■^mkmm
PRI SOSTANJSKIH TABORNIKIH — Odred »Pusti grad« Šoštanj je v okviru občinske taborniške zveze letos že sedmič zapored organiziral taborjenje na lepi jasi sredi gozda v Ribnem pri Bledu. Na tem, skoraj idiličnem prostoru, bo letos preživelo počitnice in se seznanilo z življenjem skavtov tudi precej netabornikov. — Reportažo o Kajuhovem taboru objavljamo na 8. strani.
julij 1973 • Leto IX., št. 22 (192) • Cena 1 dinar • Poštnina plačana v gotovini
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK Ljuban Naraks
JAVNA
Med nami sta osnutka besedil zvezne in republiške ustave. Zdaj je čas, ko naj bi v javni razpravi zbrali mnenja, predloge in pripombe ter jih posredovali zvezni in republiški ustavni komisiji, ki bosta laže oblikovali dokončno besedilo.
Čeprav je poletni čas razmeroma neugoden za javno razpravo, pa smo z njo v velenjski občini že začeli. Vodstva družbenopolitičnih organizacij se bodo najprej seznanila z ustavnim besedilom. V razpravah bodo morala oceniti, v kolikšni meri smo v občini Velenje že uresničili ustavna dopolnila. Ta del razprave v vodstvih pa je namenjen tudi pojasnjevanju dokaj težkega ustavnega besedila. Takšen način razpravljanja bo omogočil, da bomo vzbudili dovolj zanimanja in /.motivirali ljudi k razmišljanju.
Javna razprava o o-snutku zvezne in republiške ustave pa bo v Šaleški dolini povezana s konkretizacijo vsebine ustavnih določil, ker bomo v tem času občani razpavljali tudi o lastnem občinskem urbanističnem planu 1980. Tako daljnosežnega načrtovanja smo se v šaleški dolini lotili zaradi tega, da bomo na začetku 1980. leta imeli u-stvarjeno osnovo za nadaljnji razmah. Zato urbanistični plan 1980 v bistvu predstavlja naše bodoče življenje, takšno kakršno se spodobi za občana naše družbe v tistem obdobju. Naš urbanistični plan ne bo suhoparen in ne bo skupek več ali manj razumljivih številk, pač pa bomo v njem načrtno zasnovali načine dela in življenja, da bomo lahko kot občani čimbolj u-stvarjalni.
Nova ustava izhaja iz osnovnega načela, da s,o delovni ljudje nosilci o-blasti. Naš plan 1980 pa bo dejansko zajemal
življenje v zaokroženi I skupnosti in določal ka- | ko se bomo samouprav- I no združili. To pa pomeni, da bomo z našim planom 1980 omogočili de- | lovnim ljudem najpomembnejšo odločanje v naši družbi, ko bodo sami resnično odločali o tistem dohodku, ki jc namenjen za nadaljnji razvoj gospodarstva in skupnih potreb.
Javno razpravo o o-beh ustavah, in v velenjski občini še. o urbanističnem planu 1980, ne organiziramo zgolj zato, tla bi občane učili političnega jezika. Ob seznanjanju z besedilom ustav in našega plana jih moramo seznaniti z bistvom, kar pomeni, da jih napotimo v dejavno ustvarjanje in odpravljanje slabosti, tistega, kar bi morali, pa še doslej nismo storili. Pri takšnem javnem demokratičnem razpravljanju bomo takoj sproti ugotavljali, v kolikšni meri smo v Šaleški dolini že uresničili ustavna dopolnila, ki v našem samoupravnem življenju omogočajo, da pride do polne veljave beseda delavstva. Ko pa bomo na teh razpravah ugotovili, do kam smo prišli, pa bodo morale slediti akcije. Meti njimi jc zelo pomembno pisanje »malih ustav«, ki jih bomo sestavljali sami v občini, krajevni skupnosti, temeljni organizaciji združenega dela in organizaciji združenega tlela. Zdaj je čas, tla brez odlašanja začnemo pisati statute — občinskega, v krajevni skupnosti in TOZD.
Javna razprava bo tem bolj plodna, če bo dobro organizirana in če botlo dejavne družbenopolitične organizacije. Te pa so v velenjski občini dejansko nosilke razprav. Akcijski program, ki ga v današnji izdaji tednika tudi objavljamo, zavezuje vse politične aktiviste k poglobljenemu
delu-	L j. Naraks
Slavje so začeli že v soboto zvečer s kresovanjem na Goricah nad Šoštanjem. Tu so zakurili kres kakšnega v Šoštanju ne pomnijo. V soboto zgodaj zjutraj pa so prebivalce starega mesteca ob Paki prebudili zvoki godbe Zarja in streljanje iz možnarjev. Zvoki godbe na pihala so odmevali vso sobotno dopoldne. Godbeniki so priredili promenad-ni koncert na vrtu poleg Kajuhovega doma.
V vili Široko pa so se na svečani jubilejni seji zbrali člani delavskega sveta in številni gosti. Med njimi so bili: upokojena direktorja tovafriižHUSfrfr' AridrCj Steg-nar in Boris Lenček, Jože Globačnik generalni sekretar slovenskih sindikatov, Avgust Jeriha podpredsednik skupščine občine Velenje, Jože Veber sekretar izvršnega odbora občinske konference SZDL, Branko Strgar predsednik delavskega sveta industrije usnja Vrhnika in drugi. Svečano zasedanje je vodil predsed-
NE LE JUBILEJ
ŠOŠTANJ, 21. julij (ln) — šoštanjski usnjarji so se zbrali na stadionu Široko in proslavili 185-oblctnico obstoja tovarne. Njihova tovarna je najstarejša usnjarna na slovenskem in zato so še tembolj ponosni na svojo stanovsko tradicijo.
neverjetnim elanom popri-jeli za delo, in če ni šlo drugače, tudi udarniško izpolnjevali svoje letne proizvodne plane. Zaradi takšnega zanosa, ki so ga pokazali mnogi večkratni u-darniki, je tovarna dobila veliko zveznih in republiških priznanj "Iti '-pohval. Med mnogimi udarniki pa so se še posebej izkazali Lojzka Grabner, Pepca Le-dinek, Pepca Dobejc, Anton Težak, Anton Tajnik, Franc Trapečar, Franc Hleb, Martin Zacirkovnik in Martin Ločan.
Še posebno pomembno pa je za tovarno usnja leto 1950. Delavci so 16. septembra izvolili svoj prvi delav-
položaju, ker ni bilo na voljo surovin in deviz, da bi kupili surove kože v Ameriki, Abesiniji, Novi Zelandiji in Skandinaviji.
Tovarno usnja v Šoštanju so počasi modernizirali. Le-1962 so zgradili nov obrat kroma, vendar to še ni zadostovalo, da bi šli v korak z drugimi tovrstnimi podjetji v državi. Tovarno je leta 1954 prizadela huda poplava, ki je zalila proizvodne obrate in poškodovala stroje. Naslednji hud u-darec je tovarno zadel 13. oktobra 1966. Takrat je velik požar upepelil večji del stare tovarne in povzročil precej gmotne škode. Za šoštanjske usnjarje je na-
Svečano zasedanje delavskega sveta
nik delavskega sveta tovarne usnja Šoštanj, Herman Lešnik. Ta je tudi podrobno govoril o zgodovinskem razvoju tovarne, težavah in uspehih.
Med drugim je povedal: ' »Po osvoboditvi se je začelo veliko delo obnove in forsiranja proizvodnje, kajti potrebe za obutev' so bile izredno velike. Kljub zastarelemu in skoraj že povsem amortiziranemu strojnemu parku so delavci z
ski svet, za predsednika pa Antona Težaka. Imeli so tudi upravni odbor, ki ga je vodil Jože Plaznik. Tako so šoštanjski usnjarji že tri mesece po sklepu zvezne ljudske skupščine uresničili načelo »tovarne delavcem« in prevzeli v svoje roke upravljanje. Njihova nova vloga pa ni bila lahka. Delavski svet in upravni odbor sta se skupaj z vodstvom tovarne večkrat znašla v izredno težavnem
stalo izredno težavno obdobje. Razpravljali so že, da bi tovarno ukinili. To pa bi bil za ljudi iz Šoštanja in okolice hud udarec, saj jim je tovarna že skoraj dve stoletji rezala kruh. Predsednik delavskega sveta Herman Lešnik je v zvezi s tem povedal: »Zaradi treznega premisleka k sreči ni prišlo do ukinitve tovarne. Po večkratnem menjavanju v vodstvu in celo prisilni upravi, kar je bil za
tovarno zelo hud udarec še posebno za organe samoupravljanja, smo po več letih spet dobili mladega in požrtvovalnega direktorja Franja Kljuna, ki je za obstoj tovarne usnja začel iskati nove možnosti napredka. Izdelali smo sanacijski program in iskali nove možnosti za modernizacijo tovarne ter morebitno integracijo s solidnim partnerjem sorodne stroke. Povezali smo se z industrijo usnja Vrhnika in lani junija podpisali pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju. Začeli smo s predelavo svinjskih kož v usnje za izdelavo konfekcije. Potrebne kože dobimo od Vrhni-čanov. Kupili smo nove sodobne stroje za predelavo svinjskih kož, ki so na tujem tržišču zelo iskane. Pred leti smo začeli delati v novem šivalnem obratu, kjer izdelujemo predvsem zaščitna sredstva in konfekcijo. V njem delajo pretežno ženske. Sodelovanje z industrijo usnja Vrhnika pa nam omogoča nove perspektive in prepričani smo, da bo zaradi izredno uspešnega referenduma, prišlo še do tesnejšega sodelovanja v okviru temeljne organizacije združenega dela.«
' Svoj govor na svečanem zasedanju delavskega sveta o praznovanju 185-obletni-ce tovarne usnja je predsednik Herman Lešnik zaključil z besedami: »Šoštanjski usnjarji prekaljeni v skoraj dvesto letni tradiciji nismo klonili v najtežjih trenutkih, ki so pretresali tovarno, ker smo se zavedali vere v človeka in boljšo prihodnost. Nujno vanje je nujno. Imamo novega, mladega in perspektivnega direktorja, ki se je skupaj s samoupravnimi organi, zvezo komunistov, sindikatom in drugimi družbenopolitičnimi dejavniki naše občine poglobil v zaupano funkcijo. Delo je družbi.«
Direktor tovarne Franjo Kljun, dipl. strojni inž., je
DALJE na 5. strani
Zadnje dni po svetu
•	FRANCIJA IZVEDLA JEDRSKO EKSPLOZIJO: Kljub, velikemu ogorčenju svetovne javnosti je Francija minulo soboto izvedla napovedano jedersko eksplozijo pri otočju Muru-roa v Južnem Pacifiku. Najizrazitejši dokaz protesta je novozelandska ladja, ki je bila v trenutku eksplozije v tako imenovanem območju nevarnosti.
•	S KRVJO PODPISANA PROŠNJA: Egiptovski predsednik Anvar el Sadat je sprejel predstavnike Libijcev, udeležencev pohoda, ki so mu izročili prošnjo napisano s krvjo. V njej se zavzemajo za popolno združitev Libije in Egipta. Sadat je v dveurnem pogovoru potrdil, da si tudi Egipt želi takšne združitve. V govoru ob 21. obletnici egiptovske revolucije pa je Sadat izjavil, da Združene države Amerike ne želijo miru na Bližnjem vzhodu in da poskušajo s tem, ko pomagajo Izraelu obdržati stanje takšno kot je na tem področju. V zvezi s prizadevanjem Libijcev, da izsilijo popolno združitev obeh dežel do 1. septembra, je Sadat dejal, da naravna
čustva niso zadostna podlaga. Poudaril je, da je najprej treba temeljito proučiti gospodarske, politično in socialno strukturo, da bodo lahko prehodili težave.
•	NEUVRŠČENE DRŽAVE IZDELALE NOV OSNUTEK: Skupina neuvrščenih držav, članic Varnostnega sveta, je izdelala nov osnutek resolucije o Bližnjem vzhodu ter ga poslala drugim članicam sveta, da bi nato na podlagi njihovih mnenj in pripomb izdelali dokončno besedilo nove resolucije. Osnutek resolucije obsoja nadaljevanje izraelske okupacije arabskih ozemelj. Neuvrščene države v Varnostnem svetu so". Indija, Indonezija, Gvineja, Kenija, Sudan, Panama, Peru in Jugoslavija.
•	JORDANSKI KRALJ PROTI PALESTINSKI DRŽAVI:
Kralj Husein je obtožil tunizjijskega predsednika Burgibo, da je »palestinski stvari zadal udarec z nožem«, ko se je zavzel za ustanovitev palestinske države na vzhodni obali reke Jordan.
...in domovini
•	SEJA PREDSEDSTVA ZVEZNE KONFERENCE SZDL: Predsedstvo zvezne konference socialistične zveze je na zadnji seji obravnavalo aktualna vprašanja gospodarske stabilizacije ter o ukrepih gospodarske	politike. Predsedstvo je med drugim sprejelo sklep, v katerem poudarja potrebo po popolnem angažiranju vseh samoupravnih družbenih dejavnikov, družbenopolitičnih organizacij in drugih pri doslednem izvajanju politike stabilizacije.
