tacitovo« Germanijo za izvirno — in ravno tako za ponaredek. Pravzaprav je veliko tezhje, praktichno nemogoche, dokazati njeno izvirnost, kot pa dokazati, da je ponaredek. Morda je to she eden od dodatnih razlogov, da je bilo hote prezrto vsako glede tega kritichno delo.
Germanijo naj bi »odkril« Poggio z rokopisoma Dialogues in Agricola v Fuldi, toda prinesel od tam in »reshil« naj bi jo Enoch iz Ascolija (Enoch d'Ascoli), kot to na sploshno trdijo (tudi Krebs).
J.W. Ross [16] je dejansko dokazal, da so Tacitusovi Anali ponaredek. Kot je bilo tukaj zhe recheno, je obtozhil Poggia kot krivca ponaredbe. Pravzaprav ne maram oznake »ponaredek«, vendar jo bom obdrzhal.
V skladu s Hochartom [17] so poleg Analov ponarejene tudi Historiae, in che je tako, to velja she za ostala Tacitova dela, torej za Germanijo, Dialoge in Agricolo. Za slednjo pripoved zhe trdijo, da ni skladna z arheoloshkimi najdbami.
Naj navedem le del stavka iz predavanja Birgitte Hoffmann Archaeology versus Tacitus' Agricola [33]:
... kaj je narobe z besedilom? Ali Tacit resnichno la%he? In nekje pozneje:
In mogoche bi se morali spomniti, da je rimski pisatelj Tertullian napisal okoli sto let po Zakljuchku Agricole:
Cornelius Tacitus, seveda, kije, po resnici, najbolj zgovoren v lazhi.
Sam Tertullian, she posebno pa njegovi spisi so tudi zelo sumljivi, toda tu se soochimo z istimi problemi, ki nasploh zadevajo klasiko, ter z dodatkom mochno chustvene verske pristranosti ... In zakaj Tertulliana ne navajajo kot dokaz za izvirnost Tacitovih del?
Morda je malce naporno prebirati Rossa ali Hocharta — zelo sta zgovorna, njuni stavki so zelo dolgi, obrazlozhitve nadvse shiroke, toda tak je bil nachin pisanja v
njuni dobi. Poskushal bom skrajshati Rossovo besedilo, toda obdrzhati jedro pripovedi, ne da bi izgubil njegov nachin izrazhanja.
Zgoraj sem, kar zadeva Poggia, obshirno navedel in uporabil Rossove posebne razlage in opombe, tukaj pa bom predstavil njegove najbolj sploshne razloge.
Navajam le dele, ki so razumljivi po zdravem razumu in za katere bralec ne potrebuje nikakrshnega posebnega znanja, da bi jih razumel. Po mojem mnenju zadostujejo kot dokaz, da dela, ki naj bi bila Tacitova, niso izvirno starorimski spisi.
[16] Ross, Book I, Chapter I, i:
... Tacitapovzdiguje njegova genialnost do take vishine, da ga zhe dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred zharom katerega se vsi kot parsi priklanjajo v chashchenju.
Prejshnji rodovi so ga prebirali s sposhtovanjem in obchudovanjem: kot enega najvechjih uchiteljev zgodovine; tako ga moramo prebirati she naprej. Toda kljub temu, da niti hvala niti graja ne moreta povechati ali zmanjshati njegovega slovesa, resnica in pravica klicheta trezno raziskavo narave in znachaja del, ki kazhejo tolikshno razliko v sestavi in taka nesoglasja glede raznih zadevkotHistoriae in Annales ... [16] Ross, Book I, Chapter II, i:
V zachetku raziskave bom izhajal iz domneve, da gre za ponaredek iz petnajstega stoletja; pri tem mi je podlaga za to domnevo dejstvo, da je to bila doba, ko so bili odkriti izvirni rokopisi, ki so vsebovali to delo, a obstoja teh rokopisov ne moremo slediti dlje kot do tega stoletja; to je bila doba prevarantov (in to je neizmerno vazhna posledica pri raziskavi tega spisa), doba tako velike lahkovernosti glede prevar, da so ljudje brez zadostnih dokazov ali zgolj z rahlimi dokazi ali pa brez vsakih dokazov verjeli vse, kar jim je bilo podtaknjeno; takrat je bil pohlep tako velik, da so se ljudje voljno odrekli ugledu, ki je spremljevalec najvechjih dosezhkov duha. Vzemimo na primer plemenito tiskarsko umetnost: na njeno iznajdbo bi bil vsak pameten chlovek po pravici ponosen ... Toda kdo je resnichni iznajditej tiska? Iz katere dezhele izvira? Je to Holandja s Costerjem iz Haarlema? Je to Nemchija z Mentelom, plemenitashem iz Strasbourga? Je to Guttenberg, zlatar izMainza?... [16] Ross, Book I, Chapter II, ii:
... Velika je bila skushnjava ponarejati leposlovje, posebno dela glavnih pisateljev antike, na rachun papezhev, ki so se trudilipozhivitipouk in so zato dajali denarne nagrade in odpustke tistim, ki bi nashli rokopisne kopije katerega koli avtorja od starih Grkov ali Rimljanov. Rokopisi so se pojavljali kot po charovniji, z vseh mogochih strani: iz knjizhnic samostanov, tako neznanih kot slavnih; iz najbolj zakotnih mest — z dna izchrpanih vodnjakov, od polzhev umazani, kot je to Historia Velleja Patercula; ali pa s podstreshij, kjer so bili prekriti s pajchevinami in prahom, kot npr. Catullove pesmi. Vsako delo, che je le bilo videti, kot da je zelo staro, so pri pregledu spoznali za staroklasichno; in ni bilo nobenega
dvoma o njegovi izvirnosti, cheprav je bilo poleg starinskega videza tudi she vnepopolni obliki.
Ne poznamo preteklosti zadnjih shestih nepopolnih knjig Analov — najmanj do sedaj; chepravjo bom podal ob koncu te raziskave;...
Pravzaprav ni vazhno, ali je Ross res nashel pravega ponarejevalca v Poggiu Braccioliniju. Vazhen je njegov nachin analize, da bi dokazal ponaredek v ustreznem zgodovinskem okviru.
Rokopisi so se pojavljali kot po charovniji ... Nicolo Niccoli, Poggiov prijatelj vse zhivljenje in strasten zbiralec starih rokopisov, jih je sam imel priblizhno 800. Najbogatejshe knjizhnice samostanov so verjetno imele okrog 1000 rokopisov. Tolikshno kolichino je lahko izkushen lovec na rokopise pregledal v nekaj dneh. Tako je dejansko nemogoche, da ne bi bili nekateri rokopisi opazheni zhe pri prvem obisku ... Zato so ti lovci navajali najbolj zakotna mesta kot najdishcha pozabljenih rokopisov, kjer naj bi ti bili chakali na svoje ponovno odkritje.
Corpora lente augescent cito extinguuntur.
Telesa rastejo pochasi in umirajo hitro. (Tacit)
In ne le telesa - tudi rokopisi!
Ta mesta so bila dejansko najmanj verjetna kot najdishcha. Zhe sama izdelava pergamenta iz zhivalske kozhe je bila temu primerno draga, potem pa she chas, porabljen za pisanje ali prepis besedila - naposled pa vse to nekam zavrechi in pozabiti ... Na kakshno mesto, kjer rokopis ne bi prezhivel niti nekaj let; vlaga, plesen, mishi, prah, toplota, zhuzhelke - in tako naj bi pozabljen pochival najmanj stoletje ali vech. Pergament, che je bil she vedno za uporabo, so obichajno ochistili in popisali z novim besedilom. Od kod naj bi prishli izvirniki, da bi jih prepisali? V zakotnih samostanih, ki v dobi antichnih piscev sploh niso obstajali, naj bi kasneje nashli rokopise? Jih je kdo prinesel iz Konstantinopla? So bili skriti kje v Rimu? Mogoche so bili iz Toleda? Zakaj so bili skriti, che so jih prepisovali? Ross nadaljuje o tem (podajam skrajshano): [16] Ross, Book II, Chapter IV, i:
Sum postaja vse mochnejshi, kajti dejstvo je, da je bilo leposlovje starih Rimljanov popolnoma unicheno v Evropi v prvih stoletjih krshchanstva in da bi bil njihov jezik popolnoma izgubljen, che ga do Justinjanove dobe (527-565) ne bi vodilni pravniki ohranili za zagovore in spise ...
... zelo je vprashljivo, ali so samostani sploh kdaj resnichno ohranili v kakrshnem koli, celo najmanjshem obsegu dosezhke chloveshkega znanja ...
... Toda cheprav so dela starih Rimljanov ohranili menihi v svojih samostanskih knjizhnicah, je to bilo le do zachetka zadnje chetrtine shestega stoletja. Potem pa je prishla mrachna doba osvajanj...
... v tem chasu je leposlovje popolnoma ugasnilo za dve polni stoletji (568774), ko so porushili samostane in unichili knjige kakor tudi zravnali z zemljo trdnjave in opustoshilimesta ...
... do ponovnega ozhivljanja znanosti v Petrarcovi dobi kot tudi v dobi ocheta sodobne italijanske proze, Boccaccia, sredi shtirinajstega stoletja. Tako je osemsto let trajal moralni mrk vsega, kar je bilo odlichnega v chloveshkem znanju v Italiji in na celotnem zahodu Evrope...
[16] Ross, Book II , Chapter IV, iv:
... Lahko razumemo, da so bile vredne knjige Grkov in Rimljanov... varno in najdlje ohranjene v raznih dezhelah, in da bi jih tam prej nashli kot kjerkoli v Grchiji in Italiji; toda ker so te dezhele skoz in skoz pregledali, ni tako lahko razumeti, zakaj so bila njihova dela odkrita prav tako hitro in zlahka she v drugih, tudi v barbarskih dezhelah, vchasih celo hitreje in lazhje ...
... Ne biminila stoletja, preden bisvetzvedelza njihov obstoj, che bibila ta dela ostala v civiliziranih rokah, uchenjaki jih ne bi mogli izgubiti izpred ochi, redki izbranci bi posredovali kopije iz roda v rod, toda v lasti nepismenih ljudi, zhivechih v barbarskih dezhelah, bi bila popolnoma skrita pogledu; taki ljudje bi z njimi ravnali kot svinje z biseri; prezirali bi jih; ne bi jih hranili v knjizhnicah, marvech bi jih zavrgli kot neuporabno ropotijo v kleti, jame, temne luknje, umazane prehode, suhe vodnjake, odvrgli bi jih kot izmechek na smetishche ali na kup gnoja. Skoraj isto pove Bracciolini s temachnimi izrazi »v temi«, »v temnici«, »v umazani jechi«, »v bednih jechah«, »v mnogih brlogih«, kot che bi rekel na primer »da so nashli knjige, ki so jih imeli v svojih samostanih zaprte v temi in vjechah brez oken«... ... Reshil je ugledne avtorje iz bednih jech, v katerih so bili proti svoji volji ujeti, nedostopni za uporabo (ker so bili zaprti v mnogih brlogih in gnusnih jechah)«...
Mora nam biti jasno, da so knjige, odvrzhene na taka mesta, nashli chisto nakljuchno, ko so prishli do njih; zato je bilo takoj razumljivo, zakaj so stoletja ostale neznane svetu. Le kdo bi se spomnil iskati knjige na takih mestih ?
Toda to so bila tochno tista mesta, kjerje Bracciolini s svojimi spremljevalci iskal knjige, kijih je hotel imeti; she bolj nenavadno je, da so na takih chudnih mestih odkrivali tochno tiste knjige, ki so jih iskali. Tako je bilo na primer, ko so nashli knjige v samostanu v St. Gallnu; knjig niso nashli tam, priznava Bracciolini, kjer bi morale biti zaradi svoje odlichnosti, namrech na policah knjizhnice, marvech tam, kjer bolj pogosto ishchemo in najdemo polzhe in krastache kot pa knjige in rokopise, v neki izredno umazani temni jechi na dnu grajskega stolpa, in eno teh knjig, avtorja Quintiliana, cheprav so jo oznachili kot »zdravo in varno«, so opisali tudi kot »nasicheno z vlago in umazano z blatom«, kakor da bi jo bili posebej umazali pri odkritju ...
[16] Ross, Book II, Chapter IV, v:
... Tak nachin mishljenja, che ga sprejmemo, na shiroko odpira vrata prevari in ponarejanju;
... Kako so te knjige prishle na taka mesta? Kdo jih je prenesel iz Italije, Grchije ali iz drugega omikanega predela sveta? Kakshen uchen menih, kije postal opat ali prior kakega samostana v Nemchji ali na Madzharskem? Ali kakshen enako uchen duhovnik, ki so ga v davnini poslali kot shkofa, da bi pokristjanilpogane v nekih she bolj barbarskih dezhelah na severu? Zakaj naj bi uspeshni menihi, ljubitelji- dovolite - bolj oranja in zhetja kot pa branja in pisanja, ravnali s knjigami kot s smetmi, s knjigami, ki jih ocenjujejo kot brezvredne, kar zadeva njihove lastne okuse in nagnjenja? Saj so vendar vedeli, da te knjige visoko cenijo shtudirani ljudje v bolj civilizarnih krajih, in da bi bili ti uchenjaki, ki razumejo jezik, v katerem so napisane, in imajo njihovo vsebino za zelo dragoceno, pripravljeni dati v zameno zanje vsak chas ne le velike, marvech tudi velikanske vsote denarja.
To so vprashanja, na katera ne moremo zadovojivo odgovoriti; kazhe, da jih najboj upravichi predlog za utemejeno domnevo, da so te knjige na debelo ponarejali; skoraj nagibamo k temu, da priznamo ochetu Hardouinu, da je imel prav, ko je izrazil svoje preprichanje, da so stari Rimljanimorda resnichno napisaline vech kotdva alitristare latinske klasike. Ti »klasichni« rokopisi so pravzaprav poglavitno znamenje preporoda in zanimivo je, zakaj je do tega preporoda zares tudi prishlo.
Cerkev je na svojih zachetkih nachrtno unichevala rimsko leposlovje kot poganske pisarije. Sveto pismo naj bi bilo dovolj, che kdo chuti potrebo po branju. Vech kot sheststo let pozneje je pochasi naraslo zanimanje za rimske klasike, to pa so mnogi razlagali kot odgovor na topost in dushevno praznino morechega cerkvenega ravnanja in uchenja. Toda obstajali so tudi chlani visoke duhovshchine, ki so podpirali iskanje starega leposlovja. To so bili chasi, ko je Cerkev njej neprijetne ljudi ali pa tiste, ki jih je oznachila kot krivoverce, dajala muchiti in nato sezhgati na grmadah, da bi s tem »reshila« njihove dushe. Tako je bilo zanimanje za klasike uradno poimenovano kot zanimanje za klasichno lepoto, umetnost, morda modrost, ne pa za davna verstva.
Toda mislim, da je bilo vse to le posledica dejstva, da je Cerkev pochasi izgubljala svojo popolno oblast in moch; za tako mnenje ni potreben nikakrshen poseben dokaz. Za ljudi, ki so se imeli za naslednike velikega Rimskega imperija, je bila vrednost klasichne umetnosti in zgodovine potrditev za njihovo zahtevo po vodilni politichni vlogi v svojem chasu. Med na novo nastajajochimi silami v Evropi je papeshtvo poskushalo zadrzhati ali pa podpreti svojo premoch nad vsako posvetno oblastjo. Polozhaj je bil podoben tistemu, kot je bil kasneje ob primeru Germanije. Shlo je za povzdigovanje »slavne« preteklosti, da bi vzbudili in ponovno utrdili oslabljeno samosposhtovanje, da bi drugim spet pokazali lastno premoch. Tekma med domachimi voditelji in bogatimi meshchani, kdo bo imel vech boljshih in bolj znanih rokopisov, je bila prav »en vogue« in vsekakor vprashanje ugleda ( ... pripravljeni dativzameno zanje vsak chas ne le velike, marvech velikanske vsote denarja ter je ustrezala resnichno iskrenim obchudovalcem in iskalcem klasichnih starin.
POGGIO IN AENEA
... Exit Poggio ... Enter Aenea Silvio Piccolomini...
S temi besedami se je Krebs »razbremenil« bremena, da naj bi bil »dobil« Germanijo od hersfeldskega meniha Poggia, in je hkrati »obremenil« Piccolominija, poznejshega papezha Pija II., z nadaljnjo usodo Germanije.
Piccolomini je nekako dobil Germanijo, ki naj bi jo, recheno po Krebsu in drugih, v Fuldi nashel Enoch iz Ascolija. Toda zelo verjetno rokopis Germanije ni bil nikoli v Fuldi ...
Krebs pravi, naj bi Poggiov sin Jacopo »podal dokaz«, da njegov oche dejansko ni nashel Germanije. Kakshen dokaz? Je Jacopovo pismo dovolj in kako? Che je sploh vedel za Germanijo, gotovo ni bil toliko neumen, da bi ogrozhal svojo dedishchino ...
Dejstvo je, da sta se Poggio in Aenea Silvio Bartholomeo, imenovan Piccolomini, osebno poznala.
Mozhno je, da je bil mladi Piccolomini tedaj, ko je bil uchenec Filelfa, enega najbolj znanih firentinskih humanistov, zhe seznanjen s Poggiom. Piccolominijevo pismo Giovanniju Aurispi iz leta 1431 pricha o njegovih poznanstvih s humanisti ([34] str. 23).
V nasprotnem primeru je bil mladi Piccolomini, ko je leta 1431 prevzel polozhaj tajnika shkofa Domenica Capranica in ga je spremljal na baselski koncil (14311439), komajda znan Poggiu.
Piccolomini je bil do leta 1435 vechinoma v Baslu. Takrat je bil Poggio prav tako v Baslu, namrech kot tajnik papezha Evgenija IV., ki ga je nato tudi spremljal v Firenco. Toda za Poggia kot papezhevega tajnika je zagotovo vedel mladi Piccolomini. Oba sta se zanimala za podobne humanistichne ideje in Poggio napredujochega Piccolominija kasneje zagotovo ni prezrl, she zlasti ne zaradi Piccolominijevih zhalilnih pisem proti papezhu Evgeniju IV. Leta 1435 je kardinal Albergati, poslanec Evgenija IV. na koncilu, poslal Piccolominija s tajno nalogo na Shkotsko. Poggio je bival na Angleshkem med leti 1418-1423, pa so se verjetno tudi z njim posvetovali o Piccolominijevi nalogi.
Po vrnitvi iz Shkotske se je Piccolomini pridruzhil protipapezhu Feliksu V. in je tako postal nasprotnik papezha Evgenija IV. Ko je protipapezh Feliks V. odstopil, se je Piccolomini verjetno potuhnil in je odshel, da bi se izognil morebitnim »posledicam«, v Strasbourg, nato pa na Dunaj na dvor cesarja Friderika III. Habsburzhana, pri katerem je bil nato pisar.
Che Poggio ni zhe prej poznal Piccolominija, je zvedel zanj kot za nasprotnika, ki ga je moral resno uposhtevati.
Sodech po Poggiovem sramotilnem pismu zoper protipapezha Feliksa V., je Piccolomini kot pristash tega protipapezha ([28] Shepherd, str. 407) pripadal ljudem, opisanim takole:
... Komu ni znan znachaj te buchne tolpe najbolj razuzdanih mozh? Kdo ne pozna te vrste ljudi, kako izprijeni, kako razpushcheni, kako pokvarjeni so bili zbrani v zlonamerni greznici? Odpadniki, preshushtniki, skrunilci, ubezhniki, ljudje obtozheni najbolj sramotnih zjochinov, bogokletniki, uporniki proti Bogu in proti svojim predstojnikom...
Piccolomini je nedvomno prebral to zhaljivko; kot porochajo zgodovinarji, je v odgovor napisal tudi svojo protizhaljivko. Vprashanje pa je, ali je sploh kdaj zares pozabil vsebino zhaljivke.
Poggio in Piccolomini sta se gotovo spet srechala leta 1445, ko se je slednji vrnil v Rim, zashchiten z »diplomatsko imuniteto«, in se je opravichil papezhu Evgeniju IV.; »priznal« je, da je bil zapeljan na krivo pot, k lazhni resnici, mlad, neizkushen, ko je sledil slabim zgledom, in papezh mu je odpustil. Nato je Piccolomini odshel kot papezhev pogajalec v Nemchijo.
Papezha ustolichijo kot »Ocheta kraljev in princev, vladarja sveta«, zato se je Piccolominiju splachal »razvoj« iz Savla v Pavla, da je spoznal »Resnico in Pravo pot z Bozhjo pomochjo« ter se tudi ponizhno skesal za pretekle grehe.
Njegove naslednje stopnice v cerkveni hierarhiji so bile shkof, kardinal in nazadnje papezh. Vechina njegovih zhivljenjepiscev, posebej nemshkih, je polna hvale zanj, zlasti glede njegove pobozhne spreobrnitve ...
... Konchno je tishinoprekinilRoderigo Borgia: »Glasujem za kardinala iz Siene,«je dejal...
... kardinali so mu sledili in Piccolomini je bil leta 1458 izvoljen za papezha kot Pij II. ([35] str. 243).
