60 Glasnik SED 59|2 2019 * Sanja Cukut Krilić, dr. socioloških znanosti, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Družbenomedicinski inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; sanja.cukut@zrc-sazu.si. ** Martina Bofulin, dr. znanosti s področja etničnih študij, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; martina.bofulin@zrc-sazu.si. Uvod Dostop do informacij je bil v številnih mednarodnih doku- mentih, med drugim tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic (Spletni vir 1), prepoznan kot temeljna človekova pravica. Kot tako sta ga prepoznali tudi Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) (Spletni vir 2) in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) (Spletni vir 3); brez infor- macij namreč le težko uveljavljamo druge pravice in si za- gotavljamo človeka vredno življenje. V tem smislu so še zlasti ogrožene različne ranljive skupine, katerih dostop do ključnih informacij o zdravstvenem varstvu, izobraževan- ju, zaposlitvi in številnih drugih vidikih vsakodnevnega življenja je še otežen. Med njimi so tudi migranti, ki se zaradi jezikovnih preprek, slabega poznavanja delovanja zdravstva, izobraževanja in zaposlovanja, pomanjkanja socialnih mrež in diskriminacije pogosto težko vključujejo v novo okolje. Čeprav so te težave prisotne že več desetle- tij, so se šele s povečanjem prihoda beguncev in prosilcev za azil v Evropo v zadnjih letih uspele prebiti v delokrog državnih institucij in oblikovalcev politik. Glede na vedno večje zavedanje o pomenu dostopa do uporabnih, zanesljivih in uporabniku prijaznih informa- cij se tako med oblikovalci politik kot med raziskovalci pojavlja zavedanje o pomenu informacijsko-komunikacij- skih tehnologij (IKT). Ker nekatere raziskave kažejo, da je uporaba tovrstnih tehnologij med migranti enaka ali celo večja kot med lokalnim prebivalstvom, je smiselno razmi- šljati, kako bi nove tehnologije pripomogle k strukturni in- tegraciji migrantov (npr. pri zaposlitvi, izobraževanju) kot tudi v vsakdanjem življenju (Codagnone in Kluzer 2011). Pri tem je treba bolje raziskati in opredeliti vlogo drža- ve. Po mnenju raziskovalcev iz Migration Policy Institute, enega glavnih možganskih trustov pri upravljanju z migra- cijami, je namreč nujno javne storitve, ki jih nudijo držav- ni organi, organizirati na način, da bodo IKT pri njihovem izvajanju produktivno uporabljene (Benton idr. 2015), tako izboljšane storitve pa bodo koristile tako migrantom kot tudi javnim uslužbencem, ki te storitve izvajajo. Vprašanji dostopanja migrantov do informacij in vlogi države v tem procesu sta zlasti pomembni za države ob Donavi, ki jih trenutna političnoekonomska regionalizaci- ja Evropske unije (EU) uvršča v t. i. podonavsko regijo. 1 V večjem delu regije je namreč upravljanje z migracijami in integracijo novo področje javnih politik in zato mnoge tematike niso niti prepoznane, kaj šele naslovljene. Re- gija je od leta 1950 izkusila številne prelomne zgodovin- ske dogodke in procese: gradnjo in razpad socialističnih režimov, vojne, razpad Jugoslavije in Češkoslovaške ter prehod iz socialističnih v kapitalistična gospodarstva. V zadnjih desetletjih so se nekatere države priključile EU, medtem ko so druge v različnih fazah pristopnih pogajanj, 1 Podonavska strategija je ena izmed makroregionalnih strategij Evro- pske unije, katere namen je poglabljanje sodelovanja med državami in drugimi akterji v Podonavju (Nemčija, Avstrija, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Moldavija in Ukrajina) z namenom kre- pitve trajnostnega razvoja in konkurenčnosti tega dela Evrope. Izvleček: Dostop do informacij je prvi pogoj tako za integracijo migrantov kot tudi za zagotovitev izboljšanega delovanja javnih institucij v tem procesu. Glede na pomanjkanje raziskav o tej te- matiki se članek osredotoča na pomen dostopa do informacij in pri tem na vlogo novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT). Z analizo informacijskih storitev za migrante v Podonavju in tudi drugje po Evropi predstavi konceptualne, izvedbene in politične izzive snovanja tovrstnih storitev na nacionalni in tran- snacionalni ravni. Ključne besede: migranti, dostop do informacij, IKT, Po- donavje, integracija Abstract: Enabling migrants’ access to information is not only important in terms of achieving migrant integration, but is also crucial for improved responses of public institutions to this is- sue. In view of a lack of research on the topic, the article focuses on the importance of access to information and on the role of information and communication technologies in accessing it. Through an analysis of information services for migrants in the Danube region as well as across Europe, the text presents the main conceptual, implementation and political challenges of de- signing such services at national and transnational levels. Keywords: migrants, access to information, ICT, Danube re- gion, integration MIGRANTI IN DOSTOP DO INFORMACIJ: Vloga novih tehnologij v procesu integracije v Podonavju in širše Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 1. 8. 2019 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić* in Martina Bofulin** Glasnik SED 59|2 2019 61 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin kar pomembno vpliva na migracijske tokove v države re- gije, iz njih in med njimi. Demografske in ekonomske ne- enakosti so povzročile medregijska migracijska gibanja v smeri gospodarsko močnejših držav, medtem ko po padcu železne zavese povečane migracije v regijo zaznavamo tu- di iz oddaljenih azijskih in afriških držav. Posledično so vzorci migracijskih gibanj med državami zelo različni in jih lahko označimo tako za heterogene kot tudi soodvisne (Melegh 2012; Fassmann idr. 2014; Savić in Dakić 2016). V tem smislu lahko tudi zadnje priselitve in gibanja begun- cev razumemo kot nadaljevanje in diverzifikacijo zgodo- vinskih migracijskih gibanj (npr. priselitve beguncev med vojnami po razpadu Jugoslavije, selitve »gastarbajterjev« v Avstrijo in Nemčijo, medrepubliške selitve v nekdanji Jugoslaviji itn.), ne pa kot popolno novost. Kljub temu so prav begunci in prosilci za azil poleg moralne panike in nadaljnjega učvrščevanja meja povzročili vznik številnih novih ukrepov in iniciativ, ki imajo potencial izboljšati ce- lotno področje integracije, in to tudi za prevladujoče in že prej prisotne migrante v regiji (npr. iz Bosne in Hercegovi- ne in Srbije v Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo; iz Romunije v Nemčijo; iz Slovenije v Avstrijo in Nemčijo itd.). V pričujočem besedilu se tako ukvarjava z dostopom do informacij za migrante v Podonavju, še zlasti v povezavi s sodobnimi IKT, in se osredotočava na izkušnje medna- rodnega projekta DRIM, ki naslavlja prav pomen dostopa do informacij za migrante. 2 Iniciativa je sicer nastala med »begunsko krizo«, vendar je bila že v izhodišču širše za- snovana, cilja namreč na izboljšanje mehanizmov in infor- macijske infrastrukture za vse nove prebivalce regije in ne zgolj za begunce ali prosilce za azil. Podatke za članek sva s pomočjo metode fokusne skupine 3 pridobivali predvsem na delavnicah z deležniki, pa tudi na številnih drugih for- malnih in neformalnih posvetovanjih z deležniki in migran- ti ter iz analiz stanja, narejenih ob projektnih aktivnostih; dostopne so na spletnem naslovu projekta. Avtorici želiva v članku na podlagi migracijskih študij in antropološke in sociološke literature o migracijah kot tudi bolj politološko zasnovanih analiz politik in javnih storitev pokazati, da so ukrepi, namenjeni dostopu do informacij za migrante, v Podonavju le delna rešitev. Zanje so značilne težave tako konceptualne (komu so informacijski viri namenjeni, kaj 2 Projekt DRIM (Danube Region Information Platform for Econo- mic Integration of Migrants) je projekt, ki sta ga financirala Danube Transnational Programme – Interreg Podonavja in Agencija za razis- kovalno dejavnost (ARRS) ter naslavlja neenak dostop do informacij v Podonavju. Cilj projekta je bil izboljšanje tovrstnega dostopa za migrante in mobilne posameznike v regiji s spletnim orodjem Kom- pas Podonavja in z izobraževanji, delavnicami in s strategijami, na- menjenimi deležnikom. 