FERDINAND OSSENDOWSKI ŽIVLJENJE IN PRIGODE MALE OPICE Dan nesreče. Pisala že davno nisem... Davno, davno! Od dneva, ko sera uža= lostila Zo=Zo z uro ... Ves čas nisem imela ne papirja in ne svinenika. Nisem tudi mogla pisati, ker nisem vedela, kaj bo z menoj. Preživela sem strašne dni! Povem vse po vrsti. Nekega predpoldne me je ZoZo nakrmila z bananami in hruško, mt:hko in sočno. Preoblekla me je v novo, najtoplejšo oblekco, poteg= niia črez njo plašček ter nji zavezala glavico z rutico. Čemu me neki tako toplo oblači? Nikoli prej ni tega storila. Ko me je oblekla, posadila v košek in ogrnila z odejico, je napo* ^lcd rekla: »Moja mala Kaškica! Alorava se ločiti za pet dni!« ¦ Zakričala sem in zajokala. »Ne joči, Kaškica«, je govorila Zo«Zo, »pošljem te k zelo mili gospe. Dobro ti bo pri njej! Kmalu se vrneva in zopet boš z nami! Seduj odpotujemo iz mesta. Ti ne bi mogla potovati, ker je mrzlo zunaj!« Poljubovala sem Zo^Zo roko, prijela se njene obleke. Nisem liotela iti k mili gospe. Bala sem se ločiti od Zo«Zo. Obup in strah sta me primorala, da sem glasno plakala in presunljivo kričala. Nič ni pomagalo. Služkinja je vzela košek in me odnesla. Šli sva na ulico. Šum in trušč, vpitje, zvonjenje, topot so me oglušili. Nisem več kričala in prestrašena sem se ogledovala na vse stranL Mesto vzbuja v meni bojazen. Strašnejše je od džungle! Služkinja je šla dolgo. Ustavila se je pod drevjem, s katerega je padalo žolto in rdeče listje. Položila je košek na klop in gledala zabav= nega človeka. Imel je na sebi raztrgano obleko in od blata umazan širok klobuk. Obračal je nekaj, kar je štrlelo iz dolge, črne skrinje. Skrmja je žvenketala, škripala in igrala s hripavim glasom. Na vrhu skrinje so skakale in se vrtele male človeške postave. 52 Oživela so v spominu »stričkova« pripovedovanja o lajnarju in lajnarici s košem... Da! Da! Videla sem pred seboj lajnarja, ki je zbadal ubogega OrUOrija za. ponesrečen saltomortale. Strah me je bilo pred lajnarjem. Irael je temeti, namrščen obraz, dolgo, sivo brado, temne oči in dolge, rdeče roke... Hotela sem se skriti pod odejico. V tem hipu me je nekdo zgrabil od zadaj. Tema me je obdala. Kriknila sem, toda še sama nisem slišala svojega glasu. Nekdo me je krepko pritisnil nase in naglo tekel. Venomer sem se udarjala z glavo ob bok bežečega človeka. Tresla sem se po vsem telesu. Zobje so mi šklopotali. Naposled so me osvobodili. Ogledala sem se, nezavestnu od strahu. Bila sem v majhni. temni sobi z enim oknom pod stropom. Držal me je pod pazduho rdečelas deček v raztrgani obleki. Smeje se je pripovedoval prigodo pri mizi sedečim ljudem. Bilo jih je precej. Bledi, zlobni obrazi, razmrščene brade in lasje. »Ti si pa dečko, Vrabec!« je zakričal eden izmed njih ter potrkal rdečelasega dečka po ramenu. »Sunil sem opico izpod nosa neki gospodični«, se je smejal Vrabec. »Zazijala se je v lajnarja s plesočimi lutkami.« »A ti takoj cap! in — po Cpici?« je zarjul bradati človek. »Dober plen!« je govoril tretji — suh, pegast potepin. »To je šimpanz. Najdražja opica. Prodamo jo za dober groš. Ho! Ho!« »Moramo se požuriti«, je pripomnil četrti, »ker to pošast bodo iskali... Policija, oglasi v dnevnikih ... Zmešnjava! Pustolovščina!« »Še danes jo ponesem v trgovino z živimi ptiči,« je naznanil prvi. »Poznam lastnika. Trguje s kanarčki, papigami, zlatimi ribicami, kunci in lisicami...« Rdečelasi fant me je privezal za nožico k mizi in sedel. Vsi scJ jedli, se smejali in vsi naenkrat govorili. 1 »Daj no sem opico, Vrabec! Da si jo ogledamo!« je zaklical pe« gasti štor. Fant me je posadil na mizo. Imela sem solze v očeh in senM se tresla. ¦ S3 »Ali se bojiš?« se je zasmejal pegasti človek in me sunil v nos. Zakričala sem od bolečine, a črez hip sem kihnila. Vsi so zarjuli z glasnim smehom. Drezali so me z umazanimi prsti v nos. Kihala sem vsakikrat in kričala. »Zlobni. zlobni ste!« sem govorila skozi nos. »Kaj vam je zlega naredila uboga Kaška, da se znašate nad njo?!« Začela sem se opotekati in naposled sem padla. »No, dosti je te zabave!« je dejal bradati človek. »Ubijemo opico, da ne bo nič za prodajo.« »Takoj jo pogostim z žganjem, pa se oživi!« je zamrmral drugi. Nalil je v steklenico vode in mi jo podal. Bila sem žejna, zato sem )o izpila na dušek. Vsi so umolknili in me pozomo ogledovali. Črez hip sem začutila ogenj, ki mi je begal po nogah in rokah. Peklo me je v grlu in prsih. Namah se me je lotilo veselje. Začela sem hoditi po rokah, prekopicevala sem se in hotela napraviti lep saltomortale. Vendar nisem mogla. Zavrtela sem se in. padla vznak. Nič nisem videla in ne slišala... Dnevi nadatjnjih prigod. Prebudila sem se, ker sem čutila, da pada name svetloba. Odrgnila sem si oči... Glava je bila težka in me je bolela ... Srce je glasno bilo... Roki sta drgetali. Le trudoma sem mogla prcmikati noge. Na« posled sem se razgledala. Lasje so se mi naježili na glavi. Zobje so šklopotali... Ležala sem v kletki. Okoli se je razlegalo žvrgolenje. cvrčanje in petje ptičkov. Zolti, sivi, rdeči, pestri, zeleni so sedeli, skakali v malih kletkah, zobali zrnje in pili vodo. Drugi se niso ganili, bili so žalostni in so težko dihali. Vsak hip so premikali veke in se tresli. Bila sem lačna. Zagledala sem v kotu kletke mrkvico. ZoZo mi je včasih dajala to korenje. Nikdar ga nisem hotela jesti. Imela sem raj.ši banane in hruške. Sedaj sem pa vendar hrustala mrkvico. Celo teknila mi je. Napila sem se vode... Ogledovala sem ptičke. Letali so, žvrgoleli in prepe* vali veselo. Nekateri so se lovili in srdito ruvali. Namah je eden tzmed ptičkov, sedeč z napihnjenim perjem na paličici, žalostno zacvrčal in padel na dno kletke. Ležal je s trebuščkom navzgor, z nožicami, pri= tisnjenimi na žolta prsa. Ležal je brez giba in se ni dvignil. Vstopil je majhen, star človek z golo glavo. »Dela se mu ple.ša, kakor Ori=Oriju«, sem si mislila. Starček je pregledoval kletke. Dosipal je zrnja, dolival vode. Opazivši ležečega ptička, ga je dvignil in vrgel v veliko škatlo. (Dalje prihodnjič.)