Njiva
I./17,—IH.	'	25./XII. 1921.
Temelji „opozicije“.
Cc se »kulturni delavci* zagrizejo v osebno sovraštvo; če osebe, ki so uživale sloves značaja, prestopajo iz raznih osebnih motivov ne samo k drugim strankam, ampak k drugim'idejam; če celi sloji rojijo, četudi pohlevno, v obliki občega zabavljanja ali «defetizma»; — in če so takšni in slični pojavi trajnejši in splošni, potem je treba iskati Vzrokov, da bolezen izlečimo.
. V dobah razkroja — t. j. revolucije — je vedno raslo tudi popivanje ju veseljačenje, in poleg njega nekritičnost. Mase dero za demagogi, ' jih znajo dobro izrabljati. Od ruskih ljudskih komisarjev do Radiča ponižne slovenske «opozicije» raznih skupin — povsod ista slika. Alkoholna statistika za leto 1920. pravi, da se je to leto izvrševalo v jsloveniji 6026 gostilniških obrti s koncesijo. Opojnih pijač pa je v tem ebi Slovenija zavžila 170.000 lil piva, 270.790 lil vina, 73.664 hi sadjevca, 4200 lil žganja, v skupnem znesku za eno milijardo, 405 milijonov in 100.000 kron.
, * u ni všteto žganje, ki ga izdelujejo poedine tvrdke špirita, tudi ne z inozemstva uvoženo vino, žganje, šampanjec itd., dalje ni všteto Jlno. žganje, sadjevec itd., popito v domačem konzumu, niti ono pro-aUo «pod vejo».
, Številke so revidirane, so točne in resnične, če cenimo in prištejemo ujim še ono, kar ni bilo všteto, zlasti domači konsum, potem je nvenija v letu 1920. popila opojnih pijač za več ko dve milijardi kron! številke za leto 1921., ki še niso zaključene, pa kažejo, da bo deloma led višjih cen, deloma vsled večjega konsuma ta vsota — podvojena. Javno »delovanje* je temu primerno. V času od 1. maja 1920. do • mlija 1921. je mesto Ljubljana plačalo na — veseličnih stopninah šoto 10,376.000 kron, torej toliko, kolikor je znašal mestni budžet! N leto 1922., pri povišanih cenah, znaša ta proračun 15 milijonov K.)
primero pa navedimo še, da je v isti dobi (od 1. maja 1920. do 3» 3Uliia 1921 •) Ljubljana plačala vseh davkov skupaj nekaj manj ko uiilijonov kron, dohodninskega davka pa 17 milijonov kron.
6 Likšnih številk so mogoči raznovrstni sklepi, tudi fiskalnega in Ml. žetarnega značaja, poleg onih, ki se tičejo morale, ali gospodarstva, *' Politike.
Ali hj danes v Sloveniji bila mogoča «opozicija» proti Srbom, proti n0rc.)c?ncrnu edinstvu, proti demokraciji in proti edinim predstavnikom zitivnega dela, — če bi ta «opozicija» ne opirala svoje demagogije •uiselno in fizično pijanost?	K
ANDREJ DRUŠKOVIČ:
Kriza Male antante.
Kdor pazljivo sledi političnim dogodkom zadnjih mesecev, tega je moralo postati malone strah. Zunanja politika po vojni se razvija v čisto drugem tempu, kakor se je razvijala pred njo. Če se spominjamo razvitka napetosti med obema velikima političnima grupama Antante in Trozveze, recimo od leta 1905. naprej, evo, kako počasi je rastla napetost, dokler ni prišlo 1914. do eksplozije! A dandanes: Jedva se je malo ublažila kriza med Italijo in našim kraljestvom vsled d’An-nunzijevega pohoda na Reko, napadla nas je Italija v Koroškem plebiscitu; jedva je bilo to vprašanje rešeno, nam v škodo, kakor tudi rcško, postalo je italijansko rovarenje v Črni gori intenzivnejše. Prišlo je do Rapalla — kratko premirje — izgledalo .je, kakor da se bo Italija vendar odločila za drugo politiko napram naši državi. Jedva je pa nastopil Della Toretta, naslednik Sforze, se je zopet vse okrenilo in došlo je do italijanskega napada v Albaniji.
Letos je naša situacija in vsled tega situacija Italije precej različna od one prošlega leta. Lani je imela Italija opraviti samo in jedino z nami. Med tem se je pa v srednji Evropi formirala skupina, ki sega do južne meje Nemčije do Egejskega, Jadranskega in Črnega morja: Mala antanta: Češkoslovaška, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in Rumunija. To dejstvo seveda ni ostalo brez vpliva na zunanjo politiko Italije. Kakor je njena politika vedno previdna, tako oprezno je bilo tudi njeno držanje napram temu novemu političnemu stvoru: v rapall' ski pogodbi sc mu približuje s prijateljsko kretnjo. Italija stopi pod prijateljsko krinko v stik z novim stvorom in ga študira. Precej dolgo se je potem proti Mali antanti zadržala nevtralno. A razmere so pri' silile Malo Antanto, da pokaže svoje karte iu stopi iz svojega mrtvila-Prilikom velikonočne avanture Karla Habsburga oživotvorila je prvič svoj raison d’etre, ki ga je proklamirala vsemu svetu: Osigurati izvedbo senžermenskega in trianonskega miru. Njen prvi nastop je bil uspešen. Madžarska si je premislila in Karl je zopet zginil.
Dogodki se razvijajo brzo dalje. Svoje napade proti naši državi j? Italija postavila na širšo bazo. Dosedaj je poskušala samo na primeroma ozkih frontah predreti v srednjo Evropo in na Balkan: sedaj S| sunkom pri Reki, sedaj na Koroškem, sedaj v Črni gori, sedaj v Albaniji. Kakor vojskovodja, ki zbira močne sile za generalni napad, mirovala je Italija najprej in opazovala. Vprašanje evakuacije Zapadne Ogrske, «Burgenlanda», prisililo je del Male antante, da stopi iz svoje rezerve. Če je bil ta korak dovolj premišljen, če je bilo tedaj že potrebno odkriti koncept za svojo bodočnost, kakor si jo zamišlja Mala antanta, to je vprašanje. Dr. Beneš je ponudil Avstriji in Madžar' ski svoje posredovanje. S tem korakom je Mala antanta ali vsaj efl njen del izvajal samo logično konsekvenco svoje misije, da kot čuvar senžermenskega in trianonskega miru v južnem delu Srednje Evrope zavzame stališče najbližje, najbolj zainteresovane in najjačje sosedne
/sile; Fara da sc. Da jc k temu bila moralično opravičena, je gotovo: lasno je kazala cela madžarska zunanja politika, da je za njo trianonski mir samo krpa papirja, ki v primeru z «nedeljivostjo ozemlja svete Stefanove krone» ne pomeni ničesar. Scnžerrnenski in trianonski mir sta pa magna cliarta češkoslovaškega, našega in rurnunskega državnega življenja. Jasno je bilo vsakomur, da ima Madžarska v gotovih krogih držav Velike antante jako zaslombo, deloma n. pr. v Italiji kot naši nasprotnici, deloma 11. pr. v Angliji vsled starih, večinoma društvenih tradicij, deloma kot vrzel v sredi politične skupine držav, ki je na najboljšem potu, da se lepega dne pojavi v tako težko pristopnem krogu — velesil.
Politično držanje Madžarske kakor stalile, ki so ga napram Madžarski zavzemale velesile, je dr. Beneša gotovo opravičevalo do njegovega koraka. Reakcija od strani Italije je sledila takoj. Dclla 1'orretta se je naenkrat pojavil na Dunaju, ponudil Avstriji in Madžarski svoje posredovanje in je tudi spretno izpeljal v Benetkah. S tem korakom je italijanska zunanja politika jasno pokazala: Vodilna sila v Srednji Evropi sem jaz. S tem je nastopila proti drugemu članu Male antante, Češkoslovaški, in jo diplomatično porazila.
Madžarska je pa sedaj mislila, da ji je dovoljeno vse; naročila si je Karla. Došlo je do dramatičnih dogodkov zadnjih 14. dni. Prihod Karlov je avtomatično sprožil akcijo Male antante: Mobilizacijo v češkoslovaški hi pri nas, žal ne tudi v Rumuniji. Tri, štiri dni so bili basi in češki listi polni vesti o našem skupnem ultimatu, samo Rumu-biJa je molčala. A bil je tudi dan casus foederis po rapallski pogodbi za 'talijo. Res je njen zastopnik izjavil, da je Italija solidarna z nami. Da smo zlobni, mogli bi se veseliti računske napake g. Della Torretta, ki je prisilila k temu koraku. Ni računal s predrznostjo Madžarov, ki so se vrnili iz Benetk tako okuraženi, da so mislili, da smejo riskirati .Vsvc> celo poskus vzpostavitve stare monarhije. Do te pa Italiji, ki ji i?z> «Strah od Kobarida« še v kosteh, vendar ni, in tako sc je spomnila Kapalla in svojili skupnih interesov z nami. Francija in Anglija sta m>rili, z gesto starih izkušenih mentorjev, ali pa iz neodločnosti. ~eskosIovaški in naši bajoneti, ki so štrleli proti Pešti, so iztreznili P°rthyja in Bethlena. Karl je pri Budadrsii izgubil igro. S tem se je pa ^bremenila vsa situacija. Velika antanta je zopet prišla k sebi. Sedaj yali na vse pretege Horthyjevo Madžarsko in nas svari, kakor deco, 1 ie utekla guvernanti. S tem je tudi italijanske solidarnosti konec. A . ‘oiiec je tudi govorjenja o našem ultimatu, konec je nade, da se ven-ar enkrat definitivno razčisti madžarsko vprašanje. Samo eno ostane pa enkrat kot fapit: Beneško pogodbo je ratificiral vrhovni svet v arizu; trianonska pogodba je predrta na ljubo Italiji, vodilni sili v fednji Evropi. Udarec, ki ga je dobila Mala antanta, je vkljub delnemu b-Dehu hud. Ne domišljujmo si mnogo na to, da je Karl odpravljen iz madžarske. Igre še nismo dokončali. Vsled nespretnosti, počasnosti, e dovolj točnega premisleka, kaj moramo in česa ne smemo zahtevati, hj-1 čemer smo izgubili tri dni, smo dali Madžarski časa, da sama hračuna s Karlom in se izvije iz naših rok v zavetje Velikih sil.
Priznajmo: Za slučaj Karlovega povratka Mala antanta ni bila dovolj pripravljena: niti glede notranje homogenosti, niti glede diplomatske agilnosti, niti glede strategične pripravnosti — vzeto v celoti.
Karlova avantura posebno v zvezi z beneškim ugovorom je tako resen opomin, da cele zadeve še nikakor ne smemo smatrati za končano. Sedaj stoji še več na kocki kot trianonska pogodba: prestiž in bodočnost Male antante. Velesile — deloma iz lastnega nagiba, deloma pod pritiskom Italije — bi hotele položiti vso stvar ad acta. Do tega ne sme priti. Naše mlade države so tako sijajno izdržavale v notranjem ta opasni sunek, so podale tak dokaz svoje notranje konsolidiranosti (spominjam na držanje Slovaške in Hrvatske), da imajo pravo na to, da se jih kot državno skupino od 40,000.000 prebivalcev vpošteva.
Takšen je bil položaj do odločilnega kronskega sveta. Po njem je Mala antanta postavila v svoji noti sledeče zahteve:
1.) Detronizacija dinastije Habsburg na Ogrskem;
2.) Razorožitev Madžarske v odrejenem roku. V komisiji so delegati Male antante.
Z bistvenim pristankom Velike antante na te zahteve, je prvikrat priznana «politika» Male antante v Srednji Evropi. Kot vidni znak tega dejanskega stanja zahteva Mala antanta svoje zastopstvo v komisiji, ki ima nadzorovati razorožitev Madžarske. S tem, da je sprejeta ta točka, je prvič od leta 1918. do danes zadet eden glavnih privilegijev Velike antante, da sc namreč smatra ona za naravnega tutorja malih držav in da dela ona za njih zunanjo politiko. Rada Velika antanta na te' koncesije ni pristala. Ne Anglija, ne Italija. Tem bolj je treba naglasiti še dovolj lojalno držanje Francije.
Naša vojaška moč, ki smo jo pokazali v tej krizi, daje nam pravo, da nočemo biti več drobiž, s katerim velikaši plačujejo-svoje obveze, kakor je neki humorist na mirovni konferenci označil položaj malih sil napram velikim.
Položaj, ki je bil pred nekaj tedni zelo neugoden, se je menjal v našo korist. Dosegli smo nekrvavim potom glavno, kar zahtevamo od Madžarske in izbrisali smo poraz, ki smo ga pretrpeli v Benetkah-
Napačno bi bilo, če bi se ta korak k naši emancipaciji ne znal v domovini pravilno ocenjevati. Prvemu koraku morajo slediti še drugi-Italija preži!
F. OMLADIČ:
Češka narodna cerkev.
Naš vek, ki je versko strpen, prosvitljen in radi tega neveren, ni ugoden ustanavljanju novih cerkev. Pravi inleligenti, ki bi pri današnjih urejenih razmerah edini mogli priti v poštev kot resnični ustanovitelji in voditelji kake nove cerkve, so z malimi izjemami neverni in svobodomiselni, dasiravno se iz teh ali onih ozirov, največkrat vsled brezbrižnosti, priznavajo na zunaj h konfesiji, v kateri so
4 IG
rojeni. One redke verne izjeme pa gotovo ne bodo ustanavljale novih cerkev, ker se držijo ene konfesijc, mogoče pa tudi iz globokega Prepričanja menjajo, toda pod nobenim pogojem bi sc jim ne moglo zdeti verjetno, da bi cerkev, katero bi sami osnovali, mogla biti boljša 'n bolj božja od kake druge stare. Seveda niso izključeni abnorinal-neži, ki bi si domišljevali, da so poslani od boga, da ustanovijo novo cerkev. Abnormalnež pa bi danes sploh ne mogel nastopiti.
Zaradi tega se čuje na prvi pogled malo čudno, da sc danes pri lakih razmerah vendarle ustanavljajo nove cerkve. Tako je nedavno nastopil v katoliškem delu Jugoslavije bivši katoliški duhovnik Miloševič s propagando za takozvano narodno cerkev, v Češkoslovaški pa.se je osnovala češkoslovaška cerkev. To pa se seveda nc sme vzeti čisto dobesedno. Vsaka novoustanovljena cerkev mora temeljiti na globokem novem verskem prepričanju, o čemur sc pa Pfi teh dveh narodnih cerkvah ne more trditi, ker sta izrastli deloma 'z nekakega romantičnega nacionalizma, deloma pa iz boja proti Rimu.
Naša narodna cerkev je menda že popolnoma zaspala, ker je bila ze v prvem počctku posvečena smrti. Narodna cerkev pri nas — ako .Gledamo s stališča nacionalizma in borbe proti Rimu — končno že obstoji v pravoslavju. Ali je hotela naša narodna cerkev posredovati sprva med pravoslavjem in katolištvom na ta način, da bi končno svoje vernike privedla v naročje pravoslavju, ne bomo raziskavah. J r' nas bi širša agitacija za to cerkev vzbujala vznemirjenje in bi takšni eksperimenti še povečali notranje zmede, katerih je že itak dovolj v plemenskih in verskih bojih.
V naslednjem sestavku se hočem pečati s češkoslovaško cerkvijo. °datke posnemam poleg drugih virov po prof. Em. Radin in drugih poročilih. V kolikor je prvi pričetek naše narodne cerkve ahko analogen počctku češkoslovaške cerkve, naj presoja čltatelj Sicer pa je bilo gibanje za našo narodno cerkev neznatno, dočim je češkoslovaška cerkev že organizirana in živi.
češkoslovaška narodna cerkev se je letos poleti po daljših poga-Juujih z zastopniki srbske pravoslavne cerkve pridružila slednji. Doma P^drži še. vedno naslov «češkoslovaška cerkev*, v ofieijelnih stikih s pravoslavnimi cerkvami pa se bo posluževala imena «čcško-ovaška pravoslavna cerkev* (československa cirkev pravoslavna), leno duhovščino in škofe je srbski patriarh že posvetil. Češkoslo-aska cerkev sprejme v dogmatičnem oziru pravoslavne nauke, glede 1 urgjje pa hoče ostati samostojna.
češkoslovaški cerkvi se je od mnogih strani predbaclvalo, zakaj 2‘ 'e poiskala opore na zaostalem iztoku in ne na naprednejšem af>adu, n. pr. v protestantovski Angliji. Vodstvo češke cerkve je na k vC Podobne očitke odgovorilo takole: «Zveza z iztočnimi cer-o .atT1v' nam zajamči tako samostojnost, da bomo mogli gojiti bratske nošaje z vsemi cerkvami, tudi z angleško državno cerkvijo, da bomo ^ °8li naše teologe pošiljati v svrho višjih študij tudi v Anglijo in da onio mogli sploh od vseh strani črpati, kar bomo našli lepega in Zltivnega. Mi ljubimo cerkve Anglije, želimo z njimi sožitje in želimo
marljivo gojiti z njimi srtike, toda mi ostanemo zvezani z bratsko srbsko cerkvijo in z ostalimi cerkvami slovanskega vzhoda*.
Nam Slovencem, ki smo preživljali v stari Avstro-ogrski podobne politične boje z Nemci, kakor Cehi, in ki smo imeli s Cehi vedno ožje prijateljske stike, bo lažje razumljivo, zakaj se je češkoslovaška cerkev pridružila ne ravno moderni in v Češkoslovaški praktično malo znani srbski pravoslavni cerkvi. Pojasnilo temu je v gotovih političnih naukih, v takozvanem panslavizmu, katerega pristaši so bili mnogi največji češki in tudi slovaški možje, in katerega so začeli propagirati nekako okoli srede prejšnjega stoletja. Panslavizem je videl v Rusiji, ki je bila takrat mogočna, svojo osvoboditeljico izpod avstro-ogrskega jarma. Pod vtisom teh sicer precej fantastičnh nejasnih nad so videli panslavisti tudi v ruski pravoslavni cerkvi pravo slovansko cerkev. Mogoče so k takemu naziratiju pripomogli tudi nauki slavjanofilov, ruske nacionalne in socialnopolitične stranke, ki je predstavljala rusko obliko panslavizma. Po naukih te stranke se namreč izraža duh ruskega naroda v njegovi cerkvi. Češki in slovaški inteligenti so se često navduševali za rusko cerkev, ne da bi jo natančnejše poznali-
Tudi kult slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda je v neki zvezi z navduševanjem za pravoslavje. Sv. Ciril in Metod se slavita v Češkoslovaški (kot pri nas) zaradi tega, ker sta uvedla slovansko bogoslužje, ko sta v 9. stoletju pridigovala krščanstvo na češkem in Moravskem, dočim so nemški pridigarji, ki so z zapada prišli rned Čehe, uvajali latinsko bogoslužje. Politično nasprotje proti Nemcem v 19. stoletju je dovedlo do večjega oživljenja kulta slovanskih apostolov in nasprotje proti Nemcem je vodilo indirektno tudi do boja proti latinskemu od Nemcev uvedenemu bogoslužju. Od tega časa veljata sv. Ciril in Metod kot simbol češkoslovaške religiozne tendence proti vzhodu. Seveda se simbol različno razlaga. Razume sc lahko tako. da se Čehi podredijo ruski cerkvi, z ozirom na to pa, da sta sv. Ciril in Metod ostala zvesta papežu, se lahko ostane tudi v katoliški cerkvi in se zahtevajo samo nekake takšne reforme, kot pri grko-katolikih. Češki liberalni politiki so to slednje često poudarjali. J.Gregr, vodja mladočehov, nekdaj najvplivnejše češke stranke, je izjavil leta 1887-. da je boj za slovansko bogoslužje ena glavnih točk strankinega programa. To takozvano cirilmetodstvo pa je polagoma vtihnilo. Sedaj, ko je vojna narodnostna nasprotja oživila, je prišlo cirilmetodstvo zopet do veljave. Tako je prišlo končno tudi do pridružitve k srbski pravoslavni cerkvi. Historični motivi so igrali pri tern svojo vlogo-Da se pa češkoslovaška cerkev ni pridružila ru§ki, leži vzrok v neurejenih razmerah sedanje Rusije.
Češkoslovaška cerkev upa doseči s pridruženjem k srbski cerkvi zbližanje med Češkoslovaško in slovanskim iztokom. V češkoslovaški cerkvi je na novo oživljen panslavizem. Dejal bi, da je to nekaka politična cerkev, ki brez dvoma nima globoko vernih pristašev, saJ živijo ti celo s svobodomisleci v miru.
Sklepati o bodočnosti te cerkve je težko. Cerkev se bo vsled svoj® svobodoljubnosti vedno bolj modernizirala in se bo skušala izogibat'
konfliktov z znanostjo. Svobodna znanost, ki mora v sedanjih razmerah računati s cerkvami, jo bo gotovo najlažje tolerirala. Trdi se sicer, da ima cerkev celo mnogo dobrih vernikov, česar pa ne moremo lahko verjeti. V prihodnjih generacijah jih bo mogoče imela. Gotovo Pa je mnogo Čehoslovakov, ki se zanjo interesirajo iz zgolj narodnega stališča. Pristopali bodo k njej iz tega vzroka tudi svobodomisleci, ki računajo z dejstvom, da pri današnjih razmerah še brez cerkev ne gre.
IVAN LAH:
F. M. Dostojevskij.
(Nekaj njegovih misli, zbranih o priliki stoletnice njegovega rojstva.)
Ob priliki stoletnice rojstva velikega ruskega misleca so prinesli slovenski listi njegov življenjepis in nekaj odlomkov iz njegovega «Dnevnika», zato naši reviji tega ni treba ponavljati. Podamo samo Par njegovih nazorov, ki so bili veljavni nekdaj in sedaj. Resnica teh besedi nam razkriva globoke notranje rane današnje Rusije.
O človeštvu pravi Dostojevskij:
«Mi smo prokleti, človeško življenje je sploh prokleto. Tu se je Pogodila zlobna ironija usode. Toda bodi življenje, kakršno hoče, Vredno ga je preživeti. Človek, bodi drzen in bodi ponosen! Mi nismo krivi, da je tako.»
0 namenu narodov pravi:
«Vsak velik narod, ako hoče dolgo živeti, veruje in mora verovati, c*a leži v njem in edino v njem rešitev sveta, da živi zato, da bi stal na čelu narodov, da bi jih v sebi združil, in da bi jih vodil v soglasnem ?b°ru h končnemu cilju, ki jim je v naprej označen. Jaz trdim, da je bjjo tako z vsemi velikimi svetovnimi narodi, starimi in novimi, in da J'h je le vera dvignila in jim dajala možnost imeti vpliv na usodo čl«veštva.»
^ Rusiji je Dostojevskij verjel, da je njena naloga v človeštvu Posebno velika. Leta 1876., ko je šla Rusija osvobojat Balkan, se je °bširno razpisal o tem: Stopil je odločno na stran pravoslavnega javanskega osvobojenja. Žrtvovati se za ideal pa magari brez vse Koristi, v tem je videl velikost Rusije. O tem pravi: «Rusija ne sme zdati velike ideje podedovane od mnogih stoletij, ki Jo je doslej brez-Pogojno priznavala. Ta ideja je združenje Slovanov. A to združenje ni Podjarmljenje, ni nasilje in ima koristiti človeštvu...» «Kdor hoče biti Prvi v božjem kraljestvu, ta bodi služabnik vseh.» Tako razumem ideal Uskega poklica. S tem je bil po Petru Velikem dan prvi korak naše oye politike. Združenje Slovanstva pod varstvom Rusije. To ni imelo
1 nasilje, niti uničenje njih narodne samobitnosti, ampak da bi se ^ogli iz svojega ponižanja zopet dvigniti in se postaviti v primerno
azmerje proti Evropi, da bi jim bila dana možnost mirnega razvoja 0 stoletnem groznem trpljenju.*
«V imenu katerega nravnega pravila bi mogla Rusija zavzeti Carigrad? Rusija je varihinja pravoslavja in s tem narodov, ki to vero priznavajo. Ona bo tem narodom vodnica, ne vladarica, mati, nc gospa. K tej zvezi bi se mogli pripojiti tudi nepravoslavni Slovani, ker bi spoznali, da jim združenje pod Rusijo zagotavlja nezavisno samobitnost, brez te ogromne sile pa bi se izčrpali v medsebojnem boju, tudi če bi se osvobodili od Turkov in drugih evropskih narodov. Kaj bi se igral z besedami? Kaj je pravoslavje? Kakšna .posebna ideja je v njem, kakšna pravica združevati narode? Ali ni to le politika? Odgovarjam: to ni igra v besedah, to bo nekaj posebnega, nezaslišanega. To ne bo politično združenje, še manj nasilno politično podjarmljenje, — Evropa si takih stvari ne zna drugače predstavljati — tudi se ne bo to zgodilo zaradi političnega kramarstva in v imenu onih večnih zmot, ki jim Evropa služi, tudi ne v imenu onega oficijelnega krščanstva, ki mu razven «črnih» nihče ne veruje. To bo pravo povzdignjenje križa Kristusovega, prave resnice Kristovc, ki se je le na vzhodu ohranila, to bo zadnja beseda pravoslavja, ki mu stoji na čelu Rusija. To bo osramočenjc onih, ki doslej vladajo v svetu in gledajo na podobna pričakovanja z zasmehom in preziranjem in ne razumejo, da je mogoče resno verovati v bratstvo ljudi, v mir narodov, v društvo, ustanovljeno na načelih, da moramo vsi služiti človeštvu in obnoviti končno to človeštvo na podlagi prave Kristusove vere, Ako pa je utopija verjeti v to «novo besedo«, ki jo bo na čelu pravoslavja rekla svetu Rusija, če je ta utopija vredna posmeha, potem hočem biti tudi jaz prištet k tem utopistom in sprejemam nase, kar je v tem smešnega.«
O Rusih in Evropi sodi Dostojevskij sledeče: «Slišim glasove:
Vi ste že davno začeli, zelo davno, a kaj ste storili za vse človeštvo, za zmago svoje ideje? Začeli ste z brezciljnim potovanjem po Evropi z željo izpremeniti Evropo vsaj na zunaj.