•	IZVRŠNI SVET SE STRINJA S POVEČANJEM OD: Slovenski izvršni svet se je na seji, ki je biia konec minulega tedna, strinjal s predlogom, da se naj z dopolnilom družbenega dogovora zagotovi možnost za dvig osebnih dohodkov v družbenih dejavnostih za poprečno 10 odstotkov. Izvršni svet je tudi podprl predlog republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije, da se zaradi hitre rasti življenjskih stroškov, kar je posebno prizadelo delavce z nizkimi osebnimi dohodki, valorizirajo osebni dohodki nekaterim najnižjim obx'ačun-skim skupinam zaposlenih. Izvršni svet predlaga, da se vrednost kal-kulativnih osebnih dohodkov za nekvalificirane delavce poveča za 150 dinarjev, (od 900 na 1500), prav toliko za priučene, (od 1000 na 150),
2 IN=
in za delavce s poklicno šolo za 50 dinarjev (od 1450 na 1500).
•	PROSLAVE OI? DNEVU VSTAJE: Po
vsej Sloveniji je bila v nedeljo vrsta proslav in prireditev ob 22. juliju dnevu vstaje slovenskega naroda. Po tradiciji so ob prazniku zagoreli kresovi, mladina je organizirala pohode do raznih partizanskih krajev, borci in aktivisti pa so obiskali svoja nekdanja operativna področja in proslavili praznik z domačini. Veliko slavje je bilo tudi v Starem Logu pri Kočevju. Ob 30-letnici prvega zbora aktivistov osvobodilne fronte so se zbrali nekdanji in sedanji aktivisti. Med udeleženci svečanosti v Starem Logu so bili tudi Sergej Kraigher, France Popit in druge ugledne osebnosti slovenskega političnega življenja.
•	NADURNO DELO V RUDNIKIH: Izvršni svet Slovenije se je na svoji seji strinjal s predlogom družbenega dogovora o upoštevanju o-sebnega dohodka, doseženega v delu poleg polnega delovnega časa v premogovnikih za izračun pokojninske osnove in osnove za nadomestila osebnega dohodka iz zdravstvenega zavarovanja. Dogovor sklenejo republiški svet zveze sindikatov, skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zveza skupnosti zdravstvenega zavarovanja, gospodarska zbornica, organizacije združenega dela proizvodnje premoga v Sloveniji in IS.
VLADO BARABAŠ
komentator Radia Ljubljana
KOMENTAR TEDNA
Neslavna ameriška pustolovščina v Indokini gre nezadržno proti koncu. V Južnem Vietnamu so po sklenitvi sporazumov o prenehanju vojne in umiku ameriških vojaških enot, vojaške o-peracije s pravnega vidika omejene zgolj na kršenje mednarodnih dogovorov, z operativnega vidika pa so na ravni, ki zagotavlja, da se vsaj v bližnji prihodnosti sedanje razmerje sil ne more resneje porušiti. V Laosu bojev ni, pa tudi sicer so bili spopadi v tej državi najmanjša utež na tehtnici ravnotežja v Indokini. Pra-
stresajo na kamboško o-zemlje, zavzele Phnom Penh, vendar to namerno odlagajo, ker so jim proameriške sile glavni vir oskrbe in ker bi glavno mesto po zavzetju prav gotovo z bombami zravnali z zemljo.
Ameriški kongres je (in s tem se je Bela hiša strinjala) sklenil, da po 15. avgustu ne bo več nobenih sredstev za kakršnokoli ameriško dejavnost v Indokini. V luči prej omenjenih ocen o vojaškem položaju v Kambodži bi ta odločitev morala pomeniti ne le konec vojne, ampak tudi nesporno vojaško
tudi z Moskvo in Pekingom. Američani so bili namreč vse dosedanje sporazume o prenehanju vojne v Indokini prisiljeni sklepati z neposredno zainteresiranimi stranmi, vse osvobodilne sile pa so uživale podporo in pomoč Sovjetske zveze in Kitajske, čeprav ne povsod v enaki meri in na enak na-Tako je moč sklepati, čin.
da je konec vojne v Kambodži odvisen od takšnega ali drugačnega sporazumevanja med velikimi silami. Otipljivih znamenj za konkreten dialog Washington—
merje sil se je spremenilo in ZDA so pripravljene sprejeti Sihanuka vsaj kot partnerja v pogajanjih. Vendar pa je zdaj Sihanuk tisti, ki postavlja pogoje za pogajanja, zlasti umik Lo-na Nola z oblasti. Če bi Američani sprejeli Siha-nukove pogoje, bi uspeh Kissingerjevih prizadevanj v Pekingu odprl pot mirovnim pogajanjem o Kambodži. Jasno pa je, da Američani na takšnih pogajanjih ne bi mogli vsiljevati svojih pogojev, pogajanja pa bi se morala v normalnih razmerah končati uspešno za kmerske osvobo-
KAMBODŽA IN VELESILE
va in popolna vojna je zdaj samo še v Kambodži, toda tudi tu je čedalje več znamenj, ki kažejo proti koncu, ki pa je slejkoprej pogojen tu-udieečer g m dg n p di z obnašanjem in stališči velikih sil. ne le z i vojaškimi zmagami i kmerskih osvobodilnih sil, ki nizajo čedalje več uspehov v svojem pravičnem boju.
Zagovorniki ameriške vojaške intervencije trdijo, da samo vsakodnevno množično bombardiranje onemogoča padec glavnega mesta Phnom Penha. Po drugi strani pa nasprotniki a-meriške intervencije z veliko zanesljivostjo u-gotavljajo, da bi osvobodilne sile lahko kljub tovorom bomb, ki jih a-meriški težki bombniki
zmago osvobodilnih sil. -tn glavjnoindi ev dn o Toda to bi bilo preveč lepo in enostavno, da bi bilo lahko resnično. Malo verjetno je namreč, da so Američani kar tako dvignili roke od Kambodže in Indokine in opustili misel, da bi rešil vsaj tisto, kar se rešiti še da. To še toliko bolj, ker močni Nixono-vi nasprotniki, ki zdaj izkoraščajo afero Water-gate za napade na politiko popuščanja in zbliževanja med velesilami, samo čakajo trenutek, da bi poraz v Kambodži pojasnili kot ameriško kapitulacijo pred drugimi velesilami v Aziji.
Potemtakem velja u-gotovitev, da mora Wa-shington, če se želi pogoditi s Kambodžo, pred tem najti skupni jezik
Moskva v tej smeri za zdaj še ni, medtem ko je napovedani obisk Henryja Kissingerja v Pekingu sredi avgusta mogoče razumeti kot del (verjetno poglavitni) a-meriško-kitajskega sporazumevanja o kambo-ški usodi. Se zlasti, če vemo, da Kissinger izraža upanje, da se bo v Pekingu srečal s šefom kamboške države princem Sihanukom, ki ga Kitajska podpira kot e-dinega zakonitega predstavnika Kambodže.
Američani, ki so organizirali državni udar v Kambodži in pripeljali na oblast Lona Nola, dolgo časa niso pristajali na pogovore s Sihanukom. V najboljšem primeu so govorili, naj se Sihanuk pogaja z Lo-nom Nolom. Toda raz-
dilne sile. Toda vsak u-speh osvobodilnih sil in Sihanuka v sedanjem položaju pomeni hkrati tudi uspeh Kitajske, to pa je tisto, kar vznemirja Združene države A-merike, zlasti nasprotnike boljših odnosov med velikimi silami.
Zavedajoč se, da so vojaški uspehi osvobodilnih sil le premalo za mir v Kambodži in daje ta odvisen zlasti od velikih sil, predvsem od ZDA, lahko edinole u-gotavljamo nekatere (v glavnem vendarle samo majhne) korake v smeri miru, sicer pa je položaj zlasti z vidika ,morebit-nih posledic za odnose med velikimi silami tako zapleten, da ni možnosti za kakršnekoli jasnejše ugotovitve ali napovedi.
Predsedniku Titu je Nixon poslal kamenine z Lune in jugoslovansko zastavo, kakršno so ameriški kozmonavti pu stili na površini zemeljskega satelita • Kdo je težji? Ali ameriški dolar, ali nemška marka? Odkar vrednost dolar ja pada, so ga začeli z drugimi valutami meriti kar na tehtnici in ugotavljati koliko ameriških bankovcev je po
trebno za evropske.
TEMELJNA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST VELENJE
razpisuje delovno mesto
RAČUNOVODJE
Kandidat mora poleg splošnih ppgojev imeti še naslednje:
— srednjo strokovno izobrazbo finančne smeri ter 5 let delovnih izkušenj.
Pismeno ponudbo s kratkim življenjepisom in z navedbo izpolnjenih pogojev naj pošljejo kandidati v roku 15 dni po objavi razpisa na naslov: Temeljna izobraževalna skupnost Velenje, p. p. 1. Stanovanja ni.
Resolucija velenjskih upokojencev
Na razširjeni seji društva upokojencev Velenje so razpravljali o porastu življenjskih stroškov v letošnjem letu. Upokojenci so bili z novoletno uskladitvijo pokojnin zelo prikrajšani. Gmotni položaj upokojencev pa se je po novem letu še poslabšal, saj cene stalno naraščajo. Zaradi tega so velenjski upokojenci poslali skupščini skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije naslednjo resolucijo:
— Namenoma ne navajamo cen niti odstotkov, ker je o tem pisalo in še piše naše časopisje. Vse kritike in protesti na ta račun so naleteli na nerazumevanje pri odgovornih organih. Ugotovili smo, da smo upokojenci obravnavani kot del naše socialistične samoupravne družbe, ki je v breme in naj nosi tudi največjo težo stabilizacije. Se posebno so prizadeti upokojenci z nizkimi in povprečnimi pokojninami, to je pokojninami s katerimi ni moč dostojno živeti. Nepravilno je in ne moremo se strinjati, da se linearno uporabljajo odstotki.
Zaradi nemogočega stanja zahtevamo od skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije, da skupščina te skupnosti resno pristopi k obravnavi tega problema in sicer v smislu 178. člena in še posebno določila 181. člena ter da se jasno in točno opredeli zavoljo začasne rešitve usklajevanja pokojnin ob novem letu. Do sedaj tega problema še nismo reševali s tako odgovornostjo kot bi ga morali v naši samoupravni družbi.
Naše stališče je upravičeno, ker se čutimo diskrimi-nacijsko zapostavljeni, to pa nikakor ni v skladu z našim minulim delom.
Pridružujemo se vsem o-stalim upokojencem širom Slovenije pri naših zahtevah. Upamo, da bo skupščina skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja resnično pristopila k ureditvi naših zahtev in v zadovoljstvo vseh uooko-jencev.
Seminar za amaterske režiserje
Seminarja za amaterske režiserje, ki je bil v Kopru, so se udeležili tudi štirje režiserji iz naše občine. U-deležba naših režiserjev na tem seminarju je pomembna prieditev tako za društva kot tudi za celotno gledališko dejavnost v velenjski občini. Seminaristi so si pridobili precej znanja, saj so se v štirinajstih dneh seznanili z mnogimi stvarmi, ki jim bodo koristile pri njihovem amaterskem delu.
Ne smemo tudi prezreti, da so podjetja vsem odobrila štirinajstdnevni dopust. Občinska zveza kulturno prosvetnih organizacij pa je prispevala denar.
Bojan Ograjenšek
naš čas
Nekateri domačini menijo, naj bi se vas imenovala samo Cirkovce. Brez Smartinske in Skalskc kot je vas zdaj razdeljena. Prav tako bi bilo boljše, če vzhodni del Hra-stovca, ne bi spadal v njihovo krajevno skupnost.
Nekoč je bila na tem prostoru lepa hiša, ki pa jo je upe-pclil ogenj. Zdaj pa je kar s plankami zbito zavetišče sedmih ljudi.
Sončen dan. Vse okoli nas brsti v zelenju, ko se počasi peljemo proti Cir-kovcam. Kako tudi ne bi. Saj tu prevladujejo hribi, ki so pokriti s smrekovimi in listnatimi gozdovi. Ob robu ceste rastejo gozdne jagode. Kajpak, da se nismo mogli upreti skušnjavi, da se ne bi ustavili in jih utrgali. Tako smo počasi potovali proti tej, med hribi stisnjeni vasici.
Prav lepo jo je pogledati. Vse hiše so na kupu okoli vaške cerkve, ki stoji na majhni planoti. Toda v vasi nismo našli nikogar, kajti predsednik krajevene skupnosti stanuje precej iz središča vasi, na svoji kmetiji. Kar daleč smo namreč morali pešačiti, da smo prišli do nje. Martina Red-naka smo ujeli ravno pri njegovem motorju, ko se je odpravljal v Velenje. Seveda ni bilo s potjo potem nič, ampak smo se vsedli za mizo v veliki kmečki izbi in začeli pogovor.
Predsednik krajevne skupnosti Martin Rednak je pripovedoval o življenju kmetov v tej krajevni skupnosti, kajti ta je precej obširna in kmetije so raztresene daleč naokoli. Govoril pa nam je tudi o problemih, ki jih v krajevni skupnosti ne manjka: Rednak je predsednik KS Cirkovce že peto leto. Ta krajevna skupnost obsega Smartinske in Škalske Cirkovce ter del Hrastovca. Ljudje so z udarniškim delom v zadnjih letih zgradili okoli 20 kilometrov cest. To se pravi, da so jih popravili in uredili toliko, da so sedaj prevozne tudi z motornimi vozili. Tako so zdaj ceste potegnili tudi do najbolj višinskih kmetov, ki so bili brez njih. Občina jim je pri gradnji pomagala samo s stroji, medtem ko so material dobivali iz dveh bližnjih »pruhov«, ki jih imajo. Tudi druga dela so vse o-pravili sami s prostovoljnim delom. Druga težava, ki jih tare, je vsekakor e-lektrika. Še sedaj imajo o-koli pet kmetij, ki nimajo elektrike, nekaj od njih pa ima samo enofazno, tako da je zgolj za razsvetljavo. Tudi to bi se moralo urediti, saj Cirkovce le niso navsezadnje taka hribovska vas, da do tja ne bi mogli po-
tegniti žic in s tem svetlobe v kmečke hiše ob zimskih večerih.
