. Glasilo Zveze društev Izid glasila Ledvica je finančno podprla Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij Slovenije FINO FINANCIRANJE INVALIDSKIH IN 'HUMANITARNIH ORGANIZACIJ Pomladansko čiščenje Kazalo »Toliko smo bolni, kolikor smo skrivnostni. In toliko zdravi, kolikor smo sposobni neovirano dajati In hvaležno sprejemati« (John PoLuell). Le kdo se ne veseli pomladi, prvih lastovk, toplih sončnih žarkov, zelenih poljan in veselega ptičjega petja. V začetku jamarja, na svečnico, prižgemo sveče, da preženemo temo in zimske dolge noči. Star poganski praznik je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, praznik Jezusovega darovanja templju. Svečnico obhajamo v času, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša daljši dan, več sonca, svetlobe in toplote. Potem zaropotajo kurenti, ki z donečimi zvoki svojih velikih zvoncev preganjajo starko zimo in kličejo mladenko pomlad. Na Gregorjevo ptički zažvrgolijo svoje ženitvene napeve, po rekah spuščamo lampijončke in z njimi svoje skrite želje. Pomlad je čas, ko v naravi opazujemo prebujanje novega življenja: rastline brstijo in cvetijo, poganjajo nove liste, v zraku je polno dišav opojnega cvetja, ptičje petje pomirja in poživlja počutje. Vendar, če hočemo v polnosti sprejeti novo, se moramo najprej znebiti starega, preživetega, nekoristnega, odvečnega. Zato je pomlad tudi čas čiščenja, tako notranjosti, našega telesa, kot zunanjosti, našega okolja. V naših telesih se spomladi zaradi toplote v okolju začne topiti sluz, ki se je prek zime nabiral. Zato smo bolj dovzetni za razvoj različnih bolezni in okužb. Težka, bolj mastna hrana, ki nam je ustrezala v zimskem času, sedaj ni več primerna in jo moramo nadomestiti z več zelenjave in sadja. Ni naključje, da je od pepelnice do velike noči tudi štiridesetdnevni post, ko naj se naše telo očisti, tako fizično kot psihično. Koliko pa smo zavedni svojega okolja oziroma lastnih misli, s katerimi ustvarjamo atmosfero okoli nas? V Svetem pismu je zapisano, da smo pastirji in čreda so naše misli. Misli so kot sredstvo, s katerim človek potuje (upam, da ne v zadeve tuje). Misli nas vodijo v izzive, novosti in presenečenja. Če nas hromijo bremena preteklosti in podlegamo negativnim čustvenim odzivom, psihično zaostajamo in fizično nazadujemo. Misli so cesta. Po njej se pripelje dezinformacija. Če jo sprejmemo kot točen podatek, na osnovi katerega delujemo, kakšno je to delovanje, če temelji na dezinformaciji? Temu smo bili vsi priča ob razpadu vladeinsnovanju nove koalicije. Morda se res trudimo biti pozitivni, a kako naj delujemo pozitivno, če upravljamo z napačnimi podatki? Če nismo v stanju hvaležnosti, kije bistvo zavedanja, kako smo lahko dobronamerni? Tako kot atmosfera varuje naš planet, tako našo duševnost varuje avra, ki odbije vsakršno dezinformacijo - je kot carinik na meji, ki preverja potne liste in samo informacije človeških vrednot lahko vstopijo. Le tako nismo nikdar v pomoti in zato tudi ne v zmoti, pa nimamo kaosa in ne pekla. Na pomlad se narava prebuja in družba ozavešča. Vsak trenutek je nov začetek, tu, v naših glavah. S svojo glavo razmišljam samo jaz, zato imam moč in oblast v svojem svetu. Bolj ko mislimo na to, česar nočemo, bolj to ustvarjamo. Vesolje nas vedno v vsem podpira. Kar se odločimo misliti, verjeti in govoriti zdaj, bo ustvarilo naslednjitrenutek. Naša podzavest sprejme vse, za kar se odločimo, da bomo verjeli. »To, kar mislimo o sebi In življenju, postane naša resnica« (Louise Ha/). Jadranka Tavčar Oblak, vaša urednica » AKTUALNO V primežu epidemije 3 Priznanje Larisi Hajdinjak za človečnost 4 » 20 LET Z EUR0TRAN5PLANT0M 20 let članstva Slovenije v Eurotransplantu 6 50 let prve presaditve ledvice v Sloveniji 7 Etične zadrege pri transplantaciji organov io Izzivi transplantacije organov v ai.stoletju 13 » SVETOVNI DAN LEDVIC Zdravje ledvic za vse in povsod 15 » ZGODBA Z NASLOVNICE Marijinih častitljivih 40 let 17 » STROKOVNO Asistirana peritonealna dializa 20 Inovacije v nefrologiji 22 Tudi ledvični bolniki imamo razlog za optimizem 27 » NAŠA SREČANJA 41. skupščina Zveze društev ledvičnih bolnikov 32 » PREHRANA Priboljški za vedrino duha 34 » BOLNIK BOLNIKU Nabava pralnih zaščitnih mask 35 Na snegu 37 Mali bolniki so bili navdušeni 38 » OPTIMIZEM In zatresel se je svet 39 Jožetovih 30 let 40 » DRUŠTVA □LB Ljubljana: Letna skupščina 41 □LB Lilija: Letna skupščina 42 □LB Nefron: Vesel zaključek leta 42 Božični čas 43 □LB severno-primorska regija: 43 Izlet v Gorski kotar 43 Novoletno srečanje 44 □an zdravja 44 Bolnik bolniku 45 Družabna delavnica 45 □LB Celje: Izlet v Lendavo 45 » DIAGNOZA SMEH Zasoljeno, ki je dovoljeno 47 »Foto: Matjaž Vidmar »Glasilo Ledvica: Izdaja Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije, Trg Osvobodilne fronte 10 (Vilharjev podhod, KOS), 1000 Ljubljana »Naslov uredništva: Trg Osvobodilne fronte 10 (Vilharjev podhod, KOS), 1000 Ljubljana»Odgovorna urednica: Jadranka Tavčar Oblak,»Računalniška priprava, oblikovanje in tisk Tiskarna in knjigoveznica Radovljica»Naklada: 2250 izvodov V primežu epidemije »tekst: Milan Osterc , predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije Drage članice in člani ter vsi bralci naše revije. Vse vas lepo pozdravljam in vam želim prijetne trenutke pri prebiranju naše revije Ledvica. Naše glasilo izhaja že desetletja in se je v njem zapisalo veliko lepih dogodkov, veliko strokovnih člankov, opisov prijetnih uric v lokalnih društvih in pa seveda z vašo pomočjo smo obdelali tudi veliko resnih tematik, tudi z dobrovoljnim sodelovanjem in prispevki zunanjih sodelavcev. Tokratna tema, ki bi jo želel deliti z vami, je epidemija v Sloveniji, ki je prišla kot strela z jasnega neba in se v hipu zažrla v vse pore našega življenja. Spremljam dnevne novice, spominjam se novic, ko