S e   strinjate
Kulturo bi vsak, da le njen avtor ostane bedak!
Janja Vidmar
Evalvacija razmer, ki dandanes umetnika vrednotijo kot trgovca, je nehvaležno delo predvsem zato, ker se nekateri umetniki iz vrtnarjev narodove duše brezsramno transformirajo v za-služkarje. Kakšna predrznost, cankar-jansko skodelico cikorije zamenjati s kapučinom! Saj ima nekdo, čigar prispevek k nacionalni kulturi presega njegovo ime in konec koncev tudi obstoj, vendarle vnebovpijočo prednost pred drugimi: po smrti bodo kdo ve koliko ulic v deželi ali pa vsaj nekaj šol in eno ali dve amaterski gledališči poimenovali po njem. Le čemu potemtakem sploh potrebuje človeka dostojno življenje?
Lobiranje je zdravo in danes v družbi posameznikov, ki znotraj okvirov delujoče skupnosti ne zadovoljujejo več zgolj lastnih potreb, marveč tudi sosedove, precej neizogibno. Javnosti je potrebno enkrat za vselej pojasniti, da ni strahu ne za kulturno ekspanzijo ne za narodov blagor: zaradi samostojnih kulturnih delavcev in pripadajočih jim avtorskih honorarjev ne bo med množicami epidemija ozkosti in zaplankanosti usihala nič bolj kot doslej. Slovenceljni bodo enako vodljivi in udomačeni, četudi bo umetnik za svoje delo prejel tistih nekaj tolarjev, kijih od založnikov oziroma njihovih avtorskih oddelkov navadno izprosi s ponižujočim razgaljanjem svojega eksistenčnega modusa. Kulturo bi vsak, da le njen avtor ostane bedak!
In zdaj bom še povsem eksplicitna: prejela sem nagrado večernica za najboljše mladinsko delo v letu 99. CZP Večer, ki nagrado podeljuje, je izplačalo bruto znesek 750.000 SIT. Od pogače,
Sodobnost 2000 I 401
Se  strinjate
ki sem si jo prislužila tako, da sem dobre tri mesece sede za računalnikom ubesedovala v sebi absorbirano bivanjsko problematiko, mi je država, ki ni imela nikakršnih zaslug za moje napore, odtegnila skorajda 200.000 SIT nagrade, kar se mi zdi višek finančnega nasilja. Od tega, da me omejujejo tržno naravnani uredniki in založniki, ki jih ne zanima umetniškost besedila, marveč zgolj njegova komercialna vrednost, me zdaj tudi država za prispevek k nacionalni kulturi pravzaprav kaznuje z nekakšno davčno torturo oziroma prihodki iz premoženjskih pravic, kot imenujejo davek, s katerim mi kradejo zasluženi denar. Kakšna Irska in pisatelji, oproščeni vseh davkov, lepo vas prosim, Slovenija je svetovni unikum v molžnji, moloh kulturnega ustvarjanja!
O tem, kako mi mariborska davčna uprava poživlja moj duhamorni vsakdanjik, pa ob kakšni drugi priložnosti. Vsak mesec oddajam izpolnjen obrazec obračuna socialnih prispevkov, ki jih navadno, romantično nepraktična kot sem, napačno izpolnjujem in nato trepetam v pričakovanju represivnih povračilnih ukrepov.
Kot svobodni umetnici (mar ne označujejo s podobnim nazivom ukrajinskih barskih plesalk?) mi je na voljo kup omejitev in prgišče pravic, ki pa se jih ta hip pri najboljši volji ne morem domisliti.
Narod je deležen natanko takšne kulture, kot si jo zasluži. Skoda le, da te krepko primanjkuje državi. In nemara prav v tem grmu tiči ves zajec, kar ga je.
Sodobnost 2000 I 402