Tako smo govorili o problemih v tej krajevni skupnosti. Vsekakor niso majhni. Eden izmed večjih je tudi vprašanje šole v tem kraju. Res je, da je otrok zelo malo, toda res je tudi, da so šolo, ki je štirirazred-na, pred leti obnovili in je v primerjavi s staro zelo lepa in tudi primerna za pouk. Vendar, ko otroci končajo štiri razrede, se morajo podati v dolino; v Velenje ali pa v Pako. To pa je precej daleč, saj iz Cirkovc nimajo prevoznega sredstva. Poleti je ta pot prijetna, saj je toplo in vedno se najde dovolj časa tudi za igro. Kaj pa pozimi? Otroci hodijo daleč tudi po uro in pol in to v mrazu in snegu. Zato ljudje v Cirkovcah mislijo, da bi za te otroke občina lahko priskrbela prevoz. Ni potreben avtobus, čeprav je tu dovolj tudi delavcev, ki so zaposleni v dolini, temveč bi bil dovolj že kombi, ki bi poskrbel za prevoz otrok. Vendar pa si ljudje ne morejo misliti, da bi sedaj, ko je šola v Cirkovcah obnovljena, le-to celo ukinili, kakor je že bilo govora. Kajti brez prevoza si je težko
FRANC NOVINŠEK: »Cesta Hrastovec—Cirkovce naj bo občinska«
zamisliti, da bi prvošolčki sami premagovali pot v dolino in nazaj in to tudi pozimi. Še en problem, ki je v zvezi s šolo, pa je vseka-
kor učna moč. Težko je namreč dobiti učitelje, ki bi bili pripravljeni službovati v gorskih vasicah. Sedaj jih ena izmed učiteljic zapušča, druga pa odločno pravi, da sama štirih razredov ne more učiti, kar ji radi verjamemo. Zato bi Cirkovčani radi dobili učitelja, ki bi se poleg tega, da bi skrbel za vzgojo njihovih otrok, z njimi boril tudi proti problemom, ki jih obkrožajo in sodeloval v družbenopolitičnem življenju kraja.
Če se preselimo iz vasice na kmetije, ki so raztresene na tem območju, se tu ljudje ukvarjajo največ s prevozom lesa v dolino in živinorejo. Vendar pa tu nastopata dva, celo trije problemi. Lesa ljudje ne kupujejo ali pa po zeio nizki ceni. Prav tako je z živino. Včasih kmet pelje živino tudi po trikrat v dolino in nazaj, ker jo noče prodati po tako nizki ceni, kot mu jo ponujajo. Tako šele tretjič živino proda, s tem pa prav gotovo izgubi, kajti zaradi prehojene poti živina shujša in je zato tudi cena zanjo nižja. Še en problem, ki je povezan z živino, pa je mleko. Kmetje bi lahko prodali v dolino veliko mleka, toda ker niso urejene ceste, po mleko noče nihče priti. Sami ga ne morejo voziti in tako jim mleko ostaja doma. Prav gotovo bi bilo to mleko v dolini dobrodošlo, kmetje pa bi si s prisluže-nim denarjem tudi lahko pomagali. Dovolj bi bil tovornjak, ki bi po mleko lahko prihajal v vas in to mogoče trikrat na teden. Mogoče jim bo pa tudi druge probleme s pomočjo občine le uspelo rešiti.
Martin Rednak je tudi povedal, da se mu zdi mesto predsednika krajevne skupnosti za njega preveč odgovorno in pretežko. Saj mora poleg tega tudi obdelovati kmetijo, na kateri sta sama z ženo in tremi otroki. Dejal je, da bi rad videl, če bi to funkcijo prevzel človek, ki je tudi drugače podkovan o družbenopolitičnem življenju in ki bi poleg tega imel tudi razumevanje za probleme kmetov in hkrati delavcev, ki jih je tu dovolj.
Ko smo se poslovili od
Martina Rednaka, smo obiskali tudi občinskega odbornika Franca Novinška. Njega smo »ujeli«, ko se je ravno odpravljal kosit. Kar težko smo ga pregovorili, da se je z nami vsedel pod košato jablano, kjer smo začeli pogovor. Tudi Novin-šek je povedal težave kot prej Rednak, samo da je dodal še nekaj. To je revščina, ki je nekaterim ljudem kar preveč naklonjena. To smo opazili že sami. Ko smo se namreč peljali proti Cirkovcem je pred vasjo, ki je zelo lepa, stara podrtija. In v tej podrtiji, kjer imajo kuhinjo kar na prostem in spijo v zaprtem prostoru zbitem iz desk, živi menda sedem ljudi. Res je, da to ni samo problem krajevne skupnosti, ki ob tem ne more storiti ne vem kaj, ampak je to problem predvsem občine. Sramota je namreč, da nihče ne vidi, oziroma noče videti v kakšnem prostoru stanujejo njihovi delavci, ki so zaposleni v dolini. Prav gotovo bi se kje našla kakšna sobica, če že ne stanovanje, da tem ljudem ne bi bilo treba stanovati v taki podrtiji. Ob tem se lahko odkrito vprašamo, kaj bi na to dejal kakšen tujec — turist, če bi ga pot slučajno zanesla v ta kraj. Prav gotovo mu ne bi šlo v račun, da dela reklamo za tako lepo vasico lesena podrtija, v kateri živijo ljudje. To boli tudi Novinška in še marsikoga v Cirkovcah. Meni tudi, da denar, ki jim ga daje občina (okoli 15000 dinarjev), ne
bo rešil vseh težav. Čeprav so ti ljudje zelo pridni in veliko naredijo s prostovoljnim delom, se brez denarja ne da vse narediti.
Tako sta pripovedovala Martin Rednak, predsednik krajevne skupnosti in Franc Novinšek občinski odbornik. Prepričani pa so, da se bodo problemi okoli elektrike, vodovoda, ceste in še drugi s časom le rešili. Saj tudi mladi Cirkovčani radi ostajajo doma in si gradijo. Torej to ni in ne bo nikoli postala vas starih očakov, ampak je vas naseljena z mladimi, ki imajo voljo do dela in življenja.
MARTIN REDNAK: »Težko je biti predsednik KS, če nisi učen«.
13
—	Zelo mi je žal, če sem vas užalil. Morda vas bo kava malo razbi-strila. Prosim vzemite svoje stvari. Prosim, o-prostite, mi vse moje besede. Nisem imel namena žaliti vas, ji je dejal z mehkim in prijetnim glasom. Vedela je, cla ni ničesar kriva in da se ji ni treba ničesar bati. Pravzaprav je lahko srečna, da je prišla na policijo, ta jo lahko ščiti in brani. Vendar so besede tega človeka zadevale kot strela z jasnega in to v najgloblji delček srca. Govoril ji je nekaj podobnega, skoraj prav tako, kot njen prijatelj v New Castlu, preden je odšla na pot.
Obrisala je solze in se skušala pomiriti. Toda, vsega tega, vseh teh besed se ni nadejala.
—	On je kriv za smrt moje sestre, se je ponovno spomnila na njegove besede. Ali je to res? Ali je res bilo tako? Ali je Jeff res falot, ganster?
To so vprašanja, zaradi katerih je tudi ona odšla iz Hjustona. Nekaj podobnega je menil tudi Tom. Toda Jeff je njen mož, bil je tudi oče njunega otroka ... Ona se ga je oklenila. Res je, Jeff je imel veliko negativnih lastnosti. Tudi sama je opazila, da je v zadnjem času vse globlje zabredel na poti, ki niso mogle biti niti dobre, niti poštene ... To je čutila. Ali je zabredel na te poti šele sedaj, ali pa se je tako dolgo prikrival? Vrsta vprašanj na katere ni znala odgovoriti. Toda nekaj je bilo jasno. In tudi ta policaj ji je potrdil. To je tudi o-pravičevalo njena dejanja. Domneve so domneve, brez dokazov pa vedno ostanejo le sumniče-nja. Zato je tudi odšla od doma, da bi zbrala dokaze. On je njen mož.
Spominjala se je, da je bil nekoč zelo dober. Pomagal ji je. Bil je zelo
11
pozoren. Ker je bil tako dober z njo, mu bo tudi ona pomagala, če je zašel v kako slabo družbo. Tudi če je začel piti, mu bo skušala pomagati, da bo spet postal človek. Rešila ga bo kot človeka, potem pa se naj zgodi tisto, kar se mora.
S spuščeno glavo je zapustila poslopje. Najprej je mislila na svojega moža. Ali je on kriv? Ali jb res to, kar o njem govore? Velikokrat je, zlasti od tedaj, ko je zapustila svoje mesto, razmišljala o tem.
V ušesa so ji nenehno zvenele tiste njegove besede o mrtvi sestri. Podoba njenega moža je postala tudi umazana, okoli sebe je širil duh po alkoholu, in vedela je, da mora najti resnico.
Medtem ko je Ava Gringwotch šla zamišljena po cesti, se je Kan-net sprehajal po pisarni. Tudi on je mislil na
OBRAČUN
prejšnja leta. Tudi njega je ime Jeff, Jeff Gringwotch spominjalo na težko tragedijo. Mislil je o njem in se boril sam s seboj, vedoč, da nima dovolj dokazov, da bi lahko tega gang-sterja, igračo v rokah velikih, prijel in ga predal pravici. Bilo je precej dokazov in nasprotnih dokazov, imel je dovolj podatkov, toda tisto, kar je iskal, in kar bi moral imeti tistega ni našel.
Ava je naredila nanj velik vtis. Bil je izreden psiholog, kar mu je v njegovi stroki mimo o-stalih vrlin in specialnega šolanja že večkrat pomagalo pri razrešitvi najtežavnejših nalog. Takoj je spoznal, da je Ava zelo dobra in plemenita ženska, tako da se je začudil, kako to, da se je ta ženska poročila z gangsterjem. Mimo tega pa se je bal za njo, spominjajoč se smrti svoje sestre. Njena po-
15
doba se mu je vtisnila v spomin in komaj je čakal, da se naslednjega dne ob določeni uri spet prikaže.
— Moram ji pomagati, moram jo izvleči iz pesti tega gangsterja, je mrmljal in kadil cigareto za cigareto. — Že s tem se mu bom vsaj malo maščeval za tisto, kar je storil moji sestri, kateri nisem mogel pomagati ...
Vstop preiskovalca je prekinil njegova žalostna razmišljanja. Začela sta se pogovarjati o tem primeru. Iz poročila dežurnega policaja se je videlo, da je bil ta prepričan, da je Ava streljala na gangsterja, čeprav je ona to odločno zanikala. Iskal je nekaj jasnega, oprijemljivega. Na stran je potisnil prepričanje, da o-na ni čisto nič kriva in da ni imela nobenega o-rožja. Verjel ji je, prepričan je bil, da je govorila čisto resnico.
—	Preiščite to zadevo in rekonstruirajte do-dogodek na samem kraju, je dejal preiskovalcu. — Morda je bil tam kak čuvaj skladišč, pa se mu je ta ženska zasmilila in je streljal na gangsterja. Sem prepričan, da se je pripetilo kaj podobnega.
—	Toda danes je praznik in prazniki...
—	Naredite tako, kot sem vam ukazal, ga je prekinil šef. — Ko bo jutri prispela missis Gringwotch, naj pride takoj k meni, to povejte dežurnemu na glavnih vratih.
S tem je bil končan pogovor. Kannet je še zasukal številčnico telefona in poklical policijo.
Sedaj te pa res ničesar več ne veže, da se ne bi mogel preseliti k meni, je govorila vdova Mary Burt svojemu prijatelju Jeffu Gring-wotchu, ki je bil tako pijan, da sploh ni mogel stati. Ležal je na
16
njenem kavču, v desetem nadstropju stolpnice.
Molčal je in vlekel pipo. Oči so se mu počasi zapirale, njene besede pa je razumel le na pol. Od njega je bila starejše kaki dve leti, kar pa v ostalem ne igra prav nobene vloge pri ženskah. Prepričana je bila, da ji je ona prevzela ljubljenega človeka. Čeprav je vedela, da se je Jeff zabaval z mnogimi ženskami, je bila vsa njena jeza uperjena na Avo, ker je bila njegova žena. Upala je, da se Jeff ne bo nikoli oženil, ker je mislila, da je neozdravljiv ženskar, kakršen je pravzaprav tudi bil. Zato je tudi mr-zila Avo, ki je edina i-mela toliko moči, da se je poročila z njim in ga odtrgala od življenja nepoboljšljivega ženskarja.
Mary je bila zadovoljna s sredino, v kateri je živela odkar se je poro-
čila z bogatim in starim producentom. Kot svoj edini življenjski cilj je želela maščevati se Avi, ker ji je prevzela ljubljenega človeka. Čeprav je bila še zelo lepa, bogata in vdova, tako da je dobila že nešteto poročnih ponudb, si je vte-pla v glavo, da mora razbiti družino Gring-wotch ter se oženiti z Jeffom. Pri tem ni šte-dila niti denarja. Sicer, če ne bi imela dovolj denarja, je Jeff ne bi niti pogledal.
