kronika 72 � 2024 3 | 409–426 � dr., muzejski svetovalec, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija, Jernej.Kotar@nms.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-2580-2013 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/kronika.72.3.02 cc by-sa JerneJ Kotar� Srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete IZVLEČEK Slovenski narod v srednjem veku ni obstajal, so se pa v tem, skoraj tisočletje dolgem obdobju postopno izoblikovala nekatera ključna izhodišča za njegov poznejši nastanek. Mednje v prvi vrsti sodi geografski prostor slovenske jezikovne skupnosti, ki se je oblikoval po ustalitvi državne meje med Svetim rimskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom ter koncu načrtne srednjeveške kolonizacije. S tema procesoma je tesno povezana tudi geneza slovenščine v visokem srednjem veku. Še starejše korenine ima krščanstvo, katerega prevzem je prinesel globoke verske in družbene spremembe ter politično in kulturno navezavo slovenskega prostora na evropski Zahod. Prispevek se osredotoča na predstavitev omenjenih treh izhodišč ter njihove vloge pri oblikovanju modernega slovenskega naroda in narodne identitete. KLJUČNE BESEDE Kolektivne identitete, srednji vek, geografski prostor, slovenščina, krščanstvo ABSTRACT MEDIEVAL FOUNDATIONS FOR THE DEVELOPMENT OF THE MODERN SLOVENIAN NATION AND NATIONAL IDENTITY Although the Slovenian nation did not exist in the Middle Ages, it was this nearly thousand- year-long period that witnessed the gradual formation of certain foundations for its subsequent development. Among these was, first and foremost, the geographical area of the Slovenian linguistic community which was formed once the state border was settled between the Holy Roman Empire and the Kingdom of Hungary and once the systematic medieval colonization came to an end. These two processes were also closely linked to the genesis of the Slovenian language, which dates back to the High Middle Ages. However, still older roots pertain to Christianity, the adoption of which brought about profound religious and social changes, coupled with political and cultural affiliation of Slovenian territory to the European West. The article focuses on presenting the above-mentioned three foundations and their part in the formation of the modern Slovenian nation and national identity. KEY WORDS collective identities, Middle Ages, geographical area, Slovenian language, Christianity 410 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete Razumevanje nastanka modernih evropskih narodov se je v zadnjih desetletjih občutno spre- menilo, še vedno pa so v stroki prisotna nesoglas- ja o tem, kakšna je bila narava kolektivnih identi- tet v prednacionalni dobi. Medtem ko modernisti oziroma konstruktivisti poudarjajo modernost narodov, ki jih razumejo kot povsem nov pojav, etnosimbolisti opozarjajo, da takšne razlage pre- več zanemarjajo pomen preteklosti.1 Nesporno je, da noben moderni evropski narod v srednjem veku še ni obstajal, kar pa ne pomeni, da ta doba ni ničesar prispevala k nastanku narodov in naro- dnih identitet. Ravno nasprotno. To skoraj tisoč- letno obdobje je močno zaznamovalo zgodovino stare celine ter ji dalo še danes prepoznavno po- litično, jezikovno in versko podobo. V tem času so se postopno izoblikovala tudi tri izhodišča, ki so imela pomembno vlogo v procesu oblikovanja modernega slovenskega naroda in narodne iden- titete: geografski prostor, jezik in vera. SREDNJI VEK SKOZI OČI STAREJŠEGA SLOVENSKEGA ZGODOVINOPISJA Slovenska narodna identiteta je začela zoreti v zadnji četrtini 18. stoletja predvsem v ozkem kro- gu kranjskih izobražencev, zbranih okrog barona Žige Zoisa (1747–1819). Vanj je sodil tudi mladi An- ton Tomaž Linhart (1756–1795), avtor nedokonča- nega zgodovinskega dela Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs, ki ga je objavil v dveh knjigah leta 1788 in 1791.2 V konceptualnem smislu se je odmaknil od splošno uveljavljenega dinastičnega in deželnega zgodovinopisja, katerega najvidnejši predstavniki v slovenskem prostoru so bili Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) in Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) na Kranjskem, Mihael Got- hard Christalnick (ok. 1535–1595) in Hieronim Me- giser (ok. 1554/55–1619) na Koroškem ter Martin Bavčer (1595–1668) na Goriškem.3 Namesto dina- stije ali dežele je bila predmet Linhartovega pre- učevanja na jeziku temelječa skupnost Slovencev, živeča na jugu avstrijskih dežel, ki ji je nameraval dati lasten pregled nacionalne zgodovine. Linhartov namen je bil dokazati, da tudi Slo- venci, ki jih je dojemal kot zgodovinsko skupnost, sodijo med tako imenovane zgodovinske narode z lastno državno tradicijo. Da bi zadostil kriteri- 1 Kosi in Stergar, Kdaj so nastali, str. 459–460. 