se je pojavil koronavirus COVID-19 v Wuhanu na Kitajskem, ki je od naše prestolnice Ljubljane oddaljen 8308 km zračne linije. Virus oziroma okuženost z virusom je bila v Wuhanu zaznana 31. decembra 2019. Kako daleč odnas! Ko izvemo za epidemijo tam nekje na drugem koncu sveta, jo sprejmemo kot novico, ki nas ne zadeva. To se dogaja nekje daleč in je skrb ljudi, ki so tam, daleč. Ne zavedamo se, kaj pomeni epidemija, ne poznamo je, ne vemo, kako ravnati! Slišali smo za epidemije po svetu, bili smo v manjšem obsegu tudi delno ogroženi (ptičja gripa leta 2006, prašičja gripa leta 2009 in 2010), vendar pa so vedno zadostovali preventivni ukrepi, tako da se virus ni razširil med nas. Na srečo smo se hujši okuženosti in posledicam vedno izognili in tako nismo, do zdaj, niti imeli priložnosti, da bi se naučili, kaj pomeni ogroženost in kakšne so posledice epidemije, kaj šele pandemije. Verjetno vsi budno spremljamo širjenje virusa pri nas. Vladaje vtej krizni situaciji sprejela številne ukrepe. Državljani smo naprošeni, da ostanemo doma, da tako zaščitimo sebe in druge. Prisiljeni smo spremeniti način nam ustaljenega obnašanja, družbenega življenja in dnevne rutine. Ko ščitimo sebe, ščitimo tudi ljudi okoli sebe. Zgodilo pa se je nekaj, kar ne morem verjeti - lahkomiselnost in neodgovornost ljudi, morda pomanjkanje zavedanja o resnosti položaja. Se danes, ko to pišem, poslušamo novice, da ljudje odhajajo na izlete, gredo na morje, v planine! Krizni štab vlade je 12. marca razglasil epidemijo, v obdobju, ko se je ravno menjala vlada. Kljub temu so uspeli hitro, strokovno in učinkovito pripraviti vse ustrezne ukrepe. Vlada je ljudi pozvala k spoštovanju ukrepov, ki so posegli v naše pravice gibanja, druženja, potovanja, rekreacije. Večina nas to spoštuje in se temu primerno tudi obnašamo. Pojavil seje moto: »Ostani doma!« Naše pevke in pevci so začeli doma skladati pesmi, ki jih lahko poslušamo prek digitalnih medijev in vsi želijo enako: »Ostanimo doma, da epidemija mine, in ne bodimo raznašale! virusa.« Ne bom opisoval vseh ukrepov, ki so bili sprejeti, saj jih poznate in se jih držite. V tem obdobju kot predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije sodelujem in se posvetujem z vsemi predsednicami in predsedniki naših društev ledvičnih bolnikov po Sloveniji, sproti rešujemo probleme in težave, ki se pojavijo. Na vašo pobudo sem pripravil dopis za krizni štab Republike Slovenije. Ukrep, da se omeji možnost gibanja med občinami, za dializne bolnike pomeni težje potovanje do dializnih centrov v regijah. Na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije sem poslal dopis v zvezi s prevozi dializnih bolnikov. Opozorili smo, da prevozniki bolnikov na dializo ne vozijo po več bolnikov skupaj, kot je bilo pred epidemijo povsem normalno, saj s tem ogrožajo sebe, zdravstveno osebje in ostale dializne bolnike v centrih. Poslana je bila prošnja, da se za čas epidemije umakne obračunavanje odbitkov pri potnih stroških naših dializnih bolnikov. Seveda to velja tudi za vse druge ledvične bolnike, transplantirane in tiste na peritonealni dializi. Zahteva glede varnostnih ukrepov med prevozi dializnih bolnikov je bila poslana tudi na spletni portal Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da predstavijo naše težave javno, in seveda na Ministrstvo za zdravje. Srčno upam, da bomo »na varnem«, ko boste prebirali to številko Ledvice in bo vse, o čemer sem pisal, le še težek spomin, ki si ga moramo zapomniti in se nekaj naučiti. Verjamem, da dobra volja, zaupanje in hvaležnost vedno premagajo še tako težke ovire, ki nam jih življenje postavi na pot. Iz vsake težke situacije se lahko vedno nekaj novega naučimo, opustimo, kar nam ne služi več, in si pogumno ustvarimo novo vizijo. Vsaka kriza je vedno tudi izziv, da se človek poglobi vase, najde v sebi moč za novo, nepoznano in preseže stare omejitve. Ostanimo zdravi in bodimo srečni! Najvišje priznanje NFHOS Larisi Hajdinjak za njeno ciovečnost in dobro voijo »tekst Milan Osterc, Jadranka Tavčar Oblak »foto: Milan Osterc Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je leta 2007 razglasila 20. februar za svetovni dan socialne pravičnosti. 5 tem želi povečati zavedanje o problemih revščine, neenakosti med spoloma in socialne izključenosti. Letos poteka pod geslom: »Zmanjševanje neenakosti vodi do večje socialne pravičnosti«. Na 7. kongresu humanitarnih organizacij Slovenije, ki je potekal v povezavi s svetovnim dnevom socialne pravičnosti na temo Vseživljenjsko učenje in krepitev socialne vključenosti ter zdravja, je Larisa Hajdinjak, nekdanja predsednica Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije, prejela najvišje priznanje NFHOS (Nacionalni forum humanitarnih organizacij Slovenije) za svoje dolgoletno požrtvovalno delo na humanitarnem področju. Milan Osterc, sedanjipredsednikZveze, je takole utemeljil Larisine zasluge in prostovoljstvo: »Larisa Hajdinjak ima izjemen čut za sočloveka, zazna probleme, ki pestijo ljudi okrog nje in je vedno pripravljena pomagati. S poznavanjem dela v zdravstvenih ustanovah in razumevanjem ledvične bolezni je v zadnjih štiriindvajsetih letih veliko svojega časa namenila za delo v humanitarnih organizacijah. S svojim delom je močno zaznamovala delovanje Društva ledvičnih bolnikov Ljubljana, ki ga je tudi vodila šest let. Zadnjih osemnajst let je kot članica izvršnega odbora s svojim razumevajočim in sočutnim delovanjem pomagala ledvičnim bolnikom dvigniti kvaliteto življenja. Sodelovala je v več projektih, ki so bili vedno dobro sprejeti in uspešno zaključeni. Leta 2017 je prevzela vodenje Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenij e, v preteklosti pa j e že bila članica izvršnega odbora Zveze. S svojim znanjem, sočutjem in iskrenostjo si je pridobila zaupanje članstva ter predstavnikov lokalnih društev iz vse Slovenije. Larisa je pri svojem delu natančna in tako zagotavlja nemoteno in uspešno delo v Zvezi, ki tako vsebinsko kot tudi finančno pomaga ledvičnim bolnikom ustvariti boljše in srečnejše življenje. Larisa Hajdinjak je svojo mladost preživljala v Mozirju. Zaključila je srednjo zdravstveno šolo in dokončala dodiplomski in podiplomski študij za pridobitev naziva diplomirane magistre javne uprave organizacijske smeri. Danes svoje delo opravlja v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana kot vodja Službe za javne prihodke.