Vaclav Renč | Ljubezenska pesem pred burjo
Ti, ki rajaš tam pod baldahinom dalje,
v plahih prstih spredajoč osnutek mojih dni,
čuj, to pesem novo, pesem plamenečo,
ki bi te hotela iz tihih tožb v svetlobo žarko
priklicati — čuj me, vstani, čuj in pojdi!
Tebe izmed vseh sem jaz povabil k plesu, tebe vso bridkostno med radostno burjo, zate izpihljal sem sence svojega srca, zlomil trde ude, ki za ples so neupoljivi, pustil sem, da pluli so po sončni struji, da valov grebeni so česali jih kot lan.
Zate slekel sem obleko oblakov nizkih, strop soban s stebri visokimi sem dvignil in na kamenito liro novo struno iz tekočega zlata napel sem, da zveni. Zate sklical sem vse orle izpod svoda, da bi, golobico, te povsod spremljali, daljne gore sem priklical in za tvoje prebujenje sem v vrtove jih zoral.
Pojdi in ne omaguj, ti krasna izmed vseh, daj roke — ko jih odpreš v srebrno jutro, pesmi kakor ptice izlete iz njih in hitijo k morju materinskemu.
Daj mi usta, ki pustiš, da skozi nje teko najbolj žlahtni sadi iz vrtov na jugu! Ta zaprta usta! Kakšne hladne vode poljubila si nekoč, da še doslej drhte? Pojdi in razveževa jih za iskreni spev, kot valovi pljuskne vanje govorica otrok, abotna modrost, ki veter za nasvet sprašuje, sama v izobilju odgovarjajoč vodam.
Pojdi in ne omahuj, izvir večerni, in v zrcalo moje sij oči izlij,
39
ples samote svoje kot lase z vihra j
v vinogradih rožnika — tja pot gre naša.
Nad gorami ne izhajajo doslej sekunde, ki požele bodo njivo naših dihanj, na pobrežju morij ni še dozvenela pesem jadrnic, ki poje o pokrajinah, v drevju ni se vgnezdila doslej jesen z zlatom, ki preveč je zrelo, preobilno. Blaznost cvetja z vonjem in s čebelami nam srce odnaša za poldansko zvezdo.
Plima še neznana nama v srca stopa, pojdi, kdo bo rože našel prej in morske zvezde, pojdi, kdo bo usta bisernicam prej odprl, kdo se prej bo ustavil na višinah burje, nad globino morij, cest, ki so zaman!
V tihih dolih boš zagledala, kako
pase krotki veter trop dreves drhtečih,
koplje vonjajoče lase v rekah in potokih,
se polaga rahlo v krila golobic,
kroži nad domovji, vriska čez zvonike —
pojdi, kdo spoznal bo prej, čigav je sluga!...
Ti ne boš in vem, da tudi jaz ne bom. Truma oblakov črnih se lete razvršča na obeh plateh sveta nalik zorenju groze. Glej, ne moreš ti in tudi jaz ne morem zadržati plohe. Toda pojdi in podpri z ramo svojo meč, ki zate ga vihtim. Ščiti me in rajaj pred očmi, ki boš jih obrobila s plamenom krvi, da bodo gledale naravnost v žrela nad obzorjem!
In ti, moja sila, in jaz, pesem tvoja, skozi pozno to pomlad, ko bliski švigajo, proslavljat bova šla darove brezštevilne, zibelko ljubezni, blagoslovljeno zemljo.
Iz zbirke »Trojzpevy« (1940).