Celo 18. stoletje smo se ukvarjali s tem, da bi spremenili svojo zunanjost, hoteli smo živeti po evropskem okusu in smo vživali vso evropsko grdobijo, niti na to nismo pazili, da se pri tem nc pokvarimo.
Evropejci so se čudili, ko so videli nas tujce in prihajače, da tako navdušeno vanje verujemo, posebno ker sami vase niso verovali. Z navdušenjem smo pozdravili prihod Voltairea in Rousseauja, s potujočim Karamzinom smo se zelo veselili, ko-'so bili sklicani «narodni stanovi« v Parizu leta 1789. in če smo v prvi četrtini 19. stoletja s prvimi tedanjimi Evropejci zdihovali nad zničenimi nadami, vendar nismo zgubili vere v bodočnost, ampak smo celo Evropejce tolažili-Rust ki je v domovini spadal med najbolj «bele», je takoj zardel, ko je prišel v Evropo — to je za nas jako značilna poteza. Potem so se v polovici 19. veka nekateri iz nas predali francoskemu socializmu in so ga sprejeli brez pomislekov za končno rešitev človeške združitve, kot ipolnitev onih sanj, ki so nas vse omamljale. Tako smo sprejeli kot vrhunec svojega cilja to, kar pomeni vrhunec egoizma, vrhunec nečlovečnosti, vrhunec gospodarskega nesmisla, zaničevanje človeške narave in uničenje človeške svobode.
In vse to nas ni vznemirjalo: nasprotno, mi smo verjeli in še zdaj verujemo, da more kak nauk določiti meje med ljudmi in narodi, kakor da bi veda, tudi če bi to mogla, smela odkriti to skrivnost prej, predno se izvrše vsi poskusi, t. j.: predno se izpolni usoda človeškega plemena na zemlji.
Naši plemiči so prodajali svoje podložne kmete in so sc vozili v Pariz, da so tam izdajali socialistične liste, naši Rudini so umirali na barikadah. Takrat smo se že tako odtrgali od svoje zemlje, da nismo več imeli zmožnosti presoditi, kako se ta nauk razlikuje od duše ruskega naroda. Sicer pa je bil ruski narodni značaj nam nič, da, mi sploh svojemu narodu nismo pripisovali nobenega značaja. Pozabili smo nanj misliti, s polnim despotičnim mirom prepričani, da naš narod sprejme vse, kar mu pokažemo, oziroma ukažemo. Naši kozmopoliti so bili svojemu ljudstvu še vedno oblastniki, tudi potem, ko so se uvedle kmetske reforme.
In kaj smo dosegli? Jako lepih uspehov! V Evropi gledajo na nas s posmehom. Na najboljše ruske ljudi in učenjake gledajo v Evropi z visokomiselno naklonjenostjo. Te naše ljudi ni rešila od te blagonaklo-uienosti niti ta okolnost, da so se izselili iz Rusije. V Evropi nas niso hoteli sprejeti za svoje na noben način. Prišli smo tam v pregovor. Cim bolj smo prezirali svojo narodnost, da bi jim ugajali, tem bolj so uaš prezirali. Imeli so nas za Tatare in so se čudili, da nečemo postati joisi. Nikoli jih nismo mogli prepričati, da nečemo biti Rusi ampak kozmopoliti.
Zadnji čas so to sicer že nekako razumeli. Prišlo jim je na misel, ua hočemo nekaj, kar jim je grozno nevarno. Razumeli so, da nas je uuiogo, 80 milijonov, da poznamo vse evropske ideje in da jih tudi razumemo, oni pa da ne poznajo naših ruskih idej in če jih poznajo, hh ne razumejo. Zvedeli so, da mi govorimo v vseh jezikih, oni pa samo v svojih. In še mnogo več stvari so opazili in so nas začeli ju>miti. To sc je končalo s tem, da so nas imenovali sovražnike in bodoče uničevalce evropske civilizacije. Tako so oni razumeli naš cilj hrepenenja, da bi postali kozmopoliti.
Pri vsem tem se Evrope ne moremo odreči. Evropa je naša druga uoinovina. Jaz prvi to priznavam in sem to vedno trdil. Evropa je nam ysem tako draga, kakor Rusija. V nji je pleme Jafetovo in naša ideja k .z^ru^il' vse narode tega plemena in. še naprej do Scma in Hama. Nui naj torej storimo?
Najprej je treba, da postanemo Rusi. Ako je svetovnost ruska urodna ideja — mora vsak iz nas postati pred vsem Rus, t. j. samsvoj ln s tem prvim korakom sc vse spremeni. Postati Rus pa pomeni Ponehati zaničevati svoje ljudstvo, svoj narod. Ko bo Evropa videla, Qa smo začeli spoštovati svoj narod, svojo narodnost, bo začela tudi °na nas spoštovati. In čim bolj močno in samostojno se razvijemo v SV()jem narodnem duhu, tem bliže bomo evropski duši in ko se bomo z njo sprijaznili, nas bo tudi bolj razumela.
I cdaj se Evropejci ne bodo prezirljivo obračali od nas, ampak bodo nas radi poslušali. Tudi na zunaj bomo drugačni. Ko bomo mi končno
postali «mi», bomo dobili človeški izraz in odpade opičji. Dobili bomo izraz svobodnejša bitja, ne pa sužnja, lakaja, sluge. Tedaj nas bodo smatrali za ljudi, ne pa za nekako mednarodno zmes, ne j. a evropske potepuhe, ne za sužnje liberalizma ali socializma. Takrat bomo tudi mi z njimi bolj razumljivo govorili, ker bomo v svojem narodu in duhu našli besede, ki jih bodo Evropejci lažje razumeli. Tudi mi bomo takrat razumeli, da marsikaj iz tega, kar smo v svojem narodu prezirali, ni tema, ampak svetloba, ne glupost, ampak razum. Gotovo bomo tudi mi Evropi razglasili besedo, kakršne še niso slišali. Prepričali se bomo, da pravo in resnično socialno besedo ne skriva v sebi nihče drugi, kakor naš narod, da se v njegovem duhu, v njegovi ideji skriva življenjska potreba vsečloveškega združenja, združenja, ki spoštuje narodne posebnosti in jih varuje, ki hoče in more verovati popolno svobodo človeštva s tem, da pokaže, v čem je prava svoboda, v združitvi ljubezni, ki jo dokazujejo dejanja, v živem vzgledu, v potrebi resničnega bratstva, ne pa vsiljenega z giljotino-------------».
, Morebiti prečita to kdo iz naraščaja, kdo iz mladega pokoljenja. • •
Misli psihologov.
Dostojevski si je v težkem življenju in fizičnem in duševnem trpljenju priboril prepričanje, ki je misel-vodilja njegovih del: človek se maščuje za vse krivice, ki jih mora pretrpeti (za resnične in namišljene); da, celo za vsakokrat, ko je sam s seboj nezadovoljen, se hoče maščevati nad svojim bližnjim, in sicer nad onim, ki je najbolj slaboten. Tako nastaja pravo zlo na svetu vedno iznova, saj je tako tudi prišlo na svet. Človek si hoče po ovinkih in zahrbtno pridobiti spoštovanje pred samim seboj. Zato pred seboj gluini vlogo, koje resničnost si želi za življenje. Za gledalca pa potrebuje svojega bližnjega. Njega tudi res izrabi v to svrho brez milosrdja...
Slepi mislec Eugen Diihring je umrl letos v visoki starosti v Novi vesi (Berlin). V «Werte des Lebens» pravi: «Ressentimcnt, rnržnja, jo človeku pravcato načelo pravnega reda. Maščevalni nagon je prvotni spoznavni temelj krivice, ki ti je bila prizadejana, ali škode, ki si j° utrpel, resnično ali namišljeno*.
Za romanopiscem in za profesorjem državnih ved še zdravnik. Stekel: «Zdravje je zmagoslavje nad prošlostjo. Ni boljšega znaka, ki loči zdravega in nevrotika. Tudi zdravi je doživel razočaranja. Komu so prihranjena? Cesto je pal, toda vedno je vstal, vedno iznova je razvil preluknjano zastavo svojih nad ter nadaljeval svojo pot k gotovemu cilju. Nevrotik pa se ne more odlepiti od svoje prošlosti. Vsi dogodki desetkratno težko bremene na njem. Zdravi vrže breme razočaranj, ki jih je doživel, s sebe, v'spominu mu ostanejo celo kot nekaj veselega, nervozni pa trudno cijazi vso pezo svoje prošlosti skozi težko in mučno sedanjost. Kakor da je nevrotikova duša prevlečena z opasnim lepom. Vse se prilepi na njo, ne more se več ločiti od nje, organično se spoji z njegovim bitjem, mu jemlje svobodni pregled in mu hromi
gibčnost. Ker se nevrotik ne more odlepti od prošlosti in ker je ne niore premagati, zato tudi ne pozablja, ne odpušča, marveč občuti «ressentiment», potrebo po maščevanju. Nevrotik ti bo še mnogo let Pozneje očital malenkostno ponižanje, nepremišljene besedice. On jih zbira in se vsak dan poglablja v ta repertoir prošlosti.
Psihoanaliza je dognala čudne sestavine naše kulture. Cela vrsta najbolj slavnih del svetovne literature, filozofije itd. izhaja iz — nevroze. Ne le del, ali avtorjev, marveč celih serij del. Ruski tip literature (v Najširšem smislu besede) je tip nevrotične literature. (Dostojevski ePileptik, Eugen Diihring nevrotik. Primerjaj: Polikarpa, Podobe iz sanj, Grešnika Lenarta ter celo vrsto prejšnjih Cankarjevih vizij).
še mnogo večjega pomena pa je analiza narodove duše. Takšna «naliza bi nas dovedla do sklepa, da živimo baš danes v dobi, ki ozdravlja svojo globoko duševno bolezen, svojo razrvanost z izbruhi revolucije, z onim «zlom», ki se ga je Dostojevski vedno tako bal.
«In prišlo je zlo nad svet.»
Kajti ta revolucija ni bila ustvarjajoča, marveč izključno uničujoča.
KRANCE VEBER:
Anton Mahnič.
Donesek k zgodovinsko-kritični reviziji filozofije pri Slovencih.*
I.	Znanstvena nedostatnost Mahničeve metode.
Pancs pač ni več znanstvenika, ki bi dvomil, da gola silogistično-aPrioristična metoda sama ne more vesti do novih spoznanj, vsaj ne tarn, kjer gre za izkustvene pojave. Niti lastne eksistence bi ne mogli Ugotoviti tem potom. Kdor pa se podaja na polzko pot takega apriori-stičnega dokazovanja, zabrede kmalu sam v sotesko, iz katere ni izhoda, 'z tega razloga so si tudi moderne znanosti postavile za svoje poglavitno načelo postulat soglašanja z izkušnjo, kakor uči tudi zgodovina cn znanosti, da datira njihov pravi napredek šele izza onega časa, ko s° Pričele energično ta rezultat udejstvovati tudi v podrobnem delu * friih zast°Pnikov. Seveda imamo tudi neizkušenjske vede — matema-'ka je za to najlepši primer — a vse te vede nimajo nikakega opravka , teni, kar je, to je s katerimikoli realnostmi v najnavadnejšem pomenu esede. Matematiku je na primer pri vseh njegovih dedukcijah popol-Ptna vseeno, ali se tudi de faeto nahaja, to je eksistira svet, ki naj se ga te dedukcije tičejo, matematik more celo operirati in de faeto operira Pojini, ki jim že na prvi pogled ne gre nikakšna realnost. Semkaj .,^acJai° na primer takozvana negativna, imaginarna, iracijonalna števila u- (Kdo bi hotel ali sploh mogel trditi, da se nahaja kje na primer kaka *~~~ 1 knjiga*?) Bistveno drugače pa leže stvari tam, kjer gre za eksi-entne pojave: tukaj nam ne pomaga nikakšna še tako globokoumna udukcija, tukaj moramo slediti le izkušnji, kar potrjuje tudi metoda
Prim. šc'«Njivo», str. 370-^—370.
vseh odgovarjajočih ved od fizike do biologije, od naravoslovja sploh do empirične psihologije. Vse te vede opisujejo in razlagajo to, kar faktično je in v kolikor faktično je, vse te vede pa morajo baš iz tega razloga kot svoj zadnji vir smatrati le vsakdanjo in nevsakdanjo (eksperimentalno) izkušnjo.
A ne samo znanstvena praksa, tudi izrecno spoznavno-teoretični argumenti govore za to, da nam nikaksna dedukcija prav nič ne pomaga tam, kjer gre za eksistenco katerihkoli pojavov. Deduktivnim potoni moremo namreč ugotoviti le relacije, ki veljajo brez ozira na katerikoli čas in na katerekoli trenotne okoliščine. Semkaj spadajo na primer razmerja kakor celota je večja nego del, rdeče ni belo, trikotnik v evklidovem prostoru meri 180“ itd. O vseli teh relacijah moramo na prvi pogled reči, da nimajo nikakšnih časovnih določil, temveč da je naravnost izključeno vsako po času določeno bivanje kateregakoli pojava, za katerega bi take in slične relacije ne veljale. V tem in le v tem smislu so vse te in podobne relacije brezčasnega in toraj od vseh časovnotrenotnih okoliščin neodvisnega značaja. Ako si pa ogledamo od te strani naše dnevne konstatacije, kakor: živim, sem, dežuje, kamen je padel na tla itd., je takoj razvidno, da bi nas do teh konstatacij tudi za slučaj največje njihove upravičenosti ne moglo vesti nikakšno aprioristično rezoniranjc, iz tega enostavnega razloga ne, ker gre pri vseh teh in podobnih konstatacijah za časovno določene in od trenotnih okoliščin odvisne realnosti, ki zdaj so, drugič niso, nastajajo in izginjajo in ki toraj nikakor nimajo značaja zgoraj orisane in od vseh trenotnih okoliščin neodvisne brezčasnosti. Iz tega razloga moremo z ozirom na take kostatacije črpati svoja spoznavanja vsaj nazadnje le iz izkušnje, ker bi se drugače, kar uči zopet na neštetih primerih zgodovina nasprotnega naziranja, nujno vrteli v večnem kolobarju.
Baš filozofija pa vsaj po velikem delu svojih problemov ni disciplina, ki bi se pečala po analogiji matematike le z brezčasno veljajočimi relacijami, temveč ki hoče v predmetnem pogledu na svoj način obsegati tudi vse to, kar faktično je in v kolikor faktično je. Iz tega pa sledi nepobitno, da bi taki filozofiji ne pomagal nikak silogističen aprorizem, temveč da mora taka filozofija v isti meri kakor odgovarjajoče pozitivne znanosti v prvi vrsti vpoštevati le to, o čemer nas uči katerakoli izkušnja. Zgodovina filozofije pa še posebej uči, da morejo tisti, ki se poslužujejo le aprioristične metode tudi tam, kjer gre za faktično eksistenco katerihkoli pojavov, pri vsej svoji siceršnji doslednosti priti do dijamctralno nasprotnih nazorov. V tem stiku spomnim le na staro eleate in heraklitejce, izmed katerih so prvi deduktivno izvajali nemož-nost katerekoli objektivne razlike, drugi pa isto nemožnost katerekoli objektivne enakosti v faktičnem vesoljstvu.
S tem je seveda ipso faeto obsojen tudi Mahničev filozofski apriori-zem. Zanimivo pa je, da se da še posebej dokazati tudi napačnost njegovega načela: aut-aut, ki ravno z njegovim apriorizmom vred stoji in pade. To načelo namreč enostavno ne velja, ne velja kljub nasprotni argumentaciji, ki jo podaja Aleš Ušcničnik v «času» 1921. (stran 151)-Za primer vzamem recimo vrečo, v kateri se nahaja šest belih in šest
črnih krogel. Ali morem v tem slučaju reči, da, če vtaknem v vrečo roko, moram potegniti na primer belo, ne pa črne krogle ali pa črno, ne pa bele krogle? Nasprotno bo tukaj vsakdo pritrdil, da obstoji ista možnost, potegniti belo ali črno kroglo in da toraj nikakor ne velja Princip aut-aut, na čigar podlagi bi mogel sklepati, da moram potegniti le belo, ne pa črne, ali pa le črno, ne pa bele. Ko sem že potegnil, se nahaja seveda v moji roki le bela ali pa le črna krogla, kar pa morem konstatirati šc-le na podlagi zadevne izkušnje, ko 11. pr. kroglo v roki zagledam; to pa je nekaj povsem drugega, nego vprašanje, katero kroglo lahko potegnem iz take vreče. Tukaj pa očividno ne velja naš aut-aut, ker pripada obema dijametraluo nasprotnima dejstvoma (potegnem belo kroglo — ne potegnem bele krogle) popolnoma ista možnost. Še v lepši luči se pa kaže to n. pr. pri takozvanih splošnih predmetih. Le o tem pred menoj ležečem in popolnoma določenem trikotniku moram 11. pr. reči, da je ali enakostranski ali neenakostranski, ali Pravokoten ali nepravokoten itd. Nikakor pa ne velja to za «trikotnik sPloh», o katerem se ne da reči, da bi bil n. pr. enakostranski ali pravokoten (ker bi sicer vsi neenakostranski in nepravokotni trikotniki ne hili več «trikotniki»), ravnotako pa ne, da bi bil neenakostranski ali nepravokoten (ker bi sicer vsi enakostranski in pravokotni trikotniki ne bili več «trikotniki»). O trikotniku sploh torej že ne velja, da bi bil aut tak, aut drugačen, temveč le, da more biti prvo kakor drugo. S tem Pa je striktno izkazana napačnost mnenja, da gre načelu aut-aut splošna Veljavnost. Ta napačnost je striktno izkazana vsaj za tistega, ki baš Pojave kakor trikotnih sploh, človek sploh (ki je lahko kakor Slovenec, tako Kitajec), krava sploh (ki je lahko te ali druge pasmi itd.) ne smatra z,a neki prazen abracadabra. Baš oni pa, ki govore kakor Mahnič o legitimnem značaju splošnih idej, ne stojijo in ne morejo stati na tem stališču, ki ga zavrača tudi faktičen ustroj katerekoli znanosti, pečajoče se več ali manj le s splošnimi pojavi katerekoli vrste.1 Tradicijska logika seveda ne dvomi o splošni veljavnosti tega načela, in Mahnič sledi v tem Pogledu zvesto tej tradicijski logiki. Tem zanimivejši so pa zgorajšnji Primeri, ki ad oculos kažejo, da velja to načelo le za takozvane povsem individualne, nikakor pa za splošne predmete katerekoli vrste. Le pri individualnih predmetih moremo namreč govoriti obenem le o istinitem n'i ueistinitem nahajanju n. pr. gotovih lastnosti teh predmetov, dočim ■mamo pri splošnih predmetih pred seboj le odgovarjajoče možnosti, ki so v danem slučaju lahko iste pri sicer diametralno nasprotnih pojavih te vrste. S tem pade Ušeničnikov argument, češ da je 1 + 1 = 2 le resnica, vse drugo pa, kakor 11. pr. 1 + 1 = V2, 1 + 1=0 itd. le neresnica. Ta primer meri namreč le na istinita ali neistinita2 dejstva, kjer
1 O tem problemu govorim podrobno v svojem «Sistemu filozofije, 1.», 1921. tej knjigi določam tudi eksaktno razmerje med posameznostjo in splošnostjo.
5 To je maksimalno ali minimalno možna in s tem obenem že popolnoma določena (individualna) dejstva. Taka dejstva se pa od dejstev z le gotovo, n- Pr. polovično možnostjo ravno tako razlikujejo kakor se n. pr. ta individualni trikotnik pred menoj razlikuje recimo od splošnega («matematičnega») trikotnika.
seveda, kakor sem že omenil načelo aut-aut, brezpogojno velja, s tem primerom pa nikakor niso obsežena vsa ona nebrojna dejstva, pri katerih ne gre ne za maksimalno ne za minimalno možnost, temveč le za ono le gotove, n. pr. bas polovične stopnje. Ravno pri splošnih predmetih pa igrajo take možnosti centralno vlogo, ki sc nikakor no da spraviti v soglasje z načelom aut-aut.
Zdaj moremo tudi pravilno, presoditi Mahničevo principijelno izhodišče, ležeče v njegovi ideji božanstva, če se postavimo z Mahničem na znano stališče, da je bog pravzrok vsega bivanja, tedaj moramo seveda z zanikanjem boga zanikati tudi vzročnost, s to zakon zadostnega razloga in tako naprej tudi vse ostale logične aksijome. Toda Mahnič (in ž njim vred noben drug mislec te vrste) do danes ravno ni dokazal veljavnosti alternative, da je ali bog pravzrok vsega bivanja ali pa da razpade vse v prazen nič. Ni treba, da omenjam tukaj one protiargumente, ki jih je bil navedel n. pr. že stari Kant, za naše vprašanje zadošča že aksiomatično evidentno dejstvo, da moremo tudi o bogu v kateremkoli smislu besede govoriti in razmišljati le na podlagi naših logičnih načel in da torej absolutno ne gre, veljavnost teh načel delati odvisno od eksistence nekega bitja, ki bi jo v najboljšem slučaju mogli dokazati le s pomočjo teh načel samih. Saj je znano, da leži baš tukaj tisti kolobar Kartezijeve filozofije, ki je tudi hotela legitimnost resnice sploh in logičnih načel posebej utemeljiti z idejo nekega nad vse resnicoljubnega in popolnega bitja, boga, ki nas ne more varati, in ki toraj jamči za resničnost vsega, kar mi spoznavamo za tako. Kakor že Kartczij tako pa more tudi Mahnič na kateregakoli boga smiselno misliti le v slučaju, da predpostavlja brez ozira na to vprašanje veljavnost logičnih zakonov, ker mu sicer tudi ideja boga izgine nujno v prazen nič (če ne velja n. pr. znani zakon istovetnosti, tedaj tudi več ne velja razlika n. pr. med bogom in mačko, med pravzrokom vsega bivanja in med najtrivialnejšim vsakdanjim dogodkom itd.). Iz tega pa sledi nepobitno, kje leži napačna točka Mahničevega metodičnega izhodišča: tam kjer pri Karteziju, namreč v dogmatični in k temu protislovni trditvi, da izvira veljavnost logičnih zakonov (in s tem tudi resnice) iz nečesa, kar na sebi nima s temi zakoni nič opraviti in o čemer moremo sploh govoriti šele tedaj, ako že predpostavljamo veljavnost teh zakonov.
II.	Popolna pogrešenost Mahničeve metafizike.
Mahničeva ločitev med realnim, to je našim vsakdanjim svetom i>1 svetom nekih metafizičnih idej ni samo popolnoma nedokazana, temveč obenem taka, da vede konsekventno izpeljana v najtrivijalnejša protislovja in tudi na posameznih poljih filozofije do usodepolnih konsekvenc.