« Z Lariso sem se srečala prvič pred dobrim letom dni, ko mi je bilo zaupano urednikovanje naše revije Ledvica. »Letošnji nagrajenci Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij na podelitvi priznanj za svoje dolgoletno požrtvovalno delo na humanitarnem področju. Čeprav je bila moja mama skoraj vse življenje dializni bolnik, je zdaj od tega že tako daleč, da je bil to navkljub mojim novinarskim izkušnjam velik izziv. Kot povsod v medicini se je tudi v nefrologiji verjetno v zadnjih letih ogromno spremenilo. Pojma nisem imela, kako zagotoviti strokovne članke, edini zdravnik s področja nefrologije, ki sem ga poznala, je bil že pokojni dr. Saša Luzar. Larisa pa je vsa nasmejana prihitela in me pomirila že s svojim veselim razpoloženjem, še preden sva se sploh začeli pogovarjati o reviji. Dobra volja in optimističen odnos do sveta je odlika prostovoljstva. Naj bodo še tako težke razmere, še tako krizne situacije, prostovoljci vedno najdejo moč, da jih z dobro voljo rešujejo. Nimam dovolj besed, s katerimi bi lahko opisala vso dobrodelnost, s katero je Larisa bogatila naš svet. Verjamem, da prostovoljstvo ni kot služba, ki pozna prosti čas in vikende. Prostovoljstvo je način življenja, še več, je globoko vsajeno v značaj človeka. Predstavljala sem si, da bo ta prispevek o Larisinem priznanju plod najinega ponovnega srečanja, da bova lahko ob kavici pokramljali in bom izvedela marsikaj o njenem delu in o njej sami. Žal, nas je virus ločil, čeprav nas ne more niti razdvojiti niti odtujiti. Larisi sem hvaležna, da sva na daljavo navkljub njeni obremenjenosti v teh časih vendarle uspeli. Prepričana pa sem, da jo vsak med vami prav dobro pozna, da je vsem prinesla mnogo dobrega in da smo ji vsi skupaj lahko samo neizmerno hvaležni za to, da je med nami, prav takšna kot je - vesela, sočutna in dobre volje. Kaj vasje vodilo k temu, da ste se odločili za prostovoljno delo? Osebno menim, da se to ne odločaš, življenjska pot me je oblikovala v osebo kakršna sem, le na neki točki je to postalo del mojega vsakdana. Glavna motivacija je pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč in zdelo se mi je, da s tem, kar imam in znam, lahko nekomu drugemu pomagam. Kako človek najde čas, da se ob vseh svojih obveznostih posveča še dodatnemu delu, ki prav tako zahteva celega človeka? V teh skoraj treh desetletjih sem bila devet let predsednica dveh prostovoljskih, humanitarnih organizacij. Biti prostovoljec ali voditi prostovoljsko organizacijo je seveda povsem drugače. Vendar delo, ki sem ga opravljala z ljubeznijo ob podpori družine in kolegov prostovoljcev, nikoli ni ogrožalo mojega bitja. Kvečjemu me je izredno osrečevalo in gradilo. Delo (pisanje programov, poročil, načrtovanje, vodenje, koordiniranje in podobno) se je nemalokrat zavleklo do zgodnjih jutranjih ur. V vseh teh letih sem se izobraževala na področjih, ki so nujna za obstoj tovrstnih organizacij, tako formalno kot neformalno in priložnostno. Lahko rečem samo to, da v resničnem prostovoljstvu vedno čas najde človeka. Kaj vam prostovoljno delo pomeni, bi lahko rekli, da bogati življenje? Bogati moralno in etično življenje družbe. Prostovoljec svoje delo opravlja brezplačno, neglede na čas in lokacijo, ker je motiv le pomoč pomoči potrebnim. Prostovoljci smo res bogati z nečem, kar bi bilo potrebno bolj poudarjati s skrbjo za sočloveka. Seveda to bogati moje življenje in ko pomagam nekomu, me osrečuje. Poznam veliko ljudi, ki niso člani prostovoljske organizacije, pa so ravno tako pomagali mnogim, ker so tudi sami življenjsko bogati. Kot pravi filantropist Andrew Carnegie: »Noben človek ne more postati bogat, ne da bi sam bogatil druge«. Za pomoč sočloveku ni potrebno veliko in le redki občutki v življenju lahko preglasijo tiste, ki te preplavijo ob iskrenem nasmehu ali stisku rok nekoga, za katerega narediš nekaj dobrega. 20 let članstva Slovenije v Eurotransplantu Brez sodelovanja z Eurotransplantom bi bili številni, ki čakajo na nov organ, obsojeni na smrt »tekst: Petra Prešeren, MMC RTV SLO » foto: Jadranka Tavčar Oblak Rezultati zdravljenja s presaditvijo organov so v Sloveniji izvrstni, kažejo podatki o preživetju bolnikov po presaditvi organov. Že zadnjih nekaj let je Slovenija vodilna na svetu v številu presaditev srca glede na število prebivalcev. Zaradi dvajsetletnega sodelovanja v organizaciji Eurotransplant, ki združuje osem držav, poleg Slovenije še Nizozemsko, Avstrijo, Belgijo, Hrvaško, Nemčijo, Madžarsko in Luksemburg, je bilo rešenih več življenj, kot bi jih bilo sicer. V okviru te organizacije lahko že v dnevu ali dveh slovenski bolnik, ki mu zaradi odpovedi določenega organa življenje visi na nitki, dobi primeren organ. V register darovalcev vpisanih manj kot 0,5 odstotka prebivalcev V register darovalcev je vpisanih 9.821 ljudi, od tega jih je 9.807 opredeljenih za darovanje in 14 proti. To je manj kot 0,5 odstotka slovenskega prebivalstva. Od lani je na voljo tudi elektronski vpis v register prek spletnega portala e-uprava, a opredelitev zato ni bistveno več. Raziskave kažejo, da je darovanje organov pri večini visoko cenjena vrednota in da velika večina ljudi podpira tak način zdravljenja. Direktorica Slovenija-transplanta Danica Avsec