Leposloven in znanstvert list: Štev. 10. V Ljubljani i. oktobra 1888. Leto VIII. Grajsko ßa jugu ob morji mi hiša stoji, Iz hiše mladenič na mdrjc strmi. deklč. »Za gra Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.) malti začne grmeti in rdečkasti bliski švigajo nad nami razsvetljujoči robato pogorje in gosto meglo, katera je v noči legla po dolini in planoti. Strašen vihar nastane in zdi se, kakor bi se divje pošasti podile nad nami po prastarem lesövji. Močna ploha se vsuje na nas. Daleč tam za »Lisino planino« zasveti se blisek zadnjikrat, strela Švigne po višini in tako silovito udari v stari prales, da se daleč na okoli strese zemlja. Jedva umolkne otlo grmenje, pre-scnčči nas strčl v nižavi. Prvi, drugi, tretji, četrti strel nas uvčri, da se tu zdolaj godč resne reči. Zdaj pa se nc ganemo več z mesta, razpostavimo vedčtc ter se pripravimo za slučajni sovražni napad. A kmalu prejenja streljanje in zopet je vse tiho. Ob jutranji zori — bilo je dne 5. avgusta — vrnemo se nazaj v tabor. Tu so se zbrale že vse čete na odhod. Vrtčlo se mi je v glavi ravno takö, kakor nekdaj v Ljubljani, ko sem prenočivši na sijajnem plesu v starem strelišči vračal se domöv spominjajoč se bliskanja iz očij svojega razrednika. — V taboru pozvem pravi pomen onih strčlov v hosti. Tolpa sovražne konjiče je napala našo na včliki ccsti stoječo stražo 10. strelskega bataljona. Umcknila pa sc je zopet po kratkem boji. Očividno je bil njen pohod namenjen ogledu naših pozicij in ččt. — Nikdar nc pozabim bridkostij te strašne noči. Da ne govorim o gladu, o ponočnem poslovanji na tuji zemlji, o slabem dežčvnem vremeni, čudim se dandanes samö fizični zmožnosti človeški po trudapolnem dnevnem potovanji vso noč prečuti in naslednjega dnč dostojno se biti s sovražnikom. A čudim se tudi sreči, da nisem prišel na pot, po katerem se je sovražna konjiča približala, dasi sem zabredel daleč čez mejno črto naših prednjih strdž. V taboru mi posluži streždj s pičico črne kave in ruma in po-ročivši polkovniku o ponočnih dogodkih stopim na svoje mesto pri četrti stotniji. Hkratu odrinemo iz tabora, dobro ved0či, da se nam bode boriti s sovražnikom. Ukaže se nam korakati z vso pozornostjo, smeti nam ni niti bobnati niti na rog trobiti. Vsak vojak mora imeti nabito puško. Prednje in ob strančh nas spremljajoče straže se izdatno pomnoži, da se prepreči zavraten napad. Pot nas vede proti »Varcat-Vakufu«. Korakamo jedva jedno uro, pozdravijo nas že sovražne, poleg gozdnega roba na »Rogeljnem sedlu« nastavljene Čete z gostim streljanjem. Za trenutek postanka na cesti dojde ukaz, da mora prvi bataljon posesti brda na levi ter polagoma avanzirati in če mogoče obkoliti sovražnikovo krilo. Krasno, kakor domä pri vojaških vajah razvije se kolona prav pravokotno na cesto, ne menčča se za sovražne kroglje, katere nam pogosto žvižgajo mimo ušes. Sovražnikovo streljanje pa je premočno, ne moremo dalje in moramo se ugnezditi in počakati, da pokažejo naši strčlci, kaj znajo. Meni prilika nakloni ugoden prostor na holmci, s katerega lehko opazujem ne le spredaj sovražnika, ampak tudi ob desni daljni raz vitek naše vojske. Krasen prizor je to. Vrsta za vrsto prihajajočih čet se spušča v brzem teku na desno in na levo proti sovražniku v boj. Tam v zatišji se zbira naša konjiča, tu za holmcem tovorč gorske topove, na brzih konjih dirjajo ordonanci čez goro in plan. A kadar čujem v bojni vrsti stok in krik ranjencev, ko slišim strahovito preklinjanje naših vojakov na turške napadovaice, obide me strah in groza. Pridruži se mi stotnik S....... sčde poleg mene, zapali smodko in reče šaljivo: »Kakd se počutite?« »Prav dobro ne!« odgovorim. »Zakaj pa ne? Saj še nismo imeli prilike slišati takega uličnega koncerta, kakor je danes, odkar nam je zbolel preslavni naš kapelnik,« pravi stotnik. »Kaj je res zbolel?« vprašam. »Kaj pa da, tam v Stari Gradiški leži v bolnici,« odvrne stotnik. »Ni mogoče! Mislil sem že res, kakor se je govorilo, da nam je ta mož pokazal petč.« »Ali slišite, gospod stotnik, kakd čvrsto frčč kroglje nad nama?« vprašam dalje. »Dobro, jako dobro jih slišim,« odvrne stotnik, »in baš hvaležen sem, da jih slišim. Le pazite, da jih boste tudi Vi dobro slišali in čestitam Vam, da imate dober posluh, če ne bi pač morali tdli bolj čutiti,« straši me moj predstojnik. »Ali tudi morebiti ni res, da je za naju tdli menj nevarnosti, kolikor več svinčenic slišiva frčati ?« nada ljuje stotnik. »Kakd to?« Čudim se jaz. »E, kaj Vam bom razlagal, saj ste že dozoreli do prave pameti, in lehko si mislite, da le ona kroglja se bo zavrtala v Vaše truplo, katere ne boste slišali frčati, a druge kroglje naj Vam žvižgajo, da se mrena v ušesih krči, druge so nedolžne. Ali tedaj ni res, da čim več krogelj slišiva, tem menj nevarnosti je za naju?« šali se stotnik. »Res je, gospod stotnik,« rečem, »prav dobro ste jo pogodili, zdaj pa se tudi več ne čudim, da vsaki taki žvižgajoči svinčenici naredim ponižen svoj poklon.« »Tega se že še naveličate,« pravi stotnik, »kadar boste spaka bolj poznali. Danes, menim, ste se pač šele prvikrat seznanili ž njim.« Po tem dvogovoru umolkneva za nekoliko časa, kajti žvižganje svinčenic je bilo že jako neprijetno. Mene to vznemirja in vprašam stotnika, če bi ne bilo umestno, da se premakneva na drug kraj. »Ali se Vam ne zdi«, pravi stotnik, »da je sovražnikovo stre Ijanje gosteje nego je bilo, vender žvižganje svinčenic pojenjuje?« »Da, resnično je takd,« rečem, »ali čujem neko, kakd bi rekel, neko cckcčkanje že prav blizu ušes in sliši se vedno gosteje.« »Da, da, gospod poročnik,« odvrne stotnik, »kmalu imajo tudi naju na muhi. Pojdiva!« In stotnik sc hitro vzdvigne ter odide. Res so se jele svinčenice blizu mene vrivati v zemljo. Kroglja prileti, pade tik roke, na katero sem vstajajoč se opiral, na tla, zdrsne in mi oškropi obraz z blatom. Sedaj pa skočim kvišku in grem za nekoliko korakov više, holmcu na grebčn. Ozrem se v dolino in vidim tu naše v kotlinskem zatišji zbrane ulancc, ki se z visoko vzdvignenimi sulicami ob desnem pritličji holmca baš spustč v naskok na levo sovražnikovo krilo. V tem trenutku se čuje prvi strel iz topa in naša godba zaigra cesarsko pesem. Iz tisoč grl zagrmi: »Zivio Fran Josip!« Stokratni odmev živio-klicev v gozdu, glasni krik »Allah-il-Allah« naših nasprotnikov, žvižganje puškinih krdgelj, vrišč in piš ter razpo-kovanje šrapnčlov — to je nepozaben prizor. Godba umolkne, živio-klici utihnejo, tembolj razsaja pa boj. Sovražnik v dobrih pozicijah se ne gane ni za korak. Barjaktar z rdečo zastavo v roki oduševlja ljute sovražne čete. »Po njem!« čuje se v jednomer med našimi strčlci. Dokaj pušek pomeri se nanj, a brez uspeha. Pomaknemo se za petdeset korakov dalje. Od zadaj čez naše glave prileti šrapnčl, pade blizu barjaktarja na tla in se razpoči. Zdajci se zgrudi barjaktar smrtno ranjen v prsi. Svinčeni šrapnčlov kosec mu je predrl teld nad srcem. Mož je moral imeti veliko vpliva na Tur-čine, kajti takoj, ko je padel, jele so se sovražne čete pomikati nazaj proti Varcar-Vakufu. Barjaktar je bil res težko ranjen, ali še je živel, ko smo prišli mu blizu. Videl sem ga, kakd je vihtel po zraku samo- kres v smrtni borbi in krčevito ga še stiskal k sebi, ko mu je infan-terist s strčlom v uho izpihnil zadnjo iskro življenja. Boj je trajal pdldrugo uro in niti nam niti sovražniku ni napravil dosti kvare. Osvedočili pa smo se, da ima nasprotnik dobro organizovano vojsko. Posamezne oddelke so vodili turški begi prav po strategiČnem in taktičnem propisu, ukazovali so premišljeno in se podpirali med seboj vzajemno. Naši nasprotniki so bili turški vstaši, ki so po nasvetu znanega Hadži Loje hoteli nam zabraniti vhod v Bosno. Znamenito je, da razven nekaterih imenitnih begov Bošnjaki nikakega pojma niso imeli o sili Avstro-Ogerske. Ko smo ujetim vstašem očitali bedaste njihove misli, da bi kdaj mogli se uspešno braniti nam, ker ima naš car »čuda askerov«, dejali so, da jih ima veliko, če jih je toliko, kakor jih ima Srbija. Da Slovani živč tudi v Avstriji, kakor v Bosni, to jim ni bilo doumno. Nazivali so nas navadno z imenom »Švaba«. Števila vstašev v bitki na Rogelj nem sedlu nismo mogli dobro ceniti, ker niso prišli strčlci iz gozdnega roba na piano. Po razdalji sovražnikove fronte in po tem, da so strčlci polagoma ostavljali bojišče ter po ovinkih izginili za mestom Varcar-Vakufom, šteli smo jih le oddelek vojske, ki ima namen, ogledati si broj in priprave nasprotnikove. O tem smo se osvedočili že dva dni pozneje v krvavi bitki pri J a j c i. Bitka na Rogeljnem sedlu, na sebi mala, bila je kaj velikega pomena. Ne le, da se nam je ukazalo brzo iti dalje ter sovražnika kruto napasti, kjerkoli ga zasačimo, postopalo se je odslej proti Bošnjakom strogo po vojnih zakonih. Se večje važnosti je bila bitka za nas, ker je nam razjasnila položje in nas postavila v pravo pravcato vojno razmerje. S tem je bilo dognano, da pri okupaciji Bosne mora teči kri in da mirnim potem ni več doseči zaželenega smotra. Rekel sem, da v prvi bitki na Rogeljnem sedlu nismo imeli znatne škode. Vender hočem omeniti dragega mi prijatelja, katerega je tu zadela smrtna kroglja. V bitki je pal nadporočnik Herman Dok s a t, rojenja Postdjinčan. Ko napravi juriŠ' na Turke, udari sovražna svin-čenica na daljnogled, ki mu je visel spredaj ob levi, takd nesrečno, da mu predere trebuh in mu mnogi stekleni kösci razmesarijo drob. Doksat jc bil jak človek, čvrste postave in srčen vojak. Prenesli smo ga v Varcar-Vakuf v bdlnico, kjer je preživel še dva dni v groznih mukah. Bolečine pa je trpel mirno, časih zaškripal z zobmi, na tolažila okrog postelje stoječih prijateljev pa vedno pevaje odgovarjal: »Miruj, brate, srečen vsak, Kdor umrje kot junak.« — Izdihnil je dušo junaško. Pokopali smo ga na katoliškem pokopališči v Varcar-Vakufu in poznejša tamošnja posadka pijonirjev mu je po skrbela zgradbo gomile in primeren spomenik. Po porazu na Rogeljnem sedlu so vstaši bojišče v lepem rčdu zapustivši izginili po ovinkih, kakor sem povčdal, za Varcar-Vakufom, razpršili se in v posamičnih krdelcih pritisnili nazaj k svoji glavni vojski, katera se je pomikala od Travnika sčm proti Jajcu. Mi pa pre-šcdši Varcar-Vakuf, pravo pravcato turško, od nesnage smrdeče mesto, utaborimo se na drugi strdni. Prvi bataljon 17. pehotnega polka razpostavi prednje straže. Takö me doleti usoda, da mi je tudi drugo noč prebiti brez spanja. Do skrajnega živca utrujenemu telesu pa ne pomaga niti dobra večerja, niti strah pred sovražnikovim handžarjem. Prosčč za nekoliko počitka zaradi neizrečene utrujenosti bridko čutim vojne zahteve ostrost, in stotnik mi kratko odgovori: »Nimam pravice Vam izredno olajšati službe. Idite na delo in storite, kar skromne moči dopuščajo.