Piccolomini v Bulla retractationis leta 1463 — Poggio je bil tedaj zhe mrtev — pravi takole ([36] str. 4):
... v neznanju ... v zmoti ... preklicujem ... zavrnite Aenea, sprejmite Pija (Aeneam rejicite, Pium recipite)...
Tako je Piccolomini uradno priznal svoje nekdanje zmote, popolnoma skesan, toda z novim zharom, vse z namenom, da bi se izognil izgubi lastne veljave zaradi svojih prejshnjih dejanj.
Med drugim si je prisluzhil celó slavilno pesnitev [36a].
Piccolomini je bil zelo chastihlepen in tudi nevaren chlovek — oportunist in konformist. Dovolj razlogov torej, da je bil Poggio z njim zelo previden in spravljiv. Piccolomini je Poggia je oznachil kot »auri cupidissimo« ([37] Walser, str.199), tj. »zlatu najbolj privrzheni«.
Sicer pa je bila Poggiova usoda nekoliko podobna Piccolominijevi. Poggio je bil v chasu koncila v Konstanci v sluzhbi papezha Janeza XXIII. (po nekaterih virih
XXII.). Po papezhevem odstopu je ostal nekako zvest svojemu staremu »shefu«, toda vseeno je poskushal dobiti sluzhbo pri novem papezhu. Ni mu uspelo, pa je sprejel sluzhbo pri kardinalu Beaufortu v Angliji; pravzaprav se je tako tudi potuhnil, dalech od Rima, da bi se izognil morebitnim tezhavam. Tako Poggio kot Piccolomini sta si zelo prizadevala, da bi premagala revshchino in da bi si pridobila visoke polozhaje.
Sodech po pismih, ki sta si jih izmenjala, sta bila drug do drugega prijazna; che pa sta bila prijatelja, verjetno nista gojila tesnejshega prijateljstva ([37] Walser, str. 297). Poggio je Piccolominiju ob izvolitvi za papezha Pija II. napisal chestitko, izjemno glede na tedaj obichajno prijaznost: Sanctissimo ac beatissimo domino nostropape Pio.
Poggio se je pach zhe zdavnaj nauchil, komu, kdaj in koliko se mora prikloniti. Gotovo mu je bilo tudi znano Piccolominijevo posebno zanimanje za Tevtonce. Zelo verjetno je Piccolominiju posredoval tekst Germanije; kdaj je to bilo, lahko le ugibamo, toda moralo je biti prej, preden je Piccolomini napisal tista pisma, pri Nemcih tako chashchena, shkofu v Meinzu, pravzaprav njegovemu tajniku Martinu Mayerju (1458) P8).
Kaj naj bi bil Poggiov razlog za izrochitev Germanije? Je bil kot »auri cupidissimo« bogato poplachan? Mogoche je upal, da bo s tem ohranil svoj dober odnos z vatikansko kurijo: Piccolominijev vpliv je rasel, Poggio pa je bil dovolj izkushen, da je lahko predvideval njegov nadaljnji vzpon. Po smrti papezha Nikolaja V. je Poggio zapustil svoj urad v Vatikanu in prevzel sluzhbo firentinskega kanclerja (1453). Kasneje (1456) se je zhelel vrniti v Vatikan; v tem chasu pa je bil v Vatikanu njegov najbolj gorechi nasprotnik Lorenzo Valla, ki je veljal za »strogega slovnicharja« in ki je grajal Poggiov stil pisanja. Poggio je tudi vedel, da je bil Valla nekoch obtozhen krivoverstva, ker je razkrinkal Kristusovo pismo Abgariju kot ponaredek. Za Poggia je bil Valla nedvomno nevaren chlovek. Piccolomini bi bil za Poggia zelo dobrodoshel kot njegov zaveznik v Vatikanu.
Kot rokopis sumljivega izvora Germanija ni bila primerna, da bi jo Poggio na vse strani ponujal kupcem; za domache Italijane verjetno sploh ni bila zanimiva. Nasprotno pa velja za Piccolominija, ki je verjetno poznal njeno poreklo; morda je kaj »popravil« ali »dodal« rokopisu ali pa je celo prosil Poggia, da to naredi — vse v interesu lastnih politichnih namenov. Taka domneva je mozhna, ker naj bi Piccolomini »odkril« Jordanesov (Jordanes, Jordanis, Jornandis) spis Getica, v katerem je referenca k Analom nekega Cornelija ([27] Europa, str. 180, knjiga 29, 96).
Ross o tem pishe ([16] Book I, Chapter I, ii):
Na sploshno domnevajo, da Jornandes, chigar dela so tako vredna zaradi v njih podane zgodovine petega in shestega stoletja nashe dobe, pravzaprav govori o Tacitu, ko v drugem poglavju svoje zgodovine Gotov govori o nekem »Corneliju kot avtorju Analov« — ti so bili brez naslova vse do leta 1533, ko je Beat Rhenan prvi dal tem knjigam ime Anali. In dalje, le kako bi mogel Jornandes, ki je zhivel v
shestem stoletju, kaj vedeti o kakrshnih koli Tacitovih spisih z imenom Anali, ko pa jih s tem naslovom niso oznachevali vse do shestnajstega stoletja?
Silvio Aenea Piccolomini je bil tudi humanist z leposlovno izobrazbo. Na dvoru nemshkega cesarja Friderika III. so ga okronali s krono »vechno zelenih lovorjevih listov«, namenjeno pesnikom ([34] Ady, str. 73); torej je bil brez dvoma sposoben »popraviti« Jordanesa s kakshnim vstavkom. Zagotovo je bil oche dveh, domnevno (po govoricah) pa celo dvanajstih otrok; pisal je erotichna (vchasih oznachena kot pornografska) besedila, njegov roman Pripoved o dveh ljubimcih je bil do srede 20. stoletja prepovedano branje v katolishkih deklishkih ustanovah, mogoche to velja she danes.
Toda on bo vselej v spominu kot oche pravzaprav celotne nacije — je edinstven, kot porocha Krebs (str. 81):
... Piccolomini used Germania to identify Germanen and contemporaneous Germans as the same people at two different moments in history...
(... Piccolomini uporablja Germanijo za istovetenje Germanov in sodobnih Nemcev kot istega ljudstva v dveh razlichnih trenutkih zgodovine ...)
V svojem delu, pozneje imenovanem De Europa [27], Piccolomini redkokdaj graja mogochnike, njihove vojne, umore, ropanja, plenitve in posilstva, marvech jih v glavnem oznachuje kot modre, plemenite, vzgojene in dobre kristjane. Posebno so mu pri srcu nemshki plemenichi, ni maral Francozov in tudi ne slovanskih narodov, ki jih je oznachil kot zelo divje, najbolj pa je obsojal »divje« Shvicarje, ki naj bi jih z njegovega vidika prekashali morda le Turki.
Njegova politichna zvijachnost kakor tudi dvosmiselnost med intimno in uradno privrzhenostjo kazheta veliko razliko, pridobljeno na podlagi osebnih izkushenj, saj se je vechinoma moral prikljanjati, in to ne le veljakom, kot je najbolje oznachila Cecilia M. Ady ([34] str. 109):
... bila je simpatija, s katero se je srechal pri ljudeh, ki niso bili Tevtonci...
Tako je oznacheval svoje izobrazhene znance, vechinoma Slovane in Madzhare (ne velja za Tevtonce), s katerimi je imel zelo slabe izkushnje na Bavarskem; o tem porocha v svojih pismih, kot kazhejo naslednji citati ([35] Boulting, str. 117):
... nich ni hujshega od vrochichnega taborishcha, kot je to princhev dvor. Zavist, ljubosumje, obrekovanje, mrzkost, sovrashtvo, sramotenje, zhalitve in nenehno muchenje so tam doma ... Ne moresh prijetno pljuniti (pri kosilu), marvech morash umazati sosedova oblachila...
Dunaj je opisal takole:
... Shtudentje se predajajo zabavam, so pogoltnezfi in pijanci, ponochi postopajo po ulicah in napadajo meshchane, njihovi mozhgani so polni lahkih zhensk ...
... Neustadt je mesto menihov in Zhidov ... na Shtajerskem, Koroshkem in Kranjskem zhivijo barbari ... ([35] Boulting, str. 119)
V	omenjenih dezhelah je imel shkofovski polozhaj; to so slovenske dezhele, kjer celjskih grofov in knezov ni maral, bili so med redkimi mogochniki, ki jih je v spisih grajal.
O Leipzigu je zapisal:
...Tam je navada, da druzhba Saksoncev daje chastno mesto tistim, ki najvech zhlampajo, in to razvedrilo imenujejo — pijanska tekma.
Te vrstice zvenijo kot obrekovanje, toda podobno pravi tudi Krebs v svoji knjigi Negotatio Germanie ([39] str. 20) z naslednjim zapletenim stavkom:
Enea Silvios und seiner oratio fördert signifikante Differenzen zutage; und wieder anders ist das Bild Deutschlands in Enea Silvios Briefen an seine zumeist italienischen Korrespondenten. Aus ihrem jeweiligen Kontext gelöst und zum Deutschlandbild des Autors hypostasiert, widersprechen die Bilder einander derart, daß der Versuch einer verbindlichen Aussage über das Deutschlandbild Enea Silvios schlechterdings scheitern muß; jedoch innerhalb ihres argumentativen Kontextes machen diese Bilder Sinn, weil sie als Argument das jeweilige Beweisziel zu erreichen helfen.
Krebs ugotavlja, da sama sebi nasprotujocha podoba Nemchije Piccolominiju pomeni sredstvo, da dosezhe svoj namen v danih okolishchinah; pravzaprav gre za svojevrsten makiavelizem pred Machiavellijem.
Piccolomini v De Europa omenja legendo, da so Franki potomci plemenitih Trojancev, na drugem mestu pravi, da so potomci Skitov ([27] str. 226), Saksonci pa potomci pogumnih Makedoncev. To omenjam, da bi opozoril na Piccolominijevo tezo o t. i. »selitvi narodov«, zlasti slovanskih ([27] knjige 16-21), ker je to ena od osnovnih zgodovinskih postavk, ki so jo iz te knjige prevzeli nemshki zgodovinarji. Piccolomini sicer tudi navaja, da so »divji« Shvicarji iz trupel svojih sovrazhnikov delali klopi in mize za pojedine, ko so zhrli njihova srca (enako menda danes pochnejo sirski uporniki z Assadovimi vojaki).
Piccolomini ne omenja spisa Translatio sancti Alexandri [9], porochila o pokristjanjevanju Saksoncev, kjer je opisan prenos relikvije (trupla sv. Aleksandra iz Rima v Spodnjo Saksonijo v 9. stol.), ki je bila darilo papezha Leona nemshkemu cesarju Lotharju. Porocha pa o krvavechih hostijah (o Saksoncih, [27] knjiga 32, 113, str.197).
V	De Europi ([27] str. 58, knjiga 1, 4) je ena redkih graj Nemcev, ko Piccolomini skoraj opravichuje Madzhare za pokol nemshkih trgovcev:
... Za panonske narode ni nich bolj neprijetno kot trgovati z Nemci, ki izvlechejo vse zjato iz dezhele ...
V	nobenem odlomku v tej knjigi ni bolje opisal svojega (uradnega) prijateljskega odnosa z Nemci kot tam, kjer obchuduje grofa Albrechta, s katerim sta se osebno poznala. Citiram v nemshchini, ker ne zmorem slovenskega prevoda v stilu tako
izvirnega prijateljskega navdushenja, kot ga kazhe nemshki prevod, kaj shele latinski izvirnik ([27] str. 232, knjiga 39, 138, ff):
In dieser Provinz hatte Friedrich, Markgraf von Brandenburg ... vier Söhne: Johannes, Friedrich, Albrecht und den anderen Friedrich ...
... Albrecht zog fast alle Fürsten Deutschlands auf seine Seite, als er Nürnberger angriff; die Städte schickten den Nürnbergern Hilfe. Es war ein schwerer und grausamer Krieg, in dem so mächtige Gegner zwei Jahre lang mit erbittertem Hass stritten. Sie sollen neun Schlachten geschlagen haben, acht davon vollendete Albrecht als Sieger, nur in einer unterlag er als Besiegter und war erst mit dem Frieden einverstanden, nachdem er die Acker beraubt, die Gehöfte Zerrüttet, das Vieh weggetrieben, die Landbewohner getötet hatte und Proviant und Geld den Streitenden fehlten. Dann wurde auch über den Frieden gesprochen, und zwar nach dem Willen Albrechts. Dieser Albrecht nahm, wie sie sagen, von Kindesbeinen an dazu erzogen, in Waffen an mehr Schlachten teil, als andere Herzogs seines alters von Schlachten gesehen oder gelesen hatten. Er führte Krieg in Polen, er kämpfte in Schlesien, er schlug in Preussen Lager auf, er warf seine Feinde in Böhmen nieder, er machte Feldzzüge nach Österreich, er holte sich Beute aus Ungarn, kein Winkel auf dem Boden Deutschlands, den er nicht bewaffnet betreten hatte; er führte unzählige Kriege an, er vernichtete die wildesten Feinde, er eroberte die bestbefestigten Städte. Bei Zusammenstossen fing er als Erster den Kampf an, als Sieger kam er als Letzter aus der Schlacht; beim erobern von Städten erstieg er oft als Erster die Mauer; von zahlreichen Nachbarn zu Duellen aufgefordert, lehnte er niemals ab, und immer warf er den Feind nieder. Bei kriegerischen Spielen, bei denen man sich mit der Lanze misst, wurde er als der Einzige von allen ermittelt, der niemals von Pferd geworfen wurde und der alle, die gegen ihn los rannten, abwarf. Aus Turnieren ging er immer als Sieger hervor. Siebzehn Mal eilte er, allein bedeckt mit Schild und Helm, im Übrigen nackt (wie es bei den Deutschen eine besondere Art des Duells ist), gegen seine auf gleiche Weise bewaffneten Gegner zu, mit scharfer Lanze, wobei er keinen Schaden erlitt, währen er selbst die Gegner immer vom Pferd werfen konnte. Wegen dieser Taten wurde er nicht zu Unrecht der »deutsche Achill« genannt, an dem nicht nur die Kriegskünste und die Tugenden eines Feldherrn mit einziger Anmut strahlten, sondern auch der Adel seiner Herkunft. Der hohe Wuchs und die Schönheit seines Körpers, die Grösse seiner Kräfte und seine beredte Sprache machten ihn bewundernswert und fast göttlich.
Skratka, Albrecht je pristal na premirje shele, ko je izropal polja,porushil kmetije, odpejal zhivino,pobil vse kmete ...
... Vojeval je na Poljskem, borilse je v Shleziji, taboril v Prusiji,premagalsvoje nasprotnike na Cheshkem, opravilpohode na Avstrijskem, plenilpo Madzharskem, ni ga kota na nemshkih tleh, kjer ni nastopil z orozhjem, vodil je neshtete vojne, unichil je najboj divje sovrazhnike, osvojilje najboj utijena mesta. Prvi je shel v boj, zadnji se je vrachal iz bitk ...
... Sedemnajstkrat se je vrnil iz dvoboja, v katerem se je bojeval gol na konju in le s chelado, shchitom in kopjem, kot zmagovalec, neranjen ... in so ga zato imenovali »nemshki Ahil«...
... niso z milino blestele zgolj njegova bojna umetnost in vrline voskovodje, temvech tudi plemenitost njegovega rodu. Njegova visoka rast in lepota njegovega telesa, njegova velika moch in njegova zgovorna beseda so bile obchudovanja vredne in so ga naredile skoraj bozhanskega...
Ena nemshkih narodnih svetinj je Albrechtov mech, imenovan »Das Kurbrandenburgische Schwert«, ki mu ga je podaril Silvio Piccolomini alias papezh Pij II. z besedami:
Vzemi ta sveti mech kot darilo od Boga, z njegovo pomochjo bosh zmogel pokonchati svoje sovrazhnike. Pius Pontifex.
Je Piccolomini zares obchudoval Albrechta? Kot papezh mu je dal oznako »skoraj bozhanski« in lahko bi rekli, da je s tem odkril globoko bolechino svoje dushe, kajti sam je bil »der Giftzwerg« (strupeni pritlikavec), kot v nemshko govorechih dezhelah zmerjajo chastihlepnezhe majhne postave, in cheprav je bil nekoch na dvoru okronan za kralja pesnikov, je bil na istem dvoru cenjen manj kot tisti, ki je kidal gnoj v stajah.
Mogoche pa se je le prilizoval Albrechtu. Kot sposoben in izkushen politik makiavelistichnega kova je poskushal Albrechta pregovoriti za boj proti Turkom. Da bi zdruzhil evropske sile v boju proti Turkom, je bila Piccolominijeva zadnja velika zhelja, s katero je umrl, ne da bi jo uresnichil.
Papezh Pij II. o Albrechtu tudi: » ... Veseli me, da se nashe stoletjeponasha s tako velikim mozhem...«
O Ericu iz Stettina (ali kar je Piccolomini slishal o njem [40]):
... Bilje lep mozh z zlatimi lasmi, precej velikimi ochmi, svetlega obraza in dolgega belega vratu. Oblachil se je nevsiljivo in je pokrival svoj dolgi vrat z lanenim shalom, toda pritrjenim z zlato zaponko. Sam in brez vsake pomochi je lahko skochil na konja, ne da bi se dotaknil ostrog. Vsaka zhenska, ki ga je videla, she posebno pa cesarica (Barbara Celjska), je bila razvneta od pozhelenja.
Eric je bil kakor Albrecht izjemen zgled plemenitega germanskega bojevnika; morda kje obstaja tudi njegov opis kot svetlolasega, modrookega velikana ...
Toda navedeni stavki so le eden od Piccolominijevih germanofilskih opisov, ki sicer povsem ustrezajo podobi Germanov v spisu Germanija. In ta spis je javnosti prvi predstavil javnosti prav Piccolomini. Je tudi on »ochetoval« nekaj vsebine v besedilu Germanije?
Na nemshkem govornem podrochju je bil Piccolomini vedno v najvishjih chasteh. Tudi dandanes zavzema tam edinstven polozhaj kot oche »der Europäischen Gedanke«, se pravi t. i. evropske misli ali pojma Evrope, ki jo je hotel zdruzhiti v boju proti Otomanom ... [41]
PREZRTI, DIE TOTGESCHWIEGENEN, REVIZIONISTI ...
Navedel bom le najbolj vidne avtorje, ki so kritichno raziskovali zgodovinske dokumente. Vsi imajo vsaj en posreden stik s problemom izvirnosti klasichnih rokopisov. Uradna znanost sicer ne uposhteva prispevkov teh avtorjev k zadevni problematiki.
Isaac Newton (1642-1727) je bil eden prvih, che zhe ne sploh prvi, ki bi ga danes lahko oznachili kot revizionista, mogoche celo kot »teoretika zarot«, ker je poskusil kritichno pregledati ali revidirati uradno kronologijo svetovne zgodovine, ki je slonela na Scaligerjevem delu Dissertatio de crucifixione Domini iz leta 1583 (Joseph Justus Scaliger, niz. zgod., 16. st.). Newton se je zelo dobro izkazal: njegovo delo o kronologiji so namrech oznachili kot okultno shtudijo in jo bolj ali manj dobrohotno zavrgli. To njegovo delo je le posredno povezano s problemom klasichnih rokopisov. Tedaj je bil she prezgodnji chas za resne raziskave ... Newtonov sodobnik je bil Jean Hardouin (1646 — 1729) [42], francoski klasicist, omenjen z negativnim prizvokom tudi v Wikipediji kot »tvorec razlichnih paradoksalnih teorij ... najbolj znachilna je ... da so z izjemo del Homerja, Herodota in Cicera vsi klasiki Grchije in Rima nepristni, ker so jih naredili menihi v 13. stoletju ...« Morda to drzhi, z izjemo navedbe stoletja.
Skoraj hkrati je omenjen Hardouinov »sodobni dedich« — ruski matematik Anatolij Timofejevich Fomenko [42]. Ta je izdelal skrajno spremenjeno zgodovinsko kronologijo »... katere ugotovitve slonijo na njegovih lastnih metodah statistichne analize besedil in rachunske astronomije ter so she bolj radikalne, toda imajo jih za psevdoznanstvene ...« (tako Wikipedija).
Fomenko je matematik mednarodnega slovesa, strokovnjak za statistiko; njegove »metode statistichne analize besedil« naj bi bile psevdoznanstvene (kdo je dal tako oceno, ni navedeno), toda niti metod niti problemov, s katerimi se je ukvarjal, ni nihche resno preveril, le njegova nova razlaga zgodovinskih dogodkov je oznachena kot napachna, seveda z vidika uradne zgodovine.
Pri Fomenku moramo she omeniti, da statistichno analizo besedil redno uporabljajo, ko preverjajo znanstvene chlanke pri sumu plagiata, podobno tudi shtudentska dela (diplome, naloge in seminarji) na univerzah. To je posebna uporaba leksikalno-statistichnih in »data mining« metod, ki pa v teh primerih moti le plagiatorje, vendar ne tudi uradne znanosti. Z druge strani pa »uradno« velja trditev, da Tacit ne more biti ponarejen, ker domnevnemu ponarejevalcu v srednjem veku niso bile na voljo ustrezne rachunalnishke metode, da bi tako dobro zadel nachin, stil in vsebino starih del (to mnenje je najti v nekaterih razpravah o izvirnosti porochil o zgodnjih kristjanih).
