Pottw8w plačana * gotovini.
Posamezna fttevilka atane l’5P.
Sloveti slci
(prej Avtonomist)
Glasilo Slovenske Republikanske Strank
PH.Državna Licuftaka knjlžn. StroseraajerjGva ul.l
p.LjubiJana
UrodniSt.o in upravni&tvo v Ljubljani, Breg 6t. 12. II.
Telefon 119.
Izhaja vsak petek.
IH ---»••a naročnina 5 Din. — Cene oglasov po dogovoru. Za večkratne oglase primeren popust. Pri malih oglasih vsaka beseda 50 par.
Št. 20.
Ljubljana, dne 22. maja 1925.
Leto V.
Kaj hočemo?
Lastno zakonodajo na lastnih tleh vzrastlega slovenskega ljudstval
»Protisrbska fronta«.
Naši centralistični politični nasprotniki so si izmislili proti nam novo 'bojno geslo. Oni pravijo, da snujeta gg. Pucelj in Prepeluh v Sloveniji novo »protisrbsko fronto«.
Tucli če bi 'bilo to očitanje resnično, so ga mi, odkrito povedano, ne bi prav ničlbali. Ker pa je zadeva s »protisrbsiko fronto« izmišljena in iz trte izvita, in sicer izmišljena s prozornim namenom, nakopati nad nas vsled »plemenskega hujskanja« zloglasno olbznano, moramo tudi na to očitanje odgovoriti, kakor tako očitanje zasluži.
Kaj hočemo mi? Danes ve vsak človek v Sloveniji, ki mirno in hladno presoja naše izjave, da hočemo slovenskemu ljudstvu in narodu priboriti tiste pravice, ki jih daje modema demokracija vsakemu posamezniku kot državljanu in vsakemu narodu kot narodu. Mi smo že sto in stokrat naglašali v svojem listu, da ga ni hlapca na svetu, ki bi hotel večno ostati hlapec in da ga ni bajtarja ali ose-benka, tki «bi hotel ostati večen bajtar, ampak hlapec in bajtar se trudita in delata zato, da postaneta enkrat samosvoja in neodvisna gospodarja. To pravilo pa ne velja samo za hlapce in bajtarje, ampak velja .tudi za narode.
V	prejšnjih stoletjih smo živeli Slovenci približno tako, kakor žive otroci, ki še ne vedo, kaj je denar in kaj je lastno gospodarstvo. Tako žive namreč otroci, ki se še ne zavedajo, zakaj so pravzaprav na svetu. Otrok živi veselo tja v en dan, skače in se igra in ne pozna nobene skrbi ne za jed in ne za obleko in ne za stanovanje. Kedar jo lačen, pocuka mamo za krilo in dobi kos kruha. Kedar je strgan, mu kupi oče novo obleko. Zvečer ga pa položi mati spat v posteljo in ga lepo odeje. Otrok ne ve nič, kaj to vse stane.
Iz brezskrbnega razposajenega dečka pa zraste počasi resen fant, ki začne misliti in mora začeti misliti na to, kako se bo lepega dne redil in oblačil sam. Moči starih starišev pešajo in fant mora gledati, kako bo on zaslužil. Ko nastopi ta trenotek, se fant šele pravzaprav začne zavedati, da živi in še bolj zavedati, da je življenje težko. Ta šola je huda, ampak prestati jo mora vsak, kdor hoče živeti, ali pa — pogine.
Kakor <z mladeniči, je tudi z narodi. Dokler smo bili pod avstrijskim jerobstvom, smo živeli lepo tja v en dan, češ »bodo že gospod presvetli cesar na Dunaju naredili vse, da 'bo prav.« Tako proti koncu avstrijske dobe pa smo že začeli — po dolgih stoletjih otročje dobe! — nekoliko misliti tudi na svoje pravice kot narod in smo začeli zahtevati skromno »narodno avtonomijo«, »slovenski j^ezitk v .šoli in v uradih« itd., da bi počasi prišli do lastnega gospodarstva in do lastnega gospodstva. Mogoče bi bili tudi prišli, čeprav šele bogve-kdaj, če ne bi bil prevrat 1. 1918.
Avstrije strl. Prevrat 1. 1918. pa nam je odprl vrata do lastnega gospodarstva na stežaj, toda naši slavni politiki, ki so nas »vodili« takrat, bržkone niso imeli korajže, da bi začeli »na svoje«. Gospodje na svoji zemlji, in sicer neomejeni gospodje, smo bili le par kratkih tednov od prevrata pa do ujedinje-nja dne 1. decembra 1. 1918., ko smo imeli v Ljubljani svojo slovensko »Narodno vlado«. Ko pa je prišlo »ujedinjenje«, je »Narodna vlada« sama vrgla puško v koruzo, naše neodvisnosti je bilo konec in dobili smo zopet novega gospodarju, ali kakor pravijo na deželi, »novega cesarja«, kateremu so začeli po stari dunajski navadi »klerikalci« tožiti liberalce«, »liberalci« pa »klerikalce« in lepih sanj o naši politični in gospodarski neodvisnosti, ki si je ni mogoče misliti brez lastne državnosti, je bilo konec!
Toda po nerodnosti naših »vodilnih« politikov za enkrat pokopana misel na našo neodvisnost ni ;bila pokopana za vedno. Kljub splošni zmešnjavi pojmov, ki je nastala vsled brezobzirno agitacije z nekim meglenim »jugoslovanstvom«, so se vendar še našli možje, ki so spoznali, da Slovenci ne smemo zahtevati v novi državi samo svojih državljanskih pravic, ampak tudi svoje pravice kot narodna celota, ker ni samo posameznik organična celina, ampak tudi narod kot tak je organična celina, ki mora uživati tudi svoje pravice kakor jih uživa posameznik kot državljan.
To je bilo eno spoznanje. Drugo spoznanje pa je bilo, da v današnjem mednarodnem položaju iza-radi nas Slovencev rnihče ne bo trgal državnih meja. Zato je bilo logično omejiti naše zahteve in želje po neodvisnosti in preiskovati, do katere mere jih lahko uresničimo tudi v skupni državi Srhov, Hrvatov in Slovencev. In smo spoznali, da je mogoče tudi v skupni državi iSHS uveljaviti velik del naših pravic do lastnega in gospodarskega življenja, če se država ne uniči, ampak le preuredi v federativnem smislu, t. j. če postane država SHS zveza držav. Ta zveza bi bila podobna skupni hiši, v kateri ima od treh bratov vsak svoje laistno stanovanje, za skupno hišo pa skrlbe vsi trije.
In ker smo dalje spoznali, da je za zvezno državo najprikladnejša vnanja oblika republika, smo se določili za narodno suverenost, za katero golvore tudi drugi važni razlogi, zlasti načela modeme demokracije in pa socijalni oziri.
Vsa ta načela razlagamo mi že nekaj let. Razlagamo jih javno, odkrito, brez vsakih pridržkov, ker to, kar smo spoznali za dobro, se upamo tudi kot poštenjaki javno povedati, in mislimo, da so naša politična načela jako dober in umesten političen program, ki mora gledati predvsem naprej, stremeč za visokim ciljem lastnega gospodarstva na sivoji zemlji, in ki
se ne sme omejevati le na skrb, kako bi od danes do jutri lovili vladne drobtine kot večni hlapci!