2 Linhart, Versuch einer Geschichte 1, 2. Prvi del je nekoliko anahrono naslovljen Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs, drugi pa ima že primernejši naslov Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs (Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 304, op. 5). 3 Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 294–295. jem, je njihove začetke potisnil v zgodnji srednji vek ter jih povezal z naselitvijo Slovanov v pore- čja vzhodnoalpskih rek in s Karantanijo. Ta zgo- dnjesrednjeveška plemenska kneževina je v tako zamišljeni nacionalni zgodovini predstavljala njeno najsvetlejšo točko kot čas samostojnosti in svobode. Obveljala je za prvo slovensko državo, Karantanci pa za neposredne prednike današnjih Slovencev. Izguba karantanske samostojnosti je bila prikazana kot ena največjih narodnih nesreč, saj naj bi pomenila konec zlatih in začetek dolga stoletja trajajočih težkih časov. Linhartov koncept nacionalne zgodovine se je dokončno uveljavil na začetku 20. stoletja in je skoraj do konca tisočle- tja krojil usmeritev slovenskega zgodovinopisja.4 Kljub temu, da se mu je stroka že pred časom odrekla, ima v laični javnosti zaradi globoke uko- reninjenosti še vedno zelo močan vpliv na doje- manje lastne preteklosti.5 Toda poudariti je treba, da Linhartov koncept nacionalne zgodovine in nekdanja usmeritev slovenskega zgodovinopisja v evropskem kontekstu nista nobeni posebnosti. Z Linhartovim konceptom so Slovenci dobili lastno, seveda bolj skonstruirano kot realno na- cionalno zgodovino, katere začetki so segli v čas, v katerem so tedaj tudi drugi nastajajoči evropski narodi iskali svoje korenine. V procesu obliko- vanja slovenske narodne identitete je imela zelo pomembno vlogo, saj je poleg jezika postala eno ključnih identitetnih sider.6 Toda preteklost je kazala v podobi, kakršne ta v resnici ni imela. Za- radi takšnega pogleda na nacionalno zgodovino je bil zgodnjemu srednjemu veku v primerjavi z mlajšimi obdobji pri pojasnjevanju nastanka slo- venskega naroda in narodne identitete dolgo pri- pisovan občutno prevelik pomen. Okrog Karan- tanije, katere večji del je ležal zunaj današnjega slovenskega narodnostnega ozemlja in ki povrh vsega ni bila slovenska, ampak slovansko deter- minirana polietnična plemenska kneževina, so se spletli številni še zmeraj močno prisotni miti in stereotipi.7 Zgodnji srednji vek je obveljal za zlato dobo slovenskega naroda, zato je razumljivo, za- kaj so že prvi narodni buditelji s konca 18. in 19. stoletja tudi pod vplivom Linhartovega koncepta nacionalne zgodovine prav vanj spustili ključna identitetna sidra. Vse to ne pomeni, da Karan- tanija ne sodi v slovensko zgodovino, ravno na- 4 Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 298–303; Štih, Miti in stereotipi, str. 32–33; Štih, Slovansko, str. 14. 5 Štih, Poglavje, str. 106–130; Štih, Miti in stereotipi, str. 26– 47. Poleg Linhartovega koncepta nacionalne zgodovine so v slovenskem prostoru že dolgo prisotne tudi različne avtohtonistične teorije. Gl. Štih, Ej ko goltneš, str. 66–79. 6 Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 296–297. 7 Štih, Miti in stereotipi, str. 33–39. 411 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete sprotno. Karantanci so namreč nesporno eni od prednikov današnjih Slovencev, zlasti koroških Slovencev, a seveda tudi nemško govorečih Koro- šcev in Štajercev. Predstave, kakršne je o srednjem veku ustva- ril in zakoreninil ta zgodovinski koncept, imajo z resničnostjo bolj malo skupnega, saj so v veliki meri konstrukt nacionalizma od konca 18. stoletja naprej. Nastale so kot posledica nezavednega in nekritičnega projiciranja tedanjih razmer globo- ko v preteklost, ki so ji zato hote ali nehote ukro- jile podobo, ustrezno sodobnim željam in potre- bam. Povsem neupravičeno je bil tako