« Šel sem, toda moči so me popolnoma zapustile. Omedlel sem in spominjam se, da sem vstal drugi dan, ko je solnce že visoko nad nami sijalo, iz kopice rahlega send. Kopico je naredil pošteni sluga in tudi za zajutrek mi pripravil dobre juhe. Stotnik mi ni očital slabosti, ali še celö sladkega spanja, dasi je moral on sam prečuti vso noč. Opöludne, baš ko se pripravimo h kosilu, čujemo iz divizijskega štabnega stanišča znamenje, da se nam je združiti in v naglici zbrati na včliki cesti ter brzo odriniti proti trdnjavi Jajce. Hitro se odpravimo in korakamo v pozno noč do vasi Jezero. Onikraj te vasice, dve uri hodd od trdnjave, ustavimo se. Ni daleč do tja, ali trdnjavo po noči pohoditi, v kateri je bržkone še sovražnik, ne bi bilo umestno. Nočujemo torej na planem za omenjeno vasjö. Vender se odloči oddelek drznih prostovoljcev pod poveljstvom poročnikovim, da bi se, ako mogoče, utihotapil v mesto in natančneje pozvčdel o sovražnikovih nakanah. Dva vozd posede ta drzna četica. Vozova zdrdrata, kmalu pa se vrneta. Četica je pozvčdela, da v trdnjavi mrgoli vstašev, da pač straž na to stran trdnjave nimajo razpostavljenih, zabita pa so mestna vrata in nihče ne more noter. Poročilo je vznemirilo zlasti vojvodo Virtemberškega in že proti jutranji zori je bilo, ko je ukazal, da se morajo straže na okrožji ta-borovem izdatneje pomnožiti. Vznemirjalo ga je menda tudi, da je bila jedna brigada njegove divizije še dan hodd za nami in da ni mogel računjati nanjo, ako nas prihodnje jutro napade močnejši sovražnik. V taboru je sanjal to noč marsikateri vojak poslednji sčn in marsikdo se ni nddejal,«da bode jutri obsorč že spaval smrtno spanje. Za rana, jedva ko so solnčni žarki prešinili goste, po širem ob-nebji nakopičene temne oblake, razpošlje vojvoda patruljo konjiče, da si ogleda sovražnikove pozicije. Patrulja se kmalu vrne. Poročilo njeno nam obeta hud boj z močnejšim i ljutim sovražnikom. Tiho se zberemo in naglo odrinemo iz taborja. Pot nas vede na severnem brčgu nad štiri kilometre dolzega, ozko stisnega jezera, ležečega v včliki dolini Lisinc planine. Na levi strdni kipč v nebd strmeči hribi, na desni je jezero. Gora se dotika v vznožji prav blizu ceste, da se ni mogoče ogniti niti na levo niti na desno. Pogorje se spušča na konci jezera v prostorno kotlinsko dolino. Iz jezera izteka potok Pliva, ki se izliva na južni strdni trdnjave Jajce v reko Vrbas. Korakajoči po cesti smo opazovali že iz daljave nebrojno število Turkov v belih košuljah, modrih ali rdečih hlačah, rdeče prepasanih s fesom ali večinoma s turbanom pokritih. Zmatrali smo jih sprva za radovedneže, ki so splezali na vršace v obližji trdnjavinem, da bi se radovali o bdjnem viharji. Toda kmalu so se jeli pomikati doli po pobočji. Sivi dim spredaj na levi strani in močni pelotonski strčl na holmČcvcm grebčnu stoječih vstašev osvedoči nas, da je bilo poročilo naše konjiče istinito. Streljanje iz pušek se razprostira hitro ob vznožji, po dolu, čez jezero na dno stran po pobočji sosednega hriba. Kmalu se tudi čuje otlo grmenje iz turških topdv, ki so bili razpostavljeni nekoliko na planem, nekaj na obzidji in tik obzidja trdnjavinega. Ko čujem trobente glas »Naprej v brzem teku!« hitro pogledam na uro. Ura kaže natanko tri četrti na devet. Kmalu smo na lici mesta, na katerem 10. strčlski bataljon in nekatere stotnije 17. pehotnega polka bijejo že prav vroč boj s krutim dušmaninom. Prvi bataljon 17. pehotnega polka pride na bojišče v zadnji vrsti bojevnikov ter početkom b6ja poskrbi vojnim Četam rezervo. Vstaški strčlci so se ugnezdili za umetno ali po prirodi utrjenimi nasipi po vsi nižini in na podolji pred trdnjavo ter krčevito obtičali v svojih pozicijah skoro prav do konca bitke. Pritiskali pa so s pomočjo svoje rezerve zlasti na naše levo krilo, tja, kjer so stali naši Hrvatje. Tu so turški konjiki z ostrim handžarjem često napadali naše čete, dočim so imeli vstaši v središči in na levem svojem krilu naj-spretnejše strčlce. Pri nas so Šli v boj v prvi vrsti 10. strčlski bataljon, potem jednajst stotnij 17. in dvanajst stotnij $3. pehotnega polka (iz Zagreba), jeden oddelek ulancev in dve gorski bateriji z osmimi topovi. Strčlci (iz St. Poltena z zlatim bataljonskim rogom) na desnem krilu, Kranjci v središči in Hrvatje na levem krilu. Bilo nas je skupaj blizu 5.000 mdž. Vstaši so bili mnogobrojncjši. Imeli so, kakor smo jih cenili in kakor smo pozvčdcli od ujetnikov in tamošnjih prebivalcev, več nego 7.000 mdž, mnogo konjiče in šest Krupovih topov. Ob jednajstih dopdludne se je odposlal zadnji oddelek naše rezerve v boj in odsčhmal smo se borili dobro v svesti si, da, če se ne ubranimo sovražnika, dati nam je glavo pod ostrim handžarjem ali poskakati v jezero in ondu poginiti, kajti povrniti se po ozki ccsti in tu sovražniku ubežati ne bi bilo mogoče. Za nami sploh tudi ni bilo nobene zaslombe. Tretja brigada, kakor sem že opomnil, bila je še daleč zadaj. Jaz dobim ukaz, da mi je iti s svojim stotnijskim oddelkom h gorski bateriji št. III. XII., da ostanem pri nji in jo branim sovražnega naskoka. Baš ko se ji približam, začne streljati na sovražnikove topove, ki pa prav dobro odgovarjajo, dasi se je jeden njih zvrnil že po drugem strčlu našega topa zaradi strtega kolesa. Proti koncu bitke so sc umeknili tudi drugi topovi, le jeden nc, ki je imel posebno srečo, da se mu ni bilo zgodilo nič kvare. Ta pa je tudi bruhal na nas granate prav ponosno. Ker sem prišel k omenjeni, na holmčevi rebri stoječi bateriji, da jo zaslanjam, dana mi jc zopet prilika opazovati bojni hrup z ugodnega stališča. Tu sta bila vojvoda Virtemberški in najvojvoda Ivan Salvator z vsem svojim spremstvom, ne meneča se za sovražne granate. Jako opasno je bilo naše stanje od jednajste ure dopdludne do Četrte ure popdludnc. Vojvoda Virtemberški, vrhovni poveljnik, bledi bolj in bolj, kajti ulanec za ulancem prijaše iskat pomdči v podkrep-ljenje levega krila. A zaman, vojvoda nima niti jednega vojaka, da bi ga poslal v pomoč. Toplo pa naroča slčharnemu ordonancu, naj naznani četam na levem krilu, da zmaga je naša, ako se tam zabrani vstašem, da nam ne pridejo za hrbet. »Moji Kranjci in moji Sankt-poltenčanje stojč v sredi in na desni kakor kameniti stebri, ki se nc omajd«. In tudi Hrvatje na levi so se bojevali hrabro, ali ne samd hrabro, tudi jako umno, ter so preprečili, da se ni uresničila sovražna nakana. Levo naše krilo se radi tega tudi neprimerno podaljša, kar provzroči, da se bojni red v sredi in na levem krilu na mnogih krajih pretrga. Topništvo naše je moralo tu s pomnoženim streljanjem preslepiti sovražnika, da, ako tudi zapazi pomanjkljivost pehote, ne drzne se napraviti naskoka. Najhujši boj se vname ob jedni uri popöludne. V tem času napravijo vstaši močen »jUriš« (»urä!«) na naše levo krilo. Marsikatera glava srčnih »Leopoldovcev« upogne se pod ostrim handžarjem, a tudi marsikateri vstaš se zgrudi od bajoneta preboden na tla. Hrabrost naših vojakov čudovito odbije ta kruti napad in odsčhmal jamejo se vstaši umikati na dnem kraji ter se zbirati sredi bojnih vrst. To se vč, da je naš vojvoda takoj ukrenil koncentracijo svojih čet, kar pa se je popolnoma zvršilo šele ob četrti uri popöludne. Sovražnik videč svojo nezmožnost, ostavi polagoma bojišče. Dasi je boj trajal skoro do šeste ure, vender smo zmatrali po onem ljutem sovražnikovim naskoku, da se je odločila bitka nam ugodno. Sovražnik potem ni več postopal ofenzivno, tudi ni več pritiskal na naše levo krilo. V središči se je zbiral le zato, da bi se lože odtegnil z bojišča kajti tu je držala cesta v trdnjavo. Mnogi naših nasprotnikov so že ostavili bojišče, ko se spusti zadnja, toda srčna četica Turčinov ob šesti uri v beg. Grenka usoda pa doleti to Četico. Zgnete se na cesti in nanjo se usujejo krogljice iz vseh naših pušek, in tudi naši šrap-nčli imajo tu smrtno košnjo. Stotnija, katera nam je dnikraj jezera pokrivala desno krilo, dobro služi, ker iz skrivnega zavetja, hipoma s pelotdnskim streljanjem udrihne po bežečih vstaŠih. Poraz sovražnika je bil vseskozi popoln. Bežečcmu smo vzeli vse topove, veliko orožja, streliva in zastav. V trdnjavo je zbežal manjši njegov oddelek, drugi so se razpršili. Toda trdnjava je slabo zavetje brez pravih orožnih pomočkov. To je uvidel sovražnik dobro in še tisti večer zapustil Jajce ter pobegnil dalje proti Karavli gori, najvišjemu prelazu tja proti Travniku. — Popisati hočem nekatere podrobnosti bitke. Kot svedočbo človeške nebrižnosti za svoj život, srditosti in strasti omenjam podčastnika — Kranjca, — kateri je v prvi vrsti borčč in ne meneč se za svoje na levi in desni padle tovariše, vcepil si v glavo, pokončati nasproti čepečega dušmanina, češ, da je baš on tisti peklenski stroj, ki izpušča smrtonosne svinčenice, da toliko ubitih dragih prijateljev leži okoli njega. — Podčastnik pomčri nanj. Prvi, drugi in tretji strčl ne pogodi. To razkači strčlca tembolj, ker mu dušmanin krepkd odgovarja s smodnikom, češ, da je šla kroglja mimo smotra ali da strčlec ne zna streljati. Podčastnik se zaroti, da, ako dušmanina po četrtem strčlu ne ubije, potem ga napade z bajonetom in na tak način tudi pogine, kajti osamljenemu neposredno pred sovražno bojno vrsto bi prevrtalo prsi na stotine krögelj. Pozorno si ogleda še jeden pot nasprotnika svojega in v glavi preračuna razdaljo med saboj in med njim, potem pozove vojake svojega roja. naj dobro pazijo, kdaj se bode zgrudil öni zlödej! Hladnokrvno po-mčri — puška poči in tisti trenutek se zvrne TurČin nizdolu. »Poglejte ga, kako se je zvalil,« zavpije, »ta vam ne bo več kaše pihali« zasmeje se in tovariši se mu grohotajo od veselja. Na desnem brčgu jezera ob vznožji hriba leži vas Zaskoplje. Zaskoplje, jedina vasica v obližji bojišča, ima kakih dvajset turških »kuč«. Iz teh so naredili vstaši trdnjavico ter v stene vsekali mnogo puškaric (Schicssscharten), skozi katere so nas kropili z gostimi krog Ijami. Nad vasico sc je ugnezdil neki vstaš takö spretno, da je pogodila vsaka njegova kroglja, kajti streljal je v jeden cel bataljon, v i. bataljon, ki je stal početkom bitke spodaj na cesti v rezervi. Naše topništvo je že obilo šrapnčlov zmetalo v Zaskoplje, naši strčlci se mnogo trudijo, da bi ustrelili vstaša, a zaman, ta se ne gane in vasici ne škoduje niti jeden šrapnčl ne. Kaj storiti? Dva prostaka si izprosita dovoljenja, da smeta čez jezero in önikraj zavratno napasti vstaša. Poišeta si majhen, pod staro vrbo stoječ čolnič. V njem jadrata preko jezera in se zmuzata po ozki dolini gori, da prideta malo više, kjer je Čepel vstaš. Hipoma ustrelita drug za drugim, vstaš zbeži v vas in Zaskopljanje, misleči, da smo pred durmi, pobegnejo zapuštivši majhno število, katero se dalje brani. Po končani bitki zvečer se polasti oddelek naše vojske te vasi šiloma, očisti pa neljubo gnezdo s tem, da postreli vse, kar je bilo notri živega. — (Dalje prihodnjič.) Misli. i. 2. v bodočnost slovnnstva verujemo, A vera jediuo je puhla žrtva, Za to naj bodočnost delujemo, In delo brez vere neploden trud, I to jc pomisliti treba — Zaupno bojujmo, če boj je i hud, Pomoči nadjajmo se z neba. Kajti vera brez del je mrtva. — 3- Pogumno naj vsak se bojuje, Med nami ne bddi plahuna; Adiuvat fortes fortuna : V tem gaslu iščimo vzpodbujc. — Y. Spisal N. R. eta 186* sem, potujoč z Dunaja domdv, ustavil sc v Mariboru, kjer je bilo takrat mnogo živahneje življenje, nego dandanes. Maribor jc bil takrat takorekoč težišče gibanju slovenskemu in imel jc v svojem ozidji mnogo odličnih in odločnih rodoljubov. Jaz sem naletel prav srečno, kajti tisti dan je bil shod zaupnih mdž in narodnih prvoboriteljev iz vse dolenje Štajerske. Sešli so se bili zastopniki lepega Murskega polja, ki prideluje najlepšo pšenico in vzreja krasne iskre konje, prišli so odposlanci slavnih ljutomerskih goric, kjer trs nc rodi preobilo, toda sdmo ognjevito božjo kapljico, katera bi pri pravem kletarstvu utegnila prekašati svetovno slavno, kakor bolgarsko rožno olje in dragocena rčnska vina; prisotni so bili narodnjaki iz lepih Slovenskih goric, katerih prebivalstvo bi bilo kdaj pre-ponosno, ko bi izredno plodna tla leto za letom jednako rodila; videl sem narodnjake iz imenitnih Häloz, kjer je že Rimec zasajal trs in zgrajal vinske kleti; zastopan je bil starodavni Ptuj, elegantna Slätina, kjer pa, žal, dandanes vsaj v poletnem Času že prevladuje zid; zastopana je bila divna, ali še premalo poznana Savinjska dolina; na shodu so bili odposlanci od bistre Save, z bregov meandrski tekoče Dravinje, s podnožja in okolice slikovitega Pohorja, kjer poleg domače rdševinc še živi prastara pravljica, kjer hišna in osobna imena in stoletja stari priimki še hranijo tožno zgodovino našo; navzočni so bili rodoljubi izpod visoke sv. Uršule, iz idilične Šaleške doline, iz raznih dolenje-štajerskih mest in trgov, znamenitih po največ samö radi trdovratnosti, s katero so se ob svojem času z vsemi štirimi branili železnice, katero bi danes radi izprosili na krvavih kolenih; — skratka, zbran jc bil cvet razumništva, kar ga je takrat imel slovenski Štajer, na shodu so bili najodličnejši rodoljubi izmed Mure in Save. Ne spada sicer v povest mojo, vender prilika je preugodna, da bi se nc spominjal vsaj tistih mdž, ki so bili na omenjenem shodu prisotni, a so se v tem preselili v drugo, boljše življenje. Veliko jih je moralo v prerani grob. »Smrt pobira, ne izbira.