Sedaj pa pridejo neki ljudje in pravijo, da je naš program »proti-srbski.« Vprašamo naše bralce javno: Če poskuša hlapec pri bogatem kmetu postati svoj gospod in si 'kupi skromno bajto in kos zemlje, da bi vsaj svoje oči zatisnil na svojem, — ali je tak hlapec zaradi tega že sovražnik svojega prejšnjega gospodarja?! Ali mu je kaj na poti? Ali je svojemu prešnjemu gospodarju kaj vzel, če si je za pošteno prihranjen denar kaj kupil?!
Tako je tudi z nami. Če hočemo mi kot Slovenci in kot narod imeti kakšne pravice, ali jih mar hočemo vzeti Srbom? Ali smo zaradi tega njihovi sovražniki?!
Mislimo, da nas razume vsak kmet! Ali nas razume tudi mestna gospoda, nas pa nič ne briga. Ta naj ostane, kakoršna je.
Za pametne ljudi, ki znajo sami misliti in ki ne pobirajo možgan-
skih smeti, ki jih odkladata »Jutro« in ».Slov. Narod«, smo povedali dovolj.
Iz vsega, kar smo povedali, pa je razvidno, da nam more očitati »protisrbstvo« samo: Ali popoln bedak, ki ne ve kaj dela in kateremu se ne sme vsled njegove bebavosti nič zameriti, ali je prefrigan lump, ki bi rad priklical na nas obznano, ali pa je človek, ki bi iz bog ve kakšnih vzrokov rad videl, da Slovenci ostanemo v Srbskem morju in se posrbimo! Za ljudi te vrste smo že morebiti »proti »Srbom«, za poštene ljudi pa ne. Če bo torej prišel nad vas človek, ki vam bo govoril, da smo mi »proti iSrbom«, ga pomilujte, če je bedak, odklonite ga, če je lump, če je pa »obersrb«, ki pljuje na svoje slovensko pokolenje, ga prezirajte! Pošten 'Slovenec tudi ostane Slovenec, kakor Hrvat ostane Hrvat in SiJb ostane Srb, če je kaj vreden, ker slovenska, hrvatska in srbska zavest ni nobena ovira, da ne bi mogli živeti v skupni državi.
Politična in finančna diktatura.
V	naši ustavi stoji, da je naša država ustavna in parlamentarna monarhija. To se pravi, da je vlada v rokah ali vsaj morala bi biti v rokah dveh činiteljev, parlamenta in krone. Ker je oziroma bi moral biti parlament izraz ljudske volje, kateri se drugi ustavni činitelj že v lastnem interesu ne upira, bi moral biti parlament glavni in odločilni činitelj.
Tako bi moralo biti po ustavi. Kako pa je v resnici?
Kdor še ni pozabil tna zadnje volitve, se gotovo ispominja, kako se je »ljudska volja« pri mas delala. »Ljudske volje« niso delali samo razni strankarski agitatorji, ampak delala jo je pred vsem vlada. Vlada ima veliko moč, če hoče izrabiti vso državno silo v dosego svojih ciljev. Kjer pa vlada državno moč izrablja, da »ljudsko voljo« dela z večjim ali manjšim pritiskom na volilce, tam ne moremo več govoriti o parlamentu kot nepokvarjenem in čistem izrazu ljudske volje, ampak moramo smatrati parlament kot izraz vladne volje. Pravi izraz ljud" ske volje so prinesle zadnje volitve na Hrvaškem, kjer so ljudje volili kljub pritisku od zgoraj po svoji volji.
Kjer pa ima vlada poslance popolnoma v svojih rokah, tam ne moremo več govoriti o parlamentarizmu. ‘Poslanci, ki so izvoljeni z vladno pomočjo, morajo delati to, kar vlada hoče in ne to, kar želi ljudstvo. Taki poslanci ne morejo in tudi ne sunejo delati po svoji volji in po volji svojih volilcev, am-paik se morajo ozirati na voljo in na želje vlade oziroma onih mož, ki predstavljajo vlado.
Med vladnimi možmi pa odločuje pri nas samo eden vse: Nikola Pašič. Dejanjsko stanje pri nas je, da se brez volje ali celo proti volji Nikole Pašica nič ne zgodi. Proti njemu se ne more oglasiti noben minister, ker ga sicer kmalu iz vlado odslovi, a tudi moben poslanec, ker sicer pride v nevarnost, da pri prihodnjih volitvah ne bo več deležen vladne pomoči.
Pri nas torej vlada ni izvršni organ neodvisnega parlamenta, ampak parlament je maši na, ki deluje tako, kakor vlada hoče, oziroma tako, kakor hoče en sam človek, Nikola Pašič. Parlament sklepa nove postave samo navidezno, ker v resnici dela nove postave le en sam človek, ki vsled odvisnosti in poslušnosti parlamenta svoje sklepe lahko obleče v plašč parlamentar-nosti.
Kjer pa parlament ne deluje po svoji volji, ampak izvršuje le to, kar en sam človek hoče, temu ne moremo več govoriti o parlamentarni vladavini, ampak tam imamo pravzaprav diktaturo, to je neomejeno vlado enega siamega človeka. Diktatura je in ostane diktatura, če se prav skriva pod parlamentarnim videzom ali pod videzom vlade ene same politične stranke, ki je popolnoma v rokah le enega človeka.
#
Politična diktatura sama na sebi še ne bi bila tako veliko zlo, če bi diktator delal postave, ki so za vse kraje države primerne in prikladne. To pa se redko zgodi in se tudi težko zgodi, ker tako natanko en sam človek ne more poznati cele države, da bi lahko pri zakonodaji pravilno upošteval vse 'želje in zahteve raznolikega prebivalstva. Drugič pa krije diktatura v sebi nevarnost, da diktator kot človek z vsemi dobrimi in slabimi človeškimi lastnostmi le prerad izdeluje (zakone, ki so na korist ali njemu osebno, ali njegovim ožjim rojakom, ali njegovi stranki, redikoke-daj pa celokupnosti. Zato v deželah, kjer vlada diktatura, čeprav parlamentarno pokrita, nikdar ne more biti prave zadovoljnosti in zato je v takih deželah proti nezadovoljnežem skoro vedno na dnevnem redu — nasilje, ki je navadno začetek konca.
*
Še mnogo hujša kakor politična pa je finančna diktatura. Finančna diktatura je posledica politične diktature. Kjer ima vso oblast v rokah
le en sam človek ali ena sama politična stranka, obstoji večna nevarnost; da bo vsa zakonodaja na finančnem polju koristila le eni osebi ali eni stranki, vsi drugi pa morajo igrati žalostno vlogo izkoriščan cev. To sicer ni, da <bi moralo ibiti, ampak navadno je tako.