ugotavlja, da je smrt še vedno tabu, a poudarja, da se neodločenost za darovanje zelo hitro spremeni v odločenost, ko tako zdravljenje potrebujemo sami ali pa nekdo od naših bližnjih. Se vedno obstajajo zadržki pri opredelitvi za darovanje, čeprav v Slovenija-transplantu poudarjajo, da je sistem varen in transparenten. Do podatka o tem, kako se je pokojni opredelil do darovanja organov, se lahko pride šele po njegovi smrti. Dostop do tega podatka ima omejeno število pooblaščenih zdravnikov. »Sloni pa ta varnost na tem, da smo pooblaščeni za zbiranje podatkov v vseh fazah, že na ravni možnega darovalca zbiramo podatke, potem realiziranega darovalca, število presajenih organov, zavrženih organov, sledimo tudi zdravljenju po sami transplantaciji, rezultatom. In vsekakor, če se tukaj nekaj ne bi skladalo, smo dolžni ukrepati. Prav tako imamo nadzor nad čakalnimi listami,« poudarja direktorica Slovenija-transplanta. Na čakalnem seznamu več kot 200 ljudi Na čakalnem seznamu za presaditev organa je bilo sredi decembra 55 ljudi, ki so čakali na srce, od tega jih je bilo pet na urgentni listi, 34 jih je čakalo na jetra (med njimi trije v kombinaciji z ledvico), 159 na ledvico (od tega trije v kombinaciji z jetri in štirje v kombinaciji s trebušno slinavko) in pet na trebušno slinavko (od tega štirje v kombinaciji z ledvico). Ko organ dokončno odpove, je zdravljenje s presaditvijo edina možnost zdravljenja in preživetja. Bolniki na srce v povprečju čakajo 247 dni, na ledvico približno 300 dni, na jetra 155 dni. Za nekatere je to predolgo. Na čakalnem seznamu za ledvico je tudi sin Ksenije Senegačnik, ki sta mu pri 18 letih zaradi avtoimune bolezni odpovedali obe ledvici. Zdaj že več kot tri leta hodi na dializo. »Trikrat na teden je po štiri ure, štiri ure in pol na dializi, kar pomeni, da bi težko obiskoval redno šolo, službe praktično ne more dobiti,« nam opisuje, kako se je življenje njenega sina po odpovedi ledvic spremenilo. In dodaja: »Opozorila bi, da organ ni neka stvar, ki sejo da kupiti. Slovenija je pred kratkim zbirala denar za zdravilo za Krisa, denar lahko zbereš, zdravilo lahko kupiš, za bolnike, ki čakajo na organ, tega ne moremo reči. So v nenehnem čakanju, stresu, to vpliva na življenje celotne družine. Veš, da se to lahko zgodi čez noč, danes, jutri, upaš... kaj več od tega pa ne moreš narediti, ker si prepuščen na milost in nemilost drugih.« » Prim. Danica Avsec, direktorica Slovenija-transplanta, na slovesnem in strokovnem srečanju ob 20-letnici uspešnega sodelovanja z mednarodno organizacijo za izmenjavo organov in tkiv Eurotransplant v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Slovenija 14. na svetu po številu umrlih darovalcev V svetovnem merilu je Slovenija s 25 umrlimi darovalci na milijon prebivalcev na 14. mestu. Na prvem mestu je Španija, ki jih ima 48 na milijon prebivalcev, sledita ji Hrvaška z 41 in Portugalska s 34 umrlimi darovalci na milijon prebivalcev. 50 let prve presaditve ledvice v Sloveniji »tekst: Miha Arnol, Klinični oddelek za nefrologijo, UKC Ljubljana, povzeto iz brošure Etični izzivi pri transplantaciji organov »foto: Pixabay Bolnikom s končno odpovedjo ledvic lahko presaditev ledvice bistveno izboljša kakovost življenja. Prva presaditev ledvice živega dajalca v Sloveniji je bila izvedena 1970 leta, ko so kirurgi presadili ledvico, ki jo je mati darovala svojemu sinu. Transplantacija je bila tehnično izvedena uspešno, vendar je bolnik kmalu po presaditvi umrl zaradi virusne pljučnice. Razvoj presaditev ledvic v svetu Zdravljenje s presajanjem ledvic pacientom s končno odpovedjo ledvic se je razvijalo in izpopolnjevalo v več vidikih, predvsem kirurškem in imunološkem. Ob tem so se pojavljale tudi etične dileme, katere je bilo potrebno odpraviti in poiskati ustrezne rešitve. Razvoj dialize kot metode nadomestnega zdravljenja pacientov s končno odpovedjo ledvice je pacientom omogočil podaljšanje življenja ob tem pa tudi možnost za premostitev in pripravo za presaditev ledvice, ki pacientu prinese bistveno višjo kakovost življenja kot dializa. Poizkusi in raziskave o možnosti zdravljenja s presaditvijo organov so bile že v začetku 20. stoletja. Kljub temu presaditev ni bilo mogoče izvajati zaradi nezadostno razvitih kirurških tehnik. Prva poizkusna presaditev ledvice je bila opravljena 1902 leta, ko je dunajski kirurg Emmerich Ullmann (1861-1937) ledvico vsadil na vrat psu. Raziskave so bile še naprej usmerjene v iskanje oziroma ugotavljanje pogojev za uspešno presaditev organov. Ameriški patolog James Bumgardner Murphy (1884-1950) je medletoma 1912-1914 dokazal, da zavrnitvena reakcija nastane zaradi odklonitve tujega tkiva. Dokazal je vlogo limfocitov pri zavrnitveni reakciji. Odkril je tudi, da uporaba rentgenskih žarkov zmanjša aktivnost limfatičnega tkiva. Pomen skladnosti krvnih skupin pri presaditvah je odkril ameriški zdravnik Carl S. Williamson (1862-1960), ki je raziskoval metodo za določanje reakcije seruma prejemnika in tkiva darovalca. Prvo homologno presaditev ledvice je izvedel ruski kirurg Jurij Vorony (1896-1961), ki je v Kijevu 1933 odvzel ledvico mrtvemu darovalcu in jo prišil v dimlje pacientke v uremični komi. Pacientka je po štirih dneh umrla. Ameriški Kirurg Richard Lavier (1895-1982) je v Chicagu nadomestil policistično ledvico z zdravo ledvico ženske, ki je umrla zaradi krvavitve iz ezofagealnih varic požiralnika. Leta 1951 so francoski kirurgi Kuss, Teinturier in Millez prvič presadili ledvico živega darovalca, a je po posegu prišlo do tromboze ledvične arterije. Raziskave so bile še naprej usmerjene v dokazovanje razlogov za zavrnitvene reakcije tujega tkiva. Francoski hematolog in nobelovec Jean Dausset (1916-2009) je leta 1952 odkril histokompatibilnostni kompleks, kar je omogočilo razvoj tipizacije tkiva in iskanje