In ravno tragedija, ki je zadela Gringvvotcho-ve, pravzaprav tragedija, ki je zadela Avo, ji je za uresničenje želja prišla kot naročena. Ko je Ava odpotovala, ne govoreč nič, kam in po kaj gre, in ko ni pustila svojemu možu niti dovolj denarja za hrano in še manj za pijačo, je Mary menila, da je sedaj napočil njen čas.
DALJE PRIHODNJIČ
■HtflfflB
MARIJA TRŽAN
Pišemo vam o Cirkovcih, pa vam bomo napisali tudi nekaj o eni izmed najstarejših vaščank, ki žive tukaj. To je Marija Tržan, po domače Tržanova Mima, ki živi malo pred vasjo, v tipični kmečki hišici. Čisto sama je tu, kjer obdaja z ene strani njeno hišico mogočen hrib porasel z mešanim gozdom, na drugi pa pelje tik mimo hiše ozka vaška cesta. Mima živi tukaj, kot smo omenili, že o-semdeset let. Prav nič ji ni dolgčas, čeprav nima ne radia, niti kakšnih kuhinjskih električnih pripomočkov. Kako bi jih pa tudi i-mela in kaj bi ji koristili, če pa nima elektrike. Zvečer ji dela družbo in svetlobo stara petrolejka, v e-nem kotu zarjavel štedilnik, v drugem kmečka krušna peč, na stenah pa stare slike in koledarji. Pa se prav nič ne pritožuje. Všeč ji je takšno življenje kot ga ima in beseda elektrika jo kar malo prestraši. »Saj jo ne potrebujem,« pravi. »Če sem živela brez nje do sedaj, bom pa še na-
prej. Le za kaj mi bo? Zvečer grem tako zgodaj v posteljo, ko pa me je strah samo v temi.«
Mima kljub svojim o-semdesetim letom še sama kosi travo na tistem ozkem pasu zemlje, ki jo ima. Ima tudi dve kožici, ki sta prav poredni, kadar ju spusti na pašo. »Veste, nista velikokrat zunaj, pa se takrat znorita, ko ju spustim. Kje pa morem vsak dan letati za njima, ko pa imam dovolj drugega dela,« pravi Mima.
Kar ne moremo verjeti, ko jo gledamo, da jih ima Mima že osemedeset. Saj je tako živahna in njene poredne oči se iskrijo izpod rute, ki ji zakriva obrez pred soncem. »Ja, veste, ampak vodo bi pa le rada imela pri hiši. Zdaj moram namreč prav v vas ponjo, štiristo metrov daleč. To pa je le predaleč zame, ki sem že stara,« nam pripoveduje, zraven pa se smeji.
Mima tudi ni bila nikoli zaposlena. Vedno je živela v tej mali kmečki hiši, se
ukvarjala s tistim koščkom zemlje, ki ji pripada in z drugim delom, ki ga na vasi ne manjka. Zato je sedaj na stara leta občinska pod-piranka. Vendar pa je z občino kljub temu naredila majhno »kupčijo« kot je sama dejala. »Veste, zmenili smo se, cla bo hiša, v kateri živim, po moji smrti pripadala občini. Tako smo tudi naredili pogodbo. In zato sedaj dobim od občine 400 dinarjev. Toda, če bodo hoteli karkoli preurediti, bodo to lahko storili samo potem, ko mene ne bo več,« pravi Mima.
In tako klepetamo, jo o-pazujemo in se ji čudimo. Mima pa se veselo smeji, se pogovarja z nami in pridno zamahuje s koso. Res je srečna. Prav nič je ne moti, da ona nima lepe hiše kot njen sosed, cla nima boljšega radia ali pa televizije. Mimo ne moti niti to, da nima elektrike in srečno živi v svoji stari majhni hišici z dvema kožicama, starim štedilnikom in petrolejko, ki ji dela ob večerih družbo.
DOPUSTNIKI V VELENJU
Za letošnje poletje lahko zapišemo, da je precej muhasto. Resda sonce močno pripeka, res pa je tudi, cla so vmes zelo pogosti nalivi, ki povzročajo precej nejevolje med vode željnimi kopalci. Ko smo bili pred dnevi ob velenjskem jezeru, sta bila edina kopalca le laboda, pa tudi počitniške hišice v gozdiču so samevale same. Le pred parimi so bili avtomobili. Ustavili smo se pred tremi in povprašali »lastnike«, kako jim je všeč pri nas.
dopust v tem lepem mestu. Kot vidite sem zelo navezana na to prelepo dolino, v kateri so živeli moji starši. Potem so se preselili v Nemčijo, kjer sem se tudi jaz rodila. Zdaj živim z možem v Dorthmundu. Tukaj bom ostala mesec dni. Če je pa tako prijetno v tem hladnem gozdu. Tudi s hrano sem zadovoljna. Pri vas ni tako drago kot pri nas. Škoda je le, da nam vreme ni preveč naklonjeno. Tako, da se bolj malo kopamo in sončimo. Bili smo tudi na morju. Le en dan, ker mi ni bilo prav nič všeč. hajam~ Mislim, da sem Veliko raje sem tukaj. V že desetkrat preživela Velenje bom seveda še
prišla.
ŽIVOJIN VUKOVIČ: Doma sem iz Pulja. Morja imam dovolj čez leto, zato med dopustom najraje odhajam v notranjost. Lani smo sklenili, cla spoznamo Slovenijo. Obiskali smo Bovec, Mangart, Bled, Bohinj, Kranj. Letos pa smo bili že na Vrhniki, Kamniku, Logarski dolini, odšli pa bomo še na Pohorje. O Velenju sem slišal že toliko lepega in zanimivega da sem ga moral videti. Resnično, zelo lepo in urejeno mesto je. Žal mi je le, da kar naprej dežuje. Če bi
bilo več sonca, bi ostali se odločijo, da bodo ži več dni, tako pa se bomo zadržali le en dan
JOSEFA DIERLICI-I: V Velenje zelo rada pri-
veli v hišicah. Mi pa smo prišli s šotorom. Zal pa
Tukaj, v tem gozdu je za kampiranje ni najbolj zelo primerno za tiste, ki primernega mesta.
madsko. Potujemo iz kraja v kraj in spoznavamo lepote Slovenije. V Velenju sem prvič. Vedela sem, da je to še mlado mesto, ki se še razvija, vendar pa nisem pričakovala, da bo tako lepo. Verjetno bi še boljši vtis naredilo name, če ne bi prispeli v Velenje po dežju. Čeprav sem v tem kraju šele slab dan pa mislirfi, cla ima premalo manjših gostišč. Pohvaliti pa moram še vašo tovarno gospodinjske opreme. Do-MARINKO- raa imam namreč kar tri proizvode Gorenja. TV, pralni stroj in štedilnik.
NADA VIČ: Tudi mi smo po dobno kot naši kolegi le
tos sklenili, da dopust Resnično, zelo dobri iz-preživimo bolj po no- delki so.
Toliko so povedali trije turisti o Velenju. Vsi trije pa tudi člani njihovih družin so bili v glavnem zadovoljni s tem, kar lahko dobijo kot turisti pri naS. Menili pa so tudi, cla je v Velenju premalo zabave, posebnih prireditev za turiste. Kajti ples za razvedrilo, poleg kopanja in sončpnja ni dovolj. Prav tako so dejali, da restavracija Jezero in hotel Paka nista dovolj za turiste Premalo je majhnih gostišč, kjer bi poleg pijače lahko dobili tudi kakšno posebnost.
185 LET DELA USPEHOV IN TEŽAV
Zgodovinski razvoj tovarne
usnja Šoštanj
Po prvi svetovni vojni pa so nastopile povsem druge razmere. Predvojne zveze so bile zaradi novih mej večinoma pretrgane, potreba po likancu v takratni Jugoslaviji pa premajhna, da bi mogla zaposlovali tako razsežno podjetje. Konjuktura likanca se je zmanjšala pač zato, ker je bila na pragu doba modernizacije in mehanizacije ter je zaradi tega število konj začelo občutno padati, še posebno v modernih armadah, katerim je bila tovarna usnja glavni dobavitelj. Bilo je torej potrebno preusmeriti in razširiti proizvodnjo tudi na druge vrste usnja, hkrati pa preusmeriti tudi prodajo. Podjetje je začelo poleg izdelave galanterijskega usnja zmanjševati proizvodnjo likanca, obenem pa uvajati proizvodnjo drugih vrst vege-tabilnega usnja, kakor tudi boks — usnja vseh variant. Čimbolj se je po prvi svetovni vojni krčil obseg svetovne trgovine. tembolj je bilo potrebno gledati izključno na oskrbovanje domačih potreb, ker je izvoz postajal nerentabilen in zaradi carinskih ter deviznih zaprek celo nemogoč. Na domačem trgu pa se je podjetje vse bolj in bolj uveljavljalo, ter uživalo tedaj sloves največjega in lahko rečemo tudi naj-solidnejšega podjetja usnjarske stroke v državi, saj ni bilo mesteca, kjer se ne bi prodajalo usnje šoštanjske tovarne. Poleg tega pa je bila tovarna takrat tudi največji dobavitelj državnih, zlasti vojaških oblasti. Tovarna je takrat zaposlovala od 400 do 500 delavcev, pač po potrebi, dnevno pa je lahko predelala 1000 komadov govejih kož. Za gospodarsko življenje Šoštanja in okolice ter blagostanja njegovega prebivalstva, je bila tovarna velikega pomena, ker je od nje ži-veio ne samo številno delavstvo z družinami, temveč posredno še mnogo obrtnikov, trgovcev in dobaviteljev surovin.
V Šoštanju, ki je pred drugo svetovno vojno imel eno samo industrijsko podjetje tovarno usnja — poleg raznih obrtnih obratov, žage, trgovin in gostišč — je bilo precej razgibano delavstvo, ki je že leta 1913 ustanovilo svojo strokovno delavsko organizacijo. Delavci so
si na sedanjem Trgu svobode zgradili svoj zadružni dom, v katerem je bila zgoraj dvorana za igre in ostale prireditve, spodaj, kjer je sedaj trgovina, pa je bil gostinski lokal in delavski konzum. Ustanovili so tudi napredno društvo Svoboda, ki jc imelo telovadno in dramsko sekcijo, pevski in tamburaški zbor, kjer so se v naprednem duhu izobraževali. V tovarni usnja so že leta 1917 ustanovili tudi lastno prostovoljno gasilsko društvo. Le-to vzdržuje operativne desetine, ki že preko 5 desetletij skrbe za požarno varnost v tovarni, sodelujejo pa tudi pri gašenju zunanjih požarov. V tovarni so vsako leto proslavljali tudi delavski praznik 1. maj s tem, da so imeli zborovanja ter razne nastope in izlete v bližnjo okolico. Na proslavi 1. maja 1925 se je pri delavskih zaupnikih strokovne organizacije porodila zamisel po ustanovitvi godbe na pihala. Za instrumente je nekaj prispevala tovarna, večino denarja pa so zbrali delavci sami, ki so v ta namen odstopili enodnevni zaslužek. Godba je prvič nastopila že naslednje leto s koncertom na proslavi 1. maja 1926. leta. V teku več desetletij je širom Slovenije na raznih tekmovanjih tudi godba dosegala zavidljive uspehe in različna priznanja. V letu 1935 je godba Zarja Tovarne usnja Šoštanj sodelovala tudi na znamenitem zletu Svobod v Celju, na katerem je bil glavni govornik tovariš Franc Leskošek Luka, ki je takrat v svojem govoru tudi povedal, da se je pričel štrajk delavcev v tovarni usnja Šoštanj. Le-ta pa je izbruhnil v času hude gospodarske stiske in kapitalističnega izkoriščeva-nja, tako, da so delavci v okviru svoje strokovne organizacije preko svojih delavskih zaupnikov izsilili s štrajkom kolektivno delovno pogodbo, čeprav .je bilo takrat precej delavcev tudi odpuščenih. Zanimivo je, da so se s skoraj enotedensko stavko solidarizirali tudi šoš-tanjski trgovci in obrtniki ter ostali prebivalci.
V času okupacije je tovarna dobila nemškega komisarja v osebi Ilerberta Woschnagga, proizvodnja pa je bila v glav-| nem namenjena vojni industri-i ji. Zanimivo je, da se proiz-
vodnja ni preveč forsirala, čeprav so lastniki bili sprva okupatorju naklonjeni, nato pa že od leta 1942 dalje podpirali narodnoosvobodilno gibanje, tako z orožjem, kakor tudi z o-stalim materialom. Lastniki so v nekaterih primerih tudi u-spešno posredovali in zaščitili svoje delavce pred okupatorsko oblastjo. Ugotovljeno je tudi, da so pred okupatorjem skrili precejšnje zaloge usnja, bencina in drugih surovin, ki so jih potem dali ljudski oblasti. Herbert Woschnagg in njegova žena Malvina sta odšla celo v partizane, kjer so ju Nemci skupaj z otrokoma v Zgornji Savinjski dolini ujeli. Herbert je bil poslan v taborišče Da-chau, od koder se je po osvoboditvi vrnil s prebolelim tifusom in kmalu nato umrl, ženo Malvino pa so po pobegu iz mariborskih zaporov ubili. Drugi lastnik brat Valter pa je že leta 1941 pobegnil v Švico, od koder je bila doma njegova žena, ki jc bila članica komunistične partije Švice.