Finančno diktaturo smo imeli tudi prej v Avstriji. V državnem eboru na Dunaju so imeli večino Nemci in nemški poslanci in nemška vlada so odločali in določali, kam naj gre davčni denar in kako naj se porabi. Svojo diktatorske moči pa Nemci — to se jim mora pošteno priznati — nikdar niso preveč izkoriščali, ampak so kot pametni upravniki in dobri računarji dali vedno nekaj denarja nazaj tudi v deželo, odkoder so davek pobrali. Oni niso gradili n. pr. cest in železnic, javnih poslopij itd. samo v nemških krajih, ampak tudi v ne nemških deželah, ne iz ljubezni do Slovanov, ampak zato, da pospešujejo blagostanje dežel in s tem ustvarjajo nove davčne vire. Avstro-ogrska banka je imela svoje podružnice po vseh deželah in je vsem dajala kredite, ki so ga bili vredni. Poštna hranilnica zopet je nalagala ves denar, kolikor ga je iz kakšne dežele dobila, zopet v tisti deželi. To je bila pametna, dobra in pravična uprava, tako da v resnici obstoječe diktature nihče niti čutil ni in se ji zato tudi ni nihče posebno upiral.
Kako pa je pri nas?
Pri nas je žalibog vse ravno .nasprotno. Mi vsi vemo, koliko plača Slovenija davka na leto. Kaj pa pride nazaj? Edino le denar za uradniške plače v 'Sloveniji in še nekaj malega za (nameček. Novih cest in železnic, novih javnih poslopij, regulacij hudournikov itd. ni videti nikjer, ampak še to propada, kar so nam ustvarili stari gospodarji.
Mi imamo tudi državno banko. Ta ima svoje podružnico tudi v
Sloveniji. Svota pa, 'ki je namenjena za cenene kredite v Sloveniji, je tako malenkostna, da bi jo porabilo lahko eno samo velepodjetje v Sloveniji. In vendar je Slovenija najbolj industrijska pokrajina v državi!
V	Belgradu imamo tudi državno hipotekarno 'banko, katere naloga je, dajati kredite občinam ali pa na posestva. Doslej pa še nismo slišali, da bi dobila ie ena občina v Sloveniji kakšno posojilo od tega zavoda, dočim dobiva samo Bel-.grad težke miljone! Ali je to pravično in pravilno?
Mi imamo dalje poštno liranil-nieo oziroma čekovni urad. Tam ise izbirajo debeli denarji, zlasti iz 1SI0-venije. Kako so gospodarili s tem denarjem prej v Avstriji, smo povedali zgoraj. Danes pa dobiva •Slovenija v obliki posojil od tega zavoda smešno nizke vsote!
Ta teden smo dobili nov stanovanjski zakon. Ta zakon določa, da se sme zvišati najemnina za šestkratno ceno od 1. 1914. v — dinarjih! Kaj bo posledica te določbe? Tako bo:	iSrb.ski najemniki bodo
plačevali šestkrat toliko kakor leta 1914., mi pa najmanj štiriindvajset-krat toliko! Ker pa hišni posestnik ne sme spraviti najemnine v svoj žep, ampak mora plačati največji del najemnine za davek, bomo mi zopet plačevali petkrat ali šestkrat višji hišni davek 'kakor posestniki v Srbiji, a od tega denarja bo Slovenija videla zopet le jako malo!
Tako bi lahko naštevali točko za točko, eno žalostnejšo od druge. Vso pa, kar smo povedali, so gola in suha dejstva.
Na podlagi tega pa, kar smo povedali, bo vsak razumen človek tudi uvidel, kako upravičen je naš boj za naše prizadevanje za preureditev države v federativnem smislu, da se zlorabe finančne in politične diktature enkrat za vselej preprečijo in onemogočijo.
Socijalna politika ali demagogija?
Brezuspešen trud.
Nedeljsko »Jutro« piše: »Naša jugoslov. ideologija (mišljenje) je utemeljena na zgodovini razvoja našega naroda, ona izhaja iz dejstva, da smo bili nekdaj Slovenci, Hrvati in Srhi isto, da smo govorili isti jezik, imeli iste etnične (narodne) lastnosti.« Z ozirom na to okolnost, da smo -Slovenci, Hrvati in 'Srbi bili .nekdaj »isto«, smatra jugosloven-^ka ideologija po »Jutru«, »da je z našim formalnim ujedinjenjem v enotni državi prišel čas, ko je treba to našo enotnost rekonstruirati (zopet vzpostaviti).« — iSedaj pa poglejmo, kaj pravi na take poskuse zopetnega stapanja več narodov v enega, nepristranska in nepolitična znanost. Jezikoslovje nas uči, da so si vsi takozvani »in-do-germanski« jeziki sorodni. Latinska beseda »mater« je isto kot slovenska »mati«, nemška »Mutter« ali starogrška »meter«. Iz te okol-nosti sklepajo nekateri, da so vsi ti narodi nekdaj bili »eno«, danes pa niso več »eno«, ampak iz enega skupnega debla je pognalo mnogo vej, ki se vsaka zase razvijajo. Znanost nam dalje pravi, da so se iz prvotnega skupnega latinskega jezika razvili sedanji različni jeziki: španski, laški, francoski in portugalski, ki se zopet razvijajo vsak sam zase. Niti enega primera pa ne pozna jezikovim znanost, da bi se bili različni jeziki stopili v enega. Kjer je kakšen narod ali kakšen jezik izginil, se je to vedno zgodilo s pritiskom in s silo na en ali drugi jezik (narod), ki je moral svoj jezik (narodnost) opustiti in se potujčiti, nikdar pa ne pozna zgodovina »stapanja«. Nekdaj slovanski Prusi so izgubili svoj prvotni slovenski jezik in so postali Nemci, niso se pa slovanski Prusi z Nemci »stopili« v en sam nemški narod! Tako nas uči objektivno in nepolitično jezikoslovje. Kaj nas pa uči znanost vseh znanosti, namreč naravoslovje! če kmet vsadi v ^zemljo jalbolčno ali hruševo peško,
zraste iz nje steblo (bodoče deblo). To steblo je od kraja le eno, je enotno. Kolikor višje pa raste deblo, toliko bolj se cepi in poganja veje. Vsak, kdor ima oči, vidi, da je vsaka veja različna od druge, po dolgosti, po debelosti itd., in vsak tudi vidi, da je vsaka veja različna od debla, čeprav je iz debla izšla. Deblo z vejami vred tvori res celoto, ki jo imenujemo »drevo«, toda ta celota obstoji iz vedno bolj različnih delov, kolikor bolj se drevo razvija. To je stvar, ki jo vsak kmečki pastir pozna in razume. 'Sedaj pa si mislite kmeta, ki bi rekel: »Jaz pa ne maram, da bi se deblo cepilo, kakor mu je dano od narave, ampak jaz hočem, da veje zopet zrastejo skupaj v eno samo deblo!« Kaj bi vi rekli kme^ tu, ki bi tako govoril? Po pravici ibi mu rekli, da je bedak, ker je ponovna združitev vej v novo »enotno« deblo po naravi nemogoča stvar! In če 'bi kmet res šel in veje še tako trdno zvezal, da ibi se zopet sprijele v deblo, kaj bi bila posledica? Mogoče da 'bi se dve ali tri veje res nekoliko prijele, čeprav ne 'brez sledu, ampak nekaj višje pa bi se zopet začele cepiti v veje! Kar je narava položila v organe, tega človek ne more, izpremeniti! In nekaj takega nenaravnega hočejo doseči naši »jugosloveni«, ki bi' radi iz razcepljenih jugoslovanskih vej zopet nazaj napravili skupno jugoslovansko deblo, namesto da bi priznali, kar je ustvarila narava, da je slovenska veja, ki je pognala ne le iz skupnega jugoslovanskega, ampak iz skupnega slovanskega, ali celo indoger-manskega debla, veja zase, hrvaška veja zopet veja zase, srbska pa zase, ki se med seboj tako razlikuje, da se ne morejo nikdar več sprijeti v eno samo skupno deblo. Res pa je, da je mogoče Slovence posrbiti, toda potem mora biti slb-venščine prej koonec!