« Njene Žrtve so bili v razmerno kratkem času: Kopač s Sldtine, dr. Klemenčič iz Ljutomera, Slavoljub Knez iz Šcnt-Lcnarta, dr. Prelog in dr. Ipavic iz Maribora, grašč^k Adamovič iz Velenja, dr. Kočevar in Fr. Kapus iz Celja, dr. Pavlič iz Velikovca, Alojzij Lenček in Balant Sitar iz Bla- 6O9 nice, dr. Ulaga, dični Božidar Raič, dr. Gregorič, Šentak z Vranskega, Žuža in Roblek iz Ždlca, Tomšič in Jurčič i. dr. Uzrši izredno to družbo, bil sem resnično oduševljen, preverjen sem bil, da stvar oprta na imenovane in druge, sedaj še živeče rodoljubne možč, ne more in ne sme ponikniti. Zastopana je bila intcli-gencija in resna volja, obe jako odlično. Pozdravljajoč drage prijatelje in znance, ugledam tudi možd, čegar prikazen me je presenetila. Prvi trenutek si nisem bil gotov, je li pravi ali ni. Bil je zelö podoben Dorku, nekdanjemu sošolcu mojemu, a bij je ves drugačen. Dorko je bil poskočen mladenič, življenja poln. Bil je pevec, plesalec, telovadec, najživahnejši med nami, ko smo še pohajali gimnazijo. Bil je krepke rasti, imel je črne lase, modre oči, bil jc širokoplčč, vitek čez pas, skratka: bil jc lep. To pa je tudi sam dobro včdcl. Kadarkoli in kamorkoli je prišel, prvi njegov korak je bil k zrcalu, da je opravil in popravil zunanjega svojega človeka, posebno pa tedaj, kadar je bil blizu nežni spol, kateremu se jc klanjal in laskal z veliko slastjof z nenavadno eleganco in s posebno srečo. Zrcalo mu je bilo najpotrebnejši predmet in ko je . nekdaj pozno jesčni bil v plavalnici, kadar se že nikdo več ni köpal, označil nam je to svojo bravuro z besedami: »Takö je bilo že mraz, da v plavalnici ni zrcala ni bilo!« In tega Dorka sem našel sedaj v Mariboru, toda kacega! Niti senca ni bil nekdanjemu. Nekdaj cvetoča lica so bila vela, prejšnje živahnosti in veselosti niti sledu, neka tiha tožnost se mu je brala z obraza, postaral se je, prej kakor sžljc črni lasje so začeli že siveti, ob sencih so sc znale že neprijetne gubč, vse na njem jc oznanjalo začetek — propasti človeške. Stopim k njemu. — »Ali si, ali nisi?« vprašam ga. »Izprcmcnil si se, da bi te skoro ne bil poznal!« — »Sem, sem!« odvrne mi. »Prav praviš, izpremenil sem se. Staro lice, staro srcc. Tebe pa sem spoznal na prvi hip. Taköv si kakor nekdaj. Kakö se ti godi, kje bivaš?« — »Jaz sem v Ljubljani, godi se mi povoljno. A ti, kje si ti?« — »Na Ptuji sem že več let, popolnoma osamljen. Veseli met da se po toliko letih zopet vidiva. A čuj, zborovanje se pričenja. Po zboru me počakaj, da se kaj pomeniva!« Zbor se je vršil uzorno. Vsi predlogi, 'vsi nasveti so bili vzpre-jeti brez ugovora, oduševljcno. Vsak mož jc prevzel za svoj okraj dano mu nalogo in prvi vlak je odpeljal veČino odličnih zborovalcev. Dorko pa me je prijel pod päzduho in dejal: — »Zdaj pa imejva* midva zbor. Kam naj ideva?« — »Pojdiva k Sramlju!« odvrnil sem jaz. — »Dobro!« Sla sva k Sramlju. Gostilna Šramljeva je bila takrat na gldsu, ondu je bila izvrstna postrežba, ondu so se navadno shajali narodnjaki. Gospodar Šramelj ni bil sicer po mišljenji naš, ali bil je jako pošten mož, jednako skrbčč za vse goste svoje. Rekel bi celd, da je Slovence nekoliko odlikoval, vsaj dokler je »Čitalnica« stanovala v njegovi hiši, pošiljal je redno za Silvestrov večer in ob drugih prilikah velikansko steklenico izvrstnega svojega vina. A tudi sicer je bil jako pazen za vsako našo najmanjšo željo in pritožbo, rad pogovarjal se z nami, često ponavljajoč gaslo svoje: »Was war ich? Was bin ich? Was kann ich noch werden?« Na prvi dve vprašanji odgovor ni bil težaven. Šramelj jc bil nekdaj navaden delavcc. S pridnostjo in Ščcdljivostjo si jc pridobil tdliko, da jc imel par hramov v Mariboru, cvetočo vinsko kupčijo, da je bil spoštovan in toli imovit, da se jc celd peljal k otvorjenju Sueškega prekdpa. Afriško podnebje pa mu ni prijalo in prinesel je s seboi, kakor skoro vsi afriški potovalci, smrtno kal, katera je rešila zadnje vprašanje »Was kann ich noch werden?« V to krčmo torej sva šla z Dorkom in naročila steklenico izvrstnega Ljutomerčana, takrat slovitega pod imenom: »Die Peric Stcicr-marks«. Natočila sva in trčila prav iskreno na nekdanje sošolce in na blaženo dobo takd hitro minulih gimnazijskih let. Spominala sva se tovarišev, kje in kakd sedaj ta in dni živi, naposled pa se je govor zapletel tudi v najino osobno razmerje. — »Si li še samec, ali morebiti že oženjen?« vpraša me Dorko. — »Samec sem še. Kaj pa ti? Skoro bi mislil, da si že v jarmu svetega zakona, kajti preresen si, prezeld si se izpremenil. Kaj pa, se li še takd pridno koplješ ? Na Ptuji je lepa prilika, Drava je za plavdča tvoje vrste kakor nalašč.« — »Drava?« odvrne pikro, »zakaj pa ravno Dravo naglašaš ? Dravo, ki . . . .« — »No, nič hudega! A saj včš. da sem ti bil vedno odkritosrčen prijatelj. Bodi torej uverjen, da so besede moje le golo sočutje, da nisem mislil ničesar žalega, da bi le rad znal, kaj te je takd nemilo zadelo.« — »Vse prav, a beseda »Drava« vzbuja mi zlč spomine. Drava je nesreči moji vzrok.« — »Kako li to? Povčj mi in olajšaj si srce!« Po dolgem prigovarjanji se je vender udal, potegnil hitro čašo vina vdse, potem pa rekel: — »Bodi ti!« In zapaliv.Ši si priljubljeno viržfnko je začel pripovedovati : I. Dovršivši študije na Dunaji, treba je bilo skrbeti za bodočnost, za ljubi kruhek. Dobil sem mesto na Ptuji. Mesto Ptuj, zäme »kraj nesrečnega imena«, zanimivo po svoji zgodovini, po starinskih svojih spomenikih, po slikoviti svoji lčži, tebi gotovo ni neznano. Ne razlikuje se mnogo od drugih dolenje-štajerskih mest, povsod tisti nazori, povsod tisto malomestno življenje, povsod človek le tdliko Šteje, kolikor meri in rodi njegov vindgrad in kolikor ima vina v kleti. Gotovo bi bil jaz zadnji, ki bi sploh komu zavidal ugodno gmotno stanje. A gledajoč, kako so mogotci pri igri na jedno karto stavili po sto, po dvesto do tisoč goldinarjev, drugo jutro pa z ubogim kmetom Hdložanom na vse pretege barantali za par grošev, težake stiskali za par soldov, kakd so z raznimi pomočki uprizarjali pravo robstvo in takd z elementarno močjo, kakor silen lednfk, katerega ni dalje ustavljati mogoče, vedno dalje predirali v vinorddne Häloze ter izrivali prvotne posestnike — prevzela sta me gnčv in srd. Ostavil sem jih in izogibal sem se takozvanim odličnim krogom, kjer se je pod zunanjo površno olikanostjo le slabo skrivala brezmejna sebičnost. Začel sem hoditi svoje poti. Sililo me je iz zaduhlega mesta in takö se je zgodilo, da sem redno začel zahajati na Breg, ki je nekako ptujskemu mestu predmestje. Ondu je stala pritlična, a jako čedna gostilna Mlakarjeva. V nji se je točilo «zborno završko vino in dobivala se je jako ukusna hrana po prav pošteni ceni. Zdme, ki sem takrat služil le majhno plačo, bilo je že to odločilno. Se bolj pa se mi je prikupila Mlakarjeva krčma zaradi njenih posestnikov samih. Bila ti je to izredna rodbina. Prestopivši hišni prag, čutil si se že domačega in prijala ti je skrajna snažnost in splošni red, še bolj pa odkritosrčno vedenje hišnega gospodarja in gospodinje in preljube njijine hčerke, sedemnajstletne Polonice. Misli si sedemnajstletno deklico, razcvitajdčo se rožo, vitkoraslo, črnolaso, svetlih očij, kakor dozorčlc češnje, gladkega zornega lica, s katerega ti odseva ljubka najivnost in nepopačenost srca. Misli si dc- klico, katere pogled te razvname kakor jasno pomladansko jutro, v katere obličji se zrcali njena krasna notranja slika, nariši si v duhu devico, ni kmetski ni gospodski, a vsekdar ukusno opravljeno, ki te z ljubkim vedenjem svojim pridobi prvi trenutek, ki družbo oživlja — in površna slika Polonice moje je gotova. Potem tudi umeješ, da je prikazen njena mene in mnogo drugih vlekla z nepremagalno silo k Mlakarjevim in da smo gostje tekmovali za vsak njen pogled, za vsak smehljäj. Tekmecev nas je bilo mnogo, ali med vsemi sem bil jaz najsrečnejši, to pa radi tega, ker sem jaz bil jedini Slovenec, ker sva s Po-lonico vkupe čitala naš takrat jedini list »Novice« in Preširna ter sva časih družno zapela »Luna sije«, »Mila lunica« ali pa »Tam za göro zvezda svčti«. Jaz nisem virtuoz v petji, ali, kakor se spominjaš, poleg prirod-nega sluha dobro izvežban in kadar sem s svojim baritonom spremljal Poloničen sopran, bil je to dvospev, da sem ga bil sam vesel in da so nemški Ptujčani najinemu petju kar glasno ploskali. Pela sva oba »iz srca in divne melodije so sezale v srca poslušalcev. Prcširen je Polonici zelo ugajal, znala je skoro vsega na pamet, poezije Preširnove so vzbudile v nji narodno Čustvo, zajedno pa mi pridobile njeno naklonjenost. — »Oh, kakö srečna jc bila Primčcva Julija I Kakö jo Preširen prcslavlja v nesmrtnih svojih pesmih! Kaj pa Vi, gospod Dorko, ali Vi tudi kaj pevate?« — »Jaz? Jaz nisem pesnik. Nikoli še nisem poskusil.« — »Zakaj pa ne? Oh, poskusite, poskusite 1 Ko bi Vi pesemeo zložili, mislim, da bi Vas še rajša imela.« Besedi »še rajša« zveneli sta mi po ušesih, ko sem ostavil krčmo Mlakarjevo, kakor angeljsko petje in prišedši domöv, začel sem, kar skoro večina pisateljev naših, »kovati pesem«. Koval sem in se znojil, popisal sem par pol popirja, predno sem završil jedini pesniški proizvod svoj, ki mi leži na duši, kakor marsikateremu prisiljenemu pesniku slovenskemu. Evo ti pesmi moje: Vzdihljaji. Premnogo na nčbu nam zvezdic migljrf. Najlepša med njimi danica je zala, Najilahtnejša čednost vsac'ga sred Ljubezen iskrena je, ki obsijala I meni je tožno, nemirno sreč, Kjer Čustva viharna s plamenom gore. Noč tiha, nam dana za naše tel<5, Da bi okrepilo za dan se bodoči; Obseva nam luna leskeče neb<3, A v srci porajajo vzdihi se vroči. Oj, luna premila, prcnSsi jih tf Skoz' okence notri, kjer ljubica spi! — »Vidim te, da zmajevaš z glavo. Pesem ti ni popolnoma po gödi. Znam, znam, da ima nedostatkov, ne gledč na ,apostrof\ da je moj Pegaz bil hripav in švčpav.« — »No, no, takö hudö nisem mislil. Pesem bi mogla tudi slabša biti«, odvrnil sem mu. — »Umejem, umejem!« dejal je Dorko. »Tebi pesem tudi ni bila namenjena, pač pa Polonici. A ta je bila vsa radostna, ko sem ji prinesel prvo in jedino pesniško dete svoje. — »Oh, krasno, krasno 1« vzkliknila je. »Gospod Dorko! Vi ste pesnik! Te vrstice so mi prav iz srca vzete. Toda, dovoljujte, kje pa imate ljubico?« — »Ako Vam je pesem iz srca vzeta, dovolite, kdo pa je ljubček Vaš?« dovoljujem si vprašati jaz. Na to vprašanje zardela se je Polonica kakor mak in zbežala v kuhinjo. Prišla pa je kmalu nazaj. Poglcdavala mc jc nemirno, plaho, izogibala se pogledu mojemu, a vender vedno blizu mene imela opravka. — »Gospodičina!« zaklical sem ji potem, »kdaj pa dobim odgovor na vprašanje svoje?« Zardela se jc zopet, potem pa odvrnila: — »Vrsta bi bila na Vas, odgovarjati na vprašanje. Siccr Vas pa vabim jutri zvečer na trgätev v naš vinögrad v Halozah.