Partizani prvega štajerskega bataljona so med NOB prvič napadli Šoštanj v noči od 7. na 8. oktober leta 1941, ki je prešel v zgodovino kot prvo osvobojeno mesto v Sloveniji, čeprav le za nekaj ur. Zatem je sledilo še 5 napadov na Šoštanj, med katerimi je bil zlasti uspešen napad Sercerjeve brigade v noči med 15. in 16. novembrom leta 1944, ko so partizani v tovarni usnja zaplenili okrog 5000 kg usnja, ki so ga z vozovi odpeljali v svoje postojanke okoliških gozdov. V noči med 10. in 11. aprilom 1945 je Sercerjeva brigada ponovno napadla Šoštanj. To je bil poslednji partizanski napad na Šoštanj, pri katerem so borci Sercerjeve brigade vdrli v tovarno usnja ter zaplenili večje količine usnja. Pred rekvi-zicijo v tovarni usnja so partizani uničili oziroma onesposobili vso nemško vojaško stražo. Zlasti velja poudariti, da je bilo precejšnje število tovarniških delavcev v partizanih, večje število delavcev z družinami interniranih ali izseljenih nekaj delavcev pa tudi ustreljenih, tako da je bilo proti koncu vojne v tovarni le še okrog 200 delavcev.
Da je tovarna proti koncu
vojne sploh še kolikor toliko dobro obstojala in osvoboditev dočakala skoraj brez večjih okvar, ki bi jih lahko povzročil okupator ob odhodu, gre nedvomno zasluga zavednemu delavstvu in tovarišu Antonu Ar-zenšku. Delo osvobodilne fronte se je odražalo tudi v tovarni, saj je med drugimi akcijami storila vse. da ostane tovarna nepoškodovana in usposobljena, da bi lahko takoj pričela proizvodnjo ter tako pomagala pri obnoVi porušene in od vojne izčrpane domovine. Temu pa je vsekakor veliko prispeval tovariš Arzenšek, ki ga je OF že leta 1944 postavila za ilegalnega upravnika tovarne. Tovariš Arzenšek je domačin, ki je že od mladih let delal v tovarni ter se je do leta 1945, ko je imel že 30-letno delovno dobo, do potankosti seznanil s tovarno in vsemi skrivnostmi proizvodnje kvalitetnega usnja — je to zaupano mu funkcijo povsem upravičil — in bil po osvoboditvi do u-pokojitve konec 1961. leta tehnični vodja tovarne. Tovarna je po osvoboditvi takoj začela delati s polno zmogljivostjo in je v nekaterih obdobjih zaposlo-
Zbral in napisal VIKTOR KOJC
vala celo do 600 delavcev. Seveda pa je bilo v tej burni dobi obnove potrebno veliko naporov, da je tovarna z zastarelimi in skoraj popolnoma dotrajanimi stroji dosegala in celo presegala zadane planske naloge. Ccstokrat so nastajaH problemi nabave surovih kož in reprodukcijskega materiala, še zlasti tanina in premoga, ki ga je potrebovala lastna električna kalorična centrala.
Tovarna, ki jo je prva leta po osvoboditvi vodil delegat ministerstva za industrijo SRS, je imela svojo ekonomijo, trgovino, menzo in razne delavnice za potrebe svojih delavcev in njih družinskih članov. Veliko aktivnost je pokazala še zlasti sindikalna organizacija. Le-ta je že leta 1941 prispevala na mesec po 6.000 din za Dom igre in dela, sedanji otroški vrtec v Šoštanju, da so otroci zaposlenih mater imeli v domu malico in kosilo. Prav tako je tudi uprava tovarne nakazala domu večjo denarno pomoč. Poleg tega pa ima tovarna usnja še danes patronat nad osnovno šolo Karla Destovni-ka-Kajuha v Šoštanju.
Na pobudo sindikata so ponovno oživele razne oblike kulturnega in društvenega delovanja ter tekmovanja tako znotraj kolektiva, kakor tudi v republiškem merilu. Godba Zarja je nastopala na raznih svečanostih in proslavah ter na tekmovanjih dosegala zavidljive uspehe. Zaživel je tamburaški in pevski zbor, dramska sekcija in strelska družina ter športno društvo Usnjar, kjer sta bili zlasti aktivni nogomet-
na in smučarska sekcija. S prihodom novega direktorja, tovariša Andreja Stegnarja, dne 10. 4. 1950, je v tovarni in tudi izven nje ponovno zaživela planinska dejavnost kot ena najbolj množičnih oblik športne rekreacije delavcev. Že leta 1952 je bila dne 21. 9. otvoritev planinskega doma na Slemenu v Šentvidu, ki je bil zgrajen v rekordnem času 16 mesecev. Člani kolektiva tovarne usnja so za gradnjo doma prispevali prek 30.000 prostovoljnih delovnih ur, poleg materialnih in finančnih sredstev, ki jih je prispevala tovarna. Dom, ki ga danes spet upravlja tovarna usnja, je kasneje dobil ime Andrejev dom zaradi zaslug, ki jih je tovariš Andrej Stegnar imel pri gradnji tega doma, saj je bil to prvi planinski dom po osvoboditvi v Šaleški dolini.
Leto 1950 bo vsekakor še posebej pomembno v kroniki Tovarne usnja Šoštanj, kajti 16. septembra je v okrašeni tovarni na slavnostni seji delavski svet z upravnim odborom prevzel upravljanje tovarne v svoje roke. Ob tem zgodovinskem dogodku je bila tega dne ob 14. uri v sindikalni dvorani tovarne slavnostna seja s kulturnim programom domače godbe, tamburaškega in pevskega zbora ter recitatorjev. Za prvega predsednika delavskega sveta je bil izvoljen Anton Težak, za predsednika u-pravnega odbora pa Jože Plaz-nik. Tega velikega slavja kolektiva so se udeležili tudi številni gostje in predstavniki družbenopolitičnih organizacij. V sklopu šoštanjske tovarne je v tem obdobju delovala še Tovarna usnja Slovenj Gradec ter manjši tovarni usnja v Spodnji in Zgornji Rečici v Gornji Savinjski dolini. Vse 4 tovarne matičnega podjetja so v letu 1950 že dober mesec pred iztekom leta izpolnile plan proizvodnje, kar je dne 14. decembra priobčil v članku na prvi strani skupaj s fotografijo tovarne osrednji dnevnik Slovenski Poročevalec.
Kljub temu da so bili stroji amortizirani že najmanj za 80 odstotkov, je bila leta 1953 zmogljivost predelave surovih kož 4.500 ton. Standardni izdelki in kvaliteta so na raznih mednarodnih razstavah in sejmih tovarni prinesli številne kolajne, vrsto diplom, pohval in priznanj, ki visijo v upravnih prostorih. Še vedno so izvažali svoje kvalitetne izdelke v Avstrijo, Švico, Švedsko, Turčijo in celo v Brazilijo. Seveda pa so za tovarno še vedno bile problem različne surovine, predvsem surove kože, ki so jih morali uvažati celo iz Severne in Južne Amerike, Abesinije, Nove Zelandije ter Skandinavije.
V noči od 4. na 5. junij 1954. leta sta mesto Šoštanj in tovarna doživela katastrofalno poplavo, ki jo je povzročila takrat še neregulirana reka Pa-ka. Na zidu tovarniškega gasilskega doma je bil do tedaj
s ploščico označen najvišji vodostaj poplave z dne 12. septembra 1931. Po sedanji poplavi pa se je vodostaj na gasilskem domu zvišal kar za 58 cm, torej je voda dosegla tedaj v tovarni višino 132 cm. Škoda je bila ogromna, tako v oddelkih kakor tudi na strojih in napravah, ter ocenjena skupaj na 52 milijonov din. Čiščenje poplavljenih prostorov in oddelkov je bilo opravljeno šele v 5 dneh po poplavi.
Ker je tovarna vsa povojna leta dajala vse svoje denarne viške za izgradnjo težke industrije in ostale družbene potrebe, se sama ni mogla dovolj hitro razvijati in modernizirati, kar je zanjo postalo skoraj usodno. Še poseBTTo hudo je tovarno prizadel strahoten požar 13. oktobra 1966. leta zvečer, ki je upepelil večji del stare tovarne in povzročil približno za pol milijarde starih dinarjev škode. Pri gašenju požara, ki je ponoči dajal strahoten videz, je sodelovalo 22 gasilci, katerim so pomagali še gasilskih društev s preko 300 številni tovarniški delavci. To je bil za kolektiv, ki je že tako imel veliko problemov, poleg požara okrog leta 1880 in v letu 1906 že tretji, za tovarno usnja izredno hud udarec. Toda vztrajni šoštanjski usnjarji so spet požrtvovalno zavihali rokave in s pomočjo kolektivov, ki so jim priskočili na pomoč, kmalu omili nastalo škodo.
Zaradi potreb na domačem in svetovnem tržišču se je proizvodnja v tovarni usnja poleg že standardnih izdelkov vseh vrst vegetabilnega usnja, preusmerila v predelavo svinjskih kož v usnje. V ta namen je tovarna sklenila dne 28. 6. 1972. leta pogodbo poslovno tehničnega sodelovanja z Industrijo usnja Vrhnika s čimer je bila zagotovljena nabava večjih količin svinjskih kož za predelavo. Začeli pa so tudi z obratom šivalnice, kjer izdelujejo različna zaščitna sredstva in konfekcijo. Tu so zaposlene večinoma ženske in obrat je v razmeroma kratkem času dosegel že lepe poslovne uspehe.
S poslovnim sodelovanjem z Industrijo usnja Vrhnika je tovarni usnja Šoštanj zagotovljena dolgoročna perspektiva, še predvsem glede izvoza. V zvezi s predelavo svinjskih kož v usnje je tovarna že nabavila najsodobnejše stroje, s katerimi se b oproces proizvodnje še izboljšal in moderniziral, za kar ima vsekakor precej zaslug sedanji direktor dipl. inž. Franjo Kljun.
Vsi ti uspehi, ki jih je Tovarna usnja Šoštanj dosegala tekom 135 let svojega obstoja, so vsekakor odraz velike zavesti in discipliniranosti šo-štanjskih usnjarjev, ki iz roda v rod nadaljujejo tradicijo svojih prednikov. Klonili niso niti v najtežjih trenutkih, ki so pretresali tovarno, kar je dokaz simbola delavske moči in sedanje mladostne svežine, le-to pa je lahko samo v ponos naši samoupravni socialistični skupnosti.	KONEC
Ne le Jubilej
(Nadaljevanje s 1. strani)
na zasedanju delavskega sveta v vili Široko govoril o poslovanju v zadnjem času. Najprej je podrobno povedal kaj ga je privedlo, da je prišel v tovarno usnja Šoštanj, o razmerah ko je prevzel delovno mesto direktorja, za tem pa je dejal: »V letošnjem jubilejnem letu oziroma v prvih šestih mesecih smo poslovanje zaključili dokaj usodno za naše razmere. Ustvarili smo približno 2 milijona dinarjev dobička. Proizvodnja se je odvijala načrtno, zlasti od aprila dalje. Naše sodelovanje z industrijo usnja Vrhnika se jc tako poglobilo, da smo se odločili kot TOZD priključili k Vrhni-
ki. Tako se je na referendumu odločil skoraj ves kolektiv. Zadnje mescce namakamo za kromov obrat 12 ton na dan svinjskih kož od maščene teže, kar ustreza približno 14 tonam na dan surovih kož. Za vegeta-bilni obrat pa (i do 7 ton na dan govejih kož. Skupaj več kot 20 ton na dan, kar tovarna usnja Šoštanj redno skozi daljše obdobje še nikoli ni dosegla.«
Direktor Kljun je podrobno govoril o samoupravljanju v tovarni in o samoupravnih jedrih, ki so nove oblike sodelovanja neposrednih proizvajalcev v upravljanju. Spregovoril je tudi o sanacijskem programu in povedal, da je tega sprejel republiški rezervni sklad. Sredstva so odobre-
na in tovarna usnja Šoštanj bo lahko začela izvajati sanacijski program. Dotaknil
se je še družbenega standarda zaposlenih in deleža usnjarne, da bi čimveč pri-
Piknik šoštanjskih usnjarjev
natifias
spevala za splošne potrebe v občini.
Člani delovnega kolekti-
va so se popoldne zbrali na priložnostni proslavi in usnjarskem pikniku. Zbranim je spregovoril predsednik delavskega sveta Herman Lešnik, pozdravil pa jih je tudi direktor Franjo Kljun. Na zborovanju usnjarjev je govoril Jože Globačnik in zlasti poudaril, da je sedaj domena delovnih ljudi kako bodo delali, koliko ustvarili in koliko delili. Dejal je, da je tovarna usnja na najboljši poti, da bo v kolektiv prodrla znanost in napredek. Moški pevski zbor Kajuh iz Velenja pa je popestril praznično vzdušje na stadionu pod vilo Široko. Igrala je tudi godba Zarja.
Skladno z akcijskimi po-1 prav o osnutku ustave SFRJ i občine Velenje do leta 198» litičnimi programi vseh in ustave SRS ter razprav je izvršni odbor občinske družbenopolitičnih organi- o smernicah urbanističnega konference SZDL na svoji zacij občine Velenje in programa in načrta druž- seji dne 13. julija 1973 spre-Skupščine občine glede raz-1 benoekonomskega razvoja | jel naslednji
AKCIJSKI PROGRAM
i.
•	Ustavna statutarna komisija, ki je bila imenovana na seji občinske konference SZDL, ZK in OSS, dne 14. decembra 1972 naj prevzame nalogo tolmačenja ustavne tematike tako v TOZD kot v krajevnih skupnostih. Komisijo sestavljajo: Andrej Starman, Stane Ravljen, Kri-stian Hrastel, Harold Kar-ner, Rado Sivka, Albin Amon, Jože Melanšek, Marjan Marinšek, Miran Topo-lovec, Valter Končan, Edvard Centrih, Jožica Smon-kar, Jože Miklavc, Lojze Batič, Lojze Napotnik.