Povojna doba je prinesla s seboj velik razmah takozvanih »sooijalnih« strank. Pravimo namenoma »sooijalnih« in ne »socialističnih«, ker se s svojimi socialističnimi zahtevami niso udejstvovali samo socijalisti vseh mogočih barv in struj, ampak tudi veliko število drugih strank je začelo razkazovati po vojni sestradanemu ljudstvu svoje blesteče »socijalne« programe, da bi pridobile zase kolikor mogoče veliko število volilnih glasov. Tako se je socijalna politika izvrgla polagoma v demagogijo najgrše vrste.
Kaj je socijalna politika? Kaj zahteva? Socijalna politika je politika, ki postavlja načela, po katerih naj uredi človeška družba svoje razmerje do posameznega človeka, da se bo vsak človek čutil v družbi srečnega in zadovoljnega. Zato zahteva socijalna politika na pr. take postave, ki onemogočajo beraštvo, pa ne z navadno policijsko prepovedjo beračenja, ampak tako, da ima vsak človek pravico do podpore iz javnih sredstev, če ne more več delati in zaslužiti. Socijalna politika zahteva za vsakega človeka človeško spoštovanje, primerno obleko in zadostno hrano in pomoč za slučaj bolezni. Takih zahtev, ki naj človeku omogočijo človeško življenje in ne samo živalskega vegetiranja, pozna socijalna politika jako lepo število.
Mnogo socijalno - političnih zahtev je 'tudi že deloma 'uresničenih, mnogo pa jih še čaka na, izpplnitev. Socijalna politika ima torej jako lepe, plemenite in vzvišene cilje. Kakor pa že omenjeno, političnii strankarija tudi socijalni politiki ni prizanesla, ampak jo oklenila brez ozira na izpolnjivost socialnopolitičnih zahtev popolnoma v svoj demagoški jarem. Socijalna politika danes ni več resen študij, ampak je gola licitacija, če ena stranka javno zahteva za onemoglega starčka priprosto stanovanje in hrano, se takoj oglasi konkurenčna stranka, ki zahteva za starčke poleg primerne hrane in stanovanja še dva purmana in pet litrov vina na dan.
Pametni ljudje, za katere socijalna politika ni samo sredstvo za varanje in zapeljevanje neuke ljudske množice, ampak stvar res-ega razmotrivanja in proučevanja, so si pa na jasnem, da je treba tudi pri socijalni politiki zelo natančno razločevati dvoje, namreč cilj in njega izvršitev. Razne cilje, še tako visoke, si lahko postavlja vsak, kakor si jih hoče in kolikor
si jih hoče. To ne velja nič. Drugače pa je z izvršitvijo. To hočemo pojasniti z nekaterimi izgledi.
Glede stanovanj so si socijalni politiki in vzgojitelji in zdravniki že zdavnaj na jasnem, naj 'bi imela vsaka rodbina vsaj tri ločene stanovanjske prostore (za skujmo bivanje, za starše in za otroke vsako posebej), če pa je v rodbini mnogo otrok, pa tudi več. Zgradba takih stanovanjskih prostorov ;pa velja denar, ki hoče biti obrestovan, dokler živimo v kapitalističnem svetu, ki ga pa še ne ‘bo kmalu konec. Kje pa maj vzame za tako stanovanje potrebni denar ubog bajtar na deželi, če mu zemlja ne rodi toliko? iz zemlje se lahko iztisne marsikaj, več pa nikdar, kakor zemlja iniaK
Drug slučaj: Preskrba za delo nesposobnih starcev. Vsak, kdor čuti človeško, bo gledal na to, tla onemogli reveži ne ibodo poginjali od lakote na cesti, in načeloma ja gotovo vsak človek za to, da se takim revežem pomaga. Toda kako daleč naj sega taka pomoč? Demagogi in ljudski zapeljivci pravijo, da mora segati skrb za onemogle tako daleč, kakor je globok žep onega, ki mora za onemogle skrbeti. Bogati posamezniki in bogate občine in države bodo za onemogle lahko drugače skrbele kakor pa ljudje, ki komaj sebe preživljajo!
Isto je s šolo, isto je z zdravniško pomočjo. Gotovo bi bilo lepo, če bi vsaka rodbina imela za svoje otroke lahko svoje lastne vzgojitelje in če bi si privoščila lahko sama svojega zdravnika. Lepo bi že bilo, če bi zmogla to vsaj vsaka občina. Ali je pa to v praksi mogoče? Na to vprašanje lahko odgovori vsak pameten in razumen človek sam! Demagogi bodo seveda neprestano kričali, da je potrebno to in potrebno ono, nikdar pa ne bodo povedali, od kod naj jemljejo ljudje denar za vse njihove želje!
Takih primerov 'bi našteli lahko še na tucate. Za vse pa velja pravilo, da gobezdati tja v en dan je lahko dn še lažje je obljubovati, narediti kaj pa je zelo 'težko. Zato opozarjamo svoje somišljenike, naj nikar ne nasedajo brez premisleka visokodonečim frazam, praznim obljuibam in vabljivim demogoškim geslom, čeprav so zavita v še tako »moderno« obleko, kajti vse, kar je »moderno«, še ni vedno tudi pametno, še manj pa izpeljivo. Tudi pri zahtevah modernega časa je treba strogo ločiti pametne in izpeljive stvari od »modernih« bedarij.
Državni krediti za kmete.4'
(Nadaljevanje in konec.)
III. Pokrajinske kmečke kreditne zadruge.
§ 14. Člani pokrajinskih kmečkih kreditnih zadrug morajo biti:
a) Krajevne kmečke kreditne zadruge, ki so osnovane na podlagi tega zakona, ki pa morajo podpisati vsaj en delež;
b) centralne kmečke zveze (zveze zadrug, kmečka društva), ki podpišejo enega ali več deležev.
§ 15. Pokrajinske kmečke kreditne zadruge smejo sprejemati v zvezo samo one krajevne zadruge, katerih sedeži so v dotični pokrajini (»oblasti«). Območje pokrajinske zadruge za kmečki kredit se krije z območjem pokrajin, kakor ga določa zakon o okrožjih (pokrajinah ali »oblastih«).
§ 16. V upravni odbor okrožne zadruge imenuje minister za kmetijstvo dva člana, poleg drugih,^ ki jih voli občni zbor okrožne kmečke kreditno zadruge. V upravni odbor prideta nadalje dva zastopnika najmočnejših kmečkih gospodarskih organizacij v dotičnem okrožju in
• V zadnji številki je pomotoma izostal iz tega vladnega načrta člen III., ki ga nadoknadujemo danes.
en zastopnik okrožmo skupščine (deželnega zbora), v nadzorstvo pa ena oseba, ki jo imenuje finančni minister.
