Ksenija Ramovš 
32 let delovanja Inštituta Antona Trstenjaka 
POVZETEK 
Inštitut Antona Trstenjaka je bil ustanovljen leta 1992 kot prvi nevladni znanstveni, izobraževalni in razvojni zavod v samostojni slovenski državi. Od zacetka je glavno polje njegovega dela staranje in sožitje generacij. Prvotno ime Inštitut za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno je izražalo usmerjenost v celostno raziskovanje cloveka in v razvoj znanj za pomoc ljudem, njegovo sedanje ime pa izraža zavezanost temu poslanstvu po zgledu soustanovitelja, akademika prof. dr. Antona Trstenjaka. Leta 1995 je postala njegova nema­terialna soustanoviteljica Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ob pridružitvi Slovenije EU pa zaradi gerontološkega dela tudi Vlada RS; ma-terialno pa se Inštitut ves cas razvija z delom na negotovem znanstvenem in izobraževalnem trgu. 
V clanku smo eksplorativno pregledali obilico podatkov od ideje za njegovo ustanovitev, preko delovanja za vsako od dosedanjih 32 let. Analiza razvoja Inštituta kaže, da je njegov razvoj vsebinsko konstanten ter da temelji na tesni povezanosti razvojnega dela v praksi, raziskovanju in izobraževanju. Pri tem je z majhno ekipo zavzetih in delu predanih interdisciplinarnih strokovnjakov dosegel dobre rezultate in spoznanja, med njimi tudi pomembne inovacije, kakršni sta npr. mreža medgeneracijskih programov za kakovostno staranje ter metoda skupinskega socialnega ucenja za delo z ljudmi in za osebnostni razvoj. Zaradi tega je zaželen partner pri številnih evropskih projektih. Podrocje njegovega delovanja je ob sedanjih izzivih staranja prebivalstva in sožitja med generacijami cedalje bolj aktualno. 
Kljucne besede: medgeneracijsko sožitje, kakovostno staranje, celostna podoba cloveka, solidarnost, prostovoljstvo, delo s skupnostjo, raziskovanje, publiciranje 
AVTORICA 
Ksenija Ramovš je mag. sociologije in diplomirana socialna delavka. Od ustanovitve leta 1992 vodi kot direktorica Inštitut Antona Trstenjaka za geron­tologijo in medgeneracijsko sožitje v Ljubljani; je tudi njegova soustanoviteljica. V gerontologiji in medgeneracijskem sožitju se posveca predvsem razvoju in uvajanju modela za usposabljanje družinskih oskrbovalcev in mreži preventivnih krajevnih programov za zdravo, aktivno in dostojanstveno staranje. Med razisko­valnimi rezultati izstopa odkritje navidezno vitalnih starih ljudi, ki je pomembno za lastni socialni razvoj ter za usposabljanje medgeneracijskih prostovoljcev in oskrbovalcev starih ljudi. Nad cetrt stoletja dela na podrocju alkoholizma te­rapevtsko, pedagoško, raziskovalno in akcijsko razvojno, pri cemer je ustvarila model prijateljskih skupin zdravljenih alkoholikov, v okviru preventive pa model skupin mladih za zdravo življenje in dobre medcloveške odnose. 
ABSTRACT 
32 years of the Anton Trstenjak Institute 
The Anton Trstenjak Institute was founded in 1992 as the first non-gover­nmental scientific, educational and development institution in the independent Slovenia. Since its beginning, the main working field has been ageing and the coexistence of generations. The original name - the Institute for Psychology, Logotherapy and Anthropohygiene - reflected the focus on holistic human rese­arch and the development of knowledge to help people, while its current name reflects the commitment to this mission, following the example of its co-foun­der, academician Prof. Dr. Anton Trstenjak. In 1995, the Slovenian Academy of Sciences and Arts became its non-material co-founder, and the Government of the Republic of Slovenia became a co-founder when Slovenia joined the EU, due to its distinguished work in the field of gerontology. The Institute continues to develop also by working in an uncertain scientific and educational market. 
In this article, the author has extensively reviewed a huge amount of data, from the idea of Institute’s creation, through its activities for each of the 32 years. The analysis of the evolution of the Institute shows that its development has been constant in terms of content and that it is based on a close integrati­on of development work in practice, research and education. In this context, with a small team of dedicated and committed interdisciplinary experts, the Institute has achieved good results, including important innovations such as the network of intergenerational programmes for quality ageing and the in-group social learning method for working with people and for personal development. This makes it a desirable partner in many European projects. Its field of activity is increasingly relevant in the current challenges of population ageing and intergenerational harmony. 
Keywords: intergenerational coexistence, quality ageing, holistic image of a person, solidarity, volunteering, community work, research, publicising 
AUTHOR 
Ksenija Ramovš holds a master’s degree in sociology and is a graduated social worker. Since its foundation in 1992, she has been the co-founder and director of the Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Relations in Ljubljana. In gerontology and intergenerational coexistence, her focus is on the development and implementation of a model for training family carers and a network of preventive local programmes for healthy, active and dignified ageing. Among the research results, the discovery of apparently vital old people stands out, which is important for their own social development and for the training of intergenerational volunteers and carers of older people. For over a quarter of a century, she has worked in the field of alcoholism in therapeutic, educational, research and action development, creating a model of self-help groups for recov­ering alcoholics and, in the context of prevention, a model of youth groups for healthy lifestyle and good interpersonal relations. 

1 UVOD 
Inštitut Antona Trstenjaka (v nadaljevanju Inštitut) smo ustanovili takoj po osamosvojitvi slovenske države leta 1992; to je bil prvi nevladni razisko­valni, izobraževalni in razvojni zavod. Ker se je posvecal predvsem staranju in sožitju, ga je ob vkljucitvi Slovenije v EU potrebovala tudi vlada, saj so druge evropske države že imele vrsto znanstvenih ustanov za to perece podrocje sedanjega razvoja družbe; od tedaj je njegovo ime Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. 
Inštitut je leta 1998 zacel izdajati pricujoco interdisciplinarno revijo Kako­vostna starost. Kot edina znanstvena in strokovna revija, ki se v slovenskem jeziku posveca starosti, staranju in medgeneracijskemu sožitju, je dosedanjih 27 let rednega izhajanja pomemben instrument razvoja na tem podrocju. V njej je bilo poleg znanstvenih spoznanj predstavljenih tudi veliko domacih in tujih ustanov in programov. 
To so razlogi, da sem eksplorativno pregledala obilico podatkov od ideje za ustanovitev Inštituta, preko njegovega dela v vsakem od teh 32 let, jih analizi­rala in bistvene izbrala za ta pregledni clanek o razvoju Inštituta v luci potreb na tem podrocju ter njegovih zmožnosti in nacrtov. 
Za delo in razvoj Inštituta je znacilna drobna izjava tedanjega direktorja oddelka za staranje in življenjski potek pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) Johna Bearda.1 Ko nas je od 14. do 16. aprila 2009 obiskal, smo mu predstavili delo In-štituta (Hvalic Touzery, 2009). Pozorno nas je poslušal in si na terenu po Sloveniji ogledal naše delo, nato pa vprašal: »Kako uspe vaši majhni ekipi opravljati toliko 
Takratni direktor oddelka za staranje in življenjski potek pri WHO v Ženevi John Beard je predsednik Global-nega akcijskega sveta Svetovnega gospodarskega foruma o staranju in clan svetovalnega odbora Svetovnega foruma za demografijo in staranje. Preden je opravljal vrsto visokih akademskih in javnozdravstvenih vlog v Avstraliji in Združenih državah Amerike, je svojo kariero zacel kot klinik. Veliko je objavljal v mednarodni literaturi in še vedno aktivno sodeluje pri mednarodnih raziskovalnih študijah. 
raznolikega kakovostnega dela?« Odgovorila sem mu v dveh stavkih, ki povesta bistvo Inštitutove vizije: »Naša interdisciplinarna ekipa deluje v praksi na terenu. Ob tem in na osnovi svetovnih spoznanj raziskujemo in razvijamo nove programe.« 

2 OD IDEJE DO 32 LET DELOVANJA INŠTITUTA 
Prvi ustanovitelji Inštituta smo živeli in delali v casu, ko se je rojevala naša država Slovenija. V devetdesetih letih sem bila zaposlena kot socialna delav­ka v Centru za socialno delo Šiška, kjer sem se srecevala z ljudmi s skrajnega roba družbe. Takrat je bilo še dovolj prostora za ustvarjalno in inovativno razmišljanje in delovanje brez posebnih birokratskih omejitev, ce gledam na tisto obdobje z današnjimi ocmi. Vecino svojega službenega casa smo bili socialni delavci na terenu, skupaj z ljudmi in sodelavci smo iskali rešitve in razvijali uspešne pristope do njihovih stisk, zlasti v rejništvu, pri zasvojenosti z alkoholom in še kje. 
Poleg formalnega izobraževanja sem vec kot tri leta prostovoljsko sodelo­vala v skupinah zdravljenih alkoholikov znanega psihiatra dr. Janeza Ruglja. Pri njegovem delu sem lahko nazorno spremljala preobrazbo razpadajocih družin v uspešne. Ne vseh, seveda. Nekatere so potrebovale drugacne pristope in so odšle drugam, mnoge so tudi propadle. Z možem Jožetom sva se veliko pogovarjala o možnostih in moci cloveškega razvoja in vlogi doživljanja pri tem. On je tedaj raziskoval doživljanje in o tem doktoriral pri akademiku prof. dr. Antonu Trstenjaku. Njegovo glavno spoznanje, da je doživljanje temeljno clovekovo duhovno dogajanje, ki odlocilno usmerja vse clovekovo delo (Ra-movš J., 1990), je bilo pomembno tako za terapijo kakor za preventivo. Oba sva delala terapevtsko z zasvojenimi ljudmi in tudi preventivno s skupinami mladih. Jože se je redno družil s prof. Trstenjakom. Njuno prijateljstvo je bilo pristno, poglobljeno in plodno. Sama sem Trstenjaka spoznala pri njegovih 
78. letih; bil je še izjemno dejaven, prijeten za družbo, s smislom za humor in uglajen gospod. Naše družinske vezi z njim so se z leti krepile in tesno smo ostali povezani vse do njegove smrti. 
Inštitut nosi ime po Antonu Trstenjaku (1906-1996), zato bom na kratko povzela, kdo je bil ta clovek, ki do današnjega dne navdihuje s svojim življe­njem in deli.2 Po izobrazbi je bil dr. filozofije in dr. teologije (Innsbruck 1929 in 1933), po poklicu duhovnik (od 1931 do smrti) in po specializaciji psiholog 
O Trstenjakovem življenju in delu govori 15 referatov s simpozija na Teološki fakulteti 29. januarja leta 1997 (Oražem, ured., 1997), 19 referatov v zborniku ob 100-letnici Trstenjakovega rojstva in 10-letnici smrti, ki je bil od 5. do 6. oktobra 2006 na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Hribar in dr., ured., 2007) – obsežen sinteticenprikazjeprispevalnjegov najožjisodelavecRamovš Jože(2007),kijenapisalonjemtudivrsto clankov
o razlicnih vidikih njegovega dela, Peter Likar in Cilka Dimec-Žerdin pa sta napisala knjigi o Trstenjaku. 
(med 2. svetovno vojno v Milanu), po osebni usmeritvi pri vsem svojem delu pa predvsem antropolog v išcoci hoji za celostno podobo cloveka (Trstenjak, 1968; 1992). Antropološka os njegove poglobljene izobrazbe in prepricljiva clo­vecnost njegove kulturne širine sta ga naredili za enega najvidnejših slovenskih mislecev 20. stoletja. Ena od rdecih niti vsega Trstenjakovega znanstvenega, pedagoškega in drugega dela je njegova povezovalnost. Bistvo Trstenjakove življenjske usmeritve je bila njegova zavestna usmeritev, da iz vsega znanja in svoje ustvarjalne sile, iz konkretnih razmer in skupaj z vsemi, ki so nam dani na poti vsakdanjega življenja, ustvarja cim skladnejšo razvojno celoto. Vse življe­nje se je ucil in raziskoval ter sodeloval v dialogu z ljudmi, s kulturo, s celotno stvarnostjo svojega casa in prostora ter z nedojemljivo skrivnostjo bivanja, razvoja in smisla. To izražajo tudi njegova priljubljena življenjska gesla: Skupaj držimo!, Za cloveka gre in Clovek je cloveku clovek po besedi. Njegovih 50 knjig in številni clanki ostajajo za njim kot plodna prst za korenine naše kulture pri njenem današnjem razvoju. Zadnjo Trstenjakovo knjigo Slovenska poštenost, v kateri je strnil svoja raziskovalna spoznanja o tej stoletni slovenski znacilnosti v poklon slovenski osamosvojitvi, smo izdali na Inštitutu (Trstenjak, 1995); prav tako tudi pet knjig njegovih Izbranih del z besedili o družini, barvah in filozofiji, ki jo je vse življenje predaval na fakulteti. 
Trstenjak je verjel, da je resnicnost smiselna celota, sistem, v kateri ima vsaka stvar svoje smiselno mesto in vrednost; v tem sta se povsem ujemala z njegovim svetovno znanim sodobnikom in osebnim znancem Viktorjem Fran-klom (1905-1997); njegovo logoterapijo je Jože Ramovš študiral pri Elisabeth Lukasovi in jo vnašal v terapevtsko in preventivno delo z ljudmi, na Inštitutu pa jo razvija skupaj s Trstenjakovimi spoznanji (Ramovš J., 2023). 
2.1INŠTITUT ZA PSIHOLOGIJO, LOGOTERAPIJO IN ANTROPOHIGIENO 
Celostni pogled na cloveka in njegov razvoj ter dobre prakse pri delu z lju­dmi so nas pripeljale do odlocitve, da smo Jože in Ksenija Ramovš ter Anton Trstenjak 16. junija 1992 ustanovili Inštitut za psihologijo, logoterapijo in antro­pohigieno; pozneje je Trstenjak dal soglasje, da je v naslovu tudi njegovo ime. Poslanstvo Inštituta je ostalo nespremenjeno od zacetka do danes, le dopolnili smo ga zaradi razvoja novih podrocij dela. V sprejeta pravila in program smo napisali: »Poslanstvo inštituta je razvoj psiholoških in drugih antropoloških ved, njihovih teoreticnih osnov in metodicnih postopkov ter njihove uporabe za vzgojo, cloveško oblikovanje in poglabljanje, za pomoc ljudem v težavah in stiskah, za krepitev zdravja ter osebne in socialne klenosti ljudi. V svojem delovanju je Inštitut posebej pozoren na izvirno cloveško ali duhovno razsežnosti cloveka v smislu Franklove eksistencialne analize in logoterapije.« (Inštitut, 1992) 
Zakaj so bile v njegovem prvotnem imenu psihologija, logoterapija in an-tropohigiena? 
Psihologija zato, ker je bil njegov soustanovitelj Trstenjak psiholog. V casu, ko sem ga spoznala, se je redno družil s tedanjim akademskim krogom mlaj­ših psihologov Maksom Tušakom, Janekom Musekom, Vidom Pecjakom in drugimi. Zanje je bil starosta, živa enciklopedija znanja, ki je vedno povezoval dele v celoto na širši antropološki osnovi. Prav tako pa se je tudi Trstenjak ucil od njih; njihova sveža, predvsem empiricna spoznanja na podrocjih, kjer so raziskovali in poucevali, so širila njegovo vednost in spodbujale znanstveno radovednost. Trstenjak velja vse do danes za najvecjega slovenskega psihologa, saj je bil s svojimi knjigami v svetovnem merilu zacetnik pedagoške psiholo­gije (1941) in pastoralne psihologije (1946), v slovenskem pa psihologije barv (1948), psihologije dela (1951), psihologije umetniškega ustvarjanja (1953), ekonomske psihologije (1982), ekološke psihologije (1984); poleg tega je avtor enciklopedicnega orisa tedanje psihologije (1969 in 1974) in njenih problemov (1976). Njegovo najvecje odkritje na podrocju eksperimentalne psihologije je zakon o reakcijskem casu odzivanja na barve, ki pravi, da je reakcijski cas na posamezne barve v obratnem sorazmerju z njihovo valovno dolžino. Skupno je napisal 50 knjig, s ponatisi in prevodi v tuje jezike jih je izšlo okrog sto. V slovenskem narodu je bil najbolj znan po zbirki devetih knjig poljudnoznan­stvene psihologije, ki so izšle med leti 1954 (knjiga Med ljudmi, ki je prva knjiga 
o medcloveškem sožitju pri nas) in 1994 v nepredstavljivi nakladi 750.000 izvodov. Med njimi je tudi Clovek in sreca (1974), zaradi katere so slovenski psihologi na kongresu 2006 Trstenjaka razglasili za zacetnika pozitivne psiholo­gije pri nas. Posebnost Trstenjakove psihologije je to, da vsa razlicna psihološka spoznanja o cloveku gradi na trdnem temelju celostne antropologije; njegova dela s tega podrocja so vrh njegove znanstvene ustvarjalnosti. 
Logoterapija. Viktor Frankl je svojo logoterapijo gradil zelo skrbno na celo­stni podobi cloveka. To je ena njegovih velikih odlik v casu antropološke zmede v 20. stoletju, ki so jo s silo uveljavljali veliki totalitarni režimi in pomasovljen potrošniški trg. Znanost in stroke so obojemu služile, ker so svoje pojmovanje cloveka reducirale na zgolj biološki, duševni, družbeni, ekonomski ali kak drug vidik. Frankl je izrecno poudarjal celotnega cloveka z vsemi njegovimi potrebami, zmožnostmi in osebnim stališcem do vsega, cesar se zaveda. Njegov poseben prispevek k psihoterapiji so spoznanja o bistvenem pomenu clovekove volje do smisla. V svojem raziskovanju je odkrival, da je iskanje smisla osnovna cloveška privlacna motivacija za kakovost življenja in sožitja (Frankl, 2021; 2022). 
Antropohigiena je celostna vzgojno-preventivna teorija in metodika za sistematicno krepitev telesnega in duševnega zdravja ter duhovne in socialne klenosti cloveka, družine in drugih cloveških skupin ter skupnosti s poudar­kom na vsakdanji samopomoci in solidarnosti za kakovosten osebni razvoj, za razvoj medcloveškega sožitja in sožitja ljudi z naravo. Antropohigiena temelji na celostni šestdimenzionalni antropologiji. Jože Ramovš jo je zacel razvijati na spoznanjih celostne antropologije, logoteorapije, spoznanj o skupini in skupinskem delu ter drugih antropoloških in humanisticnih spoznanjih (Ra-movš J., 1990a). Antropohigiena je posebej pozorna na medcloveško sožitje in razvoj. S pomocjo te preventivne smeri smo razvili številne uspešne in delujoce oblike pomoci za posameznike, skupine in skupnosti, prepoznane doma in v tujini. Naletela je na dober odziv doma in po svetu; o njej smo porocali na 
9. svetovnem kongresu logoterapije, ki je bil od 28. julija do 1. avgusta 1993 Torontu,3 leta 1996 pa v mednarodni logoterapevtski reviji.4 
Te tri vsebine so ves cas žive korenine Inštituta. Njihov skupni imenovalec je celostna antropologija – clovek v vseh svojih razsežnosti. Iz tega ves cas crpamo vire za konkretno delo od ustanovitve pred 32 leti do danes. Pred­nostna stalnica dela Inštituta je staranje in sožitje, precej moci smo posvecali tudi omamljanju in zasvojenostim, prav tako tudi logoterapiji, zlasti v prvih letih in zadnje leto.
Že jeseni 1992 smo organizirali predavanje Viktorja Frankla v Ljubljani. Zanimanje je bilo izjemno veliko. Strokovnjaki iz razlicnih podrocij so v ta­kratnem prelomnem obdobju naše mlade države iskali nove smeri in poglede na cloveka. Unionska dvorana je bila veliko premajhna, nabito polno je bilo tudi preddverje. Frankl je bil v Ljubljani tudi naslednje leto, ko mu je Univerza podelila castni doktorat. Na TV Slovenija je imel Sandi Colnik z njim celove-cerni intervju. Z ženo Eli je bil vsakokrat tudi pri Trstenjaku. Njuno srecanje sem doživljala kot prisrcen in sprošcen stik dveh starih prijateljev, Trstenjak je njegova dela spremljal ob izidu po vojni, osebno pa sta se prvic srecala ob Franklovem obisku v Ljubljani, kjer sta drug za drugim predavala. 