Prvič moram konstatirati totalno brezplodnost take ločitve. Kaj naj nam pomaga pri vsakem pojavu, ki ga nahajamo kjerkoli v zunanji ali notranji izkušnji, govoriti pravzaprav o dveh pojavih iz te vrste, iz* med katerih naj pripada le enemu značaj prave bitnosti. Smešnost take duplikacije nam postane takoj očividna, če jo prenesemo de faeto
na katerekoli pojave. Poleg mize, ki jo dnevno vidim in tipam, poleg solnca, ki nas dnevno ogreva, poleg rastline, ki raste pravkar na tem >n tem kraju, bi se v smislu tega nauka morala nahajati vselej še druga miza, še drugo solnce, še druga rastlina, ki nikakor ni z dotič-nim prvim pojavom te vrste istovetna, tvori pa vendar, kot ideja b-'ga pojava, njegovo zadnje bistvo, le katero spoznavamo, spoznavajoč odgovarjajoče prve pojave. Vsakdo uvidi, da nima ta podvojitev vsega, kar se nahaja v kateremkoli smislu besede, nikakšnega haska ne za znanstveno, ne za katerokoli drugo raziskovanje. Ali kakšen pomen naj prisojamo naziranju, da imamo poleg vsega, kar nahajamo v našem vsakdanjem svetu, še točno po en primerek v nekem drugem svetu, le kateri je tak, da zadošča postulatu, biti objekt našega spoznavanja, k temu spoznavanju našega, to je vsakdanjega sveta. Tako naziranje bi bilo popolnoma jednako mnenju človeka, ki dolguje neki osebi recimo td K, da ne dolguje tej osebi omenjenih 10 K n. pr. naše valute, temveč nekih drugih 10 K, ki še le dajajo njegovemu dolgovanju ta značaj, čeprav mora seveda tudi on dotični osebi, ko vrača dolg, izplačati baš omenjenih navadnih, to je recimo jugoslovanskih 10 K.
Poleg znanstvene brezplodnosti takega dupliciranja pa govorijo proti njemu še tehtnejši, namreč spoznavno-teoretični razlogi. Ako se naš Vsakdanji svet naj loči od drugega sveta nekih odgovarjajočih metafizičnih idej, kaj se naj potem pravi, da spoznavamo, spoznavajoč svet metafizičnih idej, ipso faeto tudi vsakdanji svet? Nasprotno bi bilo v tem slučaju reči, da spoznavamo v takem primeru pač svet omenjenih Metafizičnih idej, nikakor pa naš vsakdanji svet, da, da niti ne smemo Prenašati svojega spoznavanja teh idej na vsakdanji svet, ker uči že Pajprimitivnejša logika, da vedejo različni predmeti tudi do različnih sPoznavanj. Tukaj tudi nič ne pomaga tisto govorjenje o neki svojevrstni relaciji med metafizičnimi idejami in odgovarjajočimi pojavi Vsakdanjega sveta, češ da so prve neki vzori teh zadnjih in da toraj v resnici kot objekti našega spoznavanja utemeljujejo ob enem naše sPoznavanje vsakdanjega sveta. Za naše vprašanje zadošča nanireč Popolnoma, da te ideje v smislu tega nauka niso istovetne z vsak-MMjim svetom, iz česar takoj sledi, da tisti, ki bi spoznaval te ideje, 'Pso faeto ne spoznava vsakdanjega sveta, če bi pa se tu kdo postavil na stališče, da so te ideje vsaj kot vzori istovetne z odgovarjajočimi Pojavi vsakdanjega sveta, tedaj odpade takoj vsak povod za katero-* realno razlikovanje med njimi in tem svetom. V tem slučaju Moramo le reči, da sc te ideje nahajajo po vseh svojih smereh baš v ^sakdanjih pojavih samih, tvoreč na primer splošno naravo ali bistvo Mb zadnjih. V tem slučaju torej ne stojimo več pred nikakšno dupli-Jacljo katerihkoli pojavov, temveč le pred istimi pojavi n. pr. iz vsakdanjega sveta, ki jih pa motrimo le iz takih vidikov, ki so večjemu številu
izmed njih skupni. V tem slučaju se ne nahajamo pred Mahni-evo razliko med vsakdanjimi pojavi in njih metafizičnimi idejami, .cmveč pred vsakdanjo razliko med katerimikoli posameznimi pojavi ln njih splošnimi korelati.
Da velja le to zadnje, potrjuje tudi notranji ustroj kateregakoli, bodisi vsakdanjega bodisi znanstvenega spoznavanja. Kadar in v kolikor opravičeno konstatiram, to je spoznavam, da je pravkar padel na tla svinčnik, da pravkar dežuje, da se nahaja pred menoj pisalni stroj itd., v vseh takib in podobnih slučajih mislim baš na dotični svinčnik pred menoj, le na vodne kapljice, ki pravkar padajo na mojo glavo, le na stroj, ki se ga oklepa moja roka itd., nikakor pa na kake drugotne in metafizične ideje svinčnika, dežja, stroja itd., ki bi šele bile objekti mojega vsakdanjega spoznavanja in obenem utemeljevale moje spoznavanje omenjenih vsakdanjih pojavov. Kar velja za vsakdanje, pa velja v polni meri tudi za katerokoli znanstveno spoznavanje naših vsakdanjih pojavov. Tudi mineralog, fizik, botanik misli, spoznavajoč zunanjo naravo, le na to naravo samo, toraj le na dotične faktične vsakdanje minerale, na faktična tako in tako premikajoča se telesa, na faktične rastline, a na nikakšne drugotne ideje ali vzore teh mineralov, premikajočih se teles, rastlin itd. Znanstveno spoznavanje se loči pri tem od vsakdanjega le v tem, da se ne omejuje na povsem popolnoma določene individualne pojave n. pr. iz zunanjega sveta, temveč da razbira le take znake in lastnosti teh pojavov, ki so večjemu številu takih individualnih eksemplarov skupni in v tem smislu več ali manj splošnega značaja, dočini ostajamo tekom vsakdanjega spoznavanja vsaj po večini le pri poedinih individuih katerekoli vrste. Obojemu, vsakdanjemu kakor znanstvenemu spoznavanju je pa skupna stran ta, da ostaja v obeh slučajih s svojo pozornostjo nujno le pri dotičnih vsakdanjih pojavih samih, ki jih baš na ta ali drug način spoznavamo in ki le nastopajo kot objekti tega spoznavanja. V obeh slučajih torej ne mislimo na nikakšne vzporedne ideje teh pojavov, ki bi še-le bili objekti našega spoznavanja, v obeh slučajih se nahajamo torej naprani recimo zunanjemu svetu v takem razmerju, ki izključuje baš v slučaju, če moremo sploh govoriti o kateremkoli spoznavanju, veljavnost Mahničeve metafizike.
Poleg vsega tega se najde pri tej metafiziki hitro še druga hiba, ki leži v tem, da zamenjava ta metafizika na nedopusten način zgolj ontološka, to je bitno-teoretična z vredjiostno-teoretičnimi vprašanji. Napram zgorajšnjim argumentom bi nam namreč Mahnič morda še odgovoril: ločitev med vsakdanjim in metafizičnim svetom je zato potrebna, ker nam prvi nudi le takozvane čutne pojave, ki ne zaslužijo biti objekti spoznavanja, ki meri vselej le na višje, to 'je nadčutne predmete. Razmerje med vsakdanjim in metafizičnim svetom je toraj pravzaprav vrednostno razmerje, ki mu v okvirju spoznavanj odgovarja istovrednostno razmerje med golim čutnim zaznavanjem in pa med umskim spoznavanjem. Kakor tudi sam nimam nič proti razlikovanju med tema dvema spoznavnima vrstama, moram vendar kon-statirati, da tu ne gre za nikakšne vrednostne, temveč zgolj ontološke, to je bitne razlike. Čutno zaznavanje namreč sploh ni nikakšno spoznavanje v strogem pomenu besede, ker je istovetno le n. pr. s pojavi, kakor gledanje, slišanje, tipanje, okušanje itd., s pojavi torej, ki
morejo v danem slučaju biti le več ali manj prikladna sredstva za katerokoli spoznavanje. Spoznavanje samo je pa v vsakem slučaju vsaj po svojem najsplošnejšem jedru svojevrstno mišljenje, ki pa se more zdaj tikati katerihkoli, to je čutnih kakor tudi takih pojavov, ki i>h n. pr. ne moremo otipati, okušati, vohati itd.; med pojave zadnje vrste spadajo n. pr. števila, geometrični liki, relacije itd. Iz tega pa sledi, da nastopa in mora nastopati kot objekt spoznavanja vse, kar ni le neki Prazen abracadabra, toraj vse čutno kakor vse nečutno in da toraj Pri določanju recimo znanstvene dobrine spoznavanja nikakor ne gre m ne more iti za vprašanje, ali nastopa kot objekt tega spoznavanja čuten ali nečuten pojav. In kadar nastopa kot objekt tega spoznavanja euten pojav, kar se dogaja baš pri vseh empiričnih vedah o zunanji naravi od naravoslovja do zoologije, tedaj ta pojav nujno tudi ostane °bjekt tega spoznavanja, čigar večja ali manjša višina gre torej le vzporedno z ostrejšim ali s temnejšim spoznavanjem le tega čutnega Pojava, ne pa z vprašanjem, ali se tukaj več ali manj spoznava le neka metafizična ideja tega pojava, razlikujoča se od njega samega. Kratko morem to misel izraziti tudi tako-le: Višina ali nižina kateregakoli spoznavanja že v principu ni odvisna od vprašanja, kaka siceršnja vrednost pripada dotičnemu objektu tega spoznavanja, ker more, kakor zNano, spoznavanje tudi najvrednejših pojavov v znanstvenem pogledu stati še na najnižji, spoznavanje katerihkoli najbanalnejših predmetov Pa na naravnost vzorni višini. Če primerjamo od te strani katerokoli ^etafiziko, ki se peča vendar z vzvišenimi in vse človeštvo zanimajočimi pojavi, recimo z moderno urinologijo, imamo krasen primer za dvoje znanosti, pri kateri stoji njih znanstvena višina prav gotovo v naravnost obratnem razmerju z vrednostjo njunih objektov.
Ta primer pač drastično osvetljuje Mahničevo metafiziko, ki je naravnost zgrajena na stališču, da morejo kot objekti spoznavanja Nastopiti le pojavi, kažoči značaj nadčutne vrednosti, in ki le iz tega stališča dohaja do orisane duplikacije vsega v empirične pojave in °dgovarjajoče metafizično vredne ideje.
Poleg omenjenih težkoč pa najdemo kmalu še druge, ki sc tičejo Mahničeve razdelitve idej v idejo pravega, lepega in dobrega, če naj Naše spoznavanje, v kolikor mu pripada znanstveno dostojanstvo, črpa svoj objekt le iz takega metafizičnega sveta, tedaj bi bilo sploh vsako spoznavanje tudi tega sveta v naprej izključeno. Kdor hoče namreč spoznati dobro, lepo in pravo v kateremkoli smislu besede, mora ipso acto spoznati tudi odgovarjajoča nasprotja, namreč slabo, grdo in Nepravo, ker mu drugače vsi ti pojmi postanejo le prazne besede. Iz tega pa sledi, da bi tisti, ki govori v Mahničevem smislu o neki ideji Pravega, dobrega in lepega, moral ipso faeto tudi govoriti o ravno takih Mejah nepravega, slabega in grdega, kar kaže na drastičen način Nrezpomembnost kateregakoli razlikovanja med našim navadnim in Metafizičnim idejnim svetom. Kakor znano, je trčil na to težkočo v Poznejših letih svojega razvoja tudi že Mahničev idejni učitelj Platon, M ie začel nato govoriti o tolikih idejah, kolikor je empiričnih pojavov
sploh in ki je baš s to brezplodno duplikacijo vsesa vesoljstva postal najprimernejši objekt poznejših Aristotelovih napadov na ta nauk. Pogrešenost tega nauka sledi torej tudi iz dejstva, da se v smislu tega nauka — če se le konsekventno izpelje — sploh ne sme govoriti le o nekih posameznih in posebno vrednih idejah, temveč da mora v tem metafizičnem svetu vsakemu, tudi najtrivijalnejšemu pojavu iz našega vsakdanjega sveta odgovarjati tudi odnosna ideja tega pojava. 2c gori sem pa mogel omeniti, da nima tako dupliciranje za katerokoli spoznavanje nikakšnega smisla.
Kot zadnji argument proti tej metafiziki pa navajam dejstvo, da operira ona na nedopusten način s pojmom ideje, v kolikor namreč jemlje ta pojem zdaj v tem, zdaj v dijamentralno nasprotnem drugem smislu, a hoče vendar v obeh slučajih doseči iste rezultate. Ideja kateregakoli predmeta more prvič pomeniti isto kar bistvo tega predmeta. Če se postavimo na to stališče, tedaj pa itak ideje predmeta ne smemo realno razlikovati od predmeta samega, ker se bistvo predmeta — in če vzamemo ta pojem v najožjem ali najširšem pomenu besede — nahaja itak v predmetu samem. Kdor to zanika, bi moral tudi priznati, da, spoznavajoč neki predmet, ne spoznavamo tega predmeta, temveč nekaj povsem druzega, iz česar bi konsekventno sledilo, da je sploh katerokoli spoznavanje katerihkoli predmetov vnaprej izključeno. Tragikomedija Mahničeve metafizike obstoji baš v tem, da hoče utemeljiti spoznavanje predmetov, a sama tako spoznavanje vnaprej izkjučuje. — Ideja predmetov v drugem smislu besede pa ni predmet sam, temveč le recimo naš pojem tega predmeta, splošno oni doživljaj, s katerim ta predmet dojemamo. Ideja pisalnega stroja pred menoj je v tem smislu n. pr. le moja predstava tega stroja, ideja trikotnika sploh predstava tega trikotnika, ideja nekega zakona, n. pr. da meri trikotnik v evklidovem prostoru 180°, moja misel tega matematičnega dejstva, ideja vrednot moje odgovarjajoče čustvovanje, s katerim le te vrednote dojemam itd. Pomen ideje v sedanjem smislu morem kratko izraziti tudi takole: ideja kateregakoli nepsihičnega ali psihičnega predmeta je le gotov psihičen pojav, ki stoji s tem predmetom v takem zakonitem razmerju, da vsak subjekt, ki ta pojav doživi, obenem odgovarjajoči predmet dojame. Če vzamemo idejo v tem smislu, tedaj je pa zopet jasno, da svet takih idej ne more kot objekt našega spoznavanja utemeljevati hkrati našega spoznavanja recimo vsakdanjega čutnega zunanjega sveta. Med idejo v tem smislu besede in med njenim recimo čutnim predmetom vlada vendar največja razlika, ki si jo sploh moremo misliti (stroj pred menoj je oglat, trd, toliko in toliko centimetrov širok — kak smisel pa naj ima, pripisovati katerokoli teh lastnosti ideji tega stroja v sedanjem smislu besede, to je n. pr. pojmu tega stroja? itd.), iz česar sledi z analitično nujnostjo, da spoznavanje takih idej ne more utemeljevati spoznavanja njihovih recimo čutnih predmetov, iz tega enostavnega razloga ne, ker v obeh slučajih vedno nekaj popolnoma drugega spoznavamo. Tej razliki odgovarja znana razlika med psihologijo in naravoslovjem, izmed ka-
terih raziskuje prva psihične, druga pa nepsihične in tudi čutne pojave.8 Tako pa bi iz Mahničeve metafizike nujno sledilo, da posebnega naravoslovnega spoznavanja sploh ni, ker se to spoznavanje, v kolikor naj zasluži značaj znanstvene dignitete, krije vnaprej s psihološkim spoznavanjem, to je s spoznavanjem idej v sedanjem smislu besede. Goro-stasni značaj take konsekvence pa osvetljuje, mislim, v zadostni luči Mahničevo, recte Platonovo metafiziko.
Dostavim še, da tretjega pomena besede ideja ni, kakor tudi Mahnič, oziroma Platon sam ni podal nikakšnega takšnega tretjega pomena te besede. Oba se nasprotno poslužujeta tega izraza zdaj v prvem, zdaj v drugem pomenu besede, kakor jima pride to prav za njuno argumentacijo, pri čemer pa hočeta v obeh slučajih, torej na podlagi dvojnega in medsebojno nasprotnega pojmovanja tega izraza priti do istih rezultatov. Da to ne gre, je vsakemu znano, ki mu niso tuji temeljni zakoni najprimitivnejše logike.
Zanimivo je, da moremo odbiti zdaj tudi zadnji poskus, da se reši ta metafizika, namreč z istovetenjem idej s takozvanimi božjimi mislimi- Naj so misli božje ali nebožje, v kolikor so misli, oziroma v kolikor nam pri tem beseda «misli»_ne postane le prazni abracadabra, so te misli vsekakor nekaj psihičnega, duševnega in s tem ipso faeto nekaj, kar se totalno razlikuje od vsega nepsihičnega, na primer tudi od vseh fizičnih in čutnih pojavov. Kakor morem in moram vsakemu takemu čutnemu pojavu pripisovati na primer gotovo prostorno razdaljo, recimo tri metre, dalje gotovo trdino, temperaturo, oglatost, okroglost itd., tako je na drugi strani evidentno popolnoma nesmiselno, katerekoli takih in podobnih lastnosti pripisovati psihičnemu pojavu (doživljaju) misli, naj je ta misel potem človeška ali božja misel. Kdor to zanika, bi ipso faeto priznal veljavnost skrajnega materijalizma. ki ne ioči med psihičnim in fizično čutnim, temveč tudi prvemu pripisuje lastnosti zadnjega. Iz tega pa sledi presenetljivo dejstvo, da vede Mahničeva metafizika, konsekventno izpeljana, baš v to, proti čemur J0 je hotel Mahnič uporabljati kot najuspešnejše sredstvo, namreč v skrajni materijalizem druge polovice prejšnjega stoletja, pri čemer je Popolnoma vseeno, ali vzamemo «idejo» v prvem ali drugem smislu besede. Če storimo prvo, to je če istovetimo ideje predmetov s predmeti samimi, oziroma z njihovim v njih ležečim lastnim bistvom, tedaj ?e v smislu Mahničeve metafizike katerekoli, tudi božje misli (to je 'deje predmetov) v ničemer ne razlikujejo od odgovarjajočih čutnih Pojavov iz vsakdanjega sveta, ker vendar v smislu te metafizike te Pojave spoznavamo, spoznavajoč božje misli, če pa vzamemo idejo J'drugem smislu besede: to je če jo istovetimo z odgovarjajočimi psihičnimi pojavi, s katerimi dojemamo mi ali bog dotične, recimo čutne Predmete, tedaj moramo baš v smislu Mahničeve metafizike tudi tem
5 O nepremakljivi razliki med psihičnim in nepsihičnim govorim podrobno
v svojem «Uvodu v filozofijo«, 1921. O ugovorih, ki jih je navedel proti
rnoni A. Šerko v «Ljubljanskein zvonu« in ki niso spremenili mojega prepričanja,
kovoriin v opombah svojega «Sistema filozofije«.
idejam pripisovati iste lastnosti kakor recimo najtrivijalnejšim čutnim pojavom: ker je vendar zopet reči, da je v smislu te metafizike spoznavanje vsakdanjih čutnih pojavov ekvivalentno s spoznavanjem omenjenih idej v sedanjem smislu besede, to je recimo božjih misli. Če obrnem stvar tako ali tako, konsekvenca te metafizike ostane ista, namreč taka, ki jo hoče ona sama zavračati. Da pa taka metafizika ne zasluži niti priimek, da je logično, to je zgolj formalno dosledna, kaj še da je tudi stvarno, to je materijalno pravilna, je jasno.
III.	Usodne konsekvence Mahničeve metafizike na posameznih
poljih filozofije.
Ravno tako pa je jasno, da taka metafizika Mahniča ni mogla vesti do nikakih znanstvenih rezultatov na onih posameznih poljih filozofije, s katerimi se je posebe bavil, to je na polju spoznavne teorije, etike, estetike in filozofije zgodovine.
Če bi resnica, da začnemo s spoznavno teorijo, temeljila nazadnje le na soglašanju naših idej z božjimi, tedaj bi bilo sploh vnaprej izključeno katerokoli spoznavanje v najstrožjem pomenu besede. Prvič nam nedostaja v tem slučaju vendar vsak kriterij, s katerim bi mogli in morali odločiti še posebe fakt takega soglašanja, drugič pa s tem še ni rečeno, v čem leži torej resničnost vsaj božjih idej. Če se pa kdo postavi na stališče, da so božje ideje resnične že s tem, da so «božje», tedaj bi si lahko brez protislovja mislili, da bi na primer tudi misel: dvakrat dve je pet, celota je manjša nego del itd., bila v strogem pomenu besede resnična, če bi le bila «božja inisel». Z drugimi besedami: v smislu tega in takega naziranja ne temelji resnica v odgovarjajočih stvarnopredmetnih odnošajih, temveč le v božjem bistvu. Najtrivijalnejša logika pa uči, da so naši temeljni logični zakoni neodvisni tudi od kateregakoli božjega bistva, ker moremo že v principu le na podlagi teh zakonov sploh smiselno govoriti tudi o tem bistvu. Iz tega pa sledi, da se mora tem zakonom pokoriti vse, kar eksistira ali obstoja, torej tudi božje bistvo, če tako bistvo sploh eksistira. S tem pa je implicite izrečeno, da pojma resnice ne smemo izvajati nazadnje iz nekega božjega bistva, ker bi se sicer vrteli v večnem kolobarju (tudi misel, da bog je, oziroma ni, je resnična ali neresnična, iz česar takoj sledi, da pojem resničnosti na sebi nima nič opraviti s pojmom «boga»).
Isto velja mutatis mutandis o Mahničevih etičnih nazorih. Tudi tukaj je reči, da se etična vrlina kateregakoli dejanja že pojmovno ne sme izvajati enostavno iz soglašanja ali nesoglašanja s smotri božjega stvarjenja, ker gre tudi tukaj baš za etični značaj teh smotrov, iz česar takoj sledi prazen značaj Mahničeve definicije etičnosti, ki bi se morala, popolnoma izrečena, glasiti: etično dejanje je tisto, ki soglaša z etičnimi božjimi smotri. Smoter, naj bo božji ali človeški, pa sam ne vsebuje pojma etičnosti, ki ostane torej tudi tukaj stvarno popolnoma nedoločen, če bi pa Mahnič rekel, da je katerikoli smoter že v toliko etičen, v kolikor je le božji, tedaj prvič
ta izjava enostavno ne velja, ker nahajamo dovolj tudi človeških etičnih smotrov, in je drugič zgolj tavtologičnega značaja, ker izvaja etičnost iz nečesa, kar ji je pojmovno tudi že etično, če bi pa Mahnič se postavil na stališče, da pojem etičnosti sicer ni istoveten s pojmom božjega smotra, temveč da pripada ta značaj božjemu smotru kot božjemu (to je napram človeškemu), tedaj bi si mogli zopet brez Protislovja misliti, veljavnost drugih nego nam dobro znanih etičnih zakonov, če bi le ti drugi zakoni se vjemali obenem z božjimi smotri. V tem slučaju bi pa ne mogli več reči, da je neko dejanje, na primer brezvesten	uboj lastnega brata,	etično slabo, ker	to sami uvidimo,
temveč le,	ker	je tako določilo	baš božje bitje, ki	bi pa bilo lahko
določilo tudi drugače.4 Če premislimo to konsekvenco do kraja, pa Pridemo kmalu tudi na etičnem polju do skrajnega relativizma in nihilizma, torej do tega, kar je hotela v kali zatreti baš Mahničeva metafizika.
O Mahničevih estetičnih nazorih pa mi je komaj treba posebe govoriti, ker je danes vendar o tem vprašanju vsaj toliko znano, da estetični značaj kateregakoli pojava že pojmovno nima nič opraviti z njegovim morebitnim logičnim značajem, oziroma da lahko katerikoli umotvor, na primer kaka pesem, četudi izraža v logičnem po-kledu morda najnapačnejše misli, kaže kljub temu višek estetične Vrednosti. Dantejeve pesnitve bodo v estetičnem pogledu visoko cenili tudi	oni,	ki ne priznavajo	katoliškega svetovnega nazora, čeprav se v	teh	pesnitvah jasno zrcali le ta nazor,	kar velja mutatis
mutandis tudi o Maharjevih pesnitvah vsaj napram vsem onim še tako Sloboko prepričanim katolikom, ki imajo moč, da ločijo svoje versko Prepričanje od svojih čisto estetičnih interesov in potreb. Seveda je zu katerikoli estetični umotvor tem bolje, če najdejo v njem odsev Uidi logično pravilne ideje; vsekako pa za estetično ocenitev kateregakoli umotvora to vprašanje že v principu ne pride v poštev, iz česar sledi principijelna napačnost Mahničevega postopanja, ki je tudi svoje estetične sodbe podrejal izključno le svojim logičnim nazorom. Ta Papaka pa zopet ilustrira kaj nemilo njegovo metafiziko, ki je od Ploga tako in le tako postopanje striktno zahtevala.5
4 Zato štejejo vsi moderni tako tcološlco etiko po pravici med takozvane leleronomne, t. j. takšne etike, ki izvajajo tudi naša etična spoznanja le iz drugotnih in našemu razumu na sebi tujih činiteljev.