3 Fokusne skupine so v posameznih državah vključevale deležnike, ki se z migracijami ukvarjajo na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Naslovile so njihove izkušnje in mnenja o dostopanju migrantov do informacij ter identificirale ključne izzive za izboljšanje tovrstnega dostopa. in kako sporočajo) in izvedbene (pomanjkanje sodelovanja v institucijah, med resorji in javnimi službami in nevlad- nim sektorjem) kot politične narave (ignoriranje potreb in pomanjkanje politične podpore dolgotrajnemu vzdrževanju sodobnih informacijskih virov). Besedilo je glede na sorod- ne informacijske rešitve zunaj podonavske regije kritično do obstoječih rešitev v regiji in osvetljuje najnovejši pre- mik proti ekonomizaciji informacijskih virov za migrante, za katero se zdi, da jo podpira tudi EU. V članku najprej predstaviva obstoječe raziskave in do- kumente o dostopu do informacij in uporabi IKT v inte- gracijskih mehanizmih predvsem v EU pa tudi širše. Sledi pregled izsledkov fokusnih skupin o značilnostih obvešča- nja migrantov s strani državnih organov v osmih državah Podonavja ter pomanjkljivostih obstoječe informacijske infrastrukture za migrante. V naslednjem poglavju sva nekatera najbolj izpostavljena vprašanja analizirali s po- močjo izkušenj sorodnih mehanizmov zunaj Podonavja ali nekaterih raziskovalnih izsledkov o tej temi. V zaključnem poglavju povzemava glavne ugotovitve in argumente. V članku besedo »migrant« uporabljava za vse ljudi, ki so se v določeno državo priselili ali tam prebivajo in niso postali njeni državljani. Termin vključuje tako delovne mi- grante, begunce, prosilce za azil, visoko usposobljene mi- grante, tuje študente, napotene delavce, mobilne posame- znike in druge pravno-administrativne kategorije, katerih bivanje urejajo različni zakoni in pravni predpisi. Uporaba termina »migrant« v tem članku ne vsebuje nikakršne sod- be o tem, v kakšni meri je posameznik upravičen do ka- tegorij, ki med drugim določajo stopnjo zaščite in dostop do javnih storitev. Pridružujeva se kritičnemu preverjanju upravičenosti trde ločnice med »begunci« in »ekonomski- mi migranti« (glej na primer Crawley in Skleparis 2018) ali »migranti iz držav zunaj EU« na eni ter »mobilnimi posamezniki, ki so državljani držav članic EU« na drugi strani (glej Lafleur in Mescoli 2018). Vloga javnih institucij držav naselitev pri obveščanju migrantov in uporaba sodobnih komunikacijskih tehnologij Informacije so ključne v celotnem procesu migracij, tako v obdobju pred izselitvijo in med selitvijo kot v obdobju priselitve, uporaba IKT pa je dostop do informacij korenito spremenila, celo tako, da sedaj praktično vsako raziskova- nje migracij vključuje tudi uporabo IKT v različnih proce- sih, ta vidik pa se je vzpostavil tudi kot raziskovalna topika sama po sebi (glej Mattelart 2009; Collin idr. 2015). Sicer maloštevilne raziskave razkrivajo, da se migranti pri dostopu do informacij soočajo s številnimi težavami. Kot je pokazala študija nevladne organizacije Internews, je beguncem dostop do informacij onemogočen že v samem postopku za pridobitev azila, prosilci za azil pa imajo te- žave tudi s pridobitvijo informacij o družinskih članih, na- daljnjih postopkih in pravicah, ki jih imajo v teh postopkih Glasnik SED 59|2 2019 62 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin (Spletni vir 4). Pozneje se te težave nadaljujejo predvsem pri iskanju zaposlitve in zagotavljanju pravic delavcev ter pri dostopu do zdravstvenega in izobraževalnega sistema. Študija projekta IMPACIM: The Impact of Restrictions and Entitlements on the Integration of Family Migrants (Spletni vir 5) je celo pokazala, da novi prebivalci zaradi jezikovnih ovir niso seznanjeni niti z možnostmi učenja lokalnega jezika, kar še dodatno upočasni vključevanje v družbo in dostop do drugih storitev v kraju naselitve. V tem smislu Mednarodna organizacija za migracije (IOM) (Spletni vir 6) navaja dobre prakse, ki migrantom zagota- vljajo pravico do informacij – predvsem tiskane, spletne in druge oblike zbirk informacij v različnih jezikih o za- poslovanju, dolžnostih in pravicah ter dostopu do drugih osnovnih storitev, kot so nastanitev, zdravstvena in social- na zaščita. Pri tem poziva k tesnejšemu sodelovanju z mi- grantskimi organizacijami in s predstavniškimi telesi kot tudi s civilnodružbenimi iniciativami in z mediji. Po mnenju Migration Policy Institute je naloga države, predvsem pa javne uprave, da odgovori na potrebe vse bolj raznolikih uporabnikov in postane bolj občutljiva za različne potrebe različnih skupin prebivalstva. Del tega pristopa je tudi spoznanje, da če naj bodo IKT v procesu integracije migrantov instrumentalne, potem potrebujejo podporo držav. Vse državne in javne institucije naj za- snujejo takšno uporabo IKT, ki na eni strani produktivno izkorišča že obstoječo visoko stopnjo uporabe IKT med migranti, na drugi strani pa naj bo pozorna na ranljive sku- pine pri dostopu do IKT (Benton idr. 2015). Evropska unija z integracijo kot specifičnim modelom vključevanja 4 postavlja dostop do informacij in uporabo IKT med migranti kot pomemben vidik integracijskih po- litik. V Akcijskem planu za integracijo državljanov tretjih držav (Spletni vir 8) Evropska komisija poudarja nujnost »inovativne uporabe tehnologij, družbenih medijev in in- terneta v vseh fazah integracije, vključno z obdobjem pred izselitvijo.« Deklaracija o e-vključevanju, leta 2006 sklen- jena v Rigi (Spletni vir 9), prav tako omenja migrante kot prioriteto pri vključevanju v informacijsko družbo držav naselitev. S tem namenom je Evropska komisija naročila popis sta- nja uporabe IKT kot integracijskega orodja za vključe- vanje migrantov. Prvi pregled digitalnih iniciativ, name- njenih podpori migrantov v EU, je izšel že leta 2008. V njem avtorji (Kluzer idr. 2008) ugotavljajo, da je stopnja uporabe IKT pri migrantih vsaj enaka kot pri preostalih prebivalcih EU, da so številne iniciative namenjene pre- 4 Integracija je po definiciji IOM (Spletni vir 7) proces, s pomočjo katerega so migranti sprejeti v družbo države naselitve kot posa- mezniki in kot del skupine. Ta proces naj bi bil dvosmeren in naj bi upošteval pravice in obveznosti tako migrantov kot držav naselitve, predvsem pri dostopu do storitev in trga dela kot tudi spoštovanju temeljnih vrednot, ki migrante in družbe naselitve povezuje na poti k skupnemu cilju. moščanju težav pri dostopu migrantov do IKT oziroma do storitev v državah naselitve ter da sicer obstajajo zamet- ki državnih e-storitev, namenjenih migrantom, vendar v zelo omejenem številu. Avtorji prav tako ugotavljajo, da so kar 70 odstotkov digitalnih iniciativ, zajetih v njihovo raziskavo, financirale ali države ali EU, zato ocenjujejo, da je javno financiranje ključno ne samo za nastanek tovr- stnih iniciativ, temveč tudi za njihov nadaljnji obstoj. Po mnenju nekaterih avtorjev nove