2.2SOUSTANOVITELJICA POSTANE SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI 
Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je bila naklonjena želji svojega clana Trstenjaka po ustanovitvi psihološkega inštituta. Sprejem zakona 
ozavodih je omogocil ustanovitev Inštituta. SAZU je ob ustanovitvi zacela svoj postopek, da postane njegova nematerialna soustanoviteljica. Njeni vidni clani so sodelovali z Inštitutom od zacetka, še posebej pri obiskih Viktorja Frankla 
3 Referat Ramovš Jože, Antropogygiene – Logotherapy in the Field ob Preventive. 4 Ramovš Jože, Logotheoretische Grundlagen der Anthropohygiene. V: Journal des Viktor-Frankl-Instituts : 
an international magazine for logotherapy and existential analysis. 1996, vol. 4, n. 1, str. 78-96. 
in podobnih znanstvenih dogodkih. Formalni aneks o soustanovitvi Inštituta s strani SAZU ima datum 28. februarja 1995. Knjižnica SAZU je postala tudi ma-ticna znanstvena knjižnica Inštituta. Skupaj je bilo organiziranih vec odmevnih znanstvenih dogodkov in konferenc, v sozaložništvu so izšle nekatere odmevne znanstvene monografije (Ramovš, 2003; Cicero, 2015). V svetu Inštituta kot njegovem najvišjem organu ves cas dejavno sodeluje predstavnik SAZU; prvi je bil akademik dr. France Bernik, za njim akademik, prof. dr. Kajetan Gantar, po njegovi smrti je SAZU imenovala akademika prof. dr. Jožeta Kraševca. 

2.3INŠTITUT ANTONA TRSTENJAKA ZA GERONTOLOGIJO IN MEDGENERACIJSKO SOŽITJE 
Staranje prebivalstva in drugi demografski kazalniki ter pasivnost pri skrbi za starejše in družbeno kulturne spremembe v sožitju generacij so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nagovorili Inštitut k raziskovanju tega podrocja in k smiselnim aktivnostim. V uvodu odmevne monografije Kakovostna starost – socialna gerontologija in gerontagogika je Ramovš o tem zapisal: »Strokovno sem se s starostjo srecal po srecnem nakljucju. Spomladi leta 1987 sem v ucni skupini terapevtov za alkoholizem pouceval skupinsko delo. Tecajnicam in tecajnikom sem svetoval, da ne zacnejo svojega dela s terapevtskimi skupinami alkoholikov, ker so prezahtevne, ampak z lažjimi in bolj hvaležnimi skupinami, da dobijo dobre izkušnje. Najboljša možnost te vrste je ustanovitev in vodenje skupine starih ljudi v domu … nekateri so to pobudo sprejeli, ustanovili takšne skupine in jih vodili; odlicni rezultati iz prakse so skupaj s teorijo in metodiko popisani v prirocniku Skupine starih za samopomoc. (Ramovš J., 2003, str. 27). Že v tej knjigi je velik del besedila izviren na osnovi Inštitutovega raziskovanja in izkušenj v praksi, zlasti celostno gledanje na cloveka, socialno delavski pristop, koncept potreb in zmožnosti v starosti, socialna mreža programov za kakovostno staranje in sožitje generacij v današnjih razmerah in teorija socialne imunologije. To te­meljno delo je za celostno gerontologijo še vedno enako aktualno. 
Prakticno delo za kakovostno staranje in sožitje ter raziskovanje na tem podrocju sta se na Inštitutu od vsega zacetka nelocljivo prepletala, kar je omogocilo njegov ustvarjalen razvoj zlasti na tem podrocju. To je ob vstopanju Slovenije v EU prepoznal takratni minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Vlado Dimovski, ki je odlocilno prispeval, da nas je za podrocje socialne gerontologije leta 2004 soustanovila Vlada RS. Ob tem smo se soustanovitelji dogovorili, da se ime Inštituta spremeni Inštitut Antona Trstenjaka za geron­tologijo in medgeneracijsko sožitje. Opredeljene so bile naloge, ki naj bi jih Inštitut izvajal za državo. Dejansko je vlada te naloge financirala le nekaj let, do financne krize. 

2.4ZACETNIK SLOVENSKE GERONTOLOGIJE DR. BOJAN ACCETTO IN INŠTITUT 
Zdravnik prof. dr. Bojan Accetto je zacetnik slovenske gerontologije. Že konec petdesetih let je svoje velike sposobnosti vložil v prizadevanje, da bi se v Sloveniji razvili sodobna geriatrija in gerontologija. Rezultat teh prizadevanj je bil, da je Skupšcina RS leta 1966 ustanovila Inštitut za gerontologijo. Dr. Accetto ga je vodil do leta 1983, ko se je zacel pripravljati na upokojitev. Ta inštitut je bil med zgodnjimi svoje vrste na svetu, s svojo zasnovo in dosežki je bil znan in cenjen doma in po svetu. Poleg številnih domacih zdravnikov, medicinskih sester, fizioterapevtov, socialnih delavcev, arhitektov, psihologov, sociologov in drugih poklicev, ki so pomembni za kakovostno staranje, so se pri ustanovitelju slovenske interdisciplinarne gerontologije in geriatrije usposabljali celo mladi gerontologi iz ZDA, ki so bili pozneje med vodilnimi na tem podrocju. Dr. Accetto je bil tudi pobudnik za ustanovitev Gerontološkega društva Slovenije in duša njegovega izobraževalnega delovanja. 
Dr. Accetto je bil slovenski pionir gerontološkega raziskovalnega, izobra­ževalnega in publicisticnega dela ter profesor na medicinski in sociološki fakulteti, predavatelj na tecajih ter organizator odmevnih kongresov. Njegova bibliografija obsega 160 znanstvenih in strokovnih clankov, od tega vec deset v tujih revijah, dve samostojni knjigi in nekaj zbornikov. Njegova misel in delo sta bila za eno do dve generaciji pred casom. Inštitut Antona Trstenjaka se je pri gerontološkem delu opiral nanj; z njim smo bili tudi osebno tesno pove­zani. Ker je bil kot upokojenec tedaj pozabljen, je Inštitut predlagal, da se mu država oddolži za njegov prispevek. Predsednik Slovenije Janez Drnovšek ga je za življenjsko delo na podrocju slovenske gerontologije, medicinske geriatrije in interdisciplinarne socialne gerontologije dne 25. oktobra 2006 odlikoval z Zlatim redom za zasluge. Da se ohrani spomin na njegovo humano dedišci-no, je Inštitut izdal njegovo zadnjo knjigo z dodano dokumentacijo o razvoju gerontologije Med zdravniki in bolniki (Accetto, 2006). 
Ena izmed znacilnosti sedanjega casa je hitro »radiranje« preteklih dosežkov, cetudi so bili pomembni in perspektivni, kakor je bilo to tudi pri dr. Accettu; obicajno se to zgodi zaradi ozkih, pogosto egoisticnih interesov posameznikov ali skupin. Kakšen razvoj bi bila dosegla slovenska gerontologija in geriatrija, ce bi takrat ne bil na silo zaustavljen razvoj Accettovega dela, si danes ne mo-remo niti predstavljati; po logiki njegovega dela in družbenega vpliva bi bili z lahkoto vzpostavili sodoben sistem dolgotrajne oskrbe skupaj z evropskimi sosedi sredi devetdesetih let. 

2.5TEŽAVEN RAZVOJ GERONTOLOGIJE IN GERIATRIJE V SLOVENIJI 
Slovenski zaostanek na podrocju geriatrije je obcuteno izražal dr. Božidar Voljc, ki je bil eden od ucencev dr. Bojana Accetta, minister za zdravje v prvih slovenskih vladah in med drugim tudi v ožjem vodstvu WHO. V casu Accettove smrti se je upokojil in zacel intenzivno sodelovati z Inštitutom ter si prizadevati za ozavešcanje tega primanjkljaja in za njegovo reševanje. 
Za uspešno delovanje in razvoj potrebujeta gerontologija in geriatrija stalno podporo politike in organizirane stroke, sicer lahko zastane tudi naj­bolje zastavljeno delo; to se je tragicno potrdilo v Sloveniji. Dr. Accetto je ob podpori politike leta 1966 ustanovil Inštitut za gerontologijo in geriatrijo ter vodil klinicno bolnišnico v Trnovem v Ljubljani kot ucno bazo medicinske in drugih fakultet, ki so pomembne za to podrocje; tam je potekal izjemno nagel in prodoren strokovni razvoj geriatrije in celostne gerontologije. Tam je bil nacionalni strokovni vrh obeh strok in raziskovalna baza z mocnim mednaro­dnim sodelovanjem; leta 1978 je bil Inštitut vpisan v Mednarodni direktorij za gerontologijo pri Združenih narodih. Dr. Accetto je pouceval gerontologijo in geriatrijo na medicinski fakulteti in na fakulteti za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Skupaj z na novo usposobljenimi zdravstvenimi in socialnimi sodelavci je leta 1969 ustanovil Gerontološko društvo Slovenije. V desetletju po tem je bilo v Sloveniji zgrajenih najvec domov za stare ljudi po konceptu, ki je tedaj razvojno prednjacil. Po odhodu Accetta z mesta predstojnika, zlasti pa po njegovi upokojitvi leta 1988, je vsa ta dejavnost zastajala in nato prenehala. Široko zastavljena in vpeljana interdisciplinarna gerontologija in geriatrija se je zožila na podrocje žilnih bolezni. Iz države, ki je bila v razvoju na tem po­drocju v svetovnem vrhu, smo postali država brez geriatricnega in celostnega gerontološkega šolanja in strokovne organizacije, na podrocju sprejemanja sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe pa smo za evropskimi državami zaostali za vec kakor cetrt stoletja. Stroka, politika in družba so ta zaostanek spreje-male kvecjemu s kriticnim ugotavljanjem stanja, ne pa z razvojnim elanom in ustvarjalnim delom. 
Od 1988 dalje je Slovenija na ravni geriatrije brez strokovnega vrha; ne potekajo usmerjene geriatricne raziskave, v medicini ni geriatricnega izobraže­vanja, na drugih fakultetah in zdravstvenih šolah je to usposabljanje spontano in s tem pogosto dalec za potrebami casa, neusklajeno, zlasti pa ne celostno interdisciplinarno. 
Leta 1992 ustanovljeni Inštitut Antona Trstenjaka je s svojo usmeritvijo v integralno gerontologijo in medgeneracijsko sožitje zavestno šel v tej smeri. Slediti ji je mogoce v vseh letnikih revije Kakovostna starost, znacilnejši pa so bili nekateri vecji strokovni dogodki, ki jih je organiziral skupaj s SAZU, vlado RS, Slovenskim zdravniškim društvom, Zdravniško zbornico Slovenije in drugimi. Po letu 2007 je ministrstvo za zdravje par let sofinanciralo Inštitut za zbiranje svetovnega in domacega znanja in izkušenj ter njegovo prenašanje v slovenski strokovni in družbeni prostor. V tem casu smo v Slovenijo prene­sli nove gerontološke programe WHO Starosti prijazna mesta in obcine ter preprecevanje padcev v starosti; pri obeh smo razvili izvirne rešitve za delo v praksi ter prišli do spoznanj, ki so bila lepo sprejeta, ko smo o njih porocali sami na svetovnih kongresih gerontologije in geriatrije ali so jih omenjali drugi; v uvodnem referatu Johna Bearda je bila Slovenija med tremi vzorcnimi državami pri tem. 
V uvodniku 3. številke revije Kakovostna starost je leta 2009 pisalo: Za nami je najvecji znanstveni gerontološki dogodek: 19. svetovni kongres gerontologije in geriatrije v organizaciji Mednarodnega združenja za gerontologijo in geriatrijo (IAGG) in v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Ta kongres se odvija na štiri leta, letošnji je bil v Parizu od 5. do 9. julija 2009 in je imel naslov Dolgoživost, zdravje in blaginja. Okrog 5.000 zdravnikov, sociologov, psihologov, socialnih delavcev in strokovnjakov drugih ved, katerih znanje je potrebno za reševanje vprašanj staranja in medgeneracijskega sožitja, je na njem predstavilo skoraj 4.000 prispevkov o sodobnih gerontoloških in geriatricnih spoznanjih, problemih in izkušnjah iz prakse na vseh delih zemeljske oble. Tudi Slovenijo smo zastopali aktivno s prispevki in s pozornim zbiranjem novih spoznanj in vodilnih razvojnih smeri. Z zadovoljstvom smo ugotavljali, da smo tu in tam v prednjih vrstah razvoja; to velja zlasti za spoznanja in programe na podrocju medgeneracijskega sožitja. Spet drugje so vodilni svetovni strokovnjaki javno imenovali Slovenijo v skupini držav, ki tacas hitro in ustvarjalno uresnicujejo prednostne svetovne projekte za zdravo in kakovostno staranje; gre predvsem za projekt Starosti prijaznih mest, ki je sad prejšnjega svetovnega kongresa geron­tologije in geriatrije leta 2005 v Riu de Janeiru v Braziliji. Na mnogih podrocjih pa ugotavljamo, da je po letu 1988, ko je prenehal delovati Accettov Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, Slovenija zelo zaostala za svetovnim razvojem. Takšno je predvsem podrocje gerontološkega izobraževanja. 
Skupaj s SAZU smo 17. marca 2009 na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti organizirali posvet o uvedbi pouka geriatrije v slovenskem zdravstvu. Njen predsednik dr. Jože Trontelj, tudi sam zdravnik in profesor nevrologije, je v uvodnem nagovoru dejal: 
Doživljamo demografske premike, ki bodo piramido starostne porazdelitve prebivalstva obrnili dobesedno na glavo, ko bo v sredini našega stoletja že tretjina prebivalstva Evrope starejša od 60 let. Zato se bomo morali lotiti teh problemov skrajno resno – ne le kot ustanove, ki imajo te vrste dolžnosti, ne samo kot država in družba, temvec kot svetovno gospodarstvo, politika, etika, na kratko – civili­zacija nasploh. 
Manjši, a nikakor ne malo pomemben del teh problemov zadeva zdravje starih ljudi. Premike dramaticno obcutijo zdravniki v prvih linijah javnega zdravstva: splošni in družinski. Potem so tu specialisti: ortopedi, srcno-žilni kirurgi, ne­vrologi, kardiologi. Seznam se z naštetimi seveda nikakor ne konca. Starostniki se pojavljajo z zelo drugacnimi zdravstvenimi težavami kot ljudje v srednji življenjski dobi. Ne le na škodljivosti, tudi na bolezni in celo na zdravljenje se odzivajo drugace kot mlajši. Že obicajna zdravila je treba predpisovati drugace, z drugimi odmerki. Težko obvladljiv problem pa so pogosto neznani in komajda ugotovljivi, a potencialno nevarni medsebojni ucinki treh, štirih ali vec zdravil, ki jih mora vecina starih bolnikov jemati vsak dan. A to je samo drobec posebne zdravstvene situacije starih … 
Zdravniki se bolj kot kdo drug zavedamo izjemne dragocenosti, ki jo za eticno orientacijo družbe pomenijo stari, bolni in invalidni ljudje … Ko teh ljudi ne bi bilo med nami ali se ne bi vec želeli zmeniti zanje, bi izginil velik del humanosti, s tem pa bi odšla tudi solidarnost, skrb za bližnjega. Ko bi se zgodilo to, pa bi tudi zdrave in mlade zajel strah pred njihovo lastno prihodnostjo … 
Tvegal bom še tole misel: prav stari, bolni in invalidni so tisti, ki nas ucijo lekcije o cloveškem dostojanstvu. Družba pa lahko racuna samo na toliko miru, blaginje in srece, kolikor dostojanstva je pripravljena priznati svojim clanom (Trontelj, 2009). 
Božidar Voljc je na tem posvetu podal pregled gerontoloških in geriatricnih aktivnosti v Sloveniji in po drugih državah EU (Voljc, 2009), Jože Ramovš pa koncept gerontološkega in geriatricnega izobraževanja (Ramovš, 2009). 
Skupaj z ministrstvom za zdravje je Inštitut 15. septembra 2011 na Brdu pri Kranju organiziral problemsko konferenco Geriatrija in zdravstvena geronto­logija v slovenskem prostoru. Referati 18 strokovnjakov raznih ved so izšli v zborniku (Robert in sod., ured. 2011). 