Z zgorajšnjimi izvajanji seveda ne mislim, da bi umotvor takorekoč v 'rsakem trenotku smel kršiti recimo najprimitivnejše logične zakone, ker se tudi Pkaj zahteva neka logična vez med posameznimi činitelji, ležeča n. pr. v kon-Sekventni završitvi umotvora. Kar trdim, je le, da je vsak umotvor v estetičnem Pogledu principijelno neodvisen od pravilnosti ali nepravilnosti svetovno-*ivllenjsk ega nazora, ki se v njem zrcali, t. j. od katerekoli resnice baš v uhničevein metafizičnem smislu besede. Zato tudi ne morem slediti Ušenič-ku> ki tudi ne prisoja Mahničevim estetičnim načelom uporabnosti za estetiko rdiko («Cas», 1921, str. 164 ss.), a v isti sapi izrecno izjavlja, «da so Mahniva načela o lepoti in lepi umetnosti prava, vsaj nihče jih ni dosedaj filo-
Ravnotako pa mi ni treba posebej govoriti o napačnosti Mahničeve filozofije zgodovine, oziroma o njegovem kulturno-bojnem naziranju, da vede zgodovino najprej vedno ostrejše nasprotje med dobrim in slabim, med resničnim in neresničnim. Kakor povsod, tako tudi tukaj moramo po večini govoriti le o vmesnih plasteh teli skrajnih točk, to je le o več ali manj dobrem in slabem, oziroma resničnem in neresničnem, dočim zavzema dobro in slabo kakor resnično in neresnično v strogem pomenu besede le mesta skrajnih ali mejnih točk, ki tvore baš v prepletenem celokupnem socijalnem življenju le najredkejše izjeme. Kakor večina ljudi ne sestoji le iz svetnikov ali totalnih hudobnežev in ne le iz intelektualnih genijev ali totalnih idijotov, temveč le iz več ali manj etičnih ali neetičnih, pametnih ali nepametnih oseb, tako tudi nikakor ne gre razvoj človeštva v socijološkcm pogledu izvajati le iz nekih skrajnih in v dnevnem življenju malone nikdar realiziranih nasprotij. Omenim še, da je isto hibo Mahničeve socijo-logije opazil tudi Ušeničnik, ki pa pri tem ni opazil, oziroma vsaj ni omenil, da izvira tudi ta hiba le iz orisane Mahničeve metafizike, sloneče na že omenjenem pretiranem Mahničevem načelu aut — aut, o katerem smo že gori izrekli, da ne velja niti ne v zgolj logičnem smislu besede."
IV. Kratka analiza Mahničeve znanstvene mentalitete.
Že na podlagi dosedanjih izvajanj moram pač reči, da Mahničevemu mišljenju ne gre baš preveliki značaj znanstvene originalnosti. To velja celo v dvojnem pogledu: prvič niso njegove pozitivne misli njegove, ker jih po vsem obsegu nahajamo že v okviru stare škola-stike, drugič niso njegove niti njegove filozofske zmote, ki so tudi že naravnost historičnega značaja (Platon, Avguštin, Kartezij in drugi)-Seveda mislim pa pri tem le na njegovo teoretično filozofsko mišljenje, kakor ga nahajam zapisanega v njegovih spisih, ne pa njegovega praktičnega udejstvovanja v smislu njegovih teoretičnih načel. To udejstvovanje pa seveda ne znači Mahniča kot filozofskega misleca, temveč kot politika. Ni pa moja naloga, izražati katerokoli sodbo o tej strani Mahničeve osebnosti, že zato ne, ker nimam za take strani sploh nikakšnega umevanja.
zofično ovrgel*. (Ibid., str. 164.) Pripomnim: «Načelom», ki jili ne smemo uporabljati, gre ista vrednost, kakor «denarju», s katerim ne moremo nič kupiti. Prim. še op. 6.
“ Prim. «Cas», 1921, str. 163 s. Ušeničnik se strinja z Mahničevo teorijo h' zavrača le konsekventno praktično udejstvovanje te teorije. K temu pripominjam dvoje: Prvič je Mahničeva filozofija zgodovine itak le teorija, ki ima torej zase ali proti sebi tudi le teoretično-znanstvene argumente; drugič pa je vendar jasno, da moramo katerokoli teorijo, čije praktično udejstvovanje vede do nesmiselnih konsekvenc, ipso faeto tudi sumo smatrati za napačno. Drugače se nahajamo zopet pred starimi «dvojnimi resnicami«, ki jih ni in ki jih tudi Ušeničnik — zavrača.
Moja zgorajšnja analiza Mahničeve filozofije pa nam podaja vsaj jasne smernice še za rešitev vprašanja, tikajočega se virov, iz katerih je Mahnič črpal svoje ideje. Z ozirom na to, da se sklicuje sam na Aristotela in Tomaža, a podaja vsaj v principijelnih vidikih le krščanski platonizem, moram pač sklepati, da ni črpal neposredno ne iz Platona ne iz Avguština, kakor tudi ne iz Aristotela in ne iz Tomaža, temveč iz mnogo poznejše školastične literature, o kateri je tudi znano, da ni ločila jasno med krščanskim platonizmorn in aristote-lizmom. Zgodovina školastike nasprotno uči, da sta si ta dva svetovna nazora v okviru oficijelne cerkvene filozofije stala ostro nasproti le v najglavnejših njunih zastopnikih, dočim so misleci srednje vrste brez vsakega pravega reda nekako koketirali zdaj z aristotelizmom zdaj s platonizmorn. To velja celo za velikega krščanskega aristotelika Tomaža Akvinčana, ki stoji sicer ostro na stališču aristotelovega realizma, v čigar smislu idejam ne pripada bivanje Poleg, temveč le v posameznih izkušenjskih predmetih (Universalia non sunt res subsistenses, sed habent esse solum in singularibus itd.), ki pa priznava vendar ideje, ker je to zahtevala avtoriteta svetega Avguština, vsaj kot božje misli, ki se torej v tem smislu nahajajo tudi pred takozvanim stvarstvom. Vendar pa stoji Tomaž v siceršnjih principijelnih vidikih (pojem spoznavanja, družbe itd.) v vednem boju s platoniki. Poznejša školastična literatura pa nekako do druge tretjine prejšnjega stoletja meša med obema nazoroma, kar je spoznal kot kvarno za razvoj školastike baš Leon XIII., ki je s svojo že omenjeno encikliko z dne 4. avgusta 1879. oficijelno določil, da bodi vnaprej katoliška filozofija v bistvu Tomažev aristotelizem. In Leon ie s tem dosegel vsaj to, da so se odslej v resnici tudi v školastiki začeli ostriti pojmi in da so sledeči školastiki vedno ostreje učili in Širili baš Tomažev aristotelizem in da je literatura te vrste, ki ne zna ločiti jasno med aristotelizmom in platonizmorn, postajala vedno redkejša.7
To dejstvo pa nam v zvezi s časovnim nastopom Mahničevega filozofskega delovanja dovolj jasno vsaj v formalnem pogledu kaže, kje moramo iskati vire Mahničevih idej. Mahnič je nastopil pri nas komaj nekaj let po razglasitvi Leonove enciklike, ki jo je hotel tudi °n uveljaviti ravno na slovenskih tleh. Zato je umljivo, da se je v smislu te enciklike skliceval sam v prvi vrsti na Aristotela in Tomaža in nazival njuno filozofijo za edino rešilno. Ravnotako razumljivo pa Postaja zdaj, da je črpal svoje ideje iz onih školastičnih virov svoje dobe, ki jih je Leon hotel ravno revidirati oziroma naravnost odstraniti. Da je Mahnič črpal le iz take školastične literature, ki je ravno Leona dovedla do izdanja njegove enciklike, sledi, mislim,
7 Pri nas'predstavlja takšno čistokrvno tomistiko n. pr. pred kratkim izišli Pšeničnikov «Uvod v filozofijo®; zato se ne čudim, da nahajam v tej knjigi le Pavšalno omenjanje in kritiziranje raznih modernih nazorov, ki ima očitno tendenco, postaviti v sij a jnejšo luč baš Tomažev aristotelizem. Podrobnejše tovorim o knjigi na drugem mestu.
jasno iz gori orisane Mahničeve filozofije, ki tudi stvarno ne loči med platonizmom in aristotelizmom in ki bi toraj n. pr. Leonu samemu tudi nikakor ne mogla ugajati. Če bi namreč Mahnič črpal v resnici iz velikih platonikov samih, tedaj bi bilo neumljivo njegovo sklicevanje na aristotelike; če bi pa on črpal iz velikih aristotelikov samih, tedaj ne bi mogel priti do svojega gori orisanega krščanskega platonizma. Razumljivo postane oboje le v tem slučaju, če si mislimo, da je Mahnič črpal iz omenjene, rekel bi, platonsko aristotelične školastične literature, da sam kot neoriginalen filozofski mislec ni znal presoditi fundamentalne razlike med tema dvema svetovnima nazoroma, da se je pa v smislu Leonove enciklike smatral vendar dolžnega, se v formalnem pogledu sklicevati baš na one filozofe, ki jih ta enciklika stavi na prvo mesto. Pri tem je gotovo tako sklicevanje na obe plati našel tudi v omenjeni literaturi, ki stoji sama sedaj na aristotelovem sedaj na Platonovem stališču.
Katera je bila ta literatura, ki je služila Mahniču v podrobnostih, je seveda drugo vprašanje, ki bo zahtevalo, da se v kolikor toliko odloči, še mnogo podrobnejšega dela. Kar trdim začasno, je torej le mnenje, da so Mahničevi viri bili v formalnem pogledu le viri druge in tretje vrste. Če pa pomislimo sedaj na vpliv, ki ga je imel Mahnič na sodobne kroge, stojimo naravnost pred historično zanimivim slučajem, da je oseba, ki ji ne morem prisoditi posebne znanstvene filozofske originalnosti in ki je poleg tega v formalnem pogledu črpala le iz virov druge vrste, imela takšen vpliv na sodobne omikance in mogla te omikance naravnost za desetletja ločiti v dva tabora, pri tem -z naukom, ki v principu niti ne soglaša z namenom, kateremu je hotel služiti. To dejstvo si vsaj zase razlagam na ta način, da v krogu, v katerem je deloval Mahnič, torej na naših slovenskih tleh, tedaj nekako ni bilo človeka, ki bi tudi od svoje strani se recimo vsaj koli-kortoliko strokovno pečal s filozofičnimi vprašanji, kar je imelo za posledico, da je Mahničeva začasna zmaga na filozofičnem polju bila pravzaprav zmaga — brez nasprotnika.
MIROSLAV AMBROŽIČ:
Narodna telesna vzgoja.
Morda se bo komu zdelo nepravilno, da pod naslovom narodne telesne vzgoje govorim le o sokolski telesni vzgoji, ker nahajamo v našem narodu poleg sokolstva tudi druge organizacije, ki imajo na svojem programu telesno vzgojo, kakor n. pr. športne organizacije, katoliško orlovstvo in socijalnodemokratsko Svobodo. Vsak očitek v tem oziru pa smatram za neupravičen, kajti edino le sokolstvo ima po svojih načelih vse pogoje za to, da res postane splošna narodna last, da ne izključuje nikogar in da daje možnost udeležbe vsakomur v mejah naroda ter ima za telesno vzgojo naroda najširša sredstva, to se pravi: zavzema že po svojem sestavu najširše polje.
Kar sc tiče Orlov in Svobode, o katerih je'umestno govoriti na tem mestu samo v primeru, če je njihovo delovanje po programu in po uspehih res vzgojevalno v telesnem, nravstvenem in duševnem oziru, se zahteva tam od udeležnikov gotovo svetovno naziranje, eno ali drugo, katerega od vsega naroda zahtevati ne moremo in doživeti nikoli ne bomo, kljub temu pa ima to naziranje v njihovih organizacijah prvenstvo pred narodnostjo. Izključeno je torej, da bi postali prvi ali drugi obča last narodova. Športi pa deloma niso dostopni vsakomur, povečini ,niso vsestranski, deloma ne obsegajo sočasne somerne nravstvene vzgoje, ki ima v sokolski vzgoji bistveno vrednost. O športih, ki imajo tudi svoje dobre strani, bom govoril še na drugem mestu, vsled navedenega pa jim ne morem pripisovati splošnega uarodno-vzgojnega pomena, dokler se bodo gojili posamezno in v zvezi z napornimi tekmami v tej obliki, kakor vidimo to danes v praksi.
Edino sokolstvo ima — kakor povedano eminentno naroden značaj in vse pogoje, da je lahko obča narodova last; brez teh pogojev sokolstva sploh ni, kajti eden izmed bistvenih delov sokolske misli je težnja, da pride v sokolski krog ves narod.
Tej težnji odgovarjajoč zahteva sokolstvo od svojih udeležnikov samo narodnost; svetovno naziranje, politično prepričanje, pripadnost k tej ali oni veri, to so poleg vprašanja stanu, premoženja in dr. zadeve, ki sokolstva kot takega sploh ne zadevajo.
Poleg tega načela pa ima sokolstvo po svoji ideji občo narodno-vzgojno smer: goji duh narodne ljubezni, svobodoljubnosti, strpljivosti, Požrtvovalnosti in samodiscipline ter goji telesno vzgojo, ki naj celokupni narod privede do višje stopnje popolnosti, torej popolnosti vdeles-uern, nravnem in duševnem oziru.
Za te splošne namene ima sokolstvo primerno sredstvo, to je telesno Vadbo, ki je vsestranska in vsakemu članu naroda pristopna in tudi Primerna.
Sokolska telesna vzgoja se vrši po Tyrševem telovadnem sistemu. Tyrš svojemu sokolstvu namreč ni dal samo inicijative, temveč vse Potrebne pripomočke, s katerimi naj bi sokolstvo dosegalo svoj vzvišeni namen. K tem pripomočkom spada v prvi vrsti njegov sestav telesnih vaj, kateri opremljen s potrebnimi metodičnimi navodili, ki odgovarjajo v vsem svojem obsegu težnjam sokolske misli, tvori celokupen vžgojni sistem.
Iyršcv sistem telesnih vaj je bil prvi pojav, da se je podala telovadna fvarina v sistematični obliki. Vse dotakratne telovadbe, četudi so jih nnenovali sisteme, so bila gola naštevanja gotovih vaj, katerih razvrstitve so se naslanjale kvečjemu na metodičen postopek, nikakor pa niso vsebovale gotovega, zelo obširnega kompleksa telesnih gibanj v ‘aki obliki, da bi bila razvrščena različna gibanja po skupinah, ki se razlikujejo druga od druge po gotovih znakih sorodnosti in podobnosti er bi bil tako omogočen neomejen razvoj že obstoječega, predvsem pa omogočeno poimenovanje posameznih gibov in vaj tako na kratko 'n nedvoumno, da tudi pri novo pojavljajočih gibih ne moremo priti
v zadrego kam naj jih uvrstimo. Sistem razdelitve vaj je tu v organični zvezi s sistemom poimenovanja vaj.
Važno je to vsled praktične uporabe telesnih vaj v vzgojne namene, ker 1.) vaditelj pregleda z lahkoto vso vadbeno tvarino, 2.) ker jo potemtakem lahko smotreno uporablja, 3.) posameznosti lahko imenuje, oziroma čita, 4.) ne pogreša vaj niti v pogledu metodične primernosti (torej tudi postopnosti), niti v pogledu metodične raznovrstnosti in vsestranosti.
To važnost je Tyrš videl, in ko ji je zadostil s svojim sistemom telesnih vaj, je rešil v temelju tudi načelo, ki je je postavil med smotre svoje sokolske ideje: da mora biti ves narod v našem krogu.
Tyršev sestav telesnih vaj obsega najrazličnejše gibe, tako različne po svoji obliki, kakor po svojem učinku. Za različne starosti in spole, različne razvitosti in fizične potrebe, različne temperamente tako različnih ljudi, kakor jih nahajamo v vsem narodu, je treba namreč ogromne vadbene tvarine, da bo mogoče vaditelju ali učitelju zadostiti v resnici težkim zahtevam in istotako težki odgovornosti, katere stavita nanj vzgojna metoda in njegov poklic.
Tyrš je vzel v kompleks svoje vadbene tvarine naslednja gibanja:
1.) navadno premikanje v prostoru;
2.) dviganja uteži in gibanja z utežmi v rokah;
3.) premagovanja žive sile in spretnosti v medsebojnem tekmovanju, borenju brez orodja in z orodjem;
4.) gibanja s posameznimi udi po gotovih pravilih, pri čcnicr so udje tudi lahko obteženi ali okičeni z različnim orodjem;
5.) simultana (sočasna) gibanja v manjših ali večjih družbah po gotovih pravilih;
6.) gibanja na različnih orodjih, ko smo prenesli oporišče telesa s tal na orodje, na katero se opremo ali na katerem visimo z nogami, rokami, z nogami in rokami.
To tvarino, ki tvori za nas sicer celoto, toda je v podrobni izpeljavi posameznih svojih delov neomejena v načinih in sestavah, je v svrho pregleda, ki bi bi! ravno vsled omenjene neomejenosti drugače nemogoč, razvrstil v sistematično enoto na ta način, da je določil prvine ter te uvrstil po gotovem delila v stroke, razrede, panoge, glavne in podrejene vrste ter končno dodal prvinam načine.
Razdelitev, oziroma razvrstitev Tyrševega sestava telesnih vaj je v temeljnem obziru naslednja:
/. stroka: Vaje brez orodja in brez pomoči ali odpora drugih telovadcev:
I.) Hoja, tek, beg. 2.) Proste vaje: a) v ožjem zmislu, b) raznoterosti,
3.) Redovne vaje: a) v ožjem zmislu, b) rajalne vaje, c) plesi.
II. stroka: Orodne vaje:
1.) Z orodjem: a) vaje z malimi ročki, b) vaje z bremeni, c) vaje s palicami, č) vaje s kiji, d) vaje z drugim sličnim orodjem (praporci, kopji, bati, dolgimi palicami), e) metanje kamna, krogle, diska, sulice žoge. 2.) Na orodju: a) vaje s kolebnicami, b) prosti skoki, z naletom,
ob palici, c) vaje na kozi, mizi in konju, č) bradlji, drogu, d) krogih, visečem drogu in koloteku, e) lestvah in plezalih, f) gredi in hodaljkah.
III. stroka: Skupinske vaje: a) skupine v ožjem zmislu, b) telovadne igre.
IV. stroka: Borilne vaje: a) odpori, b) metanje, c) boks, č) mečevanje.
Zgornjo razvrstitev, katere nekatere panoge, kakor vaje na orodju
proste vaje, se dele še na glavne in podrejene vrste, sem posnel po knjigi «0 soustave sokolske, predneseno v kurzu cvičitelskem C. O. S.», ki je bila do zadnjega časa uradna izdaja Češke obce sokolske (češke sokolske zveze). Lansko leto je Č. O. S. izdala knjigo «Telocvična so-ustava sokolska®, v kateri je ta razdelitev nekoliko izpremenjena, vendar ne bistveno. Pripbminjam pa, da se z navedeno razdelitvijo ne strinjam popolnoma, ker je v teku časa po Tyrševem deljenju, ki ni Poznalo še tako razvite in razčlenjene vadbene tvarine, kakor jo nahajamo danes, po raznih dodatkih pokazala nedostatke v logičnosti in Se je pokazalo tudi, česar Tyrš v svojem času in pri tedanjem občem razvoju telesne vadbe ni mogel videti, da njegovo delilo ni pravo. To zmanjša v nobenem pogledu zaslug ženijalnega Tyrša in veliko njegovo delo ne izgubi niti trohice na vrednosti, vendar bo prišel čas, ■ ko se bo ta razvrstitev izpremenila, dasi zaenkrat vsled tega današnje delo, poimenovanje in metodično razpravljanje ne trpi nikake škode. Pregled je tudi tako jasen, da je smotrena uporaba sestava telesnih vaj Še lahko mogoča.
V/, tega pregleda pa tudi prav lahko izprevidimo, kako obširno je Kradivo, ki se nudi sokolskemu vzgojitelju, kako lahko ugodi ta metodičnemu zahtevku raznovrstnosti, če pomislimo, da načini vseli posameznih vaj raztegnejo tvarino v brezkončnost in prilagodijo skoraj vsako vajo z gotovim umerjenjem skoraj vsaki telesni individualnosti. Ne smemo pa pozabiti pri tem, da imamo pri vsakem telesnem individuu težnjo do skrajnosti, da je deležen v najkrajšem mogočem času vseh strok in panog te telovadbe, v vsaki telovadni uri pa vsaj dveh. To je P°Koj za vsestransko telesno vzgojevanje, o katerem ne moremo go-v°riti n. pr. pri današnjih športih.
športi se razlikujejo od naše telesne vadbe predvsem v tem, da Sojijo posamezne panoge pretežno ali izključno samo ene vaje. Neka-tere panoge takozvane športne telesne vadbe so tudi v našem sistemu, kakor m pr. hoja, tek, skok, metanje različnega orodja (lahka atletika), Ježka atletika v dviganju težkih bremen in metanju (rokoborbi). Toda, kakor sokolska telesna vzgoja te panoge uporablja brez posebnega stremljenja za rekordom, kar je športnikom takorekoč smoter, in v Pravem ravnotežju z vsemi ostalimi panogami, ki jih ima v svojem sistemu in poleg tega še v vedno primerni težkoči za primerno telesnost 'n v primerni dozi, tako šport nima protileka proti različnim škodljivim vPlivorn posameznih panog, ki posamezno gojene same silijo v pretira-Post in tako poleg svoje enostranosti večkrat naravnost ugonabljajo
športnika.
Razen tega pa je pri opisani raznovrstnosti sokolske telesne vzgoje mogoče vzgojevanje estetičnem čuta telovadčevega. Sokolska vzgoja stremi namreč v vsem svojem delovanju za lepoto. Tyrš je tozadevno spisal razpravo za sokolstvo, v kateri dviga to posebno zahtevo naše vzgoje ter daje v to svrho potrebna navodila.1 Nemogoče pa bi bilo izvesti vse zahtevano v tej smeri, če bi tvarina res ne bila tako obsežntt in raznovrstna, kakor je v resnici, kajti gojitev estetičnega čuta sc uveljavlja razen drugih primerov tudi v sestavljanju vaj in raznovrstnosti sami, ki je v nobenem pogledu pri naši vzgoji ne moremo dovolj poudarjati.
Kar se tiče izvenslovanskih telovadnih sistemov v primeri s slovanskim, Tyrševem. sem že omenil, da je bil Tyršev prvi telovadni sistem kot tak. V novejši dobi pa so se pojavile tudi v drugih narodih zelo dovršene sistematične oblike, v katerih pa tvarina vendar navadno ni izpeljana tako do konca, kakor je to v primeru Tyrševega sistema. Toda tudi, če bi to bilo, Tyršev vzgojni sistem ostane še vendar na vrhuncu, ker mu dajeta ideja s svojo znanstveno utemeljeno smotre-nostjo in metoda, ki v vseh podrobnostih odgovarja tej ideji, prednost pred vsemi drugimi vzgojnimi sistemi. V ideji in metodi v tem oziru najznamenitejše je poleg težnje za najvišjo dosegljivo popolnostjo v telesnem, nravnem in duševnem pogledu bratstvo, demokratski duh in sokolska disciplina. To so tudi one skrivnosti, vsled katerih je sokolskemu sistemu bilo mogoče, da je z vseh mednarodnih tekem zadnjega časa odnesel prvenstvo.