tehnologije prinašajo tudi nove oblike demokracije in vladanja ter lažje uveljavljanje človekovih pravic (Kozachenko 2013). Poznejšo študijo (Codagnone in Kluzer 2011) odlikuje bolj problemski pristop, ki ugotavlja, da nacionalne drža- ve digitalne vključenosti migrantov in manjšin v sprejetih strategijah, akcijskih načrtih ali uredbah ne poudarjajo kot prioritete. Kljub temu so na lokalni ravni opaženi določeni poskusi lokalnih vlad, da bi z uporabo IKT izboljšali do- stop do informacij in s tem olajšali proces vključevanja. To zaradi močnega ideološkega in političnega nasprotovanja migracijam avtorji študije interpretirajo kot omejenost na- cionalnih držav pri pripravi in implementaciji integracij- skih ukrepov, medtem ko je ta pritisk na določenih lokalnih območjih manjši oziroma so lokalne vlade pod močnim pritiskom državljanov, da poiščejo in vzpostavijo ukrepe za boljše sobivanje in kohezijo lokalnih skupnosti. Glede na ugotovitve avtorja (Codagnone in Kluzer 2011) poudarjata tri pomembne vidike uporabe IKT v procesu integracije, za katere bi bilo smiselno, da jih naslavljajo ta- ko lokalne kot nacionalne vlade. Prvič, iniciative IKT mo- rajo podpirati dostop do informacij na način, da migranti pridobijo jasne, transparentne in razumljive informacije o svojih pravicah in dolžnostih, pravilih pridobitve dovolje- nja za prebivanje, delovanju trga dela, sodelovanju s centri za socialno delo, postopkih vključevanja otrok v izobraže- valni proces in dostopu do sistema zdravstvene varnosti in njegovi uporabi. Drugič, IKT so lahko v pomoč pri učenju in usvajanju jezika države naselitve, vendar pa mora biti ta močno podprt z ustreznim pedagoškim programom in s sredstvi, ki omogočajo kakovostno izpeljavo programa. Tretjič, IKT bi bile lahko produktivno izkoriščene v po- glabljanju medkulturnega dialoga in seznanjanju s civil- no participacijo v družbi. Avtorja na koncu še zapišeta, da prav enakopraven in transparenten dostop do pravic in sto- ritev držav naselitve sporoča pomembnost vladavine prava in demokracije, v tem procesu pa bi lahko IKT odigrale pomembno vlogo. Ker pa v zadnjem desetletju v večini evropskih držav opažamo vse večjo raznolikost migrantskih skupin in se etničnost ne kaže več kot poglavitni princip konstrukci- je skupin, saj so te tudi notranje vse bolj raznolike (t. i. superraznolikost, glej Vertovec 2007), je za oblikovalce politik vse večji izziv definirati ciljne skupine in zanje od- govarjajoče politike. Vse več je pozivov k uveljavljanju načel integracije migrantov v splošno oblikovanje politik Glasnik SED 59|2 2019 63 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin na vseh ravneh (t. i. mainstreaming integracijskih poli- tik) in ponovno preverjanje smiselnosti politik, ki ciljajo zgolj na različne skupine migrantov (Scholten idr. 2017). V zvezi z dostopom do informacij in IKT se je treba vpra- šati, ali je smiselno oblikovati z IKT podprte informacij- ske vire, ki so namenjeni zgolj migrantom oziroma celo posamičnim skupinam migrantske populacije. Po mnenju nekaterih (Codagnone in Kluzer 2011) lahko namreč takš- ne iniciative učvrščujejo mnenje, da so migranti homoge- na in »šibka« skupina, ki potrebuje dodatno pomoč. Bolj smiselno je oblikovati iniciative, ki upoštevajo ranljivost različnih skupin prebivalcev, ne le migrantov (npr. slabo- vidnih, ljudi z motnjo koncentracije, s slabšim bralnim razumevanjem itd.). Kljub nekaterim zagovornikom takšnega pristopa predvsem v državah Zahodne in Severne Evrope pa v državah, kjer sta upravljanje z migracijami in uvedba različnih integracijskih politik v začetni fazi (npr. v Podonavju), razmišljanje in po- bude o dostopu migrantov do informacij še niso zelo razviti, ne v smislu posebnih informacijskih iniciativ za migrante ne v oblikovanju vključevalnih načel v politike na različnih ravneh in za različne sektorje (t. i. mainstreaming). V nada- ljevanju zato najprej sledi pregled informacijskih storitev za migrante, ki jih nudijo državne institucije v Podonavju, ter nekaterih poglavitnih pomanjkljivosti informacijskih virov v regiji, poudarjenih v projektu DRIM. Omenjeno je lahko podlaga za premislek o najpomembnejših konceptualnih in organizacijskih vidikih zasnove in vzdrževanja informacij- skih virov v Podonavju in širše. Sodobne informacijske storitve za migrante v Podonavju Zaradi povečanega števila prihodov prosilcev za azil v Evropo leta 2015 so tudi v državah Podonavja različni ak- terji, vključno z državnimi institucijami, uvideli, da je treba izboljšati mehanizme integracije in sprejema migrantov. Čeprav se je kot raison d'être za te ukrepe največkrat omen- jala številčna in nenadna prisotnost beguncev in prosilcev za azil, pa so nevladne organizacije in raziskovalne institu- cije dobile priložnost za reševanje težav, ki so v tem pros- toru obstajale že dolgo pred prihodom beguncev, vendar pa jih državni organi kot take niso prepoznali (primer obravna- ve migrantov v zdravstvenem sistemu pred letom 2015 glej Lipovec Čebron 2009; Bofulin in Bešter 2010). V teh okoliščinah se je v devetih državah zgornjega Podo- navja vzpostavilo sodelovanje zelo raznolikih institucij (ra- ziskovalnih in nevladnih organizacij, lokalnih samouprav, ministrstev in državnih sektorskih agencij), ki so s projek- tom DRIM v regiji poskušale izboljšati dostop migrantov do informacij. Delovni načrt je zajemal številna posveto- vanja s t. i. deležniki, predvsem z javnimi institucijami in migranti, in to v obliki delavnic, pilotnih aktivnosti, uspo- sabljanj in okroglih miz o potrebah in možnih rešitvah, podprtih s sodobnimi tehnologijami, ter z izboljšavami na lokalni, nacionalni in transnacionalni ravni. Hkrati so part- nerji zaradi številnih, že v pripravljalnem obdobju identi- ficiranih pomanjkljivostih informacijske infrastrukture za migrante zasnovali spletno informacijsko platformo Kom- pas Podonavja (Spletni vir 10), ki deluje transnacionalno in pokriva osem v projekt vključenih držav, prav tako pa je večjezična; v vsaki državi ponuja informacije v lokal- nem, angleškem in še treh jezikih tam bivajočih migran- tov. Nabor informacij je zelo širok, institucije, vključene v pripravo platforme, so izhajale iz razumevanja integracije kot kompleksnega procesa, ki poleg zaposlitve in adminis- trativnih vidikov prebivanja vključuje tudi vse druge vidi- ke vsakdanjega življenja, kot so izobraževanje, zdravstve- ne storitve, storitve socialnega varstva, učenje jezika itd. (Spletni vir 10, Spletni vir 11). Najpomembnejši uvid v značilnosti obstoječe informa- cijske infrastrukture za migrante v regiji pa so omogočile nacionalne delavnice z odločevalci v osmih državah, ki so z metodologijo fokusnih skupin identificirale obstoječe te- žave in razumevanje odločevalcev o primernih rešitvah ter možnih nadaljnjih korakih, zlasti v povezavi z IKT. Kljub veliki raznolikosti upravne organizacije držav kot tudi inte- gracijskih politik so delavnice postavile v ospredje nekatere skupne izzive organiziranosti sodobnih informacijskih sto- ritev za migrante v Podonavju. Odločevalci so opozorili na težave pri zbiranju, koordinaciji, posredovanju in posoda- bljanju informacij za migrante tako med različnimi resorji v državnih strukturah kot tudi med državami. Komunika- cija med resorji je pogosto šibka, informacije se podvajajo ali pa sploh niso posredovane, težavno je zagotavljanje fi- nančnih virov za posodabljanje informacijskih virov, s tem pa je ogrožena tudi njihova trajnost. Poudarjena je bila tudi poglavitna vloga javnih institucij, ki pa morajo sodelovati