Okrožna kmečka kreditna zadruga ima lahko tudi svoj izvršni odbor, ki mora šteti najmanj pet oseb. Te izvoli upravni odbor iz svoje srede. V takem izvršnem odboru pa inora biti tudi en zastopnik ministrstva za kmetijstvo.
§ 17. Poleg ravnatelja bo imela vsaka okrožna kreditna kmečka zadruga še potrebno število preglednikov (revizorjev) za pregled dela v krajevnih kreditnih zadrugah in drugo pomožno osobje.
Ravnatelja in revizorje izvoli upravni odbor okrožne zadruge, potrdi pa jih ravnateljstvo za kmečki kredit. Ostalo osobje izbere ravnatelj, potrdi ga pa npravni odbor okrožne kmečke kreditne zadruge.
§ 18. Okrožme kmečke kreditne zadruge opravljajo sledeče posle: a) Dajejo kratkoročne in srednjeročne kredite na podlagi zadolžnic 'krajevnim kmečkim kreditnim zadrugam in njihovim članom, za katere jamčijo člani; b) dajejo dolgoročne kredite (posojila) krajevnim kmečkim kreditnim zadrugam za
njihove člane, 'ki jih bodo te odobrile in zanje jamčile.
§ 19. Okrožne kmečke kreditne zaidruge žbirajo kapital za svoje delovanje:
1. s sprejemanjem hranilnih vlog od vsakogar, kdor ga jim fcaupa;
2. s kreditom, ki jim ga dovoljuje ravnateljstvo za kmečki kredit na tekoč račun za posojila, ki jih one dovoljujejo.
§ 20. Okrožne kmečke kreditne zadruge imajo za vse obveznosti svojih članov prvenstveno pravico do njihovih deležev, ki tvorijo kapital okrožne kmečke kreditne zadruge.
§ 21. Na konou vsakega leta sestavijo okrožne zadruge za kmečki kredit svoj letni račun. Od čistega dobička, ki ostane po odplačilu vseh stroškov, obresti za deleže in za hranilne vloge itd., se plača tri četrtine v rezervni fond, ki se ne sme deliti in do katerega člani zadruge nimajo pravice, ena četrtina pa se bo porabila za šole in tečaje za izobrazbo osobja krajevnih zadrug, za populariziranje kmečkega kredita in za napredek kmetijstva. Če okrožna zadruga preneha delovati, se izroči njen rezervni fond ravnateljstvu za kmečki kredit v varstvo, potem pa ga dolbi zadruga, ki se na podlagi tega zakona na novo ustanovi.
Dnevne vesti.
Politični položaj. 'Sedaj se vse riti okoli vprašanja, kaj naj se zgodi s Pritbičevičevimi demokrati, če pride do sporazuma med Srbi in Hrvati. Samostojni demokrati dokazujejo radikalom in Pašiču, da je zveza ž njimi za nje, to je za radikale v vsakem primeru bolj stalna in zato tudi več vredna, kakor s Hrvati, ki so se baje samo potuhnili in so nezanesljivi. Stari Pašic pa molči in zmiguje z rameni. Večina radikalne stranke pa misli, da se morajo Hrvati pritegniti k sodelovanju in stopiti v vlado. Tako mislita in govorita tudi veljaka srbske radikalne stranke, dr. L. Markovič in dr. Janjič. Kako se bo ta klop-čič razvozljal, se ne more proroko-vati, Pašičevi ljudje trdijo, da se bo klopčič razvozljal takole:	De-
mokrat j e bodo izrinjeni iz vlade in bodo nekaj časa vladali radikali sami, ki po tem očividno streme: Nato pa bodo nove volitve, morda na zimo. Ni pa tudi izključeno, da pride poprej še do RR vlade. — Slovenci smo potisnjeni na stran, ker je doslej g. dr. Korošec zamudil še vse prilike uveljaviti pomen 'Slovenije v tej državi. Njegova politika je ostala brezplodna in brez haska za naše ljudstvo. To uvide-vajo celo tujci, ki opazujejo razplet dogodkov pri nas .Tako je na primer švicarski publicist H. Taub izdal te dni knjigo:	»Siidslavische
Tage«. Tu popisuje Taub naše razmere in pravi »da je slovenska politika dr. Korošca brezplodna«. — Tako govore že tujci in zato je skrajni čas, da bi g. dr. Korošec zapustil samostojno politično delo, ki nima talenta zanj.
Gospodarska kriza pri nas je vsak dan težja. Dve strani jo označujeta: Industrija in obrt nimata dela. Zato narašča brezposelnost tudi mod kvalificiranim delav' stvom. Kmetje pa se znova zadolžujejo, ker cene njihovih pridelkov, zlasti pa živini, stalno padajo. To, 'kar moramo uvažati in kupovati, to je razna obleka in železni produkti, v ceni ne pada, ker se na te izdelke naklada visoka carina in druge davščine. To pa, kar pridela naš kmetič s trudom in težavo, pa nima prave cene, 'ker mu škoduje bana-ška konkurenca. Poleg tega imamo pri nas, v agrarni državi še izvozno carino na živino in nekatere druge poljske produkte, kar je oči-viden nesmisel. To krizo zakrivlja tudi naša notranja politika, ker poznajo stranke le svoje strankarske koristi, za splošna gospodarska vprašanja pa se ne menijo.
Poslanci zahtevajo! V dnevnem časopisju beremo sedaj, ko zboruje parlament, zopet dan na dan stare in že stokrat objavljene de-magoške bedarije, da je ta ali oni poslanec »zahteval« to in to. Razne take »zahteve« se potem v raznih strankarskih listih prav debelo tiskajo, nepoučeni ljudje zlasti na deželi pa berejo tisto debelo tiska-rijo z velikim zadovoljstvom in pravijo: »To je poslanec! Ta jim je ,fajn povedal!« Mi ne moremo dovolj glasno poudarjati in dovolj pogosto ljudi opozarjati na to, da so vse take »zahteve« izrečene zlasti od strani opozicijonalnih poslancev, navadna farbarija in grda
demagogija. Navada je namreč, da se da v parlamentu kaj doseči samo z resnim delom v parlamentarnih odborih, kjer se vsak nov zakon natanko predelava. Takrat je dana možnost, da doseže ta ali oni poslanec kakšno izpremembo v korist svojih volilcev, če zna svojo zahtevo resno utemeljiti. V belgraj-skem parlamentu pa je še to zelo težko, ker so gospodje v Belgradu zelo malo dostopni tudi za najbolj pametne predloge, zlasti če prihajajo iz vrst opozicije. V belgraj-skem parlamentu opozicija lahko govori in predlaga karkoli hoče, pa .je vse bob ob steno! Zato so pa tudi vse »zahteve« slovenskih poslancev, o katerih beremo v slovenskem časopisju, popolnoma brezpomembne, ker se živ krst v vladi zanje ne zmeni. To slovenski poslanci tudi dobro vedo, kljub temu pa se le vedno oglašajo s svojimi »zahtevami«, to pa samo zato, da bi njihovi slovenski volilci brali, kako pridno da »delajo«. Da prva čijo v tem oziru poslanci SLS, ni treba še posebej omenjati. Tako ravnanje pa ni pošteno, ampak je preračunano samo na varanje nepoučene javnosti. Opozicijonalni poslanec »zahteva« v Belgradu prav lahko tudi miljon dinarjev na dan za vsakega svojega volilca, dosegel pa ne bo niti ficka.
