Zlata maša                 
poglej jo, Ijubeznivi eitateljček, to podobo, kako je lepa!   Kdo neki je raož  sivih las  in velih lic? — Pa saj poznaš,  kaj ne,   to častitljivo ilice?   Kako bi ga ne,  saj je naš sveti O6e, papež Leon (Lev) XHI., po-glavar katoliške cerkve,  katere udje smo!    Koliko lepega si vže slišal o papeži od gospoda kateheta, koliko koristnega si se vže učil v katekizmu o katoliškej cerkvi!
Eavno zadnji dan lanskega leta (1887) pa je slavil naš ljubljeni poglavar katoliške cerkve, namestnik Kristusov, posebno slavnost, kakeršna je le malokomu dana na tej zemlji. Praznoval je slavnost, katere se je veselil, veseli se in se bode veselil ves katoliški svet; praznoval je slavnost, katere se je udeleževalo in ( se je udeležuje na milijone in milijone krščanov, na starem in novem svetu, osobno in v duhu. — Kaka je neki ta slavnost, mladi čitatelj? — Imenitna je, nekaj posebnega je. Kot dober kristjan jo vže veš, kaj ne? Saj si tako pridno molil v cerkvi in prosil Jezuška v jaslicah,  da varuje našega Očeta,  da ga olirani in
potrdi v vsera dobrera, da bode še nadalje in še dolgo tako modro vodil verae ovčice, kakor je je vodil do sedaj.
Na Silvestrov dan tisoč osemsto in sedeminosemdesetega leta je preteklo ravno petdeset let, kar je daroval naš sedanji papež Leon XIII. svojo prvo sveto rnašo. Ako pa jc duhovnik opravljal vže 50 let nekrvavo daritev nove zaveze, pravimo, da ima zlato mašo. In zlato mašo je imel omenjeni dan tudi naš sveti Oče.                            '   •                                         ¦ •      .
Ako dožive roditelji 50 let svojega zakona. kako sočutje! Ako ueitelj goduje petdesetletnico svojega iičiteljevanja; kako zanimanje! Ako slavi župnik svojo zlato mašo, kako veselje! — Na Silvestrov dau pa je praznoval Oče vseh vernikov, poglavar katoliške cerkve, petdesetletnico svojega zakona s katoliško cerkvijo, pet-desetletnico svojega iičiteljevanja v vinogradu Gospodovem — svojo zlato mašo. Kako soeutje. kako zanimanje, kako veselje rnora polniti v takih trenotkili naša nilada srca!    S pesnikom vzkliknimo:
Zlate poroke — Očetov dan, Praznik najčiščega zemlje zakona. Vsem naj zaori nam vsklik glasan: j                Živio Oče! —- Bog živi Leona!         (ivan Krek.)
Pravo ime našega papeža se glasi: Joahim Peči (Pecci). Luč sveta je zagledal 1810. 1. v mesteci Karpineto ob jugu večnega Eima. Z osmimi leti so gre šolat v Viterbo in po smrti svoje matere v Bira, koder dovrši svoje nauke. Leto po očetovej smrti, 1837.1., prejrae zakrament sv. mašnega posvečevanja. Se tisto leto ga imenuje papež za svojega poslanca, osem let pozneje pa za škofa v Peružiji. Po tridesetletnem vladikovanji ga izvoli rajni papež za ključarja rimske cerkve in 1878. 1. mu je sledil na papeškej stolici.