2.6PRVA NACIONALNA STRATEGIJA VARSTVA STAREJŠIH 
Leta 2006 je Inštitut za ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vodil pripravo Strategije varstva starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva (Strategija, 2007). Njen osnovni namen je bil povezati delo vseh vladnih resorjev, ki so pomembna za staranje in sožitje ge­neracij. Ta celovit nacionalni program je vkljuceval delo in zaposlovanje, sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, dolgotrajno oskrbo, socialno var-stvo, družino, zdravstveno varstvo, vzgojo in šolstvo, kulturo in informiranje, znanost in raziskovanje, stanovanjsko politiko in prostorsko planiranje, promet ter osebno in drugo varnost starih ljudi. Naloge vladnih resorjev na državni in lokalni ravni je povezoval s civilnim sektorjem. V parlamentu je bila strategija sprejeta soglasno in brez pripomb, kar je bil velik dosežek. Njeno uresniceva­nje pa je potekalo po dotedanji praksi razdrobljeno in nepovezano, v skladu s parcialnimi potrebami in interesi, tako da je imela omejen ucinek na razvoj politik na podrocju staranja in medgeneracijskega sožitja. 
14. novembra 2008 je Inštitut s številnimi deležniki organiziral Konsenzus konferenco o uresnicevanju Strategije na podrocju zdravstva in socialnega var-stva; njen pokrovitelj je bil predsednik Republike Slovenije. Velika zastopanost zdravstvenih in socialnih izvajalcev, znanosti in politike, predstavnikov vseh generacij ter pozitivno vzdušje govorijo, da je bila to v resnici nacionalna konferenca za oblikovanje partnerstev na tem podrocju. Celotna vsebina kon­ference je bila objavljena v reviji Kakovostna starost (2009, št. 1). Pri tem je zgovoren javni Poziv Vladi RS – še izrecno pa ministrstvoma za zdravje ter za delo, družino in socialne zadeve, ki se sklicuje tudi na vrednote in nacela Ljubljanske listine ter drugih dokumentov Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske komisije o reformiranju zdravstvenih sistemov; med drugim poziva tudi k uvajanju paliativne oskrbe (Poziv Vladi RS, 2009). 

2.7RAZISKOVANJE OMOGOCA RAZVOJ DOBRIH PRAKS 
Inštitut je raziskovalna organizacija. Nacelo, po katerem dela od zacetka, je povezovanje prakse in teorije: projekti, programi in drugo delo za kakovostno staranje in sožitje generacij mora temeljiti na znanstvenih spoznanjih, izkušnje pri delu pa sproti preverjamo in ustvarjamo nova znanstvena spoznanja. Na tem nacelu so bile opravljene naše velike in številne manjše raziskave ter ustvarjal­ni razvojni programi za prakso in njihovi prirocniki. Nenehno skrbimo tudi za razvoj kadra, trenutno so med deseterico zaposlenih trije na doktorskem študiju. Na kratko bomo predstavili našo najvecjo gerontološko raziskavo in eno, ki pravkar poteka. 
1. Staranje v Sloveniji – raziskava o potrebah, zmožnostih in stališcih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. Pripravljati smo jo zaceli po letu 2000 po vzoru velikih nacionalnih raziskav s tega podrocja in z namenom, da bodo podatki primerljivi z njihovimi. Ob pomanjkanju denarja in majhnem javnem zanimanju za to podrocje smo se odlocili za terensko raziskavo repre­zentativnega vzorca z zelo obsežnim vprašalnikom za 13 podrocij staranja in sožitja (183 vprašanj). Anketiranje je potekalo konec leta 2009 in v zacetku 2010. Osnovo obdelavo podatkov iz zdravstvenega dela raziskave je naredil dr. Božidar Voljc in je prosto dostopna (Voljc, 2012). Psihosocialne podatke je za 25 podrocij obdelalo 15 avtorjev v obsežni monografiji Staranje v Slo­veniji (Ramovš, ured., 2013). V njej so tudi tabele za kvantitativne sumarne podatke celotne raziskave ter seznam 31 objavljenih clankov in doktoratov iz teh podatkov do tedaj. Na osnovi obilja podatkov – tudi kvalitativnih – je bila za tem objavljena še vrsta znanstvenih clankov in disertacij doma in v tujini. Ta raziskava je namrec zbrala podatke za trinajst širokih podrocij staranja in medgeneracijskega sožitja; najobsežnejše je bilo podrocja zdravja in zdravstva, sledila so razlicna psihosocialna podrocja, med katerimi je bila tudi vrsta vpra­šanj o stališcu do prejemanja pomoci v onemoglosti, o duhovnosti in smislu starosti ter podobnem, kar je redko vkljuceno v reprezentativne raziskave. Štirinajst avtorjev, po starosti so iz vseh generacij, je v luci tujih in domacih spoznanj obdelovalo podatke te velike terenske raziskave. Iz obilja kakovo­stnih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov smo izbrali teme, ki osvetljujejo vprašanja o aktivnem in zdravem, dostojanstvenem, informacijsko, kulturno in duhovno poglobljenem staranju v luci medgeneracijskega sožitja. Kljub obdelanim podatkom in številnim doktoratom, ki so temeljili na v raziskavi pridobljenih podatkih, jih še vedno ostaja veliko neobdelanih. Zato si želimo, da je ta monografija pobuda za nadaljnje znanstveno delo na podrocju staranja in sožitja v Sloveniji. 
V uvodu v to monografijo je zapisano, da je to znanstveno delo prineslo »pristne informacije o tem, kaj 750.000 prebivalcev Slovenije, ki so stari nad 50 let, potrebuje za svoje staranje, kaj sami zmorejo na tem podrocju in kaj hocejo. Pa tudi široko sodobno znanje o staranju in sožitju generacij. Slovenske politike in javno upravo namrec caka pereca naloga oblikovati nacionalni sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo odgovarjal potrebam in zmožnostim. Caka jih smiselno odzivanje na probleme demografske krize. Najprej pa jih caka naloga, ki je pogoj za navedeni dve: povezati socialni, zdravstveni, prostorsko-infrastrukturni in vzgojno-izobra­ževalni politicni in upravni resor v enovito odlocanje in delovanje. Staranje in sožitje sta namrec prezahtevni nalogi, da bi jih zmogel reševati vsak posamezni resor, in prevec pomembni, da bi jih smeli prepustiti le kateremu od njih. Pogoj za smiselno politicno in upravno vodenje državne in krajevnih skupnosti pa so stvarni podatki o potrebah, zmožnostih in stališcih ljudi.« (str. 7) 
Kljub temu, da je minilo že vec kot deset let, odkar je bil zgoraj navedeni citat napisan, je še vedno enako aktualen. Zaradi staranja prebivalstva in kul­turno socialnih sprememb bi bili nekateri podatki, ce bi jih ponovno zajemali in preverjali, razlicni, drugi podobni, toda vecina nalog je še vedno ista; pa ne zato, ker bi se ponavljale, temvec vecine problemov vzdržnega, kakovostnega staranja še nismo naslovili, kaj šele rešili. 
2. Promocija poklicev v dolgotrajni oskrbi. To je ciljni raziskovalni projekt, ki je še v teku (od oktobra 2022 do septembra 2024) in ga izvajamo z Univerzo v Novem mestu. Naslavlja perec družbeni problem pomanjkanja oskrbovalnega kadra. V prvem delovnem sklopu smo analizirali potrebe po promociji pokli­cev v dolgotrajni oskrbi, v drugem identificirali dobre mednarodne prakse na tem podrocju, v tretjem sklopu pa s pilotno študijo in oblikovanjem usmeritev evalviramo možnosti implementacije pobud ukrepov v slovenski prostor. Ka­kor vsa Evropa se tudi v Sloveniji soocamo z izrazitim pomanjkanjem kadra v zdravstveno socialnih poklicih. Nekatere rešitve, zlasti ustrezno placilo za to delo in drugim državam primerljiv delež BDP za dolgotrajno oskrbo, so pogoj za reševanje tega problema, nekateri vidiki pa izvirajo iz sedanjega ageizma v naši kulturi. Tudi ta raziskava bo dala odlocevalcem konkretna spoznanja za ukrepanje. 

2.8MNOŽICNA UDELEŽBA NA KONFERENCAH 
Kronika strokovnih in znanstvenih dogodkov, ki smo jih organizirali, bi bila preobsežna za ta prispevek, zato bomo omenili samo pomembnejše in množicno obiskane konference, vecina jih je bila z mednarodno udeležbo. Ceprav so bile tematsko raznolike, za razlicne skupine strokovnjakov, so v osnovi vse imele isti namen: osvetlitev enega izmed podrocij osebnega ali skupnostnega življenja, pomembnega za celostni cloveški razvoj v naših kulturnih razmerah. 
V mednarodnem letu družine 1994 smo organizirali znanstveni simpozij 
o družini, ob njem pa tudi veliko nacionalno prireditev, ki je z vec tisoc udele­ženci dva dni napolnjevala vse glavne dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani. Predavalo je nad 20 domacih strokovnjakov, ki so se posvecali družini. Poleg interdisciplinarnosti je bila njena odlika tudi to, da so sodelovali strokovnjaki kršcanskega in komunisticnega nazora; dr. Trstenjak je imel na njem svoje zadnje znanstveno predavanje. Izmed tujih predavateljev sta izstopala Viktor Frankl s posnetim predavanjem in najvidnejša svetovna logoterapevtka dr. Elizabeth Lukas. Vsa predavanja smo izdali v zborniku Družina (Ramovš, ured., 1995). 
O smislu trpljenja in stiske je govoril mednarodni seminar, na katerem je predaval tudi vodilni svetovni strokovnjak za etiko Bernhard Häring. Orga­nizirali smo ga 4. decembra 1996 v Cankarjevem domu v Ljubljani skupaj s Slovenskim društvom Hospic (predavala je tudi njegova ustanoviteljica Metka Klevišar) in z Mohorjevo družbo Celje, ki je za to priložnost izdala Häringovo knjigo Videl sem tvoje solze. 
Inštitut, Univerza v Mariboru in Visoka šola za socialno delo v Ljubljani smo 17. in 18. oktobra 1995 organizirali v Mariboru znanstveni posvet Pro-fesionalna etika pri delu z ljudmi. Referate 34 predavateljev, diskusije in 10 kodeksov profesionalne etike v teh poklicih smo izdali v zborniku (Toplak, ured., 1996). 
Konferenca o medgeneracijski solidarnosti in sodelovanju je potekala 
28. in 29. aprila leta 2008 na Brdu pri Kranju v okviru predsedovanja Slove­nije EU. To temo je Slovenija v svojem predsedniškem mandatu obravnavala prednostno. Pred tem so bili sprejeti nekateri politicni dokumenti OZN in EU 
o staranju. Izjemno kakovostna zelena knjiga EU o odzivu na demografske spremembe ima zgovoren naslov Nova solidarnost med generacijami (Svet EU, 2005); njen glavni avtor, komisar EU za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti in nekdanji predsednik ceške vlade Vladimir Špidla je bil na konferenci tudi glavni predavatelj. Namen konference je bil iskanje novih možnosti za soocanje z demografskimi spremembami, ki so – po uvodnih besedah omenjene zelene knjige – po zahtevnosti in obsegu brez primere. V prvem delu je konferenca obravnavala nekatere širše vidike splošne med-generacijske solidarnosti kot enega od stebrov socialnega modela EU ter medgeneracijske solidarnosti in sodelovanja, kar smo predstavili s primeri dobrih praks. Drugi del konference pa je obravnaval medgeneracijsko soli­darnost na podrocju dolgotrajne oskrbe, pri cemer so bili prikazani ti sistemi v sosednjih državah. 
Mednarodna konferenca o medgeneracijski solidarnost in staranju, 5. novembra 2012 v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju. Posvecena je bila 20-letnici Inštituta Antona Trstenjaka, združevala pa je vec dogodkov: slovenski državni zakljucek ob evropskem letu aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami 2012, obeležila je tudi spomin na Marijo Gregorcic Kržic, na konferenci je bil predstavljen projekt AGE Platforme o nacrtovanju strategije staranja v osrednji Evropi. Vsebina konference je bila bogata in raznolika. Inšti-tut je poskrbel za predavanja treh priznanih tujih strokovnjakov dr. Vladimira Špidle, dr. Terese Aleida Pinto in dr. Zaidi Asgharja. Na okrogli mizi so bili predstavljeni nekateri rezultati raziskave Inštituta o potrebah, zmožnostih in stališcih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. V dvorani in preddverju so bile predstavitve slovenskih dobrih praks nevladnih organizacij in šol o med-generacijskem povezovanju. Zbornik smo izdali v slovenskem in angleškem jeziku (Ramovš, ured., 2012). Kljub zelo neugodnim vremenskim razmeram je bila velika dvorana v kongresnem centru polna. 


