92
Gojko: Vesel trenutek.
videti, vsaj po Krasu, cele vrste turščicnih kit, ki se suše na hodnikih pred kmetiškimi hišami. Kadar se do dobra posuše, odtrgajo lati od kit, ter je omrvijo, ozurijo, oruzijo, omen-cajo ali pa omlatijo. Zrnje je navadno rumeno, pa tudi rdeče ali redkokdaj šarasto. Rudece zrnje daje dober lek za prosencljiva (prosenična, ikrasta) praseta.
Komu je neznana turščična polenta? Po Italiji, Istriji, Dalmaciji, Bosni itd. se prosto ljudstvo mnogo preživi s polento.
5) Kokoduča (ali „kakadiiče") je čudna beseda, ki je izvajati od besede „kokot" = petelin. V nekih krajih pravijo petelinčki, še drugod: poke, pokalice, in gospodki. Hrvaško: kokice in bale. Pravilno bi se moralo glasiti: „kokotice". Mično opisuje praženje kdkic prof. M. Medic v „Viencu" 1885, str. 460: . . . U Zemunu prvi dan čast-noga posta, kojom god ulicom oko podne prolažah, slušah djevojčice gdje se deru: kokice, kokice! To su kokani kukuruzi, što se na vatri (ognju) kokaju. Običajno žene ko-kaju, a one i vještije treskaju (ročno tresljaj o) rukom i tako iz tiha zagriju s ve zrnje. Kad počnu zrna puckati, onda se rešeto spusti i okrece i treska s ve brže, kokice vrcaju na sve strani, a nestrpljiva deca pjevaju: „Pu-cajte nam kokice, — na babine lončice: — Puče jedna, — puče druga, — puče treča —¦ puna vreča." Koja se zrna ne iskokaju, ono su piivare, a maloj puvari kaže se i puvarak . . . U Lici (Lika) da se kukuruzi bula ju zimi, kad i onako od duga vremena ne znadu djeca šta da rade, ili kad se raz-igraju, pa bude „igračka plačka", onda da se ona „vražja varica" umiri, bulaju joj ku-kuruze. U pržilici, ili uzmu rbinu (črepinjo)
Vesel t
Kaj meni oblačno nebo je? Kaj meni je šviganje strel? Saj v srcu mi jasno tako je, Saj jaz sem vesel, oh vesel!
od kakove loncine ili peku (pokrov). U hladnu peku ne smiju zrnje zasuti, jer bi se povra-tilo, bilo bi likavo, i jedva bi se izbulalo. Za koji trenak počnu se zrna bulati, a bule vrcaju okolo vatre kao pomamne itd. — NB. Bula hrv. = turška gospa. A slovensko: bulja-e narodna jed na Kobaridskem, iz turščične moke z gorkim mlekom zame-šeni = cmoki, Molji. (Ltp. Mat. 1890, str. 57.).
B) Igro „lih" ali „sodev" imenujejo pri Gorici: „par" ali „polež" (v Mirnem).
7) „ Janj ček bab6" itd. spominja na kresno pesmico, katero je p. J. Volčič priobčil v Ltp. M. 1878 i zopet Navratil v Letopisu Mat. 1887, stran 109: „G6ri, g6ri božji kres! — ... Mi imamo tu plesati, — Ba-binomu janjcu — čast i hvalu dati. — Babin janjac — okol kresa skače, — Babin janjac — priko kresa skoči, — Babin janjac — zimu nam odnosi, — Babin janjac — leto nam donosi." Baba = zima, janjac = pomlad in leto. Kako nekoč Babo žagajo, glej: Letopis Mat. 1878, 2—8.)
H) Krpiiča-e, na isti način kakor koko-diiča, beseda potvorjena iz „hrpica" hrpa = kupček. Drugod pravijo: „kopica" ali jopica", kupček leščnikov ali orehov ali zrnja ali ovočja. V Povirju pravijo „krpuča".
ft) Devetkati, prvotno od tod, ker so v zrak metali po devet kamenčkov, zrnic, trščic, in kolikor so jih ujeli, po tem so ugibavali usodo, ali so „gatali", zato vsaj na mojem rojstvenem kraju v Povirju je sedaj jedna ter ista igra „devetkati" ali „gacljati". To igro imajo pastirice na paši.
10) Zakaj ima ona, ki nič ne vdobi, „kozji veter", tega ne vem.
renutek.
Vi gromi, pregrozno grmeči, Vi moje ste sreče odmev, Vi bliski prejasno žareči, Vi moje ste sreče odsev!
Gojko