Komisijo naj razširijo še z naslednjimi: Franjo Ar-lič, Lado Zakošek, Pane Seinečnik, Karel Kordež, Matjaž Natek, Franjo Ka-ražinec, Bcno Grozdnik, Drago Tratnik in Bojan Glavač.
Občinski sindikalni svet naj vključi v to komisijo še vse ostale, ki so sposobni voditi ustavno razpravo.
•	Vsa teža razprav o smernicah urbanističnega programa srednjeročnega načrta družbeno ekonomskega razvoja do leta 1980 sloni na skupni seji za pripravo programa, katera bo tudi nosilec razprav.
Nosilci razprave o planu 1980 bodo: Avgust Jeriha, Ivan Fece, Drago Tratnik, Rudi Hudovernik, Hermina Klančnik, Ivan Gaber. Janko Vovk, Viktor Mazej, Tatjana Smit, Jože Melanšek, Vlado Baškovič, Martin Primožič, vili Jelen, Milan Valenčak, Avgust vohar, Ljuban Naraks, Lado Zakošek, Franjo Korun, Štefan Dolejši, Ciril Grebenšek ml., Ferdo Kukovec, Borut Jenko, Lojze Ribič, Franjo Kljun, Berto Felicijan, Vlado Videmšek, Jože Veber in ostali člani komisije po TOZD.
•	V vseh OZD in TOZD naj na prvi naslednji seji delavskega sveta imenuje koordinacijski odbor s predsednikom in člani za izvedbo vseh javnih razprav, ki izvirajo iz teh sklepov. V te odbore naj se obvezno vključi: direktor, predsednik OOS, sekretar OOZK, predsednik DS in predsednik ZMS.
Vsi koordinacijski odbori so odgovorni za izvedbo priprav na predstoječe razprave, preko predsednika odbora pa morajo biti tesno povezani z nosilci razprav pri občinskem sindikalnem svetu, oziroma občinski konferenci SZDL.
•	Poseben poudarek je treba dati propagandni službi. V te namene se moramo poslužiti lastnih virov propagandnega obveščanja in to: časopisa NAS CAS, lepakov, plakatov, propagande preko šolskih ustanov, predvsem pa internih glasil delovnih organizacij v RLV, TGO, TUŠ, RŠC, SGP Vegrad, ERA intd. V propagandne namene se mora vključiti tudi javna informacijska sredstva.
•	Poseben poudarek je potrebno posvetiti tehnični pripravi samih razprav. Menimo, da bi se vse razprave morale izvršiti po samoupravnih delovnih skupinah (na eni razpravi naj bi sodelovalo največ 50—70 ljudi). Na tej osnovi naj bi ločili odgovorne vodje skupin in njihove namestnike. Na razpravi v teh skupinah se morajo obvezno pisati zapisniki (tiskani na posebnem formularju), na osnovi katerih se bo ob zaključku razprav sumiralo predloge za spremembo obravnavane vsebine, predloge za dopolnitev in vprašanja v zvezi z obravnavano vsebino idr. Vse zapisnike se mora takoj po zaključku raz'prave oddati občinskemu sindikalnemu svetu oziroma občinski konferenci SZDL.
•	Vse družbenopolitične organizacije morajo pred pričetkom razprav s svojimi osnovnimi organizacijami (SZDL, ZK, OSS, ZMS obravnavati problematiko organizacijskih priprav in samega vodenja razprave.
•	Enako morajo k organiziranju razprav pristopiti tudi samoupravne interesne skupnosti in društva. TIS Velenje naj izdela oziroma planira v mesecu septembru roditeljske sestanke na osnovnih šolah v Velenju in Šoštanju ter v njihove programe vključi tudi razpravo o planu 1980 in ustavnih spremembah.
•	Do 1. avgusta se mora izdelati okvirni razpored razprav s časovno opredelitvijo. Razprave morajo biti zaključene najkasneje do 15. oktobra 1973.
a)	V vseh OZD morajo takoj izdelati časovni razpored razprav in sicer: 1. samostojna razprava o smernicah urbanističnega programa in srednjeročnega načrta družbenoekonomskega razvoja občine Velenje do leta 1980 ter 2. samostojna organizacija razprav o ustavnih spremembah.
b)	Občinska konferenca SZDL skupaj s predsedniki KO SZDL sprejme časovni razpored razprav po krajevnih skupnostih, ki bodo skupaj za obe temi.
II.
OSNUTEK OPERATIVNEGA NACKTA ZA ORGANIZACIJO IN SPREMLJANJE JAVNE RAZPRAVE O O-SNUTKIH NOVIH BESEDIL ZVEZNE IN REPUBLIŠKE USTAVE NA OBMOČJU OBČINE VELENJE.
•	Politična organizatorja in usmerjevalca javne razprave o osnutkih novih besedil zvezne in republiške ustave sta Ob SS Velenje in OK SZDL Velenje. V razpravah se mora opozoriti predvsem na tiste nove elemente v osnutkih ustavnih besedil, ki jih bo treba v javni razpravi zlasti široko in poglobljeno obravnavati. Z osnutki se mora pravočasno in dovolj široko seznaniti vse delovne
ljudi, da bodo vsi, ki bodo to želeli dobili dodatna pojasnila in odgovore na zastavljena vprašanja. Normalno, da se bo vsebina razprav globalno vzeto za OZD in TOZD razlikovala od vsebine na terenu oziroma krajevnih skupnosti.
•	Javna razprava bo potekala hkrati o osnutkih novih besedil zvezne in republiške ustave, kar bo omogočilo sprotno primerjanje in ugotavljanje vsebinske skladnosti besedil in določb obeh ustav na vseh področjih.
•	Da bo javna razprava uspešno potekala, je treba zagotoviti dovolj potrebnega gradiva v obliki posebnih brošur, priročnikov, občasnih informacij z že izraženimi pripombami, mnenji, stališči in predlogi, katera se bodo izoblikovala na celotnem področju SRS. Morda ne bi bil odveč material izdelan s posebnim poudarkom na posamezne teme kot na primer: komunalni sistem, delegatski sistem, družbeno ekonomski odnosi itd.
•	Za tiste politične delavce, ki bodo vodili razprave in dajali širša uvodna pojasnila se mora organizirati ustrezen pripravljalni posvet oziroma seminar.
•	Program razprav in o-menjene sklepe morajo sprejeti vsi izvršni organi vseh družbenopolitičnih organizacij.
•	Vabila za razpravo morajo biti javno objavljena (lokalni tisk, radio, lepaki itd.), da lahko razpravam prisostvujejo vsi zainteresirani. Na vse razgovore je treba vabiti zvezne in republiške poslance ter člane republiških in zveznih vodstev družbenopolitičnih organizacij.
•	Ob koncu vsakega sestanka ali razgovora je treba izdelati poročilo o poteku razprave, v katerem je treba navesti organizatorja sestanka, število navzočih, število udeležencev v razpravi ter iz katerih socialnih skupin so nosilci pomembnejših predlogov. Vodja sestanka po končani razpravi povzame stališča, ki so se oblikovala v razpravi, z navedbo pomembnejših argumentov ter druga mnenja iz razprave. Poleg večinskih stališč je potrebno v poročilu navesti druga mnenja in predloge, skupno z utemeljitvami njihovih nosilcev in vsaj približno število udeležencev, ki so podprli taka mnenja.
•	V zadnji fazi razprav naj bi v občini sklicali konferenco SZDL ali splošni zbor občine, ki oceni razpravo v občini in sprejme stališča, ki jih kot mnenja celotne samoupravne strukture občine posreduj koordinacijski komisiji pri republiški konferenci SZDL Slovenije.
V CELJU NAJBOLJŠI ATLETI IZ ŠESTIH DRŽAV EVROPE
Na atletskem stadionu v Celju bo v soboto 4. in 5. avgusta letošnja največja prireditev pri nas — polfi-nale za evropski atletski pokal.
Nastopili bodo najboljši
atleti ZR Nemčije, Poljske, Švice, Finske, Španije in Jugoslavije.
Za to kvalitetno atletsko prireditev je veliko zanimanje ne samo pri nas temveč tudi v tujini, saj bo tek-
movanje prenašalo 12 radijskih in televizijskih postaj v različne države Evrope.
Pokrovitelj tekmovanja bo predsednik izvršnega sveta SRS Andrej Marine.
Svoj delež k tekmovanju bo prispeval tudi AK Velenje s sodelovanjem svojega sodniškega zbora.
Tednik Naš čas pa bo podelil poseben pokal atletu, ki bo dosegel najboljši rekordni dosežek stadiona na tem tekmovanju.
Rabijo strelišče
PIONIRJI
REPUBLIŠKI PRVAKI
skupščine občine. Strelci so pripravljeni graditi s prostovoljnim ddom, zato se jim ž3i nerazumljivo zavlačevanje s strani pristojnih na skupščini občine Velenje.
Pionirji strelske družine Rudar-RŠC so k naslovu republiških prvakov v streljanju z zračno puško, dodali še naslov najboljše ekipe v republiškem streljanju z malokalibersko puško.
Na strelišču v Ljubljani se je za naslove republiških prvakov z malokalibrsko puško potegovalo 150 strelcev. Najboljši so tudi bili Velenjčani — pionirji, mladinci in člani.
Največ uspeha so imeli pionirji, ki so ekipno osvojili prvo mesto 735 krogov. Med posamezniki pa Rudi Ramšak deli naslov prvaka 256 krogov, Fuad Balta je bil osmi 241, Jusuf Ahmič z 238 krogi 15. Ekipa Rudarja — RŠC, ki jo sestavljajo o-menjeni mladi strelci bo zastopala Slovenijo na državnem prvenstvu.
Mladinci so dosegli na tem tekmovanju 5. mesto. Pionir Ramšak je v tej konkurenci dosegel 6. mesto, z 217 krogi in s tem dosegel normo za nastop na državnem prvenstvu.
Članska vrsta je dosegla 7. mesto med 20. ekipami. Tudi med člani je bil od Velenjčanov najboljši Ramšak, ki je dosegel najboljši klubski rezultat 457 krogov od 500 možnih. Drugi najboljši v ekipi, pa je bil Hin-ko Bola 44 krogov.
Velenjski strelci so na republiškem prvenstvu znova dokazali svojo kvaliteto s streljanjem z malokalibersko puško, kljub temu da nimajo pogojev za treniranje. Ze več let si občinski strelski odbor prizadeva za izgradnjo strelišča v Velenju. Načrt za strelišče in lokacijo že imajo, zataknilo pa se je pri soglasju
Jusuf Ahmiš, Fuad Balta, Rudi Ramšak in trener Hinko Bola
ŠPORTNA IGRIŠČA V VELENJU
Obveščamo cenjene goste in obiskovalce Velenja, da smo odprli športna igrišča pri letnem bazenu v Velenju. Obiskovalcem igrišč nudimo rekreacijo na odbojkarskem, tenis in badminton igrišču, ter kopanje v letnem bazenu.
Igrišča so odprta vsak dan od 8. ure zjutraj do 20. ure zvečer. Do 1. avgusta 1973 na igriščih ni
vstopnine, zaračunamo le obrabnino za športne rekvizite, ki si jih lahko obiskovalci sposodijo.
Vabimo Velenjčane in ostale obiskovalce, da se čim številneje poslužujejo novih športno rekreacijskih objektov.
KOMUNALNO OBRTNI CENTER TOZD storitve
OPERATIVNI PLAN JAVNE RAZPRAVE V KRAJEVNIH SKUPNOSTIH									
Tek.	Krajevna skupnost	Dan in datum			Cas	Prostori	Odgovoren za organ.	Referent	Referent ustavnih
št.		razprave					in sklic ljudi	druž. plana	sprememb
1.	BELE VODE	nedelja	9.	9. 1973	9	Šola	Valenčak Milan	Valenčak Milan	Melanšek Jože
2.	CIRKOVCE	nedelja	9.	9. 1973	9	Šola	Tratnik Drago	Tratnik Drago	Tratnik Drago
3.	DRUŽMIRJE—								
	GABERKE	sobota	15.	9. 1973	18	Gasilski dom	Videmšek Vlado	Dolejši Štefan	Topolovec Miran
4.	GORENJE	nedelja	16.	9. 1973	9	Zadružni dom	Krevselj Stane	Gorogranc Ivo	Starman Andrej
5.	LOKOVICA	petek	14.	9. 1973	18	Zadružni dom	Primožič Martin	Primožič Martin	
6.	PODKRAJ—								
	KAVČE	nedelja	16.	9. 1973	9		Jelen Vili	Šmit Tatjana	Marinšek Marjan
7.	PAKA	nedelja	9.	9. 1973	9	Šola	Grebenšek Ciril ml.	Vovk Janko	Centrih Edo
8.	PLEŠIVEC	nedelja	23.	9. 1973	10	Šola		Mazej Viktor	Melanšek Jože
9.	PESJE	petek	14.	9. 1973	18	Dom svobode	Fece Ivan	Fece Ivan	Centrih Edo
10.	RAVNE	nedelja	9.	9. 1973	15	Šola	Stropnik Ivan	Hudovernik Rudi	Ravljen Stane
11.	SKORNO—								
	FLORJAN	nedelja	16.	9. 1973	9	Ostrouh	Primožič Martin	Primožič Martin	Napotnik Lojze
12.	ŠALEK	petek	14.	9. 1973	18	Gasilski dom	Ravljen Stane	Klančnik Hermina	Ravljen Stane
13.	ŠKALE	sobota	15.	9. 1973	18	Dom družb. org.	Jelen Vili	Jelen Vili	Amon Albin
14.	ŠENTILJ	petek	14.	9. 1973	18	Prosvetni dom	Veber Jože	Veber Jože	Napotnik Alojz
15.	ŠMARTNO OB								
	PAKI	petek	21.	9. 1973	18	Dom Partizana	Krevselj Stane	Korun Franjo	Marinšek Marjan
16.	TOPOLŠICA	nedelja	23.	9. 1973	15	Prosvetni dom	Naraks Ljuban	Naraks Ljuban	Amon Albin
17.	ZAVODNJE	nedelja	23.	9. 1973	9	Prosvetni dom	Vohar Avgust	Vohar Avgust	Starman Andrej
18.	ŠOŠTANJ	od 9. do	22.	9. 1973	pripra-				
19.	VELENJE	vita IO	krajevnih		konfe-				
		renc 2—3	javni tribuni						
Komisija za volitve in imenovanja pri Skupščini občine Velenje
razpisuje (reelekcija) delovno mesto
RAVNATELJA
glasbene šole Frana Koruna Koželjskega
Kandidat mora poleg splošnih pogojev izpolnjevali še naslednje: višja ali visoka izobrazba ustreznega glasbenega izobraževalngea zavoda in 5 let prakse v glasbeno-vzgojnem delu. Kandidati naj pošljejo pismene vloge z dokazili o izpolnjevanju pogojev 15 dni po objavi razpisa.