Naslednji znani sodobni »revizionist in toretik zarot« je nemshki zgodovinar in publicist Heribert Illig [43]. Njegova »hipoteza domneva, da so obdobja zgodovine, zlasti Evrope v zgodnjem srednjem veku (614-911), napachno datirana ali pa se dogodki sploh
nikdar niso zgodili, ter so to dejstvo poskushali sistematichno prikriti« (tako Wikipedija). Skladno s tem je za Illiga npr. Karel Veliki zgolj mit. Seveda pri tem ni omenjeno, da je Illig uporabil uradno nesporno dejstvo (iz dokumentov Monumenta Germaniae Historica), da je vech kot dvajset tisoch letopisov, ki naj bi bili napisani v vprashljivi dobi, ponarejenih (napisani so stoletja kasneje), ter da arheologija ne kazhe vmesnih slojev med rimsko dobo in srednjim vekom. Seveda je Illigovo gledanje zavrzheno, najvechkrat brez razlage prikazanih problemov.
Nekoliko mileje je obsojen Mario Alinei [44], sodobni italijanski avtor teorije kontinuitete od paleolitika. Wikipedia v zvezi z njim pravi: ... ta chlanek daje nezasluzhheno pomemebnost dolochenim idejam ... je jasno pogled manjshine, ker uzhiva zelo malo akademske podpore, resna razprava je omejena na majhen krog znanstvenikov...
Seveda gre za majhen krog znanstvenikov, ker vechina Alineija ne uposhteva, saj njegova hipoteza nasprotuje zelo cenjeni — zlasti v nemshkih krogih — t. i. kurganski hipotezi o izvoru Indoevropejcev, katere avtorica je Maria Gimbutas in ki jo je razveljavil zhe Renfrew [45]. Kurgansko hipotezo naj bi po svoje podpirala tudi knjiga Germanija. Alinei je razveljavil tudi v uradni znanosti »priljubljeno« teorijo o selitvi Slovanov, to pa je popolnoma dovolj za biti »totgeschwiegen«. Popolnoma neuposhtevana pa je — zlasti na Zahodu — knjiga Veneti — nashi davni predniki slovenskih avtorjev Tomazhicha, Shavlija in Bora [46], v kateri so podani arheoloshki, toponomastichni in jezikovni dokazi za tezo, da so Slovenci kakor tudi nasploh Slovani prastari avtohtoni prebivalci Evrope. Ti dokazi podpirajo Alineijevo teorijo kontinuitete in razveljavljajo teorijo o slovanski priselitvi v 6. stoletju, s tem pa so seveda v ostrem nasprotju z »zgodbo« uradno veljavne zgodovine. Poleg tega pa gre, kot zhe recheno, za dejstva, ki ne ustrezajo niti nekdanji in sedanji evropski, pravzaprav zahodni politiki. Knjiga Veneti je v krogih vladajoche javnosti prav tako »totgeschwiegen«, kajti v njej ne morejo najti dejstev in razlogov, da bi jo lahko argumentirano razveljavili, zato so bili odzivi nanjo predvsem chustveni. V Wikipediji vsebino knjige oznachujejo kot napachno »venetsko teorijo« in pri tem povsem zgresheno obveshchajo, da ta teorija nasprotuje slovanskemu poreklu Slovencev.
Wikipedia: ... razlage so znanstveniki popolnoma zavrgli ... kjer so pokazali nevarnost amaterskega jezikoslovja ... Pri tem so navedene zgolj reference iz krogov uradnih (institucionalnih) slovenskih zgodovinarjev.
Nashteti primeri »revizije« nasprotujejo razlagam uradne zgodovine, ki v veliki meri sloni na »klasichnih« rokopisih, med katerimi Germanija zavzema najvishje mesto in kot taka je tudi uporabna za interese nekdanje in danashnje politike. Ne zhelim posebej omenjati mochne chustvene pristranskosti v oceni raznih klasichnih del ...
Mimogrede naj she omenim znachilno stilsko-terminoloshko razlikovanje v ocenah, ki jih dajejo Zahodnjaki glede zahodnoevropskih, srednjeevropskih in vzhodnoevropskih kritichnih avtorjev.
O zahodnoevropskih:
... prezgodnja doba znanstvenega razvoja,
... nobenega od avtorjev niso na sploshno sprejeli,
... so bili utishani.
O srednjeevropskih:
... zelo sporno,
... manjshinski pogled uzhiva malo akademske podpore. O vzhodnoevropskih: ... psevdo znanstveno, ... amaterski jezikoslovci.
Posvetimo se zdaj znova vprashanju rokopisov. John Wilson Ross [17] je bil obtozhen, da je objavil svojo knjigo anonimno, cheprav je v posvetilu knjige omenjen njegov brat s polnim imenom in priimkom. Nasprotniki tudi niso navedli nobenih razlogov, ki bi ovrgli njegove trditve.
Polydora Hocharta [18] pa je Walser prav na kratko odpravil z besedami: Da bi ovrgli fantazije P. Hocharta: L!authenticite des annales usw. 1891 u. Nouvelles considerations au sujet des Annales usw., Paris, Thorin 1894, kot vse kazhe, ni potrebno. Praktichno nihche ne omenja Lea Wienerja [19]. Podobno kot zhe Ross in Hochart, je tudi Wiener, seveda she bolj natachno, s svojim jezikoslovnim znanjem primerjal in razchlenil nekatere pripovedi iz klasichnih zgodovinopisnih virov, kot so Jordanes, Pavel Diakon, Tacit itd. Tukaj lahko navedem le nekaj primerov njegovih sklepanj in vrednotenj, zato je ta izbor nekoliko nepovezan in ne povsem dorechen, a zadostuje za sploshen vtis o celotni analizi. O Jordanesu pravi: (str. 67)
... V Getici je referenca o Jordanesovem poreklu, toda che uposhtevamo, da je zhe uvod k delu drzen ponaredek ... V skladu z njegovo izjavo, da je bil kljub temu, da ni bil pismen (agrammatus), vseeno pisar Gunthiga ...je tudi dejal, daje napisal svojo knjigo v letu 511 ...
... Tako dobimo pozitiven in neovrgljiv dokaz, da je Jordanes napisal Getico po letu 711 ...
(str. 141)
... Zmeshnjavo ponarejevalca, Jordanesa ali pa njegovega predhodnika, ko je sestavljal zgodovino Gotov, smo pravkar pojasnili...
Naj omenim Wienerjevo etimoloshko izpeljavo besed ali imen arabskega izvora. Med njimi je »Haliurunnae« — ime charovnice:
(str. 90)
... OHGermansko (staro visokogermansko) »alruna« je ohranilo le pomen »mandragora« . V ohgermanskem imamo »helliruna«, tj. »necromantia«, kakor da bi bila sestavljenka iz »hella«, tj. »pekel«, in »runa«, tj. »skrivnost«, in podobno v starosaksonshchini »helirun, hellrun«, tj. »charovnik«...
... Kasneje bomo srechali te charovnice ali charovnishke zhenske v drugih ponaredkih, npr. v Tacitovi Germaniji. O imenu »Finni«: (str. 96)
... je tudi pomenilo »mochvirje«, celotna sestava natanko ustreza opisu skrajnega severa. Tam se je pojavilo pleme neznane preteklosti. To so verjetno »Finni«, in spet ni nakljuchno, da je mozhno finsko ime za Finsko — »Suomi« izpeljati iz finske besede »suo«, tj. »mochvirje« ... Toda arabska beseda je izvor za gotsko »fani«, OHG »fenna«, tj. »blato«, staronorveshko »fen«, tj. »mochvirje«. V svoji obliki »vanga, fanga«je beseda dala itajansko »fango«, francosko »fange« itd. O Tuisconu: (str. 208)
... ponarejevalec, ki je bil Got in je prebival v Franciji ali celo bolj verjetno v Shvici, je poznal sodobno ime za »Nemshko«, ki je bilo ohranjeno v najstarejshih francoskih virih kot »tiesche, tiesque, thyos, ties« itd., in ki je prishlo v literarno latinshchino med drugim kot »>tutiscus«, v stari italjanshchini seveda »tudesco«, sedaj pa »tedesco« . Ochitno ga je izgovarjal »Tuisco« in je tako ustvaril svojega slavnega ^ junaka Tuiscona. Iz tega Tuiscona ^ je izvedel slavne ^ junake za plemena, kijih je poznal iz zgodovine — Sueve, Vandale in Tevtonce. Iz Tacitovih Analov 1.56 in 11.25 je vedel za pleme Marsi, in iz istega izvoraje vedel za Arminiusa — silni je kralj... O Ammianu Marcellinu: (str. 148)
... Kot je Phrygia lahko nastal samo iz sirijske »pushchice odreshenja«, je jasno, da imamo tu najmanj interpolacijo, che ne gre za chisti ponaredek. Nashli bomo she hujshi ponaredek v Ammianu kasneje. Zagotovo je chudno, da ni bilo nikdar napisane niti besedice o Ammianu pred 16. stoletjem, razen kratke reference k stavku v shtirinajsti knjigi v Priscianu XI.51, in da bi se Marcellinovo delo, o katerem je Poggio porochal, da ga je bil nashel v Hersfeldu ali Fuldi, moralo zacheti prav s tem stavkom, ker je trdil, da je nashel Marcellina shele na zachetku XIV. knjige. Kazhe, da je Poggio uporabil ta stavek iz Prisciana kot osnovo za svoj izdelek ... O Translatio: (str. 151)
... Iz zmeshnjave besed »pyramid« in »mogochnega vladarja« je nastal mit Irminsula pri Saksoncih. Pripoved se nahaja v Translatio s. Alexandri, ki sta ga napisala Ruodolf in Meginhard leta 851 ... O Velleju Paterculu: (str. 163)
... Kolikor mi je znano, nihche ni dvomil o njegovi izvirnosti, toda vsi vemo, da Vellej sloni na izgubljeni kopiji, ki jo je uporabljal Beatus Rhenanus v svoji Editio princeps, izdani na zachetku 16. stoletja. Nihche pred njim ni nikdar nich slishal o njem ali pa ga omenil, razen
enkrat Priscian ... ne dvomimo o njegovem obstoju pred desetim stoletjem ... toda nimamo nikakrshnih sredstev, da bi ugotovili, che so bile napravljene kakrshne koli interpolacije ...
0	Germaniji: (str. 159)
... kasneje bom pokazal, da je bil ponaredek, znan kot Tacitova Germanija, napisan v osmem stoletju in da sloni na delih Pseudo-Berosa, ki je tudi sam ponaredek, kot ga je bil ohranil in oznachil Annij iz Viterba. Tukaj bom le navedel toliko, kolikor je potrebno, da bi dokazali, da je Arminijeva zgodba pri Tacitu, Strabonu in drugih pisateljih drzen ponaredek, ki ni starejshi od osmega stoletja. (str. 212)
... zamenjava Aretije z Veliko Materjo, Cybelo, je zmeshnjava, ki, kakor bomo to videli kasneje, zavede ponarejevalca Germanije, da je ustvaril posebno bozhanstvo za Germane ... ... Ta poglavja (Germanije) kot tudi nekaj naslednjih slonijo predvsem na Cezarjevem opisu Galije. Opis vojvod sloni na enakosti med Galci, ki so se v glavnem ukvarjali z vojno in so zbirali okrog sebe svoje stranke inpristashe v razmerju, kolikor je segala njihova vojashka moch
... Zgodba o Veledi, Albruni in Ganni iz gozdov, ki so imenovane kot germanske vedezhevalke, pripada arabski dobi, to pomeni, daje nastala le v osmem stoletju...
Veleda je ime arabskega izvora, ki pomeni »mlado zhensko«. Tako ne more biti dvoma, da imamo tu neko pripoved iz arabskih ali shpanskih virov, kjer je Veleda oznachena kot keltska, namesto kot zhidovska. Veledo najdemo tudi v Siluai Statiusa...
1
... toda vse izdaje sledijo iz enega vira, ki naj bi ga bil nashel Poggio v St. Gallnu, in so vse interpolirane ... 2
... popolnoma nesmiselno je navajati ta primer imena Veleda, da bi potrdili njegovo izvirnost. To nas pushcha popolnoma same s Tacitom ...
... Ako se sedaj obrnemo h Germaniji, vidimo, da je bil samorog iz Cezarjeve pripovedi spremenjen v narod — v Naharvale. Takoj je razvidno, da ni Narharvalus nich drugega kot »Narwahl«, morski samorog v germanskih jezikih. Beseda mahl-arez ali mahr-arig, ki je v Fredegarju uporabljena za razlago etimologije Meroeus, se tu pojavi v obliki naharvalus.
Da je ta zgodba iz Germanije izposojena od Cezarja, je tako razvidno, da ni potreben niti ponarejevalchev spodrsljaj z Naharvali ali »samorogi«, da bi to dokazali. Toda ponarejevalec je bil tak bedak ali pa podlezh, da se je izdal she na drug nachin. Vzel je Cezarjev rek »sunt item, quae appellantur alces« za nadaljevanje zgodbe o narwahlu ali samorogu, in je rekel, da je ime bozhanstva aids »ea vis numini, nomen aids.« Neumnost, kot kazhe, ne more iti she naprej, toda ponarejevalec je zagreshil she drugo neizrekljivo neokusnost.
Losa kot tudi samoroga je spremenil v germansko pleme. »Semnoni zhelijo, da jih imajo za najstarejshe in najbolj sposhtovanja vredno pleme suevskega naroda. Oznanjajo, da to potrjujejo skrivnosti vere ... (str. 273ff)
... To je bilo lahko v Germaniji dodano ponarejevalchevemu nadaljevanju o Germanih, ki pojejo svoje pesmi, imenovane barritus...
... Ta celotni opis je prepisan iz Vegetija, De Re Militari, kjer pove, da je bojni krik, ki se imenuje barritus ...
... tudi Ammian je vzljubil to besedo. Pripoveduje zgodbo o Cornutih in Braccatih v rimski vojski, ki so povzdignili barrritus, da bi prestrashili Alamane. Ta barritus se zachenja s shepetom ...
... Ta Ammianusova pripoved je ponaredek, skupaj s pripovedjo v Tacitu, kar kazhe, da sta oba zamenjala barritus z barditus ...
... Ta ponarejevalcheva zmeshnjava pri izposojanju se kazhe skozi vso Germanijo. Nekaj primerov bo dovolj. V poglavjih VII in VIII ponarejevalec pripoveduje, da so kralje izbirali zaradi njihove plemenitosti in vodje zaradi njihovega poguma, toda nihche jih ni mogel kaznovati, razen duhovnikov. Wiener sklene takole:
Skrajna brezvrednost Germanije je ochitna, brez vsake mozhnosti zagovora. Le dushevno slep jo bo zagovarjal, tako kot ponaredke iz devetnajstega stoletja, kakrshen je razvpiti Koeninghofski rokopis, ki she vedno najde zagovornike. Zhalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti, ter na posledicah prvega razcveta arabske romantike, ki je vodila k Tisoch in eni nochi.
Kdor bi zhelel slediti Rossovim, Hochartovim in predvsem Wienerjevim ugotovitvam, bi moral biti resnichni poznavalec klasikov kakor tudi klasichnih jezikov, zato sem zgoraj navedel na kratko le nekaj primerov, ki jih lahko razume vsak povprechen izobrazhenec, vkljuchno z menoj.
Profesor Leo Wiener je bil »utishan«. Toda prav njegovo delo — kot v posmeh »uradnemu« mnenju — daje malo vech zaupanja v dolocheno izvirnost.
Walser, ki je verjel, da so Poggiove najdbe izvirne, porocha o Poggiovem obisku v Clunyju p] Walser, str. 50):
... zanichevanje, ki so jim ga vlili sedanji lastniki sposhtovanja vrednih rokopisov. Ti so bili pustili propadati to chudovito dedishchino kot tudi lastni menishki red... ... Kotje Boccaccio iz razpadle knjizhnice Montecasina ugrabil Tacita, tako so Poggio in njegovi tovarishi iz samostanskega stolpa v St. Gallnu ali pa iz ostankov francoskih opatij izvlekli marsikaterega plemenitega ujetnika ...
... Neposredna porochila o najdbah so na zhalostzelo skopo ohranjena: zgolj po eno pismo Poggia, Cincia in Bartolomeja iz Montepulciana. Ostala pojasnila dajejo nakljuchne pripombe v epistolarjih Bracciolinija in njegovih prijateljev... ... Doslej so se omejili na to, da so to iz Poggiovega porochila edino bolj znano odpravo v St. Gallen bolj na shiroko obravnavali in da so ostala potovanja omenjali le na kratko, dokler tega porochila zelo ostroumno ni pregledal Remigio Sabbadini in z gotovostjo zavrgel shtiri Bracciolinijeve odprave...
... Prvo Poggiovo odkritje sta bila dva neznana Ciceronova govora, kiju je nashel v burgundski opatiji Cluny.
Knjizhnica samostana je skrivala vech dragocenih Ciceronovih rokopisov, med njimi sposhtovanja vredni zvezek s petimi govori, izvirajoch vsaj iz 8. stoleja ...
... Zakaj je Poggio shel v daljno Burgundijo, ko je bilo toliko drugih samostanov v blizhini? Najbolj verjetno lahko povezhemo to potovanje s tesnimi vezmi, ki jih je gojil Janez XXIII. z burgundskim, bolonjskim in konstanshkim vojvodom...
Mogoche to drzhi, toda samostan v Clunyju je tesno sodeloval s sholo prevajalcev v Toledu; kot kazhe, so v vseh referencah o Poggiu to sholo popolnoma prezrli kot mozhni vir srednjeveshkih rokopisov, kopij klasikov. Toda Poggio je za to sholo gotovo vedel.
V Toledu so bili prevajalci Arabci, Zhidje in kristjani; tako je profesor Wiener s svojo raziskavo dejansko tochno prikazal to obdobje zgodovine, v katerem je vsaj nekaj referenc, seveda po vsebini nezanesljivih in prepisanih, k vprashljivim delom obstajalo zhe prej in zato morda ta dela niso bila napisana shele v 15. stoletju.
»Faustovskim dusham« pa rad ponudim reshilno bilko; ta se imenuje »nostratika« — teorija o skupnem poreklu indoevropskih, ugrofinskih in semitskih jezikov. Z njo bi se nekako izognili arabskemu izvoru imen, saj v Wienerjevem chasu nostratichna teorija she ni bila znana.
In she nekaj ... Tudi Fomenko in Illig pravzaprav bolj potrjujeta, kot pa zavrachata izvirnost starih rokopisov.
Fomenko je pokazal, da so letopisi v bistvu ponavljajochi se prepisi malega shtevila izvirnih spisov, vprashanje je le, katerih; zato mogoche vsak letopis vsebuje nekaj skrite resnice — potrebno je le najti primernega ... In Illig je s tem, da je »odpravil« del mrachnega srednjega veka, priblizhal starorimski svet dokumentiranemu srednjemu veku in tako podal razloge za vechjo verjetnost izvirnosti starih rokopisov, saj je gradnja srednjeveshkih samostanov sledila takoj za rimsko dobo. Potemtakem so rokopisi in njihovi prepisi lahko prezhiveli veliko krajshi chas, brez neznane mrachne srednjeveshke dobe, zashchiteni v zhe zgrajenih samostanih.
O SLAVI, POGGIU IN EINSTEINU
... quando etiam sapientibus cupido gloriae novissima exuitur. ... celo najbolj modri, zhelech slavo, zavrzhejo vse ostalo. (Tacit)
Kot je bilo tukaj zhe omenjeno, je Leonardo Aretino hvalil Poggia:
... Spomin na tvoje zasluge ne bo nikdar izbrisan. Zabelezheno bo do poznih dob, da si ta dela, izgubo katerih so bili tako dolgo obzhalovaliprijatelji leposlovja, reshil s svojo marljivostjo.
J. W. Ross pa o Tacitu:
... Tacitapovzdiguje njegova genialnost do take vishine, da ga zhe dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred zharom katerega se vsi kot Parsi (Perzijci) priklanjajo v chashchenju.
To ne drzhi popolnoma. Poggio namrech nikoli ni dobil ustreznega priznanja — ne pozitivnega ne negativnega, o tem lahko vsakdo presoja po svojem obchutku ... V bistvu sploh ni pomembno, kakshen je bil Poggio po svojem znachaju: dober, slab, bolesten, pogolten, pobozhen ali she kaj drugega — pomembna so le njegova dejanja. Danes je precej vseeno, ali je res nashel izvirne starorimske spise ali pa jih je sam napisal ali ponaredil, se pravi prepisal iz drugih vprashljivih virov. Napravil je nedvomno izredno delo, ki je postalo izjemno pomembno za vso zahodno omiko, za njeno zgodovino in znanost, posebej za jezikoslovje in raziskave o Indoevropejcih (zhal v napachni smeri), ter tudi za zahodno politiko pri opravichevanju njenih usmeritev v vseh stoletjih novega veka. Pravzaprav je Poggio dal Zahodu natanko tako sharo, po kakrshni je ta hrepenel in jo je potreboval. Kot v posmeh pa za svoje delo ni dobil nikakrshnega pravega priznanja; slavljeni so morda zgolj izmishljeni Rimljani, njega pa najvech opisujejo v slabi luchi. Zaradi vpliva, ki so ga imela njegova dela, bi moral biti znan vsakemu bolj izobrazhenemu Evropejcu, toda komajda ga poznajo celo strokovnjaki humanistichnih ved.