3 DOLGOTRAJNI IN SEDANJI PROGRAMI IN PROJEKTI INŠTITUTA 
Za razvoj je pomembno ravnotežje med dolgotrajni programi v smeri osnovnega namena ter projekti z omejenim rokom za uresnicitev konkretnih ciljev – to je ravnotežje med dogajanjem in dogodki. 
Na Inštitutu od zacetka zavestno skrbimo za to ravnotežje. Otežuje ga biro­kratska usmerjenost današnje Evrope in Slovenije v kratkotrajne in vedno nove projekte. Prvi del clanka je prikazoval predvsem programsko usmerjenost Inšti­tuta, v tem osrednjem delu bom prikazala programe, ki so stalnica skozi ves cas njegovega dosedanjega dela. Mednje sodi razvoj mrež za kakovostno staranje in sožitje, programov za preprecevanje omamljanja in zasvojenosti, antropohigiene in logoterapije ter objavljanje v monografijah, prirocnikih in clankih in izdajanje revije. V okvirih teh programov pridobivamo leto za letom nove projekte in narocila za delo v skupnostih; med projekti bom prikazala zlasti tekoce. 
3.1ŠIRJENJE INFORMACIJ IN ZNANJA V SLOVENSKI PROSTOR Z REVIJO KAKOVOSTNA STAROST 
Od leta 1998 izdajamo edino slovensko znanstveno-strokovno revijo za geron­tologijo in medgeneracijsko sožitje – to je pricujoca Kakovostna starost. Letno izidejo štiri številke na 80 straneh, v letu 2023 je izhajal 26. letnik. Za prejšnje leto je revija na voljo tudi na spletni strani Inštituta. Angleški povzetki znanstvenih clankov so v mednarodnih raziskovalnih bazah (ProQuest in EBSCOhost). Revija je namenjena slovenskemu kulturnemu prostoru, zato izhaja v slovenšcini, na zadnjih dveh straneh vsake številke je angleški povzetek. Poleg tega so osnovne vrednote, za katere si revija prizadeva, interdisciplinarna širina vseh ved in strok, ki so pomembne za kakovostno staranje in sožitje, skrb za lep in razumljiv slovenski jezik ter relevantnost clankov za potrebe sedanjega slovenskega prostora in casa. 
V reviji objavljamo izvirne in pregledne znanstvene clanke o socialnih, psiholoških, zdravstvenih, ekonomskih, tehnoloških, pravnih, filozofskih, antropoloških in drugih s staranjem povezanih vprašanjih. Vrsta drugih rednih rubrik pa se posveca prikazom raziskovalnih spoznanj in politicnih dokumentov s tega podrocja, leksikonskemu opredeljevanju strokovnega iz­razja, porocilom s konferenc in projektnih dosežkov, družinskim in drugim neformalnim oskrbovalcem, starosti prijaznim skupnostim, obcasne rubrike pa klasikom o staranju in sožitju ter strokovnim intervjujem s tega podrocja. 
Med vsebinami je v 26 letnikih izhajanja revije izstopala dolgotrajna oskrba – o njej je bilo objavljenih okoli 700 clankov. Razlog za to je bilo nerazumno odlašanje slovenske politike s sprejemom sodobnega sistema in zakona o dol­gotrajni oskrbi. Po njegovem sprejemu so tudi v zadnji številki zavzemali vecino revije clanki o kriticni analizi zakona in njegovi primerjavi z avstrijskim in nemškim (Franci Imperl) in o antropologiji dolgotrajne oskrbe (Jože Ramovš). 
Izdajanje revije, ki je v prvi vrsti namenjena zbiranju sodobnega geronto­loškega znanja in njegovemu širjenju v slovenski prostor, je zahtevna naloga urednika in vseh zaposlenih na Inštitutu. Zaposleni po izidu vsako številko preštudiramo ter na izobraževalnem srecanju delimo mnenja o clankih. To nam vzame kar nekaj casa ob tekocem delu, je pa dragocen vidik naše zavestno ucece se organizacije, ki nam omogoca kakovostno delo. 

3.2STROKOVNA BESEDA V IZDANIH KNJIGAH 
Strokovni delavci na splošno vec pišejo kot vcasih; to velja tudi za zaposlene na našem Inštitutu. Poleg revije Kakovostna starost redno pišemo tudi v druge revije, tako poljudne kot strokovne, domace in tuje. V zadnjih desetih letih narašcajo objave na spletu; te so namenjene predvsem informiranju, medtem ko živ stik in pisana beseda ohranjata svoje mesto na podrocju sožitja, na primer prirocniki pri delu za zmanjševanje osamljenosti med starejšimi. Nekateri od njih bodo na kratko pred­stavljeni v poglavju o Mreži medgeneracijskih programov za kakovostno staranje. 
Izdali smo nad 60 knjig, ki so doživele nad 30 ponatisov in prevodov v tuje jezike. Dve tretjini od njih so prirocniki za delo v naših programih in projektih; ti niso v prodaji, za nove izdaje pa jih stalno dopolnjujemo ob novih spozna­njih in izkušnjah v praksi. Kakor revija imajo tudi izdane knjige svoj prostor na naši spletni strani (http://www.inst-antonatrstenjaka.si). 
Pri vsem našem pisanju smo posebej pozorni na povezanost med teorijo in prakso. Raziskovalne rezultate implementiramo v naše razvojne programe, jih nato spremljamo po metodi akcijskega raziskovanja, ovrednotimo in objavlja-mo rezultate in primere dobrih praks; tako so nastali naši številni prirocniki za delo razlicnih skupin. Povezava med teorijo in prakso pa je vidna tudi v naših temeljnih monografijah, zbornikih in prevodih. Temeljna smer, ki se jo skušamo držati v hitro starajoci družbi s številnimi ekonomskimi in socialnimi izzivi, pa je nacelo dostojanstvenega staranja vsakega cloveka v družbi, kjer je osnovna vrednota življenje od zacetka do smrti. 

3.3MREŽA MEDGENERACIJSKIH PROGRAMOV ZA KAKOVOSTNO STARANJE 
Mrežo prostovoljcev, ki vodijo skupine za kakovostno staranje in se redno srecujejo s starejšimi ljudmi v družabniškem paru, razvijamo od zacetka Inšti­tuta, njen živahen zacetek pa sega v leto 1987.5 Na Inštitutu je živahen razvoj 
Ramovš Jože, Kladnik Tone, Knific Branka (1992). Skupine starih za samopomoc – metodicni prirocnik. Ljubljana: Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo. 
te mreže že cetrt stoletja javni socialnovarstveni program, ki ga sofinancira MDDSZ, nekatere aktivnosti programa pa obcine. V njem usposabljamo prostovoljce za eno do dvourno tedensko prostovoljsko druženje s starejši-mi ljudmi. Usposabljamo jih po naši izvirni metodi skupinskega socialnega ucenja, ki uravnoteženo posreduje potrebna znanja ob prakticnem uvajanju v obojestransko plodno druženje s starejši clovekom ter ustanovitvijo in vodenje skupine. Usposabljanje poteka v ucni skupini z okrog petnajst prostovoljci; deset ucnih srecanj je razporejenih skozi vse šolsko leto, po koncanem usposabljanju pa se mesecno srecujejo v krajevni intervizijski skupini za stalno izobraževanje in krepitev prostovoljske kondicije.
 Usposobili smo jih vec tisoc v vec kakor sto krajih po Sloveniji in v tujini; v letu 2023 se jih je usposabljalo blizu nad šestdeset. Prostovoljci med enoletnim usposabljanjem: 
• 
pridobijo potrebno znanje in informacije o prostovoljstvu, sožitju med generacijami, staranju in starosti, komuniciranju, skupini in skupinskem delu ter o programih za zdravo in kakovostno staranje; 

• 
izoblikujejo svoja smiselna osebna stališca do prostovoljskega dela za sku­pnost, do staranja in starosti in do priprave na kakovostno lastno starost; 


• osvojijo vešcine za kakovostno osebno komuniciranje in vodenje lepe pogovorne kulture v skupini, za izvajanje skupinskega programa, po katerem bo skupina delovala v prvem letu; prav tako pa za povezanost in sodelovanje med seboj, z ustanovo, ki njihovo prostovoljstvo organizira in vodi, ter s svojim krajem in skupnostjo, kjer delujejo. 
V casu usposabljanja prostovoljci ustanovijo svoje skupine in jih uspešno vodijo po enem od programov, za katerega prejmejo prirocnike zase (skupaj z vsem drugim potrebnim gradivom) in za vse clane skupine. Prirocnike smo kot pripomocek za delo skupin in družabništva zaceli pripravljati po letu 2000, kar je zelo spodbudilo razvoj programov za kakovostno in zdravo staranje ter našo prostovoljsko mrežo. Do sedaj smo pripravili že deset razlicnih vsebinskih programov za delo skupin (njihovi prirocniki so s ponatisi in prevodi do zdaj dosegli že 25 izdaj) ter tri za prostovoljce (ti imajo s ponatisi in prevodi 15 izdaj). Naš prvi program za skupine je bil Preprecevanje padcev v starosti. Razvili smo ga v zacetku prizadevanja Svetovne zdravstvene organizacije za preprecevanje smrti, poškodb in stroškov zaradi padcev v starosti. Ker je preventivno delo v skupini intenzivnejše kakor po katerikoli drugi metodi, smo v ta program vkljucili vse štiri varovalne dejavnike za preprecevanje padcev: redno krepitev ravnotežja s posebnimi vajami, ozavešcanje o nevarnih mestih za padce v la-stnem stanovanju in njihovo odstranjevanje, spreminjanje mladostnih navad hitenja v smiselno previdnost ter preseganje strahu pred padcem potem, ko ga je doživel s hujšimi posledicami clovek sam ali bližnji. 
Program, po katerem sedaj usposabljamo nove prostovoljce in zacenjajo delo nove skupine, je Zdrava zrela leta (Ramovš A. in sod., 2023); že prvo leto dela po njem vec sto ljudi. Ta prirocnik za delo skupin je doslej najobsežnejši, saj so v njem zbrane naše dosedanje izkušnje. Ko skupina predela en program, se odloca za katerega od ostalih ali pa dela prosto po svojem programu.6 
Dosedanje izkušnje v naši prostovoljski mreži za kakovostno staranje kažejo, da vec kakor polovica prostovoljcev ob primernem organiziranju njihovega prostovoljskega dela s strani organizacije ali ustanove, ki jih vodi, ostaja vklju-cena v prostovoljsko delo nad deset let; mnoge njihove skupine delujejo že vec kakor dvajset let. Vcasih šele daljše razvojno obdobje pokaže zakonitosti in primernost kakega programa; da je na primer mreža skupin v kraju vidna in stabilna socialna tvorba skozi desetletja, družabništvo pa je manj vidno in trajno, vendar pa lahko zelo osebno poglobljeno. 
Skupino vodita praviloma dva prostovoljca, v njej pa je do deset starejših ljudi. Ce torej usposabljanje konca dvajset prostovoljcev, nastane okrog deset novih skupin in družabniških parov, ki vkljucujejo v redna tedenska srecanja blizu sto starejših ljudi – ti se starajo bolj zdravo, cloveško poglobljeno in zadovoljno. Ta nacin se zelo obnese pri preprecevanju zloceste osamljenosti v starosti. 
Usposabljanje poteka vedno v kraju ali ustanovi, kjer bodo prostovoljci delovali in bo poskrbljeno za organizacijo njihovega prostovoljskega dela ter za trajno krepitev njihove prostovoljske kondicije. Za podporo in organizira­nost prostovoljcev skrbi organizator mreže za kakovostno staranje in sožitje generacij (organizator mreže). To je strokovni delavec ali laik – usposobljen prostovoljec, ki del svojega casa posveti organizaciji prostovoljcev za kakovo­stno staranje in medgeneracijsko sožitje v svojem okolju. Organizatorji mreže so nepogrešljiv clen med prostovoljci na terenu in Inštitutom. 
Medgeneracijski družabniki, voditelji medgeneracijskih skupin in vsi drugi medgeneracijski prostovoljci se mesecno ali najmanj štirikrat letno srecujejo v krajevnih intervizijskih skupinah, kjer si izmenjujejo izkušnje, rešujejo odprta vprašanja pri svojem delu, organizirajo skupne dogodke, so sproti informirajo 
o novicah v svoji socialni mreži in o dogajanju drugod po Sloveniji. Deluje 15 intervizijskih skupin. Posebno intervizijsko skupino imajo tudi organizatorji mreže z namenom, da si izmenjujejo izkušnje iz svojih okolij in išcejo odgovore 
Za skupine in družabniške pare smo pripravili naslednje prirocnike: Preprecevanje padcev v starosti, Obvla­dovanje krvnega tlaka, Starajmo se trezno, Bralni dnevnik, Varno staranje, Domoljubje, Povezani na blizu in dalec (za delo skupin med pandemijo covida),Življenje ob rožnem vencu in Svetopisemska bralna skupina (ti dve sta za verske skupine) ter Zdrava zrela leta. Prirocniki za prostovoljce: Za kakovostno staranje in lepše sožitje med generacijami, Družabniški dnevnik in Prostovoljski dnevnik. 
na odprta vprašanja. Strokovni delavci Inštituta obiskujejo intervizijske skupine v lokalnih okoljih in jim po dogovoru z organizatorji mreže nudijo podporo. 
Del Mreže medgeneracijskih programov je tudi informiranje in ozavešca­nje prebivalstva o kakovostnem staranju in medgeneracijskem sožitju. Kaj konkretno je to, bomo ponazorili s porocilom o delu Inštituta za leto 2023. 
V virtualnem medgeneracijskem forumu (na Facebooku) z imenom Med-generacijski forum – mlajši za starejše, starejši za mlajše tece živahna razprava med mladimi in starejšimi o skupnih in razlicnih temah. Sami smo na forumu prispevali okoli 30 vsebin. Vzpostavljeni forum ima trenutno okoli 700 clanov, na njem lahko sodelujejo tudi drugi uporabniki socialnega omrežja. Dostopen je na povezavi: https://www.facebook.com/groups/1117678548638455. Medijsko smo bili dejavni na radiu in TV, v revijah Vzajemnost, Vzgoja in lokalnih casopisih. Aktivno smo sodelovali na razlicnih dogodkih društev in sekcij ter drugih orga­nizacij, npr. na Festivalu za 3. življenjsko obdobje, osnovnih in srednjih šolah ter na dveh predupokojitvenih seminarjih MORS. V drugem polletju smo ponovno organizirali torkove vecerne spletne pogovore z razlicnimi aktualnimi temami, odprte za širšo javnost; pri vseh dejavnostih je letos sodelovalo 5.355 uporabnikov. 
Mreža medgeneracijskih programov za kakovostno staranje je kompleksen program, ki se nenehno dopolnjuje; njegova slika v obliki »hiške« je bila v reviji predstavljena v kratkem porocilu (Ramovš, 2015). Dosedanji uspehi ter sprotne in letne evalvacije kažejo, da dobro odgovarja na potrebe uporabnikov in da se razvija trajnostno. 

3.4IZMENJAVA DOBRIH PRAKS NA PODROCJU KAKOVOSTNEGA STARANJA 
Mnogo organizacij doma in po svetu razvija razlicne oblike ucenja kompe­tenc za kakovostno staranje; gledati »cez plot k sosedom« in z njimi sodelovati je nujno. Inštitut uresnicuje to med drugim v konzorcijih domacih in medna­rodnih projektov. Novembra 2022 se je zacel triletni Erasmus+ projekt ITOSA (Innovative Techniques of Seniors Activation). V njem s partnerji iz Poljske, Srbije, Bolgarije, Italije in Cipra izmenjujemo dobre prakse in inovativne meto­de dela s starejšimi. Z nizom delavnic želimo izboljšati kompetence, predvsem pa poznavanje metod dela izobraževalcev starejših v sodelujocih državah. 
Zanimiva je dobra izkušnja srbskih seniorjev, ki pod mentorstvom pišejo prispevke v Wikipedijo in tako širijo svoje znanje v svetovno javnost. Mi pri­kazujemo drugim našo metodo skupinskega socialnega ucenja ter izmenjave v krajevni skupnosti (npr. zelemenjava). Na partnerskih srecanjih po državah prikažemo in razložimo svoje prakse, jih nazorno opišemo, vkljucno z grafi­kami in fotografijami, po natancnih tehnicnih navodilih, da bodo shranjene in vsem dosegljive na spletnem portalu. 