zgodnji srednji vek prikazan v pretirano pozitivni, visoki in pozni srednji vek pa temu nasprotno v negativ- ni luči. V znanosti danes ni več nobenega dvoma o preseženosti takšnega pogleda na nacionalno zgodovino. Dobro je namreč znano, da so evrop- ski narodi kot produkti nacionalizmov od konca 18. do 20. stoletja moderen pojav ter da gre za su- bjektivne ter ne objektivno določljive in uteme- ljene identitetne skupnosti. Povezujeta jih zavest in volja posameznikov, zato ne moremo govoriti o zgodovinsko, jezikovno, etnografsko, kaj šele o genetsko determiniranih skupnostih.8 Kljub temu, da veliko modernih evropskih na- rodov svoje korenine vidi v zgodnjem srednjem veku, je njihova kontinuiteta s tedanjimi, čeprav istoimenskimi ljudstvi zgolj navidezna, saj jih loči jasna cezura.9 Toda to ne pomeni, da med njimi ni prav nobene povezave in da srednji vek ni ustva- ril nobenega temelja za izoblikovanje modernih narodov in njihovih identitet. Ti bi pač težko nas- tali brez že obstoječih osnov, najsi bo to državni okvir, jezikovna skupnost ali kaj drugega. A jasno je treba poudariti, da je oblikovanje kolektivnih identitet zelo kompleksen proces, na katerega ves čas vplivajo številni dejavniki, zato so podvržene nenehnemu spreminjanju. Kaj pa kaže slovenski primer? Slovenski narod se je razvil iz jezikovne skupnosti, katere jezik se je nepretrgoma razvijal od zgodnjega srednjega veka. V to obdobje sodi tudi prevzem krščanstva, ki je prinesel globoke in daljnosežne, še danes občutene spremembe, da vloge duhovščine pri oblikovanju naroda na tem mestu niti ne omenjamo. Do zgodnjega no- vega veka je osnovne poteze dobil tudi geografski prostor, v katerem je živela slovensko govoreča skupnost. GEOGRAFSKI PROSTOR Med ključne kategorije modernega naroda sodi natančno opredeljen geografski prostor, v 8 Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 303. 9 Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 303. katerem živijo njegovi pripadniki. V prednacio- nalni dobi meje med posameznimi skupnostmi, predhodnicami poznejših nacij, niso bile povsod jasne, kajti zlasti v obmejnih predelih je bilo ve- liko mešanih območij. Tu so ljudje dolga stoletja ne glede na jezikovno ali drugo pripadnost mirno sobivali, v obdobju nacionalizmov pa so se med njimi vneli ostri spori in boji za sporna ozemlja. Tipičen tak primer je prostor, ki ga označujemo z izrazom »na Slovenskem« in ki geografsko po- kriva večje območje kot Republika Slovenija, saj praviloma zajema tudi področja slovenskih na- rodnih manjšin v sosednjih državah. Oblikoval se je skozi dolge in kompleksne procese, katerih večji del je potekal v srednjem veku, bolj ali manj dokončno podobo pa je dobil v zgodnjem novem veku. Kakšna je bila jezikovna podoba slovenskega prostora sredi 19. stoletja, sicer ne popolnoma objektivno prikazuje Etnografska karta Avstrijske monarhije avtorja Karla Czoerniga barona Czern- hausna (1804–1889) iz leta 1855.10 Iz nje je razvi- dno, da ozemlje Slovencev ali Vendov (Slovenen oder Wenden) zlasti na severu proti Nemcem (Deu- tsche) ter na jugozahodu proti Čičem (Cicen) in Morlakom (Morlaken) ni bilo povsem homoge- no, pa tudi znotraj njega je bilo več nemških je- zikovnih otokov. Toda le dve leti starejši Zemljo- vid slovenske dežele in pokrajin, delo Petra Kozlerja (1824–1879), kaže nekoliko drugačno podobo, ki je izražala politične in ozemeljske težnje nasta- jajočega slovenskega naroda.11 Na njem je avtor z vrisom zelo natančne meje Slovence ostro raz- mejil od sosedov, pri tem pa je zajel tudi skoraj vsa po Czoernigu jezikovno mešana območja na severu in zahodu. Drugače je ravnal na jugu, kjer so onkraj črte ostali Bela krajina, vzhodni del Krško-Brežiškega polja z vzhodnimi Gorjanci in ozemlje južno od Dragonje. Od nemških jezikov- nih otokov ima le Kočevsko, od koder je izviral tu- di sam. Kozler je tako ustvaril na videz homogen slovenski jezikovni oziroma narodnostni prostor, katerega meje naj bi bile skrajne točke razširjeno- sti slovenščine. Tako kot Linhart dobrega pol stoletja prej, je tudi Kozler v slovenščini videl ključni element slovenske identitete. To jasno dokazuje njegov poznejši zapis, da bi, »kolikor se dá, natanko kazal, kako dalječ beseda slovenska seže«.12 Zato je sloven- ski narodnostni prostor razumel kot območje, na katerem se je govoril slovenski jezik. Pri količe- 10 Czoernig, Ethnographische Karte; Slovenski zgodovinski atlas, str. 136. 