Le njegovi kritiki mu dajejo polno priznanje, na primer Ross (»kdo je ta chudoviti mozh?«) ali pa Hochart, ki je preporod oznachil kot Poggiovo dobo, pa tudi njegova zhivljenjepisca, posebno Shepherd.
Poggio je namrech pokazal svoj izjemni civilni pogum, nenavaden zlasti za dobo, v kateri je zhivel, saj je pravzaprav tvegal, da bi bil sezhgan na grmadi. Mogoche je bilo njegovo edino zadovoljstvo denar, ki ga je dobil za svoja »odkritja«, ker je vsa »slava« v glavnem preostala osebam, ki si jih je morda bolj ali manj sam izmislil na podlagi kakshnih stvarnih omemb v rokopisih. To je bila za mojstra njegove velichine zelo bolecha izkushnja, cheprav so ga sicer humanisti, njegovi sodobniki, resnichno sposhtovali.
Za svojo druzhino, za svoje zakonske in tudi nezakonske otroke, ki jih je menda vse priznal, naj bi prav tako popolnoma poskrbel.
Ob pomenu in vplivu njegovega dela, njegove skoraj popolne anonimnosti in negativno oznachene osebnosti, lahko Poggia primerjamo s tako rekoch »tochno« nasprotnim primerom — s slavnim fizikom Albertom Einsteinom, chigar dela naj bi imela in gotovo tudi imajo epohalen vpliv na sedanjo globalno civilizacijo. Njunih resnichnih osebnosti verjetno ni mogoche zanesljivo primerjati, saj znachaji niso merljivi, mozhna pa je primerjava njunega javnega polozhaja, njune javne podobe ter vpliva njunih del in dejanj. V naslednjem opisu so razvidne stichne tochke med delovanjem obeh, hkrati pa tudi neverjetni antiparalelizem glede njunega ugleda v javnosti.
Pravzaprav ta primerjava omogocha skoraj sarkastichen uzhitek spricho »absurdistana« chloveshke civilizacije in kulture na tako imenovanem najvishjem intelektualnem nivoju.
Einsteina pozna skoraj vsakdo, vsaj na Zahodu. Ima ugled nedvomnega genija, velikega humanista, najplemenitejshega znachaja, skromne osebnosti. Spodbijati tehtnost njegovih del je skorajda nevarno, saj kritik tvega, da ga oznachijo za neznanstvenega, kajti vse, kar je Einstein naredil, je nedotakljivo. Njegovi univerzalni genialnosti so namenjeni le slavospevi.
Toda »njegova« najslavnejsha dela niso tako zelo njegova, kot to velja na sploshno, in celo vechina fizikov ne ve chisto natanko, kaj je pravzaprav sploh naredil. Obrazlozhil je fotoefekt in za ta dosezhek je dobil polno priznanje z Nobelovo nagrado. Kar zadeva t. i. relativnostno teorijo, je njegov prispevek v glavnem zbirka tez ostalih matematikov in fizikov, katerih imen pa v svojih objavah ni omenjal. Na glavi, ki nosi najvech »odgovornosti« za sploshno relativnostno teorijo, je zlomil kuhinjski stol — njegova zhena, Srbkinja Mileva Marich, je bila sposobna matematicharka in je pomagala Albertu, dobremu fiziku, toda slabemu matematiku. Njegovi zagovorniki poudarjajo, da je dobil iste rezultate kot drugi fiziki, toda po drugi poti in na drugachen nachin, nekateri kritichni poznavalci pa ga imajo za najvechjega plagiatorja vseh chasov ...
Lochil se je od zhene, verjetno iz rasistichnih razlogov; njegova judovska druzhina menda ni marala pravoslavne kristjanke Mileve, nagovarjali so ga, naj se porochi s svojo sestrichno. Ob lochitvi je dal Milevi denar od Nobelove nagrade, pozneje pa se ni vech zanimal ne za njuno nezakonsko hchi, ki jo je dal anonimno posvojiti, ne za sinova, ki ju je prav tako imel iz zakona z Milevo.
Z lochitvijo tega zakona je praktichno prenehalo Einsteinovo znanstveno delovanje; poslej je pretezhno deloval v javnosti, se pustil slaviti ter je tudi sam slavil bolj ali manj le sebe kot osebo danashnjega slovesa.
Pokazal je pomanjkanje civilnega poguma, ko se je izgovarjal, da ni prav vedel, kaj podpisuje, ko je podpisal tisto slavno pismo, ki je privedlo do izdelave atomske bombe. Vechinoma je le she »produciral znanstveni odpad« (moja oznaka), kot porocha fizik John Dyson, ki je odpovedal srechanje z njim v Princetonu, da bi se izognil nesmiselni razpravi o njegovem najnovejshem delu.
Prav zabavno je, kako Poggiu kot tudi Einsteinu »uradno« nikjer ne priznavajo njunega ponarejanja in plagiatorstva; prvi je svoja dela predstavljal kot tuja, drugi se je tako rekoch kitil s tujim perjem; prvi je skoraj neznan, drugi je neznansko slaven, prvemu je prisojen najslabshi znachaj, drugemu najplemenitejshi itd. (vse to je pravzaprav zelo chloveshko).
Slavna Einsteinova dela so manj resnichno Einsteinova, kakor pa bi bila Poggiova dela Poggiova, che bi bilo po nakljuchju dokazano, da so ti spisi resnichno starorimskega porekla.
Toda vsaj eno Poggiovo delo, namrech slavna Germanja, in Einstein — oba imata nekaj neverjetno skupnega — oboje je povzdignjeno v mit; njuni chastilci ju mochno in vrochichno, ljubosumno in s predanostjo branijo, ne dovoljujejo nikakrshnega kompromisa in nimajo nobenega usmiljenja za svoje nasprotnike.
ZAKLJUCHEK
La vérité historique est souvent une fable convenue. (Napoleon Bonaparte)
Ta izrek je ochitno resnichen v Tacitovem primeru, she posebno glede spisa Germanja. Zhe povrshen, toda nepristranski pregled dejstev pokazhe, da je vechina klasichnih spisov, ki naj bi nashli v prashnih, vlazhnih, pozabljenih kotih srednjeveshkih samostanov, ponarejenih; za tako spoznanje ni potrebno nikakrshno posebno znanje, dovolj je zdrav razum. To je tudi glavni razlog, da shirsha »znanstvena skupnost« ni napravila nikakrshne resne analize zadevnih spisov, kot so jo napravili Ross, Hochart ali Wiener, njih pa niso niti poskusili ovrechi z nasprotnimi razlagami.
Tako Leo Wiener z obzhalovajem ugotavlja: ... Zhalostno je videti, da germanska Zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, na dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti...
To lahko dopolnimo: che Nemci nimajo chisto vsega od A do Zh, da bi bili na to ponosni, pa imajo vech kot dovolj vsaj od B kot Bach, Beethoven ... pa Gauss in Goethe ... Hahn, Hilbert, Heine, Herder ... Schiller ... Wegener ... do Z kot Zweig. Tisti »vcherajshnji«, faustovske dushe, seveda tega ne vedo, ker vseh teh velikanov sploh ne poznajo, je pa veliko in vedno vech »danashnjih«, ki so jim predhodniki vzor.
Imamo tudi naslednjo zabavno in bedasto politichno grotesko: cesar Karl Veliki velja za prvega Evropejca, saj naj bi z ognjem in mechem zgradil Evropo kot »Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation«. Zato bi morali Karlspreis dopolniti s Prix Napoleon ali s Hitler's Award (angleshki naziv naj bi kazal evropsko miselnost, ker prva dva nista angleshka); omenjeni so gradili Evropo na podoben nachin, s podobnimi posledicami. Mogoche bi kazalo ustanoviti tudi Piccolominijevo nagrado v spomin na njegovo (italijansko) evropejstvo, npr. Benedictione Pii...
Ironija zgodovine je, da so najbolj chashchena »dejstva« germanske zgodovine, t. i. faustovske dushe — Tacitovi Germani, cesar Karl Veliki in slovanska priselitev — zgolj miti, pravljice, ki si jih je izmislila zanichevana felahovska dusha; ime Germani, ki je zanichljivo rimljansko ime za sovrazhne Retijce, protoslovansko pleme — vse to je faustovska dusha prav ljubeche sprejela za svoje.
Tacita in posebej njegovo Germanijo, cesarja Karla Velikega in slovansko selitev bodo Germani zagovarjali do poslednjega Germanusa, faustovske dushe. Toda skrb je odvech. Tako dolgo, dokler bodo pripovedke uradne zgodovine v sluzhbi interesov zahodne politike, bo vse to le »Velika lazh«, ki jo bodo she naprej shirili kot resnico kljub vsem najbolj jasnim nasprotnim dejstvom.
junij 2013 Viri
[33]	Birgitta Hoffmann: Archaeology versus Tacitus' Agricola, a 1st century worst case scenario;
A lecture given to the Theoretical Archaeology Group conference, held in Dublin, 15th December, 2001.
[34]	Pius II, Aeneas Silvius Piccolomini, The Humanist Pope, by Cecilia M. Ady, Methuen & Co. LTD., 1913.
[35]	Aeneas Silvius, Orator, Man of Letters, Statesman, and Pope; by William Boulting; Archibald Constable and Co., LTD.; London 1908, str. 243.
[36]	Aeneas Sylvius Piccolomini als Papst Pius II.; Prof. Dr. Anton Weiss, Graz, Ulr. Moser's Buchhandlung (J. Meyerhoff) 1897.
[36a] Pfizer Gustav: Der Welsche und der Deutsche Aeneas Sylvius Piccolomini (Pabst Pius II.) und Georg von Heimburg: historisch-poetische Bilder aus dem fünfzenten Jahrhundert; Stuttgart 1844.
[37]	E. Walser: Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance, herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich, Druck und Verlag von B.G.Teubner -Leipzig Berlin 1914.
[38]	Germania Enee Silvii in qua candide lector continentur: gravamina germanice nationis; confutatio eorundem cum replicis; de concilio Constantinensi & Basilensi; describuntur hic urbes, civitates, ecclesie, episcopatus, abbacie, principatus &principatus & nobilissime familie; Strassburg 1515.
[39]	Christopher B. Krebs: Negotiatio Germaniae - Tacitus' Germania und Enea Silvio Piccolomini, Giannantonio Campano, Conrad Celtis und Heinrich Bebel. Hypomnemata 158. Untersuchungen zur Antike und zu ihrem Nachleben. Herausgegeben von Albrecht Dihle, Siegmar Döpp, Dorothea Frede, Hans-Joachim Gehrke, Hugh Lloyd-Jones, Günther Patzig, Christoph Riedweg, Gisela Striker. Göttingen 2005 (Vandenhoeck & Ruprecht).
[40]	De Viris Illustribus; Two texts by Eneas Silvius Piccolomini on Denmark by Michael von Cotta-Schönberg1, str. 5, English trans. Of reviewed anthology: Michael v. Cotta-Sch0nberg, To tekster af ^neas Silvius Piccolomini om Danmark. In: Umisteligt — Festskrift til Erland
Kolding Nielsen. Edited by John T. Lauridsen and Olaf Olsen. Copenhagen, the Royal Library, 2007, pp. 55-74.
[41]	Fabian Fischer: Das Europabild des Humanisten und Papstes Enea Silvio Piccolomini /Pius II. LMU-Publikationen / Geschichts- und Kunstwissenschaften Nr. 25 (2007). http://epub.ub.uni-muenchen.de/
[42]	A. T. Fomenko: Empirico-Statistical Analysis of Narrative Material and its Applications to Historical Dating; Volume II: The Analysis of Ancient and Medieval Records by A. T. Fomenko. Moscow University, Moscow, Russia — Kluwer Academic Publishers, Dordrecht Boston London 1994.
[43]	Heribert Illig: Wer hat an der Uhr gedreht; Ullstein Verlag, München 2009. Heribert Illig: Das erfundene Mittelalter; Econ Verlag, München 2000.
[44]	Mario Alinei: Origini delle lingue d'Europa; Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins. <http://www.continuitas.com/>
[45]	Colin Renfrew: Anatolian hypothesis. http://en.wikipedia.org/wiki/Anatolian_hypothesis
[46]	Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti; Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996 (prevod slovenske izdaje Veneti — nashi davni predniki, Maribor 1989).
Viri / polavje (I)
[1] Christopher B. Krebs: A Most Dangerous Book — Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich; W. W. Norton & Co. Inc., New York 2011. [9] Rudolfus von Fulda: Translatio sancti Alexandri;
Nicolaus Ellenbog: PASSIO SEPTEM FRATRVM filior.. sanctae foelicitatis. Translatio sancti Alexandri. Passio Sancti Theodori martyris; Ottobeuren 1511.
[16]	John Wilson Ross (1818-1887): Tacitus and Bracciolini. The Annals forged in the XVth century.
Originally published anonymously (?) in 1878.
(Anonimously with dedication: I dedicate to my esteemed and estimable brother Robert Dalrymple Ross - op. B.J.H.)
[17]	Polydore Hochart: De l'authenticite des Annales et des Histoires de Tacite; Paris, Ernest Thorin Editeur 1890.
[18]	Leo Wiener: A History of Arabico-Gothic Culture; Volume III, Tacitus's Germania & other Forgeries;
Innes & Sons, 129435 N. Twelfth St., Philadelphia, Pa., MCMXX.
[19]	FAZ - Frankfurter allgemeine Zeitung, 18. Oktober, 2008, No. 244 / Str. Z3.
[27]	Enea Silvio Piccolomini: Europa; Herausgegeben von Günther Frank und Paul Metzger; Melanchton-Akademie Bretten, Uebersetzung von Albrecht Hartmann; Verlag Regionalkultur, 2005. (Melanchton, pravo ime Philipp Schwarzerdt, nemshki reformator najblizhji Luthru — op. B.J.H.)
[28]	The Life of Poggio Bracciolini. By The Rev. W. M. Shepherd, LL. D., Liverpool. Printed by Harris Brothers, For Longman, Rees, Orme, Brown, Green & Longman. London. 1837.
[29]	Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance; herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich; Druck und Verlag von B. G. Teubner; Leipzig Berlin 1914.
Iz zgodovinskega spomina
Simon Rutar
TRST IN ISTRA
(Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra — Prirodoznanski, statistichni, kulturni in zgodovinski opis)
Zagovor
Naj se nihche ne zachudi, da prishtevamo Trst in Istro »slovenski zemlji«, cheravno po vechini prebivalstva nista slovenski. »Morje Jadransko, bilo nekdaj si slovansko« — te besede iz pesmi, ki ni nich manj krasna, nego slovenska marzeleza istega pesnika, so vdihnile Jenku isto trdno preprichanje o avtohtonstvu Slovanov ob obalah sinje Adrije, katere so navdushevale zhe tudi nashega ocheta — pesnika, ki je ponosno vskliknil: Od davnega tukaj Stanuje moj rod; itd.
Ta ideja, ki sta ji dala nasha odlichna pesnika tako odushevljen izraz, ideja, ki je rodila Kollarjevo »Staroitalijo slovansko« ter navdajala nashega Trstenjaka in mu vodila pero do zadnjega diha — ta ideja napram strogemu, objektivnemu raziskovanju zdruzhenih zgodovinskih in jezikoslovnih ved ni obveljala. Toda to nich ne de! Che tudi nismo neobchutljivi uchenjaki, katerim so narodi in njih govorica in bivalishcha samo zanimivi objekti za vednostno pouchevanje — tudi kot rodoljubi, ki nam srce toplo bije za svojega naroda blaginjo in gorje, se lahko potolazhimo. Namesto domishljevane, a neresnichne preteklosti se nam odpre perspektiva, ki ni nich manj chastna za nash narod. Iste chinjenice, kakor Germane so tirale tudi nashe pradede na obale sinje Adrije: Pritisk sovrazhnih razrodov in pa tisto neodoljivo hrepenenje po solnchnem jugu, ki she dandanes z nepremagljivo silo goni sinove mrzle Germanije in mrzlega Albijona v lovorove gaje ob topli Adriji. V zgodovinski dobi, v 6. stoletju so privreli nashi pradedje ob Dunavu navzgor v danashnja selishcha, tachas she istojezichni in istoverni z danashnjimi Hrvati in Srbi. A niso sedli k polnim loncem, ki so jih jim radovoljno prepustili umikajochi se Latinci ali polatinejci in dohajajochi Germani, nego v neprestanih krutih bojih s temi sovrazhnimi razrodi in pa z nich manj sovrazhno naravo, kateri so morali iztrgati vsako ped zemlje s sekiro in plugom v roci. Po pravici se smejo torej nashinci ob vzhodnih obalah Jadranskega morja smatrati za avtohtonce, za samorodce, che tudi si niso bili s starimi Ilirci, niti v tretjo niti v chetrto.
Te zgodovinske chinjenice pa niso za nas potomce she veliko bolj tolazhilne nego tista prefantastichna in bash zategadelj she smeshna ideja velikoilirska. V tem zgodovinskem svitu nam slovanstvo ob Adriji ne budi vech otozhnih, trpkih obchutkov kakor Jenku, chesh, da so samo ostanki nekdanje slovanske slave in mochi, nego romanstvu je prisodila veda tisto od pesimista Jenka nam namishljeno ulogo; romanstvo se umiche, kakor dalech nese pogled v zgodovinsko davnino, vedno in vedno, sicer pochasno, morda prepochasno, vchasih celo epizodichno zmagujoche, a vendar se trajno umiche pred chilim slovanstvom. Rimljani so prekorachili Alpe in Dunav in po nashih krajih je donela latinska govorica. Benechani so dolgo chasa gospodarili tudi vzhodnej obali. A vse to je preshlo. Res je ob obali she mnogo ostalin nekdanje rimske, pozneje bizantinske in beneshke sile in prosvete in v njih se vstopi in pogoltne she mnogo, mnogo nashega zhivlja, prav kakor so se raznarodovali in izgubljali krepki hribovski Samnitje, kadar so se preselili s svojih rovtov v mehkuzhno Kapuo in druge naselbine grshke razkoshnosti. A zgodovina nam tudi pove, kakshen je bil konec tistega procesa, in ta konec je za nas tolazhilen.
Sprejeli smo v to zbirko tudi Trst in Istro; menimo, da po pravici. — Zhe zgoraj smo omenili, kar zgodovina in jezikoslovje soglasno potrjujeta, da so bili Hrvatje in Srbi v istem chasu kakor nashi pradedje dospeli v sedanja bivalishcha ter jih posedli kot celotna edinstvena narodna skupina, ne pa da bi se bili Hrvatje in Srbi kot sovrazhni vsiljenci zaklinili med nas. Juzhnoslovanska plemena so se shele pozneje, v sedanjih bivalishchih razlochila vsaksebi ter se deloma odtujila drugo drugemu. A prav v Istri se jasno kazhe nekdanje razmerje; v Istri — to je menda najlepshi primer slovanske vzajemnosti — she dandanes v idealni slozhnosti delujeta obe narodnosti. Bodi tudi tale nasha knjiga viden izraz in dokaz slovensko-hrvashke vzajemnosti v Istri.
Da sta Kranjska in Primorska zhe od prirode zvezani, potrja nam najbolj zgodovina. Zhe cesar Avgust je bil pridruzhil Kranjsko do Trojan Veneciji in Istri ali »X.mu predelu Italije« in v srednjem veku je spadalo Notranjsko z Lozhem vred pod patrijarhat oglejski. Zlasti trgovinske koristi so vezale Kranjsko z Istro in nasprotno, tako da so notranje dezhele dobivale od morske strani sol, olje, vino, lepe lonchene posode, steklene nakrasnine itd. Ta trgovska zveza je bila posebno zhivahna v prvi polovici srednjega veka,[1] a prenehala seveda ne bode nikoli. Tudi upravno je spadala srednja in vzhodna Istra h Kranjski od l. 1374 naprej in Trst od l. 1382 pa do francoske okupacije. Pod Francozi je bilo vse Primorsko zdruzheno s Kranjsko in cheravno je Avstrija osnovala kronovino Primorsko, vendar so jo prishtevali she do l. 1848 kraljevini ilirski. Tudi Reka z okolico je bila Kranjski pridruzhena od l. 1465 do 1648. Res je, da sta imela Trst in Reka svoje poglavarje (kapitane), ki so bili v politichnem obziru neposredno odvisni od notranjeavstrijske vlade v Gradcu, ali vendar je vse prishtevalo ti dve mesti z njih okolico h Kranjski, kakor se najbolje spozna iz Valvazorja. Tudi so bili trzhashki in reshki poglavarji vechinoma vzeti izmed kranjskega plemstva.
Uvod
Samosvoje mesto Trst z okolico in pa mejna grofija Istra sta dva posebna dela »avstro-ilirskega Primorja«. Razprostirata se ob severovzhodni strani Jadranskega morja med 44°27'in 45°50' vzhodne dolzhine (po Grinichu). Istra je podobna trikotniku, ali she bolje: polnemu grozdu.