« — »Za Boga! O takšnem vremeni, ko že par dnij neprenehoma lije, pa da bi šli v vinögrad?« — »Pojdem, pojdem! Zjutraj ob petih se odpeljemo. Torej na svidenje v vinogradu!« — »Smem li upati na odgovor?« — »Ne včm, kaj bi Vam rekla!« odgovorila je Polonica, a pri slovesi se mi je zdelo, da mi je nenavadno iskreno stisnila roko. Poln sladkih nddej sem odšel v nečuvenem dežji domöv, opazujoč, v kakö mogočnih valovih dere ljuta Drava proti hrvaški meji. Prišedši domöv sem kmalu zaspal. Ali spanje moje je bilo jako nemirno. Sanjalo se mi je neprestano o povödnji in nepokojno sem se premetaval po postelji. Šele proti jutru me je objel prijeten spanec, toda ne za dolgo, kajti ob 7. uri je prišla stražnica in prve njene besede so bile: — »Gospod, ali ste že čuli, Drava je ves Breg odnesla!« — »Kaj? Breg?« zaklical sem, kakor bi me bila strela zadela. »Breg!« Skočil sem iz postelje, napravil se \f naglici in ne da bi se umil in počesal, tekel proti Bregu. Moj tek pa ni bil dolg, kajti prizor, ki sem ga kmalu ugledal, vrgel me je iz vseh mojih nebes, odrevenil me. Kjer je na Bregu še prejšnji večer stala draga mi Mlakarjeva hišica, drvila je sedaj divja Drava silovito in motno valovje svoje. O Mlakarjevi hiši nI sledu nI tiru več, samö kos proti vodi stoječe stene se je vzdržaval še nad penečim valovjem in kakor ironija na grozno nezgodo je bilo še nihalo na tej steni viseče ure jednakomerni svoj ,tik-tdk'. Drava je odnesla vso Mlakarjevo družino in ž njo Polonico, prvo mojo pravo ljubezen.« (Konec prihodnjič.) Beatrice Cenci. (Po sliki Gvido Renijevi.) 0, Mi, lepi so ti, Beatrice, lasci, Očcscc mšhko ti igra milöbe, Po čelu plavajo temni ti pasci, Kot sanci so iz davne, davne dobe . Devica nežna jeklo omočila Očetu v kri si, krasna Beatrice: Očetove pa kletve strašna sila Zvabila te je s s6bo med mrliče ! Tedäj še ni se vila ti meglica Na ustnih, ki jih zdaj turobno senči, Brstčla si, kot ptfmladi cvetica Razvija rahlo pöpje, lepa Cenci! Stopila tožno si na krvni oder, Življenje žrtvovala svoji zmoti, A bil rešitelj je umčtnik moder Nebeškega obraza ti lepoti! A kakor kip umčtuika očara, Očarala si svojega očeta, Da mu sreč opila je prevara In polastiti hotel se je cveta . . . Ko zadnjikrat si žalosti kopnela, In trepetala lahno kot pcrescc: Umetnikova roka je ujela Na mrtvo platno žalostno očcsce . . . Oh, lepi so ti, Beatrice, lasci, Očesce čarobno igra milöbe, Po čelu plavajo temnf ti pasci, Kot sanci so iz davne, davne dobe ... L—j. Opomnja. Beatrice Cenci, hči plemenitih roditeljev, pala je pod sekiro krvnikovo 1599. 1. za papeža Klcmenta VIII. Lepota nje jc vzbudila rodnemu očetu gr&en pohot, zato so sklenili brat, Beatrice in mačeha smrt njegovo. Radi tega zločina jih je papež obsodil na smrt. Na morišči jo je bajč naslikal Gvido R e n i. Slika, jedna najpopularnejših, ohranjena je, čeprav ni njegova. Belokranjsko kolo in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil. (Dalje.) IV. Žumbersko kolo. a. Kolo v Marin dolu1) in v Bojancih. a se Metličani in drugi Beli Kranjci niso stoprav od novih naselnikov: Žumberčanov ali Vlahov (kakor jih zovejo nekateri sosedi še dandanes) navzeli sedanjega »kola«, utegnem do kraja dokazati z Žumbcrskega kola načinom in besedami. Prcč. gosp. Ivan Šašclj poroča mi iz Adlešič takd: (Bodi tudi temu dičnemu narodnjaku zaslužena očitna hvala za to ljubav!) »Pri nas v naši fari« (piše gosp. Š.) »ne poznajo več »kdla«, in kolikor znajo naši ljudje za to, — za kolikor se spominjajo —, niso igrali; »kdlajo« pa še naši ,susedi4: Marindolci in Bojanci2): prvi o Božiču in Pč-trovem,3) drugi pa na Jürjevo in ,uskrsni ponedeljak'.4) A kdlajo vsi skupaj: možje, žene, dekleta in dečdki, tedaj ne kak spol zdse. Popevajo pač pri »kolu« in »kdlanji«, a ne kakih gotovih (stanovitnih) pesmic. Vsak ,donesc' sabo bdril vina (dva ali tri, požunce'/') in s tčm v roki ,kolajo'. V sredi pa stoji mož, ki ima barils kakimi desetimi požunci. Kdor izpije pri »kolu« vino iz barila, temu dotoči mož iz srede. Kdlajo pa Marindolci in Bojanci vselej le pod milim ') Namesto: »Marijindol« govori se med Žumberčani ali Vlahi in med Belimi Kranjci sploh: Märindol, Marindolci. (Metličani izgovarjajo: Mäm'dol, Mdrn'dolci, Mdrn'dolke. a) Prim. »Zgodovino fard Ljublj. škofije«. Izdaje A. Koblar IV. zv.: »Zgodov. Adlešičke fare na Belokranjskem«. Spisal Ivan Šašelj 1887; 14. I. N. 3) »Petrtfvo«, o »Petrovem« veli Metličan temu dnevi; a vender Pdtrovo (a nc Petrovo) dčte itd. 4) Vuzämski ali velikonočni ponedeljek. *) Poždnec = Požunska vinska mčrica (stare, večje mere bokal). Prim, pri Vuku »rječn « 527 p. b.: »Požunac« in pri Ivanu Filipoviču p. b. »oka vina«: eine Mass Wein. °) Metličan izgovarja »Mril«, m (gen. barila); pa v tem slučaji rekel bi on iba-rilec«, kajti (leseni) bkril mu je mnogo večja posoda od (lesenega) barilca, ki drži po 2—6 požuncev, in ima pri »vranju« (vehi) spleteno roČo, da ga nosiš lahko v roki. Še manjšemu barilcu pravijo Metličani in okoličani »barilček«. — Bartlec je tedaj = »pü-erih« (izr. pütrh). nebom sredi vasi ali pa okoli cčrkve. Žal, da nisem mogel več seznaniti. Letošnje Jurjevo Vlaško bilo je namreč na včliko soboto . . . a ta dan je pri nas jako pddalo, da nisem mogel iti na Bojance ogledat si tega starega običaja. b. Kolo v Brašljevicah. Po bratovem poročilu igrajo Žumberčani »kolo« o božiču, o veliki noči (»uzkrsu«), o binkoštih in drugih veselih svetkih (»blagdanih«). Nalašč se je bil odpravil v nedeljo, 6. majnika meseca t. 1. (letošnji pravoslavni ali starovčrski »uzkrs«1) dopoludne o lepem vremeni med Žum-berčane v Brašljevice, uro daleč od Metlike (za »Vinomerom«) nad ,Radovico, Radoši in ,Drašiči\ da bi videl sam, kako igrajo Žumberčani »kolo« in čul, kaj in kako popcvajo. Že zdaleč je čul kako so grmeli možnarji v »Kaštu« (v Kašči), kder je bila včlika maša. ,Popoludne' (po obedu pri dobrem znanci v Brašljevicah) prispe tam iz Metlike tudi šc neki gospod, rodom Čeh, z mladim Hrvatom (Samoborcem). Vsi trije prejdejo zdaj na grič nad vasjo, kder stoji sv. Jurija cčrkvica . . ., pred cerkvico je pa prostorna tratina, na kateri se kolo igra. Žal, da ta dan slučajno ni bilo »velikega kola«, zato ker so se bili dogovorili, da ,ga' bddo igrali v ponedeljek po večernicah t. j. na Jurovo proščenje', kamor pride vsako leto mnogo žumberskega sveta. Vender je stopilo v kolo pet »plesačic« (dve »djevojke i tri snahe«), pa prijemši vsaka svojo sosedo na levo in na desno z rokama za pas, začele so (v krogu) kolo igrati, pomikajoč se na levo in popevajoč: »Sede Marko Kraljeviču« itd. »Uprav so ,djačile',2) zato nisem mogel — piše mi moj svedok, dobro razumeti besed; čul sem tudi pesem: »Šetala se Mandalena« itd. Pa s^ skoraj nehale, zato ker niso hoteli stdpiti v kolo »momci« ki »kolo« še-le prav oživč. Preč. g. župnik Kaščanki, g. Abodič, pravi, da popevajo v kolu same junaške pesmi. Ker nisem mogel v ponedeljek na »kolo«, poslal sem glas, naj pride k meni dna Brašljevka, katera zna »kolo popevati«. Prišla je naposled iz Brašljevic »pjevačica Angjelina Vukasanovič«, in prinesla sabo naslednjih devet pesmic. Prvih šest pisala je ,oče-vidno' moška roka, druge tri pa ona sama dosti pravilno s tčm dodatkom pod svojim podpisom: »Bog poživi popjevača i slušača!« l) Po Vuku (ua sluh ali .fonetično': »uskrs«). -) Po domače: »Angja«. »Žumberačkoga1) kola pesme«.4) Šečes) Marko Kraljeviču Po Novome4), bielome Niš na Marku od odjela .Nek' košulja od pajmuka') Po njoj se je opasao Britku sablju pripasao Sablji svojoj govorio: Sablja moja, ,hvala' moja ako nebuš čela seči, Da du tebe razkovati .Dobrim konjem' na podkove jDjevojkami4 na kusture,6) Snašicami na iglice a junakim' na ostruge. Da, prokleti , kolo vodja', Tko te knjiga naučio? Materina sirot inja I ,otČeval zla baština 2. Šetala se Magdalena') Sve uz Dunaj i niz Dunaj Sastala je Majku božu; Pitala jes) Majka boža : ,Kamo šečeš, Magdalena1 (sic!) ? »K Majki božoj na Volavlje«. Sastali je9) ,dva angela': ,Vrn' se natrag .Magdalena', Tam su vode ,poduboko' Tam su gore .povisoko'. »Nit je dalje, Nit je više, Morem stati valje,10) Nit'11) se s perom piše.« Kad se ženi jasna mjesčina, Liepo je ona svate sakupila: Zastavnika Boga velikoga Za kumpara12) Nikolu svetoga >) Uprav tako napisano v ,moškem' rokopisu po sedanji hrvatski književni pisavi, dasi čitamo v 3. pesmi: »Žumberska« (a ne »Zumberačka) djeca«. 2) »Pjevačica« Angja napisala bi bila brez dvojbe: »pjesme«. (Puščal sem občina vsakemu svoj pravopis). Kesuejc sem pa zvedel, da Angja 11 e zna pisati, da ji je tedaj i zadnje 3 pesemcc napisala nečija druga roka, dasi je podpisana »Angjelina Vuksanovic«. 8) Šeta = šeta se, *) Novi igen. Novoga). Tako je ime več krajem na Hrvatskem, v Dalmaciji, v v bosdnski (nekdanji turški) Hrvatski itd. 6) N. m.: »pamuk« ; po naše: , pri vola', t j. drevesna volna (Baumwolle). ö) Kustura (belokr. kostura), Schnappmesser, a vender ne ,pipecl, nego nekaka ,britva'; pa ne za .britje', nego za rezanje sploh. Beli Kranjec veli namreč (s Hrvatom vred) »britva« ne samo »britvi za britje« (Rasiermesser), nego vsakemu sklepcu (Schnappmesser, Taschenmesser) — razven »kosture«, ki ima to posebno ime; a Srbu je »kustura« vsak slab nož (Schimpfwort für ein Messer; Vuk. 317). J) »Mandalena« po domače. 8) in *): »je« tü = ju (nsl. jo). ,0) Morebiti: dalje(?); kajti tü ne pripada »valje«: odmah (mahom). u) Morda: (— neg', nego)? — 1S) Za kuma (nsl.: za botra, ,kom<5ta'); iz talijailščine. Na Notranjskem pravijo »kompare« tudi vsakemu Človeku, kakor pri nas »boterr oudaj, kedar ne vemo, kako bi mu rekli. — Lahko, da so Žumberčani to tujko prinesli nekdaj sabo od Sen ja (.Zengg'). Starešinu Iliju svetoga Za svatbicu — zvezdicu Danicu. Kad je zvezda dare podielila, Bogu (je1) dala Nebo i višine, Petru dala ljeto i vručinu, A Nikoli more i brodove A Hiji striele i gromove. Rodilo nam žito i pšenica, Da su zdrava sva Žumberska djeca! Svim delijam piesma na poštenje; Daj nam Bože zdravlje i veselje. Svim nam skupa i svakomc zase! Izvir voda izvirala Iz kamena studenoga; Na njoj pije konj ,želenko'a) Na sedlu mu zapisano: Sveti Petar i Nikola I Jovanu krstitelju, Koj i kersti svako drvce, Samo neče trepetljivke Koja treplje usred ljcta Usred ljcta bezu vetra Usred zime bez studeni. Šetao se ban Ivane Po liepoj Banjoj Luki3) Pred njim ljuba konja vodi; Al' je tužna Angjelija; Al jc pita ban Ivane: ,Što si tako tužna jako?' Hvalila se Hvalisava, ,I)al ona neče pojt' za stara, Nek'1) za mlada golobrada. To začuo stari starče, Uzme ,škare'7) pa odreže brke, Uzc britvu pa obrije bradu; A onda doaje Ilvalisavi: »Hvalisavo, bi li pošla zame ? Ja ti imam vole vitoroge, I ja imam žita o tri leta Kladila se®) vila i djevojka, Koja če ih prvo uraniti, »Nepitaj me ban' Ivane, Kako nebi tužna bila? Tri sam kčeri poudala, A tri sina oženila, Da si nišam majke vid'la,1) Ni majkina gošča6) bila. 6. I ja imam čizme do kolena.« »Što su tvoji voli vitorogi, To su (,ti') miši štakorovi;*) Što su kuče o tri kala, To u kuči paučina; Što je žito o tri ,lieta' To ti prah o tri lieta; Što su čizme do kolena, To ti brada obrijana.« 7- Dvor pomesti i vode .donieti1 Mudra bila gizdava djevojka, !) Ta »je« je gledd na mdro odveč. -) N. m.: zelenko (Apfelschimmel; po Vuku i Filipoviču; nsl. pa »Grauschimmel« po Šmigocu i Drobniču). 8) Po . . . Banji löki (Banjaluka v Bosni). <) Uprav slovenski. s) Gostinja (Gast weibl.); — 6) neg' (nego). 