11 Kozler, Zemljovid slovenske dežele. Gl. tudi Kozler, Kratek slovenski zemljopis, str. XVII–XXIV. 12 Kozler, Kratek slovenski zemljopis, s. p. 412 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete nju meja proti Italijanom, Furlanom, Nemcem in Madžarom posledično ni imel večjih težav, imel pa jih je proti jezikovno sorodnim Hrvatom. Kot je zapisal, »se pa jezik tu po malem spremenuje, in je toliko krajnih narečij, se hervaški in sorodni slovenski svet ne moreta prav na tanjko s potezo ločiti«, kar je ugotovil tudi Czoernig.13 Zato se je pri razmejitvi tu veliko bolj kot drugod oprl na obstoječe poli- tične in naravne meje.14 Toda Linhart in Kozler še zdaleč nista bila med prvimi, ki jim je zemljepisna razširjenost slovenskega jezika služila kot kriterij za oprede- ljevanje geografskega prostora, danes znanega kot »na Slovenskem« oziroma »slovensko ozem- lje«. Preden se posvetimo konkretnim primerom, si poglejmo, kako to območje imenujejo zgo- dnjesrednjeveški viri. V Furlaniji živeči Romani in Langobardi so današnji vzhodnotirolski in koroški prostor že konec 6. stoletja označevali kot »deželo Slovanov« (Sclaborum provincia), Kanal- ska dolina pa je nekaj desetletij pozneje omenje- 13 Kozler, Kratek slovenski zemljopis, str. XX–XXI. Czoernig je o svojih opažanjih zapisal: »Die slovenisch-slovenokroa- tische Sprachgränze wird durch die Landesgränze zwischen Krain, Süd-Steiermark und Ungern einerseits, Kroatien an- dererseits bis Kott an der Mur gebildet. Doch zeigen manche Strecken, z. B. jene um Möttling in Krain, dann jene von Kra- pina bis gegen Varasdin, einen gegenseitigen sprachlichen Einfluss, so dass in ersterer kroatische und in letzterer häu- figer als sonst slovenische Spracheigenheiten und Worte zu hören sind« (Czoernig, Ethnographie, str. 55). 14 Kosi, Slovenski nacionalni prostor, str. 43–46. na kot »pokrajina Slovanov« (Sclavorum regio).15 Za »domovino Slovanov« (Sclavorum patria) je v 8. stoletju veljalo tudi Posavje.16 Po frankovskem uničenju avarskega kaganata konec 8. stoletja so v Salzburgu z imenom Sclavinia označevali svoje misijonsko območje, ki je obsegalo Karantanijo in Spodnjo Panonijo.17 Do konca 10. stoletja se ta naziv v takšni ali podobni obliki pojavi še večkrat, praviloma pa se nanaša na manjši geografski prostor. Lega kraja Marija na Zilji/Maria Gail pri Beljaku je leta 824 opisana kot in finibus Sclavinie in loco, qui dicitur Zellia, današnje mesto Ybbs an der Donau pa je leta 837 ležalo in Sclavinia.18 Da- našnjo vzhodno avstrijsko Štajersko vir iz leta 891 postavlja in partibus Sclaviniensibus, še istega leta je Lurnsko polje na Zgornjem Koroškem locirano in Sclauinię partibus.19 Poudariti je treba, da so v zgodnjem srednjem veku pod imenom Sclavinia razumeli vse slovanske pokrajine od Baltskega do Egejskega morja, ne le vzhodnoalpskih, predalp- skih in panonskih.20 Oznako Sclavinia so v alpsko-jadransko-pa- nonskem prostoru v visokem srednjem veku sko- 15 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum IV, c. 7, 38. 16 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum VI, c. 52. 17 Conversio, c. 7, 8. 18 Kos, Gradivo 2, str. 68, št. 78, str. 100–101, št. 121. Toponim Zellia se nanaša na Marijo na Zilji in ne na Celje (gl. Kos, Slovenska naselitev, str. 123). 19 Kos, Gradivo 2, str. 227, št. 297, str. 227–228, št. 298. 20 Kos, Gradivo 2, str. 89, št. 102. Kljub določenim metodološkim pomanjkljivostim velja Czoernigova »etnografska« karta za precej verodostojen prikaz jezikovne pripadnosti prebivalstva Avstrijske monarhije na predvečer izbruha nacionalnih problemov (Czoernig, Ethnographische Karte, 1855). 