Po 13. in 24. členu zakona o sodiščih splošne pristojnosti (Uradni list SRS, št. 20-120/65)
razpisuje
Skupščina občine Velenje v soglasju s Skupščino občine Mozirje
prosto delovno mesto
SODNIKA
občinskega sodišča Šoštanj
Kandidati, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje, naj se priglasijo komisiji za volitve in imenovanja Skupščine občine Velenje v 30 dneh od te objave.
OSNOVNA ŠOLA BRATOV LETONJE Šmartno ob Paki
razpisuje prosto delovno mesto
HIŠNIKA-KURJAČA
Za nedoločen čas.
Pogoji: KV delavec v lesni ali kovinarski stroki. Stanovanje v šoli. Nastop službe 20. avgusta 1973.
Komisija za splošne in kadrovske zadeve pri Industriji plastike »POLYPEX« Šoštanj
objavlja naslednji prosti delovni mesti:
•	VODJA NABAVNEGA ODDELKA
Pogoj: srednja ekonomska šola in 5 let prakse na podobnem delovnem mestu.
•	ADMINISTRATORKA V TAJNIŠTVU
Pogoj: srednja upravno-administrativna šola in vsaj 2 leti prakse. Zaželjeno znanje vsaj enega tujega jezika.
Nastop službe za obe delovni mesti takoj ali po dogovoru.
Poskusno delo dva meseca.
Osebni dohodek se določa po Pravilniku o delitvi osebnega dohodka.
Pismene ponudbe z dokazili o strokovni izobrazbi naj kandidati pošljejo v 15 dneh po objavi na komisijo za vstop in izstop z dela pri Industriji plastike »POLYPEX» Šoštanj, Cesta talcev 3.
ZAHVALA VELENJSKEMU RUDNIKU
Vaščani Lipja, ki spadamo v krajevno skupnost Vinska gora, smo te dni praznovali velik dogodek. Dobili smo nov vodovod, ki je speljan po hribovitem predelu in je dolg skoraj 8 kilometrov, vreden pa 600 tisoč dinarjev. V teh tisočakih je seveda tudi mnogo žuljev od prekopanih metrov po skalnatem terenu. Vendar pa brez žuljev ni šlo. Med mnogimi zastonj napisanimi prošnjami smo zadeli tudi v črno. Naši prošnji je ugodil rudnik lignita Velenje in takoj nakazal 80 tisoč dinarjev. To je bil začetni kapital.
Velenjskemu rudniku se vaščani Lipja iskreno zahvaljujemo za odobreno pomoč. Naša zahvala velja celotnemu kolektivu, centralnemu delavskemu svetu in tudi direktorju, ki je pravilno ocenil našo prošnjo. Srečni in zadovoljni smo, da smo člani kolektiva rudnika, ki se zanima in skrbi za naše delovne pogoje. Sedaj pa smo se še prepričali, da rudarskemu kolektivu tudi ni vseeno, kako živimo doma.
Predsednik režijskega odbora Franc Avbreht
hotel paka
Gostinsko podjetje PAKA Velenje
obvešča in priporoča
Draga mamica in očka! Vse najboljše vama želiva k vajinemu godu.
Nevenka in Marjan
Za vajin praznik vama poklanjava torto, katero sva naročila v hotelu »Paka«.
Hotel »Paka« sprejema naročila za izdelavo raznih tort, po vaši želji in ob raznih prilikah.
Lepa in okusna torta, zadovoljstvo v vaši družini!
SPOMENIK PADLIM GASILCEM
Gasilsko društvo Vele-nje-mesto je na dan vstaje odkrilo spomenik gasilcem, ki so padli ali pa bili ustreljeni v drugi svetovni vojni. Spomenik so postavili na ploščadi pred novim gasilskim domom. Na njem so vklesana imena šestih gasilcev. V mariborskem zaporu sta bila ustreljena Simon in Stanko Blatnik, kot borci so padli Andrej No-vinšek, Milan Meža in Rudolf Ostrovršnik, kot aktivist pa Matevž Tajnšek.
SPOMINI ŠPORTNIKA JAKOBA GR0ŠLA
Pihalo je, zato sva se, (la se ne bi prehladila, takoj vrnila v dolino. Novo leto sva »ujela« blizu Plešivca. Domov sem se vrnil utrujen, saj sem pretekel okrog 30 km, vendar trezne glave in zadovoljen z napornim treningom. Za trening v novoletni noči sem se odločil, ker resnično nimam vzroka za praznovanje: ne v atletiki, kot ne sicer v življenju nisem napravil ničesar tako uspešno, cla se ne bi dalo še bolje izvesti.
O krosih sem doslej molčal, ker mi ne ležijo. Ena izmed redkih izjem je kros na republiških igrah SDK lani v Velenju. Tekmovanje je bilo prvič in nisem poznal moči tekmecev. Po pravilih zveznih iger, ki jih je sprejela tudi Slovenija, bi naj bila proga dolga 800 metrov; v Velenju smo jo podaljšali na dva običajna mala kroga pri krosih ob rokometnem igrišču okrog stadiona, vendar mi tudi ta dolžina še ni zagotavljala zmago. Pred ogrevanjem sem progo še očistil, napoti so mi bile veje in nekaj hodeče žice. Sodelavci in znaci iz kluba so kar zahtevali, da zmagam. »Najresnej-ša« grožnja: ustrelim te, če ne zmagaš! Na mojo srečo si nihče izmed tekmovalcev ni prej ogledal proge, zato sem tem lažje povedel. Po prvem krogu sem imel že precejšnjo prednost; da bi me kdo ne presenetil, sem se v drugem večkrat ozrl nazaj, v naglici sem bele lističe na palicah ob progi zamenjal z majicami — to se mi je mudilo. Ko sem spoznal, da
»majice« niso nevarne, sem zunaj stadiona popustil, da sem lažje prikazal premoč v zadnjih metrih, misliti sem moral tudi na gledalce na cilju. Tekmovanje je ekipno — šteje ekipa dveh tekmovalcev, sotek-movalec pa je delil 2.-3. mesto, zato sem se toliko bolj veselil zmage, ker me je čakalo potovanje na zvezne igre v Oteševo ob Prespanskem jezeru.
Na zvezne igre sem odhajal izmed štirih tekmovalcev iz Šoštanja v okviru podružnice Celje po mišljenju drugih kot edin kandidat za medaljo — vrnil sem se pa edini praznih rok.
Pozanimal sem se, kje bo tekla proga. Dosti sveta v bližnji okolici ni ravno na razpolago. Je peščena obala jezera, kjer bi se globoko pogrezali; so poti v turističnem naselju, tam bi tekli med grmovjem in delali ostre zavoje. Zunaj je strm gozd. Vse take možnosti res pridejo v poštev pri krosih, vendar sem upal, da zelo težavne proge le ne bodo izbrali. Po tajnih virih sem izvedel, da bomo tekli zunaj na cesti. Takoj sem si šel ogledat progo, bila bi dolga kakih 1.500 metrov. Sijajno: Kasneje sem šel še sam vprašat. Dobil sem sličen odgovor. Proučil sem vse možne bližnjice, pri prečkanju ovinkov na cesti namreč. Cesta je bila pretežno asfaltirana, deloma tlakovana. Nič boljšega si nisem mogel želeti. Vreme je bilo sicer lepo, na sam tekmovalni dan pa je deževalo. Nisem vedel, ka
ko bi se ogreval, ker so čakali, da preneha dežvati. Tekmovalo je sedem ekip, Le Kosovo ni bilo zastopano. Tekli nismo na toliko pričakovani progi in razdalji, ampak samo na delu te proge — 400 metrov v eno smer in nato z obratom nazaj. V zadnjih metrih sem upal, da se bom prebil na drugo mesto, vendar sta me še dva prehitela. Sotekmovalec je bil sedmi, nestrpno sva čakala izide in računala možne kombinacije. Teoretično bi hila lahko tudi prva, v najslabšem primeru pa peta. Zasedla sva četrto mesto — za tolažbo mi je bilo sladko makedonsko grozdje.
Pretečene kilometre sem štel v prvem letu tekanja, sedaj jih ne seštevam več. Približen izračun sem napravil letos februarja — ob preselitvi ekspoziture SDK iz Šoštanja v Velenje. Ce predpostavim, da sem vsaj vsak drug dan tekel v Šoštanj in domov, dobim v dveh letih številko 7.200 km. Da se ne bi komu zdelo to visoka številka — nedavno sem slišal Rudija Maleta, 38-letnega člana Kladivarja, tekmovalca v teku in hoji, da ima v nogah 110.000 (stodesettisoč) kilometrov treninga. No, ko smo že pri velikh razdaljah, največ sem v enem dnevu pretekel lani ob pikniku atletskega kluba na Slemenu. Drugi so se peljali zjutraj z avtobusom, sam sem tja popoldne tekel. V niži ni je bilo nad 30° vročine. Po kratkem postanku na Slemenu sem nadaljeval, ne brez vzroka, do koče na Nravskih ledi-
nah in nazaj v Šentvid. Po vsej tej dolgi poti, pretečeni v verjetno neponovljivih okoliščinah, nisem občutil nikakršne utrujenosti. Znanec je pripomnil: menda se dobro počutiš, ko si klinično mrtev.
Znani so rezultati letošnjega partizanskega marša v Ljubljani. Naj še nekoliko obudim spomine na ta tek. S prestopom Baleka v naš klub smo dobili okrepitev, da le kaj. Za prvo ekipo torej ni bilo dvomov: Koselj, Vedenik, Balek. Ce ta ekipa ne bi bila letos zmagala, potem Velenje ne bi nikoli! Drugo četico smo na osnovi u-vrstitve na izbirnem tekmovanju v Topolšico in nazaj sestavljali Urbancl, Cajič in jaz. Tudi ing. Dobrovnik, Breznik in Salamon so želeli teči. Star-tali smo tako s tremi ekipami.
Pri ocenjevanju članov posameznih ekip iz startne liste sem napovedoval končni vrstni red: Velenje I, Kladivar, Olimpija, Velenje II. Cajič me je opozoril na ekipo z nenevarnim imenom tovarna vagonov Kraljevo, češ da tam tečejp sami maratonci. Torej še eno mesto manj za nas. Po startu sta se takoj odlepili ekipi Velenje I in Kraljevo. Sam bi najraje stekel za njimi, vendar je Cajič svaril pred prenagljenostjo in opozarjal na naš bojni načrt: ekipe, ki bi jih s tempom uničila naša prva e-kipa, bomo poskušali premagati tudi mi. Dolgo smo tekli skupaj z Olimpijo. Uporabiti smo morali precej hitrih vložkov, da smo se jih znebili. Pred vzponi smo se zelo približali Kraljevu, ki je zaostajalo za našimi. Upali smo, da jih bo Golovec uničil in bomo še mesto višje. V dveh nastopih doslej sem se razvadil, lahko
sem se sprehajal in še pomagal prvo leto 2ekšu, drugo Plevelju; tokrat pa sem bil sam s seboj polno zaposlen. Pri teku navzdol mi je res šlo, toda navkreber nisem bil kot prej. Tako imenovane »vagone« smo ob koncu vzponov le prehiteli, bili smo na drugem mestu! Navzdol nam ni in ni šlo. Vagoni so nam ušli. V ravnini nas je ujela ekipa Kladivarja. Prvič smo zdrsnili na četrto mesto, dotlej so se nam še nasmihale lepe spominske plakete. Stvar je postala resna. Ča-
steča imena. Tu je glava skoraj važnejša od nog.