Kdo je tisti? V »Slovenskem Narodu« (o jej!) smo našli sledeči izraz groze in strahu: »Ti zakupniki Slovenstva v svojem glasilu pišejo tako-le: Dokler ni bilo svetovne vojne, si Slovenci nismo upali misliti na svojo politično in gospodarsko neodvisnost. (Ali ni to res! op. ur.). Trenotek, ki se nam je ponujal 1. 1918., smo srečno zamudili (ali ni to resi op. ur.) vsled nepripravljenosti in nesposobnosti naših političnih voditeljev z dr. naprej na odvisnost (ali ni to res? op. ur.). Obsojeni smo torej še za naprej na odvisnost (ali ni to res? op. ur.). — Med dobo, ki jo preživljamo danes, in v kateri smo živeli prej, pa je velikanska razlika. Prej smo mislili, da moramo ostati večni hlapci (ker smo morali prepevati »večna bode Avstrija, op. ur.), in da smemo pričakovati plačila za naše hlapčevsko trpljenje samo na — onem svetu. Danes pa mislimo drugače (je tudi že zadnji čas, op. ur.). Danes vemo sicer, da moramo še služiti. Dokler pa smo hlapci, se moramo naslanjati na eno ali drugo močno oporo, prav tako, kakor moramo privezati mlado in šibko drevo na mo čan 'kol, da ga ne zlomi veter. Nam je bila sreča mila, da smo našli najmočnejšo oporo pri Hrvatih, ne da bi bili žrtvovali ali da bi nam bilo treba žrtvovati le trohico naše neodvisnosti! Na kol privezano drevo se ne iizpremeni v kol in tudi kol se ne izpremeni v drevo, ampak oboje ostane, kar je. —« Tem stavkom dostavlja »Slovenski Narod« (o jej!): »Kakšen evangelij je to, ki uči Slovenca, da je v svobodni svoji državi še vedno hlapec? Kdo je tisti, ki oznanja, da je nam bila sreča mila, da smo našli najmočnejšo oporo pri Hrvatih, ne da bi bili žrtvovali ali da bi nam bilo treba .žrtvovati le trohico naše neodvisno-
sti? — v isti sapi pa ščuje proti bratom Srbom, proti onim, ki so nas s potoki krvi osvobodili in nam bratski priznali vse pravice vladajočega naroda?! — Ljudje, ki oznanjajo take nauke, so ali tuji plačeniki (slovensko: plačanci) ali pa izdajalci svojega naroda!« — Tako beremo v »Slov. Narodu« (o jej!). — »Da neznani nam oberpa-trijot ne bo radovedno vpraševal, »kdo je tisti, ki, povemo, da so stale te besede natisnjene v »Slov. Republikancu« in da so od prve do zadnje črke popolnoma resnične! Kajti resnica je, da mi Slovenci v državi iSHS prav nič ne odločujemo o svojih davkih. Kdor pa ne sme ali ne more odločevati o svojem denarju sam, ta je hlapec in ne gospod! Resnica je dalje, da smo Slovenci pač državljani kraljevine SHS, kakor smo bili v Avstriji državljani Avstrije, in da imamo kot državljani kraljevine Srbov, Hrvatov in Slov. vse državljanske pravice, kakor jih imajo srb. in hrvat. državljani kraljevine SHS, in kakor smo imeli tudi v Avstriji kot državljani iste državljanske pravico in dolžnosti kakor nemški državljani Avstrije. Resnica je, da v Avstriji kot narod nismo pomenili nič, in resnica je, da tudi \ kraljevini SHS kot narod ne pomenimo nič, ampak samo kot državljani, torej kot posamezne osebe. Resnica je dalje, da mi ne šču-jemo proti Srbom, kajti povedati to, kar je res, še ni ščuvanje. Zgodovinska resnica je dalje, da je celo antanto s Srbijo vred rešila samo Amerika, zato je bolje, ne preveč govoriti o potokih krvi samo na eni strani. Resnica je končno, da nam Srbi niso »bratski priznali vseh pravic vladajočega naroda«, ampak samo posamezne osebe uživajo vso državljanske pravice kot državljani kraljevine SHS, slovenski narod kot celota pa nima nobenih »pravic«, in je ravno zato in zaradi malega števila slovenskih državljanov obsojen v parlamentu na neznatno manjšino napram Srbom, ki imajo zaradi velikega števila srbskih državljanov že samo-posebi tudi vse pravice kot vladajoč narod. Teh besed pa ni napisal noben izdajalec svojega naroda in noben tuj plačanec, ampak natisnjene so v »Slovenskem Republikancu«, ki se upa povedati vse tako kakor je, ker nima potrebe telovaditi po raznih črevih, kakor mora to delati »Slov. Narod« (o jej!).
»Kundak in batine«. »Kundak« je puškino kopito'. Batine so udarci z debelo palico. Pri nas v sloveniji zaenkrat še nismo tako srečni, da bi okušali blagre kundaka in batin, zato pa so ta vladna sredstva toliko bolj znana na Hrvaškem. Hrvaški listi namreč poročajo, da sta prišla v neko vas blizu Nove Gradiške dva žandarja in hotela posiliti mlado nečakinjo tamošnjega predsednika krajevne organizacije HRSS Marijo Bralič. Ko je Bralič to uvidel, se je gnusnemu početju podivjanih surovežem uprl. Krik in vik je privabil tudi sosede, ki so oba žandarja tako namlatili, da je eden umrl,
drugi pa leži težko bolan v bolnišnici. Ko je stari Bralič videl, 'kaj s* je zgodilo, je pobegnil v gozdove. Žandarmerija pa je hotela Braliča dobiti za vsako ceno v svoje roke. Zato so neke noči celo vas obkolili, polovili 10 kmetov in jih začeli neusmiljeno pretepati, da bi povedali, kje se skriva Bralič. S kundakom in z batinami so ubili nedolžnega kmeta An. Šboverljana, več kmetov pa telesno težko poškodovali. Take stvari se dogajajo v dvajsetem stoletju na Hrvaškem, potem pa pride vlada in se čudi, zakaj so hrvaški kmetje republikanci! Neverjetno umazanost pa so zagrešili demokratski listi, tudi slovenski, s svojim poročilom o tem žalostnem dogodku. Poročali so namreč, da je kmet Bralič žandarja ubil zato, ker je republikanec in ker se je hotel nad žandarji maščevati zato, ker so žandarji razpustili organizacijo HRSS v tisti vasi!! Pošteno in pravilno pa je poročal o dogodku »Slovenec«, 'kar lojalno priznamo.