skladnosti med posamezniki. Prva uspešna presaditev ledvice med enojajčnima dvojčkoma je bila izvedena v Bostonu 1954 leta. Prvo imunosupresivno zdravljenje je bilo obsevanje celega telesa. Od 1961 se uporabljajo farmacevtska imunosupresivna zdravila, ki so tudi doživela bogat razvoj in bolniku omogočila uspešno presaditev z daljšo življenjsko dobo prešaj ene ledvice. Uspešna presaditev ledvice med sestro in bratom, ki nista bila dvojčka, je bila opravljena 1960 leta, isto leto j e bilo izvedenih več uspešnih presaditev ledvice z nesorodnimi dajalci. Leta 1962 je prvič izvedena presaditev ledvice od umrlega dajalca. Zgodovinski pregied presaditve iedvic v Sioveniji Pomemben zgodovinski dosežek je bila uvedba hemodializnega zdravljenja v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana. Že pred šestdesetimi leti, leta 1959, so urologi na Kliničnem oddelku za urologijo začeli zdraviti bolnike z akutno ledvično okvaro. Njihovo pionirsko delo je leta 1970 omogočilo odprtje prvega centra za kronično hemodializo, ki je bil sestavni del Kliničnega oddelka za nefrologijo. Odprtje oddelka za kronično hemodializo je bilo ključno za ustanovitev programa presaditve ledvic. Tako je bila že istega leta, aprila 1970, v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana opravljena prva presaditev ledvice živega darovalca. Dejavnost presaditve ledvic živih darovalcev se je uspešno nadaljevala, v obdobju med 1970 in 2018 je bilo opravljenih 132 tovrstnih presaditev. Ker so se presaditve ledvic živih darovalcev najpogosteje izvajale pri bolnikih iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, se je število teh presaditev izrazito zmanjšalo po osamosvojitvi Slovenije. Po letu 2000, ko se je Slovenija pridružila Eurotransplantu, se je število presaditev ledvic živih darovalcev še dodatno zmanjšalo, predvsem zaradi povečanja števila presaditev ledvic umrlih darovalcev. Program presaditve ledvic umrlih darovalcev se redno izvaj a od leta 1986. Leta 1998 je v Sloveniji prišlo do pomembnih organizacijskih sprememb pri darovanju in transplantaciji organov, ustanovljena je bila Nacionalna transplantacijska mreža. Poleg Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je bilo v nacionalni program za presaditev organov umrlih darovalcev vključenih še deset donatorskih bolnišnic. Z ustanovitvijo Nacionalne transplantacijske mreže, ki jo sestavljajo Center za transplantacijo ledvic, donatorske bolnišnice, Center za tipizacijo tkiv, nacionalni čakalni seznam za presaditve in osrednja koordinacijska institucija, Slovenija-transplant, se j e izrazito povečalo število presaditev organov umrlih darovalcev. Po tej uspešni organizacijski spremembi je bila Slovenija leta 2000 sprejeta v organizacijo Eurotransplant. Vstop Slovenije v Eurotransplant predstavlja zgodbo o uspehu, saj j e prinesel številne pozitivne spremembe v organizaciji transplantacijske dejavnosti, ki so vodile v nadaljnje povečanje števila darovalcev in presaditev organov našim bolnikom. Danes je v Sloveniji, ki ima površino 20 000 km2 in približno dva milijona prebivalcev, en nacionalni Center za transplantacijo ledvic, ki deluje v okviru Kliničnega oddelka za nefrologijo UKC Ljubljana. Od prve uspešne presaditve ledvice leta 1970 so naši urologi opravili že 1308 presaditev ledvic. Po pridružitvi Eurotransplantu smo na letni ravni opravili 2,8-krat večj e število presaditev. Poleg tega j e članstvo v uspešni organizaciji tudi trajna spodbuda za sledenje drugim uspešnim članicam organizacije. S približno 60 transplantacijami ledvic, ki so bile opravljene na letni ravni v zadnjih letih, smo dosegli in tudi presegli povprečno število presaditev ledvic na milijon prebivalcev Eurotransplanta. Zaradi dobrega nacionalnega donatorskega programa je čas od uvrstitve na čakalni seznam do presaditve krajši od enega leta. Po prvi presaditvi ledvice živega dajalca v Sloveniji, ki je bila izvedena 1970 leta, so bile naslednje presaditve ledvice živega darovalca v letih od 1972 do 1976 uspešne. Med letom 1970 in marcem 2018 je bilo presajeno 131 ledvic živega sorodnega darovalca. Leta 2016 je bil odvzem ledvice darovalcu (eksplantacija) prvič izveden laparoskopsko. V Sloveniji so sprva izvajane le presaditve ledvic živih sorodnih darovalcev. Darovalci so običajno bili: eden od staršev, oče ali mati, sorojenci, brat ali sestra. V enem primeru je bil darovalec ledvice dedek svojemu vnuku, v enem pa je ledvico šest letnemu fantku podarila babica. Najstarejša darovalka je bila stara 79 let. Poleg pacientov iz slovenskih centrov za dializo so na presaditev ledvice prihajali pacienti in njihovi sorodniki, darovalci ledvice iz republik nekoč skupne države Jugoslavije. Organizacijo za dializo in transplantacijo ledvic je ustanovil 1974 leta hrvaški kirurg prof. dr. Vinko Frančiškovič, dr. med., (1919-1984), ki je poimenovana »Jugotransplant«. Prof. dr. Vinko Frančiškovič je bil ustanovitelj in predsednik Jugoslovanske organizacije za dializo in transplantacijo ledvic od 1974 do 1978 leta. Iz Slovenije sta pri tem sodelovala prof. dr. Sašo Luzar, dr. med., (1921-2008), pionir slovenske nefrologije in nadomestnega zdravljenja z dializo in transplantacijo in imunologinja, prof. Mateja Bohinjec, ki je bila odgovorna za izvedbo imunoloških preiskav usklajeno z laboratoriji v razvitih zahodnih državah in tkivno tipizacijo za slovenske paciente za omenjeno čakalno listo. Za Jugotransplant je tudi postavila kriterije za tkivno skladnost med prejemnikom in dajalcem ledvice ob izbiri prejemnika v primeru umrlega dajalca ledvice. Vsak Center za dializo je vključeval svoje paciente na omenjeno čakalno listo. Tudi nekaj slovenskim pacientom iz Centrov za dializo Ljubljana, Izola in Maribor je bila presajena ledvica umrlega darovalca na Reki. Nekaj slovenskim pacientom je bila