3.5USPOSABLJANJE OSKRBOVALCEV DRUŽINSKIH CLANOV 
V uvodu prirocnika Družinska oskrba starejšega svojca je napisano: »Ob pogledu na pešanje svojca se v cloveka vsesava tudi strah pred lastnim staranjem. Zato se lahko zgodi, da zacne nelagodno ali nestrpno doživljati starajocega se svojca in njegovo obnašanje, ne da bi se tega prav zavedal. 
Najbolj pogosto pa smo ljudje nemocni v tem, da se ne znamo z družinskim clanom, ki peša, prav pogovarjali; ne pride in ne pride do lepega pogovora in pogovora o tem, kar je res potrebno. Onemoglemu svojcu poskrbijo domaci za vse, samo lep pogovor ne pride na vrsto. Srce – edini pošteni sodnik – ostaja nepotešeno in nemirno. Bistveno ostaja mnogokrat z obeh strani neizreceno. Cankar je ob tej izkušnji umetniško izpovedal, da bi odkopal grob z golimi rokami, da bi svoji materi povedal eno samo besedo, ki je ostala prej zamolcana – morda »Hvala!« za skodelico kave, gotovo pa za življenje (Ramovš J. in Ramovš K., 2012, str. 5). 
V Sloveniji je v redni dolgotrajni oskrbi nad 80.000 starejših ljudi. Cetrtina od njih je v domovih za stare ljudi, nad 60.000 jih oskrbujejo domaci, zlasti zakonec in hcerke; vsak deseti od njih ima nekaj javne pomoci na domu, medtem ko ima v evropskih državah, ki so pred tremi desetletji sprejele zakon 
o dolgotrajni oskrbi, javno oskrbo na domu dva do trikrat vec ljudi, kakor v domovih. Ta sistemski zaostanek povzroca v Sloveniji hude stiske svojcem, ki imajo starejše družinske clane. V današnjih življenjskih razmerah je nujno, da svojce razbremeni in usposablja javna oskrbovalna mreža, saj je kakovostna oskrba onemoglih pogoj za razvoj humane družbe. 
Svojce, ki skrbijo za svoje stare družinske clane, imenujemo družinski oskrbovalci in sodijo skupaj s sosedi in prostovoljci v sklop neformalnih oskrbovalcev; leta 2021 in 2023 sprejeta slovenska Zakona o dolgotrajni oskrbi omogocata za najtežji kategoriji oskrbe tudi javno zaposlitev »oskrbovalca dru­žinskega clana«. Izraz družinski oskrbovalci (ang. family carers) se uveljavlja v Evropi šele po letu 2000, kar pove, da je bilo podrocje domace oskrbe starejših v politiki in stroki do takrat povsem prezrto.
Življenje na svojem domu, ko clovek potrebuje redno pomoc pri vsakdanjih opravilih, je najbolj zaželeno; clovek je doma najdlje in najbolj samostojen, raziskave pa kažejo tudi veliko pripravljenost svojcev, da bi po svojih moceh oskrbovali svoje stare družinske clane doma. Najmocnejša razloga za to sta cu-stvena povezanost in doživljanje odgovornosti za bolne in onemogle družinske clane. Zadnje case pa postajajo pomembni tudi ekonomski razlogi. Z narašca­njem deleža starejših bolnih in onemoglih ljudi narašcajo javni zdravstveni in socialni stroški. Brez množicne družinske in druge neformalne domace oskrbe bi se socialni sistemi sesuli, saj javne blagajne nikjer na svetu ne morejo kriti stroškov celotne oskrbe tako velikih skupin prebivalstva, kot so bolni in stari ljudje; zadnja leta postaja izjemno perec problem tudi pomanjkanje oskrboval­nega kadra. Odlocilni razlog za javno podporo družinskim oskrbovalcem pa je dejstvo, da s tem krepimo medgeneracijsko solidarnost, da v današnjih razmerah ne bi pojenjala. Kakovost sožitja v krajevni in širši skupnosti je namrec soraz­merna z razvitostjo solidarnosti v njej. Solidarnost pa se v ljudeh razvija in krepi samo ob konkretni skrbi za nemocne ljudi, zlasti otroke, bolne in stare ljudi. 
Breme oskrbe v družinah je vcasih zelo težko, vecinoma še vedno oskrbujejo ženske. Njihova preobremenjenost se da uspešno zmanjšati z enakomerno porazdelitvijo hišnih opravil in oskrbe starejšega svojca med družinske clane in s pomocjo javnih služb. Tudi zacasno varstvo v domu za starejše ali v kaki drugi ustanovi, zaradi letnega oddiha ali službenih obveznosti, lahko olajša obremenjenost družinskih oskrbovalcev. Ce skupnost (obcina, stroka) pomaga družinskim oskrbovalcem vsaj z nekaj znanja o oskrbi, negi, o razumevanju starega onemoglega cloveka in motenj (npr. demence), je družinska oskrba laž­ja. Usposabljanje o tem je najcenejša pomoc družinskim oskrbovalcem, seveda so nujni tudi razbremenilna pomoc pri socialni oskrbi in zdravstveni negi ter drugi podporni servisi, ki sestavljajo sodobni sistem integrirane dolgotrajne oskrbe. Potrebo, da se družinski clani, ki imajo starega svojca, usposabljajo za razumevanje starih ljudi, za komuniciranje z njimi in za njegovo oskrbovanje, je v naši raziskavi jasno izrazilo nad 80 % reprezentativnega vzorca prebivalcev Slovenije, ki so stari 50 in vec let (Ramovš, ured., 2013, str. 502); po 50. letu starosti pa ima skoraj vsakdo izkušnje z oskrbo v družini. 
Na Inštitutu po letu 2000 sistematicno usposabljamo družinske in druge neformalne oskrbovalce ter jih v kraju med seboj povezujemo v skupine svojcev; to, da si izmenjujejo dobre izkušnje in stiske, jim daje veliko oporo in motivacijo. Po obcinah in krajevnih skupnostih širom Slovenije smo usposo­bili in povezali stotine svojcev in drugih neformalnih oskrbovalcev. Pri tem vkljucujemo lokalne strokovnjake, zlasti patronažne sestre. Prva kratka uspo­sabljanja svojcev smo imeli v domovih z namenom boljšega komuniciranja ob obiskih (preseganje slabih obcutkov zaradi preselitve svojca v dom je pogoj za kakovostne obiske) ter za boljše sodelovanje med svojci in domom. Vecina tecajev pa je za svojce, ki doma oskrbujejo družinskega clana. Usposabljamo jih v skupini s 15 do 25 udeleženci na 10 tedenskih srecanjih po tri ure po naši aktivni metodi socialnega ucenja, kjer strokovnjak (zdravnik, fizioterapevt …) kratko predstavi eno od kljucnih tem kakovostne oskrbe in skrbi za lastno zdravje oskrbovalca, nad polovico casa pa udeleženci pripovedujejo svoje dobre izkušnje o tem in postavljajo svoja vprašanja. Teme srecanj so razume­vanje starosti in onemoglosti, komuniciranje z onemoglim svojcem – zlasti ko je težaven, skrb zase, da oskrbovalec ne oboli ali izgori, nega onemoglega, demenca, morebitni odhod svojca v dom za stare ljudi, umiranje in žalovanje. Udeleženci prejmejo knjigo o domaci negi, prirocnik Družinska oskrba starej­šega svojca pa je pošel in je v prenovi. 
Po koncanem usposabljanju tisti, ki želijo, nadaljujejo mesecna srecanja v skupi­ni svojcev pod vodstvom usposobljenih prostovoljcev. Skupina svojcev nudi prostor za izmenjavo dobrih izkušenj in za reševanje težav, ki jih prinaša domaca oskrba. 
Voditelji skupin svojcev in drugi oskrbovalci družinskih clanov so povezani v neformalnem Slovenskem združenju neformalnih oskrbovalcev (Združe­nje), ki je organizirano pod okriljem Inštituta in povezuje družinske ter druge neformalne oskrbovalce iz vse Slovenije. Njegov namen je širiti informacije o pomenu družinske oskrbe ter povecati prepoznavnost oskrbovalcev družinskega clana. Organizirani družinski oskrbovalci imajo vecjo možnost za predstavlja­nje svojih potreb in pravic tako v slovenskem kot v evropskem prostoru. Clani Združenja so aktivni v svojih okoljih, širijo gradiva o vlogi neformalne oskrbe, organizirajo dogodke, med drugimi ob evropskem dnevu neformalnih oskrboval­cev vsako leto 6. oktobra. Nekateri od njih prostovoljsko vodijo skupine svojcev v svojem kraju. Za podporo njihovim dejavnostim Inštitut izdaja elektronski casopis Novicnik. Izhaja štirikrat letno, prijemajo ga zainteresirani neformalni oskrbovalci. Vsebine so s podrocja oskrbe; od prakticnih novic, preko znanj in izkušenj o tem, kako se znajti pri težavah v oskrbi, do obvestil o predavanjih in izobraževanjih ter o dogajanju na tem podrocju v Sloveniji in v Evropi. 
Sodobni sistem integrirane dolgotrajne oskrbe, ki se zadnja desetletja razvija po evropskih državah, ima vec deset razlicnih programov podpore pri oskrbi na domu in razbremenilne pomoci družinskim oskrbovalcem. S tem omogoci, da starejši clovek ob pešanju moci lahko ostane cim dlje v domacem okolju. Nekatere od njih predvideva tudi nedavno sprejeti slovenski zakon o dolgotrajni oskrbi; postopno se bodo uvajali in upajmo tudi širili. Integracija strokovne in domace oskrbe je kljuc do humane, kadrovsko in financno vzdržne dolgotrajne oskrbe v današnjih družbenih razmerah. Prenos tujih dobrih praks in razvoj domacih sta kljucna za kakovostno dolgotrajno oskrbo. 

3.6KREKOVO SREDIŠCE V KOMENDI 
V Komendi na Krekovi ulici št. 10 smo 13. junija 2019 po vec letih adaptacije povprecne stanovanjske hiše iz 70-ih let odprli poslovno enoto Inštituta – Kre­kovo središce. Njegov namen je razvijanje alternativnih bivalnih in drugih pro-gramov za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje. Vizija, oprema, kadri in financna pokritost so osnovni štirje elementi, ki omogocajo njegov razvoj. 
Vizija dela v Krekovem središcu se zrcali skozi njegov namen – v dana­šnjih razmerah urbanizacije in staranja prebivalstva razvijati nove nacine za povezovanje krajevne skupnosti in solidarne medsebojne pomoci. Ob tesnem strokovnem sodelovanju z Medgeneracijskim društvom Komenda in Zavodom medgeneracijsko središce Komenda smo zastavili celostni razvoj na podrocju kakovostnega staranja v kraju. Pri tem je bil narejen prvi korak leta 2006, ko smo za Obcino Komenda izvedli raziskavo o potrebah, zmožnostih in stališcih obcanov na podrocju staranja in medgeneracijskega sožitja; Obcina je nato sprejela svoj razvojni nacrt za to podrocje.7 
Oprema. V skladu z vizijo smo obnovili hišo za življenje v njej s cim manj ovirami. Sedaj ima hiša s 600 m2 stanovanjske površine, dvigalo, v precejšnji meri je prilagojena za bivanje invalidov. Vseh 10 bivalnih enot (sob ali garsonjer) ima lastno kopalnico in sanitarije. Velik del hiše zavzemajo skupni prostori. Srce hiše je skupna velika bivalna kuhinja. V prijazno in funkcionalno opremlje­nem prostoru je možno posedeti za mize najmanj 16 ljudi, ob tem pa ostane še prostor za udoben pocitek po kosilu za utrujene. V istem nadstropju sta še dva pomožna vecnamenska prostora. V spodnjih prostorih, ki imajo izhod na vrt, se nahajajo pisarna, skupinska soba, velika telovadnica in še nekateri prostori. 
Kadri, zaposleni in prostovoljci, so najpomembnejši del programa. Ugota­vljamo, da je potrebno pri vecini sodelavcev vec let uvajanja in izobraževanja za razvoj potrebnih kompetenc na podrocju dela s skupnostjo. Zaposleni z Inštituta so redno prisotni v hiši in pri delu v programih. Ves cas na razlicne nacine sodelujejo kolegice iz Zavoda medgeneracijsko središce Komenda, ki izvajajo oskrbo na domu, ter prostovoljci. To sodelovanje je posebno lepo in plodno pri organizaciji in izvajanju dnevnega bivanja za starejše. 
Finance. Velik zalogaj za materialne ustanovitelje in Inštitut je bila obnova in oprema hiše. Skoraj tretjino notranje opreme hiše je financno podprl EU sklad za regionalni razvoj, vecinski vložek pa so lastna sredstva Inštituta in ustanovi­teljev. Lokalne oblasti težko sprejemajo dejstvo, da je izvajanje mehkih, stalnih, družbeno koristnih vsebin, kot je dnevno bivanje starejših, nepridobitno in da so obcine skupaj z drugimi javnimi viri edina možnost za razvoj teh sodobnih programov za kakovostno staranje. Po prenehanju sofinanciranja programov v projektu Lokalne akcijske skupine (LAS) vzdržujemo sicer zmanjšan obseg dejavnosti s pomocjo dohodka od najemnin in drugih lastnih razvojnih sred­stev, nekaj sredstev pa bo verjetno prispevala tudi Obcina Komenda. Financna vzdržnost alternativnih skupnostnih programov ostaja nerešen izziv. 
Pomembnejše vsebine Krekovega središca. V zacetnem obdobju delovanja Krekovega središca smo se posvetili razvoju in vzdrževanju mreže prostovolj­cev družabnikov in voditeljev skupin za kakovostno staranje (izobraževalna 
Knjigo z rezultati raziskave in razvojnim nacrtom – Ramovš J. (2006). Kakovostno staranje in sožitje generacij v Komendi – so prejela vsa gospodinjstva. 
srecanja za širiteljske programe, intervizijska srecanja prostovoljcev), podpori neformalnim oskrbovalcem (mesecno se je v Krekovem središcu srecevala skupina svojcev) ter delavnicam za družine. Leta 2019 smo nekatere pro-gramske dejavnosti razširili iz obcine Komenda v Mengeš, Trzin in Vodice, Domžale in Medvode. V letu 2020 je Inštitut kljub epidemiji covida izvedel vecino predvidenih dejavnosti, od pocitniškega tabora za otroke in delavnice za starše do obiska razlicnih skupin svojcev Krekovega središca, kjer so spoznali dnevno bivanje starejših. Zanje je fizioterapija Reven izvajala izobraževanje in vadbo za boljše oskrbovanje starejših. Prostovoljci so uredili vrt za stavbo, ki služi druženju na prostem. Zaživelo je dnevno bivanje starejših, ki pa je bilo zaradi epidemije veckrat prekinjeno, zato smo okrepili stike preko virtualnih povezav. Tudi v letu 2021 smo z aktivnostmi nadaljevali prirejeno danim epi­demiološkim razmeram. Izvajali smo dnevno bivanje, delavnice s prikazi nege in oskrbe ter v razmerah epidemije covida-19 posneli kratke filme o pomoci pri oskrbi. Do konca avgusta 2021 smo priceli z izvajanjem novih dejavnosti: zelena skupnost, ucenje napredne rabe IKT in prenos kulturne dedišcine. 
Morda nekoliko bolj osvetlimo prenos kulturne dedišcine v kraju. Ker ima Komenda bogato kulturno dedišcino, ki obsega zapušcino Petra Pavla Glavarja, Janeza Evangelista Kreka, Ivana Selana, dolgoletno tradicijo cebelarstva, loncar­stva, pecarstva in klekljarstva, smo poleti organizirali srecanje clanov skupin za kakovostno staranje in skupaj z njimi pripravili izbor najbolj zanimivih primerov kulturne dedišcine, za katere bi bila velika škoda, da bi utonili v pozabo. Nato smo izbrali starejše ljudi, ki imajo o omenjenih primerih veliko znanja ter zanje pripravili usposabljanje in jih ustrezno podkovali za prenos teh znanj na mlajšogeneracijo v sodelovanju z OŠ Komenda. Delavnice prenosa kulturne dedišcine so zelo lepo uspele; njihov prikaz in analiza bi zahteval samostojni clanek. 
V letu 2022 smo postavili prve prakticne usmeritve za razvoj odprte bivalne skupnosti, v kateri ima vsak stanovalec svoje prostore, hkrati pa je z dejavnost-mi in skrbjo za hišo in deloma drug za drugega povezan z drugimi stanovalci, prostovoljci in s krajem. V nove opremljene prostore smo namrec prvic name-stili stanovalce. Zaradi vojne v Ukrajini so bile naše prve redne ali prehodne stanovalke Ukrajinke z otroki, konec leta 2022 pa smo sprejeli v hišo mlade ljudi, ki se osamosvajajo in za to potrebujejo vsaj minimalne materialne pogoje. 
Kako pomembne so odprte bivalne skupnosti v obcini se je pokazalo v tem kratkem casu delovanja že dvakrat. V letu 2023 smo se odzvali ob poplavni ujmi in sprejeli nekaj starejših ljudi, ki so zaradi posledic poplav potrebovali hitro rešitev za zacasno nastanitev. Prav tako smo se cez noc odzvali na prošnjo družine, ki je utrpela požar in je bila tako zacasno nekaj dni nastanjena v enem od stanovanj v Krekovem središcu. 
Srce hiše je dnevno bivanje starejših. V njegovo delovanje se je vkljucil Zavod medgeneracijsko središce Komenda, ki je v letu 2022 zaposlil oskrbovalko za starejše v dnevnem bivanju, dve tretjini ene zaposlitve ter stroške vzdrževanja pa je kril inštitut. Dnevno bivanje je potekalo ob delavnikih v casu, ko so domaci v službi; redno ga obiskovalo od tri do šest starejših ljudi, mnogi z napredovano demenco. S pomocjo prostovoljcev in zaposlenih so se starejši krajani družili, pripravljali obroke in se udeleževali delavnic. Tako so kakovostno preživljali cas, medtem ko so se lahko svojci odpocili ali šli po svojih opravkih. V zacetku leta 2023 je financiranje tega programa usahnilo, novembra smo ga zacasno zaprli. Potrebe in rezultati kažejo, da je taka oblika bivanja starejših v kraju pomembna zlasti iz dveh razlogov. Prvi: vsem vkljucenim starejšim se je opazno izboljšalo telesno in duševno zdravje, kljub onemoglosti so lahko bivali doma. Drugo: svojci so se za nekaj ur na dan razbremenili skrbi za svoje družinske clane. Zelo dobre so tudi izkušnje s kombinacijo socialne oskrbe na domu in dnevnega bivanja. 