z drugimi pomembnimi deležniki pri vključevanju, pred- vsem z nevladnimi organizacijami in s predstavniki civilne sfere. V tem oziru je ključno izobraževanje predstavnikov javnih institucij za delo z migranti in medkulturno komu- niciranje, ki bi tudi ranljivim skupinam omogočilo ena- kopraven dostop do informacij in storitev. Odločevalci v vseh osmih državah so poudarili pomembnost dostopa do informacij tudi v jezikih številčnih migrantskih in drugih posebej ranljivih skupin, kar pa je ponovno povezano s te- žavami finančnih in drugih virov za vzdrževanje tovrstnih informacijskih zbirk (Spletni vir 12). Kljub skupnim izzivom pa imajo države, ki so bile vkl- jučene v projekt DRIM, pri dostopu do informacij za mig- rante tudi številne posebnosti. V Nemčiji in Avstriji, ki sta že od 60. let 20. stoletja ciljni državi tako za medregijske kot tudi druge mednarodne migracije, je informacijska in- frastruktura bolje razvita. Zaradi decentralizirane upravne strukture se informacije posredujejo tako na ravni države kot tudi na lokalni in deželni ravni. Vendar pa se prav za- radi množice informacijskih virov ljudje v novem okolju pogosto ne znajdejo; ni jasno, katera institucija je za kaj Glasnik SED 59|2 2019 64 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin odgovorna, zato se migranti lahko počutijo kot v »infor- macijski džungli«. Odločevalci rešitev vidijo v bolj perso- naliziranem pristopu, ki upošteva individualne značilnosti in potrebe migrantov ter v katerem je delo svetovalcev dopolnjeno s spletnimi informacijskimi viri in tiskanimi brošurami. Kot dobre primere omenjajo Sprejemni center mesta Stuttgart, ki je vstopna točka za različne storitve, ali pa Münchenski skupni integracijski načrt, v katerem pri pripravi posameznikovega integracijskega načrta sodelu- jejo različne institucije. Pomembno je tudi gojiti »kulturo dobrodošlice«; v avstrijskem Gradcu je prvi korak razdeli- tev »paketa dobrodošlice«, ki ga dobi vsak novi prebivalec mesta in vsebuje številne informacije v različnih jezikih kot tudi brezplačne vstopnice za muzeje in mestni javni prevoz (Spletni vir 12). V Sloveniji, Slovaški in Češki se je v zadnjih desetletjih razvila osnovna informacijska struktura, ki jo vzdržuje bodisi določeni del državne uprave (npr. v Sloveniji Mi- nistrstvo za notranje zadeve vzdržuje spletni informacijski portal Tujci.si, Zavod RS za zaposlovanje pa s 1. septem- brom 2019 ponovno odprto Info točko za tujce) bodisi medvladni sektor (npr. IOM in njen Informacijski center na Slovaškem, nevladna organizacija Integracijski center Praga in aplikacija Praguer na Češkem). Kljub temu je prenos informacij med lokalno in državno ravnjo ter med sektorji državne uprave šibek, številne ključne informacije so pogosto samo v lokalnih jezikih, državni uradniki pa ni- majo veščin medkulturnega komuniciranja. Delavnice so tudi razkrile, da je pomembno tesnejše sodelovanje z delo- dajalci, kršitve delovne in drugih zakonodaj na delovnem mestu so namreč pogoste, pri tem pa je ključno sodelova- nje institucij, ki se ukvarjajo z zaposlovanjem, predvsem uradov za zaposlovanje. Nekatere dobre prakse v prete- klosti (npr. Info točka za tujce Zavoda za zaposlovanje Re- publike Slovenije) žal niso bile prepoznane kot nujne za izboljšanje dostopa do informacij in njihovega nadaljnjega delovanja država ni kontinuirano podpirala, zaradi česar je sedaj informacijska struktura bistveno okrnjena, številne v tem projektu zbrane izkušnje, znanja in veščine pa izgu- bljene (Spletni vir 12). Nekatere države, kot na primer Hrvaška ali Srbija, se za- radi relativno maloštevilnih priselitev ter večjega izselje- vanja do nedavnih priselitev beguncev niso razumele kot države priseljevanja. Storitve za migrante, kar velja tudi za dostop do informacij, so zato razmeroma omejene. Kljub temu je predvsem Hrvaška v zadnjih nekaj letih pomemb- no izboljšala dostop do informacij. Čeprav ni osrednjega telesa, ki bi koordiniral njihovo razširjanje, temveč je ta v pristojnosti posameznih institucij, so nedavno za migrante vzpostavili tri spletne portale z informacijami o delovni zakonodaji in drugih pravicah (www.migracije.hr), vodič po integracijskih ukrepih (V odič skozi integracijo) in pa EURES portal za Hrvaško, ki ponuja informacije za de- lovno mobilnost državljanov EU. Dostop do informacij je največji izziv na ravni lokalnih skupnosti, kjer se s pri- selitvami pogosto srečujejo prvič. Problematična je tudi koordinacija izmenjave informacij med državno in lokalno ravnjo, zlasti težaven pa je dostop do informacij o zdrav- stvenem in izobraževalnem sistemu. S številnimi izzivi se spopadajo tudi v Srbiji, kjer se infor- macijska infrastruktura žal ne razvija tako hitro. Osrednji za migrante pristojni telesi v Srbiji sta Oddelek za tujce Ministrstva za notranje zadeve Republike Srbije in Zavod za zaposlovanje Republike Srbije. Informacije na spletu so več kot pičle, večino informacij je mogoče pridobiti na lokaciji omenjenih uradov, in še to le v srbskem jeziku in cirilični pisavi, kar je za večino migrantov težko berljivo. Odločevalci, vključeni v delavnico na Madžarskem, so po- udarili pasivnost madžarskih javnih institucij pri podajanju informacij migrantom. Ti le stežka pridejo do informacij, ki bi bile namenjene specifično njim oziroma v jezikih, ki jih razumejo, večina vseh informacijskih virov je v madžar- ščini, le izjemoma tudi v angleščini. Izjemi sta madžarski EURES in aplikacija Info Aid, namenjena beguncem in prosilcem za azil. Migranti so tako pri iskanju informacij prepuščeni migrantskim posrednikom, svojim socialnim mrežam in delodajalcem, informacij pri javnih institucijah povečini niti ne iščejo, zato se v javnosti in med oblikovalci politik ustvarja vtis, da aktivna vloga institucij pri posredo- vanju informacij niti ni potrebna (Spletni vir 12). Kar se tiče infrastruktur, ki migrantom omogočajo dostop do informacij, je Podonavje izjemno raznolika regija. Žal kljub povečanemu naporu v zadnjih letih na splošno ne izkazuje robustne organizacije informacijskih služb in sto- ritev za migrante. Glede na značilnosti migracijskih tokov v regiji bi bilo na tem območju smiselno razmišljati tu- di o transnacionalnem povezovanju držav, čemur sta bili namenjeni delavnica z različnimi predstavniki nacional- nih odločevalcev (Spletni vir 13) in zaključna konferenca projekta v Zagrebu (Spletni vir 14). Omenjena dogodka sta razkrila, da večina deležnikov razmišlja o težavah in morebitnih rešitvah predvsem, če ne zgolj, v nacionalnih okvirih. Omenjene so bile naslednje izjeme: sodelovanje v sklopu mrež EURES 5 in EURAXES, 6 ki ju odlikujejo učinkovita metodologija, dobra povezanost med lokalni- mi uredniki, delujočimi v sklopu nacionalnih zavodov za zaposlovanje, in bilateralne pogodbe med posameznimi zavodi za zaposlovanje (npr. slovenskim in bosanskim 5 EURES je mreža 28 držav EU in Švice, Lihtenštajna, Islandije in Norveške, ki spodbuja prost pretok delavcev na skupnem trgu EU. Sodeluje z javnimi zavodi za zaposlovanje, zasebnimi agencijami za zaposlovanje, delodajalci in s sindikati. Uporabnikom posreduje tako informacije v zvezi z zaposlovanjem v vseh državah EU kot tudi druge informacije, povezane z delovnopravno zakonodajo (Spletni vir 15). 