413 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete raj popolnoma izpodrinila nova geografska ime- na, še najbolj se je obdržala v latinskih virih oglejske provenience. Tako je župnija sv. Lenar- ta v Podutani/San Leonardo severovzhodno od Čedada leta 1336 izpričana kot plebs Sancti Leo- nardi Sclauorum, tamkajšnja cerkev pa leta 1366 kot ecclesia Sancti Leonardi de Sclauons. Ravnica pri Solkanu je leta 1338 omenjena kot Raunich in Sclauons, Corona južno od Krmina leta 1344 kot Sanctus Zeno in Sclauonibus, Špeter Slovenov/San Pietro al Natisone leta 1344 kot Sanctus Petrus Scla- uorum in leta 1348 kot Sanctus Petrus de Sclavonibus ter Drežnica pri Kobaridu leta 1345 kot Tresniça in Sclauons.21 Navedeni kraji ležijo v bližini furlan- sko-slovenske jezikovne meje, ki se je ustalila že v zgodnjem srednjem veku in je do danes ostala skoraj nespremenjena. Z naselitvijo Madžarov v Panonski nižini in napredovanjem germanizacije vzhodnoalpskega prostora se je oznaka Sclavinia postopno skrčila na predalpski prostor. To potrjuje tudi pismo ce- sarskega notarja Burgharda s konca leta 1161, v ka- terem prejemniku poroča, da je v preteklih mese- cih prehodil Koroško, Kranjsko, Istro, dve marki in druge dele Sklavinije do Ogrske.22 V naslednjih stoletjih se je poimenovanje Sclavinia umaknilo deželnim imenom in se do konca srednjega veka le še redko pojavi v virih. Toda povsem izginilo ni, kajti ohranilo se je v nazivu Slovenska marka, prvič izpričanem leta 1286 kot Marchia Sclavonica, que vulgo Windismarch dicitur, ki je v okviru Kranj- ske pokrival današnjo vzhodno Dolenjsko.23 Da je staro poimenovanje Sclavinia ostalo živo tudi v poznem srednjem veku, dokazujejo omem- be v nemških in latinskih pisnih virih. Naštejmo le nekaj primerov. Za trgovca in augsburškega kronista Burkharda Zingga (1396–ok. 1475) je leta 1407 Ribnica na Dolenjskem ležala in windischen landen, v sedemdeset let mlajšem italijanskem viru je omenjen Jacobus de Lubigliana de partibus Sclavonie, na Češkem rojeni Krištof Thein (1453– 1520/30) pa je v sedemdesetih letih 15. stoletja pri- šel zu einem herrn von Krein, in Windischen landt auf ein schloß Gurckfeldt, am Crabatischen vndt Vn- gerischen gemerke gelegen.24 Zadnja omemba je še 21 Otorepec, Gradivo, str. 158, št. 775, str. 166, št. 818, str. 195, št. 978, str. 196, št. 981, str. 202, št. 1014, str. 210, št. 1066, str. 245, št. 1260; Bizjak et al., Historična topografija Primorske, gesli Drežnica in Ravnica. 22 Kos, Gradivo 4, str. 221–223, št. 437 (Pertransiens Karinthi- am, Carniolam, Istriam, duas marchias, alias partes Sclaue- niae vsque in Vngariam). 23 Schwind in Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 139–141, št. 72. 24 Vrhovec, Der schwäbische Chronist, str. 10; Gestrin, Slo- vani v Pesaru, str. 346, op. 39; Wolf, Die Selbstbiographie, str. 112. posebej izpovedna, saj jasno kaže, da avtor z izra- zom Windischen landt ni imel v mislih slovanske- ga prostora na splošno, saj ga jasno ločuje od so- sednjega hrvaškega. Predstava o vsaj približnem obsegu območja, na katerem je živela slovensko govoreča skupnost, je med določenimi krogi pre- bivalstva, zlasti duhovščino in potujočimi trgov- ci, morala obstajati že v poznem srednjem veku. Na osnovi razširjenosti slovenskega jezika so ga v drugi polovici 16. stoletja kot prvi opredelili slo- venski protestanti, ki so pri tem izhajali iz že ob- stoječega zavedanja o njegovem obstoju.25 V zgodovini slovenskega prostora je eden ključnih mejnikov naselitev Slovanov v zgodnjem srednjem veku.26 V zvezi s tem je treba omeni- ti zemljevid Milka Kosa iz leta 1933, ki prikazuje slovensko (sic!) poselitev v 9. stoletju, saj je bil kljub svoji problematičnosti zelo dolgo stalnica v slovenski strokovni literaturi in šolskih učbeni- kih.27 S Slovenci poseljeno ozemlje naj bi namreč na severu segalo vse do Donave med Linzem in Dunajem in še čez ter naj bi bilo tako kar dvakrat večje od današnjega. Kako problematičen je ta prikaz, kaže njegova poobjava iz leta 1953, iz ka- tere izhaja celo, da naj bi meja med Slovenci in Hrvati obstajala že v 9. stoletju in naj bi do danes ostala povsem nespremenjena.28 Avtor, sicer brez dvoma eden najboljših slovenskih zgodovinarjev, morda zaradi politične korektnosti v povojni Ju- goslaviji namerno ni zajel zdaj hrvaških Žumber- ka in severozahodnega Gorskega kotarja, ki sta bila dolgo del Kranjske in poseljena s slovensko govorečim prebivalstvom. Zemljevid prej kot kaj drugega prikazuje eno največjih slovenskih zgo- dovinskih travm, povezano z domnevno izgubo 25 Vrečko, Primož Trubar, str. 439. O pokrajinah notranje- avstrijskih dežel, poseljenih s slovensko govorečim pre- bivalstvom (die obere Windische Länder), je Trubar v nem- škem predgovoru k hrvaškemu prevodu v glagolici tiska- nega prvega dela Nove zaveze leta 1562 zapisal: Der obern Windischen Ländern / gemeines Volck / als die Windischen Märcker / die in Mätlinger Boden / vnnd vmb Newenstatt / Türckfeld / vnnd in derselbigen Gegendt wonen / seind schier auch der Art vnd Sitten / wie die Crobaten vnd Sürffen / die vor den Türcken / vnd auß der Türckey zu jnen geflohen seind. Die am Kharst / vnd in der Graueschafft Görtz vnd Hister- reich sitzen / der ein theil halt sich auff Crobatisch / der ander auff Wälisch / mit Sitten vnd Glauben. Wölche aber in Lands Crein / Vndersteyer vnd Kernten sitzen vnnd ir Wonung ha- ben / die halten sich nach Art vnd Aigenschafft der Teutschen / klaiden sich auch auff teutsch / allein das die Weiber tragen besondere lange Schlayer am Kopff. Gl. tudi Höfler, Slove- nija; Höfler, Sclavenia; Höfler, Kako je bilo. 26 O naselitvi Slovanov v Vzhodne Alpe gl. Štih, Ozemlje Slovenije, str. 19–22. 27 Kos, Zgodovina Slovencev, str. 35; Zgodovina narodov Jugo- slavije 1, priloga; Grafenauer, Oblikovanje, str. 15–16; Štih, Miti in stereotipi, str. 33–34. 28 Zgodovina narodov Jugoslavije 1, priloga. 414 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete kar dveh tretjin narodnostnega prostora. Toda jasno je treba poudariti, da si Kos tega prikaza ni preprosto izmislil, ampak je izhajal iz tedaj sploš- no uveljavljene predstave o nekdanjem obsegu slovenske poselitve.29 Takšne poglede je stroka že pred časom opustila, kajti prevladalo je spoznanje, da zgo- dnjesrednjeveških Slovanov, živečih med Dona- vo in severnim Jadranom, ne moremo imeti za Slovence in zato tudi ne njihovega naselitvenega območja za slovenskega. Geografski prostor slo- venske jezikovne skupnosti, predhodnice moder- nega slovenskega naroda, se je namreč postopno izoblikoval šele v naslednjih stoletjih in je osnov- ne poteze dobil na prelomu poznega srednjega v zgodnji novi vek. Odločilno vlogo pri tem sta imeli ustalitev političnih meja in kolonizacija, to- rej procesa, ki sta večji del potekala in se delno tudi zaključila že v srednjem veku. Od vseh političnih meja je imela za oblikova- nje slovenske jezikovne skupnosti in slovenskega naroda daleč največji pomen ta, ki je med 10. in 13. stoletjem ostro zarezala v prej precej enoten slovanski prostor ter je nato dolga stoletja ločeva- la Sveto rimsko cesarstvo od Ogrskega kraljestva oziroma habsburške dedne dežele od ogrskih in hrvaških pokrajin, zatem avstrijsko in ogrsko polovico Avstro-Ogrske, zdaj pa razmejuje Repu- bliko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Govora je o njenem odseku od Snežnika do Mure, ki se je ustalil v visokem srednjem veku in se z manjši- mi spremembami ohranil do danes, medtem ko je bil potek meje v Istri in Prekmurju dokončno zarisan šele v 20. stoletju. Zato si velja njen nasta- nek in vpliv na oblikovanje slovenskega geograf- skega prostora ogledati nekoliko podrobneje. Prihod Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja in temu sledeča desetletja njihovih vpa- dov so zrušili dobro stoletje staro ureditev na jugovzhodu Vzhodnofrankovskega kraljestva ter njegovo mejo z Donave v Spodnji Panoniji po- tisnili na Anižo.30 Po usodnem madžarskem po- razu v bitki pri bavarskem Lechfeldu avgusta 955 je zmagoviti vzhodnofrankovski kralj in od leta 962 prvi cesar Svetega rimskega cesarstva Oton I. (936–973) postopno ponovno vzpostavil nad- zor nad delom izgubljenih ozemelj ter Madžare pregnal za črto vzhodno od Dunaja in Ptuja.31 Za zavarovanje teh pridobitev so med Donavo in Istro vzpostavili pas mejnih grofij, ki so skupaj z vojvodino Koroško in grofijo Furlanijo postale te- melj za politični razvoj tega prostora v naslednjih 29 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 15. 30 Štih, Ozemlje Slovenije, str. 79–82. 