3.7HIBRIDNE STORITVE PRI OSKRBI NA DOMU 
Eden zahtevnejših izzivov je, kako zagotoviti kakovostno oskrbo ob dej­stvu, da jo potrebuje vedno vec ljudi, poklicnih oskrbovalcev pa je premalo. Rešitve se išcejo tudi s pomocjo digitalne tehnologije. Da bo do teh rešitev prišlo, potekajo raziskovalni in akcijski projekti. Inštitut je zaželen partner pri projektih, ki imajo cilj preizkušati modele hibridnih digitalnih storitev oskrbe na domu za podporo neodvisnega življenja starejših in drugih ranljivih oseb, ki potrebujejo oskrbo. Tak je projekt PROCAREFUL v okviru programa Interreg Central Europe, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj. Izvajamo ga z osmimi partnerji iz Hrvaške, Nemcije, Madžarske, Italije, Poljske, Slovenije in tremi pridruženimi partnerji iz Italije in Slovenije. 

3.8DIGITALNA PREOBRAZBA USTANOV ZA STAREJŠE 
Digitalna preobrazba ustanov za dolgotrajno oskrbo starejših spodbuja inovativne rešitve, ki izboljšujejo kakovost oskrbe in razvija transnacionalno strategijo za digitalno preobrazbo ustanov za oskrbo. V letu 2023 smo sode­lovali pri razvoju DigiCare4CE modela (Digital transformation of long-term care facilities for older people), v katerem smo se skupaj s partnerji projekta preko poglobljenega pregleda literature in skupne raziskave ucili iz nacionalnih in mednarodnih dobrih praks in skupaj zaceli s pripravo na izvajanje pilotnih aktivnostih projektnih partnerjev. DigiCare4CE je srednjeevropski Interreg projekt, v katerem sodeluje deset partnerskih organizacij iz Nemcije, Avstrije, Poljske, Ceške, Slovaške, Italije in Slovenije. 
V letu 2024 bo osem projektnih partnerjev v svojih državah preizkusilo uvajanje novih tehnologij v pilotnih aktivnostih. Pri tem ima Inštitut Antona Trstenjaka vlogo predvsem pri razvoju modela DigiCare4CE ter pri pomoci in svetovanju pri izvedbi pilotov. Sledili bodo študijski obiski pilotnih aktivnosti, aktivno pa bomo sodelovali tudi v poletni šoli za študente. 

3.9PLATFORMA DRUŽBENEGA OMREŽJA FACEBOOK ZA DRUŽINSKE IN DRUGE NEFORMALNE OSKRBOVALCE 
Projekt je namenjen izboljšanju sposobnosti neformalnih oskrbovalcev pri opravljanju svoje vloge s pomocjo sodobne tehnologije. V ta namen smo postavili platformo družbenega omrežja Facebook za družinske in druge ne­formalne oskrbovalce, ki jo upravlja manjša, ožja skupina. Ta vkljucuje tako strokovnjake s podrocja oskrbe, kot posameznike s trenutno ali preteklo izku­šnjo oskrbovanja družinskega clana, prijatelja ali soseda. Objavljamo vsebine, ki so koristne zanje. Objave so informativne (npr. teoreticna predstavitev dolo-cene teme), prakticne (npr. prikaz pripomockov za gibanje), kulturne vsebine (citati, pesmi, predlogi za knjige in filme), vabila naše ali drugih organizacij s podrocja oskrbe in teme, v katerih poudarjamo skrb zase med oskrbovanjem. Spletna podporna skupina je namenjena tudi izmenjavi izkušenj in znanja ter postavljanju vprašanj. Na izobraževalni platformi za neformalne oskrbovalce pa se lahko poucijo o tem, kako se prikljuciti Facebooku, kako objavljati, kako narediti novo Facebook skupino in kako v njej sodelovati. 
Veseli smo, da je platforma dobro obiskana in da dobivamo odzive s terena 
o njeni koristnosti predvsem s strani mlajših oskrbovalcev, ki ob pomanjkanju casa išcejo informacije za boljše oskrbovanje pretežno na spletu. 
Projekt Resil4Care (RESILience FOR informal CAREgivers) je evropski Erasmus+ projekt, ki se je zacel v februarju 2022, zakljucil pa z januarjem 2024.Povezuje ljudi in organizacije iz Grcije, Francije, Italije, Španije in Slovenije, ki delajo z neformalnimi oskrbovalci in zanje. 

3.10ZDRAVA HRANA ZA STAREJŠE 
Convida+ je bil majhen Erasmus+ mednarodni projekt, ki je potekal od oktobra 2022 do decembra 2023. V njem smo skupaj s španskimi in itali­janskimi partnerji pripravili in preizkusili zanimiva in poljudno napisana gradiva o zdravi prehrani za starejše ter pripravili »kuharsko knjigo« – izbor najpomembnejših ugotovitev iz projekta in iz vsake države predstavili po tri recepte tradicionalnih jedi, ki so zdrave, sezonske in iz lokalnih sestavin; gra­divo je dostopno tudi v slovenskem jeziku. 
Projekt smo uspešno zakljucili novembra na otoku Tenerife s srecanjem vseh partnerjev in predstavnikov starejših, kjer smo na dobro obiskani prireditvi v kraju Matanza de Acentejo predstavili naš prispevek in pripravili degustacijo slovenskih dobrot, ki so požele veliko zanimanja. 

3.11STARAJMO SE ZELENO – AGEINGREEN 
Skrb za okolje in trajnostni razvoj vecina starejših ljudi zelo dobro razume, saj so odrašcali še v razmerah, ko je bila kakovost preživetja njihovih družin odvisna od varcnosti z naravnimi viri. Skromnost ob tem je bila ena temeljnih vrednot pol preteklega obdobja. 
Tako so sodelavke na Inštitutu prišle na idejo, da starejše osvešcamo o podnebnih spremembah in jih spodbujamo, da tudi sami aktivno prispevajo k življenju v spremenjenih razmerah in da s svojim ravnanjem ohranjajo naravne vire. Nekatere aktivnosti so tudi medgeneracijske; omenimo igriv pristop k tej problematiki pri »lovu na zaklad« (quest oz. treasure hunt), kjer udeleženci sodelujejo v »zelenem« ogledu mesta; to je odlicna priložnost za spoznavanje Ljubljane in njenih trajnostnih pobud. 
Decembra 2023 smo izvedli anketo o odnosu starejših do podnebnih spre­memb in njihovem angažmaju na tem podrocju; odziv je bil nad pricakovanji, saj je odgovorilo 450 oseb iz vseh sodelujocih držav, pri nas najvec. Na vpra­šanje, kako sodelujejo v boju proti podnebnim spremembam, je velika vecina odgovorila, da locujejo odpadke in varcujejo s porabo elektrike in ogrevanja ter da so pripravljeni upoštevati tudi druga priporocila. Odgovori so spodbudni.
Partnerji so še iz Španije, Francije, Poljske in Cipra, naš inštitut pa je vodilni partner. 

3.12TUDI NA DELOVNIH MESTIH SE STARAMO 
Staranje zaposlenih je pereca demografska naloga. Za njeno reševanje smo podjetjem pomagali pripraviti strategijo razvoja ob staranju zaposlenih na osnovi idej od spodaj in od zgoraj ter stvarnih možnosti podjetja. Za uresni-cevanje te zahtevne naloge pa smo razvili dva seminarja po naši izvirni metodi skupinskega socialnega ucenja. Prvi je za vodstva podjetij o menedžmentu sodelovanja starejših in mlajših na delovnem mestu, drugi za zaposlene, ki so stari nad 50 let; ta vkljucuje poleg vešcin za boljše sodelovanje z mlajšimi tudi pripravo na upokojitev in zdravo življenje po njej. Za oba seminarja imamo prirocnike za udeležence.8 Izvajamo ju po podjetjih, ki želijo mobilizirati 
8 To sta Menedžment sodelovanja ob staranju zaposlenih – prirocnik na tecaju za vodje podjetja Ramovš 
Jože (2017) in Aktivno staranje in uspešno sodelovanje po 50. letu starosti. Prirocnik na tecaju za starejše 
zaposlene (Ramovš Jože, 2019). 
neizkorišcene cloveške sile za ohranjanje ucinkovitosti podjetja ob staranju zaposlenih; deležna sta zelo dobrega odziva s strani podjetij in udeležencev. 

3.13STARANJE BREZ NASILJA 
Nasilje nad starimi ljudmi se razrašca v družinah, v oskrbovalnih ustanovah in v javnosti. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2011 razglasila 15. junij za svetovni dan ozavešcanja o nasilju nad starejšimi. Po podatkih raziskav in porocil je vse vec starejših ljudi, ki imajo ranjeno dostojanstvo in niso deležni spoštovanja, ki jim pripada. O tem najpogosteje ne morejo niti spregovoriti. Vecina raziskav o trpincenju starih ljudi in njihovih zlorabah temelji na sekun­darnih virih, kajti žrtve nasilnih dejanj so pogosto povsem odvisne od skrbni­kov in jih je zato strah in sram odstiranja svojih grenkih zgodb (Ramovš K., 2004). Raziskave kažejo, da najvec razlicnega nasilja nad starimi ljudmi storijo svojci, od telesnega do duševnega in ekonomskega; to so zlasti poniževanje, izsiljevanje, grožnje, nadziranje, nasilno hranjenje, nasilno dajanje zdravil, zaklepanje, preprecevanje socialnih stikov in odtujitev premoženja. Porast nasilja je bil opazen v osami in stiskah med epidemijo covida. 
Inštitut je v preteklih letih izvedel vec raziskav o tem. Navedimo nekatere ugotovitve. Pomembna dejavnika tveganja za zlorabo starih ljudi sta slabo zdravje starega cloveka, njegova ovdovelost ali samskost (Hvalic in Felicijan, 2004). Stare ljudi, ki so bili okradeni, je praviloma bolj prizadela kraja kot na­silno dejanje samo. Skoraj vsi, ki so prestali takšno nasilje, ne hodijo vec sami ponoci po ulicah, bolj so pazljivi. Tisti, ki so bili oropani doma, pa so svoja stanovanja dodatno zašcitili. Najpogostejši motiv za napad na stare moške in ženske je bil financni, temu je sledil napad pod vplivom alkohola oziroma zaradi zasvojenosti z alkoholom (Tomažic in Zorc, 2006). 
V reprezentativni raziskavi o stališcih, potrebah in zmožnostih prebivalcev RS, ki so stari 50 let in vec (Ramovš K., 2013), smo zastavili tudi nekaj vprašanj 
o nasilju. Slabih 8 % jih je odgovorilo, da so v zadnjem letu doživeli nasilje; najpogosteje besedno (81 %), telesno in ekonomsko precej redkeje (16 % in 13 %). Nasilja so bili najpogosteje deležni doma (57 %), sledilo je na delovnem mestu in na cesti, najmanj ga je doživelo v javni ustanovi ali kje drugje (5 %). Na vprašanje, kdo je bil do njih nasilen, so najpogostejši odgovori: družinski clan (31 %), znanec, vendar ne sorodnik ali bližnji (24 %) in neznanec (18 %). 
Naše osrednje prizadevanje pa je usmerjeno na preprecevanje trpincenja starih ljudi, to je kakršnega koli nasilja, zlorabe in zanemarjanja. To delamo z usposabljanjem starejših ljudi in njihovih svojcev, da prepoznajo, kaj druge boli in kako se lahko clovek sam pred tem cim bolje zašciti. Naša razvojno naravnana strokovna ekipa se tej temi veliko posveca. Že leta 2006 smo se vkljucili v mednarodni projekt DAPHNE, s pomocjo katerega smo na Inštitutu zaceli uvajati delavnice za krepitev varnosti starejših. Naucili smo jih vedenja in prijemov, da se znajo v neprijetnih ali grozecih situacijah ucinkovito in samozavestno odzvati. 
Pozneje smo program nadgradili s prirocnikom Varno staranje.9 V njem so socialne, psihološke, pravne in druge teme, ki so starejšim v pomoc pri zavze­manju stališc, pomembnih za preprecevanje morebitnih zapletov predvsem s svojimi najbližjimi. Na temo o dedovanju je med drugim napisano sledece: V pozni starosti se ljudje velikokrat želimo izogniti urejanju svojega premoženja s sorodniki. Nekatere je strah, da bodo brez svojega premoženja prepušceni sami sebi za cas, ko bodo bolehni in onemogli. Druge pa je strah, da bodo že s pogo-vorom o dedovanju sprožili spore in zamere. Vendar, ce želimo ohraniti dobre odnose, je boljše, ce starejši in njegovi sorodniki že za casa življenja starostnika povedo svoje mnenje. (str. 26) 
V prizadevanja za varno staranje brez nasilja vkljucujemo prostovoljce in z njihovo pomocjo ga širimo po razlicnih krajih v Sloveniji. V letu 2023 smo program verificirali pri Socialni zbornici Slovenije in ga sedaj izvajamo kot javni socialno varstveni program. 
Nasilje je zelo kocljiva tema. Starejše ljudi je navadno sram govoriti o lastnih izkušnjah z nasiljem v družini, zanj pogosto krivijo sebe ali pa ga preprosto zanikajo, saj težko sprejmejo, da se jim nekaj takega dogaja na primer od otrok, ki so jih sami vzgojili. Posledicno je raziskovanje in ukrepanje pri nasilju težav-no, veliko ostaja skritega. Ce nastane, je treba do njega imeti nicelno toleranco in ukrepati za zašcito žrtve, spremembo vedenja storilca ter urejanje razmer, ki ga bodo preprecevale. 
Najboljše pa je preprecevanje trpincenja starih ljudi. Kakovostno staranje je torej mogoce le, ce preprecujemo nasilje nad starejšimi na nacin, da mlaj­še generacije razvijajo hvaležnost do vsega pozitivnega v življenju in na tej osnovi gradijo spoštovanje starejših. Za številcno generacijo starejših ljudi je pomembno, da upošteva enako lastne potrebe in potrebe drugih, da se druž­beno koristno udejstvuje in ohranja pozitiven odnos do soljudi ter tako nudi vrstnikom in mlajšim generacijam zgled za njihovo staranje. Za preventivo je pomemben podatek, da je vecina nasilja nad starejšimi posledica izcrpanosti oskrbovalcev, vecina ageisticnega odpora do starih ljudi pa posledica strahu pred lastnim staranjem. 
Najpomembnejše spoznanje Inštituta je, da je vecina trpincenja starih ljudi nehotenega in da ta dejanja domacim storilcem pogosto ležijo na duši še dolga 
Tjaša Mlakar, Veronika Mravljak Andoljšek, Jože Ramovš, Ksenija Ramovš in Ana Vujovic Varno staranje. Prirocnik za clane skupin. 2. dopolnjena izdaja, 2018. 
leta po smrti svojca. Nehoteno trpincenje je namrec najlažje preprecevati: z ozavešcanjem o njem, z usposabljanjem za razumevanje starega in bolnega cloveka, za lažje oskrbovanje ter z razbremenilno javno pomocjo, kakor jo imajo sodobni evropski sistemi za dolgotrajno oskrbo. 