Tak6 je dosegel Joahira Peči najvišjo čast in mesto na zemlji —¦ krono pa-peško (v 3. dan marca meseca) kot Leon, trinajsti tega imena. Mnogo je storil za svojih mladih let, mnogo kot poslanec, kot škof. kot ključar papežev. Se kot deček je ranogo molil v domačej kapelici in kazal svoje radodarno srce. Kot u^enec in dijak se je odlikoval v učenji, da so pisali njegovo irae v zlato knjigo. Koliko zavozlanih vprašanj je rešil kot poslanec, koliko dobrega je storil kot škof, koliko spretnost je pokazal kot ključar papežev! A najlepše odseva njegova delavnost, njegova modrost in svetost na veličastnem prestolu papeškem! Kmalu bode razgrnila po-vestnica deset let pred naše oči T kar je začel voditi častitljivi starf-ek eredo Go-spodovo. In kako jo vodi! Vidi se mu, da ga prešinja modrost. kakeršna prija le krmarju Kristusove ladije; vidi se mu, da ga podpira milost božja. Kot učenjak pošilja mej svet svoje okrožnice*), v katerih temeljito izpodbija kiive nauke in krepko dviga kršeanska načela, neustrašeno kaže na pogubonosne nazore brezverstva in krasuo slika plodonosno bogoljubno življenje. Kot državnik kliče mir in spravo narodom in vladarjera. poteza se za svoje ovčice in umno razmotava zapletena vprašanja, da se mu klanjajo celo sovražniki in neverniki. Kot Oče skrbi po ro-diteljski za svoje otroke, da se utrjuje kraljestvo božje, ustanavljaje nove ftkofije, in širi vera Kristusova,  oživljaje nove  misijone.    Prijatelj je  molitvi,  oznanivši
*) Okrožnice (eneyclicae) so pisma, v katerih naznanja papež škofom svoje žeJje in ukaze.        / *                     *
—~«  11  >¦—
trikrat sveto leto, dvignivši pobožnost rbžnega venca; prijatelj je lepim uiuet-nostira, prijatelj easnikarstvu, prijatelj radodarnosti in skromnosti. — Tak iii tolik je duh Leonov!
In kaj je papež Leon XIII. nain Slovauom? — Tisoč let se je vže izlilo v morje preteklosti, kar srao bili Slovani toliko obdarovani od papeške stolice, kolikor pod modrim žezlom Leona XIII. Še deset let ni, kar so položili tiaro*) na glavo Joahimu Peči-ju, vender nam je naklonil vže toliko očetovske ljubezni, toliko posebnih milostij. — Leta 1880. nara je poklonil znamenito okrožnico o sv. Oirilu in Metodiji, slovanskih apostolih. v katerej razodeva na diven način svoje , sočutje, ljubezen in skrb do slovanskih narodov in zapoveduje, da se praznik sv. Cirila in Metodija praznuje po vsem katoliškem svetu. — Eavno tako je za-povedal češčenje sv. Jozafata, poljskega škofa in mučenca, po vsem vernem svetu. — V Eimu je dal sezidati in okusno okrasiti ua svoje troške v cerkvi sv. Klementa dragoceno kapelico na čast in spomin sv. Cirila in Metodija. — Zedinjenim Eusom v Galiciji je preskrbel previdne voditelje in ustanovil škofijo v Krakovu. — V Bosni in Hercegovini je ustanovil tri nove škofije z nadškofijo v Sarajevem. — Bolgarom je naklonil dve novi škofiji in nadškofijo v Carjera gradu. — Katoličanom v Črnej gori je ustanovil škofijo barsko in jim dovolil slovansko bogomolje, t. j. da smejo službo božjo opravljati v starem slovenskem jeziku, kakor jo opravlja do sedemdeset milijonov drugih Slovanov — nezedinjenih z rimsko - katoliško cerkvijo.
Poglej, mladi čitatelj, tako ljubi naš ljubljeni Leon XIII. slovanske narode, tako odlikuje nas Slovane! — Zato pa so se mu Slovani tudi hvaležne skazali, ko so romali 1883. 1. v Eim. poklonit in zahvalit se mu za tolik velikodušen dar, kolik je okrožnica ,.veliko opravilo" o sv. Oirilu in Metodiji. Zato so poslali pre-teklo leto radi lepe darove papežu na sponiin petdesetletnice njegovega mašništva, zato bodo romali zopet letos v ,,ve6no raesto," pokazat ljubezen in udanost do svojega dušnega Očeta.
Kronanci in maziljenei. duhovniki in neduhovniki. gospod in kraet, bogatec in ubožec, romajo pred vrhovnega cerkvenega poglavarja; cesarstva in kraljestva, škofije ia župnije, mesta in vasi pošiljajo svoje darove namestniku božjemu na zemlji. — In ti, mali eitatelj? . . . Kaj ne. v Emi ne pojdeš, ker je predaleč. Kaj ne, darov tja ne pošlješ, ker jih nimaš.   Kaj torej?
V duhu se veseli, veseli se tega due. ko je praznoval sveti Oče svojo zlato mašo!   Iz dna srca mu zaželi, da živi in deluje in vlada še mnogo let!   Goreče prosi nebeškega Očeta, da mu ohrani zdravje in  veselje!   Moli zanj, da nam še ^dolgo sveti ta luč z nebž.                                                                                 B.