7) To besedo Čuješ namesto prave domače: »nožice« (f. pl. tudi v Slavoniji.) s) Štakor (tudi belokr.): podgana; pa nI ta, nI dna ni domačega korena. Čehi pravijo, tej živali: nčmeckd myš; zakaj, — to ugane lehko vsako dčte. Vadljala se ali stavila je. Mudra bila, mudro se sjetila.1) Ona zove ptica lastavicu: »Ta Boga ti ,ptica lastavico', Kada prvi ,pictli4 zapjevaju, Ti doleti i mene probudi!« — To je ,lasta4 za Boga primila, I za Boga i za poscstrimstvo. Kad su prvi pietli zapjevali, ,Doletila' pak djevojku budi: llajd', ustani ,gizdava djevojka4! Dvor pomesti i vode donesti.2) Dok djevojka ,bieli4 dvor pomela, Istom vila od sna se prenula; Dok djevojka vodice .doniela4, Istom vila ,bieli4 dvor poniela. Al' govori ,prebijelal vila: Ta Boga ti, gizdava djcvojko, »Tko je tebe od sna probudio, Mene vilu gorko prevario?« Al' govori gizdava djevojka; »Ne budali prebijcla vilo! Bog mi posla ptiču lastavicu, Ona me je od sna probudila, A i tebe tako prevarila, Jer sam prije mlada uranila«. Legoh spati, Boga zvati I prečistu Božju mati (ste!) Bog se javi na nebesi[h] Sa andjeli i čudjesi; Nebesa se otvoriše, Andjeli se poklonišc, Krst3) na nebu, krst 11a zemlji I sa mnorn je u postelji. Krst me čuva do ,pol noči4, Angjel Božji od ,pol noči4 Mati Božja do svijeta (sic!) ,A sami Bog do vieka4. (sic!). Hrani majka tri nejaka sina Svoj trojici1) ime nadjenula: Prvom ime: sjajna mjesečina, Drugomu je: žareno sunašce, A trečemu: tihana godina Prvi majci ovak' govorio: »Ja sam, majko, ponajbolji ranko&) Jer ja jesam sjajna mjesečina Koja sjaje po svu ,božju4 nočeu«. Drugi majci tako govorio: »Ja sam majko ponajbolji ranko; Jer ja jesam žareno sunašce Koje grijem sirotice na svietom.«6) Trcči majci stao govoriti: Ja sam, majko, ponajbolji ranko; Jer ja jesam tihana godina, Koja rosi po polju pšenicu, Da se raue:) sirotice jadne.'8) *) Domislila. s) To lice je uprav slovensko; kajti pravi Srb ali Hrvat veli (juž.) donesem, do-nijeti ali donieti, kakor je v tretji vrstici te pesmi napisala i naša pevka. Tri vrste niže piše zopet pravilno po hrvatski pisavi: »doniela« (a ne: »doneslac itd. *) Križ. •») Besede: Dvojica, trojica, četvorica, petorica itd. značijo Hrvatu ali Srbu toliko (2, 3, 4, 5 itd.) oseb, a samo moškega spola; nekateri izmed novih slovenskih pisa sateljev začenjajo pa take besede tudi za ženski, oziroma za mešan spol; n. pr. dva moška pa tri ženske, — to je njim tudi »petorica«. '") T. j. hranko ali hranjenik (hranjenec, Zögling). Pri Vuku samo Rdnko, Man ns name, nomen viri. <) Vsekako »lapsus calami«. Pravilno bi bilo (zarad mere in slovnice): >Koje grijem sirote na sv'jetu«. ") T. j. hrane (hranijo}. s) Bčdne (nesrečne). Belim Kranjcem je pa »jJtden ali j&dau«, — dna, o = jezen zna, o (zornig). (Dalje prihodnjič.) Statistične črtice o kranjskem duhovništvu*) Sestavil Evgen Lah. cerkvenem oziru ima Kranjska svojo posebno škofijo s se dežem v Ljubljani; ljubljanska škofija je stara že nad 400 let, sedanji knezoškof je sedemindvajseti. Škofija ima dva korarska kapitlja, ljubljanskega in novomeškega, na Čelu njima prošta ljubljanski in novomeški. Ljubljana je imela doslej 39 proštov, Novo Mesto 29. Ljubljanska škofija se deli v 20 dekanij: 6 (Ljubljana, Loka, Kranj, Rädovljica, Kamnik in Moravče) na Gorenjskem; 8 (Litija, Šmarije, Trebnje, Krško, Novo Mesto, Metlika, Kočevje in Ribnica) na Dolenjskem; 6 (Vrhnika, Idrija, Cirknica, Postojina, Bistrica in Vipava) na Notranjskem. Ako primerjamo cerkveno razdelitev s politično in sodno, smemo reči, da stoje dekanijc kranjske gledč obsega nekako na sredi med 12 glavarstvi in 31 sodišči. Sedeži dekanijam se nič kaj ne strinjajo s sedeži glavarstvom in sodiščem. Primerjajmo glavarstva in dc-kanije. Ljubljana je zase glavarstvo, ne pa tudi dekanija; kot deka-nija obseza še skoro ves sodni okraj ljubljanske okolice. Kranjsko glavarstvo obstoji iz dveh dekanij: kranjske in loške; istotako kamniško iz kamniške in moravške. Rddovljiško glavarstvo in dekanija sta pojma, ki se strinjata. Še večji so pa razločki po Dolenjskem in Notranjskem. Litijsko glavarstvo obsega del litijske in del šmarijske dekanijc, nasproti pa poseza litijska dekanija tudi v krško glavarstvo in šmarijska v glavarstvo ljubljanske okolice. Trebanjska dekanija obstoji iz delov krškega in novomeškega glavarstva; krška dekanija je le del krškega glavarstva, istotako novomeška le del novomeškega. Metliška, oziroma semiška dekanija in črnomaljsko glavarstvo sta zelo ista. Kočevsko glavarstvo obstoji iz dveh dekanij: kočevske in rib" niške. Vrhniška dekanija je del logaškega in pa del glavarstva ljubljanske okolice. Idrijska dekanija je le del logaškega glavarstva, istotako cirkniška Postojinsko glavarstvo obstoji iz treh dekanij: posto-jinske, bistriške in vipavske. — Jednako veliki so razločki med deka-nijami in sodišči. Ljubljanska dekanija obseza skoro dve sodišči: mestno in velik del okoliškega; kranjska kranjsko in tržiško, loška loško, radovljiška radovljiško in kranjskogorsko, kamniška kamniško in del brdskega; moravška del brdskega in del litijskega; šmarijska del okoli" *) Catalogus Cleri tum saccularis tum regularis diocccsis Labaccnsis ineunte anno MDCCCLXXXVII. škega, zatiškega in del žužemperškega; litijska, oziroma šmartinska del litijskega in radeškega; trebanjska trebanjsko ter del mokronoškega in žužemperškega; krška krško, kostanjeviško, del radeškega in del mokronoškega; novomeška novomeško in dele mokronoškega, kočevskega in žužemperškega; semiška metliško in Črnomaljsko; kočevska večino kočevskega, ribniška ribniško in laško; vrhniška vrhniško in del logaškega; cirkniška loško in del logaškega; idrijska idrijsko; po-stojinska del postojinskega in senožeško, bistriška bistriško in del po-stojinskega; vipavska vipavsko sodišče. Le Ljubljana, Kranj, Kamnik, (časih tudi Radovljica), Novo Mesto, Kočevje in Postojina so sedeži glavarstvu, dekaniji in sodišču. Loka, Trebnje, Ribnica, Vrhnika, Idrija in Vipava imajo dekanije in sodišča; Moravče, Šmarije, Šmartno, Le-skovec, Semič, Cirknica in Trnovo samo dekanije; Litija, Krško, Črnomelj in Logatec glavarstva in sodišča; Tržič, Kranjska Gora, Brdo, Zatičina, Mokronog. Radeče, Kostanjevica, Žužemperk, Metlika, Lašče, Lož, Bistrica in Senožeče le sodišča. Iz povedanega je tedaj jasno razvidno, da se pojmi kranjskih glavarstev in sodišč, primerjani s pojmi dekanij, niti gledč obsega, niti gledč sedežev ne strinjajo posebno močno. Največje jc še ujemanje po Gorenjskem, najmanjše po Dolenjskem. Prebivalstvo posameznih dekanij je zcld raznovrstno. Največ do 60.000 ljudij, šteje dekanija ljubljanska; od 30—40.000 duš štejeta dekaniji: leskovška, trebanjska; od 20—30.000 metliška, kranjska, kamniška, novomeška, ribniška, radovljiška, moravška, loška, vrhniška, šmarijska; menj: cirkniška, kočevska, litijska, trnovska, postojinska, idrijska in vipavska; na vsako povprek pride krog 24.000 duš. Vsaka omenjenih dekanij obstoji iz več farä, kapelanij, administracij, ekspozitur itd. Kranjska jih šteje vsega skupaj 307, posebej pa: dekanija ljubljanska 21, leskovška 13, trebanjska 17, kranjska 23f metliška 13, kamniška 20, novomeška 15, ribniška 14, radovljiška 25. moravška 19, kočevska 16, loška 17, vrhniška 14, šmarijska 12, cirkniška n, litijska 14, bistriška 9, postojinska 11, idrijska 10, vipavska 13, vsaka povprek 15. Zeld različno je seveda tudi prebivalstvo posameznih farä. Dve (šempeterska in frančiškanska v Ljubljani) imata vsaka po več kot 9000 duš; tri (leskovška, Šentjakopska v Ljubljani in trnovska na Notranjskem) po 6000—7000; deset farä ima po včč kot 5000 do 6000 duš; petnajst po 4—5000; triindvajset po 3—4000; šestnajst po 2500—3000; petintrideset po 2000—2500; jedenintrideset po 1500—2000; dvainsedem- deset po iooo—1500; jedeninpetdeset po 600 1000, devetinštirideset po menj kot 600 duš. Natančnejši pregled nam podaje naslednja tabela Dekanije Število farS, ki imajo duš Dekanije Število farS, ki imajo duš o tO « = 0 8 »o 1 0 8 2 0 l 8 It- CO 1 3 8 3 »rt ■o N 2000—2500 g 8 T 0 0 »rt M B •-1 i T 8 sO 0 •c nad 5000 4000—5000 0 0 0 1 0 0 0 O 1 8 »rt CO O 0 »rt Cl 1 8 0 N 1500—2000 s § »rt C T 1 0 C M 8 10 ' 0 ' 1 Ljubljana 4 2 1 I 2 2 4 3 2 Kočevje i — — I 4 _ 5 3 2 Leskovec 2 i 2 I 2 4 i — — Loka — I 3 — i - 3 5' 4 Trebnje - 2 2 I S 1 4 i i Vrhnika _ I i I i 2 2 3 3 Kranj i i 2 I i 3 3 S * Šmarije i - i - 3 5 i i Metlika i 2 2 2 - 2 3 i Cirknica — 2 i — i — 5 i 1 Kamnik i — I I 2 5 5 4 Litija — 1 — I - 2 3 5 2 Novo Mesto - - 2 3 3 2 4 — I Bistrica I i i 2 i 2 i Ribnica i — 3 > i 2 3 3 Postojina — i - 1 i 2 2 1 3 Rridovljica - — -- 4 4 6 6 S Idrija - i i I « - - 4 2 Moravče 2 — -- 1 i 9 i 5 Vipava I" — — — i i 4 4 3 Na vsako faro povprek, brez ozira na dekanijo sploh, prihaja na Kranjskem po blizu 1600 duš. Največje fare imata dekaniji ljubljanska in leskovška, namreč fare z blizu 3000 dušami povprek; za njima je dekanija metliška z 2600; po več kot 2000 ali krog 2000 duš imajo povprek Še vedno fare dekanij: trebanjske, ribniške, bistriške, cirkniške in novomeške; nad 1900 Šmarijske, po 1600—1700 kočevske, vrhniške in idrijske; po 1500—1600 loške, postojinske, kamniške in kranjske po 1400 —1500 moravške, po 1300—1400 litijske, krog 1100 radov-ljivŠke, še ne prav po 1000 vipavske fare. Največje fare ima Dolenjska,; najmanjše Notranjska. Gledč števila krajev so si posamezne dekanije med sabo posebno različne. Na Kranjskem smo imeli 1880. leta 3251 krajev. Na vsako dekanijo povprek bi moralo priti po 162 krajev (na vsako glavarstvo 271, na vsako sodišče 105), pride jih pa: na trebanjsko 341, na le-skovško 311, na novomeško 290, na semiško 220, na šmarijsko 217, na ribniško 205, na kamniško 196, na kočevsko 182, na loško 173, na ljubljansko 172, na kranjsko 150, na moravško 136, na cirkniško 133, na radovljiško 128, na vrhniško 89, na litijsko 84, na idrijsko 62, na postojinsko 60, na trnovsko 59 in na vipavsko 43. Po številu krajev so tedaj zopet največje dekanije dolenjske in najmanjše deka-nije notranjske. Ako pomislimo, da ima Dolenjska 1850 krajev, Gorenjska 955 in Notranjska 446, imajo tedaj dolenjske dekanije povprek po 231 krajev, gorenjske po 126, notranjske po 74. — Istotako kakor so dekanije gledč obsega nekako na sredi med glavarstvi in sodišči, stoji tudi število cerkva nekako na sredi med številom fara in številom krajev. Na Kranjskem imamo 1503 cerkve, in sicer 310 farnih, 1008 podružnic, 9 redovniških in 176 kapelic. Na vsako faro pride tedaj po 5 cerkva, na vsak drugi kraj po jedna cerkev, na vsacih 10 krajev po jedna fara. Vsaka dekanija povprek ima na Kranjskem po 75 cerkvä, posebej pa: trebanjska 120, kočevska 108, ljubljanska 102, novomeška 100, leskovška in semiška po 99, kranjska 98. cirkniška 82, šmarijska 76, moravška 73, radov-Ijivška 67, kamniška in loška po 65, vrhniška 62, ribniška in šmar-tinska po 60, postojinska 55, trnovska 50, vipavska 41, idrijska 21. Največ, 722 cerkva, ima Dolenjska, 470 Gorenjska, 311 Notranjska. Na Dolenjskem pride tedaj jedna cerkev že na vsacih 283 ljudij, na Notranjsken na 302 človeka, na Gorenjskem šele na 385 prebivalcev. Relativno največ ccrkva imajo po Kočevskem, kjer prihaja po jedna žc na 179 duš; v dekaniji cirkniški na 218, v trebanjski na 263, v šmar-tinski na 264, v Šmarijski na 265, v postojinski na 267, v novomeški na 277, v kranjski na 293, v vipavski na 294, v trnovski na 296, v semiški na 302, v leskovški na 324, v vrhniški na 326, v moravški na 327, v loški na 363, v ribniški na 369, v radovljiški na 391, v kamniški na 421, v ljubljanski na 577, v idrijski šele na 686; po Kranjskem sploh na vsacih 320 duš. Preidimo od stvarnih razmer na osebne. Doslej smo govorili o dekanijah, farah, cerkvah, sedaj bomo govorili o duhovnijah in duhovnikih. Kranjska ima razven