3.14ZASVOJENOSTI IN OMAMNE MOTNJE ZMANJŠUJEJO KAKOVOST ŽIVLJENJA VSEH GENERACIJ 
Pogost vzrok za nasilje je zasvojenost z alkoholom ali drugimi omamnimi snovmi, omamnim vedenjem ali doživljanjem. Inštitut se posveca omamam in zasvojenostim od ustanovitve dalje, terapevtsko in preventivno, raziskovalno in pedagoško. 
Terapevtsko delo z zdravljenimi alkoholiki in njihovimi družinami sem sa­mostojno in prostovoljsko izvajala najprej pod okriljem ZD Šiška; že pri študiju socialnega dela sem se usposabljala pri dr. Janezu Ruglju in iz tega podrocja diplomirala. Skupaj z možem Jožetom sva razvila program prijateljskih skupin zdravljenih alkoholikov (Ramovš K., 2011), ki je nudil celostno rehabilitacijo na vseh življenjskih razsežnostih po principu aktivnega življenjskega sloga na ravni, ki je primerna za povprecne družine in njihovo celostno rast. Terapevtsko delo v skupinah – teh velikih vadnicah zdravega življenja, je bilo zahtevno, saj je poleg terapevtskega znanja zahtevalo veliko osebne vkljucenosti; vse dejavnosti programa smo vadili in izpolnjevali v enaki meri tako zdravljeni alkoholiki in njihovi svojci kot terapevti s svojimi družinami. Tako zastavljeno delo je bilo uspešno, obrestovalo se je družinam zdravljenih alkoholikov in najini; skupaj smo se ucili razvijati lepe odnose ter doživljati v vsakdanjem življenju dobro, lepo in smiselno, slabo pa sproti presegati z pogovorom in delom. 
Poglejmo tri programe preprecevanja zasvojenosti in omamljanja, ki smo jih razvili na Inštitutu. 
Lepo je živet‘ 
Na mladih svet stoji, pravi pregovor. Z njimi sva delala preventivno že od zacetka 80-let prejšnjega stoletja, pozneje sva se s temeljito raziskavo poglobila v sorazmerno nov pojav omamljanja mladih (Ramovš J. in K., 2007), ki mu je sledila raziskava o preprecevanju te bolezni. Za preprecevanja omamnih motenj in zasvojenosti pri mladih smo po letu 2000 na prejšnjih izkušnjah razvili pro­gram Lepo je živet‘. Izvajanje poteka v osnovnih šolah. Izhaja iz štirih dejstev. 
1.
 Mladi se omamljajo z alkoholom, nedovoljenimi drogami, z motnjami hranjenja, z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in na druge nacine. To jim prepreci kakovostno odrašcanje, njihove družine in šole postavlja v hude stiske in pred težko rešljive probleme, v celotni kulturi pa znižuje raven 

kakovosti življenja in sožitja. Pojav omamljanja mladih se stopnjuje in dogaja v cedalje zgodnejših letih razvoja. 

2.
 Množicno omamljanje mladih dodatno zaostruje demografski problem, ko se po letu 1980 rojeva tretjina premalo otrok za ohranitev stalnega števila domacih prebivalcev. Mladi, ki se v casu razvoja omamljajo, pogosto ne koncajo študija in se ne vkljucijo v družbeno delitev dela na mestih, ki bi jih bili sicer sposobni, neredko pa postanejo pozneje prejemniki socialne in zdravstvene oskrbe in s tem veliko financno breme skupnosti. Med mladimi, ki se omamljajo in postanejo zasvojeni, je nadpovprecni delež intelektualno zelo nadarjenih. 

3.
Tuje raziskave preventivnih programov proti omamljanju mladih so proti koncu prejšnjega stoletja pokazale, da je dobršen del dobronamernih progra­mov proti uporabi drog med mladimi dejansko povzrocil povecanje njihove uporabe, vecina preostalih preventivnih programov pa ni imela ne pozitivnih ne negativnih rezultatov. Na teh kriticnih spoznanjih se zadnja leta kristalizirajo nove ugotovitve o celoti dejavnikov tveganja za pitje in omamljanje mladih ter 


otem, kako, kdaj in kje preventivno kljubovati dejavnikom tveganja z ustrezno vrsto in kolicino varovalnih dejavnikov. 
4. Pred problemom omamljanja mladih so kljub vsem svojim potencialom in dobronamerni usmerjenosti vsi nemocni: sami mladi, njihovi starši, šolstvo in ucitelji, prav tako pa stroka, ki se ukvarja z zasvojenostmi in omamami. 
Zato smo program Lepo je živet‘ zastavili kot skupno delo (sinergijo) petih partnerjev: šolarjev, njihovih staršev, šole s celotnim pedagoškim kadrom, mladih prostovoljcev za neposredno delo z otroki ter stroke o omamljanju in zasvojenostih (adiktologije); temeljil je torej na spoznanju, da je tovrstna preventiva uspešna le, ce je celostna. Program smo izvajali kot EU projekt v podeželskih, primestnih in mestnih osnovnih šolah. Najintenzivneje je bilo delo z otroci in njihovimi starši v 5. razredu, torej v casu pred puberteto, na­daljevalo pa se je vse do konca osnovne šole ob spoznanju, da je preprecevanje omamljanja uspešno le kot trajni program in kot trenutni projekt. Program Lepo je živet‘ temelji še na pomembnem spoznanju, da preventivo omamljanja in zasvojenosti sestavljajo trije nelocljivi elementi: nekaj strokovnih spoznanj o delovanju omamnih substanc in drugih zasvojenostih ter omamnih motnjah, veliko vec vadbe pri prepoznavanju pristnih cloveških potreb in oblikovanju smiselnega osebnega stališca na tem podrocju, dalec najvec pa osvajanje dobrih navad, ki mlademu cloveku omogocajo v praksi uresnicevati lastna smiselna stališca. 
Otroci, ucitelji, starši, mladi prostovoljci in mi kot stroka smo bili z uspehi pri izvajanju programa Lepo je živet‘ zelo zadovoljni. Kljub omejenemu trajanju projekta so nekatere od vkljucenih šol nadaljevale s programom. Spoznanje, da je preventivni program na zahtevnem in pomembnem podrocju življenja in sožitja treba vztrajno izvajati in dopolnjevati skozi desetletja, pa se v današnji miselnosti še ni uveljavilo. 

Starajmo se trezno 
Sedanja upokojenska generacija je veliko prispevala, da je Evropa postala vodilna na svetu v proizvodnji alkoholnih pijac, a do nedavnega ostalo pitje prav te generacije neraziskano. Raziskovanje pitja alkoholnih pijac in njegovih posledic pri starejših se povecuje zadnjih deset let in je potrebno predvsem zato, ker število starejših prebivalcev v Evropi narašca, s tem pa tudi posledice njihovega cezmernega pitja, ki niso nic manj tragicne kot pri mlajših ljudeh. Znano je, da je pitje alkohola zelo razširjeno, vtkano pa je škodljiv vedenjski slog, ki ga z lahkoto spregledamo. Strokovnjaki za javno zdravje postajajo pozorni na probleme, ki jih povzroca alkohol pri starejših ljudeh. Pitje med starejšimi narašca, razlogi za to so verjetno bivanjska praznota v starosti v raz­merah potrošniške družbe in ageizma, vedno vec je samovalcev med starejšimi in osamljenih s šibkimi podpornimi socialnimi mrežami (Ramovš K, 2016). 
Za preprecevanje omamljanja in zasvojenosti med starejšimi smo oblikovali program Starajmo se trezno. Prirocnik za clane skupin je izšel leta 2012 in bil ponatisnjen, predelale so ga številne skupine za kakovostno staranje. Kot vsi širiteljski programi za delo teh skupin temelji na samopomoci in prostovolj­skem delu. Investicija v izobraževanje prostovoljcev širiteljev (multiplikatorjev) se obrestuje, saj ti najprej sami s svojo skupino osvojijo stališca do zdravega nacina življenja, rabe alkohola in drugih omamnih substanc ali vedenja, nato pa jih spontano posredujejo preko stikov v svoje okolje. Med dvajsetimi temami, ki jih v skupinah obdelajo, je vecina usmerjena v zdravo življenje, en del pa je izrecno posvecen pitju alkohola, kajenju, zlorabi tablet in drugim pogostejšim omamam starejših ljudi. 
Po desetletnih izkušnjah in evalvacijah smo ta program nadgradili v celo­stno preventivo telesnega, duševnega in socialnega zdravja v starosti. Nastal je nov širiteljski program in prirocnik za skupine Zdrava zrela leta (Ramovš A. idr., 2023). 

PPA za 3 
Tako se je v preteklih letih imenoval projekt, ki je vsebinsko in organizacijsko nadgrajeval naše dotedanje preprecevanje tvegane in škodljive rabe alkohola ter drugih zasvojenosti v tretjem življenjskem obdobju, še posebej nacin infor­miranja in ozavešcanja o tem. Izhajal je iz specificnosti, ki jih prinaša staranje baby boom generacije in dejstva, da je ta generacija zelo samozadostna, pri tem na starost pogosto zapada v razlicna omamljanja. Slovenska »mokra kultura« zavraca dejstvo, da je prekomerno pitje, še zlasti starejših, škodljivo, zato se osredotocamo na ozavešcanje o varovalnih dejavnikih in dejavnikih tveganja uživanja alkohola s primerno metodologijo. Pri tem smo pozorni na ruralna podrocja, kjer je problematika še posebej pereca. Med prizadevanji za zmanj­ševanje pitja med starejšimi na Inštitutu redno izvajamo sledece dejavnosti, ki so obcasno financno podprte iz razlicnih financnih virov. 
• 
Svetovanje starejšim, ki rizicno uživajo alkohol ali druge psihoaktivne substance, in njihovim svojcem (po telefonu, spletu ter neposredno v Ljubljani ter nekaterih drugih obcinah). 

• 
Izobraževanje strokovnih delavcev s temami, ki so za to podrocje ustre­zne, npr. logoterapija pri preventivi alkoholizma pri starejših, samomo­rilnost in alkoholizem starejših, varovalni dejavniki in dejavniki tveganja za pitje starejših, družina starejšega alkoholika in podobne. 

• 
Izdelali smo kratke promocijske video vsebine s podrocja ozavešcanja 


o tvegani in škodljivi rabi alkohola med starejšimi, primernih za prika­zovanje v razlicnih okoljih. 
Zadnje desetletje narašca omamljanje s komunikacijsko tehnologijo, med starejšimi pa se širijo omame z igrami na sreco. Starejši so zelo ranljivi tudi za ekonomske zlorabe s pomocjo komunikacijske tehnologije. V 70-ih in 80-iz letih je bil v strokah in politiki velik zagon v zdravljenje in preprecevanje za­svojenosti, danes je na tem podrocju oseka. Ob novih možganskih spoznanjih, ki so bolje pojasnila mehanizme omamljanja in zasvojenosti kakor katerokoli znanje doslej, se bodo lahko oblikovale ucinkovitejše preventivne metode na tem perecem podrocju, ki povzroca med ljudmi toliko gorja in razvojnih zastojev kakor malokaj drugega. 


3.15STAROSTI PRIJAZNA MESTA IN OBCINE 
Celovito skrb za socialno in duševno zdravje najbolje nudijo lokalne sku­pnosti z razvojem in izvajanjem ustreznih programov. Eden izmed njih, ki ima metode za povezovanje delov v celoto, je program Starosti prijaznih mest in obcin, ki se razvija pod okriljem WHO. V sodelovanju z njo že nad deset let razvijamo slovensko mrežo Starosti prijaznih mest in obcin. Inštitut nudi podporo vkljucenim obcinam in koordinatorjem pri povezovanju v slovenski in svetovni mreži Starosti prijaznih mest in obcin (SPMO) ter strokovno po­maga obcinskim koordinatorjem. Povzetek porocila za leto 2023 bo osvetlil, kako deluje ta program. 
Jeseni 2023 smo organizirali spletno nacionalno srecanje koordinatorjev vkljucenih obcin, na katerem smo ovrednotili delo v preteklem letu ter nacr­tovali delo v prihodnje. Na lokalni ravni Inštitut vkljucenim obcinam nudi: 
• 
strokovno podporo in znanje, ki ga obcine potrebujejo za uvajanje spre­memb za podrocje kakovostnega in zdravega staranja, boljšega medge­neracijskega sožitja in integrirane dolgotrajne oskrbe, 

• 
metodološko podporo pri razvoju vkljucujoce skupnosti, 

• 
gradiva za ozavešcanje obcanov in kljucnih deležnikov v obcini, 

• 
pomoc pri analizi stanja, pripravi obcinske strategije za to podrocje in letnega nacrta v skladu s potrebami in možnostmi obcine, 

• 
pomoc pri implementaciji strategije in letnega nacrta, 

• 
pomoc pri redni evalvaciji uresnicevanja strategije in letnih nacrtov. 