Dragi bralci, opisal sem nekaj doživetij s tekmovanj. Mogoče je kdo bral samo to, kar je bilo napisano. Želel sem še veliko več. Med vrsticami namreč piše, da je atletika življenje v malem: rojstvo, rast, uspehi, razočaranja, izkušnje. Pri branju starih športnih časopisov naletimo na slavna imena, ki danes nič ne pomenijo, tudi njihovi dosežki tonejo v pozabo. Ali ni to podobno menjavi človeških generacij? Ne vem,
RADOST MLADOSTI
jič je vzel s seboj elastični povoj, da bi vlekli najbolj izčr-panega. Z Urbanclom sva izgledala le bolj spočita, okrog pasu sva si zavezala povoj in Cajiča poskušala vleči. Vseskozi sem mislil, da na 25 km ne morejo biti trije enaki. Naš letošnji tek to zanika. Z Urbanclom nisva uspela niti za trenutek nategniti povoj in tako res pomagati Cajiču, zato smo se razvezali in tekli vsak zase. To pa smo zmogli. Občutil sem pomanjkanje treninga — pot do Velenja je polovico krajša kot v Šoštanj, komaj se ogrejem in že je konec. Osvojili smo četrto mesto, Cajičeva bojazen pred Kraljevom se je uresničila, premagali pa smo Olimpijo. Pri svoji napovedi sem se zmotil samo pri tretje-uvrščeni ekipi. Lanska in letošnja uvrstitev velenjske druge ekipe v Ljubljani potrjujeta, da za uspešen nastop na tem tekmovanju niso potrebna ble-
ali sem uspel kakega atletiki doslej nenaklonjenega bralca prepričati, da to ni nek frfr, ampak resna zadeva.
Mladi, atletika je vaša! Združili boste prijetno s koristnim. Razvili boste telesne sposobnosti, spoznali, da je tu le malo podarjenega, za večje dosežke je potrebno veliko truda. Morda bo atletika postala tudi razlog več, da bi lepo živeli svojo mladost.
Menim, da sem dolžan povedati ime sošolca, zmagovalca na krosu pred štirinajstimi leti. Ing. Miro Šrot iz Pesja je. S svojo zmago si ml odprl dotlej nepoznan svet. I.ep je. Hvala ti!
Nekateri se boste najbrž našli v mojem pisanju, čeprav vas poimensko ne imenujem — prav zaradi vas sem pisal.
Mogoče bo kdo našel med branjem kakšno misel zase — tudi vam sem namenil ta sestavek.	KONEC
av	Uredništvo in uprava Velenje, Titov trg 2, poštni predal 89, telefon (063) 85-087 • Redakcija: Ljuban Naraks (glavni in odgovorni urednik), Stane Vovk, Hilda Vrhovšek ln
IV«	Rudi Zevart • Časnik izdaja organizacija SZDL občine Velenje • Kot štirinajstdnevnik »Šaleški rudar« je izhajal do 1. januarja 1973 • List Izide vsak petek • Cena Je 1 dinar
• Letna naročnina je 40 dinarjev • Za Inozemstvo 65 dinarjev • TekočI račun št. 50740-533-678-55263 pri SDK Velenje • Rokopisov in fotografij ne vračamo • Tisk in kllšejl nasCaa	AERO, konična is grafična Industrija Celje • LUt J« eprotčen temeljnega prometnega davka na podlagi mnenja republiškega tekretarlata za prosTeto ln kulturo (št. UI-2/7J)
/
fc
- M 1 , ■ ■■
Mm
BOŽA PILIH: »Ker so ugotovili da dobro kuham, sem prevzela vlogo kuharice. Kljub temu, da imamo na jedilniku tudi gobe, se doslej še nihče ni zastrupil.«
TONE DE COSTA: »Letos smo se prvič odločili za množično taborjenje. Vsakdo, ki želi, se lahko seznani z življenjem skavtov in preživi dopust v tem lepem predelu Gorenjske.«
PETRA RADSEK: Na taborjenju je prijetno ...«
Med taborniki je tudi Ce-ljanka IGA ROJŠEK
8 IV2
PRI TABORNIKIH V RIBNEM
Gorenjska se je svetila v soncu, ko smo drveli mimo nje po cesti ki je bila polna avtomobilov tujih obiskovalcev. Res je lepa ta naša pokrajina, toda kaj ko se ni bilo časa ustaviti in si pogledati vseh teh lepot. Krenili smo naprej proti Bledu. V Radovljici pa smo zavili na levo, mimo tesno strnjenih hiš, dokler jih nismo pustili za sabo in se pripeljali v prijetno senco košatih smrekovih gozdov. Pot se je vijugala med temi mogočnimi drevesi in postajala vse ožja. In nazadnje smo pred sabo zagledali cilj. Slovensko zastavo, ki se je vila med smrekovimi vrhovi, okoli nje pa v krogu postavljene šotore; prispeli smo v tabor naših tabornikov — odreda »Pusti grad«.
Sprejeli so nas s taborniškim pozdravom, vendar pa se niso dali motiti pri svojem delu: eni so lenarili, drugi so šivali in pletli, tretji pa so čas preganjali z igranjem šaha in drugimi igrami. Mi pa smo z njihovim starešino in ekonomom sedli pod šotorsko krilo in se zapletli v pogovor.
Starešina v taboru je Tone De Costa, pozneje pa se nam je pridružil tudi njegov brat Dušan De Costa, ki je taborovodja. Povedala sta nam, da je v taboru trenutno petinpetdeset ljudi in da v tej smeni taborijo starejši taborniki. To so predvsem dijaki iz RŠC in gimnazije, za tri dni pa so prispeli tudi študentje. Njihov dnevni urnik je sestavljen približno takole: ob sedmih zjutraj vstajanje, nato pol ure jutranje telovadbe, za tem pa umivanje v Savi. Zbor je ob osmi uri, nato zajtrk in urejanje tabora. Sledi gozdna šola, po tej pa se lahko ukvarjajo s športom oziroma normalnim taborniškim življenjem do desete ure. Ob desetih gredo na kopanje, ob enih pa imajo zopet zbor in kosilo, nato pa počitek do tretje ure. Po počitku sledi spet šport in igre v naravi, zvečer pa se zberejo ob tabornem ognju, kjer pojo pesmi in se zabavajo s programom. V posebnem, precej velikem šotoru imajo tudi disco klub, kjer se tisti, ki se naveličajo sedenja ob taborniškem ognju, lahko razvedrijo s plesom. Vsak večer, kar je pri tabornikih normalno, pa je straženje tabora, da se slučajno ne bi sovražnik spomnil in jih napadel. V bližini njihovega logora sta namreč še dva tabora, kjer so taborniki iz drugih krajev in lahko bi jim zadišala zastava, vsekakor pa tudi želja, da bi »sovražnika« osramotili zaradi morebitne nečuječno-sti in nepazljivosti. To se jim zaenkrat še ni posrečilo.
Tabor lahko sprejme okoli sto ljudi. Kuhajo si sami, saj imajo zelo dobro kuharico. K zajtrku, kosilu in večerji jih namreč kliče študentka Boža Pilih. kate-tero so vsi brez izjeme pohvalili kot izvrstno kuharico. In ko smo jo vprašali, kje se je naučila kuharske umetnosti, je sledil preprost in skromen odgovor: pri mami. Boža je svoje počitnice že enajstkrat preživela na taborenju z odredom Pusti grad pa skupaj tabori že sedmič. Sedmo leto njihov odred tudi obstaja. Veliko je v taboru takih, ki so že stari in prekaljeni taborniki. Okoli petnajst pa jih je, ki skrbijo za ureditev tabora pred prihodom prve
izmene in potem, da v taboru teče vse tako kot je treba. Tone in Dušan sta poudarila, da bi brez teh tabornikov bilo težko. Saj leti učijo novince tudi njihovih navad, reda in veščin, ki jih tabornik mora znati.
Ko se bo starejša skupina poslovila, pridejo na vrsto otroci. Ti bodo taborili v dveh izmenah, prišli pa bodo iz šoštanjskih šol, velenjskih, iz Topolšice, Šmartnega ob Paki, in Pes-jega. Te mlade tabornike je treba naučiti taborniškega življenja, veščin in samostojnosti. »Tako se bodo
DUŠAN DE COSTA: »Poleg tega, da sem taborovodja, skrbim še za naš nacionalni park, v katerem je polno jurčkov.«
lahko tudi sami znašli, kadar bodo kje v kakšni, njim neznani naravi«, pravi Tone De Costa.
V taboru imajo tudi star šivalni stroj, ki so ga kupili za 250 dinarjev. Tako si vse sami zašijejo, sami pa so si popravili tudi šotore. Eden izmed poglavitnih problemov, ki jih tare, je vsekakor finančni, saj so dobili dotacije samo 5000, akontacije pa 2500 dinarjev. Vendar pa, ker vidijo, da se je odred Pusti grad resno lotil dela, jim veliko pomagajo tudi delovne organizacije, svoj prispevek pa je dala tudi občina. Veliko jim je pomagala tudi banka, ki jim je pred leti dala posojilo 60.000 dinarjev, da so si lahko nabavili opremo. Sedaj so še dolžni le 10.000, saj so jim letos brisali 20.000 dinarjev. Pomaga jim tudi vojska, ki jim posodi »voki-tokije« in ZB, ki jim da filme.
Drugi problem pa jih je spremljal do letošnjega leta. To je bila nekakšna podaljšana šola za otroke. Na taborenje so jih spremljale učiteljice in tako ni bilo tiste zaželene sprostitve otrok, kot so si jo stari taborniki želeli. Otroci so celo izjavili, da na taborenje ne bodo več hodili, če bodo z njimi učiteljice. To je tudi razumljivo, saj se otroci z nekom, ki jih čisto po šolsko nadzoruje, ne morejo sprostiti in jih taborniki niso mogli naučiti tistega, kar
bi bili radi. Ta problem se bo letos verjetno uredil in zadovoljni bodo starejši taborniki, še bolj pa otroci.
Ce se vrnemo nazaj na to starejšo ekipo, ki trenutno tabori, moramo povedati, da tudi snemajo film o življenju tabornikov. Film snemajo predvsem v propagandne namene, da bi si pridobili čimveč mladih pristašev, režira pa ga študent režijske akademije, Andrej Mlakar. Sami so si uredili tudi igrišče za odbojko, rokomet in nogomet, kjer prirejajo prave turnirje. K tem športnim panogam so priključili tudi streljanje. Organizirane imajo tudi vodniške tečaje, kjer pripravljajo starejše tabornike za vodstvo mlajših e-kip. Program za taboritev
pa si pripravijo kakšne tri mesece prej. Seveda pridejo včasih tudi majhne spremembe, toda te so že predvidene, tako da ji ne morejo ogroziti njihovega prvotnega urnika.
Še marsikaj smo se pogovorili s Tonetom in Dušanom pa tudi z ostalimi o njihovem taboru. Kdo bi napisal vse besede, ki so bile izgovorjene? Dovolj je, če povemo, da so bile polne navdušenja nad taborjenjem v naravi, kjer se človek sprosti in se vrača nazaj k prvotni obliki življenja. Istočasno, da je to koristno, je tudi poučno. Saj se vsak nauči veščin, ki jih na prostem potrebuje in ko bodo otroci odrasli, jim narava ne bo nikoli tujec.

Najbolj popularen v taboru pa je seveda Žan
Cene v poslovalnicah
Tudi ta teden smo mao povprašali po naših trgovskih poslovalnicah v Velenju in Šoštanju. Dobili smo naslednjo razpredelnico, ki pa se bo v naslednjih dneh že spremenila, saj se cene zelenjave in sadja spreminjajo iz dneva v dan. Moramo tudi povedati, da so cene v poslovalnici ERA — samopostrežna na tržnici nekoliko višje, ker je zraven vračunana še embalaža.
	Poslovalnica ERA	Poslovalnica Merx	Poslovalnica ERA
	Cankarjeva ul.	Šoštanj	Kidričeva ul.
Paradižnik	4,70	4,50	4,35
Kumarice	4,30	3,00	3.00
Paprika	10,00	8.80	10,55
Krompir	3.30	3,40	3,55
Čebula	4.70	4,80	5,00
Solata	6,00	—	6,00
Špinača	—	—	_
Korenček	5,80	—	6,40
Breskve	8,00	8,50	7.25
Hruške	8,00	—	7,85
Jabolke	6,00	7,40	8,85
Marelice	10,00	—	—
Banane	—	6,70	7,05

OBVESTILO BRALCEM
Tudi v naše uredništvo čedalje bolj prodira čas dopustov. Prišlo je »sušno obdobje«. Bolj časnikarji tekamo okoli, tem manj sočnih novic prinesemo v redakcijo. To je za nas najtežji čas.
Končno pa smo tudi dopustniiško razpoloženi in že nekoliko utrujeni. Zato željno pričakujemo oddih. Razmišljali smo, kako bi časnik izdajali tudi v tem času. Toda tako maloštevilna ekipa treh novinarjev, če kdo manjka, ne more nemoteno izdajati tednika. Smo trije novinarji in vsakega težko pogrešamo. Poleg tega pa zna doslej le urednik časnik tehniško oblikovati in u-rediti.
Odločili smo se, da bomo za deset dni zaprli redakcijo in vsi odšli na kolektivni dopust. Vemo, da to ni najbolje. Vendar ne gre drugače. Našo odločitev so uvideli tudi člani izvršnega odbora občinske konference SZDL in jo podprli. Prepričani smo, da nas boste razumeli tudi vi, dragi bralci in ne boste zamerili, ker nekaj časa vaš tednik NAŠ CAS ne bo prestopil praga vaših domov.
Uredništvo
Ljubezenski trikotnik

PREKLIC
•	Izjavljam, da nisem plačnica vseh morebitnih in že storjenih dolgov za možem Jo-žetom Sušcem. Zena Cilka Sušeč, Skale 117, Velenje.
PRODAM
•	PR1MO 150, dobro ohranjeno z rezervnimi deli, prodam. Stane Sevčnikar, Podkraj 11, Velenje.