MADŽARSKI LITERARNI PUBLICIST 
O SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI 
Knjižna izdaja literarne zgodovine kakega ljudstva v tujem jeziku in na tujih tleh \ pomeni v končni konsekvenci važno priznanje književni ustvarjalnosti tega ljudstva. Zdi 1 se mi, da smemo videti tako priznanje tudi v Zgodovini književnosti jugoslovanskih j narodov (A jugoszlav nepek irodalmänak törtenete. Budapest 1963), ki je pred kratkim i izšla v nakladi blizu dva tisoč izvodov pri budimpeštanski založlii Gondolat in katere , avtor je znani prevajalec in kulturni posredovalec Csuka Zoltan, medtem ko sta lektor- j sko delo opravila univerzitetni predavatelj Hadrovics Läszlö in prevajalec Vujičič ; D. Stojan. I
Delo Csuke Zoltana, prvo te vrste v madžarščini in na Madžarskem, zasluži našo i pozornost iz dveh razlogov. Prvič zaradi načina, kako obravnava literarno ustvarjalnost i jugoslovanskih narodov, in drugič, zaradi obsega in komentiranja slovenske književne 'j tvornosti. •
Jugoslovanske književnosti so tako po obsegu kakor po nacionalnih samosvojostih * v okviru posameznih obdobij do sodobnega ustvarjalnega mozaika precej trda naloga že • za domačega literarnega zgodovinarja. Zato bi utegnil kdo izražati resne pomisleke in I zagovarjati mogoče tudi drugačen koncept za obravnavo, kot pa si ga je izbral Csuka. j Kljub novinarsko-registratorskem prijemu v nekaterih poglavjih tega obsežnega dela i pa bi vendarle moral priznati, da pojasnjuje Csuka naše nacionalne literature, njihove j stilne pojave in kulturno-politične tokove v njih ne le simpatično, ampak tudi literarno- • zgodovinsko in družbenopolitično napredno. Ko ocenjuje družbenopolitično situacijo * med prvo in drugo svetovno vojno, upravičeno naglasa pomen in vlogo KP Jugoslavije i v kulturno-političnih vprašanjih. V poglavju »Književnost ljudske republike Jugoslavije« j pa strnjeno opisuje tudi jugoslovansko osvobodilno vojno, ustrezno literarno aktivno ; spremljavo in rojstvo nove Jugoslavije. 1
Ravno tukaj pa se ponekod ni povsem izognil tipičnim kominformovskim prizvo- i kom. Ti so ga pripeljali tudi do enostranske in nesprejemljive ugotovitve, da se je ; Jugoslavija leta 1948 »v dokajšnji meri zaradi napak, ki izvirajo iz Stalinovega osebnega S kulta, odtrgala od socialističnega tabora« (str. 461). Močno problematična in literarno- i zgodovinsko nevzdržna je ob tem tudi misel, da je »del pisateljev zavrgel ne samo she- ! matični način prikazovanja, ampak hkrati z njim tudi socialistično idejnost« (str. 461). i
V trinajstih temeljnih razdelkih knjige Csuka, razen srbske, hrvaške, slovenske in ¦ makedonske književnosti nikjer ne omenja trajnejših del književnosti drugih narodnost- j nih skupin v Jugoslaviji (posredno omenja le nekatera dela Ervina Sinka). Dokaj iz- j črpno obravnava področje srbske in hrvaške književnosti, posebno skrbno sta napisani ; poglavji o Ivu Andriću in Miroslavu Krleži. Izvirne in koristne so tudi Csukove obrobne \ komparacije s posameznimi madžarskimi književnimi ustvarjalci in opozorila o medse- \ bojnih literarnih vplivih.
Tudi diapozon slovenskih književnikov — od neznanega avtorja Brižinskih spo- , menikov do Kajetana Kovica in Andreja Hienga — je zastavljen dovolj široko. Lite- ¦ rarnozgodovinska opredelitev in ocena naših književnikov je v glavnem objektivna, j Posebej kaže navesti mnenje, da je slovenski pesnik Prešeren »morda avtor enega naj- , lepših Sonetnih vencev v svetovni književnosti«. Objektivno in z dokajšnjim umevanjem je predstavil Csuka madžarskim bralcem med drugim tudi lik in pesniško delo Otona I Zupančiča. i
Mimo nekaterih nebistvenih in odvečnih biografskih drobcev pa slovenskim pisa- ; teljem in pesnikom vendarle ni odmeril vselej ustreznega literarnozgodovinskega obsega. ; To velja zlasti za pesnika Gregorčiča in Karla Destovnika-Kajuha. Ko obravnava jugo-^ slovansko literarno zgodovino in kritiko v času med obema vojnama, zelo subjektivno \ in površno »odkrije«, da so to zvrst dejavnosti zastopali v Sloveniji samo Anton Slod- | njak, Josip Vidmar in Boris Ziherl. Dvomljivo ocenjuje tudi Slodnjaka in Vidmarja i (slednjega apostrofira kot literarnega zgodovinarja, ki zavrača pomen idejnosti v delih \ velikih književnikov). Kljub pozitivni oceni Prežihovega Voranca in Miška Kranjca je '. pozabil na nekatera njuna pomembna dela (Solzice, Os življenja). Čudno zveni tudi ¦ trditev, da je Kranjčevo miselno izhodišče neke vrste resigniranast, ki se izraža v mo- ' drovanju »tako je življenje... in življenje teče dalje«, pa tudi trditev, da je Kranjec 1 napisal več dram. j
V razdelkih in poglavjih o slovenski književnosti je pri navajanju del dokaj ] srbizmov (putovanje, slovenskoga itd.), opaziti pa je tudi več imenskih popačenk, koti npr. Vesel Kosevski, Simon Jenko, Papelj za Japelj in druge. !
272 i
Ob vseh napakah lahko zaključimo, da Csuka razmeroma najmanj pozna slovensko književnost. V okviru jugoslovanskih književnosti pa je vendarle dokaj obširno posredoval madžarskim bralcem mozaične podobe slovenske književnosti. To je toliko pomembnejše, ker je ta pred več kot poldrugim desetletjem v osebi Avgusta Pavla izgubila svojega doslej najdoslednejšega in najkvalitetnejšega tolmača in posredovalca v madžarskem jeziku.
Kvalitetni foto-portreti in priloge bibliografij o prevodih jugoslovanskih književnih del v madžarščino, ki sta jih sestavila Kozocsa Sdndor in Rado Gjörgy, povečujejo praktično vrednost Csukove knjige.
Ce dodamo k orisu slovenske književnosti izpod peresa Csuke Zoltana še 35 prevedenih pesmi slovenskih avtorjev v Antologiji jugoslovanskih pesnikov, ki je nedavno prav tako izšla v Budimpešti, smo lahko z lanskoletnim posredništvom slovenske književnosti v sosednji Madžarski kar zadovoljni,
Franc Š e b j a n i č