Na severni strani obeh dezhel lezhi grofija Gorishka, na vzhodu pa vojvodina Kranjska, kraljevina Hrvashka, Reka z okolico. Drugod jih obliva Jadransko morje in sicer trzhashko okolico 25 km dalech, Istro pa 365 km (brez otoshke obale). Trst z okolico meri 93,8 km2 ter shteje 160.000 prebivalcev, Istra pa 4941,51 km2 s 320.000 prebivalci. Po narodnosti (po uradni shtetvi) je v Trstu z okolico 100.000 Italijanov, 30.000 Slovencev, 7100 Nemcev in 400 Srbohrvatov izmed domachinov; drugi so italijanski podlozhniki. V Istri govori 142.000 ljudi hrvashki, 118.000 italijanski, 45.000 slovenski in 5900 nemshki, drugi so tujci. Trzhashka dezhelna barva je rudecha in bela. Grb je povprek razpolovljen: v zgornjem rudechem in zlatem polju je chrni dvoglavi orel s krono (znak, da so se Trzhani sami podvrgli Avstriji); spodej pa je v srebrnem in rudechem polju chrni lilijasti krizh (narobe obrnjen), podoben bradljachi ali helebardi (»helebarda sv. Sergija!«) ali pa ostem, s katerimi se cholni odrivajo in k obali pritezajo. Istrska dezhelna barva je modro-rudecha. V grbu se vidi v vishnjevem polju vrh strme skale na levo korakajocha koza z rudechimi rogovi.
Napoleon I. je bil osnoval l. 1809 ilirsko kraljevino. Tudi po odhodu Francozov oklicali so 3. avgusta 1816 »ilirsko kraljestvo« (Primorsko, Koroshko, Kranjsko in kos Hrvashkega); od tod ima she sedaj nash cesar naslov »kralj ilirski« in ta naslov se chita tudi na nashih kronah. S cesarskim sklepom dne 10. oktobra 1849 pa so razdelili avstroilirsko primorje na sedanje tri dezhele, ki pa imajo le jednega c. kr. namestnika v Trstu. Ilirija ima v grbu na rudechem polju zlato galejo (ladjo na vesla) z drzhavnim jabolkom, krizhem in vihrajocho zastavo na prednjem koncu ladje. [2] (...)
Podnebje
Podnebje Trsta in Istre je v obche milo, chloveshkemu zdravju prav prikladno. Le Kras in Chicharija imata zaradi ledene burje pozimi prav ostro podnebje, da ljudje in zhivina znatno trpe. Gola vapnena tla srchejo ravno tako slastno toploto, kot mokroto, ali poleti jo tudi odvrachajo in zaradi izzharjevanja neizmerno povzdigajo toplino. Podnebje notranje Istre je torej neizrecheno spremenljivo, sebi nasprotujoche. Nasprotstva se ne ravnajo po letnih chasih, nego so prav gosta tudi poleti, nastopajo kar nagloma v velikih skokih, tako da se v malo urah opazijo velikanski razlochki topline. Neposredni uzrok tega razlochka tekom dvanajstih ur — tudi poleti — je vedno burja, ki stisne zhivo srebro za 8-10°, vchasih celo za 14-16° C.
Che ni burje novembra meseca, zachne zima shele okoli bozhicha, in sicer z zmerno mrzloto, vechkrat brez snega in leda. Ta dva sta jugozahodno od Chicharije prav redka, takorekoch le izjema. Tam doli je tudi pozimi mehko spomladansko podnebje, ako burja ne piha. Pri juzhnem vremenu pa nastopajo pogostoma tople nevihte celo novembra in decembra meseca. Zato vlada groznica in endemichne bolezni (ki pa navadno niso smrtonosne), zlasti v okolici Pulja. Vechkrat zachenja spomlad zhe meseca februvarja, ali tedaj unichi prihodnja burja vse prezgodnje cvetje. In ravno ta »chista zhena« prodolzhi vchasi zimo do srede aprila, potem pa nastopi kratko dezhevno vreme maja meseca, a za njim velika vrochina, ki traja do pozne jeseni. Septembra in oktobra meseca se pojavi burja zelo redko, zato je takrat toplina skoro nespremenljiva, ker se razlochuje le za 4-5° C. Ta dva meseca sta za Istro najprijetnejsha ter najlepsha z ozirom na prav bujno rastlinstvo. V srednji in juzhni Istri so poletni chasi bolj izrazheni, bolj locheni, nego v severovzhodni Istri.
Nad vishje lezhecho Chicharijo plava chist in suh zrak, ki je pozimi vchasi zelo oster, poleti pa ga hladijo redni vetrovi z morja. Tu so nasprotstva topline mnogo manjsha, zato pa je podnebje tudi mnogo zdravejshe. Navadno se natanko razlochujejo le trije letni chasi : poletje, jesen in zima, ker je spomlad tako kratka, da se njena prehajalna doba komaj opazi. Zima zachenja novembra meseca, traja do aprila in prinasha mnogo snega. Mraz ni velik, zhivo srebro pade redko 8-10° C pod nichlo; tudi poletna vrochina ni prevelika, ker jo vetrovi in hladne nochi zmanjshujejo, in dosezhe redko 27° C, nikoli pa ne presezhe 30° C. Ker poleti zelo redko dezhuje, zato nastopa navadno dolgotrajna susha. Iz nizhavja sicer prihaja megla, ali severovzhodni veter jo razpodi po zimi in poleti, jugozahod pa spomladi in jeseni, ter preprechi kuzhne bolezni. Groznica je le malo znana, pach pa protin, unetje pluch in razni katari. Mrljivost znasha povprechno tri odstotke. Tudi motovunski okraj ima vechkrat zelo spremenljivo podnebje, ker je bolj gorat in blizhe Uchke. Pare iz doline Mirne in drzhavnega gozda prouzrochujejo vechkrat groznico med tamoshnjimi prebivalci, vendar je podnebje pozimi precej milo in zdravo.
Obala ima namorsko podnebje, cheravno ne popolnoma oceanske. (...)
Prebivalci po veri in narodnosti
Ogromna vechina prebivalcev Trsta in Istre je rimo-katolishke vere. Shtevilo vseh drugovernikov znasha v Trstu le 8053, v Istri pa 1073, torej vkupno 9126. Med temi je najvech izraelitov, namrech v Trstu samem 4708 ali 2,98% vseh meshchanov. Znatno je tudi shtevilo pravoslavnih (zlasti v Trstu), ki shtejejo 1369 glav, ter 1302 protestanta. V puljskem okraju biva 790 drugovernikov. t. j. 328 pravoslavnih, 290 protestantov in 161 izraelitov. V vasi Peroj blizu Fazane (puljski okraj) biva 218 pravoslavnih, katerih predniki so se zhe l. 1658 iz Boke kotorske in
Chrne gore v Istro preselili. V koperski kaznilnici so nashteli l. 1890: 98 drugovernikov, med temi 89 pravoslavnih. V obchini Volosko bilo je istega leta 113 drugovernikov in od teh 94 v zdravilishchu Opatija.
Samostana sta v Trstu le dva: oo. kapucinov v Podnarezu in benediktink pri sv. Ciprijanu zhe od l. 1302. Poleg tega imajo dunajski oo. mehitaristi svoj gostinjec v Trstu, potem so she usmiljenke za postrezhbo bolnikov, dekle milosrchnice (v bolnishnici za otroke), sestre N. G. Sijonske in sholske sestre III. reda, ki poduchujejo na slovenski deklishki sholi sv. Cirila in Metoda.
V Istri imamo (v trzhashko-koperski shkofiji) samostan malih bratov in kapucinov v Kopru, franchishkanov v Pazinu in Piranu ter benediktincev v Dajli. V Kopru so she tretjerednice, na Voloskem in v Iki pa milosrchnice. V poreshki shkofiji bivajo mali bratje v Rovinju, sestre previdnosti v Porechu, Rovinju in Pulju, sestre bozhjega Odreshenika pa v Sv. Pelagiju pri Rovinju. Primeroma mnogo samostanov je v krshki shkofiji, namrech franchishkani (provincija sv. Jeronima) v Koshljunu, Nerezinah in Kampori (na Rabu); malih bratov na Cresu; tretjega reda ilirskega v Krku, Glavotoku, Dubashnici in Martinshchici. Benediktinke imajo svoje samostane v Krku, Cresu in Rabu; tretjerednice v Rabu; usmiljenke v Velikem in Malem Loshinju; milosrchnice sv. Vincenca a P. v Loshinju (malem) in Cresu.
Kakor sploh na Primorskem, dotikata se tudi v Trstu in Istri dve veliki narodnostni plemeni, t. j. slovansko in romansko. Slovanstvo dosezhe tu svojo najskrajnejsho mejo proti jugozahodu in romanstvo skrajno tochko proti severovzhodu. Z ozirom na mnogoshtevilnost teh plemen izgube se skoro popolnoma Nemci, ki bivajo v znatnejshem shtevilu le v Trstu in Pulju; vseh vkup so nashteli l. 1890 v Trstu z okolico 7107, v Istri pa 5904.
Meja med Slovenci in Italijani v Trstu se ne da dolochiti, ker je v predmestjih in blizhnjih krajih prebivalstvo zelo pomeshano. Gorenja okolica se pach lahko imenuje popolnoma slovenska. V Istri govore italijanski ob vsej obali tjadoli do izliva Draganje, zlasti v mestih Milje, Koper, Izola in Piran ter v oblizhju teh mest, posebno che spadajo raztresene hishe pod mestne duhovnije, n. pr. Brtoki, Shkocjan, Sv. Marko, Sermin in Oltra.
Draganja pa naznachuje priblizhno mejo med Slovenci in Hrvati. Vendar se ljudska govorica mochno priblizhuje hrvashchini tudi zhe v nekaterih selih na severu Draganje, n. pr. v Shempetru na gori in Koshtaboni. Nasproti pa se imenujejo prebivalci v Topolovcu (Herovih), Gradinji in she celo v Shterni »Slovence«, doma govore meshano, v cerkvi in sholi pa sedaj le hrvashki. Meshano je prebivalstvo tudi v Smokvici in Movrazhu, ker sta ta dva kraja nekdaj spadala pod buzetski okraj. Na Kozlerjevem zemljevidu so prishteti Slovencem vsi prebivalci, ki spadajo pod osapsko dekanijo, torej tudi oni v Sochergi, ki se shtejejo za Hrvate, Jelovici, Vodicah, Golcu in Poljanah.
Slovence v severovzhodni Istri onstran glavne ceste imenujejo Brkine; tostran so pa »Chichi«. Kozler prishteva Slovencem prebivalce krajev Podgrad, Velobrdo in Jelshane; a Rachice, Starada in Pasjak pa ne, cheravno so tudi ti spadali pod podgrajsko sodnijo, torej so bili vedno v zvezi s chistimi Slovenci. (Munci in Zhejanci so spadali n. pr. pod zavrshnishko gosposko, Jelshanci pa pod gutnishko). Resnica pa je, da govore v Rachicah, Staradi in Jelshanah pomeshano, pol slovenski, pol hrvashki, a v Pasjaku in Sapjanah bolj hrvashki. Sicer pa je neizrecheno tezhko dolochiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narechje v drugo prehaja. V prejshnjih chasih so shteli n. pr. vse kajkavce sploh k Slovencem. Kajkavcev so nashteli l. 1861 v podgrajskem okraju (Jelshane in Starada) 4796; v buzetskem okraju, ki je ves kajkavski, 10.485 dush, takoimenovani Fuchki; v prtoljski dekaniji (tudi »Fuchki«) 8032; v umashki dekaniji, »Shavrini«[3], 7319; v motovunski dekaniji (Kaldir, Karojba, Novaki, tudi »Shavrini«) 1250; v krshanski dekaniji (Dolenja vas) 1037 in v pazinski (Zamasek) 386, vkupno torej 33.305. Ob istem chasu so bili nashteli pravih Slovencev 34.446, torej vseh kajkavcev vkup 67.751.
She tezhje je dolochiti mejo med Hrvati in Italijani. V obche se ta meja vleche vzporedno z zahodno obalo in ni, izvzemshi pri Balah in Vodnjanu, nikjer vech kot dva kilometra od nje oddaljena. Italijani zapremajo torej okoli 575 km2 istrskega povrshja. Popolnoma, ali vechinoma italijanski so le kraji (razen zhe pri Slovencih nashtetih): Zhalborna, Novigrad, Sv. Lovrech, Umag, Vrsar, Porech, Rovinj, Bal, Vodnjan, Fazana, Galezhan in Pulj; njih prebivalci govore brez izjeme beneshko narechje. Hrvati okoli Pazna jih imenujejo Latine in imajo jih za zvite ljudi. V zadnjih 15—20 letih se je poitalijanchilo tudi mnogo Hrvatov v Materadi in Petrinju.
Tudi Hrvati, ki prebivajo na 4366,5 km2 istrskega povrshja, se med seboj dijalektichno precej razlochujejo. Vrh tega so prebivalci nekdanje beneshke Istre mnogo vishjega stasa, bolj Chrnogorcem podobni in govore chist jezik, (nekdanji avstrijski Istrani pa bolj slovenski). Tudi v Promanturshchini govore lepo hrvashchino (sami »shtokavci«). Prebivalce nekdanje pazinske grofije (tjedoli do Plomina) so imenovali Bezjake, a sami sebe so nazivali »kraljevce«, tudi »mushkardine« (tiste, ki imajo »korajzho«).
»Chakavshchino« govorijo po vsi vzhodni Istri, od Pazina do Roverije in Barbanshchine. Tu so odlochni »ikavci«, tako da govorijo celo »grem domi«. Tudi takoimenovani »Chichi« v Rachji vasi, Podgachju in Lanishchu so »chakavci«. — Na otokih pa izgovarjajo povsod ca.
Chiche imenujejo prebivalce vasi Mune, Zhejane, Brgud, Jelshane, Starada, Lipa, Skalnica, Golac, Vodice, Lanishche, Brest, Sushnjevica in Brdo, ter jih nashteli l. 1861: 10.074; njih vasi imajo vsa slovanska imena, znamenje, da so se Vlahi shele za Slovenci naselili. Srednji Istrani jim pravijo Vlahi Chiribirci, dochim so Vlahi Arbanasi (potomci Dalmatincev in Ercegovcev?) Hrvati na juzhni strani Rashe,
Zhmina, Kringe in Baderne.[4] Blizu Kranjske meje bivajochi Chichi govore slovenski, ali pa hrvashki, le v vaseh Mune in Zhejane she sedaj rumunski ali chiribirski. Pred tremi desetletji so razumeli ta jezik she skoro vsi Chichi.[5] Jakob Volchich je trdil, da so to prisiljeni »cincari« (Macedo-Vlahi).
Pri zadnjih shtetvah se niso vech ozirali na narodnost, ampak le na »obchevalen jezik«, zato nimamo natanchnih podatkov, koliko prebivalcev spada tej ali drugi narodnosti. Leto 1850. je bilo zadnje, ko so shteli she po narodnosti, in tedaj so nashli v Trstu z okolico 26.948 Slovencev (P. Kozler jih je rachunal leta 1854: 33.414) in 51.695 Italijanov, v Istri pa 38.878 Slovencev, 88.343 Hrvatov in 85.778 Italijanov.[6] (Kozler je rachunal 38.000 Slovencev, 136.000 Hrvatov in 61.000 Italijanov.)
Po obchevalnem jeziku so nashteli l. 1880 v Trstu 26.263 Slovencev in sicer v mestu le 2.817, (v predmestjih pa 12.812), 88.887 Italijanov (v predmestjih 36.605), 5.141 Nemcev, 126 Srbohrvatov, 92 Chehov. Istega leta je bilo v Istri: Hrvatov 121.732, Slovencev 43.004 in Italijanov 114.291.
Leta 1890 so nashteli v Trstu 27.725 Slovencev (8564+9332+9829), 100.039 Italijanov, 7.107 Nemcev, 404 Srbohrvate in 140 drugih. V Istri je bilo istega leta 44.418 Slovencev (v Koprshchini 27.343, Voloshchini 13.640, Puljshchini 1.560, Poreshchini 1.427, Pazinshchini 390 in Loshinjshchini 49), 140.713 Srbohrvatov, 118.027 Italijanov in 5.004 Nemcev.
Nachudnejshe je, kako je tako silno poskochilo shtevilo Italijanov v Trstu, cheravno vemo, kako zelo se sele Slovenci v to mesto s Krasa in z Gorishkega sploh.
Glede skoro jednakomernega shtevila Slovencev v Istri je treba opomniti, da so l. 1890 shteli prebivalce mnogih vasi za Hrvate, kateri so poprej veljali za Slovence, n. pr. v buzetki obchini v Vrhu, Sovinjaku, Draguchu in mestu Buzetu. L. 1890 so razlochevali Slovence le she v Movrazhu, Sochergi, in deloma v Chrnici. Tudi Italijanov izkazujejo v Istri kakih 25.000 prevech. Zlasti v obchinah Umag, Buje in Oprtlje zapisali so premnogo Hrvatov za Italijane. Ako te odshtejemo, najdemo, da biva v resnici v Istri le okoli 93.000 Italijanov ali 30%.
Pregled isterske zgodovine
Naravno je, da nahajamo tudi v Istri prazgodovinske ostanke, in sicer v prvi vrsti onih ljudij, ki so bivali po votlinah. Vendar je bilo le malo isterskih jam obljudenih, ker so vechinoma mokrotne in celo povodnjim podvrzhene. Premnogo pa je bilo gradishch, zlasti po zahodni Istri, katerih lahko shtejemo na stotine in stotine. Najimenitnejshe izmed vseh gradishch je bilo na Picugih pri Porechu, na grichu jugovzhodno od mesta (110 m); potem pri Barmu blizu Pazna, katero je razkopaval Dr. Marchesetti, na Luncih pri Labinu, na Grachishchu, Lindaru, Sv. Mihelu pri
Balah, Rochu, Buzetu, Bujah, nad Izolo, Milami itd. Blizu njih so bila prav bogata pokopalishcha, iz katerih so izkopali neizmerne zaklade zhar, posod in nakrasnin iz brona, jantarja, pa tudi iz srebra, katere hranijo v dezhelnih muzejih v Trstu in Porechu. Posebno mnogo je prav lepo izdelanih chrnosvetlih zdelic s posebnimi okraski (z bronastimi buchki in bronastimi ploshchicami), kakorshne nahajamo povsod po vzhodnih Alpah. Njih rochaji so visoko vzdignjeni (kakor pri italijanskih posodah), stojalo zelo vitko (kakor pri kranjskih) in okoli njih se vlechejo rudechi pa chrni trakovi. Zdele za darovanje z visokim, otlim stojalom so podobne grshkim in na Picugih so nashli tudi starogrshke vaze. Posebno imenitni so nakraski na pashnih sklepancih, ki kazhejo zhe zelo napredno kulturo (kakor v Brezju na Kranjskem).
Na libulnih lokih se nahajajo vechkrat podobe zhivali (kvadrige), zapestnice so bogato nakrashene in mnogovrstno izdelane, lepotichje iz pobarvanega fenishkega stekla in iz jantarja, vse to nam pricha, da je zhivelo prebivalstvo zahodne Istre v obilnosti in bogastvu. Trgovinske zveze je imelo proti severa in proti jugu (zlasti jugovzhodu), tako da kazhejo bronasti predmeti, kakor tudi lonchene posode nekako posredovanje med Italijo ter Kranjsko, Koroshko in Shtajersko. Po celi Istri, zlasti na Picugih, se nahajajo bronaste ciste, kakorshne so bile med Grki v navadi; potem pisane lonchene posode, ki se dajo primerjati starogrshkim in she celo onim iz Troje, Roda in Cipra. Izvestno je prihajalo mnogo takih predmetov po morju v Istro, ali tudi po suhem je morala drzhati vazhna trgovinska pot, ki je posredovala oni promet z Grshko. Gotovo je vplivala grshka kultura zhe v najstarejshi dobi na izdelovanje bronastih predmetov v Istri in mogoche je celo, da je marsikatera posoda po suhem prihajala skozi Istro v Italijo. Ta trgovinska pot nam daje navodilo, da so se tudi ljudje, selili v omenjeni smeri in da so prvotni prebivalci prishli v Istro z Balkanskega polotoka. Gradishcha so se gotove ohranila she do prihoda Rimljanov in na marsikaterem osamljenem grichu (n. pr. v Buzetu) so nastali pod Rimljani z zidom utrjeni kraji, namesto prejshnjih nasipov. Vendar se najde primeroma le malo rimskih ostankov po isterskih gradishchih, ker so ljudje tudi pod Rimljani najlepshe nakrasnine dajali svojim mrlichem v grobe, chesh, da jih napravijo kolikor mogoche lepe za bodoche zhivljenje. Istria (»Histria«) je bila znana zhe prvim grshkim pomorshchakom, ki so izvajali njeno ime od »Ister« (dolenji tok Donave) in je spajali s pripovedko o »argonavtih«, o Medeji in njenem bratu Absirtu itd. Istri ao bili, kakor njih sosedje Liburni, Japidi, Karni in Veneti, ilirsk narod. Da je to res, potrjujejo nam premnoga osebna imena, ki so se ohranila na nadpisnih kamenih iz raznih delov Istre s konchnicami ona — in (Mommsen, Römische Geschichte, V. 180, 182). Res je, da imenujejo stari pisatelji Istre tudi »Trake« Ali najprej je treba pomisliti, da so bili poslednji sorodni Ilircem; potem pa, da so starogrshki »zemljepisci« (she Pomponij Mela v I. stoletju po Kr.) trdili, da se trashki Ister izliva na drugo stran v Jadransko morje (v Mirno), in da so z argonavti tudi Traki prishli v Istro.