Nikakor pa ne smemo v očigled tega prezirati drugorod§kih telovadnih sistemov, posebno ne onega, kar je v njih dobrega; dasi smo prepričani, da dosedaj noben drug sistem v svoji celoti ne more odgovarjati našim metodičnim zahtevam bolj kakor Tyršev sestav. Sloviti Lin-gov (švedski) sistem ni tako primeren za društveno telesno vzgojo, ker je v prvi vrsti to zdravilna telesna vadba in je poleg tega tako brezdušna, da bi ne odgovarjala niti našemu temperamentu, niti našim zahtevam z ozirom na vzgojo estetičnega čuta. Preenolična je, raznovrstnosti ni, prilike za navdušeno medsebojno tekmovanje posebno za mlajše telovadce, polne življenja, ni. — Spiessovo telovadbo poznamo iz prejšnje šolske in vojaške telovadbe. Nezadostna je in daleč ne dosega Tyrševe. Posamezni drugi sistemi, ki jih je mnogo, pa ali niso pristopni vsem slojem, ali imajo za nas podobne nedostatke 'kakor Lingov, niso za nas primerni, kakor med njimi tudi ni v celoti primeren 11. pr. francoski liebertov sistem,1 o katerem se je zadnje čase mnogo govorilo, kajti — kakor rečeno: v celoti — je ta «prirodni» sestav primeren le za vojaštvo in šolo, ne pa za tako društveno telesno vzgojo, katere naj bo deležen ves narod.
1 Dr. Miroslav Tyr.š: «Telovadba v estetičnem oziru». Dr. Viktor Murnikov slovenski prevod je priobčen v «Slovenskem Sokolu« 1. 1908.
1 Oeorges Hčbert: «L’ Education physi<iue ou 1’Entrainenient complet par '<i methode naturelle«, «Guide pratique d’ Education phyšique» i. dr.
t
I^istek:.
Alojzij Gradnik:
Veteranu.
Ti črnožolti verni veteran, ki jedel si iz črnožolte žlice, kje pa je tisto tvoje prejšnje lice?
Od kdaj pa takšen si Jugoslovan?
Saj si nam vendar dobro, dobro znan, še bolj lok tvoje mehke hrbtenice!
Ko so ob vojni gnali nas v temnice, te bilo sram je reči: «Dober dan».
Od nas zdaj hočeš biti spoštovan ti, ki ližeš prah po podu pred ministri in tožiš, da smo narodni filistri,
ker ne posnemamo še tvoje vloge in ne priklonimo pred njimi noge: mi smo apostoli — ne ministranti!
Aleksander Blok (1880—1921).
Aleksander Blok je umrl sladu, letos jeseni, v veliki sveti nesrečni Rusiji, , eznani, v zemlji, za katero je imel pesnik le besede ljubezni.
lJrva zbirka Blokovih poezij, «Prekrasna dama», je izšla leta 1904. Ljub-, lena žena je simbol; ljubljena žejna Rusija se bo nasitila z nečim novim, D^krasnim. Kje je, kdaj pride to veliko neznano?
„14 flVCTI, Itafl'1. IIUIIIH.M’1, C.MCpTHMM'}, JIOSKOMI.
Bboiii.ktch c't, KpnicoM'1. HopoHi.e, —
T4, kto flocToiiirhit, Hoško, Hoško,
/tu jrapan, I(upcTBie Tnoe.u
Rdo je «Neznakomka» (Neznanka)? Tako se vprašuje vsa Rusija, tudi °na’ ki ne pozna Blokove pesmi s tem naslovom.
Leta 1909. izda »Snežno noč», potem dramo »Balagančik* (Glumač), «Ne-Pfičakovano radost* in leta 1920. «Sivo jutro*, sivo, kakor je sedanje jutro Rusije.
Blokovo ime je proslavilo njegovih «Dvanajst». Dvanajst razbojnikov mar-šira kakor dvanajst novih apostolov. Brezumje jili vodi. Vsa nesreča gre s temi razbojniki, vsa slepa, gladna, nasrečna, tavajoča Rusija. In vendar vodi križev pot v odrešenje. Saj stopa pred temi brezumnimi in razbojniki »nevidljiv in v toči kroKel neranljiv«, z rdečo zastavo v roci, sam Jezus Kristus, Odrešenik pred množico, v vencu belili rož...
Pesnik neizrečnega, verujočega ruskega mesijanizma in ljubezni, moderni trpeči liilijast, je umrl gladu letos, ko umira toliko življenj gladu v tej nesrečni zciuiji.
„Rusija“.
le spet ko v časih davnih zlatih razbita trojka tu stoji, kolesa v zvoženih so blatih udrla v tla se do osi.
Rusija, revna ti Rusija, vasice tvoje sive vse in tvojih pesem melodija ljubezni prve so solze.
Jaz te ne znam pomilovati, le vestno nosim križ s seboj, in komur hočeš, daj prodati po volji kras razbojni svoj.
Naj te omami in prevari, ti ne propadeš; le za čas skrb mučna malo ti pokvari prekrasni sveži tvoj obraz.
Hm, ena skrb več v sled nevolje in ena solza v reki več, a ti bos ista, les in polje in ves tvoj plašč cveteč, blesteč.
442
In nemogoče bo mogoče in kratka pot bo dolga spet, ko zablešči v daljave žgoče oči j prikritih tvoj pogled, in zazveni od želje vroče
voznika gluha pesem v svet.
\
11.
Ko v listju sivem grozd z jesenjo na trti zažari krasan, ko rabelj z roko mi koščeno zabije zadnji žebelj v dlan,
ko se nad reko iz višine zasveti sivi moj obraz, in pred podobo domovine zazibljem se na križu jaz,
takrat v daljavi tam globoki zagledam skozi solzno kri, kako po reki mi široki nasproti v čolnu Krist hiti:
v očeh so iste mule v veke, in ista suknja je na njem, in žalostno moli iz obleke mu dlan prebita ze žebljem.
Zadnje tri kitice
,Jesenskega razpoloženja,(.
Jaz grem nezvan na pota čez poljane in zemlja lahka daj mi moč, da slišal glas Rusije bom pijane, pod streho krčme bom zaspal pod noč.
In pesem si zapojem sam po volji kako mladost izgubil sem pijan, zaplakal bom nad žalostnimi polji za vekomaj poljubim, drago plan.
In mnogo nas svobodnih, mladih, močnih umira brez ljubezni zdaj v zavetjih daljnih nepriročnih —.
Kako živim brez tebe naj?
Iz poema
,, Dvanajst".
XI.
Ni v mestu šuma ne ropota nad Nevskim stolpom sama trna! ne straži stražnik več križpota, brez vina, bratje, hej, huru!
Stoji buržuj na trotoarju v ovratnik skril svoj nos je ves, s pod vit im repom h gospodarju pritiska se ušivi pes.
Stoji buržuj, stoji pes gladen stoji molče kakor vprašaj, in stari svet, kot pes prepaden ozira s strahom se nazaj.
XII.
(iredo koraki iz daljave ...
Kdo tam je? Pride ven! Na dan!
Le veter rdeče je zastave razvil čez vso široko plan.
In spredaj je zamet, grob hladen, kdor notri je, naj pride ven!
/;, le beraški pes ves gladen
se zvija iz sneženih sten.
\
Ej, pridi sem, ti bojazljivec, jaz z bajonetom požgečkam, ti stari svet, ti pes-plesnjivec izgini — jaz te pokončam!
Zobe mi kaže volk negodni in rep med noge — in zbeži, ti pes nerodni, pes ti blodni povej mi, kdo še tam stoji?
Kdo tam rdeči prapor dviga? lih, kakšna trna pokriva vse ... Kdo semtertje ves zbegan šviga in za vse hiše skriva se?
Pa dobro! Tebe vzamem s sabo in rajši sc mi živ predaj; da, da, tovariš, to bo slabo, streljati začnemo sedaj.
Trah, tali, tali. Kako odmeva od vseh vogalov okrog hiš in z dolgim smehom se zadeva ob snežni me tež barje piš.
Trah. tali, tali, trah, tali, tali!
Tako gredo tam iz daljave, za njimi hodi gladen pes, krvave vse so njih zastave...
In tam za burjo nevidljiv in v toči krogel neranljiv in z nežno tihimi koraki med snežno bisernimi mraki in v belem vencu rož in čist — tam stopa on, sum Jezus Krist. 445
F. J-o:
S potovanja po Italiji.
i.
Vlak stoji v večji postaji severno Firence. Na sosednjem tiru se pripravlja drugi vlak na odliod proti Genovi. Naenkrat se pojavi na peronu večje število guardie regie, publika se urnika na levo in desno in s hitrim korakom primaršira krdelo mladičev v kratkih črnih hlačah, belih srajcah in s črnim fesom na glavi in poskače v vlak, obkoljen od guardie regie: Fašisti na «ekspediciji». Kar počne neko glasno raz-govarjanje med jednim fašistom in guardio rcgio; ostali takoj poskačejo iz vlaka in obkolijo dvojico. Guardia jih poskuša odrivati, a zaman. Maresciallo guardie da znak strojevodji, da naj požene, ker upa, da s tem prepreči nadaljevanje incidenta.
Takoj se več fašistov postavi pred stroj, ki seveda ne more preko njih naprej. Kaj je? Guardia je zapazil, da enemu od fašistov gleda revolver iz hlačnega žepa, in mu ga je hotel odvzeti. Popolnoma po predpisu! A ne samo njegovi sodrugi, tudi publika sc postavi proti stražniku. Starejši gospod, s katerim počnem razgovor o tem, kdo je po njegovem mnenju v pravu, ali fašisti ali guardia, prizna sicer, da ima formalno prav guardia, toda kdor pozna položaj, ta razume, da si fašisti ne dajo zapovedovati od teh «uniformir«inih zajcev». Ko so bolj-ševiki z ruskim denarjem pritirali Italijo do roba anarhije, se je guardia skrivala, in le fašisti so rešili Italijo s smelim protinapadom na komuniste. Seveda so sedaj postali malo oholi in samosvoji.
Kakor pa nastopajo proti komunistom, istotako tudi proti drugim socijalnim izrastkom; opozoril me je na napise v izložbah trgovin, ki naznanjajo 1,5- do 20%ni popust v cenah «v sporazumu s fasciom». Iz-gleda, da gre za pokret, ki je publiki simpatičen. — Gmotno sredstvo za svoje delovanje dobiva gotovo od kapitalističnih grup. S tem pa, da se bori tudi za želje srednjega stanu, kakor n. pr. s pobijanjem draginje, spretno prikriva svoj karakter velekapitalističnih janičarjev. —■
Govori se, da so se tudi socijalisti ponudili milijonom Ansalda, Floria itd. in plod te ponudbe da je fašistovsko-socijalistični sporazum.
II.
Berem «Giornale d’Italia». Cela serija člankov razpravlja o anglcško-francoskem nesporazumu v gornješleskem vprašanju. Z vidnim zadovoljstvom podčrtuje laško časopisje francosko blamažo, kajti ostra angleška nota zastopa popolnoma angleško stališče. — Vprašam se, če bi mogli berlinski časopisi pisati v bolj frankofobskem smislu.
Resen visok uradnik v Rimu mi pravi v poteku razgovora o naših odnošajih napram Italiji: Ze Vaše intimno prijateljstvo s Francijo onemogočuje sporazum z nami. Videč moje začudenje, razvija svojo misel dalje: «Že z okupacijo Tunezije; tc stare italijanske kolonije, se je Francija deklarirala kot naš sovražnik. Istotako pobija naše interese v Mali' Aziji in nas potiska povsod v Sredozemskem morju. Sedaj nas
napada potom Vas še v Adriji, saj vemo, da ste samo orožje v rokah Francije. Vi Slovani v svoji slepi zaljubljenosti v vse, kar je francosko, ste še edini, ki ne sprevidijo nadutosti in arogance Francozov*. Ta izbruh sovraštva me je tako osupnil in mi dal toliko razmišljati, da sem čisto pozabil na obrano naših francoskih zaveznikov.
III.
V jedilnem vozu Rim-Firenca najdem visokega italijanskega diplomatskega uradnika, ki ga poznam iz Rima. Razgovarjava se o Gornji Sleziji. Italijan zavzema vseskozi germanofilsko stališče. Vprašam ga, če je mogoče služil v Nemčiji, da so se mu Nemci tako priljubili. Ne, v Rusiji! Hvali nemško solidnost, marljivost, izobraženost in udriha Do francoski domišljavosti. Opozorim ga na nemška divjaštva. «A kaj — kdo ve, kako bi se bili ponašali Francozi, da so bili v sovražni zemlji. Vojna ni šala!»
Govorim mu o visoki francoski kulturi, francoskem estetičnem okusu. Odvrne mi, da ima Dunaj istotoliko estetične in družabne kulture kakor Pariz. Vprašam ga, če je sovraštvo do Avstrije že popolnoma 'zginilo v Italiji? «Vsaj ga nikdar bilo ni. Avstrijski Nemec je vljuden, hubezniv človek. Mi smo sovraižli samo Habsburgovce, a ti so svojo "ajjačjo vojaško oporo imeli v Hrvatih, to smo občutili na Krasu...»
IV.
^ Rimu je bila konferenca, kjer so bile razen drugih zastopane tudi Vsc balkanske države. Ni prešel dan, da ni prišlo med našim, češkim, Poljskim in rumunskim delegatom do razgovora o zbližanju med Jugoslavijo in Bolgarijo. Vse obsoja našo trmoglavost in hvali dobro voljo Pclgarije.-Bolgarska propaganda je tako daleč pred našimi tako pravičnimi protiargumenti, da je zaman vse, kar se z naše strani navaja ® odporu našega naroda proti eventualni protibolgarski politiki vlade. Al' se je res Bolgarom posrečilo napraviti evropsko vprašanje?
V.
. Odpeljal sem se v Rim v prepričanju, da sem zastopnik naroda, ki Jc v rapallski pogodbi žrtvoval mnogo, in da bom v Italiji našel besede lronične tolažbe, nikakor pa nisem pričakoval, da najdem tam — žrtve.
Trezni ljudje, visoko izobraženi, nikakor ozkosrčni šovinisti, so Dopolnorna resno trdili, da so v Rapallu izgubili popolnoma italijanske Zepiljc, kakor — Dalmacijo!
vkljub vsem protidokazom so dalmatinski Hrvati za njih samo od pVstrije umetno pohrvačeni Italijani, kakor so tudi Slovenci in Hrvati oriške in Istre samo umetno priseljeni na italijanska tla.
Sele v Italiji se razumejo ogromne težkoče, s katerimi se je imela °nti' naša delegacija v jadranskem vprašanju. Tam sem v svojem nrcu Prosil oproščenja Pašiča, Stojanoviča in Trumbiča za marsikatero renagljeno besedo obsodbe.
ANION DEBELJAK, Pariz:
Leo d’Orfer.
Namenil sem se, prestaviti vam v kratkih obrisih nekaj uglednih Francozov, ki so sc izpostavljali, oziroma se še izpostavljajo za jugoslovanstvo. Pri nas se preveč zanemarjajo oni redki tujci, ki nam hočejo iti na roko in nas podpirati v raznolikih stremljenjih. Več kot enkrat sem moral poslušati tukajšnje znance: Obrnil sem se po podatke v Ljubljano, Zagreb ali Beograd — toda niti črne niti bele iz vaših krajev! Cim bolj greš proti vzhodu, tem bolj se zdi, da cenijo molk.
Slični pomenki so najbolj mučni v trenotku, ko si sam prosil dotičnika za uslugo. Po lastni brezbrižnosti si zapravljamo dobro voljo med prijatelji. Precej znana stvar je n. pr., da je Nestor med francoskimi slavoljubi, Louis Leger, izrazito naklonjen Bolgarom, ker so ga prvi nagradili za njegovo slovansko delovanje ter odkupili največ iztisov (aksimiiiranega glagolitskega evangelija, na katerega so svoje dni francoski kralji v Rcimsu prisegali. Njegovo hladnost nasproti Srbom si razlagam iz raznih dejstev: pestri skupini slovanskih posetnikov nam je pravil ob ponedeljkovih vzprejemih, kako je moral nekoč čakati štiri dni brezuspešno na avdijenco pri kralju Milanu, končno pa niti na vrsto ni prišel itd. Naši voditelji naj ne štedijo z odlikovanji, kadar gre za inorodca, ki je tako ali onako branil naše koristi.
Toda oklenimo se k svojemu naslovniku. Ko se je v letošnjem maju prerešetavalo o boulognski konferenci, so menili naši politiki potisniti na dnevni red koroško vprašanje v zvezi z gornješleskim plebiscitom. Od rojaka mi je tedaj prišla pobuda, naj poizkusim obrazložiti v pariških listih jugoslovenske težnje. Vendar podobno početje nam osveži svetopisemsko prispodobo o velblodu in šivankinem ušesu.
Po nekaterih brezplodnih korakih sem se pririnil k Leonu d’Orfcrju, ki mi je radevoljno prikrojil moj članek za francoski okus in mi dal priporočilo za urednika Aleksisa Caillea (La Hetite Republicpie in Courrier franco- americain). Ta časnikar je pristriženi sestavek še obrezal po svoje in ga koncem maja priobčil v večerniku La Presse, dočim je zagledal d’ Orfcrjev rokopis beli dan v «Slovenskem Narodu» z njegovim psevdonimom Pierre NoIay. Dasi se je naš naklep izjalovil — gg. Cheradame, Gauvain i. dr. so bolje poznali položaj in se sploh niso hoteli vtikati v zadevo — smo vendarle lahko hvaležni za naklonjenost možu, ki vam kanim izpregovoriti o njem podrobneje.
Dospevši v pravcato zračno stanovanje ob griču Svete Genovefe v ulici Gay-Lussac, sem naletel v petem nadstropju, v ženijalno natrpanih sobah... koga? princa francoskih pesnikov, Pavla Forta, z njegovo prekrasno ženko, rojeno Germaine d’ Orfer, in dvoje srčkanih drobljančkov. Po smrti Leona Dierxa, ki je bil za Mallarmejem prvak vseh poetov (1898 do 1912), so mu po glasovanju izvolili tega književnika za naslednika, čeprav menda še ni' napisal nobenega pravega verza, saj njegovih dvajset knjig je zgolj ubrana proza. Po čudnem naključju sem baš par dni poprej občudoval oba brhka zakonca na predavanju, prirejenem v dijaški palači na podlagi nedavno dotiskanc Antho-logie des Ballades franfaises (Mercurc de France, 1921).
Vsa družina si je dajala posla- z odpošiljanjem 8000 vabil, naslovljenih na številne brazilske, urugvajske, argentinske in čiliske osebnosti. Kajti Paul Fort
ie bil povabljen v Južno Ameriko na obhod po tamkajšnjih mestih, najprej v Montevideo, novolatinske Atene, kamor Ra pozivlje prijatelj Superviclle. Pred mano leži ta hip čeden zvezek: Jules Supervielle, Poemes, Pariš 1919., kjer izseljeniški sin očitujc prave francoske vrline, pomnožene z «novim tresljajem«, tajinstvenim čarom iz južnoameriških pamp, kakor ca ne srečate pri pevcih, ki so vsikdar ostali na rodni grudi... Potem pojde vsa rodbinica v Buenos Ayres, Santos, Cordobo, Rosario, dokler se meseca vinotoka ne vrne, da Prisostvuje v Odeonu, drugem največjem gledališču v Parizu, Fortovemu •Krokazu Louis XI, curieux homme... Ta turneja se pač le slučajno strinja z zbližanjem Francije in Južne Amerike, kjer je pred vojno prevladoval nemški vpliv: urugvajski generalni konzul Lopez Lomba je oni dan predlagal, naj se v Parizu zgradi «Ameriška hiša« za stalno razstavo industrije, trgovine, poljedelstva vseh prekomorccv In otočanov.
Toda pustimo zeta in potrkajmo pri tastu. Nadvse ljubezniv starček, v bolniški obleki, je že osem mesecev obsojen na osamelost v svoji čumnati, ker So mu noge odpovedale. Živo se zanima za naše kraje, me vprašuje o raznih Srbih, ki so občevali z njim, a jih jaz poznam kvečjemu po imenu. Posebe sva Se pomenila o uradniku Jovanu Jovanoviču, ki je umrl okoli 1910. v tridesetih letih svoje starosti. Stanujoč v istem poslopju, je opozoril d’ Orferja na srbsko narodno pesništvo in skupno sta prevajala zbirko Les Chants de Guerre de la Serbte, tiskano 1916., odlikovano z nagrado Francoske Akademije. Pokojni minister Vesnič je napisal laskav uvod lepemu zboru, ki obsega ne samo bojne sPeve kakor bi človek sodil po nadpisu, namenjenemu v reklamne svrhe, proti Prevajateljevi volji, marveč tudi nekaj lirike in slovečo «družinsko pesnitev« Basanaginico, ki je na ta način že trinajstič pofraneožena (glej Vojslav Jovanovič: La Guzlu, Grenoble, 1910). Nekako v istem času sc je igrala na enem •zmed petdesetorice pariških odrov d’ Orfereva lirična enodejanka Milica. V doglednem času izide druga zbirka z naslovom Le Gouslo serbe. Izmed daljših razprav omenjamo ono v mesečniku La Patrie serbe 1918: L’ Hommage de la Počsie fran^aisc a la Poesie nationale Serbe, kjer pregledno obravnava vse dotedanje večje poskuse, presaditi balkansko pesniško cvetje na galska tla. Ob sklepu pravi, da so si domala vsi francoski pesniki šteli v čast, opevati ta narod junakov in poetov. «Z njihovimi kiticami bi se mogel splesti čudovit 'mnec, pravcata zlata krona za Srbijo, ki je slednjič postala velika Jugoslavija.« mako prikupen je članek v Grande Revue 1919: La Y'ougoslavie et ses Poetes, "ler so prišli do besede zlasti Hrvatje in Slovenci. Tu nahajam Sodnikovo ari/o oživljeno, prestavljeno gotovo že šestič, najprej v Legerjcvi knjigi o ^Vstriji. Na koncu čitamo: «Belokrila poezija je bila vila-čuvarica nad zibko ogoslavije. Kar je ona opevala, zajemaje edino iz svojega glasa, svojega °°zansko čistega glasa, bo postalo kot ona svobodno in nesmrtno.«
Pred sabo vidim na mizi ilustrirano Epopee serbe. 1918, petit roman mutile, akor ga označuje lastnoročno posvetilo pisatelju pričujočih vrstic. To je ^udovita, pa istinita dogodba vaščankc Milice in njenega zaročenca Milenka, se je po večkratnem ujetništvu naposled sestal z njo v Parizu: v dobi mdhujših preizkušenj je naš avtor trdno oznanjal poveličanje preganjani državici.
a nas Slovence se je g. d’Orfer zavzel še v zvežčiču s slikami Le Pogrom Q,,tislovčne d Triestc du I aotit '1919, kjer je ožigosal laški vandalizem proti našemu življu. Med najnovejšimi proizvodi moram imenovati samoniklo Prcbu-
J
jenje na proslavo kraljeviču Marku, pesnitev, katero je letos odlikovala toulou-sanska Academie des Jeux Floraux ter jo priobčila v zadnjem svojem zborniku.
Da si ustvarimo Se točnejšo sodbo o tem jugoslovenskem prijatelju, naj podam nekoliko življenjepisnih migljajev. A. Pouget d’ Orfer (to je njegovo prvotno ime) se je rodil meseca grudna 1859. v Ceyracu (Avcyron), južno-zapadnem kotu Francije. Svoje prve stihe je obelodanil 17. julija 1875., prva knjiga Les Ecoles Buissonnieres (Potepanje) je prišla na svitlo dve leti kesneje. Naslednji zvezki se nazivajo: Les Papillotes (Papirni zavojčki), Les Enfants Morts, Joyau d’Amour 1888, L’ Aviation a travers les ages 1912. Razen tega hrani v rokopisu še naslednje pesniške zbirke: La Guerre Sacree, Les Picrres Blanchcs, Stances d’ automne, dovršuje nekaj knjig o Srbiji ter o svetovni vojni, razne romane i. dr.
D’ Orfer je bil vselej najboljši učenec na svojih zavodih. Misleč, da ima poklic za profesuro, se je izobraževal na vseučilišču za to stroko. Toda po štiriletnem učiteljevanju je dal slovo vzgojiteljskemu zvanju ter ustanovil leposloven obzornik, deloval kot glavni urednik pri nekaterih političnih listih, šel v vojake in se boril s peresom in sabljo po Tuniziji, kjer se je ponovno le s težavo rešil pogibelji med glavnim stožerom ekspedicijskih čet.
V iztoku je vzmogel priliko, da je dogotovi! točen prevod Tisoč in ene noči. Prišedši leta 1882. v Pariz, je urejeval Vojaško glasilo radikalne republike. Posihdob je vodil izvestno število novin, ustanovil nekoliko časopisov, ki so vzbudili dokaz trušča in hrušča, n. pr. Le Capitun (Bahač) in La Vogue, ter stopal venomer na čelu prvoboriteljskega književnega gibanja «Tokrat prav živahno dopisuje v pokrajinske 1 i s t e», pravi o njem La Revne Moderne dne
10.	avgusta 1892.