že zgoraj omenjene škofijske stolice ljubljanske ter proštij ljubljanske in novomeške šc 600 duhovnij, to je na vsacih 800 ljudij po jedno. Ima pa 17 korarij, 273 župnij, 2 lokalni kaplaniji, 3 vikarijate, n starih kapelanij, 19 ekspozitur, 230 kooperatur in 46 druzih duhovnij. Teh jih je dobra četrtina (krog 40 župnij in 90 kooperatur i. dr.) izpraznjenih. — Absolutno največ duhovnij ima seveda dekanija ljubljanska, namteč 68, kranjska 50, radovljiška 44, kamniška 35, trebanjska 34, loška, moravška in leskovška po 33, novomeška 31, semiška 29, kočevska in ribniška po 25, vrh- vrhniška 24, šmarijska in šmartinska po 22, cirkniška in postojinska po 21, vipavska 19. idrijska 18, trnovska 16. Vse drugače je seveda z relativno razdelitvijo duhovnij. Primeroma največ jih ima dekanija kranjska, kjer pride jedna duhovnija že na vsacih 574 duš; v radovljiški na 595, v vipavski na 634, v postojinski na 699. v loški na 715, v šmartinski na 717, v moravški na 723, v kočevski na 773, v kamniški na 782, v idrijski na 801, v vrhniški na 842, v cirkniški na 853, v ljubljanski na 865, v ribniški na 887, v novomeški na 894, v šmarijski na 914, v trnovski na 924, v trebanjski na 929, v leskovški na 973 in v semiški še le na 1031. Kakošno je razmerje med duhovnijami in duhovniki? Pri tem vprašanji se ne bomo ozirali natančneje na redovnike in redovnice, kateri imajo posebno pomembo le za nekatere dekanije in o katerih hočemo le še konečno nekoliko izpregovoriti. Posvetnih duhovnikov ima ljubljanska škofija blizu 550, tedaj skoro isto toliko, kakor duhovnij. Posebej se pa duhovniki po posameznih dekanijah tako-le razdeljujejo: Največ, 74, jih ima seveda ljubljanska, kjer jih živi dosti v pokoji in kjer jih ima več tudi druga necerkvena opravila; za njo, 41, kranjska, 39 radovljiška, 35 kamniška, 31 loška, 30 trebanjska, 29 novomeška, 27 leskovška, 26 moravška, 22 kočevska, po 20 ribniška in šmarijska. 19 vrhniška, po 18 semiška in šmartinska, 16 cirk-niška, 15 vipavska, 14 idrijska, 13 postojinska in 12 trnovska. Relativno jih ima največ dekanija radovljiška, kjer prihaja po jeden duhovnik že na vsacih 671 duš; v kranjski na 700, v loški na 762, v kamniški na 782, v ljubljanski na 795, v vipavski na 803, v šmartinski na 876, v kočevski na 878, v moravški na 917, v novomeški na 955, v šmarijski na 1006, v idrijski na 1029, v trebanjski na 1053, v vrhniški na 1064, v ribniški na 1108, v cirkniški na u 19, v postojinski na 1129, v leskovški na 1182, v trnovski na 1232, v semiški na 1660; po Gorenjskem na 737, po Notranjskem na 1056, po Dolenjskem na 1109, po Kranjskem sploh na 893 duš. Gledč dostojanstva je duhovnikov poleg škofa in 2 proštov, 12 kanonikov, nad 400 župnikov, administratorjev, lokalistov, ekspozitov in kapelanov; 54 je upokojenih, 54 se jih pa pečd z drugimi posli. Odkod so duhovniki naše Škofije in kako se vrstč po starosti? Le 15 duhovnikov ljubljanske škofije ni iz Kranjske, so pa: 6 Štajercev, 4 Primorci, 2 Hrvata, 1 Moravan in 2 Nemca. Veliko duhovnikov domačinov biva drugod, n. pr. na Spodnjem Avstrijskem, na Primorskem, na Štajerskem, na Koroškem, na Hrvaškem in v Ameriki, i. t. d. Domači duhovniki se gledč svojega domačinstva po glavarstvih tako delč, da jih je iz glavarstva kranjskega 131, radovljiškega 63, kamniškega 57, okoliškega 53. kočevskega 47, litijskega 37, ljubljanskega 36, logaškega in novomeškega po 34, krškega 23, črnomaljskega 21 in postojinskega 17. — Primeroma največ prebivalcev se tedaj posvečuje duhovskemu stanu v glavarstvu kranjskem, kjer pride že na vsacih 399 ljudij jeden duhovnik, v radovljiškem na 415. v ljubljanskem na 684, v kamniškem na 686, v kočevskem na 889, v litijskem na 944, v okoliškem na 1020, v logaškem na 1100, v novomeškem na 1367, v črnomaljskem na 1423. v krškem na 2219, v postojinskem na 2441; po Gorenjskem na 562. po Notranjskem še le na 1383, po Dolenjskem tudi šele na 1260, po Kranjskem sploh že na 867 prebivalcev. — Po sodnijah se isti duhovniki delč tako: Največ, 57, jih je iz loške; 54 iz kranjske, 49 iz radovljiške, 36 iz okoliške, 29 iz kamniške, 28 iz brdske, po 25 iz idrijske in zatiške, 22 iz ribniške. 20 iz tržiške, po 17 iz logaške, novomeške in vrhniške, po [4 iz kranjskogorske, metliške in mokronoške, po 12 iz litijske in žužemperške. 8 iz kočevske, po 7 iz črnomaljske in vipavske, 6 iz krške, po 5 iz logaške, ložke, postojinske in trebanjske, 4 iz bistriške, 2 iz kostanjeviške. po 1 iz ra deške in senožeške. Relativno jih pride največ, na vsacih 296 prebivalcev po jeden, v sodniji tržiški, na 399 v radovljiški, na 414 v loški, na 422 v kranjski, na 472 v kranjskogorski, na 501 v zatiški. na 527 v laški, na 569 v ribniški, na 576 v idrijski, na 583 v brdski, na 684 v ljubljanski, na 785 v kamniški, na 862 v metliški, na 864 v žužemperški, na 872 v vrhniški, na 1033 v mokronoški, na 1090 v okoliški, na 1532 v novomeški, na 1721 v vipavski, na 1849 v ložki, na 1869 v litijski, na 2017 v trebanjski, na 2291 v kočevski, na 2455 v postojinski, na 2545 v črnomaljski, na 2625 v bistriški, na 2652 v krški, na 2809 v lo gaški, na 5826 v kostanjeviški, na 6674 v senožeški, na 8999 v radeški. Po dekanijah se kranjski duhovniki delč zelö različno, neprimerno različno z ozirom na potrebo stanu samega. Največ duhovnikov jc Gorcnjccv, menj že Dolenjcev, še menj Notranjcev. Največ duhovnikov, 79, je iz kranjske dekanije; 66 iz ljubljanske, 63 iz radovljiške, 52 iz loške, po 40 iz kamniške in ribniške, 30 iz šmarijske, 27 iz trebanjske, 2$ iz idrijske, po 21 iz moravške in semiške, po 17 iz novomeške in vrhniške, 12 iz leskovške, po 9 iz šmartinske in cirkniške, 7 iz vipavske, po 4 iz kočevske, postojinske in trnovske. Relativno po največ iz kranjske dekanije, namreč na 363 ljudij jeden; iz radovljiške na 416, iz loške na 454. iz ribniške na 554, iz idrijske na 576. iz šma- 40 rijske na 671, z kamniške na 685, iz ljubljanske na 891, iz moravškc na 1136, iz trebanjske na 1170, iz vrhniške na 1189, iz semiške na 1423, iz novomeške na 1629, iz vipavske na 1721, iz šmartinske na 1752, iz eirkniške na 1989, iz postojinske na 3668, iz trnovske na 3695, iz kočevske na 4831. Še večja je razlika v razvrstitvi po farah. Največ duhovnov, 36, je Ljubljančanov, seveda iz 5 različnih far d; po 14 je Idrijčanov in Kranjcev; 13 Brezničanov, 12 iz Stare Loke, 11 Tržičanov; po 10 iz Lašič in Smlednika; po 9 iz Polhovega Gradca, Ribnice in Višnje Gore; po 8 iz Št. Vida pri Ljubljani in pri Zatičini, Železnikov, Poljan, Loke, Naklega, Kranjske Gore, Radovljice, Žužemperka in So-dražice; po 7 iz Cerkljan pri Kranji in Mengiša; po 6 iz Križev pri Tržiči, Čemšenika, Krope in Semiča; po 5 iz Dobrove, Šmarija, Št. Jurija p. K., Kamnika, Doba, Gorij in Št. Rupcrta; po 4 iz Šmartnega pri Kranji, Vodic, Brda, Bleda, Ajdovice, Novega Mesta, Prečine, Leskovca, Škocijana pri Dobravi, Mokronoga, Zatičine in Metlike; 20 druzih farä ima po tri, 33 po dva, 75 po jednega, 133, tedaj nekako dve petini, nobenega. Gledč starosti se duhovniki ljubljanske škofije vrstč takö, da jih ima dvanajst po več kot 80 let; petintrideset po 70—80 let; šestinsedemdeset po 60—70 let; triindevetdeset po 50—60 let; sto-sedeminštirideset po 40—50 let; sto po 30—40 let; devetinpetdeset po 20—30 let; 19 je zlatomašnikov, 1$ novomašnikov. Redovnikov in redovnic je 259, in siccr: 50 redovnikov in 209 redovnic. Redovniki se nahajajo le po 7 dekanijah, in sicer: 21 (16 frančiškanov in 5 jezuvitov) v ljubljanski; 8 frančiškanov v novomeški, 7 frančiškanov v kamniški, 4 trapisti v trebanjski, 4 duhovniki nemškega reda v semiški, po 3 kapucini v leskovški in loški dekaniji. — Redovnic je 85 uršulink in 111 sesträ kerščanske ljubezni in 15 šolskih sestra. Uršulinke so le v Ljubljani (47) in v Loki (38); sestre kerščanske ljubezni so tudi le v dveh krajih, namreč 73 v Ljubljani in 38 v Begunjah pri Radovljici. Šolskih sesträ je 7 v ljubljanskem Marijanišči, 4 v Repnjah vodiške fare v kamniški dekaniji, 4 v Šmihelu pri Novem Mestu, novomeške dekanije. Redovniki so večinoma domačini; uršulink je ravno tako 62 Kranjic in 23 tujk; sestra kerščanske ljubezni je večina, 69, tujk, le 42 pa domačink; šolskih sesträ konečno je večina istotako tuja, manjšina domača. Književna poročila. vin. Dr. Gregor Jožef Plohe/, imeniten humanist ali dobrotnik slovenski, njegova domačija in rod v Ivanjkovcih. Spisala Jakob MeŠko, župnik pri sv. Lovrenci v Slovenskih goricah, in dr. Franc Simonič, skriptor c. kr. vseučiliške knjižnice v. Bedi. Z 8 slikami in 2 rodoslovnicami. V Beči 1888, 8, 154 str. Založil dr. Fr. Simonič. Tiskal Rudolf Brzezowsky & sini. Ta, v predzadnji št. „Lj. Zvona" že naznanjena knjiga, ljuba bode najprej sevčda bližnjim in daljnim sorodnikom imenovanega dobrotnika dr. Gr. J. Plohla, katerega življenje se v nji opisuje in se sploh zaradi sorodstva domače razmere razpravljajo nekoliko širje, kakor se to pripomenja tudi v predgovoru. A kar se tiče nekaterih oddelkov upamo i mi, da g. pisatelju „hočejo biti razumni rojaki hvaležni za spomine, katere je isti v celi okolici in domači mali župniji našim unukom ohranil." No, pa tudi še ostale domorodce slovenske bode zanimala marsikatera stvar v tem spisu; saj nam se tu z več stranij lepö predočujc jeden najmičnejših predelov lepe naše domovine skupne in se živo pripoveduje o jednem oddelku obče milega nam näroda, ter je knjižica kakor g. pisatelju takö tudi nam vsem: „spomin ljubezni do roda in kraja, katerega je žuljava slovenska roka izpremenila v raj." — Zatorej pa govorimo sedaj o tej knjigi še malo posebej, kar nam je v nji „prišlo v mčt." Oglejmo si najprej vsebino knjige. Kakor je naznačeno že v naslovu, razdeljena je vsa knjiga po vsebini svoji na dvoje. V prvem delu, ki je ponatisek iz „Slov. Gospodarja" 1885. 1. opisuje župnik J. Meško življenje in delovanje Gregorja Jožefa Plohla, dr. bogoslovja, okrožnega dekana in nadžupnika ptujskega (str. i.—37.), po naslednjih oddelkih: 1. „Rojstni kraj" — razgled s holma „Jeruzalema" med Ljutomerom in Ormožem; 2. „Rojstna hiša in mladostna leta." — Gregor Plohel rojen 1. 1730. v Ivanjkovcih v fari tedaj Miklav-ževski, sedaj Svčtinjski, studoval v Varaždinu in Gradci; 3. „Ptuj in okolica med Muro in Dravo" — črtice kulturne in povestniške iz dobe rimskega gospodstva pa navali turški in „krucevski"; 4. „Cerkvene razmere Ptujskega okraja v minolem stoletji" — dekanija Ptuj, okraj nemškega reda in Radgonska dekanija z dotičnimi župnijami, pa samostani na Ptuji 3, v Ormoži in pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah; 5. „Gregor mladi duhovnik" — posvečen v Gradci 1753. 1., delujoč v Cmurcku in Gradci, doktor bogoslovja, kapelan pri Sv. Marjeti niže Ptuja 1756.— 58. in na 40* Ptuji 1758.—66. 1., pa nato mestni vikarij tukaj do 1769. 1.; 6. „Gregor nadžupnik Ptujski in dekail" — od 1769. — narisan posebej v dejanji kot dober gospodar, dober gos|>od svojih podložnikov, gostoljuben mož in ljubitelj hiše bo/je; in 7. „Gregor okrožni dekan, zadnja sporočila in smrt" — 1786. 1. — 3./3. 1800. 1. — ponajveč izpiski iz Plohlove oporoke: ustanove za blagor svoje duše, volila sorodnikom in služabnikom, a posebno dve ustanovi — štipendiji za dijake in pa ustanova za ptujske sirote in ubožce iz rodu. — Temu je dodan Plohlov testament v izvirniku nemškem in v slovenskem prevodu (str. 37.