Navadno se trdi, da je segala Istra proti vzhodu le do Rashe (Arsia). Premisleka vredno je vendar Benussijevo mnenje,[7] da imamo iskati najstarejshe vzhodne meje Istre pri Reki. Kajti, cheravno so imeli stari slabe pojme o zemljepisni dolzhini in shirini, vendar so prav lahko vedeli, da Kvarnerski zaliv sega mnogo dalje proti severu, kakor izliv Rashe, in da je torej koncem prvega mnogo naravnejsha meja, kakor ob Rashi. Glede imena pa je treba pripomniti, da se tudi pri Reki nahaja Trsat, stari »Tarsaticum«, ki ima izvestno isto deblo, kot »Arsia«. Istrani so zhiveli pod svojimi glavarji (»kralji«) v malih zhupanijah, kakor sploh vsi ilirski razrodi. Razvita in globoko zajedena obala jih je napotila k mornarstvu, pa tudi k gusarstvu, kakor njih blizhnje sosede Liburne in Dalmatince. In ravno zato, ker so Istrani napadali rimske ladje, napovedali so jim Rimljani vojno ter jih podjarmili l. 78-177. Rimljani so tako hitro shirili svoj jezik, svojo vero in shege med podlozhniki, da je mogel Avgust zhe l. 42 pr. Kr. pridruzhiti severno Istro do rechice Formio (Rizhana) k Veneciji (»Decima regio Italiae«) in leta 12 pr. Kr. celo ves isterski polotok. Tudi po Dijoklecijanovi razdelitvi je ostala Istra zdruzhena z Venecijo (»Provincia Venetia et Histria«) in ostala tako chez pol tisochletja. Poleg Trsta je bila Pola (Pulj) najslavnejshe mesto rimske Istre, katero si je pridobilo svojo vazhnost po svoji naravni, prostorni in popolnoma sigurni luki. Rimljani so ji dali chast kolonije z imenom »Pietas Julia« in jo naredili za prvo bojno luko poleg Solina na vzhodni strani Jadranskega morja. O imenitnosti rimske Pole svedochijo she dobro ohranjeni spomeniki, n. pr. dobroznana arena (premera znashata 133 x 105 m, vishina 24 m), svetishche Avgusta in Rome, Sergijev slavolok, veliko gledalishche itd., kateri so bili deloma she le v XVII. stoletju razdejani, da so prepeljali njih gradivo v Benetke za tamoshnje hishe. Drugi isterski kraji, zlasti v notranjem delu polotoka, kakor n. pr. Ruginium (Rovinj), Parentium (Porech), Humagum (Humac,Umag), Silvium (Zhalborna), Piranum (Piran), Amulium (? Mile) in Pinquentum (Buzet) so imeli nasproti Poli le podrejeno vazhnost. Neapolis (Emona, Novigrad) je dobil svoje ime brzhkone shele od Bizantincev (pozneje so je prestavili zopet v »Citta nuova«) in o legi Nesatica (Nesaticum) ugibljejo she vedno, ali je res stal pri Visachih nad Badavo (V alle di Bado) blizu vhoda v Rasho.[8]
Leta 489 so posedli Istro vzhodni Goti, ki so si kmalu potem osvojili vso Italijo. V tej dobi so nastopili zlasti za Istro mirni in srechni chasi, ki so zacelili marsikatero rano, krvavecho od poprejshnjih dnij sploshnega preseljevanja. Posebna srecha za nashe ljudi je bila, da si je izbral vzhodnogotski kralj Teodorik Veliki za svojega prvega ministra uchenega rimskega patricija Kasjodora, ki je skrbel prav po ochetovski za vse dele obsezhne gotske drzhave. V njegovih pismih »Varia« nahajamo glede Istre sledeche vazhnejshe opazke za leto 537: »Izvedel sem od mnogostranih potovalcev, da ste pridelali letos v Istri prav mnogo olja, vina in pshenice. Zato naj plachajo Istrani za bodocho indikcijo (537/538) toliko davka v solidih, kolikor bi ga morali plachevati v navadnih razmerah v denarjih; zato pa ne
bomo zahtevali od njih nikake druge sluzhnosti zaradi vsakoletnih stroshkov. Ker pa drzhava potrebuje prav mnogo olja, vina in pshenice, zato poshilja minister iz drzhavne blagajnice toliko denarja za nakup omenjenega zhita, da Istrani pri tem
ne bodo nich trpeli; niti brodarine jim ne bode treba plachati«. (...)
Istra je ostala v gotski oblasti do l. 552. Po njenem razpadu prishla je pod Bizantince, ki so jo pridruzhili ravenskemu eksarhatu. Langobardi so skushali polastiti se tudi Istre, ali Slaveno-Avari so jim to preprechili, ker so se okoli l. 600 polastili vechjega dela te pokrajine. Po njih podjarmljenju l. 788 pa je razshiril Karol Veliki svojo oblast tudi chez Istro (l. 790), Liburnijo in Dalmacijo. Toda ljudstvo se je upiralo Karlovi oblasti in je ubilo l. 799 glavnega poveljnika Erika, vojvodo furlanskega, pri Trsatu. Vkljub temu so imeli Franki zhe l. 803 vso Istro v svoji oblasti.
Iz dobe Karolove vlade nahajamo vech prevazhnih porochil o razshirjanju Slovanov po Istri. Cesar ukazhe (med l. 803 in 810) svojim nadzornikom (missi regis), naj sklichejo istersko prebivalstvo k javnemu zborovanju in posvetovanju v Rizhano blizu Kopra. Tega zborovanja so se udelezhili mnogi cerkveni (med njimi akvilejski patrijarh) in posvetni prvaki, potem premnogo ljudstva iz cele dezhele, da so mogli izrechi svoje pritozhbe o postopanju cerkve, o nepostavnih terjatvah frankovske gospode (vojvode Ivana), o krivicah, katere trpe Istrani, in o nadlogah, katere morajo prenashati udove in sirote. Po ukazu cesarja Justinijana morali so namrech shkofje podpirati siromashno ljudstvo, zlasti udove in sirote; zato pa so dobivali posebno desetino od poljskih pridelkov.
Najpoprej se je opravicheval oglejski patrijarh Fortunat in zahteval, naj se zabelezhijo njegove pravice. Puljski prvak je izjavil in vse ljudstvo mu je pritrdilo, da vselej, kadar je prishel patrijarh za bizantinske vlade uradno v Pulj, mu je shel naproti shkof z duhovshchino v cerkvenem ornatu, s krizhem, svechami in kadilnicami, pevajoch mu kakor papezhu samemu. Naproti so mu shli tudi mestni sodniki in ljudstvo z zastavami, ki ga je sprejelo z veliko chastjo. Ko je prishel patrijarh v puljsko cerkev, polozhil mu je shkof takoj kljuche svoje palache k nogam. Nato jih je izrochil patrijarh svojemu hishnemu oskrbniku in je potem tri dni po palachi gospodaril, chetrti dan pa je shel v svoje zasebno stanovanje. Vsi so zheleli, naj tako tudi za naprej ostane. Zhivina naj se pase po obchinskih pashnikih brezplachno. Pravice do sena in trave ter do svinjske pashe po hrastovih gozdih naj nihche ne zahteva siloma. Od vinogradov naj se ne pobira tretjine in shkofovski hlapci naj ne bijejo svobodnih ljudij s palicami in mechi. Morje bodi javno, kakor poprej in vsakdo smej svobodno po njem ribariti brez straha, da bi ga kdo pretepel, ali pa mu mrezhe raztrgal.
Najbolj so se pritozhevali Istrani proti Karolovemu grofu, vojvodi Ivanu. Poprej so plachevale vse isterske obchine (Pulj, Rovinj, Porech, Novigrad, Motovun, Buzet, Trst, Pichen in Labin) vkupno 344 mark solidov, katere so tekle v cesarsko blagajnico, a vojvoda Ivan je porabljal te dohodke za se, cheravno je uzhival
dohodke od mnogih posestev, ki so bila za njegovo osebo odmenjena. V Novemgradu, kjer je stanoval, je imel vse javne dohodke in zunaj mesta nad 200 kolonov. O dobri letini dobival je vech kot 100 shkafov olja in nad 200 baril vina, a kostanja za potrebo. Ribishtvo mu je neslo vech kot 50 mark na leto brez onih rib, katere je porabljal za svojo osebo. Prepovedal je ljudstvu pasti goveda in svinje, vzel mu shtancije na dezheli. Poslal je vrhu tega na mestno zemljo Slovane, »ki orjejo nashe njive in ledine, kosé nashe travnike, pasó po nashih pashnikih in plachujejo vojvodi Ivanu davek. On je unichil nasho obchinsko ustavo ter nam postavil svoje zhupane (»centarhe«) in razdelil ljudstvo med svoje sinove, hchere in zeta, kateri so si kmalu sezidali svoje palache, cheravna so bili poprej ubogi. Smatral nas je kot nesvobodne ljudi in nas prisilil, da smo morali iti nad sovrazhnika v druzhbi s svojimi hlapci. Nikdar nismo dajali hrane vojakom in njih konjem, nikdar nismo robotali v grashchini ali po vinogradih in pitali lovskih psov. Nikdar nismo dajali bire od goved in drobnice, a sedaj pa moramo. S svojimi ladjami moramo prevazhati za vojvodo in njegove ljudi v Benetke, Raveno in Dalmacijo, in tudi po rekah; za nje moramo tovoriti po vech kot 30 milj dalech, potem nam pa she zhivino vzame, da jo poshlje v Francijo, ali pa daruje svojim ljudem, a mi se moramo pesh domu vrachati. Grkom smo dajali od sto ovec le po jedno, zdaj pa mora vsakdo jedno dati, tudi che ima le tri. Tri leta smo morali dajati cerkvene desetine poganskim Slovanom, katere je vojvoda poslal v nasho pogubo na zemljo isterskih cerkva in isterskega ljudstva«.
Vojvoda se je opravicheval, da je smatral gozde in pashnike za drzhavno last. Od sedaj naprej ne bode terjal vech bir in plachil, nego je bila navada pod prejshnjo vlado. Tudi tezhavne robote in prevazhanja hoche odpraviti. Mestom dovoli oblast nad tujci, katere imajo v svoji sredi. »Kar se tiche Slovanov, pojmo v tiste kraje, kjer prebivajo, ter jih preglejmo ako morejo brez vashe shkode ostati na posedenih zemljishchih, naj ostanejo; kjer pa vam delajo, kako shkodo na polju, po gozdih, ledinah, ali drugod, od tam jih prezhenemo, ali pa jih poshljemo v take zapushchene kraje, kjer lahko ostanejo brez vashe shkode, kajti koristili bodo na ta nachin drzhavi in dezheli.«
Na to so zahtevali cesarski nadzorniki od vojvode Ivana poroshtvo, da vojvoda vse krivice popravi in ugodi opravichenim tozhbam. Ko imenuje Ivan poroke, odstopi ljudstvo od svoje tozhbe s pogojem, da se ne bo vech godilo kaj takega. Glede drugih pritozhb proti cerkvenim in posvetnim oblastnikom dolochi zbor, naj se vse popravi, kar so navedli ljudski zastopniki pod prisego ali pa kar je bilo v pisanih pritozhbah zabelezheno. Kdor bi ne hotel slushati, plachaj devet mark zlata v drzhavno blagajno.
Iz zapisnika o tej ljudski sodbi spoznamo, da so imeli le omenjeni kraji she svoje romansko prebivalstvo, svoje obchinske pravilnike in svoje stare obichaje. Obchine teh krajev razprostirale so se po stari navadi tri milje dalech okoli mesta, vse drugo pa so bili zhe Slovani posedli, zlasti vso severno in vzhodno Istro. Ti Slovani so se zhe tedaj pechali s poljedelstvom in zhivinorejo, kakor she
dandanashnji, ter zhiveli v zadrugah pod svojimi zhupani in podzhupani. Ko so pa dolgotrajne vojne med Benechani in Genovezhi in pa kuzhne bolezni v XV— XVII stoletju pokonchale skoro vse prebivalstvo zahodne Istre (Umag, Novigrad, Porech, Pulj in blizhnje vasi so bile skoro popolnoma opustoshene), morali so Benechani privabiti novih naseljencev, zlasti Hrvatov, iz pazinske okolice, she bolj pa iz Dalmacije, Bosne in Hercegovine.
1	Krains mittelalterliche Handelsbezichungen zu den Städten an der adriatischen Küste: Mittheilungen des hist. Vereins für Krain, 1890, S. 7 r ff
2	P. Kozler, Kratek slovenski zemljepis (Dunaj 1845), naslovna podoba
3	Shavrine (ker so bili pod cesarjem, »sovranom«?) imenujejo tudi »Podgorce« okoli Kopra in Pomjana do Rakitovicha, ki govore vsi slovenski.
4	Primeri: Novice, 1857, str. 35.
5	Tukaj podamo nekoliko vzgledov, kakoshen je chiribirski jezik; »Mushato fetice, och vire« = lepa deklica, sem hodi. »Pas dormi« = pojdi spat. »Draku te cire« = vrag te vzemi. »Sto anj« = sto let. »Prevtu« = presbyter, prette. (Jakob Sajovec je sestavil kratek vlashko-slovensk slovar: Novice, 1867, 254).
6	Czörnig, Ethnographie der öster Monarchie, str. 77 in 78.
7	L' Istria sino ad Augusto.
8	De Franceschi, L' Istria pag. 46. - Benussi, Manuale di geografia, storia e statistica del Litorale.
Simon Rutar: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra — Prirodoznanski, statistichni, kulturni in zgodovinski opis. Matica Slovenska, Ljubljana 1896
SIMON RUTAR (1851, Krn pri Tolminu — 1903, Ljubljana), zgodovinar in geograf, utemeljitelj slovenske znanstvene historiografije, geografije, arheologije, deloma tudi etnologije. Po maturi v Gorici (z odliko) enoletni prostovoljec v vojski, nato shtudiral zgodovino in zemljepis s filologijo in filozofijo (Gradec, Dunaj). Gimnazijski profesor v Dalmaciji, nazadnje v Ljubljani (v sobi sredi mesta umrl zaradi opeklin, od sveche se mu je vnela obleka). V mladosti je pisal tudi leposlovje. Zapustil je obsezhen opus spisov (ok. 300 enot). Zgodovino je povezoval z zemljepisnim okoljem, z osebnim ogledom lokacij, z natanchno raziskavo virov in z obilno statistiko. Njegova knjiga o Trstu in Istri (1896), iz katere je prichujochi izbor odlomkov, je temeljna monografija o zadevnem podrochju; cheprav v njej omenja (po tedanji modi) slovansko priseljevanje in medslovansko idiliko, na zachetku izpostavi »preprichanje o avtohtonstvu« in citira (malce po svoje; izv.: Od perviga tukaj ...), temu ustrezna verza iz Vodnikove pesmi Ilirija o%hivjena, omeni pa tudi Davorina Trstenjaka (avtohtonista, zanichevanega s strani vechine »oficialnih« zgodovinarjev) in poudari njegovo vztrajanje pri lastnih pogledih (nekateri so namrech pisali, da se jih je bil »odrekel«). (Op. ur. I.A.)
Vprashalnica
Branko J. Hribovshek
»TACIT IN NJEGOVI ROKOPISI« ?
(Pripombe k pripombam)
To ni avtoriziran izvlechek iz zadevne spletne strani. Prichujochi zapis ne vsebuje nichesar, kar bi lahko avtor izvirne spletne strani razlagal kot »konstruktivnepovratne informacije«, vendar pa so pripombe zelo razdiralne po svojih namerah in s svojim mnenjem.
Komentator ne namerava imeti nikakrshnepolemike s komerkoli.
(op. B.J.H.)
Je Tacit ponaredek?
Sodobne izdaje Tacita, ki sem jih videl, ne omenjajo trditev o ponarejanju, ki so se pojavljale v prejshnjih chasih. Spodaj podani pregled je povzet po Mendellu, ki daje iste podatke v vechjem obsegu. Che ima kdo vech podatkov ali novejshe bibliografske reference na to temo, da bi se z njimi ta zgodba lahko she bolj uredila, bom hvalezhen, che jih bom prejel.
Po Mendellu je bilo od leta 1775 vsaj shest poskusov diskreditacije Tacitovih del kot ponarejenih ali pa izmishljenih:
•	Dvom izvira od Voltaira, njegove trditve je izoblikoval odvetnik Linguet. Vendar pa je zadevo resno vzel shele Napoleon. Francoski revolucionarji so nashli »velikansko spodbudo v Tacitovem republikanizmu. Sodobni naslednik Cezarja«, namrech Napoleon, je zato imel mochan politichni motiv za diskreditacijo Tacita. Toda ta prizadevanja prenehajo s propadom prvega francoskega cesarstva.
•	John Wilson Ross je (anonimno!) objavil knjigo z naslovom Tacit in Bracciolini: letopisi ponarejeni v XV. stoletju (London, 1878) z namenom dokazati, da je Poggio ponaredil Tacitova dela. (Bilo bi zanimivo vedeti, kako je bil Ross lahko preprichan, da bi Poggio mogel ponarediti rokopise iz 9. stoletja.) Rossovo delo je zdaj uvrshcheno v Projekt Gutenberg in je dostopno na spletu.
Pripomba glede anonimnosti: Ross je knjigo posvetil svojemu bratu, ki je s polnim imenom naveden na naslovni strani knjige!
Pripomba glede Poggiove mozhnosti ponaredka: Kot pishe Ross, je to mozhno s pergamentom in ustreznim chrnilom, kot so tudi nasploh nemshki ponarejevalci v XI. stoletju in pozneje vech kot dvajset tisoch kronik prikazovali kot kronike iz IX. stoletja in prej.
•	Leta 1890 je P. Hochart v delu De l' Authenticite des Annales et des Histoires de Tacite ohranil isto mnenje »z veliko vechjo uchenostjo in podprto she z dodatnim zvezkom«. Ochitno pa niti Ross niti Hochart v svojem chasu nista mogla preprichati mnenja znanstvenikov.
•	Leta 1920 je Leo Wiener v delu Tacitova Germanija in drugi ponaredki »zaman skushal dokazati z zmedenim prikazom lingvistichnih ognjemetov, da so Germanija in s tem implicitno tudi druga Tacitova dela ponaredki, izdelani potem, ko se je arabski vpliv razshiril v Evropo«.
Pripomba: »zaman skushal dokazati« — s katerim svojim mnenjem zaman, kaj je narobe z dokazi? Kje so nasprotni argumenti? Tudi »zmedenih prikazov lingvistichnih ognjemetov« ni mogoche pogasiti z ironijo, che to ni utemeljeno z nasprotnimi argumenti.
•	»Po izidu briljantne knjige Gastona Boissiera (Tacite, 1903) se je zbudilo novo zanimanje za tega zgodovinarja; Eugene Bacha (Le Genie de Tacite, 1906) je poskushal dokazati, da je bil Tacit mojster romantichne izmishljije ... Bachova knjiga ima dolocheno vrednost po svojih pripombah o slogovnih zadevah.«
•	T. S. Jerome v delu Vidiki preuchevanje zgodovine (1923) predstavlja Tacita kot »doslednega lazhnivca po naravi in premishljeni izbiri. Knjiga nima nobene vrednosti zaradi svoje vsestranske nenatanchnosti, zmede glede vidikov stvarne in zgodovinske naracije ter zaradi svoje v celoti nepreprichljive metode«.
Pripomba: Tacit kot »dosledni lazhnivec« — zakaj ne citirati Tertulijana o tej temi, kot je tukaj navedeno na Tertulijanovi strani?
Kot meni Mendell, nobeden od teh piscev ni dosegel sploshne sprejetosti svojih pogledov o Tacitu; ekstremna stalishcha so bila zanemarjena in vsestranska neoporechnost Tacita potrjena. Vseeno pa tako kot pri vsej zgodovini osebni element v izbiri in razlagi pomeni, da znanstveniki niso obvezno sprejeli Tacitovega pogleda kot dokonchno in pravichno razlago prvega stoletja rimske zgodovine.
Zdi se, da argumenti o ponaredku niso zadostovali, da bi bili sprejeti.
Pripomba: nezadostni argumenti o ponaredku (?) — ugotovitev je brez navedbe nasprotnih argumentov.
Mendell daje tudi obsezhen seznam ljudi, ki od I. stoletja n. sht. dalje omenjajo Tacita ali katero od njegovih del. Iz tega lahko vidimo, da je Tacit omenjan ali citiran v vsakem stoletju vse do vkljuchno shestega. Sedmo in osmo stoletje sta edini, ki nista zapustili nobene sledi o poznavanju tega avtorja. Njegov Dialogus sploh ni kakorkoli omenjen. Brez citiranja vsake reference je tukaj nekaj primerov, ki so se mi zdeli zanimivi.
