384
Pesmi
Nevin Birsa
ZA BESEDO PROSIM
Zdaj prosim za besedo,
da z zlogom zlomim smrt in kamen,
koder zahajajo sovražniki blišča
in mavric; za besedo, pravim, prosim,
za besedo,
ki je kot pahljača eksplozije
in ostrejša od pokola nekega planeta,
za besedo prosim:
ne le tebe, človek,
ki spiš na skalah, pod pušpanom
ali ob svitku mesečine, ne le tebe,
ki drhtiš kot vzpenjalka
pod bakrenim nožem,
prosim tebe, tudi tebe, tudi tebe,
sin raket in ognjev,
ki lahko predramijo pekel
v najtanjšem živcu in v slehernem
kolobarju jat in čvrstega lesa.
Tebe prosim, preden v plamenu
zagorim kot žrtev,
385                                                                                                             Pesmi
kot rezek smeh čustev, ki potem vse upepelijo.
Tebe, tebe prosim.
In tebe, vlažni kamen, odprti cvet,
skrit za podobo
pravega boga.
Jezdeci štrlijo v svojo lastno veko: visoko nebo ne prepušča njihove moči, pozabljeni meči se vgrezajo v pepelnato stran, proti geometrični celini srca, proti skušnjavam eocena.
Zadrgetajo ledeni dnevi,
vzboči se krik krvne plazme,
prodirajoč v najtanjšo silhueto,
v delto zravnanih trav,
posnemajoč vejevno temo,
onkraj časa in daleč proč  od tigrovih bliskov!
V PROPELERJU    Vrane: jaz: čeprav tudi jaz,
MRAVELJ    v senci mroža, v propelerju mravelj, čevelj, ki blodi, sam, ki blodim, obgrizeni srh cvetja meče abstraktno kitaro na vrata gore, kopni solza, postane bakla nad srcem, postane prostor v tipalkah, obisk dolgih praproti, ki me prepredejo, z eno samo uro zlatih kazalcev,
z nemirnim, rjovečim spustom krvi izza temnih rešetk, izza misli, izza kamna, izza listov. Izpijte mrzlega satana iz jajčec mravljišča, iz skorje, ki je uvela, iz jedra, ki plove v kislim, izpijte barvno akcijo molka, (in škripljejo brvi v cvrčečem vonju davnine)!
JEZDECI ŠTRLIJO V LASTNO VEKO
386
PLAVAM V AKVARIJ GROZEČEGA SNA
MRTVI HEROJ
Nad krivenčasto lučjo mrejo dnevi:
Naj pride angel, ker se ptice
leskečejo same v sebi, o, naj že pride pozaba!
Z ogrlico trobentic
se dotaknem sonca in dlani se
zganejo v čudežu obtoka,
skozi veje se zganejo kristali stekla;
končno prihaja zatišje mraka:
a brez diha strmim v lastovke,
ki vdirajo v srce:
in če počijo vse žile, naj klic obžari obraz!
Spet ihtijo pravljice, iz globokega tolmuna plavam v akvarij grozečega sna, prav na robu smrti.
Krvava jagoda mi zamegli vid,
cinober je duša velikih sonc:
Nesmrtni alkimisti,
razpršite moje dvome, labirint je odprt!
In ti, Harvev, mi boš jutri
izsušil krvni obtok,
to večno morje, ki sleherno noč
brlika nad skodelico svetlobe:
kitare dihajo jesen,
črna gmota ptic prhuta
skozi kristale in misli. Tedaj
začutim izpraznjeno ohišje srca,
zaslutim razrezano pokrajino:
O, kam si stekla, kri, kri iz mojih daljin v druge daljave, brez mej, brez konca, v mokre čačke na zidu, ki jočejo proti jutrom, kadar prihaja nov dan, ki ne potrebuje živih ne in ne mrličev!
Nevin Birsa