—59.), katera oporoka je res „najdražji spomin slavnega rodoljuba Gr. Plohela." — V drugem delu: Plohlov a domačija in rod njegov (od str. 59. dalje), prikazuje nam dr. Fr. Sim o nič najprej: A. „Domači ali rojstni kraj Gregorja Plohela v obče." Vodeč nas po lepi dolini med spodnje Dravskim in Murskim poljem, v katere doline središči se je rodil Gr. Plohel, omenja pisatelj od juga po-čenši pa gori k severu vse občine, vode, hribe ter njih posebnosti prirodo-pisne, zgodovinske, prometne, ndrodoslovne, pa med drugim o nemških križnikih, o vfnstvu, o desetinskih dačah, o lepih zidanicah in njih gospodskih lastnikih v tem kraji. Izpregovorivši še nekoliko o našem imenoslovji, o mestu Ptuji pa Slovencih razhodnikih in o „Krucih", njih početku in zlasti o vstaji Jurija Dože-Sekelja 1. 1514., razkazuje nam isti posebej: 13. „Ivanj-kovcc" podrobno v zgodovinskem, krajepisnem in statističnem oziru. Zatem razpravlja v oddelku C. „Plohclovo domačijo v Ivanjkovcih in rod na njej do denašnjih dnij" — po uradnih listfnah, posebej tudi životopis dveh bratov duhovnikov Jožefa in Ivana Simoniča (še živih), pa nekaj o Simoničcvi vini-čariji v Hrebrovniku; in k temu D. „Ostali rod", kar se nam vse predočujc na dodanih dveh rodoslovnicah. Natö še ima E. „Svetinje", črtice o tamkajšnji cerkvi in šoli. Napösled pa dva kratka „Dodatka" o prvotni domovini Plohlov in nemško listino. K temu nekoliko opaže k o stväri. V prvem delu, kjer nam pisatelj v 1. zaglavji kot uvodu k naslednjemu sestavku razkazuje Plohlov rojstveni kraj z bližnjo in daljno okolico, mogel bi bil navesti vse dotične kitice (ne le samö jedne) iz prekrasnih „Djulabij" Vrazovih, v katerih td naš rojak takö milo, divno, oduševljeno opeva svoj „mili raj slovenski", ter bi takö uprav pesniški opisal 6ni kraj, po čemer bi slika bila živahnejša in gotovo marsikomu ugodna ; pa bi se zato lahko opustil v drugem delu isti ponavljalni opis na str. 66. Za tem razdelkom bi bilo bolje in umetneje, da je pisatelj uvrstil takoj razdelka 3. in 4. prej, nego je začel govoriti o rojstveni hiši in mladosti Plohlovi ter bi s tem predmetom, oziroma s točko 2., začel šele i>otem, ko nam jc podal splošni pregled o Ptuji in okolici pa o cerkvenih razmerah tega okraja Takö se ne bi trgal Životopis brez potrebe s prenehljajem med študijem filozofije in teologije. Saj tudi delovanje duhovnika Plohla itak ni v töliki zvezi z okolnostimi vsega okraja med Muro in Dravo, da bi se tč morale omenjati baš neposredno pred njegovim službovanjem; niti je spis takö obširen, da ne bi bilo kazalo takih občnih stvarij omenjatiže na začetku razprave. — Baš t6 velja po nekoliko tudi o knjige drugem delu, v katerem je govor o Gr. Plohla domačiji in rddu. Tu bi posebej članek o Svčtinjah bil na svojem mestu bolj spredaj, v opisu Plohlove domačije v obče, n. pr. na sträni 66., kjer se omenja skupina jeruzalemska z imenovanim krajem samim vred, pa pred naslednjimi splošnimi črticami poveštniškimi od strani 67. dalje. Župna cerkev in občina je poleg rodišča pač glavna točka v do-tičnem zavičaji; a ker dandanes Ivanjkovci spadajo pod faro svčtinjsko, to bi bilo uprav tudi logično, da nam je pisatelj torej svčtinje bil pokazal že prej in ne šele na zadnjem konci vsega spisa. Črtico o svčtinjskih goricah Plohlovih, sedaj Sartorijevih, uplel pa bi lahko prilično nekje v odstavku: „Ostali rod", morebiti na str. 131., kjer itak tudi govori o njih. — Nepotrebna se mi zdi, vsaj v tekstu, opomnja na str. 22. o nastavljanji ptujskega nadžupnika Cvetka 1. 1842., kajti nima ničesar opraviti s stvarmi Plohlovimi. — V katerem oziru bi Sv. Lovrenec v Puščavi bil „prijazen" trg (gl. str. 113.), pač ne včm — da povčm! — Nemški original Plohlovega testamenta pa je takoj v slovenski knjigi priobčcn menda iz istega vzroka, iz katerega je na konci dodana listina (prim. str. 149.); sicer bi ga pač lahko pogrešali. Ipak bi bolj sodil na konec za dodatek ali prilogo. — A zanimivo in poučno je za občinstvo, kar nam se pripoveduje o Ptuji in njega okolici sploh, o nemških križnikih, pa o ljutomerskih goricah, o postanku töliko vinskih hramov tukaj in o gospöskah, ki so imele in še imajo v tem kraji vinö-grade. Tu nam se kaže sicer v kratkih ali vender jasnih črticah, kakö je res „naše ubogo ljudstvo slovensko delalo in trpelo nekdaj, pa trpi in dela še sedaj" — ponajveč za druge. — Tudi podatki o Svčtinjah so nam dobro došli; želeli bi se jih le razmernih še o cerkvi takisto, kakor so o šoli. — Rodbinska razprava je res da precej obširna in zanimiva pač le najbližjim sorodnikom; toda o tem pripomenja že pisatelj sam v predgovoru: „Komur je takšno razpravljanje zoperno ker ga rod ne zanima, bode čitanje onih listov, ki tudi niso tako prazni, opustil ter mi greh spregledal z ozirom na dobri namen." In takö jeste! — Priznalno nam je omenjati še slik in zlasti zaradi tega, ker se nam razven oseb: Gr. J. Plohla, Jožefa Simoniča in Ivana Simoniča predočujejo še: Svetinje (s cerkvijo, šolo, župniščem in zidanico), rojstveni hram Gr. Plohla* in rojstveni hram obeh Si-moničev (kakor sta sedaj), viničarija Brebrovnik (iz prejšnjega stoletja) in Ivanjkovski križ, torej primeri o krajevni sclski gradnji, lični in mični obrazci. — No, zato pa imamo v knjigi takoj na čelu životopisa pravo pošast tiskovno, kakö je namreč „mottoi' grdo pokažen v zunanji svoji obliki; kajti lepa dvokitica pesemska iz Vrazovih „Djulabij" II. 75 izprevržena je v neko spako za očf, a tudi za um — češ, da imaš takö pred seboj pravo štirivrstično strofo! (a v kakšnem neki merilu? Nezmisel!). Čija li je ta krivnja? . . Razven tega pa tudi ostali tisek ni brez pogreškov; posebno „vejice" večkrat pogrešamo, kjer bi uprav biti morala. No, nekatere takšne hibe bomo morali dejati na rovaš vender tudi bolj pisatelju, negoli črko-stavcu, zlasti ker se iste malone redno ponavljajo. — In zatorej hočemo še nekaj izpregovoriti o sträni jezikovni, kakor je to pri nas že navada in, zäl, da še vedno potreba. A kaj nam je poreči o jeziku? „Stara pesem" ! Slovnica, slovnica! pa še slovnica slovenska in slav. janska! Po kritiki že töliko in tölikokrat grajani malone vsakdanji jezikovni pogreški celö v oblikovji in prosti skladnji, pa töliki germanizmi nepotrebni, dalje enklitika na prvem mestu in mahoma po ločili h, posebno dovršni glagoli namesto nedovršnikov, potem glagol na konci odvisnega stavka brez poudarka ter nekatere dolge mnogo pretrgavane perijode z raznimi med-stavki in umetki: — vse to se zopet ponavlja tudi v tej knjigi slovenski, zlasti v prvem njč delu, kjer še razven tega nahajamo po mnoga mesta neveljalo nedoslednost pisalčevo in pač tudi "neizprično zanikarnost korek-torjevo. No, ker bi bilo preobširno in itak brezuspešno, ako bi vse tč ne-dostatnosti tukaj navajal posamično, zatorej omenjam samö nekaterih primerov. Takö čitamo med ostalim: alj, z/ničila, //ni, vsak z', njen z', svoj, lb), tedaj o m. e, a n. pr. perblifhiuol 1, vkafol 1, rekol 2, 3, 4 etc., fhlishol 3, poflol3, pcrpraulol3, pollol 8, sesoli7, pelol 18, potreboul 26 etc. — bolo m. bilo je pač samö pisarjeva pomota. Kakö je to tolmačiti? Meni se dozdeva, da je pisatelj govoril že šo\v, poslow, pelow, a navajen je bil pisati l v partic. in takö je pridržal /, a samoglasnik nadomestil z onim, kterega je izgovarjal. Na vsak način je vplival tukaj temni glas /. Da se je, če ne v istem času, takö samö malo pozneje izgovarjal / (t. j. t) kot iv razvidimo iz vinogr. zak. (1683), kjer nahajamo že nekolikokrat u za /, pri vsem tem ne smemo pozabiti, da ne vemo natančno, iz katerega časa. je naš rokopis. Na str. 60 čitam: »mesto mehkega / (Ij) piše naš prelagatelj samö trdi l: kral poleg: kralevstvo (kakor da bi pisal: kraljevstvo; Ij, ki ni gra fično izražen, vpliva na nasledni samoglasnik)« — jaz ne vem, kako hoče g. pisatelj iz tega, da se govori kraU'vstvo dokazati, da je l bil še v XVII. stol. mehak; / se je lahko že zdavna strdil in e je moral ostati ipak ne izpremenjen, če ni prodrla analogija ostalih glagolov na — ovati; saj govo- rimo tudi zdaj v nekterih krajih kralistvo s trdim / in to čisto nič ne ovira samoglasnika e\ v jezikovnih pojavih se ne sme prezirati kronologija. Je li v hočmo, očmo, hočte res e izpadel, ni gotovo. Ne smemo pozabiti, da drugih primerov izpada samoglasnika e v tem rokopisu nimamo, kajti katri m. kateri je pomota. Mi čitamo take oblike brez e že v Krelji n. pr. ozhmo 29 a, kjer tudi ni drugih primerov za omenjeni izpad. Morda je pri 1. in 2. plur. hočmo, hočte vplivala oblika hoč, katero ima tudi naš rokopis in katero je jezik takrat gotovo smatral za 2. sgl. praes. Tudi g. Raič (str. 72) misli, da je to 2. sgl., to je precej dvomljivo, cf. Miklos. III.- 91, 160, kjer omenja baš ta primer iz Stapletona. Miki. smatra hoč za impr. stsl. hošti, ktero že v starih spomenikih stoji tudi mesto hošteši. Obliko hoč rabi Krelj pogostem n. pr. beri od tiga vezh, zhe ozh ta 8. kap. 51 a, gofpod, zhe 6zh mo-resh me ozhiftiti 71 a in baš tudi na istem mestu, kakor v Stapl. namreč Mat. XIII. 28 beremo: dzh li tada da gremo inu sberemo lulko 83a etc. Izpadel je pa popolnoma skoraj ves konzonantizem; res je, da tukaj ni mnogo zanimivega, ipak bi bilo dobro omeniti nekaterih posebnostij. O h = g sem že govoril, omenjam tedaj prehod mehkega t' v k: kakaye (tjekaj) 1, kakaie 20, kakai 12, kyakaj 20, kiakyc 24, kakaj 28 etc. pa takisto tiakai 8 (bis), 12, 36, 50; jednako čitamo tudi v Skalarji pru^i 6 a, 7 a, trekij 16 a, trekizh 18 a etc. Odkod je vzel prelagatelj skupino vn m. m ji (vnoshizi 19, 60), kar je posebnost kajkavščine, ne včm povedati. Meni se sploh dozdeva, da jezik našega prevoda ni jednoten, da je nekako čudna mčšanica; ali je morda verjetno, da se je v istem narečji govorilo: ino, nu, no, inui, inoi, noi, ali pa: dotier, datler, dokler, ali shel, shol, shal? V. Oblak. (Konec prih.) LISTEK. Anton Raič. f ] Iz Prage nam je došlo žalostno poročilo, da je ondu v splošni bolnici po večdnevni borbi s smrtjo dnč 16. t. m. ob 2. uri zjutraj izdihnil dušo svojo gospod Anton Rail, c. kr. profesor na včliki realki v Ljubljani, odbornik »Matice Slovenske«, tajnik »Slovenskega podpornega pisateljskega društva«, odbornik »Ljubljauske podnižnice av-strijanskega uradniškega društva«. Pokojnik je bil porojen dnč 19. aprila 184.5. leta pri Mali Nčdelji v ljutomerskem okraji iz kmetskih roditeljev. Gimnazijske študije je dovršil leta 18O7. na mariborski gimnaziji ter potem odšel na vseučilišče dunajsko, kjer se je slušaje profesorje Miklošiča, Simonyja, Aschbacha, Jägerja Lorenza pripravljal za učiteljski stan. Prebivši preskušajo iz slovenščine, zemljepisa in zgodovine je služboval potem ves čas na c. kr. ljubljanski veliki realki, od leta 1872. do 1876. suplent, od leta 1876. do 1879. pravi učitelj in od leta 1879. dalje c. kr. redni profesor. Pokojni profesor Raič je bil zeld včsten in točen učitelj, ki je, lahko rečemo, večino življenja svojega prebil v knjigah, za katere je žrtvoval ogromne vsote, tak<5 da si je nakupil veliko biblijoteko dragocenih in redkih knjig. S posebnim veseljem se jc pečal zadnja leta z jugoslovansko zgodovino in z zgodovino slovenskega in srbsko-hrvatskega slovstva. Zbiral in pisal je veliko, a le malo stvarij je dal tiskati, tak<5 n. pr. večjo zgodovinsko študijo v Pajkovi »Zori« s podpisom „Stanovskiv letopisu »Matice Slovenske« za leto 1887. opisal je temeljito kajkavskega pisatelja „Petra Petre ti/a", v »Ljubljauskem Zvonu« leta 1887 slovenskega Mecena „Ivana barona Ungnada". Najvažnejši in najboljši spis Raičev je pa brez dvojbe ,,Stapleton" t. j. razlaga in ocena starega slovenskega rokopisa iz začetka 17. veka, ki se nahaja v licejski knjižnici ljubljanski. Raič je ta spis priobčil v programu ljubljanske realke leta 1887. in 1888. Za tisek je imel pripravljeno veliko, več tiskanih pol obsezajočo zgodovinsko razpravo »Slovenci in Hrvatje za cesarja Leopolda 1.