Okoli leta 400:
•	Ammianus Marcellinus objavi svojo zgodovino, ki jo zachenja tam, kjer Tacit koncha.01
Pripomba: Marcellinusa je »odkril« tudi G. F. Poggio Bracciolini.
•	Sulpicius Severus iz Akvitanije v Chronicorum Libri (II, 29) uporablja Tacitova Letopisa 15.37 in 15.44 kot svoja vira o poroki Nerona s Pitagorasom in o kaznovanju kristjanov. (Naj dodam, da ne vem tochno, kaj se vezhe na kaj.) Angleshchina v ANF; avtor latinskega teksta je Sulpicius Severus: Sulpicii Severi Libri qui supersunt; ed. C. Halm. CSEL 1, Dunaj (1866). Glej tudi E. Laupot: Tacitov Fragment 2: Antirimljansko gibanje kristjanov in na%arejcev; Vigiliae Christianae 54 (2000), p. 233-47.o2
Pripomba: »Tacit«, avtor Letopisov, bi lahko uporabil Chronicorum Lbri, che bi to delo obstajalo, kot vir podatkov in tudi kot naslov Letopisi.
Ross:»... kajti ta naslovjim ni bil dodeljen vse do shestnajstega stoletja.«
•	Jerome v svojem Komentarju k Zahariju (14.1, 2) navaja Tacita kot avtorja rimske zgodovine od smrti Avgusta do smrti Domicijana v 30 zvezkih:
•	»Haec omnia plenissime Josephus, qui Judaicam scripsit historiam, et multo majora quam legimus v prophetis, eos sustinuisse commemorat. Cornelius quoque Tacitus, qui post Augustum usque ad mortem Domitiani Vitas Caesarum triginta voluminibus exaravit.« (citat iz Patrología Latina)
Prevod iz lat.:
»Vse te stvari Josephus, ki je napisal zgodovino Judov, navaja zelo popolno in jih podpira z mnogimi podatki v vechjem obsegu, kakor pa jih je mogoche brati iz /biblijskih/ prerokov. Enako Cornelius Tacitus, ki je opisal zhivljenja cesarjev v 30 zvezkih od Avgusta do smrti Domicijana.«
Pripomba: Pristnost zapisov Josephusa Flaviusa, zlasti glede kristjanov, je na sploshno sporna; ta spor je kot verska zadeva zelo emocionalen (gl. na spletu).°3
Okoli leta 500:
•	Servius citira izgubljeni del besedila v svojem komentarju k Eneidi (3.399).
•	Orosius uporablja Tacita in citira iz zdaj izgubljenih delov besedila. Cassiodorus citira iz Germanije (45). Jordanes citira iz Agricola (10) in je zadnji antichni avtor, ki tako ravna.°4
Pripomba: Ali pa je morda »Tacit« uporabil te pisce za sestavljanje Germanije in Agricola, Piccolomini pa je odkril Jordanesovo delo Getica, »uporabljeno« kot prvotna Germanija.
Poggio Bracciolini in Tacitova dela
Ker so berljivo dostopna v angleshki razlichici Poggiova pisma Niccoloju Niccoliju o tej zadevi, mislim, da bo morda zanimivo navesti nekaj odlomkov iz njih.°5
Pripomba: Renesanchni pisatelji so imeli navado prepisovati svoja pisma in so prepise razposhiljali zainteresiranim bralcem, zato njihovih pisem sploh ne kazhe jemati kot zelo osebna sporochila ali dopise, temvech kot informacije, razshirjene v sploshno javnost; zlasti to velja za »invectiva« (invekcije, besedni napadi, sramotenje) v smislu predhodnika danashnjega rumenega tiska. Poggio je bil znan med svojimi sodobniki tudi zaradi svojega objavljenega dopisovanja. Zato je vprashljivo, kaj je resnica in kaj je mogoche jemati kot resnichno. Poudarki v citatih iz pisem so komentatorjevi.
Izpisma X
... Kar zadeva samostan Corvey, ki je v Nemchiji, nimash razlogov za upanje. Tam naj bi bilo domnevno veliko knjig; ne verjamem v pripovedi bedakov, ampak tudi che bi bilo res, kar govorijo, je vendar vsa dezhela brlog tatov.
Celo tisti domachini, ki ostanejo v Kuriji, ne gredo varno nazaj v svojo dezhelo. Torej zavrzi to idejo. (...) Devetindvajseti dan oktobra [1420].
(Poggio je bil preprichan, da gre v Anglijo v chasu, ko je bila papeshka kurija she posebej ogrozhena, vendar je bil zapeljan od svojega novega pokrovitelja, kardinala Beauforta, ki mu je pustil zelo malo denarja. Vsa Poggiova pisma iz tega obdobja so zelo potrta, nenehno je pritiskal, da bi shel domov. Naposled mu je uspelo dobiti dovolj denarja za pobeg in takoj se je pochutil veliko srechnejshega.)
Izpisma XLII
... Imash skoraj vse novice, toda jaz hranim denar za konec. Moj prijatelj, ki je menih iz samostana v Nemchiji in ki nas je pozneje zapustil, mi je poslal pismo, ki sem ga prejel pred tremi dnevi. Pishe, da je nashel vech zvezkov take vrste, kot so vshech tebi in meni, zheli pa jih zamenjati za Novella Joannesa Andreaeja ali za Speculum z dodatki, ter v prilogi k pismu poshilja naslove knjig. Speculum z dodatki so zvezki velike vrednosti; zato poglej, ali se ti zdi, da bi bila zamenjava mozhna. Med temi zvezki so Julius Frontinus in vech del Kornelija Tacita, doslej nama she neznana. Videl bosh seznam in ugotovi, ali je mozhno te pravne knjige kupiti za spodobno ceno. Knjige bodo deponirane v Nürnbergu, kamor bi moral tudi Speculum z dodatki; prav zlahka je prenesti knjige od tam, kot bosh videl iz seznama. To je izbor; je pa tam she veliko drugih knjig. On namrech pishe takole: 'Ker ste me prosili, da za vas oznachim pesnike, ki naj bi jih vi izbrali iz seznama, sem nashel mnoge, in od teh boste nekatere nashli na prilozhenem popisu.' — Dragi Nicolaus, pishi mi, kakor hitro moresh, kaj mu odgovoriti, tako da bo vse
opravljeno v skladu s tvojo presojo; skrbi me le nekaj stvari, ki jih bosh videl sam. Pozdrav, tole sem napisal v veliki naglici. Rim, tretji dan novembra [1425]. — Povej Nicolausu, kar se da kmalu, naj ne poshilja svojega prepisa De finibus, ker sem jaz nashel enega, in ta, ki ga zdaj pripravljam, bo dokonchan, preden pride njegov. Torej tvoje zadeve gredo po ovinkih naprej. [konec pisma]
(To se nanasha na meniha iz Hersfelda. Pravne knjige, ki so omenjene, so zelo obsezhni in dragi zvezki.)°6
Pripomba: Bracciolini je dejal, da »che je shel na Madzharsko, naj bi se pretvarjal, da je prishel iz Anglije«; stvar je morala biti v tem, da naj ne bi nihche vedel za dezhelo, kjer je bil rokopis znova odkrit ...
Izpisma XLVII
... Nichesar vech ne bom rekel o knjigah iz Nemchije, le she to, da drugache kakor ti jaz ne spim, ampak sem buden. Vendar upam, da bo mozh drzhal besedo in da knjiga pride do naju prisilno ali prostovoljno. Tudi zato sem se potrudil, da dobim popis enega zelo starih samostanov v Nemchiji, v katerem je velika zbirka knjig, vendar ti ne povem she vech, tako da me ne bosh drazhil s tvojim sarkazmom. Che zhelish imeti Spartianusa, vedi, da imam Aulusa Gelliusa ... Pozdrav, v Rimu v naglici, dvanajsti september [1426].o7
Iz pisma XLVIII
... Vedi, da imam knjige, za katere sem te prosil, in papirje tudi ter predvsem Aulusa Gelliusa. Resnichno bom vesel, che bosh poslal Kornelija Tacita; che bosh to storil, bom vrnil tvojega Spartianusa; zelo vztrajno te prosim za to. (...) Pozdrav, in odgovori mi, chetudi si jezen, kajti tedaj mi tvoja pisma prinesejo najvechje zadovoljstvo. Rim, enaindvajsetega oktobra [1426].
(To je sklicevanje na M. II. Niccolo je bil chlovek nenehno slabega zdravja in zelo zhivchen; to ga je delalo razdrazhljivega in je znatno prispevalo k njegovi zmozhnosti izzivanja nasprotnikov.)
Pripomba: Le kako je to mogoche vedeti? Izpisma XLJX
XLIV. Najinemu prijatelju Cosmusu sem rekel, prav kot si napisal, da je ta menih iz Hersfelda povedal nekomu, da je prinesel popis vech knjig po mojem seznamu. Kasneje, ko sem temeljito izprashal tega mozha, je prishel k meni in prinesel spisek, poln besed in brez vsebine. Je dober chlovek, toda nevednezh glede najinih shtudij, in je mislil, da bo vse, kar je nashel in mu ni bilo znano, neznano tudi nama, in tako je spisek oblozhil s knjigami, ki jih imava, s takimi, ki jih poznash zhe od drugod. Vseeno ti poshiljam del njegovega seznama, ki opisuje zvezek Kornelija Tacita in dela drugih avtorjev, ki nama manjkajo: to so namrech
kratka, drobna besedila, ki jim ne kazhe prisojati velikega pomena. Opustil sem veliko upanje, ki sem ga zasnoval na njegovih obljubah; to je razlog, zakaj si nisem posebno prizadeval, da ti pishem o tem, kajti che bi bilo karkoli nenavadnega ali vrednega najine pozornosti, ti ne bi le pisal, ampak bi poletel k tebi, da ti povem o tem osebno. Ta menih potrebuje denar; razpravljal sem z njim o pomochi le pod pogojem, da mi za ta denar da Ammianusa Marcellinusa, prvo Livijevo Dekado in en zvezek Ciceronovih Govorov, che omenim le dela, ki jih imava obadva, in she nekaj drugih, ki jih kljub temu, da jih imava, ne kazhe prezreti. Nadalje sem zahteval, da se jih na njegovo odgovornost prenese v Nürnberg. Toliko sem opravil. Ne vem, kako se bo to izkazalo; vendar bosh o vsem izvedel od mene v doglednem chasu. (...) Rim, petnajstega maja [1427] ...
Izpisma LI
... Zdaj pa k bolj pomembnim zadevam. Ko prispe Kornelij Tacit, ga bom obdrzhal skritega pri sebi, kajti poznam tisti napev »Od kod je to prishlo in kdo je to prinesel semkaj? Kdo to razglasha kot svojo last?« — Ampak ne skrbi, niti ena beseda mi ne bo ushla. (...) Nichesar nisem slishal o Korneliju Tacitu, ki je v Nemchiji. Chakam na odgovor tega meniha. (...) Rim, petindvajseti september 1427.
(To kazhe, da je bilo nekaj dvoma o lastnishtvu zvezka. Nakazano je bilo, da je to zato, ker ga je Niccolo 'pridobil' iz Boccacciove posesti.)
Pripomba: Pismo le potrjuje, da sta bila Poggio in Niccolo sokrivca glede zhe »najdenega« Tacita, ter sta zhelela, da bi verjeli, da kakrshnikoli dvomi niso bili utemeljeni in da so nekatera Tacitova dela res bila v Nemchiji.
Phyllis Gordan ob tem daje nekaj referenc v zvezi s temo ponovnega odkrivanja Tacita, ter o Poggiu in Niccoliju.°8
•	P. Hochart: De l' authenticité des Annales et des Histoires de Tacite; Bordeaux: imprimerie G. Gounouilhou, 1889. (Glej tudi zgoraj)
•	R. Sabbadini: Le Scoperte dei codici Latini et GRECI ne " secoli XIV e XV; 2 zvezka, v revidirani razlichici E. Garin 1967; II, p. 254.
•	L. Pralle: Die Wiederentdeckung des Tacit: Ein beitrag zur Geistesgeschichte Fuldas und zur Biographie des Jungen Cusanus.; Quellen und Abhandlungen zur Geschichte der Abtei und der Diözese Fulda XVII, Fulda: Parzeller & Co. (1952), vkljuchuje znanstveno razpravo o tej zadevi z zaporedjem in datumi Poggiovih pisem na to temo.
Izpisma LVII
... Pozdrav, petega junija 1428. Dal sem Bartolomewu de Bardisu Livijevo Dekado in Kornelija Tacita, da ti to poshilje. V tvojem Korneliju vech strani manjka na razlichnih mestih in v Dekadi cel stolpec, kot bosh lahko videl. 1428. [konec pisma]
(Nanasha se na izvod M. II., ki ga je imel Niccolo.) Pripomba: Kako je to mogoche vedeti?
Izpisma LIX
... Kornelij Tacit je v Nemchiji nem in od tam nisem slishal nich novega o njegovi dejavnosti. (...) Pozdrav, v naglici, enajstega septembra 1428.
Pripomba: Pravzaprav Tacit ni znan v Nemchiji in menih ni naredil nich — nereshena uganka ima veliko reshitev!
Konstruktivne povratne informacije so dobrodoshle. Roger Pearse. Tertulijanova stran: http://www.tertulHm.org/feedbackphp?page=t_rpearse_tacitus_index.htm
Pripomba: Glej moto (op. B.J.H.)
Iz angl. prevedel in dodal opombe Ivo Antich.
01	(Op. prev.: Ammianus Marcellinus, rimski vojak in zgodovinar iz 4. stol. n. sht.)
02	(Op. prev.: Sulpicius Severus, 4. stol. n. sht., rimski pravnik, krshchanski duhovnik, zgodovinar, avtor znamenitih Kronik in biografije sv. Martina.
Neron je bil »uradno« porochen s tremi zhenskami in z dvema moshkima; slednja sta Pitagoras /Pythagoras in Sporus.)
03	(Op. prev.: Josephus Flavius, Jozhef Flavij, rimski zgodovinar iz prvega stol. n. sht., rimski drzhavljan, izvorno Jud z imenom Yosef ben Matityahu, rojen v Jeruzalemu; pisal o rimski in judovski preteklosti ter o zachetkih krshchanstva; v judovski tradiciji oznachen kot konvertit. Domicijan - ekscentrichen rimski cesar, sposoben, a tiranski, preganjal Jude in kristjane, umorili so ga dvorni uradniki leta 96 n. sht.)
04	(Op. prev.: Servius, Orosius, Cassiodorus, Jordanes - rimski pisci, zgodovinarji med 4. in 6. stol. n. sht.)
05	(Op. prev.: Gian Francesco Poggio Bracciolini, 1380-1459, pisec, zgodnji ital. renesanchni humanist, odrashchal v Florenci, v sluzhbi pri sedmih papezhih, v samostanskih knjizhnicah v Nemchiji, Shvici in Franciji odkril shtevilne klasichne rimske rokopise, med njimi Lukrecijevo pesnitev O naravi; prepise teh del je poshiljal prijateljem uchenjakom; med raziskovalci obstaja mnenje, da je avtentichnost nekaterih rokopisov vprashljiva.
Niccolo Niccoli, 1364-1437, Florentinec, humanist, izumitelj kurzivne pisave.)
06	(Op. prev.: Giovanni d'Andrea ali Johannes Andres, ok. 1275-1348, italijanski ekspert za cerkveno pravo, njegovo delo Novella ali komentarji, 1234.
Speculum iudicale, iz 1271, pregled civilnega in cerkvenega prava, avtor je francoski pisec in shkof
Guillaume Durand, tudi Durandus, 13. stol.
Julius Frontinus, rimski aristokrat, pisec, 1.-2. stol. n. sht.)
07	(Op. prev.: Spartianus in Aulus Gellius, rimska pisca med 2. in 4. stol. n. sht.)
08	(Op. prev.: Phyllis Walter Goodhart Gordan, 1913-1994, amerishka znanstvenica iz New Yorka, prevedla iz lat. v angl. korespondenco Bracciolini-Niccoli, izd. 1991.)
Dokumenti
Dokument 1
Rajko Shushtarshich
UREDNISHKE ZADEVE 2013 (II) 1 »KDO BO KOGA?«
Kje in kako se je pravzaprav zachela tezhava v Matejevem urednikovanju Revije SRP ? In kako se je konchala?
Zdaj je zadeva zhe toliko za nami, da si jo lahko poskusham razjasniti z nekoliko distance.
V Dokumentu 1 z naslovom Svoboda, Resnica, Pogum je Matej Krajnc zapisal: »Urednik seveda skrivaj upam, da SRP nadaljuje v naslednjih dvajset let; da nam bo nov vdih uspel in bosta na leto izshli vsaj dve shtevilki hkrati z vsaj dvema shtevilkama slovensko-angleshke revije Lives Journal, ki kot dvojezichna sopotnica SRP-a izhaja od januarja 2010. Odgovorni urednik
Matej Krajnc, maj 2013, obj.: Revija SRP 113/114, junij 2013.«
(To naj bi pomenilo: Za naslednjih dvajset let bi nek neimenovan mecen moral zagotoviti vsaj minimalne donacije, potrebne za letno izhajanje neodvisnih revij: dveh SRPov in dveh Lives Journalov letno ter predvsem navdih, ki je opredeljen v samem naslovu (Svoboda, Resnica, Pogum).
Seveda sem ga vprashal, ali ve, da si je s tem stavkom nalozhil veliko breme in kaj bo, che se zadeva ne bo izshla?
Njegov odgovor: »Bomo pach napisali nekaj drugega.«)
(moje mnenje o tem): Lahkomiselno in neodgovorno. Tak naj bi bil program ali vizija SRPa za naslednjih dvajset let?
Vrednotne orientacije SRPa (zavoda, obeh revij in edicije Pogum), ki je kot stalnica navedena in natisnjena tudi na koncu vsake revije, Matej ni dojel. Samo v Urednishki zadevi junija 2013 jo Matej dosledno napachno navaja kot: »vrednostni koncept Zavoda Revije Srp, vrednostne orientacije revije, vrednostnemu sistemu Zavoda Revija Srp in revije Lives, vrednostni sistem revije.« Skratka, Matej vrednote dosledno zamenja z vrednostmi. To seveda ni malenkost — lapsus, gre namrech za temeljno opredelitev Revije SRP (zavoda in obeh revij) — njeno posebnost, njeno neodvisnost! Revija ni blago, ne nastopa na trgu blaga in storitev, nima cene in ni naprodaj! (Z izjemo dveh izvodov, ki sta v prodaji v Konzorciju MK, redkih prodanih izvodov revij pa nikdar ne obrachunamo!). Le tako si Revije SRP lahko zagotovi in ohrani svojo neodvisnost: Ne udinja se socialno veljavnemu vrednostnemu sistemu. Zato tudi njene vrednote niso vrednosti!
Praktichna tezhava Revije SRP (Matejevega urednikovanja — in s tem nadaljevanja »zhivljenja neodvisne Revije SRP«) — pa je bila predvsem ta, da za revijo ni imel dovolj chasa, da ni sprevidel razlike med urednikovanjem in urejanjem revije. Konkretno: ni skusil koliko dela je potrebno, da se vzdrzhuje Revija SRP kot elektronski medij, tudi ne koliko dela je potrebno, da se revija postavi v obliko za tisk. Ni sprevidel niti tega, da tudi Revije SRP 113/114 ni uredil sam.
Matej je pisal: »Drugache pa te bom prosil she za eno oblikovalsko in internetno seanso glede postavljanja, da dokonchno zapopadem vse mape in datoteke, kontakte pa tudi imam — te bom v prihodnje res razbremenil komuniciranja z zamudniki. Urednikovanje sem prevzel tudi zato, da tebi zmanjsham tovrstni stres. LPM«
Moja opomba: V eni seansi bi (tudi samo tehnichno) tezhko zapopadel strukturo elektronskega medija Revija SRP (vse mape in datoteke, povezave), skratka, vse to, kar ga doslej ni zanimalo, kar dela neimenovani tehnichni urednik — tudi postavljalec tekstov za tisk in za internet zhe kar dvajset let.
Komuniciranja s svojimi avtorji pa me je Matej res razbremenil, drugache recheno, odrezal mi je mozhnost komunikacije z njimi. Lahko bi hudomushno rekel, da me je predchasno upokojil. Kasneje se je to pokazalo kot preuranjeno, tudi kot nemajhen problem pri avtorizaciji prispevkov in tudi distribuciji avtorskih izvodov. Matej je bil lahkomiseln (neodgovoren) tudi pri zbiranju in obveshchanju sodelavcev. (Glej primer zapleta s Katjo Gorechan, Dne 2.10.2013) 2
Matej je predlagal: »da gremo naprej z novo shtevilko revije — Srp 115/116, ki se zhe lepo polni. Sodelavcem Livesa pa bo, che bo treba, kot urednik pojasnil, da se je zataknilo pri osnovnih nachelih, ako seveda ne najdemo druge reshitve. Upam pa, da jo bomo, in da bo Lives 7 tudi izshel.«
Moja opomba: Lives Journal 7 je bil zhe bil v fazi zadnjih korektur, t.j. tik pred oddajo v tisk. Pri osnovnih nachelih, t.j. vrednotnih orientacijah revije se namrech ni nich zataknilo, le njegov avtoritativni pristop v urednikovanju je mochno strigel s temi vrednotami.