6 EURAXES (Spletni vir 16) združuje več kot 500 centrov v 40 evro- pskih državah. Raziskovalcem pri selitvi v novo državo ponuja per- sonalizirano podporo pri nastanitvi, urejanju dovoljenj za prebivan- je, učenju tujega jezika, izobraževanju otrok itd. Glasnik SED 59|2 2019 65 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin oziroma slovenskim in srbskim pri zaposlovanju tujcev ali bosanskim in nemškim in srbskim in nemškim pri zapo- slovanju medicinskih sester). Dozdeva se, da si je sodelo- vanje na nadnacionalni ravni v tem trenutku mogoče za- misliti samo med istovrstnimi institucijami, ki jih pri tem vodijo predvsem zelo pragmatični cilji potreb trga dela (zagotavljanje deficitarnih kadrov v državah naselitve) ali pa ohranjanje pravnega reda (kršitve lokalne zakonodaje v državah naselitve ali zaščita pravic delavcev s stališča izvorne države). Med projektne aktivnosti projekta DRIM so bila umešče- na tudi različna seznanjanja s t. i. dobrimi praksami zunaj regije Podonavje in dialog z najnovejšimi uvidi tako teo- retične kot praktične narave pri upravljanju z migracijami, integracijo in IKT (Spletni vir 17). Glede na to v nadalje- vanju sledi razmislek o najpogosteje postavljenih vpraša- njih o že navedenih izsledkih delavnic. Konceptualne, izvedbene in politične dileme snovanja informacijskih storitev za migrante Med najpogosteje zastavljenimi vprašanji snovalcem sple- tne informacijske platforme Kompas Podonavja je bilo brez dvoma vprašanje o ciljni skupini informacijske sto- ritve oziroma kateri skupini migrantov je namenjena. Ta vprašanja razkrivajo potrebo po nenehnem »kategorialnem fetišizmu« (Crawley in Skleparis 2018) razvrščanja prise- ljenih ali odseljenih ljudi v podskupine, ki naj ne bi sa- mo razkrivale obsega njihovih pravic v državah naselitve, temveč tudi njihovo legitimnost bivanja v državi naselitve in celo njihove domnevno radikalno drugačne potrebe. Ekonomski migrant, begunec, prosilec za azil, visoko kva- lificirani migrant, tuji študent, delovni migrant, napoteni delavec itd. so kategorije, ki v administrativnem pomenu določajo različne statuse »tujih državljanov« in njihovih pravic. Posledično sicer vplivajo tudi na številna druga po- dročja njihovih življenj, ne določajo pa totalnosti njihovih vsakdanjih izkušenj in praks. Povedano drugače, ne glede na dejstvo, da omenjene kategorije ljudi nimajo enakega dostopa do trga dela ali pravic iz zdravstvenega zavarova- nja, so številne njihove potrebe lahko enake – učenje jezi- ka države naselitve in pridobivanje različnih kvalifikacij, informacije o zdravstvenem sistemu, ponudnikih namesti- tve in številne druge storitve, zato je premislek o skupnih informacijskih storitvah smiseln. To vprašanje je morda najbolj zanimivo za evropske drža- vljane, ki so se priselili v drugo evropsko državo in so, ker so ostali v Evropski uniji, definirani kot mobilni evropski državljani in ne migranti. Njim so namenjene tudi stori- tve široko razpredene in že omenjene mreže EURES, ki informacije o zaposlitvi in delovnih mestih ponuja v vseh državah EU (Spletni vir 15). Kljub možnosti dostopa do omenjenih storitev pa so določene skupine »mobilnih evropskih državljanov« še posebej ranljive zato, ker kot državljani EU v nekaterih državah niso deležne niti infor- macijskih niti drugih storitev, npr. brezplačnih tečajev lo- kalnega jezika za državljane tretjih držav (Collett 2013). Omenjeni manko storitev so pri zaposlovanju npr. drža- vljanov Romunije in Bolgarije poudarili tudi deležniki iz Slovenije. S tega stališča na konceptualni ravni niti ne pre- seneča, da politologa Jean-Michel Lafleur in Elsa Mescoli (2018) za državljane držav EU, ki bivajo v drugi državi članici, zaradi določene prekarnosti njihovega statusa raje kot izraz »mobilni državljani držav članic EU« uporablja- ta izraz »EU migranti«. Ker se nekatere potrebe admini- strativno razločenih skupin priseljenih prekrivajo, bi bilo smiselno razmisliti o dopolnitvi mreže, kot je EURES, ki že uspešno deluje in ima tudi natančno izdelano metodolo- gijo zbiranja in posodabljanja informacij. Deležniki so ob uporabi besede »migrant« kot zbirne ka- tegorije za vse ljudi, ki so mobilni in imajo izkušnjo pri- selitve ali odselitve, pogosto izražali tudi nelagodje. To je bilo najočitneje prav v predstavljanju projektnih aktivnosti in spletne platforme v Podonavju. V Bosni in Hercegovi- ni so lokalni deležniki npr. izrazili zaskrbljenost, da bodo javnosti razumele, kot da je Kompas Podonavja namenjen prosilcem za azil in beguncem, medtem ko so platformo sami želeli ponuditi zlasti svojim državljanom – poten- cialnim migrantom v države zgornjega Podonavja. Zato smo ustvarjalci platforme navedli, da je platforma name- njena »osebam, ki iščejo delo v tujini« oziroma »osebam, ki želijo v tujini odpreti podjetje«. Na Madžarskem so se zaradi močnega protimigrantskega razpoloženja v predsta- vitvi projektnih rezultatov in platforme prav tako izogiba- li uporabi besede migrant, ki se prevladujoče povezuje z domnevno »neupravičenimi/nelegitimnimi ekonomskimi migranti«, zato so uporabljali termin »mobilni posamezni- ki«. Tovrstne zagate ponovno potrjujejo močne politične in ideološke konotacije termina »migrant«, ki lahko vpli- vajo na zainteresiranost državnih institucij za oblikovanje informacijskih platform, prav tako pa tudi na druge značil- nosti informacijskih virov (obseg informacij, način poda- janja informacij idr.). Na delavnicah so deležniki posebej poudarili potrebo po zagotavljanju informacij v jezikih migrantskih skupin, saj so jezikovne ovire pogosto tako velike, da uporabniki brez znanja lokalnih jezikov in/ali angleškega jezika lahko ži- vijo v razmerah, ki bi jih lahko označili za »informacij- sko blokado«. Po mnenju raziskovalcev Migration Policy Institute (Benton idr. 2015) sta tolmačenje in prevajanje ključna in prva koraka, ki omogočata ljudem z omejenim znanjem lokalnega jezika enakopraven dostop do storitev. Vendar pa so po eni strani prevajalske storitve povezane s precejšnjimi stroški, po drugi strani pa politično občutljive – mnogi odločevalci naj bi se namreč bali, da bi uvajanje teh storitev povzročilo zamero pri lokalnem prebivalstvu zaradi porabe proračunskih sredstev kot tudi zavrlo hitro usvojitev in učenje jezika okolja (Benton idr. 2015). To- vrstnih (nepreverjenih) mnenj med udeleženci delavnic v Glasnik SED 59|2 2019 66 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin Podonavju ni bilo, prav nasprotno, na vseh delavnicah so za izboljšanje dostopa do informacij izražali nujnost pre- vajalskih storitev. Pri izbiri jezikov, v katerih so dostopne informacije na Kompasu Podonavja, so sodelujoče organizacije ubrale različne strategije. Izbira albanskega jezika v Sloveniji je gotovo odvisna ne le od številčne prisotnosti te skupine, temveč tudi od v javnem govoru in med deležniki vedno večje potrebe po specifičnih vsebinah za to skupino prebi- valstva. Na Češkem in Slovaškem izbira vietnamščine, v Sloveniji in Avstriji izbira bosanskega jezika in v Avstri- ji izbira turščine pa odražajo zgodovinsko prisotnost teh skupin v omenjenih državah. Izbira srbskega jezika na Slovaškem odraža pomen vsebin za nekatere »nove« sku- pine migrantov. Zanimiv primer je Srbija, kjer so projekt- ni partnerji sprva želeli izbrati izključno jezike nedavno prispelih skupin beguncev oziroma prosilcev za azil, ki so jih prepoznali kot glavne skupine migrantov v Srbiji. Dokaj številčna skupnost Kitajcev, ki so v Srbijo začeli prihajati sredi 90. let prejšnjega stoletja, ni bila prepo- znana kot enako pomembna skupina migrantov. Po posre- dovanju mnenja zunanjih ocenjevalcev projekta pa sta bili poleg arabskega jezika nazadnje izbrani tudi kitajščina in ruščina, glede na statistične podatke najštevilčnejši sku- pini migrantov v Srbiji. Izbira jezikov, v katere so vsebi- ne