presajena ledvica v Franciji, Parizu in več pacientom so bile presajene ledvice od umrlih darovalcev na Dunaju. Vsi pacienti so si sami pridobili možnost vključitve na listo za presaditev ledvice od mrtvega darovalca v centrih v tujini. Prvi poskus presaditve ledvice umrlega darovalca v Sloveniji je bil izveden v Ljubljani 1978. Ledvica je prispela iz Reke na Hrvaškem brez pomembnih podatkov o času ishemije. Ker je skladnost ledvice in prejemnika bila dobra, je presaditev bila opravljena. Ledvica ni začela delati, zato je pacient nadaljeval z nadomestnim zdravljenjem s kronično hemodializo. Na pobudo nefrologov je Slovenija dobila prvi transplantacijski zakon 1985 leta. Presaditev ledvice umrlega dajalca se je v Sloveniji začela oktobra 1986. Število presaditev umrlega darovalca j e postopoma naraščalo. Do leta 1999 je bila 239 pacientom presajena ledvica umrlega dajalca. Število presaditev ledvic v letu 1998 je naraščalo hitreje zaradi izboljšanja organizacije oziroma vzpostavitve službe donatorske koordinacije v okviru Slovenija-transplanta in večjega števila pridobljenih ledvic. Leta 2000 je Slovenija bila sprejeta v članstvo Eurotransplanta, transplantacijske mreže za izmenjavo organov. Od tedaj je število presaditev ledvic umrlih darovalcev naraščalo hitreje. Zdravstvena nega ob presaditvi iedvice Zdravstvena nega je bila že od začetka zdravljenja s presaditvijo ledvice prilagojena potrebam zahtevnosti zdravljenja, sledila je potrebam pacientov in se je učinkovito razvijala. Ob tem se je zaradi potreb pacienta v okviru aktivnosti zdravstvene nege razvila in na pomembno mesto umestila zdravstvena vzgoja v vseh fazah zdravljenja s presaditvijo ledvice. Zdravstvena nega z zdravstveno vzgojo se je sprva izvajala ne le pri pacientu v obdobju priprave, v času presaditve in po njej, temveč je bila enako usmerjena v obravnavo potencialnega darovalca ledvice v času ocene primernosti za darovanje, v času operativnega posega odvzema (eksplantacije) ledvice kot tudi po okrevanju in ambulantnih kontrolah, delovanju lastne ledvice in spremljanju zdravja darovalca ledvice do konca življenja. Medicinske sestre so poleg dialize izvajale zdravstveno nego in zdravstveno vzgojo pri pacientih, potencialnih prejemnikih ledvice in njihovih darovalcih. Pri izvajanju zdravstvene nege se j e pogosto čutilo, kaj pacienta muči, o čem bi se pogovarjal. Tako še sedaj ugotavljajo stiske pacientov ob negotovosti o uspehu zdravljenja s presaditvijo ledvice. Temu primerno so se tudi odzvale in pacientu ali darovalcu pojasnile in ga poučile ter odgovorile na vsa vprašanja v zvezi z njegovo negotovostjo v zvezi s presaditvijo. Tako so izvajale neke vrste nenačrtovano informiranje in poučevanje pacienta o stvareh, ki jih je želel izvedeti, a so ga strašile. Ob tem je bilo ugotovljeno, da je potrebno izvajanje edukacije pacientov pred in po presaditvi levice. Načrtovana edukacija pacientov v programu pred in po presaditvi je zaživela in se tudi razvila in dokazala, da ima dober delež zaslug za uspešno obravnavo in zadovoljstvo pacienta. V ta namen so poiskale in dobile možnost sodelovanja s klinično psihologinjo in tudi možnost napotitve pacientov v oceno in obravnavo psihologa. Uvedba multidisciplinarne obravnave j e pacientom vedno zagotavlj ala boljšo kakovost obravnave, pred in po presaditvi ledvice. Taje zagotovo prispevala k zadovoljstvu in motivaciji pacientov za sodelovanje. » Medicinske sestre so poleg dialize izvajale zdravstveno nego in zdravstveno vzgojo pri pacientih, potencialnih prejemnikih ledvice in njihovih darovalcih. Etične zadrege pri transplantaciji organov »tekst Jadranka Buturovič Ponikvar, UKC Ljubljana, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani »foto: Pixabay »Deluj tako, da boš človeštvo, bodisi v tvoji, bodisi v osebi katerega koli drugega človeka, vselej uporabil kot cilj in ne zgolj kot sredstvo« (Immanuel Kant, Kritika praktičnega uma). Etični izzivi in nedopustna ravnanja v transplantaciji organov so posledica pomanjkanja organov. Na področju transplantacije ledvic so pred časom ocenili, da število opravljenih transplantacij v svetu zadovolji le deset odstotkov potreb. Povezava evtanazije in darovanja organov Trgovina z organi in transplantacija organov pridobljenih od zapornikov obsojenih na smrt sta soglasno obsojeni s strani transplantacijske skupnosti in mednarodne javnosti. Sočasno se pa v zadnjih letih, v povezavi z legalizacijo in širjenjem evtanazije, pojavljajo iniciative in pobude v prid še enemu kontroverznemu viru organov. To so darovalci organov usmrčeni z evtanazijo. Evtanazija in darovanje organov Eurotransplant je sprejel uporabo organov pridobljenih od darovalcev usmrčenih z evtanazijo leta 2005. Praktični priročnik postopka je objavljen leta 2016 v najbolj vplivni transplantacijski reviji. V Eurotransplantu (na Nizozemskem) kandidata za evtanazijo in darovanje organov sprejmejo v bolnišnico praviloma na dan “posega”. Isti dan ga usmrtijo, uradno ugotovijo smrt, in v najkrajšem času (“no touch period” pet minut) začnejo z odvzemom organov. Usmrtitev se opravi v neposredni bližini operacijske dvorane. Nekateri svojci se želijo prepričati, da je njihov usmrčeni sorodnik res mrtev, preden ga odpeljejo v operacijsko dvorano. Komisija za medicinsko etiko Republike Slovenije se je izrekla proti uporabi organov darovalcev usmrčenih z evtanazijo. V imenu Komisije je podpisan akademik prof. dr. Jože Trontelj, dr. med. (dopis z dne 27. decembra 2012): »V Sloveniji je etično in legalno nesprejemljivo uporabljati organe pridobljene od bolnikov usmrčenih z evtanazijo, tudi če so organi pridobljeni v državah, v katerih je evtanazija legalizirana.