Matej pishe: (v Ur. zadevi): »Glede Srpa: urednika sta po novem tudi Mario Batelich in Andrej Pleterski (bila sta potrjena in zapisana), poleg njiju pa jaz, po novem spet ti, Damir in Ivo Antich.
Samovoljni sklepi treh brez drugih treh so v nasprotju z (dosedanjo) demokratichno usmeritvijo obeh revij.«
Moja opomba: Mario Batelich in Andrej Pleterski sta nastopala samo v osnutkih — SRPa 115/116 in Lives Journala 7 (v revijah v pripravi). Za potrditev v urednishtvo namrech ne zadostuje en prevod ali ena redakcija.
Nesprejemljivost Matejevega urednikovanja se je pokazala v njegovem pismu Branku Hribovshku. Morda bi se komu zdela kot manjsha kaprica — problematiziranje "treh narekovajev" in domnevne "nedopustne ironizacije". Seveda ni shlo zgolj za tri narekovaje, she manj za nedopustno ironijo v avtorjevem izrazhanju (to je v SRPu vedno dopustno). S takimi toni v pismih bi prej ali slej uzhalil Branka Hribovshka in she marsikaterega avtorja.
Prispevk Branka Hribovshka v Livesu 7, O imenu Slovani, II / Concerning the name Slovani, II, pa je zhe bil pripravljen za tisk.
To pismo je bilo kaplja chez rob. Vendar »Urednishka havarija« bi se vseeno zgodila, prej ali slej, razhajanje med nami je bilo preochitno.
Matej je zachel posegati v Hribovshkov tekst v Lives Journalu 7, cheprav je bil ta v celoti objavljen zhe v Reviji SRP: Branko J. Hribovshek O imenu Slovani I, Revija SRP 79/80; II. del Revija SRP 81/82. Prvi del tega chlanka: O imenu Slovani, I / About the name Slovani, I pa v Lives Journalu 6.
Ali naj po tem problematiziramo tudi objavo naslednjih Hribovshkovih prispevkov: Branko Hribovshek, »Najbolj nevarna knjiga« (Tacitova Germanija od Rimskega imperija do Tretjega rajha) I, pa je bil tudi v SRPu, oktober 2013, shtevilka v pripravi 115/116. Oba dela I in II v ang. »A most dangerous book« /Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich — C.B. Krebs/ I, II;
Oba sta dostopna v Lives Journalu 8 in 9 (v revijah v pripravi) — to je tudi na internetu. Branko je vechletni nepogreshljivi sodelavec SRPa in Livesa v rubrikah Zg. spomin.
Matej je o tem pisal tudi takole: »Zhe od prejshnjega petka mi dajesh vedeti (vsaj tako je razvidno iz tvoje komunikacije), da gre pri mojih urednishkih pripombah glede Hribovshkovega teksta in opomb za nekakshne pristranske kaprice, chetudi sem ti te pripombe vechkrat zelo nepristransko utemeljil, a moje utemeljitve te, si zapisal, niso preprichale (kot da bi jih pisal kak neuk smrkavec). Zaradi tega sicer nisem uzhaljen, kot si verjetno mislish, le sit sem vechnega pojasnjevanja in tega, da ljudje moja iskrena prizadevanja sprevrachajo v nekaj chisto drugega. Pod moj drobnogled bi namrech lahko prishel Hribovshek ali pa kdo drug, razlike bi ne bilo.«
Takole sem to Urednishko zadevo — nekoliko poenostavljeno — skushal pojasniti Jolki: Draga Jolka,
lepo od tebe, da si prebrala chreva z naslovom Urednishke zadeve. Ako te bo zanimala kaka konkretna podrobnost, ti jo bom rade volje skushal pojasniti. Ko sva se z Ivom pogovarjala o tem, kako bo ta dokument vechinoma razumljen, sva oba ugotovila, da bo nekako tako: Stari samodrzhec r.sh. se ni mogel sprijazniti, da bo moral spustiti krmilo iz rok, drugache recheno, si je premislil, pa je neusmiljeno odstranil nadarjenega naslednika.
Naj bo tako, zaradi mene, bi dejal. Chemu bi se zagovarjal ali izgovarjal. Dobro bi bilo slishati ali zaslishati she kakega drugega soudelezhenca, vsaj Iva in Damirja. Tebi pa v svoj zagovor povem, da sem imel z Revijo SRP 113/114 — v kateri je Matej Krajnc naveden kot glavni in odgovorni urednik — veliko vech dela, kot s katerokoli revijo doslej. Revijo je namrech treba she urediti: postaviti za tisk in posebej she na internet, ker Revija SRP funkcionira predvsem kot elektronski medij. Matej pa tega ne zna in za to nima chasa. Matej je reviji urednikoval, moja malenkost pa je vse te nebodijihtreba samo delala, kot recheno, vech kot prej, ko je bil Matej samo chlan urednishtva.
Predvsem zato sem si oddahnil, zdaj imam lazhje delo. Reviji bosta obchasnika, izshli bosta, ko bosta in bosta, dokler bosta.
To bo toliko, kolikor bo — predvsem stara garda — nabrala prispevkov za objavo in morebiti she kakega novega sodelavca pesnika ali pisca.
Nate seveda rachunamo — v polni pari —, tudi Ivo in Damir. Lepo te pozdravljam, rajko
Moj ochitek Mateju, glede njegovega urednikovanja, izrechen 19. julija 2013 navajam zato, ker ga je Matej iz pisma v pismo fantazijsko nadgradil. Bil pa je tak: »Ako bi se skushal modro odzvati na tvojo avtoritativno urednishko mnenje, bi moral rechi samo: v redu, bo zhe kako. A tako, kot je, je povsem v nasprotju z dosedanjo prakso, s takim nachinom urednikovanja bi revija ne uchakala 20 let izhajanja.« (Glej pismi o tem): 3,4
Pomembno se mi zdi opozoriti le she na svojo ponudbo Mateju, da bi se o zadevi pogovorila.5 Preslishal jo je.
Seveda sem se zavedal, da so besede, napisane v izmenjanih el. pismih »Urednishke zadeve, julij 2013«, kochljiva zadeva, udelezhence zadevajo in prizadenejo tudi osebno.
V	Reviji SRP 115/116, Dokument 1-2 sem jih zato zabelezhil — kar in kolikor sem mogel na kratko — takole:
»INTERMEZZO
V	letu 2013 smo sodelavci starejshe generacije poskushali prepustiti obe reviji (Revija SRP in Lives Journal) mlajshim. Izkazalo se je, da to ne gre. Poskus predaje obeh revij na mlajsho generacijo — se pach ni izshel.«
Popularne razlage o spopadu dveh osebnosti in tudi druge so seveda tudi mozhne. Npr. razlaga: Ali ali?
Ali bi Matej upokojil neimenovaega urednika iz ozadja (Shushtarshicha) ali pa bi ta odstranil Krajnca?
Vseeno pa zdaj po razmisleku mislim, da je zadevo treba obelodaniti in razjasniti, predvsem z vidika: kaj bo to pomenilo za nadaljevanje neodvisne Revije SRP kot celote, za njen nadaljnji obstoj. Morebitnim nadaljevalcem bo ta izkushnja lahko pomagala pri prebroditvi podobnih tezhav, v katerih se bodo skoraj zagotovo znashli. Za nas taka izkushnja krize obstoja ni bila prva. Doslej smo jih prebrodili kakih pet. Zanesljivo pa bi bilo bolje, ko bi tako refleksijo naredil kdo drug, zagotovo bi jo naredil bolje — bolj nepristransko — od obeh protagonistov v zadevi.
Samo, ko bi se to komu dalo.
V	Ljubljani, oktobra 2013 Rajko Shushrshich
1	»Dokument 1-2, Rajko Shushtarshich, Urednishke zadeve 2013; Revija SRP 115/116, 174 http: //www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp115/index115.htm
2	»Urednishke zadeve: Katja Gorechan«:
(oktober 2013 - tik pred tiskom Revije SRP 115/116) Dne 1.10.2013 2:33, pishe Katja Gorechan: Pozdravljeni,
zhelela bi izvedeti, zakaj me ni nihche iz urednishtva kontaktiral in obvestil ter vprashal za dovoljenje o objavi mojih pesmi v reviji SRP? Katja Gorechan
Dne 01. oktober 2013 05:41 je Rajko Shushtarshich <rsured@revijasrp.si> napisal/-a: Sposhtovana Katja Gorechan,
obzhalujem in se opravichujem, kolikor se to sploh da.
Uvrstitev v Revijo SRP 115/116 je she oz. zhe iz poletja 2013, ko je she bil odg. uredik Matej Kranjc.
Ako zhelite in zheljo sporochite takoj, vas lahko she izpustimo iz revije, revija je namrech danes she (revija v pripravi). pozdrav, rajko
Dne 2.10.2013 3:04, pishe Katja Gorechan:
Super, najlepsha hvala, gospod Rajko. Che she obstaja mozhnost, me izpustite iz revije. Lep pozdrav, Katja
Dne 02. oktober 2013 10:54. Rajko Shushtarshich Sposhtovana Katja, zadeva je urejena. pozdrav, rajko
(Moj komntar: ta zadeva seveda ni bila malenkostna. V primeru objave - zhe chez kak dan - bi to pomenilo, da Revija SRP samovoljno objavlja prispevke - brez vednosti avtorjev!)
3	(Pismo v celoti):
From: Rajko Shushtarshich [mailto:rsured@revijasrp.si] Sent: Friday, July 19, 2013 9:53 PM To: Matej Krajnc - Revija Srp
Subject: Re: AW: Ime Slovani II Lenka Karantanec popravki (na 5 majlov 19. jul. zvecher) »Matej, ne hiti.
Ako bi se skushal modro odzvati na tvojo avtoritativno urednishko mnenje, bi moral rechi samo: v redu, bo zhe kako.
A tako kot je, je povsem v nasprotju z dosedanjo prakso, s takim nachinom urednikovanja, bi revija ne uchakala 20 let izhajanja.
Nikoli nisem nikogar prosil, ali od njega zahteval, da kaj vsebinskega spremi.
Branko je pomemben prispevek za zg. spomin O Imenu Slovani objavil v celoti (I, II.) zhe v
SRPu, I. del pa v Livesu 6.
Zavrnitev nadaljevanja objave, bi bila tudi v nasprotju z nashim dogovorom o nadaljevanju Livesa.
Lahko ti povem, tudi iz izkushenj na ISF pri UL, da znanstveniki na veliko ironizirajo in imajo nasploh zelo razlichna mnenja.
Morda se bodo mnenja pri SRPu in Livesu tudi nekolikanj unesla, morda ne.
Za zdaj je gotovo to: da se vsaj za Lives 7 nich vech ne mudi. Na internetu bo z dodatkom
(sht. v pripravi), mesec ...
Dajmo ta nesrechni Lives v mirovanje; ko bo pa bo, morda pa sploh ne bo. A nekako bo to treba pojasniti tudi sodelavcem. pozdrav, rajko«
4	22. julija sem ga le ponovil v nekoliko drugachni obliki:
»Bistveno v tej urednishki zadevi je: da rabimo vech sodelovanja celotnega urednishtva in malo manj avtoritativnih motenj.« (Pismo v celoti):
»Matej, to je malo neprijetna zadeva, pa she ob nepravem chasu je.
Dolzhan sem ti namrech she odgovor na tvojih sedem sporochil, ki se nanashajo na urednishke zadeve zavoda SRP:
-	urejanja el. medija Revija SRP
-	urejanja obeh revij: Livesa in SRPa. Odgovarjam po premisleku.
Bistveno v tej urednishki zadevi je: da rabimo vech sodelovanja celotnega urednishtva in malo manj avtoritativnih motenj.
Za zachetek samo to: zhelim biti naveden kot chlan urednishtva v SRPu in Lives Journalu. Verjemi mi, da nerad, a mislim, da je to neizogibno.
To mi po statutu vsekakor pripada, a vseeno zhelim soglasje aktivnega preostalega starega jedra SRPa, t.j. Ivovo in Damirjevo. (dokumentiran odgovor - v prilogi) pozdrav, rajko V Ljubljani, 22. julija 2013«
5	22. jul. 2013-10-21
»Matej, lahko bova razchistila to kasneje, vsako besedo posebej, lahko ustno; samo lepo te
prosim, dovoli mi da zdaj koncham popravke v Livesu 7 za tisk.
p.r.«
Celotni dokument Urednishke zadeve, 30. julija 2013 (ki obsega kar precej posameznih dokumentov - izmenjane el. poshte) ni namenjen za objavo v Revoji SRP, je predvsem za arhiv aktov zavoda [in. za tiste sodelavce ter morebitne nadaljevalce revije, ki bi jih to posebej zanimalo]. (Op. R.Sh.)
Dokument 2
Jolka Milich
Odprto pismo pisateljici Bredi Smolnikar
Draga Breda,
v rubriki Dela Prejeli smo (8.3.2014) sem pravkar prebrala tvoje pismo Zhenskemu odboru slovenskega centra Pen, kjer mu razlozhish, zakaj te ni bilo v Trst v petek 7.3. na predpraznichni vecher 8. marca, to je zhenskega praznika, in obenem na predstavitev Mire in delno tudi v pochastitev prve Mirine nagrajenke, mene, v Gregorchichevi dvorani na ulici Svetega Franchishka 20. Vse skupaj pod taktirko slavistke, kriticharke, samostojne raziskovalke in publicistke dr. Bogomile Kravos, ki pod egido trzhashkega kluba je gostila in predstavila trzhashkemu obchinstvu slab ducatek domachih renomiranih pesnishkih, pripovednih in prevajalskih peres, med katerimi si bila uvrshchena tudi ti. Ti si, vsaj tako si napisala, pogreshala med nami — zdi se celo krvavo in kot conditio sine qua non — zdaj te bom navajala skoraj dobesedno »kakshnega moshkega predstavnika, da se lahko vsaj rahlo naslonish na ramo kakega slovenskega pisatelja ali pesnika, ker so zate samo zhenska ramena preshibka.« In nadaljujesh, da bi se rada v Trstu ... »odpochila na rami kakega Shalamuna, Jancharja ali vsaj mladega, danes v Sloveniji cenjenega Vojnovicha. Samo tako — ob vseh — bi lahko pokazala svojo literarno moch.« Konec citata in zachetek mojega strmenja: Breda, ne ga srat, lepo te prosim. In te flavze o naslanjanju in najbrzh tudi o drzhanju za rokco stresash z jezika prav ti, ki — literarno vzeto, kot najrajshi pohvalno pravimo — imash pod kiklo vech ... jajc kot vechina slovenskih moshkih nadarjenih peres, z njimi si se mi nekoch sama bahala, rekoch izzivalno: Naj vidijo, domishljavci, da znamo tudi zhenske povedati kakshno robato in she bolj kosmato in nich posladkano od njih, pa kot oni mahati nezhenirano z oneti in pishki kot s kakshno izpostavljeno monshtranco, mi jo imamo, ve pa ne, shlik, shlik! Oni trije, ki bi jih rada imela obvezno ob strani v Trstu, da bi se pochutila na dovolj visoki ali vsaj sprejemljivi ravni, po najnovejshi teoriji znanega pravnika, filozofa in publicista dr. Boshtjana M. Zupanchicha v pred leti izdani knjigi Prva od suhih krav (2009), kjer skrajno avtoritativno trdi, da je nasha (zahodna druzhba, vkljuchno s Slovenijo) chisto ... demaskulizirana, pa da moshki ne obstajajo vech, ker so postali njihove vse bolj pozhenshchene razlichice. Torej vsi skupaj smo na Zahodu en sam zhenski mishmash, moshki z bolj malo v hlachah, zhenske, zlasti take kot ti, z malo prevech, a rajshi prevech kot premalo, se ti ne zdi? Naj me bog shtrafa, che ni res, ti mi pa oprosti malce presuhoparno strokovno izrazhanje in kajpak odkrito zgrazhanje nad teboj: Saj che primerjam njihove (vele)umne izdelke s tvojo kot moshka klofuta krepko pisavo, se mi zdi, da pri njih berem vechernice in pesmice za predsholko otrochad, zelo blagodoneche zgodbice in rimice, she vedno zimzelene in tu pa tam celo razigrano shegave ali neznansko turobne, pa vendar iz zvrsti vechernic in slikanic. Vrh tega, ko bi zahrepenela po Shalamunovi rami Barbara Korun, ne bi nich rekla, saj ga je
proglasila za svojega duhovnega ocheta in guruja v svoji prvi zbirki. Od tu do sovrstnika in primerjalnega elementa — kdo je kdo, ti ali jaz ali je she kdo, ki naju prekasha? — je le korak. Ne bi nich rekla tudi, che bi se zaskominalo po ostalih dveh ali vseh treh Nezhi Maurer in Alenki Rebula, ker po komplementarnosti binoma »on — ona« (l'éternel féminin et l'éternel masculin) tezhijo vsi njuni verzi, ampak, da ti nameravash spremeniti moshke v nekakshen zhiv fotelj ali kavch, kjer bi si rada poravnala zdelane ali trudne kosti in se blazheno odpochila na njihovi rami, mi prav ne gre v glavo. Ob prvi prilozhnosti ti bom poslala kakshno puhasto blazino v dar, ki naj nadomestno opravi to zheleno funkcijo mehkega pochivalishcha, njej ti ne bo treba reci niti hvala.
Pred dnevi, ko sem ti pisala in te vprashala, che pridesh v Trst, ti pa si vprashanje kar obshla, sem zasumila, da imash nekaj za bregom, da jo mislish vsem nam zagosti, a sem si potegavshchino napachno tolmachila. Mislila sem si, da se nam bosh pridruzhila in tam v Trstu prebrala svojo Zaznamovano — zgodbo s trdo kuhanimi jajci in na oko, ve se katerimi — lahko tudi v novi dragoceni preobleki, z naslovom Pripovedka o Abrnci — izkjuchno za starejshe — (ki je izshla lani pri Blodnjaku v Novem mestu) in z obeshenjashkim humorjem chakala, da publika z nami vred, pesnishkimi rahlo zapechenimi dushicami, pademo na rit, kar bi se tudi zgodilo. Z moshkimi v dvoranici vred, ki zlepa ne bi prishli do sape. Vsi skupaj pa ne bi mogli vsaj en mesec jesti radicha in motovilca, kot ju nisem mogla jaz ob prvem in vsakem naslednjem branju. Saj meni vedno ochitash, zakaj je ne berem ali dam prebrati mojim znancem in prijateljem, in me vsakich obdolzhish, da si ne upam, ker sem strahopetna in komformistichna in se nochem nikomur zameriti. Pa sem si rekla: te edinstvene prilozhnosti, ki se ji tokrat ponuja, si ... Bredka pripovedka (zdaj te prosto navajam) iz Depale vasi, ki na shtriku visi in veselo binglja pa kvanta kot objesten in do amena ne-maren dedec, si ne bo zapravila. Pridivjala bosh v Trst in mi nazorno pokazala, kaj vse zmore, mora in sme, kdor zares nekaj hoche in se ne boji. Pa nich tega se ni zgodilo. Rajshi si tudi ti stisnila rep med noge in kot kakshna romantichna in nesrechna Ofelija na glas zahrepenela po ramah Gorana, Draga in Tomazha, ki naj ti kavalirsko pomagajo nositi pezo ustvarjalnosti in dushe zaklad. Saj literarno spadash — to ti rade priznamo tudi zhenske — med ... zelo tezhke Brede, ki jih po tvoji jasnogledni presoji nasha — beri zhenska — preshibka ramena niso sposobna nositi. Pa zakaj bi te sploh nosila, che pa znash samostojno hoditi in si celo kos zelo dolgim progam? To mi povej! No, dovolj. Jaz sem te na tem babjem znamenitem sejmu-vecheru pogreshala (povedano na uho: zakuska tip top za nashe krizne chase! Pogovori ob njej tudi vredni greha, oziroma ne abstiniranja!) Tvoja Abrnca in njen (ne)slavni mozh s svojim ... vengôm pa z nezadovoljenim amozhnim ali abrânkljem bi pa odmevala she dolgo tam v mestu v zalivu. She Borisa Pahorja bi zatemnila, kar se, milo recheno, ne zgodi vsak dan, kaj she da bi to lovorichje pozhela zhenska, pa naj se she tako ponasha s tvojim kalibrom. Lep pozdrav od tvoje pribochnice v dobrem in hudem in Mirine prve nagrajenke
jolke (milich)
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
»Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco,
obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi;
che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku,
lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo,
kakshna nesrecha je to lahko za chloveka,
ki je edini resnichno rojen zato,
da zhivi svobodno.
Napravila ga je nenaravnega do te mere,
da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje,
in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih,
ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo,
ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati,
da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta,
bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,
obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.
Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...«
Etienne de La Boetie
ó
B