V vezani in nevezani besedi bivšega vojščaka se opaža mladostna bojevitost. Njegovo pero spominja na sabljo. V prestolici se je seznanil z vso tedanjo literarno omladino: Moreas, Barres, Bourget, Verjame, Vicaire in mnogo drugih veljakov se nahaja med njegovimi znanci. Ko je pisatelj Leon Gladel (1835 do 1892) obolel, je postal d’Orfer njegov tajnik. Od leta 1883. do 1888. je skupljal okoli sebe slovstvenike - začetnike, ki so nameravali prenoviti francosko pesništvo. «2elim, da bi njegovo življenje, ki je bilo dolgo časa posvečeno zgolj leposlovju, ostalo sedanji književnosti lep vzgled, vzgled plodne delavnosti in redke nesebičnosti«, je dejal leta 1914. o njem Oaston Picard v Renaissance Contemporaine pod zaglavjem «Zborovodja simbolizma: Leo d’Orfer«.
In res, kadarkoli nanese pomenek na to znamenito strujo, vam bo znal g. d’Orfer povedati cele nize zanimivih anekdot. Tako sem si zapomnil, da sta se Rette in Morice «izpreobrni!a» iz gole dobičkaželjnosti: Ko sta se nasitila bohemskega gladeža in stradeža, sta jo mahnila v samostan, kjer jima ni skrbeti za jedačo in pijačo. Ali pa tisto o veleizobraženem Villicrsu de 1’ Isle Adam, ki je po dolgotrajnem koruzništvu sklenil na smrtni postelji, da se zakonito poroči s svojo dotlejšnjo gospodinjo: pred pričami pa se je izkazala kot neuka ženska, ki se je morala podkrižati na pogodbo. Toda prizanesem vam z nadaljnjimi podrobnostmi, saj vsa ta tvarina se že nahaja v tiskarni in bo tvorila dva zvezka z 800 stranmi (A travers le Symbolisme).
Doslej je Leo d’ Orfer sodeloval približno pri 2000 dnevnikih, tednikih ali drugačnih smotrah. To je višek, kateri ga ne navdaja z nikakim ponosom. L’ Humanite z dne . L novembra 1915. dostavlja: «On je pesnik in praktik
obenem. Ni sebičen ali častilakom. 2e nad trideset let je prvi izražal poglavitne rnisli-vodnice današnje dobe. Nerusko cesarstvo je povzelo dvoje spretnih idej od njega.®
Od mnogobrojnih priznanj, izišlih od nrož kakor sonetist Jose Maria de, Heredia ali Jules Clarctie, naj navedem Maupassantovo mnenje: «Močno mi ugajajo verzi, katere ste mi izvolili poslati. Jako so izvirni v občutju, gibki in mogočni v obliki... Preveč imate daru in vaje, da bi vam te ovire delale težkočo.» Romancier in kritik Le Goffic je sodil o njem že leta 1887.: «La Revue de Park je pravkar oživela v la Vie litteraire pod razumnim vodstvom gospoda Leona d’ Orferja. Ta mlada smotra se očividno trudi, da bi opravičila svoj naslov. To vam je nališpana in nakrišpana Parižanka v izbrani opravi, ki urne duhovito kramljati o svojem svetu in svojih vrstnikih Daje nam... navsezadnje l’ Impasse, roman o sodobnih šegah, izpod d’ Orferjevega peresa. Gospod	Leo	d’Orfer	je zelo pariški	duh, potemtakem zelo	skeptičen:	v roman
zanaša	lastne vrline	in lastne hibe.	Začetek Zagate je	jako	bistroumen, pisan
sicer v nekam preeijoznem, a v fino analističnem slogu*.
Dasi se je g. d’()rfer v zreli dobi največ ukvarjal s časnikarstvom, kjer se ie izkazal kot ognjevit, vendar vseskozi obziren polemist, ni verzov nikoli docela zanemaril. Tako n. pr. mi je na mojo prošnjo, naj mi da kako kitico 'z svojih zbirk, da bi jo navedel v svojem članku, izročil z dobrodušno usluž-uostjo še neobjavljen sonet, v katerem obžaluje starost in bolehnost, dočirn uiu je srce še mlado irt bi rado na polje slave. Zaprt v mestni mrak, opeva Junake, namesto da bi drugi slavili njega — junaka, spominjajo se afriških Pojezdov. V tem velikem trenotku svetovne vojne pa nas ljudje žalijo s svo-Juui sumničenji, kradejo nam sloves (morda G. Kahn, žid, ki hoče veljati za edinega početnika simbolistične struje, vse drugo skuša zamolčati?), po vrhu nas teži in tišči misel, da se starci nismo mogli bojevati za domovino! Toda evo vam soneta v izvirniku:
O detresse de l'age et des infirmites!
Sentir un coeur vaillant bondir dans sa poitrine,
Vouloir courir aux chatnps que la gloire illumine,
Et rester relegue dans	1’ombre des citčs!
Celčbrer	les heros au	licu d’etre chante!
Se rappeler l’Afrique et ses lieures divines,
Les cavales caracolant par les collines ...
Et ne pouvoir rien etre apres avoir ete!
Le monde, en ces instants ou son destin se joue,
Marciuera d’ un soufflet terrible sur la joue Ceux qu’ il n’ aura pas vus en armes se dresser.
La gloire ne nous sera pas seule ravie,
Mais encore ce sang quc I’ 011 n’ a pu verser Pesera lourdement sur toute notre vie!
Gotovo vain še zveni v ušesih slikoviti stih o kobilah, ki peketajo navkreber |n nizdol: les cavales caraco/ant par les to/fines, kjer izpočetka trdi glasovi k 'zražajo naporni zagon navzgor, nato pa mehki l zložno ježo nizbrdo.
D’ Orferjeva nesebičnost je kriva, da se je pri njem obistinila Prešernova krilatica: Slep je, kdor sc s petjem vkvarja... pevcu sreča vedno laže, 011 živi, vmrje brez d’narja. Kdor ne goji senzacijonelnega romana-podlistka, oziroma ni prvovrsten pripovednik, mu v Parizu ni ravno z rožicami postlano. Torej bodi Zevaco in Sue ali pa A. France, Barbusse, P. Louys. Presenetila me je pa vkljub temu novica, da je neki založnik ponudil d’Orferju le bornih 250 frankov za ljudski roman. Ko sva se razgovarjala o zetovem potovanju preko velike luže, mi je dobričina namignil:
— Vous savez, c’est une guestion d’argent!
- Uverjen sem, da bo vaš zet premagal vse zapreke, saj je krepak (Fort) in njegova spremljevalka je zlata in železna (or, fer), sem pristavil v šali
Pri vsein tem premore d’Orfcr ogromno knjižnico; zgolj iz kuharske stroke je zastopanih tristo snopičev, skoro vsa kulinarna literatura! Ko mi je naš Protej ob priložnosti zaupal, da tiči v njem veščak-sladkosnedec, sem ga smehljaje nazval Apicija — in takoj je potegnil iz predala za tisk dovršen članek s podpisom «Apicius», kajti kulinarska rubrika pri marsikakem listu je poverjena njemu in svoj čas izda ogromen slovar o vseh užitnih sadežih, z etimologijo, zgodovino, anekdotami in recepti, katere je baje vse sam preizkusil. To je nova plat njegovega bitja; kdor jo pozna, bo dodobra razumel zaključek interviewa pri Fortovi gospe glede njunega ameriškega programa (Petit Journal):
— Kaj bo še pravil Paul Fort?
- Govoril bo o slasteh francoske kuhinje. Ali veste za njegovo zadnjo domislico?
— Povejte mi jo.
- Evo je: «Kar napravi človek, to napravi tudi žival, razen da ne pripravlja svoje hrane. Ali ste že kdaj videli lisjaka, da bi nadeval kuretino z gomoljikami?«
Končavam z iskreno željo, da bi «kolovodja simbolizma« skoraj okreval in se spustil na potovanje po Sloveniji, kakor si je postavil v svoj načrt.
Pregled.
Zunanja politika.	nost Nasprotno, porajajo se težave,
cvFTnvNi pnrnfAi	ki jih poprej ni bilo. Spominjamo
ovtil uvni IULU/.AJ.	samo na konRres jZt0Čnih narodov.
Pogled	na svetovni politični polo-	od boljševikov sklican v Baku, ter
žai kaže	celo vrsto problemov, ki so	na sedanjo obsežno vstajo	v Indiji,
po svetovni vojni deloma akutni, de- Angleži vodijo strastno impcriali-loma so	pa iz n'je nastali. Mnogo	stično politiko v Orientu.	V Cari-
držav je	nastalo na novo, nemške	gradu zapoveduje angleški	general,
kolonije so razdeljene, Rusija za do-	Razne «zarotc» spravljajo s površja
gledno dobo izločena iz «koncerta»,	zadnje vplivne ljudi. Vkljub Konstan-
težišče sveta je občutno prenešeno	tinovemu povratku vodi Anglija izredna Zapad in problemi Dallnega Vz-	no naglašeno helenofilsko politiko.
toka so naenkrat v največji bližini	Grški pes mora čuvati na pragu Le-
novega težišča svetovne politike.	vante. Emir Faysal je kronan za kra-
Razen tega je akutno vprašanje	lja «avtonornne» Mezopotamije.
Bližnjega Vztoka, kjer je vse v no-	Francozi drže Sirijo, drugih inter-
vem stadiju, ko ni dosežena stabil-	esov v Bližnjem Orientu nimajo. Radi
ZUNANJ^ POLITIKA.
bi pridobili zaupanje muslimanskega sveta, ker imajo v svojih kolonijah (Maroko, Tunis, Sirija) 26 milijonov Muslimanov. Sevreska mirovna pogodba je made in Britain. Francozi so spoznali, da delajo v Kilikiji v angleški prid, ne v svoj. Zato je njihov poslanik Franklin sklenil angorski dogovor s 'Turki, v veliko nevoljo Angležev, kakor so le-ti prej kronali iz Sirije izgnanega Faysala v največjo nevoljo Francozov. Angorski dogovor vrača Turkom Kilikijo, rektificira mejo, jim daje železnico, ki vodi v Bagdad. Radi angorskega dogovora je prišlo med Anglijo in Francijo do zelo resnih diferenc, ki bi že bile razbile sporazum, da ni skupni reparacijski interes premočan. Vendar je Francija morala od-goditi izvršitev angorskega dogovora.
Grki sanjajo o bizantinskem carstvu. Napravili so se na pohod proti Angori in so zasedli vso sprednjo Malo Azijo. Grška in Turčija si bosta sedaj držali ravnotežje.
Italija je obdržala Dodekanez, sicer je v bližnjem Orientu brezpomembna. Smirna jej je šla definitivno v izgubo. V S. Jean de Maurienne je sicer Italija s pomočjo Francije dobila Smirno ob-•iubjeno, toda Anglija je znala francosko zaveznico izriniti iz Male Azije. Posledica je bila grško-turška vojna in grška zasedba Smirne.
Mesto tega skuša Italija dobiti vpliv na Balkanu. Iz Carigrada segajo njene Piti v Sofijo, odkoder odhaja orožje v Albanijo. Jadran jej je siguren. Od Pale in Cresa do Sasena drži Italija ob Piein najvažnejše strategične postojanke. V Pešti sc snujejo Karlistične intri-*te- v Bukarešti neka nova romunsko-(Padžarska personalna unija. V beneškem dogovoru je Italija skušala dobiti Politično vodstvo i nad Avstijo i nad Madžarsko ter ta dva soseda spraviti. Koncept je pokvaril Karl, čigar poskus Je izzval mobilizacijo čet Male Antante. ? šopronjskim plebiscitom in sestankom Masaryk-Hainisch je ta italijanski Poskus končan. Konferenca v Por-jorose je uspela le v manjšem delu. Za januar nameravana konferenca «na-'edstvenih držav« v Rimu se morda
m° vrši,a-
Med Jugoslavijo in Italijo še ni spo-aztuna. Rapallska pogodba se ne iz-Peiniuie, dalmatinska tretja cona je še asedena, trgovskega in gospodarskega . ogovora ni. V Albaniji so neprestane oniatije, ki jih netijo italijanski agenti.
Zveza narodov je določila zapadno albansko mejo ter nas pozvala, da umaknemo svoje čete nanjo.
K iztočnemu vprašanju spadajo dalje: Alandski otoki, ki so še vedno sporni med Finsko in Švedsko; poljsko-ruska napetost, ki nikdar ne konča. Mir v Rigi se ne izvršuje, od časa do časa se ponavljajo pogajanja. Gornja Šlezija je razdeljena. Med Romunijo in Rusijo se ponavljajo manjša sporna vprašanja. V Sibiriji so neke bajeslovne vlade, generalski poizkusi itd. Japonci se vmešavajo na vsem teritoriju do Bajkalskega jezera v sibirske zadeve.
Japonska je velesila I. reda z nad-številnim prebivalstvom. (Letni prirastek 800.000!) Ima tudi veleindustrijo in superprodukcijo, ima pereče izseljeniško vprašanje. Razmeroma najrevnejša (po kvoti, s katero je pocdinec udeležen na narodnem bogastvu), ima največji vojni budžet. Ljudstvo je disciplinirano. Pariška konferenca in Zveza narodov sta Japoncem dokaz, da nimajo od Rvrope ničesar pričakovati. Njih politika gre za tem, da si priboVe izključno hegemomijo nad Daln jim Vztokom.
Kitajska je razdeljena na vrsto »avtonomij«, ki nimajo skoraj nobenega stika ined seboj. Samostojne so le, ker nobena država ne privošči drugi velike dedščine. Japonci so bili na potu, da si podvržejo vsaj del Kitajske I. 1894, Pozneje so sledile intervencije vseli velesil, najemninske koncesije (Port Artur, Wejhawei, Tsingtau). Sledila je radi Mandžurije rusko-japonska vojna z mirom v Partsmouthu. V delu Mandžurije iti Mongolije sledi rusko-japonski kondominij do 1. 1914. Teorija «Open 'door» (»odprtih vrat«) je sedaj propadla. Na mesto Rusije stopi Japonska. Taftov konsorcij 1.1917. ni imel uspeha. Po vojni so se končno razni problemi Daljnega Vztoka zgostili v napetost, ki se je polegla še-le na washingtonski konferenci. Njen glavni problem je bil «pacifiški», drugi razorožitveni, tretji za rešitev obče ekonomske krize. Tretje vprašanje je ostalo nerešeno. Prvi dve sta vsebovani vsaj v glavnih obrisih v pogodbi, ki je temelj novemu »Četvernemu sporazumu na Pacifiku«. »Zedinjene države. Velika Britanija, francoska republika in japonsko cesarstvo so se odločili skleniti dogovor v ohranitev svetovnega miru in v varstvo pravic dotičnih inzularnih posestev in dominijonov v Tihem oceanu: 1.) Med-
sebojno respektiranje inzularnih posestev in dominionov v Tihem oceanu. 2.) Če so mnenja različna in se ne morejo diference urediti diplomatskim potom, se skliče konferenca vseh po-godnikov za ureditev celega kompleksa spornih vprašanj. Če bi kdo drugi nastopil grozilno ali agresivno proti po-godniku, se bodo pogodniki med seboj sporazumeli o sredstvih, ki jih naj uporabljajo zajedno ali vsak zase, da bodo odgovarjala položaju. Pogodba velja 10 let in potem dalje z 12mesečno odpovedjo, in obvelja, čim bo od vseh štirih ustavno ratificirana ter ratifikacijske listine v Washingtonu predložene. Takrat ugasne tudi posebna doslej veljavna angleško-japonska zveza. — S pacifiškim problemom bo služeno tudi Kitajski, kjer se vse države odrečejo dosedanjim privilegijem (lastnim poštam, posadkam, najemninam, kolonijam) itd. Oboroževanje na morju bo med Anglijo, Ameriko in Japonsko omejena na razmerje 5: 5:3. Urediti je treba še omejitev pomorskega oboroževanja za Francijo, ki se noče odreči podmornikom, in za katero noče zaostati radi Sredozemskega morja, Tri-politaniie in Eritreje Italija, ki hoče imeti brodovje s Francijo v razmerju 3: 4. Omejitev oboroževanja na kopnem je propadla z motivacijo, da je nemogoča, dokler ni Evropa toliko urejena, da bi bil izključen vsak nov spopad. Urejena še ni srednja Evropa, niti Poljska in Iztočne države (Estonska, Livonska in Letska), niti niso rešena vprašanja Bližnjega Vztoka. Pred vsem pa se še Rusija ni vrnila v družino evropskih držav, marveč leži izven nje, kakor v cestnem jarku, in sc bori s svojo vo,'ko boleznijo.
Vrsta problemov še ni izčrpana. Še so teritoriji, (Sarre), ki bodo čez leta in leta v plebiscitu odločali, komu hočejo pripasti, dalje turške province, kjer se izvršujejo mandati. Končno je tu Egipt. Do I. 1882. je bil pod angle-ško-francoskim kondominijem, od leta 1882. do 1904. kontestiran med Francijo in Anglijo, od 1. 1904. do 1914. od Anglije de faeto okupiran, od I. 1914. pod angleškim protektoratom, I. 1918. upor, 1.1921. negotov sporazum.
Organ mednarodnega reda bi mogla kedaj postati Zveza narodov. Njen vpliv je še-le v začetkih, njena organizacija pomanjkljiva. Zveza narodov je omejena, ker v njej ni niti Rusije niti Nemčije niti Amerike, niti niso dovolj
zastopane male države. Zato je danes Zveza narodov v podrejenih vprašanjih še organ antante, odnosno tiste velesile, ki se je hoče baš poslnžiti. To se je pokazalo doslej v obeh glavnih odr ločitvah Zveze, v jugoslovansko-alban-ski zadevi in v delitvi Gornje Šlezije.
Urejevanje svetovnih diferenc bo trajalo nedogledno dobo. 2e zdavnaj bi bilo na več mestih prišlo do novih vojn, da ne grozi vsled svetovne krize, moralne in ekonomske, svetovna revolucija. Ta čas pa se v cestnem jarku bori samo s seboj Rusija, da s svojim trpljenjem reši v sebi vse probleme z eksperimentom na živem telesu ter tako odreši svet, in se nato vrne v svetovno družino ter jej prinese moralno in politično ravnotežje.
REPA RACIJSKO V PRAŠ AN J H.
Reparacijsko vprašanje prihaja v ostro krizo, ne samo ker se Nemčija upira plačilu, ampak in mogoče v prvi vrsti vsled tega, ker zavezniki niso znali rešiti tega vprašanja, kakor mnogo drugih, ki jih je ustvarila vojna. Njih računi so zidani na podatke izpred vojne. Hoteli so ustvariti v Evropi stanje kakor pred vojno, ne vpošte-vajoč, da je to postalo nemogoče vsled raznih okolnosti tako n. pr. nove razdelitve ozemelj, nestabilnosti v srednji Evropi, zadolženja držav na zunaj in na znotraj.
Marka pada, sedaj bržc, sedaj bolj počasi, toda pada vstrajno. Nemčija se bliža bankerotu. Pada pa marka vsled nerodnosti antantne diplomacije in volje Nemcev samih. Vsaka država lahko poljubno zniža vrednost svojega denarja, ako v tem najde kak dobiček. Bankerot Nemčije ne bi bil ekonomski, ker Nemčija bi ostala še vedno enako bogata, ohranila bi svoje rudnike, polja, tovarne in delavski kapital, zmožen 32 milijard ur dela na leto, nemški bankerot bi bil samo finančen. In pan-germanski krogi si ga žolc, ker bi slom marke imel za fatalno posledico notranjo likvidacijo in anulacijo zunanjih dolgov. Toda kakor kaže \Viesbaden-ski dogovor, večina Nemcev ni vsaj a priori bila nasprotna vsaki reparaciji, bili so pripravljeni vsaj deloma popraviti ogromno škodo, a pod pogojeni, da zahteva antanta to, kar ji lahko dajo, to je delavsko moč in pa produktivne izdelke. Blaznih milijard v zlatu, ki jili zmagujoče velesile zahte-
t
vajo od Nemčije, ji pa ta nikakor ne more dati, ker so zavezniki sramežljivo pozabili, da cel svetovni «stock» zlata ne znaša 226 milijard, tujih deviz 'Pa ji Nemci tudi ne morejo dobiti v takena številu, ker jih jim nobeden noče Posoditi in ker je svetovni trg tako Prenapolnjen s papirnatimi markami, da se jim vse plačuje v lastnem denarju.
Reparacijska komisija je dognala, da bo Nemčija z lahkoto letno plačala tri milijarde, saj je po Helfferichovi izjavi vsako leto prihranila 10 milijard zlatili niark. Pozabili so, da današnja Nemčija ne dosega niti sence predvojne ekonomske Nemčije, ker ji manjka Velik del rudniškega ozemlja in trgovsko brodovje, ogrodje ekonomske sile vsake države. Opirajoč se na to napačno bazo, so sklenili, naj Nemčija na račun odškodnine plača samo eksce-dent budžeta.
Da se temu izognejo, ni bilo treba Nemčiji drugega, kot da spravijo svoj budžet v deficit. To se jim je sijajno Posrečilo, saj izkazuje proračun za leto ‘922. šest milijard dohodkov proti 165 jnilijardam izdatkov. Ta tendenca se lahko spozna iz davčnih obremenenj, Različnih držav, Nemčija ima 60 milijard dohodkov na 60 milijonov prebivalcev, Francija 20 milijard frankov na «8 milijonov prebivalcev. Velika Britanija 844 milijonov funtov na 48 milijonov prebivalcev. To je, da nosi vsak Prebivalec Nemčije 1000 mark letnega davka, Francoz 4000 in Anglež 8000 niark. Tako, se Nemci izvijajo vojnim obvezam in Antanta bo gledala vso ‘° igro brez moči, dokler se ne bo odločila za revizijo vse reparacijske Politike, in s tem za mednarodni nastop proti mednarodni gospodarski krizi.
NOVA NliMČIJA.
Na novinarskem kongresu v Splitu f septembru je med sejo stopil v dvojno nemški publicist Herman Wendel. alf/1 dyorana je počela ploskati in ga aklaniirati, predsednik ga je navdušeno Pozdravil, kakor da prihaja oficijelna 'lenost posebnega značaja, ali pa vsaj Angliste Gauvain.
,.SP. Herman VVendel pozna našo ^etnijo skoraj bolje, ko mi sami, našo Rodovino, našo književnost. To je °dno ponavljajoči se slavospev, ki se Poje. Dobro, priznamo. Tudi Luigi orzini je za ogromno vsoto denarja.
ki mu jo je plačal «Corriere della Sera», prepotoval vso Sibirijo — prvi evropski žurnalist — pa vendar nisem čul, da so ga Sibirjaki proglasili za sibirskega svetnika. Ali naj vsi nemški žurnalisti žive od tega, da se razburjajo nad visoko nemško vojno odškodnino, ali pišejo o avstrijski bedi ali gornješleskem vprašanju? Razume se, da se najdejo bistre glave, ki se lotijo novih problemov in za gotova vprašanja, čim manj so obdelana in znana, tem lažje zadobe glas prvega strokovnjaka — žurnalistični monopol. Nemčija ve o nas in naši zemlji malo, a interesiramo jo. Kdor nas in naše razmere prouči, in svoje znanje spretno žurnalistično izrabi, postane strokovnjak za našo državo, kar pomeni mastne honorarje in mogoče celo po-slaniško mesto v Beogradu — ali vsaj nado nanj. To so, trezno posmatrano, Herman VVendlove zasluge za nas. Zasluge, ki si jih je pridobil pri nas za Nemčijo, so malo večje.
Veliko število naših dijakov, ki študira v Franciji, Švici in Češkoslovaški, bode Nemcem in njihovim univerzi-tetam, ki so bile do pred par leti naša Meka, v oči. Čisto prav! Kjer preživi človek najlepša leta svojega življenja, univerzitetska, kjer načrpa znanstvene osnove za bodoče delo, za to zemljo ima vedno neko sentimentalno privrženost, tej mentaliteti ostane vedno, vsaj donekle zvest. Tu je H. VVendel zastavil svojo moč. S pomočjo slovenskega univerzitetnega profesorja v Frankfurtu, ki pač že predolgo živi v inozemstvu, da bi mogel presojati politične potrebe svoje domovine, je osnoval «Nemško-jugoslovtensko društvo« s ciljem, da se Nemci in Jugosloveni med seboj spoznajo in z namenom, privabiti čim več mogoče naših dijakov v Nemčijo. Omenil bi še, da je H. VVendel stalni korespondent »Frankfurter Zeitung«, glasila nemške poren-ske industrije. Res že čujem, da potuje s H. VVendloin neki tajnik Slovenec, ki študira na frankfurtski univerzi.