prevedene, je tako vedno povedna, saj nobena izbira ne predstavlja »nevtralnega« pristopa; če se odločimo za jezik najštevilčnejših skupin, lahko zanemarimo potrebe posebej ranljivih skupin, medtem ko izbira jezikov maloštevilnih migrantov v delu javnosti vedno postavi pod vprašaj upravičenost finančnih in organizacijskih virov, potrebnih za zagotavljanje prevodov v te jezike. Ne glede na jasno izkazano potrebo po tem, da so informa- cijske storitve v jezikih, ki jih govorijo migranti, je treba to premisliti v skladu z na začetku navedeno mislijo, da morda ni vedno smiselno ustvarjati posebnih informacij- skih virov za migrante, temveč bi jih bilo bolje oblikovati tako, da bi bili primerni tudi za ljudi z omejenim znan- jem lokalnih jezikov in za druge ranljive skupine (npr. z motnjami koncentracije, slabše izobraženimi itd.). Tako razmišljajo tudi oblikovalci uradnega spletnega informa- cijskega portala vlade Združenega kraljestva GOV .UK, ki sledijo načelu, da so vsebine na portalu oblikovane za vsakogar, ki živi v Združenem kraljestvu, tja prihaja kot turist, poslovnež ali študent. Čeprav je vsebina portala le v angleškem jeziku, pa je ogromno pozornosti namenje- no razumljivosti in preprostosti besedil. Sledeč pravilom »preproste angleščine« (angl. simple English), menijo, da »ni nobenega opravičila za obstoj prezapletenih besedil, ki omejujejo njihovo razumevanje in dostop do informacij« (Spletni vir 18). Temu pristopu v skladu z že omenjenim »mainstreamingom integracijskih politik« sledi vse več administrativnih teles po svetu, predvsem v državah z zelo raznolikim in multikulturnim prebivalstvom (npr. v Kana- di s portalom Éducaloi, Spletni vir 19). Vprašanje ciljnih skupin informacijskih storitev, vključno z uporabljenimi jeziki in obsegom vsebin, pa je neločljivo povezano z vzdrževanjem in dolgotrajnim financiranjem različnih informacijskih platform in storitev. Obseg finan- ciranja informacijskih storitev, zlasti tistih, ki uporablja- jo najsodobnejše pristope IKT, je lahko izziv za državne organe, zato so za številne informacijske storitve, kot je pokazal njihov pregled v Podonavju, uporabljene le sple- tne platforme, ki ne uporabljajo naprednejših interaktivnih tehnologij ali tehnologij t. i. umetne inteligence in strojne- ga učenja. Izjema je pilotni projekt v avstrijskem Gradcu, kjer je mestna občina začela uporabljati pogovorni bot, to je računalniški program, ki uporabnikom omogoča komu- niciranje z izvajalci občinskih storitev po spletu ali sple- tnih orodjih, npr. socialnih omrežjih. V razmerah, v katerih države vse več svojih pristojnosti upravljanja z migracijami prelagajo na pleča civilne sfe- re in nevladnih organizacij kot tudi zasebnih ekonomskih akterjev (Borrelli idr. 2019), so zaradi velike potrebe mi- grantov po informacijah številne informacijske storitve vzklile s pomočjo evropskega financiranja. Zanj sta značil- na omejenost trajanja in zadovoljevanje vsakokrat novih programskih ciljev financerjev. Intervencije v informacij- sko strukturo tako lahko finančna sredstva pridobijo le, če so inovativne in zagonske, nato naj bi njihovo financiranje prevzele nacionalne strukture. Ta prehod žal še zdaleč ni samodejen, zaradi česar so dokazano prenehale delovati uspešne storitve (npr. leta 2015 Info točka za tujce slo- venskega Zavoda za zaposlovanje, ki se je s 1. septem- brom 2019 ponovno vzpostavila), pred tovrstnim izzivom pa je tudi Kompas Podonavja. Kot opozarja raziskovalka Migration Policy Institute, politologinja Meghan Benton (Spletni vir 20), je na spletu vse več t. i. »digitalnih smeti« z informacijskimi storitvami predvsem za begunce, kjer so informacije netočne in zastarele, povezave ne delujejo ali pa imajo tehnične težave. V teh razmerah se kot uspešnejše kažejo rešitve, ki so se usmerile na lokalno raven in informacije posredujejo v so- delovanju z lokalnimi administrativnimi enotami, za kate- re je že bilo ugotovljeno, da so pogosto bolj motivirane za izboljšanje dostopa do informacij za migrante. Med naj- bolj inovativnimi informacijskimi storitvami je treba ome- niti mobilno spletno aplikacijo Mobilearn, ki so jo razvili na Švedskem (Joshi idr. 2018), in nemško spletno mobilno aplikacijo Integreat (Spletni vir 21). Obe spletni storitvi združujeta ključne lokalne informacije za nove prebival- ce, storitve prodajata lokalnim upravam na Švedskem in v Nemčiji, te pa jih nato brezplačno posredujejo uporab- nikom. Pomembno je, da ju poleg tehnološke inovativnosti druži tudi način financiranja; tako Mobilearn kot Integreat sta zasebni neprofitni iniciativi. Temeljita na poslovnemu Glasnik SED 59|2 2019 67 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin modelu, ki se financira s finančnimi prispevki lokalnih akterjev (torej »članarino«), predvsem občin, pa tudi iz nacionalnih in evropskih javnih programov ter zasebnega kapitala. Tudi izjemno odmevna nemška spletna aplikacija Bureaucrazy (Spletni vir 22), ki je nastala kot iniciativa beguncev, naj bi sledila zgoraj omenjenim poslovnim mo- delom. Spletna aplikacija, ki je še v razvoju, ne bo dajala zgolj informacij, temveč bo s pomočjo sodobnih tehnolo- gij omogočala prevajanje obrazcev za upravne postopke ter pomagala pri njihovem izpolnjevanju. Pričakujemo lahko, da bodo ustvarjalci sledili zgornjim zgledom in sto- ritve ne bodo prodajali končnim uporabnikom (tj. migran- tom), temveč različnim državnim telesom, odgovornim za upravne postopke. Zdi se, da je prehod na zasebne oziroma nedržavne inicia- tive pri informiranju migrantov s pomočjo IKT ne samo naraščajoči trend, temveč vse bolj tudi uradna usmeritev EU in politik upravljanja z migracijami. EU je namreč že leta 2017 v sklopu programa Obzorje 2020 razpisala finan- ciranje na temo »Naslavljanje izzivov integracije migran- tov preko IKT rešitev« (Spletni vir 23). V pozivu za finan- ciranje ne poudarja IKT kot podpore samo migrantom pri dostopu do storitev in informacij, temveč tudi državnim in javnim ustanovam pri analizi uporabnikov. Pomembno je, da poziv predvideva pilotne inovativne rešitve, ki bodo te- meljile na izvedljivem poslovnem modelu (Spletni vir 23). Iz tega lahko razberemo, da se Evropska komisija oddalju- je od modela kontinuiranega javnega financiranja informa- cijskih rešitev za migrante ter nove odgovore na vprašanje zagotavljanja trajnosti informacijskih platform za migran- te postavlja na prosti trg in odpira zasebnim pobudam, kar je usklajeno z naraščajočimi procesi privatizacije tako pri zagotavljanju socialnovarstvenih, zdravstvenih in drugih storitev kot pri upravljanju z migracijami. Gre torej za samo še en vidik »zunanjega izvajanja storitev (outsourcing)« (Borrelli 2019), ki naj bi bil na eni strani bolje uglašen s potrebami uporabnikov, na drugi pa naj bi temeljil na tržnih zakonitostih, kar naj bi v največji meri razrešilo vprašanje ohranjanja informacijskih storitev. O uspešnosti takšnega pristopa je še prezgodaj soditi, čeprav se zdi, da so zgoraj omenjene mobilne aplikacije učinko- vito zastavile tako poslovni model kot tudi način sodelo- vanja z glavnimi deležniki pri upravljanju z migracijami. Smiselno bi bilo razmisliti tudi o posledicah takšnega pristopa, v katerem se po mnenju raziskovalcev (Borrelli 2019) odgovornost razprši med številne akterje z visoko stopnjo avtonomnosti in ki ni nujno uglašen in usklajen. To vprašanje se še zlasti nanaša na območje Podonavja, kjer se tako akterji kot tudi sistem še vzpostavljajo, zato je v tem trenutku še zlasti občutljivo na zdrse in napake, ki jih bodo brez dvoma najbolj