« Tudi pri närodnih društvih je bil Raič zadnja leta jako delaven odbornik, takö pri »Matici Slovenski«, katere knjigam je bil priden korektor in ocenjevatclj, iu »Slovenskega pisateljskega društva« posle je opravljal vzgled en tajnik. Večkrat jc v znanstvenih namenih potoval v daljna mesta; prebil je pred nekaj leti več tednov v Zagrebu, da si ogleda ondotne znanstvene zbirke, letos pozimi je potoval v Bolonjo, Rim, Napolj in Milan in letošnje včlike počitnice je hotel prebiti v Pragi, da bi se dobrega naučil češkemu jeziku in da bi spoz»al samovidec vsestranski napredek češkega ndroda. Od ondot je »Slovenskemu Narodu« še v začetku avgusta (štev. 174. in 175.) poslal dva humori-stična dopisa. A kmalu po njegovem dohodu se ga loti zavratna bolezen, ki ga je zdaj položila v grob! V političnem in ndrodnem oziru je bil pokojni profesor Raič po vzgledu strijca svojega, znanega Boiidara Raiča, krčmenit značaj. V vsakem oziru je smrt tega vrlega možd za nrfrod slovenski velika izguba. Naj v miru počiva in blag mu bodi spomiu v Slovencih! Pokojnikov pogrebni izprevod v Pragi je bil jako lep Na krsto položili so vence : »Ccsko-slovinski spolek«, »Mešt'anska Beseda«, »Sokol«, g. Grigorovič in dr. Pevsko društvo »Illahol« pelo je tri zbore, na kar so krsto položili ua mrtvaški voz v čvčter uprežeui, s katerim je korakalo 12 Sokolov z gorečimi plamemcaini. Za krsto so šli žalujoča vdova s sestro, deputacije gori omenjenih in drugih narodnih društev, profesorji češke realke, veliko realcev in jako mnogobrojno občinstvo. Izprevod se je pomikal skozi mesto do Fran Josipovega kolodvora, kjer so društva pokojniku izkazala poslednjo čast. Na kolodvoru se je položila krsta v določeni vagon in potem odpeljala proti Ljubljani, kjer je bil pogreb dnč 21. septembra. Izprevod se je razvrstil tak<5: Izprevodu na Čelu so bili dijaki tukajšnje včlike realke, za njimi društvi »Sokol« in »Slavec« z zastavama, katerih Člani so nosili mnoge krasne vence. Za krsto, okrašeno z venci sorodnikov, učiteljskega zbora, realskih učencev, čeških društev, stopali so sorodniki, med njimi gospd vdova ju štiriinosemdesetletni oče pokojnikov, potem pa razui dostojanstveniki, kakor dežčlni predsednik baron Winkler, deželni šolski nadzornik Jakop Smolej, ravnatelji dr. Mrhal, Šuman in Wiesthaler s svojimi učiteljskimi zbori in učiteljstvo drugih tukajšnjih učilišč, državni in deželni poslanci in jako mnogobrojno odlično občinstvo. Na kolodvoru so zapeli realci krasen latinsk zbor, v sv. Krištofa cerkvi pevci čitalnični, na grobu pa dijaki gcnljivo žalostinko »Nad zvezdami« A. Raič počiva v isti raki, kakor njegov strijc Božidar Raič in Fr. Levstik; to rako je kupilo »Pisateljsko društvo«. — Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali: — Franc Jožef I. cesar avstrijski. V spomin Štirideset letnice Njegove vlade spisal slovenski mladini Fr. Ihtlnu/, c. kr. gimnazijski profesor. V Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda*. 1S88. 8, str. 64. Z 2 podobama. Cena zvezku po 15 kr., vsakih 100 zvezkov stoji 12 gld. Tak naslov nosi I. zvezek »knjižnice družbe sv. Cirila in Metoda«, namenjene naši mladini. Dinastiško slovstvo slovensko se pomnožuje častno o sleharni patrijotiški slav-nosti. Letošnja štiridesetletnica nam je prinesla v tej stroki že tretji sad. Veselo je gledati pisatelje slovenske tekmujoče, kdo bode sijajucje opisal deci slovenski presvetlega cesarja preblago življenje. Kaktf ljubko nam gosp. prof. Ilubad slika cesarjevo mladost (str. 11.—24)! S kolikim odušcvljenjem nas vodi tja pred cesarski prestol, noseč vladarja, kateremu zastonj iščeš premca po vseh dvorih evropskih. Ilubadova knjiga se mi vidi kakor pestra galerija slik; podoba se vrsti za podobo; tu vojne groze opis, tam blagi čin krščanske milosrčnosti — epizoda, druga krasnejša mimo druge; vse pa ozarja zmagonosno, blagodejno solnce avstrijansko — Fran Josip! Istinito, Hubadova knjižica si ohrani trajno vrednost. Naj bi he bilo šole na Slovenskem, kjer bi se v knjižničnem zapisniku pogrešal »Franc Jožef I. cesar avstrijski«. Rodoljubi, seziie po njem, saj ga je izdala domača firma naša »Družba sv. Cirila in Metoda«! n. — Dogodki iz župnije Vranske. Ob 2oletnici uvrstitve Vranskega med cesarske trge spisal Ivan Gabršek, okrajni tajnik na Vranskem. Založil pisatelj Tiskarna sv. Cirila in Metoda I&S8, m. 8, 67 stranij. — Tako je naslov knjižici, ki nam po virih župnega in občinskega urada in po nekaterih pomožnih knjigah, zlasti pa Orožnovih spisih opisuje začetek in razvoj Vranskega trga, ondotne fare in šole in župnih podružnic. Poleg tega navaja vse vranske dostojanstvenike (župnike, župane, učitelje itd.) in vse na Vranskem rojene dostojanstvenike ali za ondotni trg znamenite in zaslužne može. Knjižica bode brez dvojbe lepo oživila lokalui patrijotizem in ž njim tudi ljubezen do širje domovine. Pedagogiški letnik. II. leto. 1888. Uredil Fran Gabršek Izdalo in založilo »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. V Ljubljani Natisnil J. R. Milic Stranij 224 in dve litografovani prilogi. Cena za ude »Pedagogiškega društva« po 1 gld., za neude 1 gld. 40 kr. — Med društvi slovenskimi kaže v novejšem času veliko iu živahno delavnost mlado »Pedagogiško društvo« v Krškem. Odlikuje se s pogostnim zborovanjem in z literarnim delovanjem. Letos je celö priredilo »prvo slovensko stalno učflsko razstavo«, o kateri hočemo govoriti o priliki tudi v »Ljubljanskem Zvonu«. Danes nam je oceniti samö II. tečaj »Pcdagogiškega letnika«, ki ga je izdalo omenjeno društvo. — Že o prvem letniku smo se bili kitj pohvalno izrazili. Še večjo pohvalo zaslužuje drugi letnik, ki se odlikuje po jako mnogovrstni, dobro izbrani vsebini. Prvi del knjige obseza šolsko knjigo »Uko-slovje«, knjigo, ki je v prvi vrsti namenjena za rabo na slovenskih učiteljiščih, ako bi bili Slovenci takö srečni, da bi še imeli učiteljišče, na katerem bi se pedagogika učila v slovenskem jeziku. To »občno ukoslovje« je sestavil po dr. Jos. Michu Fran CabrSck, nadučitelj in predsednik »Pcdagogiškemu društvu« v Krškem. Njegovo delo je povse dovršeno. Pri sestavljenji težkega dela mu je bil potrjeni nemški izvirnik le vodilo; ni se držal besede, temveč prosto slovdnil ozbiljno tvarino, obsezajočo v prvem delu logiko in v drugem pravo ukoslovje. Pri sestavljenji je ubral najlepše izraze, katere so nam drugi že podali, ali pa se je poslužil kakšnih hrvaških terminov, ali je sam pogodil prav krepak in dobro se glaseč izraz. Delo pač dela čast pisatelju, ki je včšč dobri pisavi in izurjen v spisovanji ddl pcdagogiške vsebine. Kakor je Lani vpletel v svoje »Vzgojeslovje« na primernih mestih mične citate iz slovenskega pedagoga Slomška, storil je isto tudi letos pri »Ukoslovji«, dasiravno jih ni imel veliko na razpolaganje. To daje knjigi (»Ukoslovje« izšlo je namreč tudi v posebnih odtiskih, katerim je cena po 80 kr.) domače lice. Kadar pride človek pri takö težavni tvarini do takega mesta, oddahne in odpočije se nekako; kajti vsi drugi nauki so sistematično urejeni in odeti v težkih pojmih, v izrazih, ki so polni abstraktov. Pri takö težkem berilu se mi vidijo Slomškove besede kakor pisane cvetlice na zelenem travniku. Pa če je šolska knjiga še takö izvrstna, kakor sta Gabr-škovi knjigi: lani izdano »Vzgojeslovje« in letos izišlo »Ukoslovje«, vender je le malo prijetno berilo. Zato ne bi »Pedagogiškega letnika« tako hvalili, ko bi ne bilo v njem poleg koristnega tudi k&j prijetnega. Takö prijetno berilo je spis g. Ravnikarja: „Zgodovina slovenskega ljudskega Šolstva". To je mikalen spis; sestavil ga je večinoma po znanih podatkih, katere je moral poiskati največ lc po nemških virih, kajti njegov spis je v tej celoti prvi te vrste v slovenskem jeziku. Jezik je g. Ravnikarju prav uglajen. Stvarnih pomot skoro ni zaslediti. Lc nekaj naj popravimo, n. pr. Šimen Rudmaš ni bil Šolski nadzornik na Primorskem (v Trstu je bil le šolski ravnatelj.) O vitezu Klodiči je opomniti, da je bil najprej imenovan dežčlnim šolskim nadzprnikom na Primorskem, odkoder je bil (1 1872/73.) za kratek čas prišel na Štajersko. — Za tem spisom prihaja zopet k&j koristen spis iz peresa g. Bezlaja: „O šolskih stavbahki je tudi prvi tega obsega v slovenščini. Zdelan jc po neki nemški knjigi; a je kratek in jedrnat ter ni raztresen takö, kakor so večkrat po nepotrebnem nemške knjige. Spisu je dodal g. Bczlaj obilato malih črtežev in slik, katere mu je risal po njegovem navodu in pod nadzorstvom njegovim meščanski učenec Stnien. — Četrti spis v letniku obravnava že znanejšo tvarino, govori o šolarskih (»šolskih« je menda tiskovna pomota) knjižnicah; ta spis je iz peresa vrlega štajerskega učitelja g. Brezovnika, ki se zelö prijetuo čita, izvzemši malo polemiko, ki jo ima z izdavateljem »Popotnikovega koledarja«. Iz peresa tega pisatelja je Še drug lep spis v tem letniku, namreč „Šolstvo na Štajerskem v šolskem letu 1886/87." Nove vrste spis v slovenščini je zopet članek g. Bezlaja z naslovom „Navod za risanje strojev". Hvalevredno je načelo g. Bezlaja, da gladi pot večjim spisom tehniške stroke. Ako bi slovenski inženirji take in jednake spise čitali, ali bolje, ako bi se sami lotevali tacih spisov, gotovo bi kmalu došli do slovenskega uradovanja pri stavbinskih uradih. Dalje jc v tem letniku Članek: „Pogled na pedagogiško polje l. /$$7." iz peresa pisca te ocene, ki je spisal še drug kratek sestavek „O uči lih„Poročilo o prvi slovenski stalni užilski razstavi v Krškem" bere se k&j lepö; zlasti ocene raznovrstnih pošiljatev so mično sestavljene, četudi le hvalijo raznovrstne v razstavo poslaue predmete. Zaključuje pa ta letnik kratko poročilo O marnem delovanji in zborovanji »Pedagogiškega društva«. Človek mora le čestitati temu društvu na trudoljubivem delovanji in lepih uspehih, ki jih že ima pokazati Želeti je le, da bi društvo dobilo večje podpore. Zato bi svetoval, da priobči odbor v bodočem letniku vse svoje člane, da bodemo videli in čislali domoljubne šolske prijatelje, med vrstami pa brali, kdo se še obotavlja z malim doneskom (i gld. na leto) stopiti v kolobar vrlega »Pedagogiškega društva«. L. Slovenska ekskomunikaeija. V iupuem arhivu v Velčsalu hranijo zel6 zanimivo knjigo, sestavljeno iz treh delov r a) O rt/o, et methodus confirmandi neo-eleetam Abbatissam; b) Or do induendi Novitiam; e) Or d o et methodus recipiendo Novitias ud saeram pro/essi' onem. — V knjigi so opisani slovesni obredi in zabeležene krasne molitve, katere so molili pri zgoraj omenjenih opravilih. Najzanimivejša je pa knjiga zaradi na konci dodane slovenske ekskomunikacije, katero je »notariusc ob takih prilikah po pridigi čital. To ekskomunikaciio je čital že prej med mašo prelat v latinskem jeziku. Knjiga še ni tak<5 stara, prinesle so jo namreč s sabo klaristinje i/, samostana mekinskega, ko so se na zvršetku minulega veka preselile v Velesalo. Knjiga je pisana z velikimi Črkami in ima 52 stranij velike četverke. Ekskomunikaeija pa slove takd-lc: Excommunicato. Ali panna te prekletve, kateri bode kaij fkushcu ali prozh odfcl od Pandora ene Divize, jenu Neveifte Chriftusove leh lubih Sestriz fvetiga Fran-cifca, jenu svete Clarae Mekinskiga Cloftra. Per oblaO.i ufiga mogozhniga vezhniga Roga, jenu svetiga Petra, jenu Paula ne-govih Apostelnu fagvifhnu, jenu fkufi to vezhno panno, ali prckletuo prepoveimo, de obcene distinguit, bene docet 1 —k. Popravek. V zadnjem zvezku »Ljub. Zvona« sta se v balado „Kneiji kamen" prikradla dva jako moteča tiskovna pogreška. V kiti 6 mora stati: «oČne, ne wočnc, v kiti 25 : daje», ne daj*. „Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr.— Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.