« Dopis je posredovan Eurotransplantu. Živi darovalci organov: družbeni pritisk na darovalce, mladi darovalci, kupon za ledvico Živi darovalci, najpogosteje ledvic, so pomemben vir organov za transplantacijo. Prva transplantacija ledvic na svetu leta 1954, in v Sloveniji leta 1970, sta bili opravljeni od živega darovalca. Prednosti transplantacije od živega darovalca (pred transplantacijo od umrlega) so: kakovost organov je boljša, zaradi tega tudi daljše dolgoročno preživetje ledvice, čakanje na transplantacijo je praviloma krajše, izvedba transplantacije se lahko planira v optimalnem času (tudi pred začetkom dializnega zdravljenja). »Tiranija žrtvovanja« Ameriška antropologinja Nancy Scheper-Hughes iz Univerze Berkeley v Združenih državah Amerike, ki vodi organizacijo Organ Watch, je pred leti objavila odmevni članek “The tyranny of the gift: sacrificial violence in living donor transplants” (Tiranija darila: prisiljeno žrtvovanje pri presaditvi od živih darovalcev). V članku zagovarja tezo, da čeprav različno obravnavamo žive darovalce v revnih državah, ki prodajo svojo ledvico in žive darovalce v razvitih državah, ki ledvico darujejo svojim bližnjim, oba fenomena delita podobne družbene elemente: darovalci so pogosto podvrženi pritiskom družine in pozivom, da se žrtvujejo. V članku opozarja na zaskrbljujočo prakso v Združenih državah Amerike in sicer darovanje ledvic otrok in vnukov svojim staršem in starim staršem. Navaja tudi etnografsko raziskavo Sharon Kaufman iz kalifornijske univerze San Francisco (UCSF), ki je identificirala subtilno prakso, skozi katero transplantacijski profesionalci/aktivisti rekrutirajo mlade, da darujejo organe starejšim sorodnikom. Mladi živi darovalci Ledvico lahko darujejo tudi zelo mladi. V nekaterih kanadskih provincah lahko 16-letniki legalno darujejo ledvico. Torej je legalno možno darovati organ (ledvico), še preden je mogoče oceniti prednosti in tveganja darovanja organa pri še nezreli, razvijajoči se osebnosti. Potencialni mladi darovalci so lahko finančno in psihološko odvisni od starejših, na primer staršev, zato je včasih težko oceniti, koliko je bilo darovanje organa prostovoljno. Otroci, ki so darovali ledvico staršem, so bili leta 2008 znatno številčnejši kot starši, ki so darovali ledvico otrokom, je pokazala analiza živih darovalcev v Združenih državah Amerike. Pred desetimi leti je bilo obratno, število staršev, ki so darovali ledvico otrokom, je daleč presegalo število otrok, ki so darovali ledvico staršem. Rezultati dolgoročnega sledenja 1901 živih darovalcev ledvice na Norveškem so pokazali, da imajo živi darovalci povečano dolgoročno tveganje za končno ledvično odpoved, kardiovaskularno in splošno umrljivost v primerjavi z enako zdravimi vrstniki, ki niso darovali ledvice. Tudi zaradi tega priporočajo, da se zanimanje za žive darovalceusmeri na starejše, ki se bodo soočali z najnižjim tveganjem po enostranski nefrektomiji. Dializni bolniki si, razumljivo, želijo čimbolj kakovosten organ, ki bo dolgoročno dobro deloval. Posamezni starejši in premožnejši dializni bolniki v Združenih državah Amerike ne želijo biti uvrščeni na čakalne sezname za ledvico umrlega darovalca, ker so velike možnosti, da bodo dobili organ manjše kakovosti (“expanded” criteria donor), ampak se rajši odločijo za pot in nakup ledvice mladega in zdravega živega darovalca, najpogosteje v azijskih državah (“old bodies, young donors”). Presaditev organov in tkiv omogoča pomembno izboljšanje kakovosti in daljše preživetje bolnikov. Zaradi pomanjkanja razpoložljivih organov pa, žal, veliko bolnikov umre med čakanjem na presaditev. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v prvi vrsti priporoča presaditev organa umrlega dajalca, vendar pa lahko polnoletne osebe nastopajo v vlogi živega darovalca. Načelno morajo biti takšni darovalci s prejemnikom v sorodstvenem razmerju, izjeme so možne v primeru presaditve kostnega mozga in določenih tkiv. Pridobivanje organov živih darovaicev prek javnega nagovarjanja Pridobivanje organov živih darovalcev prek spletnih omrežij in drugih oblik javnega nagovarjanja je del današnje realnosti. Večinoma gre za usmerjeno darovanje. Organ dobi le prejemnik, ki ga darovalec izbere in ni v sorodstveni ali čustveni povezavi z darovalcem (vsaj ne od začetka). Javno spodbujeno usmerjeno darovanje organov je dovoljeno le v nekaterih državah, kot so Združene države Amerike, Kanada, Velika Britanija, Nizozemska. Takšen način pridobivanja organov, pri katerem se bolniki, ki potrebujejo organ, lahko ocenjujejo tudi na podlagi osebnega videza in biografije, se lahko sprevrže v različico lepotnega tekmovanja. Pri takšnem darovanju organov gre lahko tudi za prikrito trgovino z organi. Altruizem bi vedno moral biti osnova za darovanje organov. Nekateri avtorji zagovarjajo, da bi živi darovalci prek spletnih omrežij oziroma javnega nagovarjanja morali darovati organe v pravičen sistem razdelitve organov (kot je to pri umrlih darovalcih), in ne tistemu prejemniku, ki ga sami izberejo. Zato menijo, da bi identiteta bolnikov, ki javno nagovarjajo/prosijo za pridobitev organa, morala biti zakrita. Prositi znance ali tujce, da darujejo organ, za posameznega bolnika, ni enostavno. Bolezen je ena najbolj intimnih informacij vsakega posameznika. Prošnja za organ predvideva razkritje osebne ranljivosti širokemu krogu znancev in neznancev. V nedavno objavljeni raziskavi so s šemi- strukturiranimi intervjuji analizirali pozitivne in negativne vidike javnega nagovarjanja za darovanje organov prek družbenih omrežij pri 20 nizozemskih bolnikih. Poleg pozitivnih emocij ob podpori, ki so jo med procesom doživljali, in pozitivne interakcije s potencialnimi darovalci, so bile tudi ovire: časovno in emocionalno zahteven postopek, negotovost, občutek odvisnosti in obveznosti ter odgovornosti do darovalca. Glavni motiv za odločitev, da bi pristopili k javnemu nagovarjanju za pridobitev