V letu 2023 je potekalo tudi intenzivnejše sodelovanje s Svetovno zdravstve-no organizacijo, ki je prepoznala delo Slovenske mreže starosti prijaznih mest in obcin kot primer dobre prakse. Priložnost smo izkoristili tudi za povezo­vanje s kljucnimi deležniki pri nas in v tujini ter za iskanje financnih virov, ki bi omogocili uspešnejši in ucinkovitejši razvoj Slovenske mreže starosti prijaznih mest in obcin. 
Našo mrežo in dosežke vkljucenih obcin smo promovirali in zastopali na mednarodnih in slovenskih konferencah ter dogodkih. Odraz uspešnega sodelovanja je tudi prispevek slovenske mreže v novicniku Svetovne mreže starosti prijaznih mest, v katerem so našo mrežo v avgustovski izdaji skupaj z njenimi posebnostmi in izzivi podrobneje predstavili. 
Obcine, s katerimi smo v letu 2023 še posebej intenzivno sodelovali, so Piv­ka, Log – Dragomer, Komenda in Žiri. V nadaljevanju so povzete dejavnosti, ki so jih izvedli v preteklem letu naši v krajih prisotni koordinatorji s pomocjo prostovoljcev in zaposlenih v obcinah Pivka in Log Dragomer. 
Obcina Pivka se je v mrežo vkljucila leta 2019 in leta 2022 sprejela Stra­tegijo starosti prijazne obcine. V letu 2023 se je v obcini nadaljevalo delo pri aktivnostih, ki so bile zacrtane v letnem nacrtu za uresnicevanje strategije. Najvec pozornosti smo namenili naslednjim podrocjem: integrirana oskrba, skrb za družinske in druge neformalne oskrbovalce, medgeneracijsko sožitje, informiranje, izobraževanje in dostopnost informacij ter povezovanje deležni­kov. Za podporo družinskim oskrbovalcem je izšlo glasilo Družinska oskrba, ki nudi osnovne informacije za oskrbovalce. V oktobru smo obeležili evrop-ski dan neformalnih oskrbovalcev s stojnico, kjer smo delili gradiva, glasilo in informacije za pomoc oskrbovalcem. Velik napredek smo naredili tudi na podrocju medgeneracijskega sodelovanja, kjer smo sodelovali pri organizaciji medgeneracijskega dogodka Prižgimo lucke in pri oblikovanju delavnic za pocitniško varstvo otrok z naslovom Poletje pred Krpanovim domom. Na drugih podrocjih se je nadaljevalo ustaljeno delo kot je pisarna za starejše Pod lipo, pisanje prispevkov za lokalni casopis, povezovanje z deležniki za integrirano oskrbo in delo s prostovoljci ter promocija prostovoljstva v skupnosti. Navedene aktivnosti uspešno vodi koordinator za SPMO iz Inštituta. 
Obcina Log – Dragomer je v letu 2023 implementirala prvi letni nacrt Starosti prijazne obcine. Ucinkovita je bila prva akcija za starejše ob sezonskih opravilih, priprava glasila za družinske oskrbovalce, izvajanje prostovoljstva ob manjših opravilih, vzdrževanje prostovoljske mreže ter povezovanje in koordinacija deležnikov, ki delujejo na podrocju staranja v obcini v okviru lokalne akcijske skupine in delovnih skupin. V poletnem casu je bila izvedena tudi evalvacija letnega nacrta in priprava novega za leto 2024/25. 
V letu 2023 je Inštitut z obcino Log Dragomer sodeloval tudi v projektu Po-daj roko, ki se je v maju uspešno zakljucil. V sklopu tega projekta je bila v letih 2021-23 med drugim pripravljena študija staranja v obcini, strategija starosti prijazne obcine, letni nacrt za uresnicevanje ciljev strategije, usposabljanje prostovoljcev in vzpostavitev prostovoljske mreže ter vzpostavitev mreže za podporo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev. 
Od septembra 2023 Inštitut nadaljuje delo v obcini preko projekta Podaj roko 2 kot zunanji izvajalec za organizacijo prostovoljske mreže 64 ur mesecno. Delo vkljucuje promocijo prostovoljstva, izvajanje podpore pri delovanju in uporabi spletne strani Podaj roko, koordinacijo mreže prostovoljstva (družabništva ob manjših opravilih, dežuranja v pisarni za starejše, delovnih skupin in skupin za kakovostno staranje, intervizije za prostovoljce) ter koordinacije IKT aktiv­nosti (družabništvo ob ucenju uporabe pametnega telefona). Obcinski interes in nadaljevanje zgodbe »podaj roko« je pomemben doprinos za trajnost dela v obcini na podrocju kakovostnega staranja. 
Perspektiva Slovenske mreže SPMO je predvsem v tem, da vkljuceno me-sto ali obcina s sistematicnim in celostnim delom na podrocju kakovostnega staranja opazno prispeva k vecji nematerialni blaginji v lokalni skupnosti. Pogoj za to so kakovostni programi, participatorna metodika dela, spremljanje uresnicevanja konkretnih kazalnikov, informiranje lokalnega okolja o tem ter porocanje WHO-ju. Drugi pomemben vidik SPMO je izmenjava dobrih praks in pobud ter projektno in programsko sodelovanje. V preteklih letih smo pri metodiki za uresnicevanje teh dveh ciljev naredili inovativni razvojni korak v okviru EU-projekta za alpski prostor; s slovenske strani smo bili v njem Inštitutin Obcina Žiri, podobno partnersko sestavo strokovne organizacije in lokalne skupnosti so imele tudi partnerice iz Avstrije, Nemcije, Francije in Italije. 

3.16MEDNARODNO SODELOVANJE IN PEDAGOŠKO DELO 
Dobro mednarodno sodelovanje je spodbuda za lastni razvoj, obratno pa odpira možnosti za lastni prispevek globalni skupnosti. Inštitut sodeluje na mednarodnem podrocju pri raziskovalnem delu, razvoju tehnoloških inovacij za starejše in drugih projektih. 
Posebej aktivno sodelujemo z evropskim združenjem za neformalne oskr­bovalce EUROCARERS. Združenje si prizadeva za prepoznavnost dela, ki ga opravljajo neformalni oskrbovalci, ter za promoviranje možnosti za njihovo razbremenitev. Sodelovanje poteka v okviru dveh delovnih skupin – razisko­valne Eurocarers Research Group in politicne Eurocarers Policy Group. 
S Svetovno zdravstveno organizacijo redno sodelujemo na konferencah in posvetih v okviru Starosti prijaznih mest in obcin; med odmevnejše omenimo tri: 
• 
predstavitev Slovenske mreže SPMO na Regionalnem vrhu na temo politicnih inovacij za zdravo staranje v Lizboni oktobra 2023 (predstavil doc. dr. Branko Gabrovec, generalni direktor NIJZ); 

• 
posvet s kljucnimi deležniki in strokovnjaki za nacionalne programe SPMO na temo ravnanja v kriznih situacijah v Krakovu marca 2023; 

• 
srecanje potrjenih nacionalnih mrež na konferenci Svetovne zdravstve­ne organizacije in predstavitev dela Slovenske mreže ter dveh dobrih praks vkljucenih obcin na Colloque international du RFVAA v Parizu decembra 2023. 


Da se mednarodno sodelovanje lahko tako dobro razvija, je rezultat pred­hodnega dela Inštituta in zavzetosti sposobnih mlajših sodelavcev. 
Prenos znanja je ena kljucnih nalog Inštituta. Poleg revije Kakovostna sta­rost, izdanih knjig in prirocnikov, Inštitut širi znanja tudi delo s pedagoškim sodelovanjem na razlicnih fakultetah in univerzah; v letu 2023 smo strokovnjaki Inštituta redno predavali podiplomskim študentom na Fakulteti za zdravstve­ne vede Univerze v Novem mestu, Fakulteti za psihoterapijo in Fakulteti za psihologijo Univerze Sigmunda Freuda, Fakulteti za zdravstvene vede Celje in na Fakulteti za socialno gerontologijo univerze AMEU. 

3.17ORGANIZACIJSKO IN IZOBRAŽEVALNO DELO NA PODROCJU LOGOTERAPIJE IN ANTROPOHIGIENE 
Inštitut je bil leta 1992 ustanovljen tudi z namenom usposabljanja in razvoj­nega dela na podrocju Franklove logoterapije in Trstenjakove antropologije; pri tem ves cas razvijamo inovativno preventivno antropohigieno v teoriji, metodah in praksi. Vsa ta desetletja skrbimo, da v slovenskem prostoru pri razlicnih založbah izhajajo klasicna in sodobna dela s tega podrocja; glede logoterapevtske literature gre Slovenija v korak z najvecjimi jeziki. 
Marca 2023 smo skupaj s sorodnim Inštitutom Stopinje ustanovili hcerinski Inštitut za logoterapijo, katerega glavni namen je priprava in izvajanje 4-letne specializacije po kriterijih Evropske zveze za psihoterapijo. Po ustanovitvi smo organizirali že vec osnovnih seminarjev za informiranje psihosocialnih, zdravstvenih, pedagoških, versko-pastoralnih poklicev in drugih zainteresi­ranih o tej strokovni smeri za pomoc ljudem; kot ucno gradivo smo pripravili in izdali monografijo Logoteorija, logoterapija in antropohigiena pri delu z ljudmi in za ljudi (Ramovš, 2023). Odziv na ta seminar je zelo dober. Enako velja za 2-dnevne seminarje o Trstenjakovi antropologiji pri delu z ljudmi, o gerontološki logoterapiji, o obvladovanju negotovosti in krepitvi zaupanja, ki jih izvajamo po metodi skupinskega socialnega ucenja. 

3.18KDO STOJI ZA VSEM TEM 
Obsežnost in raznolikost našega razvojno usmerjenega teoreticnega in prakticnega dela je rezultat aktivnosti zaposlenih, zunanjih sodelavcev, pro-stovoljskega dela upokojenega strokovnega predstojnika Inštituta in prosto­voljcev. Opažam, da dobra organizacija dela ni edini pogoj za ucinkovitost. Najpomembneje je, da zaposlene delo napolnjuje, da nas veseli, da s pozitivno energijo, ki jo dobimo pri neposrednem delu z ljudmi, zmoremo tudi neprije­tna opravila, kot so pogosto nelogicne birokratske in druge zahteve in pritiski. 
V Inštitutu dela okoli dvanajst sodelavcev razlicnih poklicev, tim je vedno bolj medgeneracijski. Zahvaljujem se vsem bivšim in sedanjim sodelavcem za neprecenljive prispevke, da smo v vec kot tridesetih letih sestavili tako cudovit mozaik sodelovanja, znanja in dejavnosti in ga spojili v podobo, ki ji pravimo Inštitut Antona Trstenjaka. 


4 ZAKLJUCEK: VZTRAJEN POSTOPEN RAZVOJ INŠTITUTA 
V aktu Inštituta je napisano sledece: Inštitut ostaja zvest svojemu poslanstvu. Poslanstvo Inštituta je znanstveni in strokovni razvoj socialnih, psiholoških in drugih antropoloških ved, njihovih teoreticnih osnov in metodicnih postopkov ter njihova uporaba na podrocju medcloveškega sožitja, kakovostnega staranja, pre­precevanja in reševanje osebnih in socialnih težav, vzgoje, cloveškega oblikovanja in poglabljanja, krepitve zdravja ter osebne in socialne klenosti posameznikov, družin in drugih skupin ter skupnosti. V svojem delovanju je Inštitut posebej pozoren na izvirno cloveško razsežnost v smislu antropoloških spoznanj Antona Trstenjaka, eksistencialne analize in logoterapije Viktorja Frankla ter preventivne antropohigiene Jožeta Ramovša. Inštitut vzpostavlja in vzdržuje stike s sorodnimi domacimi in tujimi ustanovami, združenji in organizacijami. 
Navedeni podatki o nastanku Inštituta in njegovem delu skozi dosedanjih 32 let, še posebej na primeru leta 2023, omogocajo sklep, da je Inštitut zvest svojemu poslanstvu in vztrajno napreduje. Njegov razvoj ni bil bliskovit vzpon v veliko organizacijo, ni pa tudi upadanj ali odstopanja od njegovega poslan­stva ni bilo. 
Njegovo prihodnost vidim v nadaljevanju kakovostnega raziskovanja, izobraževanja in razvojnega dela na aktualnih podrocjih staranja in medclo­veškega sožitja, razmere, potrebe in zmožnosti pa bodo kazale konkretne poti njegovega razvoja in dela. 
VIRI Letna porocila o delovanju Inštituta Antona Trstenjaka. Pravni akti Inštituta Antona Trstenjaka. Arhiv Inštituta Antona Trstenjaka. 
LITERATURA Accetto Bojan (2006). Med zdravniki in bolniki. 40-let od ustanovitve Inštituta za geronologijo in geriarijo. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Cicero Marcus Tullius (2015). Pogovori o starosti – Cato Maior De senectute. Ljubljana: Inštitut Antona 
Trstenjaka: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Frankl Viktor E. (1921). Kljub vsemu recem življenju da. Celje: Mohorjeva družba. Frankl Viktor E. (2022). Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba Hribar Tine (ur.), et al. (2007). Anton Trstenjak : 1906-1996 : zbornik razprav s simpozija SAZU ob 100-letnici 
rojstva in 10-letnici smrti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razprave 21. Http://www.inst-antonatrstenjaka.si Hvalic Touzery Simona (2009). Dr. John Beard v Sloveniji. V: Kakovostna starost, letnik 12, št. 2, str. 100. Hvalic Touzery Simona, Felicijan Polona (2004). Dogaja se njej in dogaja se mnogim. Ne bi se smelo. 
Raziskava o zlorabi starih ljudi v Sloveniji. V: Kakovostna starost, letnik 7, št. 1, str. 12-20. Inštitut Antona Trstenjaka (1992). Pravila in program. Ljubljana, 8.9.1992 (izvirnik). Medved Robert, Ticar Zdenka, Ramovš Jože, ured. (2011). Geriatrija in zdravstvena gerontologija 
v slovenskem prostoru – problemska konferenca. Brdo 15. septembra 2011. Zbornik referatov. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Oražem France, ured. (1997). Simpozij o življenju in delu Antona Trstenjaka. V: Bogoslovni vestnik : glasilo Teološke fakultete v Ljubljani, 57, št. 3, str. 249-404. Poziv Vladi Republike Slovenije udeležencev na konsenzus konferenci o uresnicevanju Strategije varstva starejših do leta 2010 (2009). V: Kakovostna starost, letnik 12, št. 1, str. 3-4. Ramovš Ana, Ramovš Jože in Ramovš Ksenija (2023). Zdrava zrela leta. Prirocnik za kakovostno staranje. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Ramovš Jože (1990). Doživljanje, temeljno clovekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige. Ramovš Jože (1990a). Sto domacih zdravil za dušo in telo. Antropohigiena, 1. del. Celje: Mohorjeva družba. 
Ramovš Jože, ured. (1995). Družina. Zbornik predavanj in razprav na osrednjih strokovnih prireditvah v Sloveniji v letu družine v Cankarjevem domu v Ljubljani 25. in 26. oktober 1994. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in natropohigieno. 
Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 
Ramovš Jože (2007). Življenje in delo Antona Trstenjaka (1906-1996). V: Hribar Tine (ur.), et al. Anton Trstenjak : 1906-1996 : zbornik razprav s simpozija SAZU ob 100-letnici rojstva in 10-letnici smrti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razprave 21, str. 21-63. 
Ramovš Jože (2009). Koncept gerontološkega in geriatricnega izobraževanja. V: Kakovostna starost, letnik 12, št. 3, str. 16-23. 
Ramovš Jože, ured. (2012). Medgeneracijska solidarnost in staranje. Mednarodna konferenca, Brdo pri Kranju, 5. november 2012. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. 
Ramovš Jože, ured. (2013). Staranje v Sloveniji. Raziskava o potrebah, zmožnostih in stališcih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. 
Ramovš Jože (2023). Logoteorija, logoterapija in antropohigiena pri delu z ljudmi in za ljudi. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka v sodelovanju z Inštitutom za logoterapijo. 
Ramovš Jože, Ramovš Ksenija (2007). Pitje mladih. Raziskava o pitju alkohola med mladimi v luci antropoloških spoznanj o omamah in zasvojensotih. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. 
Ramovš Jože, Ramovš Ksenija (2012). Družinska oskrba starejšega svojca – prirocnik na tecaju za družinske oskrbovalce. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. 
Ramovš Ksenija (2004). Medgeneracijsko nasilje kot odgovor na spremenjene razmere v postmoderni družbi. V: Kakovostna starost, letnik 7, št. 1, str. 2-11. 
Ramovš Ksenija (2011). Vademekum za zdravljene alkoholike in njihove svojce. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka: Socialni forum za zasvojenosti in omame. 
Ramovš Ksenija (2013). Nasilje nad starejšimi. V: Ramovš J., ured. Staranje v Sloveniji, str. 341-350. 
Ramovš Ksenija (2015). Medgeneracijski programi za kakovostno staranje. V: Kakovostna starost, let. 18, št. 1, str. 77-80. 
Ramovš, Ksenija (2016). Zmerno in cezmerno pitje starejših ljudi. V: Kakovostna starost, letnik 19, št. 1, str. 29-59. 
Strategija varstva starejših do leta 2010 – Solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva (2007). Republika Slovenija: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve; The Strategy ob Care vor the Elderly till 2010 – Solidarity, good intergenerational Relations and quality Ageing of the Population. Republik of Slovenia: Ministry of Labour, Family and social Affairs. 
Svet EU (2005). Zelena knjiga »Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami. Bruselj. 
Tomažic Katja, Zorc Alenka (2006). Nasilje nad starimi. Raziskava tiskanih medijev. V: Kakovostna starost, letnik 9, št. 3, str. 2-11. 
Toplak Ludvik, ured. (1996). Profesionalna etika pri delu z ljudmi – zbornik. Maribor: Univerza, Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 
Trontelj Jože (2009). Nagovor. Ob zacetku Posveta o uvedbi pouka geriatrije v slovenskem zdravstvu, 17. marca 2009 na SAZU v Ljubljani. V: Kakovostna starost, letnik 12, št. 3, str. 3-4. 
Trstenjak Anton (1968). Hoja za clovekom. Celje: Mohorjeva družba. 
Trstenjak Anton (1992). Po sledeh cloveka. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Trstenjak Anton (1995). Slovenska poštenost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. 
Voljc Božidar (2009). Pregled gerontoloških in geriatricnih aktivnosti v Sloveniji in po drugih državah Evropske unije. : Kakovostna starost, letnik 12, št. 3, str. 5-15. 
Voljc Božidar (2012). Stališca, potrebe in zmožnosti prebivalcev Republike Slovenije v starosti nad 50 let na podrocju zdravja in socialnega funkcioniranja (136 strani); objavljeno na spletni strani Inštituta Antona Trstenjaka. 
Avtorica: Ksenija Ramovš: ksenija@iat.si