občutili novi prebivalci držav ob Donavi. Sklep Informacijsko-komunikacijske tehnologije so zlasti v za- dnjem desetletju odločilno spremenile načine, na katere mi- granti dostopajo do relevantnih informacij, javne institucije držav naselitev pa so državam dale nova orodja za vključe- vanje migrantov. Kljub velikemu potencialu teh orodij in podpori EU kot tudi nekaterih nacionalnih struktur za nji- hovo implementacijo pa preseneča, da o potrebah tako mi- grantov kot javnih institucij pri dostopu do informacij vemo sorazmerno malo, še manj pa vemo o značilnostih obstoje- čih informacijskih virov za migrante v Evropi. V članku se zato osredotočava na značilnosti informacij- skih virov in težave, ki se v podonavski regiji pojavljajo pri njihovi zasnovi in vzdrževanju. Podonavska regija je po upravljanju z migracijami sicer zelo raznolika, vendar pa se na različnih področjih sooča z nemajhnimi težavami vključevanja migrantov, vključno z dostopom do informa- cij. Pregled po državah, vključenih v projekt DRIM, tako razkriva, da je od leta 2015 ter povečanega prihoda begun- cev in prosilcev v regijo z nastankom novih informacijskih orodij, po večini spletnih, prišlo do določenih premikov, vendar pa bi glede dostopa do informacij težko govorili o celoviti strategiji. Prej bi lahko govorili o delnih rešitvah, ki jih vzpostavijo določene institucije ali državna telesa in pokrivajo le določene informacije, le redko pa medresorsko ali medinstitucionalno sodelujejo. Kot so razkrile delavnice z deležniki, tovrsten prenos informacij povzroča različne težave: preveč informacij ali njihovo podvajanje oziroma »informacijsko džunglo«, manko informacij, zastarele in- formacije ali informacijske labirinte, kjer se uporabniki pri pridobivanju določenih informacij vrtijo v krogu. Tako delavnice kot tudi druge aktivnosti projekta DRIM so razkrile še več težav. Prva je nepripravljenost nacional- nih akterjev, da bi delovali tudi transnacionalno, druga pa pomanjkanje politične podpore integracijskim ukrepom v nekaterih podonavskih državah. Do transnacionalnega so- delovanja tako prihaja v zelo omejenem obsegu, bodisi za- radi programov EU (mreži EURES ali EURAXES) ali pa doseganja konkretnih, večinoma kratkoročnih ciljev (npr. že omenjeni sporazumi o zaposlovanju med različnimi dr- žavami v regiji). Manko politične podpore se kaže kot nez- možnost dolgoročnega in stabilnega financiranja migrantom namenjenih informacijskih virov. Ti namreč v veliki meri slonijo na projektnem in ad hoc financiranju, ki po prene- hanju povzroči, da informacijski vir ugasne ali životari, za- radi česar je na spletu vse več t. i. »digitalnih smeti«. Med projektnimi aktivnostmi so se številna razpravljanja zgostila okoli vprašanja, komu je določeni informacijski vir namenjen. Po najinem mnenju to razkriva določene konceptualne in ideološke prvine razumevanja termina »migrant« in nasploh migrantske izkušnje. Gre namreč bolj za »kategorialni fetišizem« in potrebo po razvrščanju in hierarhizaciji skupin migrantov, kot pa za resnično že- Glasnik SED 59|2 2019 68 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin ljo približati se potrebam uporabnikov. To potrjujejo tudi številne politične zagate odločevalcev pri predstavljanju in promociji informacijske platforme Kompas Podonavja med javnimi institucijami, kjer so se pogosto iskala alter- nativna poimenovanja za termin »migrant«, ki bi jih kot sprejemljiva prevzele različne javnosti. Na vseh posvetovanjih z deležniki je uporaba jezikov, ki jih govorijo migranti, na informacijskih orodjih dosegla široko soglasje, ki priča o tem, da so deležniki in izvajalci storitev seznanjeni s težavami, s katerimi se soočajo njiho- vi uporabniki. Vendar pa se težave lahko pojavijo pri izbiri jezikov, saj ta nikoli ni nevtralna, temveč izraža določeno politično stališče, hkrati pa iz finančnih ali organizacijskih razlogov največkrat ni izvedljiva. Žal je premalo premi- sleka namenjenega kakovosti besedil in njihovi razumlji- vosti, kar bi brez dvoma pomagalo tudi drugim ranljivim skupinam. V zvezi s tem bi lahko omenili tudi premislek o smiselnosti snovanja določenih informacijskih virov za vse prebivalce, vendar s posebnim poudarkom na razu- mljivosti in dostopnosti besedil, kar že prakticirajo neka- tere spletne informacijske platforme zunaj Podonavja. V primerjavi z omenjenimi evropskimi informacijskimi platformami za migrante, ki se trenutno kažejo kot naju- spešnejše, se upravljanje z migracijami kot tudi z infor- macijskimi viri v Podonavju precej manj povezuje z lo- kalno ravnjo upravljanja. To je morda deloma tudi vzrok za težave dolgoročnega ohranjanja informacijskih virov (izjemi sta Nemčija in Avstrija, ki sta tudi upravno-admi- nistrativno manj centralizirani). Prav tako so informacijski viri manj tehnološko napredni, nove tehnologije so namreč povezane tako z večjimi finančnimi investicijami kot tudi večjim tveganjem vzdrževanja, česar nestabilno financira- nje v povezavi s političnim (ne)sprejemanjem migracij v večini držav Podonavja ne dopušča. Glede na povedano lahko skleneva, da so prihodi begun- cev in prosilcev za azil sicer na določenih področjih iz- boljšali upravljanje z migracijami in poudarili nekatere dolgo spregledane težave migrantov, vendar pa so doseda- nji ukrepi preskromni, da bi resnično izboljšali zmožnost vključevanja v družbe podonavske regije. Dostop do in- formacij kot ključni vidik integracijskih ukrepov, še zlasti za nedavno priseljene, zelo povedno razkriva tako koncep- tualne kot organizacijske in predvsem politične ovire do celovitega pristopa k integraciji, ki bi temeljil tako na z dokazi podprtih potrebah uporabnikov kot tudi na jasnih, transnacionalno in lokalno usklajenih strategijah držav in njihovih javnih institucij. Literatura BENTON, Meghan, Helen McCarthy in Elizabeth Collett: Into the Mainstream: Rethinking Public Services for Diverse and Mobile Populations. Bruselj: Migration Policy Institute, 2015. BOFULIN, Martina in Romana Bešter: Enako zdravstvo za vse? Imigranti v slovenskem zdravstvenem sistemu. V: Mojca Medvešek in Romana Bešter (ur.), Državljani tretjih držav ali tretjerazredni državljani?: Integracija državljanov tretjih držav v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2010, 70–311. BORRELLI, Lisa Marie, Rebecca Mavin in Giorgia Trasciani: A Forest with Many Trees –Mapping Migration Governance and the Dispersion of Authority in Europe. V: Armağan Teke Lloyd (ur.), Exclusion and Inclusion in International Migration: Pow- er, Resistance and Identity. London: Transnational Press Lon- don, 2019, 29–50. CODAGNONE, Cristiano in Stefano Kluzer: ICT for the Social and Economic Integration of Migrants into Europe. Seville: In- stitute for Prospective Technological Studies, 2011. COLLETT, Elizabeth: The Integration Needs of Mobile EU Citi- zens: Impediments and Opportunities. Bruselj: Migration Policy Institute Europe, 2013. COLLIN, Simon, Thierry Karsenti in Olivier Callone: Migrants’ Use of Technologies: An Overview of Research Objects in the Field. Journal of Technologies and Human Usability 10 (3–4), 2015, 15–29. CRAWLEY , Heaven in Dimitris Skleparis: Refugees, Migrants, Neither, Both: Categorical Fetishism and the Politics of Boun- ding in Europe’s ‘Migration crisis’. Journal of Ethnic and Mi- gration Studies 44 (1), 2018, 48– 64. FASSMANN, Heinz idr.: Longer-Term Demographic Dynamics in South-East Europe: Convergent, Divergent and Delayed De- velopment Paths. Central and Eastern European Migration Re- view 3 (2), 2014, 150–172. JOSHI, Somya idr.: Labour Market and Society Through the Di- gital Platform Mobilearn. V: Taco Brandsen, Bram Verschuere in Trui Steen (ur.), Co-Production and Co-Creation: Engaging Ci- tizens in Public Services. New York: Routledge, 2018, 128–130. LAFLEUR, Michel in Mescoli Elsa: Creating Undocumented EU Migrants through Welfare: A Conceptualization of Unde- serving and Precarious Citizenship. Sociology 52 (3), 2018, 480–496. LIPOVEC ČEBRON, Uršula: Od kulture nezaupanja do selek- tivnega sočutja: Prosilci in prosilke za mednarodno zaščito v slo- venskem zdravstvenem sistemu. Časopis za kritiko znanosti 37 (235–236), 2009, 190–203. KLUZER, Stefano, Alexandra Hache in Cristiano Codagnone: Overview of Digital Support Initiatives for/by Immigrants and Ethnic Minorities in the EU27. Luksemburg: Office for Official Publications of the European Communities, 2008. KOZACHENKO, Ivan: Horizon Scanning Report: ICT and Migration. Working Papers of the Communities&Culture Network+, 2013; http://eprints.whiterose.ac.uk/114761/1/ICT- -and-Migration-Kozachenko.pdf, 23. 