Strah ima velik« oči. Odkar se je razvedelo, da se srbski radikali pogajajo z radičevci za sporazum, čegar posledica bi bila, da vstopijo radičevci v vlado, Pribičevič pa bi moral pred vrata delati družbo dr. Korošcu, se je polastil slovenskih centralistov silen strah. Pošteno velik strah se prikazuje mariborskemu velikemu županu g. Piirk-mayerju. Tega noč in dan mori spomin na one lepe dni, ko je pošiljal .Žandarje nad nedolžne republikanske kmete na Štajerskem, ko je zarisal naše agitatorje in ko se je v dno duše veselil, da pošta cele tedne »Slov. Republikanca« ni dostavljala naročnikom — danes pa pridejo ti prokleti republikanski vragi mogoče na vlado! Tako lepo je bilo vse narejeno, in tako natanko preračunano, da je bilo veselje! Če zmaga vsled žandarskega pritiska na republikance dr. Pivko — dobro; potem smo na konju, če zmaga dr. Korošec, bo tudi dobro, ker se bo moral samo njemu, gospodu Purkmaycrju zahvaliti za svoje mandate, ker je samo on s svojimi žandarji republikance užu-gal in ukrotil. Sedaj pa kaj takega! Kdo bi si bil to mislil! Ti prokleti republikanci, ti dvakrat prokleti Kelemina! Tako si gospod veliki župan mariborske oblasti grize dan za dnem nohte, pa brez potrebe. Če nas hoče ubogati in če hoče sebi dobro, mu damo en dober svet:	Naroči naj se čimpreje na
»Slov. Republikanca«, če hoče, da bo ta prokleti Kelemina ž njim prav zelo prijazen!
Po starem ruskem vzoru. V nekdanji caristični Rusiji so imeli navado, da so vselej, kedar so čutili, da jo postala ta ali ona visoka oseba nepriljubljena, dali napraviti nanjo »atentat«. To ni Ibilo posebno težko, ker je imela caristična policija dovolj ljudi na razpolago za taka podjetja. Atentat se je končal vedno s »srečno rešitvijo« dotične osebe (ker je moral atentator streljati ali pa zagnati bombo mimo dotične osebe na druge ljudi), potem so pa priredili velike zahvalne sve-
o 7taioro^--n2iLDtfxl
i
N
ianosti za »»srečno rešitev« in do-tična oseba je postala potem zopet »splošno priljubljena«. Ta recept eo včasih porabile tudi druge evropske vlade in kakor je videti, tudi v Belgradu ni ostal neznan. Listi namreč poročajo, da jo belgrajska policija prišla na sled veliki zaroti proti vladi in proti parlamentu, ki so jo izasnovali belgrajski komunisti! Prav res, nihče drugi kot belgrajski »komunisti«! Pametnim ljudem ni treba na dolgo in na široko razlagati, da se vladi takih »zarotnikov«, kakor so »komunisti« v Belgradu, ni treba prav nič bati. Cela reč je narejena zato, da bi postala vlada »narodnega bloka« zopet »splošno priljubljena«.
»Prepeluhovei«. Zelo značilno za Slovence je, da nobene politične stranko ne morejo imenovati z njenim pravim imenom, ampak da označujejo pristaše vseh političnih strank vedno In dosledno le z imeni raznih političnih voditeljev. Tako imenujemo socijalne demokrate po voditeljih raznih frakcij »Krista-novce«, »Bemotovce« ali pa »Koru-novce«. Samostojne demokrate imenuje slovenski svet »Žerjavovce«, eno vrsto klerikalcev imenujejo »Gosarjevce« itd. »Jutro« imenuje slovenske republikance »prepelu-hovce«. — Ta način imenovanja političnih strank kaže silno politično plitkost slovenskih ljudi! Kakor da bi bile stranke in njihovi programi in njihovi politični principi odvisni od skromnih oseb! Mi s svoje strani pri vsem spoštovanju do osebe g. Prepeluha prav odločno ugovarjamo nazivu »prepeluhovei«, ker smo slovenski republikanci, ki imamo svoje možgane, da sami mislimo ž njimi, in ker ne maramo zapasti v tisto politično backovstvo, ki ubija klerikalce in liberalce, ker nihče ali noče ali pa ne sme misliti sam, ampak mora vsako figo na cesti pogledati samo skozi Koroščeve ali pa Žerjavove špegle! Za klerikalne in liberalne »voditelje« je sicer oseb-
no jako prijetno, če z lahkoto vodijo in komandirajo trume svojih brezmiselnih backov, mi imamo pa v stranki raje samo enega z lastnimi možgani mislečega moža kot na stotine in na 'tisoče drvenih klad. Kdor hoče ibiti polnovreden republikanec, se mora navaditi misliti sam!
Sv. Jakob v Slovenskih goricah.
Naš g. župnik in tukajšnji tajnik SLS izjavlja, da si želi novih volitev. Toda dvomimo, da bi ‘bila ta njegova želja odkritosrčna. Zakaj v bližini njegovega župnišča je prav dosti zavednih republikancev. Pa tudi ostali bodo še spregledali, kakšno korist bodo prinesli štajerskim kmetom in viničarjem poslanci SLS. Že smo dobili zopet nove davke, a cene naši živini padajo. Od tega ima korist samo gospoda, ki no zna ceniti kmečkega truda in težkega dela. Klerikalci so se proglasili po volitvah kot zmagovalci, oni zastopajo našo deželo v Belgradu. Naj sedaj pokažejo, .kaj so dosegli za naš kmečki in delavski stan! Poslanec SLS za Maribor levi breg lazi še vedno po .Slovenskih goricah in obljublja avtonomijo; ne pove pa, da je isto že 1. 1918. zapravil g. dr. Korošec. Toda tudi ta politični lisjak bo končno sprevidel, da se ljudstvo ne da dolgo voditi za nos. Že prihaja tudi med nas nova luč, ki je znanilka novo dobe.
Priporočljiva knjiga. Te dni je
izšel prvi zvezek nove »Leposlovne knjižice«, ki prinaša povesti od Lovro Kuharja. Pisatelj je delavec in je sin kmetiških starišev. Napisal je že več lepih stvari iz življenja delavcev. V tej knjigi je zbranih šest povesti, ki so prav čedno pisane in ki popisujejo življenje slovenskega delavca. Knjigo je založila »Zadružna založba« v Ljubljani in se naroča pri njej (Ljubljana, Aleksandrova cesta 5) ali pa pri drugih večjih knjigarnah.
kilo. — Kokoši 22.50 do 23.50 komad, piščanci 30 do GO dinarjev par. — Domači zajci 10 do 40 dinarjev komad.
Cene živine, telet in prašičev dne IH. maja 1925 v Ljubljani. Voli debeli za kg žive težo 9.75—10 Din, voli rejeni 9—9.50 Din, voli za vprego po sposobnosti 8—9 Din, krave rejene 7—8 Din, krave klobasarice 3—3.50 Din, telice rejene 7—8 Din, biki težji debeli 8—9 Din, biki rejeni 7—8 Din, teleta 12.50—13 Din, teleta rejna 12—12.25 Din, prašiči debeli 13—14 Din, peršutarji 12 do 13 Din, prašiči zaklani 17—18 Din, teleta zaklana 17—17.50 Din, ba-naški Špeharji živi 17—17.50 Din. — Ceno so ostale skoro neizpreme-njene, a prodaja blaga se vrši jako počasi, ker je dosti blaga na trgu. Upanje je, da se sedanje cene pri govedi ohranijo. Cene telet pa bodo gotovo padle, kakor vsako leto ob nastopu prvo vročine. Cene prašičem se bodo obdržale, ker tega blaga sedaj ni dosti na razpolago.