31 Kosi, … quae terram nostram, str. 44. stoletjih.32 Toda o obstoju jasne meje z Ogrsko, ki je leta 1001 postala kraljestvo ter si v zadnjem de- setletju 11. stoletja podvrgla Slavonijo in Hrvaško, še dolgo ni mogoče govoriti, saj regionalni sili ni ločevala tanka črta, ampak širok gozdnat, močvir- nat in neposeljen obmejni pas z dobro zavarova- nimi potmi skozenj.33 Po bitki pri Lechfeldu se je meja vztrajno po- mikala proti jugovzhodu in vzhodu, dokler se ni najpozneje do srede 13. stoletja ustalila na Kolpi, Sotli, Dravi in Muri, k čemur sta veliko pripo- mogli umiritev razmer ter uspešna kolonizacija obmejnih območij v 12. in 13. stoletju.34 Zatem je doživela le še nekaj manjših popravkov, in sicer je Kranjska v korist Hrvaške in Vojne krajine v zgodnjem novem veku izgubila območje Gerove- ga, Čabra in Prezida v severozahodnem Gorskem kotarju ter Žumberk.35 Mejo je bilo mogoče čutiti zlasti do leta 1526, ko so Habsburžani zasedli tu- di ogrski prestol in tako Ogrsko za skoraj štiristo let priključili svojemu dominiju. Prav zaradi nje- ne stabilnosti se je v dobi oblikovanja modernih narodov z njo skoraj v celoti, razen v Prekmurju in Istri, prekrila slovensko-hrvaška narodnostna meja. Obveljala je tudi kot jezikovna ločnica, saj zaradi podobnosti narečij drugačna razmejitev kot po uveljavljenih političnih mejah že po Koz- lerjevem opažanju niti ni bila mogoča.36 32 O upravni ureditvi na jugovzhodu Svetega rimskega ce- sarstva in približnem poteku njegove jugovzhodne meje gl. Kosi, ... quae terram nostram, str. 44–45; Slovenski zgo- dovinski atlas, str. 66–67. 33 Kos, K postanku, str. 145, 147–150; Kosi, … quae terram nostram, str. 50. Z organizacijo obmejnega obrambnega pasu, za katero naj bi bili zadolženi etnični Madžari ter njim sorodni Pečenegi in Sekelji, Milko Kos povezuje tudi nastanek madžarsko-slovenske jezikovne meje med Muro in Rabo, ki naj bi se tako izoblikovala že v visokem srednjem veku in ostala skoraj nespremenjena do danes (Kos, K postanku, str. 149, 151). 34 Kos, K postanku, str. 145–147, 150–152; Štih, Salzburg, str. 542–543; Kosi, … quae terram nostram, str. 50. Z vpraša- njem oblikovanja posameznih odsekov ogrske meje se je slovensko zgodovinopisje že veliko ukvarjalo. Milko Kos je na kratko orisal njen razvoj na ozemlju med Dra- vo in Rabo, Peter Štih je prispeval razpravo o nastanku štajersko-ogrske meje v današnji Sloveniji, Miha Kosi pa je temeljito obdelal razmejitev na Dolenjskem in v Beli krajini, če omenimo le nekatere (Kos, K postanku, str. 144–152; Štih, Salzburg, str. 535–543; Kosi, … quae terram nostram, str. 43–91; Kosi, »Onstran gore«, str. 119–152). O poteku meje od 13. stoletja gl. tudi Slovenski zgodovinski atlas, str. 68–69. 35 Gl. tudi Kos, K postanku, str. 144–145. 36 Kozler, Kratek slovenski zemljopis, str. XX–XXI: »Ker se pa jezik tu po malem spremenuje, in je toliko krajnih narečij, se hervaški in sorodni slovenski svet ne moreta prav na tanjko s potezo ločiti, – potegnemo torej mejo teh narodov po primeri od Save naprej poleg Sotle in štajarske deželne meje do Drave in Mure«; Grafenauer, Etnična struktura, str. 23–26. 415 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete Pri zamejitvi slovenščine proti jugu in jugo- vzhodu, torej proti sorodnim slovanskim, zdaj hrvaškim narečjem, je odločilno vlogo odigrala prav trdna državna meja, saj je prvotno precej enoten slovanski jezikovni prostor razdelila na dva dela ter ju poslala na pot ločenega politič- nega, družbenega, kulturnega, gospodarskega in jezikovnega razvoja. To ne nazadnje jasno potrju- jejo tudi jezikoslovne raziskave.37 Zato bi bila ob njenem drugačnem razvoju in poteku, hipotetič- no gledano, danes drugačna tudi razmejitev med slovenskim in hrvaškim narodom. V največjem delu sicer sledi naravnim mejam, vendar te niso ravno izrazite, zato sta prostora na obeh straneh skozi zgodovino ostala povezana, kar se je še v 19. stoletju izražalo tudi v podobnosti obmejnih na- rečij in neobstoju jasne jezikovne ločnice. V zvezi s tem kaže omeniti spontan proces kroatizacije, ki je v zgodnjem novem veku zajel Belo krajino, Kostel, Prekmurje in Prlekijo, a je nazadnje za- mrl, ker so ta območja ostala zunaj hrvaškega po- litičnega prostora.38 Morda še bolj kot za slovenskega je imela ogr- ska državna meja odločilen pomen za oblikova- nje slovaškega naroda, saj je prednike današnjih Slovakov že v 10. stoletju ločila od jezikovno in kulturno sorodnih Slovanov v zahodni in sever- ni soseščini ter jim nato dolga stoletja omogočala od njih neodvisen razvoj. Kljub temu, da je bila večina slovenskega ozemlja že od srednjega veka razdeljena med več dežel s široko avtonomijo in da se je prav ta politična razbitost v dobi nasta- janja modernega slovenskega naroda pokazala kot velik zaviralni dejavnik, pa deželne meje na njegovo zemljepisno zamejevanje niso imele več- jega vpliva, saj se v skoraj nobenem odseku niso prekrivale s slovensko jezikovno mejo, ki je bila, kot