organa, je bil občutek obupa. Štirje od 20 udeleženih v raziskavi so pred poizkusom javnega nagovarjanja za pridobitev ledvice imeli že opravljene dve do štiri transplantacije ledvic. Kupon za ledvico Program izmenjave parov živih darovalcev in prejemnikov (KPD - kidney paired donation) je bil uveden leta 2000 v Združenih državah Amerike kot možnost rešitve problema imunološke oziroma biološke nekompatibilnosti med živim darovalcem in prejemnikom. Sprva je šlo za izmenjavo organov dveh parov darovalcev in prejemnikov, pri katerih je obstajala recipročna kompatibilnost. Postopek je potekal simultano. Pri sodelovanju več parov je prišlo do verige, pri katerih so odvzemi ledvic in transplantacije sprva potekale simultano pri vseh udeleženih, pozneje pa v sosledju. Po uvedbi altruističnega živega darovalca, ki je organ daroval neopredeljenemu prejemniku in se je z njim lahko začela veriga parov živih darovalcev in prejemnikov (2007), se je lahko postopek darovanja in transplantacij celotne verige raztegnil v mesece in je vključeval več centrov v raznih mestih. V Združenih državah Amerike so nedavno uvedli “voucher” program - kupon za bodočo transplantacijo ledvice, ki je nadaljevanje programa izmenjave parov živih darovalcev. Ključna razlika je v tem, da živi darovalec želi darovati ledvico prejemniku, ki trenutno NE potrebuje dialize ali transplantacije ledvice, lahko pa jo bo (ali pa tudi ne) potreboval v prihodnosti. Potencialni živi darovalec pa v prihodnosti ne bo primeren za darovanje. Gre za tako imenovano “kronološko nekompatibilnost”. Zato živi darovalec, ko je še v dobrem zdravstvenem stanju, daruje organ neopredeljenemu prejemniku v sistemu razdelitve organov (lahko z darovanjem začne verigo parov živih darovalcev in prejemnikov). Njegov sorodnik, kateremu je sprva želel darovati organ dobi “kupon za ledvico”, ki ga bo uveljavljal, ko bo organ potreboval. Kupon mu bo omogočil prednostno obravnavo v verigi živih darovalcev in prejemnikov. Kupona ni možno prenesti na drugo osebo. »Samo enkrat živimo, to je presenetljivo resno spoznanje za vsakogar: enako za tistega, ki veruje v posmrtno življenje, kot tudi onega, ki ne veruje vanj« (dr. Anton Trstenjak, Če bi še enkrat živel). Trgovina z organi in transpiantacija organov usmrčenih zapornikov »tekst Doc. dr. Željka Večerič-Haler, zdravnica in specialistka nefrologije, Klinični oddelek za nefrologijo, UKC Ljubljana Svetovna finančna zaveza (Global financial integrity) za boj proti korupciji ocenjuje, da se deset odstotkov vseh presaditev organov, vključno s pljuči, srci in jetri, opravi s posredovanjem trgovcev z ljudmi. Le ti po zadnji oceni ustvarjajo letne dobičke med 840.000 in 1.700.000 ameriških dolarjev. Med najpogosteje »trženimi« organi so ledvice. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da se na črnem trgu vsako leto znajde okoli 10.000 ledvic in posledično se nezakonito presadi ena ledvica vsako uro. V tej mednarodni kriminalni mreži so darovalci neredko ne le žrtve trgovine z organi, temveč tudi trgovine z delavci, prostitucije in drugih oblik prisile. Za opisano obliko kriminala se pogosto uporablja izraz “transplantacijski turizem”, ki ga natančneje opredeljuje Istanbulska deklaracija »... potovanja z namenom presaditve, ki vključujejo trgovino z organi in/ ali komercializacijo presaditve ali če viri (organi, strokovnjaki in centri za presaditev) namenjeni zagotavljanju presaditve spodkopavajo zmožnost države za opravljanje storitev presaditve za svoje prebivalstvo.« Poročila o odvzemu organov usmrčenih vaditeljev Falun gonga (kitajska čigong disciplina, ki vključuje meditacijo in moralno držo izhajajočo iz budistične tradicije), in drugih političnih zapornikov na Kitajskem že leta vzbujajo vedno večjo zaskrbljenost mednarodne skupnosti. Po nekaterih poročilih so bili politični zaporniki (predvsem pa vaditelji Falun gonga) usmrčeni “na zahtevo”, z namenom odvzema in trgovine z organi. Kilgour in Matas sta jo o tej pereči temi navkljub velikim oviram in pritiskom opravila obsežno raziskavo in ugotovila, da je na Kitajskem nepojasnjen izvor več kot 41 500 transplantacij v obdobju šestih let (od leta 2000 do 2005). Tako sta sklepala, da je omenjeno ogromno število organov (glede na sicer izredno slabo razvito transplantacijsko mrežo na Kitajskem) pridobljeno ilegalno od usmrčenih zapornikov. Pričujoča problematika ne zajema zgolj Kitajske ali držav tretjega sveta. V Združenih državah Amerike so bili že pred leti podani predlogi za uporabo organov usmrčenih zapornikov. V javnosti se je razvnela vroča diskusija in podporniki predloga so predlagali dve možnosti: prva je, da se zapornikom omogoči darovanje organov po njihovi smrti, in druga, da se obsojenim zapornikom ponudi možnost trgovanja z ledvicami ali njihovim kostnim mozgom v zameno za zmanjšanje smrtne kazni v doživljenjsko zaporno kazen. Vsak predlog, ki omogoča osebi trgovanje z lastnim telesom (organom) z namenom zmanjšanje kazni, sploh v primeru smrtne kazni, pa sproža številna vprašanja, ki so v Združenih državah Amerike večinoma povezana z rasno neenakopravnostjo (večina na smrt obsojenih ujetnikov so črnci). Pojavljajo se tudi številni drugi pomisleki, kot na primer pisno soglasje ter način usmrtitve. Pri ustaljenem načinu usmrtitve (uporaba smrtonosne injekcije) je z veliko verjetnostjo pričakovati hudo okvaro organov, ki bodo tako neoptimalni ali celo neprimerni za presaditev. Zato so predlagali, da je metoda izvršitve usmrtitve v primeru darovanja organov dejanje samega darovanja organov, kar pa seveda eksplantacijsko ekipo spreminja v izvedbeno (»eksekucijsko«), čemur večina zdravnikov sodelujočih v transplantacijskih programih odločno nasprotuje. Številne ameriške zdravniške organizacije prepovedujejo sodelovanje zdravnikov v državnih usmrtitvah. /l