Sejinsko poročilo iz Maril)ora. Prignalo se je 19 konjev, 15 bikov, 150 volov, 414 krav in 17 telet. Skupaj 615 komadov. Povprečne cene Zli različne živalske vrste na sejmu dne 12. maja 1925 so bile sledeče j(po 1 kg žive teže): debeli voli 9.75 do 10.50 Din, poldebli voli 8.50 do 9.50 Din, plemenski voli 7—8 Din, biki za klanje 4.75—6.25 Din, klavne krave debele 7—8.75 Din, plemenske krave 4.75—7 Din, krave za klobasarje 3—4.50 Din, molzne krave 4.50—6.75 Din, breje krave 4.50 do 6.75 Din, mlada živina 6.75—7.75 dinarjev. Prodalo se je 229 komadov. Volovsko ineso T. in II. vrste
12—20 Din, telečjo meso I. vrat,e 1 kg 20—22.50 Din, II. vrste 15 do 17.50 Din, svinjsko emso svežo 1 kg 12.50—30 Din.
Sejmsko poročilo iz Ptuja. Na živinski sejem dne 5. maja je bilo prignanih 157 volov, prodanih 33 po 6.75—10 Din; 290 krav, prodanih 110 po 3.75—8.50 Din; 73 juncev, prodanih 14 po 6—7.50 Din; 115 junic, prodanih 30 po 5.25—8.75 dinarjev; 14 bikov, prodanih 6 po 6.75—8 Din; 91 konj, prodana 2; 77 kobil, prodanih 5; 17 žrebet, prodanih 4. — Na svinjski sejem dne 6. maja so pripeljali 178 svinj, špe-hovne so prodajali po 13—15 Din; 248 prašičev, prodanih 121 po 12.75 do 10 Din. — Cene mesu: Govedina I. 17—20; II. 15—17.50; III. 13 do 15 Din. Teletina I. 20, II. 16, zrezek brez priklade 31. Din. Svinjina 18—30; slanina 22.50—26.50 dinarjev.
IZDAJA LJUBLJANSKA ORGANIZACIJA SLOVENSKIH REPUBLIKANCEV. Odgovorni urednik Oskar Schiller. Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani.
aHMHHHMM
Rabljene stvari
n. pr.: šivalni, pletilni, pisalni ali stroj splojj,. aparat, kolo, motor, pohištvo, zlatnino, instrumente i. t. d.
prodate ali kupite
ugodno in hitro pri in potom zasebne posredovalnice tvrdke „Posredovalec", Ljubljana, Sv. Petra c. 23/1. Stalna izbira. ■■■■■■■■■■■■
Gospodarstvo.
Tržne cene v Ljubljani. V soboto so bile na ljubljanskem trgu sledeče cene: Goveje meso po 13 do 20 dinarjev kilo, telečje 20 do 25, svinjsko 20 do 25, Špeh, 21—23.50. — Domači zajci 10—30 dinarjev komad. — Kokoši po 25 do 50 dinarjev, gosi po 87 dinarjev komad.
— Piščanci 30 do 60 dinarjev, golobi po 20 dinarjev, par. — Mleko '3 do 3.50, surovo maslo 35, nov krompir po 8 do 10 dinarjev.
Tržne cene v Mariboru. Goveje meso po 12 do 20 dinarjev, telečje prve vrste 20 do 22.50, druge vrste 15 do 17.50, Špeh 18 do 25 dinarjev
Novo!
Največje zanimanje
Novo!
Wvlada za zgradbo stanovanjskih hiš v sistemu^
ker je zidanje v tem sistemu tehnično in ekonomsko dovrSeno, najhitrejše in najcenejše. Splošno pozornost vzbujajo
nosilci sistema ,,SEIDEL."
ki nadomeščajo lesene stropnike, železobetonske preklade itd. Natančnejše podatke dobite pri stavbnem podjetju
i .-	sin Ing. Vlklor Acceto In druo,
Jakob Acceto, Ljubijana, Tabor štev. 2. Stopnjice -Seidel- ograje
Inserirajte v ..Slo?. Republikancu”!
Bunim • DunaJskl in Liub‘ flUpim. ljanski Zvon, Kres,
Slov. Bčelo, Slov. Glasnik in
vse druge knjige
♦ HINKO 8EVAR A
antikvariat knjigarna f Ljubljana, Stari trg 34
Brošura
„Jugosloveni, Slovani in Jugoslovani*
ki je najboljši politično-kul-turni spis, kar jih je bilo napisanih po vojni, se dobi v upravi našega lista in stane s poštnino le 4 Din.
KT ajlboljša,
po zelo [ugodnih cenah dobite le pri IGN. VOK, LJUBLJANA
Sodna ulica štev. 7.
Naroči si kot Slovenec revijo ,Novi Zapiski1
letnik 1922. kompletni letnik, 10 zvezkov se še dobi v upravi našega časopisa in stane samo 10 Din.
Pozor, hrojač, Mija, nešlnilla
Ka) tl koristi kroj brez pouka? Z natančnim poukom, preizkuSenega po vsakem modelu ga doblS na željo ekspresno po pošti v KROJNI ŠOLI, koncesijonirani od ministrstva za trgovino in obrt.
Ljubljana, Židovska ulica štev. 5.
Vsak mesec tečaji za krojače Šivilje In ne-Si vil je.
Ure
Zlatnina
LJUBLJANA
Ščlpaloi Očala
Ljubljanska posojilnica
r. z. z 0. z. t Ljubljani. Telefon št. 9 Mestni trej št. 6
obrestuje vloge zelo ugodno in sicer:
vloge, ki jih izplačujue brez odpovedi, po	8 %
vloge z	enomesečno odpovedjo,	po	10	®/o
vloge z	trimesečno odpovedjo,	po	12 °/o
vloge s	šestmesečno odpovedjo,	po	14	%
Izvenljubljanskim vlagateljem so na razpolago poštne položnice, da nimajo 8 pošiljanjem denarja nikakih stroškov.
Jamstvena glavnica za vlOge znaša že nad II milijonov d>narjjev.
Posojila daje le proti popolni varnosti, proti vsaj trikratnemu kritju na vknjižbo In na poroštvo.
Inkaso faktur in menic. Trgovski krediti.
Splošno kreditno društvo v Ljubljani
Ustanovljeno 1898	registrovana Mdruja j omejeno avezo	Telefon št.	367
 ; _—	Aleksandrova cesta 5	“
Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri brez vsakga odbitka.
Modni salon
Minka Horvat
Ljubljana, Stari trg 21.
ima vedno v zalogi naj novejše damske in dekliške SLAMNIKE in KLOBUKE. Žani klobuki vedno v zalogi. Popravila se sprejemajo.