X                                       Ivan Albreht: Koroška pisma.
Ivan Albreht:
••»-#*¦»•••¦
Koroška pisma.
i.
V Ljubljano bom pisala, dva krajčiča poslala, pisala bom s solzami, kako hudo je z nami.
Oj, sestre ve v Ljubljani, sam Bog naj vam oznani, mene ljudje nemili so v ječo zaklenili!
II.
Drava reka, moja beseda
s tabo bi rada hitela,
da bi sestram in bratom v svobodi
o moji nesreči zapela:
«Sto let, o j, tisoč let naše svobode cvet, našega dela sad, — zdaj je jad, le jad in jad — moj ubogi Rož.
III.
O, Gospasveta, o, Gospasveta, materina beseda meni je vzeta! O, Gospasveta, o, Gospasveta, vrni mi mater, vrni očeta, da zakričita pod neba obok: «To je moj, moj, moj otrok!»
Nikogar, nikogar. — Neba obok vrača mi le moj grenki jok.
IV.
O, da sem jezero, ki se razpeni
in butne čez stene in zadivja! —
Planila bi po brežini, dolini,
vpila bi na vse kraje sveta:
«Kje je pod solncem pravica doma?»
Ali jo j mojih slabotnih rok!
Nisem jezero, — le nesrečen otrok.           ,
/ —   698   —