Kdo je Hugo Stinnes, kakšna je njegova finančna in politična moč danes v Nemčiji, to vsakdo ve. Poprijel se je stare Bismarckove doktrine, da leži moč Nemčije na kontinentu in ne na morju, kakor je sanjaril Viljem. Stinnes se pregovarja z ruskimi boljševi-škimi zastopniki v Berlinu, pod Stin-nesovim vplivom se ves nemški mlajši svet grozničavo uči ruski. «Kapital je
internacionalen in neodvisen od politične moči», je Stinnesova ideologija; brez bajonetov hoče osvojiti Nemčiji Rusijo.
A Bismarckov je tudi izrek, da sega nemški meč do Trsta; njegovi učenci so rekli: do Bagdada. Moremo li misliti, da je geslo, ki je vodilo Nemčijo zadnja leta: »Mitteleuropa« in «von Berlin bis Bagdad«, danes pozabljeno? Ne; samo taktika Nemčije se je spremenila. Kar je pod cesarsko Nemčijo delal nemški poslanik v Beogradu, Sofiji in Carigradu, rožljaje s sabljo, to dela danes Stinnes, skromneje, neopaženo.
Šepeta se že o Stinnesovih agentih, ki pregledavajo južnosrbske rudnike, govori se o nekem zagrebškem listu, ki je v Stinnesovi mezdi, pripoveduje se o Stinnesovih markah, ki delajo v zagrebških bankah. Zopet čutimo «Drang nach dem Osten«.
Pride mi na misel, da mi je pred par dnevi pripovedoval neki gospod, ki je prišel ravno iz Sarajeva, da je srečal M. VVendla v veži hotela in vprašal portirja, kdo da je to. Portir je v svoji nevednosti rekel: «Nekdo mi je rekel, da je Stinnesov agent.« Pozneje se je izkazalo, da je to velika pomota; bil je M. Wendel, veliki naš prijatelj.
Spominjam se neke slovenske brošure, ki so jo naši delegati delili v Parizu med delegacijami mirovne konference, v kateri se naglasuje, kako važnost ima Jugoslavija za stvar antante, kot jez med Nemčijo, Balkanom in Adrijo. Kaj res vse pozabimo? Ali smo res tako nezreli otroci, da nas more celo oni narod, ki je bil naš sovražnik, od kar pomni naša zgodovina, ki se je boril pet let zato, da uniči Slovanstvo, kot je izjavil njegov kancelar sam, zopet pridobiti	s par
pohvalnimi besedami, s tem, da neki njegov	žurnalist	slučajno ve,	da	je
živel Vuk Karadžič in Prešeren? Cc ve to bolje ko mi sami, — tem slabše za nas.
Kaj	moramo	še pretrpeti,	da	se
bomo končno vendar spametovali?
Buzanec.
REKA IN JUGOSLAVIJA.
Reška «La Vedetta dTtalia« je priredila anketo o gospodarskem položaju Reke za bližnjo bodočnost s posebnim ozirom na gospodarske zveze Reke z inozemstvom. Češki generalni konzul	v Trstu,	g. Jan Šcba,	se	je
udeležil te ankete z naslednjimi izvajanji, ki so dovolj zanimiva tudi za nas: ,
Češkoslovaška je eminentno indu-strijalna država, ki poseduje skoraj 70 % celokupne industrije nekdanje avstro-ogrske monarhije. Češka je zato po večini eksportna država. Ker Češka nima lastnega dostopa do morja, se mora posluževati inozemskih pristanišč. Ob sedanji draginji mezd in drugih stroškov produkcije se eks-porterji poslužujejo seveda le onih transportnih sredstev, ki so najcenejša. Brodarstvo po Labi nam je sicer skoraj vedno na razpolago, brodarstvo po Donavi pa še ne funkcionira kakor treba. Češka sicer že zida potrebne donavske luke, in zlasti Bratislava obeta, da postane eno največjih podonavskih pristanišč za naš cks-port.
Po stari trgovski navadi se poslužuje del češkega eksporta v Lcvanto še jadranskih luk in v bodočnosti pojde tok blaga preko Jadrana tudi v Rusijo. Nekdaj je Avstrija s svojo tarifno politiko popolnoma izključevala Hamburg, tako da je šel ves avstro-ogrski transport čez Trst ali Reko. Za isto pot mora sedaj češko blago skozi tri različne države in njih pzem-Ije. Te države pa s svojo tarifno politiko ne podpirajo Trsta v toliki meri, da bi severne luke za Češko ne bile še bolj prikladne. Vrhutega so v severnih lukah radi velike valutne razlike lokalne pristojbine mnogo ugodnejše, nego v južnih. Hamburg je danes najhujši konkurent Trstu.
Češkoslovaška vlada je poskusila, kako bi obrnila češki tranzit v Trst. V to svrho je zaključila razne dogovore. Na svojih lastnih železnicah je uvedla takozvani jadranski tarif, ki je za okroglo 30 % cenejši od običajnih domačih čeških tarifov. Ta tarif velja tudi za progo Št. Pctcr-Reka in za ves blagovni tranzit, n. pr. za blago iz Poljske.
Vlada je poskusila izvažati za lastni račun izgotovljene izdelke in surovine preko Trsta. Povratek k nevezani trgovini je pa moral znižati vpliv vlade. Trgovina se mora sama gibati v potih, ki si jih sama izbere kot najboljša. Zato se danes že znatno opaža, da pada češki prevoz v južne luke in da se obrača češki transport v Hamburg. Trst ne bo mogel tekmovati,
DOMAČA politika.
dokler ostanejo tarifni pogoji nepo-voljni.
Glede Reke žalibog nimam statističnih podatkov, ker je del današnje Češkoslovaške bil nekdaj avstrijski, drugi del pa ogrski. Vrhutega poprej Češkoslovaški eksporterji niso pošiljali naravnost, marveč čez Dunaj, in blago ie bilo vpisano kot avstrijsko ali ogrsko. Dognati sem mogel le, da je nekdaj šel čez Reko velik del tekstilnega blaga, papirja, lesa, lesnih izdelkov in sladkorja. Reški trgovec pa je Pošiljal na Češko vina in različno prekomorsko kolonialno blago. Vrhutega J® prehajalo Reko mnogo tujcev iz Češke za današnjo, ker je v tujski Industriji investiranega mnogo češke-Ka kapitala.
Za bodočnost bo odločilno, kako dolga bo za razne vrste blaga transportna vožnja na Reko. Pogled na karto nam že kaže, da je pot v Trst boljša za produkte Češke in Moravske, in da je Reka prirodna luka Slovaške in Prikarpatskaje Rusi. Slovaška nudi še bogate industrijalne možnosti, zlasti v lesni industriji. Slovaški lesni izdelki bodo tudi najvažnejši češki eksportni predmet za Reko. Upajmo pa, da bodo tudi tekstilije ter češko steklo in porcelan zopet našli svoji- ?*aro P°l k trgovskim prijateljem na Reki. Zveze bodo kmalu vzpostavljene in bodo dovolj ugodne, ker je češkoslovaška pred kratkim sklenila ^elezniški dogovor z Madjarsko. Dostop do Reke je pa mogoč edinole Pfeko .(ugoslavije. Zadržanje Jugo-• ayije v železniških in tifrifnih vpra-'aniiii je zato za Reko največje važ-nj !'• Ker je imtdjarska krona zelo t), ka, je prevoz po madjarskih želez-t c?n zelo po ceni. Odločilni so zato arifi avstrijskih in jugoslovanskih že-jS*nic. Bodoča prekladališča za Reko i„ . seveda prometni središči Komorn m Bratislava.
n ?! ie v tem oziru nekoliko bolj ^°dvisen, ker ima zvezo s Češko tu-nov-0- Krbiž in v bodočnosti tudi po železnici brez Predel, torej izven
mit0*5'1 ?iv’ 'c (>(l tranzitnega pro-ra svojega zaledja. Ta promet mo-rovV0C^no uPorabliati stotine kilomet-slav gos!°vanskega ozemlja. Jugo-tev * pa namerava pravkar dogradi-ra . stranske linije iz Kočevja v Mo-‘Ce ter s to dvajsetkilometrsko
progo zvezo svojega glavnega industrijskega Ozemlja z Reko. S tem postane jugoslovanski vpliv na reško trgovino še mnogo večji. Za Reko bi bilo to zelo žalostno, če bi ne mogla skleniti z Jugoslavijo ugodnih pogodb.
Domača politika.
USTAVA, PARLAMENT, KRIZE, OPOZICIJA IN KORITA.
V domači politiki ni opažati bistvenih sprememb. Kakor je svoje stališče formulirala «ppozicija», izvirajo vse nesreče iz ustave. Ustava pa je sklenjena po načelu večine, brez sporazuma s «Hrvati» in «Slovenci». V kratkem bo sledila «parcelacija» Hrvatske in Slovenije na ljubo «centralistorn».
Nasproti tej trditvi pa se ugotavlja: V krfski deklaraciji, v «privremenim uputama* Narodnega Viječa ter v sporazumnem aktu zjedinenja 1. decembra
1918.	je utrjena parlamentarna monarhija. V konstituanti sklenjena ustava je bila končno sprejeta z večino glasov, ker je opozicija sporazum odklonila in vstrajala. na svojem diktatu. Ustava je torej sprejeta po načelu parlamentarne demokratične države, ki se ne more podvreči diktatu manjšine. Formula o «Hrvatih* in «Slovencih» je fikcija. »Parcelacija* je politična značnica («Schlagwort»), ki pa ne pomeni ničesar. Upravne oblasti so po vladinem načrtu gospodarske in teritorijalne jc-dinice, zaokrožene tako, da se vpošte-vajo vodovja, gorovja, prometne zveze sedanjosti in neposredne bodočnosti, gospodarski centri, obenem pa plemenske občutljivosti in tradicija nesrečne zgodovine. Razdelitveni načrt je kompromisen. Samoupravni zakon (načrt) pa daje oblastem tako široko samoupravo, da je najbrže nobena oblast ne bo mogla v doglednem času izčrpati.
Po sprejetju ustave so skupine opozicije izdale parolo ustavne revizije. Proti koaliciji radikalcev, demokratov, slovenskih samostojnih kmetov in Muslimanov se je poskušala pod vodstvom Protiča, Korošca in Radiča koalicija reakcije, ki pa ni uspela. Nastale pa so tri nove prigodne formacije, Dri radikalcih opozicionalna struja, ki je izsilila vladno krizo, dokler se nasprotja niso poravnala na radi-kalskem strankinem kongresu, dalje v Sloveniji za občinske volitve reakcio-
narna koalicija klerikalcev, socialistov in tak^minih narodnih socialcev (ki so si skupaj nadeli ime »socialistične* koalicije!), na Hrvatskem pa «Hrvat-ski blok» brez klerikalcev, z Radi-čevci in Frankovci vseh nians.
«Hrvatski blok» je glavna bojna četa vseh onih, ki hočejo «revizijo». Pogoltnil je tudi množico komunistov, katerim je soroden po svojem liili-jazmu in demagogiji. Njegov organ «Hrvatska misao* je v štev. 47. od 26. novembra jasno, precizno in točno opisal bistvo «revizionistov»: «Kada stranke Bloka ne bi ništa drugo uči-nile nego to, što su stvorile legalnog predstavnika hrvatskog naroda, več su mnogo učinile. Ali Blok je posti-gao i mnogo više. Neka uprtaju gosp. Pašiča, koji je doživio čitavi niz ne-uspjeha 11 vanjskoj poiitici, koliko ic tomu doprinijelo držanje legalnog prest avnika hrvatskog naroda. Neka upi-taju g. Kumanudija, koliko je politika Hrvatskog Bloka djelovala na njegove neuspjehe kod pot ražnje zajma; koliko na ncuspjelie oko podizanja valute!'»
Izkratka: V Bloku je močna struja, ki je izrecno in zavestno protidržavna in ki posnema delo dunajske mafije ter vrši politično sabotažo Jugoslavije. Kolikor je mogoče soditi, spadajo k tej struji Radičevci, Frankovci in oni blokaši, ki so bili prej pri komunistih. Podporo pa prožijo tem ljudem vsi oni, ki širijo o jih teorije o majori-ziranem hrvatstvu in slovenstvu, o legalnosti odpora proti «srbski hegemoniji«, o potrebi revizije ustave itd. Poleg Bloka spadajo k podpornikom in «potuhodajnikom» stranke slovenske «koa!icije», od katere je le »Naprej« imel te dni pogum končno povedati, da je misel na ustavno revizijo danes škodljiva in da. je najnujnejše potrebno, da se pred vsem izvede upravna organizacija države.
Temu spoznanju se žal ni mogla priključiti skupina okrog «Slov. naroda«. ki je naenkrat pričela časopisno agitacijo za eno oblast v Sloveniji, dasi je takšna zahteva po ustavi nemogoča.
Okrog tega političnega vprašanja se torej sučemo, ne da bi se mogli odlepiti od njega in se lotiti nujnejših pozitivnih nalog. Zdi se, da bo še enkrat mladina morala dvigniti klic po podrobnem pozitivnem delu, kakor je to storila ona generacija, ki ima po-
leg srbske armade glavno zaslugo, da je prišlo do narodnega ujedinjenja.
Kulturno delo je v dobah političnega nastajanja navadno soodločujoč faktor. Pri nas ne. V Sloveniji nam kulturni delavci niso ustvarili niti mehanizma za izmenjavo knjig itd. s Hrvati in Srbi. l/vestna skupina kulturnih delavcev pa se je izrecno priključila reakciji in jo podprla z novo iznajdbo, z «demontiranjem Slovenstva«. Zal nam iznajditelji niso povedali kdo hoče demontirati, kdaj, s čim in kako. Toda dovolj je trditev. Slično je mislila ista skupina, ko je zagnala krik, da se hočeta odpraviti dve fakulteti z univerze v Ljubljani. Ko se je krik polegel, sc je izkazalo, da so kapitolske gosi graknile brez vzroka, ker (ialcev nikjer ni bilo!
Za celotno sliko političnega dela v Sloveniji je še potrebno, da omenimo vzorno politično terminologijo »Straže«, «Slovenca» in žal toliko drugih novin. Ce sodiš po njih, je poštenost (da o taktu ne govorimo) sploh izumrla in po naši zemlji se sprehajajo samo še «koritarji», grabežljivci, korupcionisti. Vsak političen nasprotnik načelno spada v to kategorijo. Čemu torej nove volitve?
Kultura.
PETNAJST LET LOČITVE.
Vsaka država pride do časa, ko postane razmerje med njo in cerkvijo akutno. Politično borbo spremljajo tedaj razprave, ali je ločitev potrebna ali škodljiva.
Francoski publicist George Avenel ie v «Revue de Deux Mondcs* priobčil pregled o položaju katoliške cerkve v Franciji po petnajstih letih ločitve od države. Kristus je v premnogih slučajih povedal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in s tein postavil prvo razliko med nebeškim in zemeljskim carstvom. V njegovi dobi je bila politična in cerkvena oblast neločljiva. Veliki duhoven je bil obenem tudi voditelj židovskega naroda. Tekom treh stoletij je cerkev preganjana, in se drži te dogme. Svoboda veroizpovedi, dovoljena s Konstantinovim ediktom leta 313., je trajala malo časa, ker je rimsko cesarstvo kmalu začelo preganjati pagane. Agonija pa-ganizma in pa spori v cerkvi sami so
dovedli monarhe do tega. da so čuvali nad tedanjim redom, predsedovali cerkvenim zborom in pazili nad izvršitvijo izdanih odredb. Iz kumula-cije teli dveh oblasti v vladarjevi roki je nastala teokracija tedaj, ko je cerkev direktno vladala ljudstvu, oziroma klerikalizem, ki sc ie posluževal drž ave, da podpira njene dogme in sili izvrševati njene zakone. Misel ustvariti ali favorizirati versko enoto države s pomočjo • sile, s katero ta razpolaga, pa ni napredna in vsled lega tudi ne krščanska. Kajti krščan W moral biti že po definiciji sami najnaprednejši človek; 011 mora z vzgledom in besedo razširjati resnico, in če bi lahko s samo enim udarcem sile spreobrnil ves svet, nima pravice zadati tega udarca. Vendar faktično in zgodovinsko se postopanje cerkve da Popolnoma razumeti. Ali naj odkloni triumf, ki bi zagotovil «kraljestvo Gospodovo	na	zemlji«? in tako	sc	ni
nobeden spodtikul, ko je videl državo intervenirati proti heterikom iti disidentom.	Od	4. stoletja pa do	Napojena I.	ni	bilo posebnih variacij	v
razmerju cerkve do države. Napoleon I. je še rekel, da ima država slabo avtoriteto, ako se nahajajo na ntenem teritoriju organizacije, ki imajo velik	vnliv na ljudstvo, in	če	ti
'Judje ne spadajo v območje vlade.
bojazen je dolgo časa zavlekla fazdor. Toda zmotili so se. Ločitev je oj začetka varala vse. bodisi one, ki so m povzročili, kot one, ki so jo “Peli. Kaže nam, da ie državna moč rovritako nesposobna, da razkrist-lani vernike, kot ie bila svol čas, da ’{atehiziru svobodomislece.
Duhovništvo, ali je pri tem trpelo, ?*' ie kaj pridobilo? Razlikovati nam jjn treba v tem slučaju duševni in materijehu položaj. Bili niso niti v Prejšnjem režimu bogati. Ko je dr-zuva odvzela še ono majhno pod-R°ro. so bili popolnoma brez sredstev, vendar, ako je vlada mislila, da jih JJ.jjone z lakoto, ni dosegla svojega 'ha. Slabi izgledi v materijclnem stani s° res pOVzročili v začetku velik tnmec .v rekrutaciji duhovništva in m vojska je napravila velike vrzeli ned mladim duhovništvom. Toda, ko več škofovskih oblastev v zadnjih s mesecih pozvalo pažnjo vernikov od . iZ0- rekrutacije, so se mladeniči m Zadnje statistike poročajo, da ret ? s*a'no narašča. Da odpomo-f0 težkemu stanju, so se organizi-
rali takozvani fondi za bogočastje. To so prostovoljni prispevki, ki jih duhovništvo pobira pri podrejenem prebivalstvu. Ker pa so ti prispevki v različnih škofijah zelo različni (variirajo od 130.000 do 700.000 frankov), so se ustanovile meddiecezanske blagajne, kamor polagajo bogatejše škofije preostanek. Na podlagi te organizacije je današnje francosko duhovništvo v materijclnem oziru na približno isti stališču kot pred ločitvijo. Najnovejša statistika izkazuje 81 škofii s kon-kordatskimi dohodki, 17 z 850 franki, 73 s 750 in 10 z manj kot 600 franki, torej je samo majhen odstotek duhovnikov, ki je pri tej izpremembi utrpel res znatno škodo. V drugem oziru pa kaže cerkev na Francoskem po ločitvi znaten napredek. Pariz’ in njegova okolica sta bila v vsej Franciji kraja, kjer je bil ta napredek največji. Ud tedaj, ko je izgubila katoliška cerkev juridično osebnost in s tem pravo posesti, se je sezidalo v Parizu sarnetn na novo 54 cerkev, t. j. 259f)iii povišek.	,
Tudi v dušnem oziru je ločitev mnogo več koristila kot škodila. Po-•globila je zvezo med duhovništvom in verniki, s tem da -je to pri pobiranju prispevkov za religijozni fond prišlo mnogo več v stik in prodrlo med ljudstvo. V duši velikega števija, ki je zamerilo duhovniku, da ima orožnika zase, je postal isti manj nepriljubljen, ko je postal njemu enak državljan. Ta zveza med duhovniki in ljudstvom je manjkala v prejšnjem režimu in tu je ležala vrzel vseh težav.
Kako je vplivala separacija na katoliško prebivalstvo Francije? Na vsak način nam je treba vedeti, kak je bil položaj cerkve na Francoskem pred ločitvijo, ker ako hočemo' ceniti izgube, moramo dognati, kaj smo ime-
li.	Tudi moramo pomisliti na to, da zunanja pobožnost nima vedno enake cenilne vrednosti na notranje stanje vesti. Stare statistike štejejo med katolike vse ljudi, ki so se v slučaju, da niso niti protestanti niti judje, ofici-jelno javili kot brez konfesije. Po tej statistiki je bilo v Franciji 98 %■ katoliškega prebivalstva, vendar so te številke zelo varljive, ker sedanje razmerje med krščenimi in nekršče-nimi se giblje med polovico in tretjino prebivalstva. Slednjič, ali že zadostuje sam krst, da se šteje neki človek med efektivne katolike?
V neki škofiji z 240.000 prebivalci, ki ni bila na glasu kot prav goreča, je škof vprašal ob separaciji, ali žele še ohraniti duhovnike, jih je samo 10.000 odgovorilo negativno. Toda od teh, ki so se teoretično priznali za katolike, koliko je število takih, ki vestno izpolnjujejo cerkvene dolžnosti? V splošnem se opaža, da je število ljudi, ki se drže cerkvenih predpisov, zelo različno v raznih pokrajinah Francije. V eni škofiji vlada mlačnost, v drugi gorečnost. Na za-padu v stari "Bretaniji se nahaja pet departementov, ki so posebno pobožni, dalje Die, Mahon v Vosgih so kraji, kjer hodi 95 % prebivalstva k maši in dve tretjini k velikonočnemu obhajilu, Belev, kjer dva od treh moških in štiri od pet žensk opravlja velikonočno obhajilo, kjer ni več kot štiri do pet civilnih porok in 40 ne-krščenih med nad 320 novorojenimi. V velikem nasprotju s terni so škofije Blois, Langres, Sens, Proyes v Cliam-pagni, kjer sicer ne vlada verska sovražnost, aitjpak. popolna brezbrižnost. V teh škofijah se smatra že za uspeh, če jih pride k velikonočnemu obhajilu 600 od približno 55.000 v vsaki škofiji. Pa ne samo različne diece-ze se razlikujejo v stopnji religioznosti, celo v eni in isti škofiji žive na majhno razdaljo ljudje raznovrstne mentalitete. Tako n. pr. v Poreuse, kjer v nekih župnijah vsi, v drugih zopet nobeden ne izvršuje cerkvenih dolžnosti. V Flandriji izkazujejo mnogo večjo gorečnost poljedelski kot pa industrijski kraji. Brez dvoma je tudi, da je v splošnem število vnetih pristašev vere večje med ženskim kot pri moškem spolu, vendar to ne velja povsod, zlasti pa ni razmerje med obema spoloma povsod isto. Iz te verske geografije lahko posnamemo, da je dežela pobožnejša kot mesto, revni kraji bolj kot bogati, kmetje bolj kot delavci. Ali naj iz tega tudi absolutno sklepamo, da je evangeljski bog izključno kmetski, da ugaja bolj gori kot dolini, nfanj vinskim kbt živinorejskim krajem, da ie ustvarjen za človeka majhne izobrazbe in socialne vrednosti, majhne duševne neodvisnosti. da ne ugaja več meščanom? To bi bilo popolnoma napačno in sedanje gibanje-katolicizma dokazuje čisto nasprotje. 2e dolgo časa je vladalo brez-verje v mestnih centrih, toda bilo je
v prejšnjem režimu maskirano, vsled skrbnega varstva in volje državne oblasti. Bodisi na deželi ali v mestu je po izjavi vseh pristojnih oblasti ta padec verskega čuta mnogo starejši kot republika 1. 1870. V zadnjih 20 letih pa je opažati neko probudo v verskem življenju, in danes se je še posebno čuditi, da se ta vznos kaže najbolj v mestih. Prikazuje se v ustanavljanju mladinskih patronatskih društev, različnih kongregacij, naraščajočem prisostvovanju moških pri nedeljski službi božji in to celo v krajih, kjer je vladala dolgo časa sovražnost do cerkve. Razne ordinarijatske objave so edine v ugotovitvi tega gibanja, ki sc javlja v vsej Franciji, in ki	ga	po krivici	označujejo	kot po-
sledico vojne. V Senski katedrali jih gre 75.000 k velikonočnem obhajilu v primeri s 35.000 pred desetimi leti. v Baceru 40.000, kjer ni hodil prej skoro nobeden. Znani orleanski nadškof Fupanloup je svoj čas potožil, da odgovarja bogu za 350.000 ljudi, od katerih jih je samo 45.000 ki izpolnjujejo svoje verske dolžnosti: dandanes je to število narastlo nad 100.000. in po poročilu današnjega orleanskega škofijskega ordinariata je število izdanih hostij 4krat večje kot začasa ing. Fupanloupa. In ker tudi ne moremo trditi, da bi francosko prebivalstvo imelo kake inatcrijelne koristi od	tega, nam je	pač treba	sklepati,
da	je	to gibanje	spontano.