7. 2019. MATTELART, Tristan: Les Diasporas à l’Heure des Technolo- gies de l’Information et de la Communication: Petit État des Sa- voirs. TIC & Société 3 (1–2), 2009, 11–57. MELEGH, Attila: Net Migration and Historical Development in South-Eastern Europe since 1950. Hungarian Historical Review 1 (3–4), 2012, 415–453. SA VIĆ, Mirko in Dakić Stojanka: Demographics, Migration and Glasnik SED 59|2 2019 69 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin Brain Drain in the Danube Region. Economic Themes 54 (4), 2017, 469–483. SCHOLTEN, Peter, Elizabeth Collett in Milica Petrović: Main- streaming Migrant Integration? A Critical Analysis of a New Trend in Integration Governance. International Review of Ad- ministrative Sciences 83 (2), 2017, 283–302. VERTOVEC, Steven: Super-diversity and its Implications. Eth- nic and Racial Studies 30 (6), 2007, 1024–1054. Spletni viri Spletni vir 1: Splošna deklaracija o človekovih pravicah; http:// www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/ Clovekove_pravice/Zbornik/SPLOSNA_DEKLARACIJA_O_ CLOVEKOVIH_PRA VICAH.pdf, 30. 7. 2019. Spletni vir 2: UNESCO. Proclamation of 28 September as the “International day for the Universal Access to informa - tion«, 2015; http://www.unesco.org/new/en/unesco/events/ prizes-and-celebrations/celebrations/international-days/world- -press-freedom-day/previous-celebrations/worldpressfreedom- day200900000/dakar-declaration/, 23. 4. 2019. Spletni vir 3: Access to information and new technologies; https://www.osce.org/fom/88299?download=true, 11. 3. 2019. Spletni vir 4: Lost in translation. The Misinformed Journey of Migrants Across Italy; https://www.internews.org/sites/default/ files/Internews_Lost_In_Translation_Publication_2017-05-23. pdf, 15. 5. 2019. Spletni vir 5: IMPACIM: Immigrants and access to public ser- vice. Evidence briefing; http://www.compas.ox.ac.uk/media/ PB-2013-OS-IMPACIM_ESRC_Evidence.pdf, 16. 5. 2019. Spletni vir 6: IOM: Improving Access to Labour Market Infor- mation for Migrants and Employers; https://publications.iom.int/ system/files/pdf/improving_access_lmi_for_migrants_emplo- yers.pdf, 16. 5. 2019. Spletni vir 7: IOM and Migrant Integration; https://www.iom.int/ files/live/sites/iom/files/What-We-Do/docs/IOM-DMM-Factshe- et-LHD-Migrant-Integration.pdf, 12. 9. 2019. Spletni vir 8: Action Plan on the integration of third country na- tionals; https://ec.europa.eu/home-affairs/what-we-do/policies/ legal-migration/integration/action-plan-integration-third-count- ry-nationals_en, 12. 6. 2019. Spletni vir 9: Ministerial Declaration »ICT for an inclusive so- ciety«; https://ec.europa.eu/information_society/activities/ict_ psp/documents/declaration_riga.pdf, 12. 6. 2019. Spletni vir 10: Danube Compass; http://danubecompass.org, 14. 5. 2019. Spletni vir 11: Project DRIM; http://www.interreg-danube.eu/ approved-projects/drim, 14. 5. 2019. Spletni vir 12: DRIM: O 5.2a National workshops; http://www. interreg-danube.eu/approved-projects/drim, 12. 6. 2019. Spletni vir 13: DRIM Output 5. 2b Transnational workshop; http://www.interreg-danube.eu/approved-projects/drim/outputs, 1. 9. 2019. Spletni vir 14: DRIM Final Conference; http://www.interreg-da- nube.eu/news-and-events/project-news/3990, 13. 8. 2019. Spletni vir 15: About EURES; https://www.youtube.com/user/ EURESjob, 10. 5. 2019. Spletni vir 16: About EURAXESS; https://euraxess.ec.europa. eu/useful-information/about-euraxess, 10. 5. 2019. Spletni vir 17: Conference »Information Matters«; http://www. interreg-danube.eu/approved-projects/drim/section/conference- -information-matters, 13. 8. 2019. Spletni vir 18: GOV .UK. Content design: planning, writing and managing content; https://www.gov.uk/guidance/content-design/ writing-for-gov-uk , 12. 5. 2019. Spletni vir 19: Éducaloi; https://www.educaloi.qc.ca/en, 12. 5. 2019 Spletni vir 20: Digital Litter: The Downside of Using Techno- logy to Help Refugees; https://www.migrationpolicy.org/article/ digital-litter-downside-using-technology-help-refugees, 13. 8. 2019. Spletni vir 21: Integreat; https://integreat-app.de/en/concept/, 13. 8. 2019. Spletni vir 22: BureauCrazy; https://www.bureaucrazy.de, 12. 6. 2019. Spletni vir 23: Addressing the challenge of migrant integration through ICT enabled solutions; https://ec.europa.eu/info/fun- ding-tenders/opportunities/portal/screen/opportunities/topic-de- tails/dt-migration-06-2018-2019, 15. 4. 2019. Glasnik SED 59|2 2019 70 Razglabljanja Sanja Cukut Krilić in Martina Bofulin Migrants and Access to Information: The Role of New Technologies in the Process of Integration in the Danube Region and Beyond The right to reliable, useful and easy-to-understand information has recently been enshrined by international organisations such as the UNESCO and OSCE as one of fundamental human rights. This holds no less true for migrants, for whom due to various barriers, such as discrimination in the new countries, language issues and the lack of knowledge on various aspects of everyday life, access to information is further impaired. Although migrants’ access to information has been a relevant issue for several decades, the topic has come to the agenda of public institutions and policy makers only in the last years with increased arrivals of refugees and asylum-seekers to Europe. Enabling access to information is thus not only important in terms of achieving increased migrant integration and social inclusion, but is also being discussed in terms of improving the function- ing of public institutions and leading to better governance outcomes. In this respect, the article presents examples from one of the European regions that has been largely affected by recent refugee movements into the EU – namely the Danube region that has also been historically embedded in intra- and inter- mutually connected regional migration movements. Presenting the plethora of ICT and other information services for migrants in the Danube region as well as selected examples of digital initiatives across Europe in terms of conceptual (definition of the target group), implementation (lack of coordination among stakeholders) and political (lack of a political will to make such initiatives sustainable, anti-migrant sentiment) challenges related to the design and sustainability of such information sources, the authors argue for the need to improve collection, coor- dination, provision and updating of information within policy sectors at national as well as transnational levels.