Avenelova anketa se ie razprostrla na	67	škofij. Po	zbrani statistiki je
razdelil on te škofije v tri grupe: 1.) pobožno, 2% po številu, kjer večina žensk hodi k maši in pohaja k velikonočnem obhajilu, in ena polovica moških hodi k maši in ena četrtina k obhajilu; 2.) mlačne, kjer tudi večina žensk hodi k maši in ena, polovica k obhajilu, toda samo ena tretjina moških hodi k maši in samo 12 % k velikonočnem obhajilu; 3.) brezbrižne, kjer prebivalstvo ne izvršuje svojih verskih dolžnosti. V teh škofijah ljudje največ ne hodijo k mašam, vendar jih je pa še mnogo, ki dajo svojo deco krstiti ali se drže cerkvene ženitve, odnosno pogreba.
Ako temu primerno pogledamo od vseh 34 milijonov Francozov tiste, ki pridejo v poštev, jih je okroglo r10 milijonov brezbrižnih in okroglo 16 milijonov, ki več ali manj izvršujejtf cerkvene predpise.
Filozofija.
K UŠFNlCNIKOVEMU «UV01)U V FILOZOFIJO».
Kot nekak uvod v daljšo recenzijo istega dela, ki jo priobčim na drugem mestu, hočem v naslednjem na kratko označiti glavne temelje sodobne ško-'astike, s katerimi tudi pričujoča knji-Ra stoji in pade.
Problem spoznanju: Spoznavanje temelji školastiku na svojevrstni sličnosti med aktom in predmetom spoznavanja. Cognitio fit per similitudinem cogniti in cognoscente. Da pride do tega razmerja, mora subjekt (duša) s spoznano rečjo stopiti v vzročno razmerje; odtod izrek; Veritas a re causatur. To kavzalno vplivanje ob-lektta na dušo zapušča v njej kot “trpnem razuinu» čutno psihično sliko (species- sensibilis) objekta, od katere sc Potem «dejavni razum» (intellectus agens) potom abstrakcije povzpne do prigovarjajoče nadčutne slike (species mtellegibilis) objekta. Sele ta nadčutna slika (pojem!) stori objekt razumu dostopnega, in sicer tako, kakor stori ‘Uč n. pr. barvo dostopno očem. je razumljivo, zakaj školastik trdi, da se 'Jaše spoznavanje pričenja s čutnim in da lezi resnica v viemaniu razuma z rečmi. Veritas est adacciuatis intellec-tus et rei. Le na najvišji stopnji, namreč v sferi najsplošnejših logičnih napel. Posluje duh takorekoč sam iz sede, ker mu je zgolj logično mišljenje Prirojeno. čeprav se more tudi takšno mišljenje faktično v njem vršiti e v j[vezi z izkušnjo. Radi tega aprijor-dega značaja logična, načela tudi niso vec posredno dokazljiva in temelji nnh veljavnost nazadnje v bogu kot jdsolutnem bitju, ki pomeni hkrati dentičnost mišljenja in bivanja. — -adnii kriterij resnice je pa školastiku Jtzvidnost (evidentia). ki nastopa ob-enem kot neobhodni pogoj za maksi-■A’‘dno izvestnost (certitudo) trditev. • ».dem naj ta razvidnost torej obstoji, vn? tik točno ne pove in iz umlji-111 razlogov ne more povedati; na-'esto točne definicije razvidnosti se Poslužuje školastik le metaforičnega Psovanja, n. pr. tistega znanega vka, da «duh vidi resnico in vidi, Ud ><> vidi«. —
v ' r°blem sveta. Vse, kar nahajamo svetu, ie prigodno, t. j. takšno, da ni- n(irS' v se*d ""hiosti svojega tovarn- Ker je torej bivanje sveta v vseh
njegovih delih in zato tudi v celoti le relativno, ki nima razloga v sebi, mora ta razlog, ker svet vendar de faeto biva, ležati izven sveta, v bogu kot onem bitju, ki edino že na sebi nujno biva in katero le more biti^zadosten razlog za eksistenco sveta. To sledi osobito še iz te okoliščine, da tudi kavzalna vrsta ne more iti in infini-tutn nazaj, ker bi v tem slučaju stali pred vrsto dogodkov, izmed katerih nima noben razloga v sebi, kar velja torej tudi za celotno vrsto teh dogodkov: protislovna pa je eksistenca vrste, ki nima razloga za svoje bivanje ne v sebi ne izven sebe. Torej pa pridemo, če le priznavamo eksistenco kateregakoli sveta — izkušnja pa jamči za tako eksistenco — nujno do boga kot zadnjega razloga iz vzroka za. vse. kar v vsakdanjem smislu besede brezdvomno eksistira (kozmolo-gičen dokaz za eksistenco božjo).
Problem dobrega in slabega. Na ta način dognana eksistenca boga pa utemeljuje školastiku tudi v zadostni meri razliko med dobrim in slabim (bonum — malum). Bog zasleduje s tem, da je povzročil svetovje, svoje smotre, ki so obenem edino objektivno merilo- za pravilnost alf nepravilnost naših dejanj in nehanj. Dobra so ona naša dejanja in nehanja, ki soglašajo s smotri božjega stvarjenja, slaba pa ona, ki tem smotrom nasprotujejo. Da moremo takšno soglašanje spoznati in se po tem ravnati, nam je vcepil bog vest (consclcntia). ki nam kaže, kaj bogu dopada in kaj ne. Kar je tukaj načelne važnosti, je torej to. da vključuje za- školastiku vse etične ali moralno dobro in. slabo že pojmovno nekak odnošaj do boga kot edinega in zadniega moralnega zakonodajen. V tem leži tista znana lieteronomila ško-lastične e(ike, ki ne bazira na našem lastnem spoznanju, kaj je dobro, kaj slabo, temveč ki nas glede tega spoznanja že v principu dela odvisne od — božjih smotrov, ki jim že kot takim pripada značaj absolutno dobrega. V smislu te etike katerakoli naša dejanja in nehanja niso že na sebi dobra ali slaba, temveč dobe ta značaj Ie z ozirom na njih orisano soglasno ali nesoglasno razmerje do boga. Nujna konsekvenca te etike ie seveda ta, da bi tisti, ki iz katerihkoli razlogov ne more priznati n. pr. omenjenega ko-zmologičnega dokaza, tudi nikakšne etike ne mogol in ne smel priznati 2e vsakdanji človek bi pa prej pač
menil, da spoznanje dobrega ali slabega ne more biti odvisno od spoznanja — boga. kakor tudi spoznanje n. pr. da 2 X 2 =4, da živim ... na sebi ne zahteva nikakšnega spoznavanja neke božje eksistence.
S tem sem čisto na kratko orisal le one tri najglavnejšc točke stare in moderne školastike, ki jih z najboljšo voljo ne morem pripoznati. Razloge, ki me ločijo tukaj od školastike, bom pa mogel navesti šele v prihodnji recenziji Ušeničnikovega «Uvoda». F. V.
Med revijami.
The Quarterly Review, oktobrski zvezek, prinaša ined drugim Garnetov esej o Čehovu in njegovi umetnosti, Dillonov članek o dveh ruskih državnikih (Witteju in Izvolskem, o priliki njunih pravkar izišlih spominov) ter članek prof. Pavla Popoviča in dr. Jovana M. Jovanoviča o naši kraljevini (Tri — une Kingdoin, «Trojedina kraljevina«, političen in gospodarski pregled. Članek ima dober namen in ga bo morda tudi dosegel, kajti Angleži o nas ne vedo nič, zato jim je tudi vse-jedno, ali je informacija v podrobnostih točna ali ne. Smer informacije je pa v tem članku takšna, da se moramo ž njo strinjati, saj pobija razne defetistične sklepe, ki jih na temelju našega notrauje-političnega stanja širijo o nas razni ljubi prijatelji. Vendar pa smer sama še ne upravičuje pred nami samimi obeh avtorjev, ki ne poznata niti zgodovine našega narodnega uje-dinjenja, govorita n. pr. o nekem zasedanju Narodnega Viječa v Zagrebu na dan 1. decembra (!), dalje o nekakšnem deželnem zboru ljubljanskem, o tem, da so vsi Nemci glasovali s komunisti (pri volitvah v konstituanto) itd. -vse te neresnice v eni najuglednejših angleških revij o nas! Če se to godi «na zelenem lesu«, potem res ne vemo, kaj naj rečemo, in od koga naj zahtevamo, da informira inozemstvo.
The Forthnigtly Review. Novembrski zvezek ima celo vrsto izredno zanimivih referatov o teoretskih in praktičnih zadevah, ki zanimajo sodobnega Angleža. Ugledni pisci, — revija postaja vedno vplivnejša, — poročajo o •Ameriki in njenem mestu na solncu«, o wnshingtonski konferenci in pomorstvu«, o povratku Clemenceau-a (ki hoče vkljub nasprotnim vestem nazaj
v politično življenje), o «revolti proti avtoriteti«, dalje o tekmi za Sibirijo, ki je glavni vzrok sedanje krize na Pacifiku; končno o vzrokih nezaposlenosti in sredstvih proti njej.
Decembrski zvezek piše o upravi Irske, zopet o nezaposlenosti in o socializaciji, ki je edino sredstvo proti njej. Taylor piše o «Guild-Company», organizacije najnovejšega »strokovnega socializma« (Guild socialism).
V The National Review poroča Japonec Okamoto, posebni poročevalec lista «Asahi» v Tokiju in Osaki, o japonskem stališču' na vvashingtonski konferenci, sloviti Repington o evropskih osebnostih (kakor so VVirth, Rosen, Hainisch, Masaryk, Beneš, Sforza, Horthy («The CromweIl of Hunga-ry!»), Appony, Take Jonescu, Bratia-nu, Pilsudski, kralj Aleksander, Pasič, kralj Boris, Stambolinski, Gunaris, Ke-mal). «A recent resident in Russia« (Nekdo, ki je pred nedavnim stalno bival v Rusiji) piše «o iluzijah, ki jih v inozemstvu goje glede Sovjetske Rusije«. In pove: »Tke Knout is again in power. VVherc it was formerly the, batoushka’. Czar who gave the order, it is non the Red Comrade Lenin.« (= Knut še vedno gospodari. Kar je nekoč bil batiuška car, to je sedaj rdeči sodrug Lenin«).
V decembrskem zvezku isti «Nekdo, ki... itd.« nadaljuje. Sedaj piše o Zidih v ruski revoluciji, in prinaša suhoparno pisane, pa vendar precej zanimive in deloma nove podatke, ki ponovno dokazujejo staro trditev, da je ruski Zid eden glavnih voditeljev revolucije.
V The Contemporury Review piše v decemberskem zvezku znani Vise. Bryce o VVashingtonu, drug zanimivejši članek je Butlerja o Lansingu in Ligi narodov. V ostalem izgleda, kakor da so se v tej (nekoliko italofilski) reviji začeli posebno zanimati za verska vprašanja. Samo ta zvezek ima članke o Mitri in Jezusu in o krščanski uniji. ,
Iz Revue ee ne rale d' Administration izvemo, da je v letu 1920. bilo naturaliziranih 580 inozentcev, med njimi 30 Rusov, 1 Madžar, 3 Avstrijci, 9 Rumu-nov, 10 Poljakov in mnogo drugih, ter
1 Jugoslovan, 1 Srb, 2 Čehoslovaka,
2 Bohčmiens. Vsekakor vrlo točna statistika.
BuUetin de Statistuiuc el de Legisla-tion comparče prinaša med drugim pregled železnic, iz katerega posnemamo: Leta 1868. je Nemčija imela 16.367 km železnic, leta 1918. pa celili 60.566 km, od tega nad polovico prvovrstnih. Leta 1919. je pa zaradi mirovnih pogodb odpadlo okrog 5000 km, tako da ima Nemčija še 55.951 km. Anglija (sama) je leta 1883. imela železnic 12,215 milj, leta 1919. pa 16,406. (1 angleška milja — 1,609 m). Škotska leta 1883. 2,944 milj, leta 1919. pa 3,884 milj, Irska 2,502 in 3,435. Vsa Anglija itna toreji leta 1920. železnic za 23,715 milj. Železnice Zedinjenih držav Severne Amerike so imele leta 1830. dolžino 23.000 angleških milj, leta 1920. pa 267.546!
Naša soseda in nasprotnica Italija je imela leta 1839. osem kilometrov železnic, leta 1917. ima 18.039 kin, k čemur pride še nekaj manjših prog, ki so v vojni ugrabljene, nekatere pa novo zgrajene. Skupno bo sedaj vseh italijanskih prog okrog 20.000 km.
Iz tega Bulletina izvemo n. pr. tudi, da je naša soseda Grška v letu 1919. dobila od Jugoslavije (v tisočih drahem) blaga za 19.536, v letu 1920. pa za 29.750, dala pa Jugoslaviji v letu
1919.	blaga za 51.564 in leta 1920. za 52.532 (tisoč drahem)!
Ko tako listamo po Bulletinu, se spomnimo še na razne druge številke, ln vprašamo potem, kdaj se bodo našli Pl'i nas ljudje, ki bodo 1.) znali ceniti Vrednost številk in 2.) znali te številke zbirati za znanstveno uporabo, v Praktičen prid.
Oktoberski zvezek: Poljski budžet za leto 1921. (Deficit 73 milijard poljskih mark!)
Revne d' Economle politu/ue prinaša razpravo o vzrokih krize 1.1920./21. Avtor (Mourre) pravi, da je glavni vzrok pomanjkanje zlatega kritja.
y Revne interiiulionale de Sociologie.
julijskem/avgustovem zvezku piše K-1 etar Hoč (?Chotch) o — črnogorskem vprašanju. Ta gospod je amreč »minister črnogorskih zuna-i(! zadev» in njegov članek dokazu-i’ da je Crna gora že navajena ti-'Cletne neodvisnosti, ter se bo zato 'm sedaj «osvobodila». Nepoučeni ritasti sc utegnejo ujeti na ta lep. 1 P«> zopet povprašujemo: Ali res -,'Pri nas pismenega človeka, ki bi nat francoski in ki bi našel toliko
zvez, da bi on spravil o nas informacije v svet?
Septembrsko - oktobrski zvezek ima zanimiv članek «Jezik, simbol narodnosti«. Članek je četrto poglavje spisa «Traite comparatif des nationafi-tes», čigar prva knjiga «Les elements exterietirs de la nationalite« je izšla pri lJayotu. Avtor Arnold van Gennep mm-ioma polemizira z Meilletom («Les Langues dans 1’ Europe nouvelle«) in se kaže zelo informiranega o Slovanih. V članku opetovano imenuje Slovence, Srbe, Bolgare. Beloruse, Ru-sine, Rusnjake, citira Djeriča, Kadleca, Ivanova, Karnovvskega ter Vošnjaka in Kreka (iz naših agitacijskih brošur leta 1917.).
Journal des Economistes. Yves Guyot o socialni reformi in britanskih financah. Raffalovich: Cene in mezde v Angliji 1914—1920. Schelle: Inflacija in deflacija.
Revue des Deux Mondes. Drugi novembrski zvezek: Zadnji dnevi velikega kneza Nikolaja Mihailoviča. Prvi novembrski zvezek: Pred washington-sko konferenco. Prvi decembrski zvezek: Stoletnica Flauberta. Misli starega kritika o novi literaturi. Organizacija Sirije pod francoskim mandatom.
V Revne bleue piše neimenovan avtor o «Obnovi Rusije in verskem problemu«. Ta revija se včasih zanima za nas. Tako je pred kratkim napisal neki profesor Sorbonne v njej o nas članek, ki bi bil prav lahko izšel iz peresa n. pr. g. padiča ali g. Šimraka. Sedanji neimenovani avtor pa pravi: Trenutek moralne obnove Rusije je prišel. Moralna obnova je v katolicizmu. Da ga ne bodo Rusi smatrali kot sovražnika, naj pride k njim v unijat-ski obliki, «clerge birituel« s katoliško vsebino in pravoslavnim obredom. Slovanski narodi latinskega obreda, Poljaki, Slovenci in Hrvati, nam dajo rezervoar, iz katerega se bodo zlahka rekrutirali apostoli ne samo prepričani, in goreči, marveč tudi v posesti jezikovnih zmožnosti itd. «Nous trouvons aussi les representants des nationalites qui pour une grande part doivcnt leur existence a la France: Tcheco-Slovauues, et Slovenes-Croa-tes». Pa pravimo, da se... za nas ne zanimajo!
Preussische Jahrbiicher. Eugen Schvviedland:	Die gesellschaftlichen
Schichten als Gestalter der Kultur.
Philipp Schvvpinfurth: Eiinf Original-briefe Dostojewskys in der Dokumen-tcnsamlung Darmstaedter der Preuss. Staatsbiblioth<aV
Deutsche Revue. Ob stoletnici Helinholtza, fiziologa, anatoma, fizika, matematika in filozofa.
Zeitschritt fiir Soziahvissenschaft. Die vvirtschaftliche Lage Russlands u. die deutsch-russ. Handelsbeziehungen. Sozialistische Kriegsprobleme.
Jahrbiicher fiir Nationalokonomie u. Statistik. Prof. Lenz razpravlja o vprašanju, ki je za literarno zgodovino socializma zanimivo, namreč: «Odkod prihaja krilatica «Proletarci vseh dežel, združite se!» Razpravica posega v prve, londonske početke mar-xizma in dokazuje, da Marx ni avtor te devize, marveč urednik Schapper.
Novemberski zvez.: Poljske finance.
Schweizerische Zeitschriit /. Vollis-wirtschait u. Sozialpolitik prinaša razpravo «Auswege aus d. vvirtschaftli-chen Not».
«Der Kampi*. Sigm. Kunfi piše o krizi madj. konterrevolucije, K. Kautsky polemizira s Cunovv-om. Schacherl o • definitivnem polomu habsburške tradicije v Avstriji in o popolni brezbrižnosti Avstrijcev za Habsburgovce (o priliki zadnjega Karlovega poskusa).
Macao piinaša nekaj zanimivih člankov. V septembru Koctc Jonanomiha Jamto Mhcu>c, v oktobru ap. Ccjiccko-nuha Ekcupcchohh33m, ter od /i,p. Jyjn<c Xaaneu-T>opljeimh l l.i iiocjieau>nx r oanna v Unpemme AycTpnje; Bp. neTponujcnnha „0 6e3CMprnocTH aymc“ ter rieTpoBHiieny J lapajie,iy Ehhicckc u PycKe npoac y mi-;tycTpnjcK0M BeKy“. V novembru „Kpn3y /IcMOKpaTnje" od Chmc Ilau;typoiniha.
Apxnn 3,1 npaBiie u/tpviuTBcne nayi<e“ prinaša članes „ M3pn.ua .laKonuua 3,1 ime-jKennny Cp6njy (1829—1848) od Ajickcc HBHha.
Nova Evropa. Vidovdanski ustav i naš nacionalni problem. Slom nacionalizma. Staleži i inteligencija.
»Kpajbcn 6poj“. I. Sekulič: Petar Kara-gjorgjevič. Jov. M. Jovanovič: Kralj Kralj Petar kao človek i vladar. JI. u M.: Mobomc Kpajby. Milkovič: Kralj Petar.
Misli o uzgojti. Pen jyrocjioneucKoj OMJiaiumn. Anahronizam
Kritika, književno-uinjetnička revija. Kosor, Vinaver. Vinaverjev prevod Blokovih «Dvanajst», z uvodom in komentarjem. To je torej prvi celi jugoslovanski prevod te alegorije kaosa, iz katerega nastaja novi svet. Prevod izdaleka ne doseza originala. Komentar je boljši.
Jugoslovanska Njiva prinaša vrsto aktualnih člankov, med katerimi navajamo sledeče: Premovič: Pogled na naše Saveze. Bittner: Bečki državni arhiv i njegovo značenje za historij-sko iztraživanje uasljcdnica a. u. monarhije. — Vesnič: Kriza. — Nagy: Iiiostrana politika Italije. Raina Ganeva: Filozofija u Bugarskoj. Kriza srpsko-hrvatskih odnosa.
Čas. Bngelbert Rakovec: Einsteinova teorija relativnosti. Debevec: Dante kot pesnik.
Zbornik zn umetnostno zgodovino. Stele: Slikar Johannes concivis in Laybaco. Steska; O nekaterih ljubljanskih 'spomenikih.
Zbornik znanstvenih razprav (profesorskega zbora juridlčne fakultete): Bilimovič: Nekoliko misli o narodnogospodarski vedi. Dolenc: Pravosod-stvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nem. vit. reda 1721—1772. Ja-sinski: Kaj je najpotrebnejše' za slovansko primerjalno zgodovino? Krek: Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj. Kušej: Codex iuriš canonici in njegov pomen za cerkev in državo. Lapajne:	Kolicijske	norme	civilnega
tnedpokrajinskega prava v kraljevini SHS. — Pitamic: Nove smeri v pravni filozofiji. Skumovič: O dokazni moči trgovskih knjig. Škerlj: Uredba o zaščiti industrijske svojine.
ADMINISTRATIVNA RAZDELITEV DRŽAVE Z OZIROM NA SLOVENIJO.
Edin resen argument za velik oblastni teritorij, torej za edino slovensko oblast, je njegova finančnogospodarska moč, katera bi dopuščala lažjo rešitev važnejših vprašanj avtonomnega delokroga. Ker je oblastni teritorij določen kot upravna enota tako za državno upravo kakor za samoupravo ter je po občih upravnih načelih kolikor mogoča majhna upravna enota glavni pogoj za dobro upravo, sc mora najti kompromis v takem oblastnem teritoriju, da ni prevelik za intenzivno upravo pa tudi ne premajhen, da zmore materijelnih sredstev za izvrševanje določenih samoupravnih funkcij. To je potrebno tem bolj, ker je za poslovanje samoupravnih skupščin z velikim upravnim teritorijem zlasti z ozirom na njih gospodarski in avtonomno-finančni delokrog zelo otežkočen.
V skupni slovenski oblasti bi nasprotstva, ki obstojajo v gospodarskem pogledu med središči Ljubljana in Maribor in med kranjskim in štajerskim okolišem, škodljivo ovirala poslovanje v eni skupni skupščini. Dosedanja izkušnja nas uči, kolik je lokalni patriotizem, kadar gre za žep. Vzemimo praktičen primer. Na dnevnem redu oblastne skupščine je regulacija Drave ali kaka slična važna melijoracija, ki je izrečno štajerska zadeva. Kdo bo zameril Ljubljančanom, ako stavijo junktiin za rešitev te zadeve n. pr. z regulacijo Ljubljanice ali melioriranje ljubljanskega barja? Efekt bo kriza, ki postane akutna še posebno, ko se predloži proračun za take melioracije. Finančna obremenitev radi potrebe izvršitve obeh projektov bo končno vzrok, da se ne bo pričelo ne to ne ono delo, ker se. kriza ne bo dala odpraviti drugače, kakor da se ta vprašanja sploh stavijo iz dnevnega reda. Ni izključeno sicer, da bi zavzela zadeva tudi kak drugačen potek, ni pa mogoče oporekati, da bodo nasprotujoči interesi povzročevali vehementne debate, ki bodo zavirale pozitivno delo.
Maribor, ki se razvija kot mogočen gospodarski centrum, bo upravičeno ali neupravičeno očital Ljubljani, da ne vpošteva njegovih interesov. Tako bo nasprotstvo med Ljubljano in Mariborom vedno večje.
Brczdvomno je torej bolje, če se vsem tem neprilikam izognemo z dvema ločenima oblastima, od katerih se bo vsaka v ekonomskem pogledu razvijala za se, ter bodo tako odpravljene sporne točke in bo pozitivno delo tem bolj napredovalo.
Očitek, da se na ta način ustvarja danes popolnoma neupravičen «kranjski» in «štajerski» separatizem, ne drži; ta bi se prej pospeševal ob nasprotujočih gospodarskih interesih v samo eni slovenski oblasti, med tem bo bo delovanje v ločenih oblastih oba dela le zbliževalo ter krepko združilo, kadar bo šlo za potrebno složno delovanje in 'zastopanje onih interesov, glede katerih ni nikakih divergenc.
2e sedež univerze v Ljubljani nap jamči, da ostane naše kulturno središče Ljubljana, in v kolikor je z ozirom na neodrešeno domovino upravičena potreba skupnega nacijonalnega središča, ga upravna delitev gotovo ne bo odpravila.