smo videli, glavni kriterij pri opredeljevanju njegovega geografskega prostora. Drugi proces, ki je imel za izoblikovanje slo- venskega jezikovnega prostora še pomembnejšo vlogo in je skoraj v celoti potekal že v srednjem veku, je bila kolonizacija. Zajela je velik del Evro- pe, tudi Vzhodne Alpe, kjer je v nekaj stoletjih občutno spremenila podobo kulturne krajine ter etnične in jezikovne razmere.39 Starejše slovensko zgodovinopisje iz 19. in začetka 20. stoletja jo je nemalokrat prikazalo kot glavnega krivca za izgu- bo kar dveh tretjin narodnostnega ozemlja v ko- rist Nemcev in za pomik jezikovne meje z Donave skoraj do koroške Drave. Pogosto jo je predsta- vilo kot načrten proces, katerega cilj naj bi bila 37 Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 296. 38 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 7–138. 39 O kolonizaciji gl. Gospodarska in družbena 1, str. 67–88. germanizacija slovenskega prostora.40 Kakšno predstavo je imelo o njej, pove že naslov poglavja Kako so Nemci prišli v deželo v Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda.41 Na potek kolonizacije in raz- loge zanjo so imeli Gruden ter njegovi sodobniki drugačne poglede. To med drugim dokazuje te- daj splošno razširjena misel, izražena v omenje- nem poglavju: »Pravijo, da se je nemška meja vsako stoletje za eno miljo pomaknila naprej.«42 Kolonizacija je bila bistveno kompleksnejši proces, kot ga izraža ta stavek. Šlo je namreč za načrtno naseljevanje slabo poseljenih in nepose- ljenih območij z namenom njihovega čim boljše- ga gospodarskega izkoriščanja in ne ponemčeva- nja tujega ozemlja. Vodili so jo zemljiški gospod- je, ki pa jim je bilo popolnoma vseeno, ali je seki- ro pri krčenju obsežnih gozdov vihtel in na novo pridobljena polja obdeloval njihov slovanski (slo- venski) ali bavarski (nemški) podložnik. Zato so koloniste od drugod praviloma pripeljali le, če jih niso mogli dobiti med lokalnim prebivalstvom.43 Ravno to pa je bila zanje velika težava v prostoru med Donavo in Dravo. Slovanska naselitev je bila namreč tu zelo redka in se je pretežno držala ob- robij večjih rečnih dolin.44 Ker zato ni bilo na vo- ljo dovolj kolonistov, so jih pripeljali od drugod, največ iz Bavarske. Toda njihovo naseljevanje ni potekalo preprosto od severa proti jugu in pred seboj potiskalo etnične meje, kot nakazuje zgoraj citirani Grudnov stavek. Najprej so kolonizirali za naselitev in kmetijstvo najprimernejša obmo- čja, ki so ležala globoko v notranjosti slovanskega naselitvenega prostora, in se šele nato lotili težje dostopnih področij.45 Zato v visokem in poznem srednjem veku posledično ne moremo govoriti o obstoju jasne jezikovne meje. Ta se je v glavnem ustalila šele v zgodnjem novem veku, pred tem pa so na obeh straneh ob jezikovno dokaj homo- genih otokih obstajala večja in manjša prehodna območja, kjer so ljudje govorili oba jezika, slo- venskega in nemškega.46 40 Vrhovec, Grmanstvo, str. 24–28; Gruden, Zgodovina slo- venskega naroda 1, str. 69–77. 41 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 69. 42 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 76. Bogo Grafenauer je postavil tezo, da je bilo območje med Do- navo in grebenom Severnih apneniških Alp do leta 1200 že germanizirano, germanizacija pa je napredovala že tudi južno od tod (Grafenauer, Oblikovanje, str. 20–21). 43 Gospodarska in družbena 1, str. 74; Štih, Miti in stereotipi, str. 44–45. 44 Grafenauer, Oblikovanje, str. 16–19, gl. tudi zemljevide na str. 20, 25, 26–27. 45 Gospodarska in družbena 1, str. 74–75; Grafenauer, Obliko- vanje, str. 21. 46 Eno takšnih območij je bila po besedah oglejskega kanclerja Paola Santonina (ok. 1440–1508/10) iz srede osemdesetih let 15. stoletja Ziljska dolina od župnije sv. 416 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete Zaradi velikega dotoka bavarskih naseljencev je bila ena glavnih posledic kolonizacije v Vzhod- nih Alpah germanizacija obsežnega ozemlja med Donavo in Dravo. Najpozneje v zgodnjem novem veku je tako prišlo do izoblikovanja dokaj jasne nemško-slovenske jezikovne razmejitve in s tem do vzpostavitve severne meje geografskega pros- tora slovenske jezikovne skupnosti, ki pa se je v naslednjih stoletjih ponekod še pomaknila pro- ti jugu. Vsaj približen obseg prostora, v katerem je bil razširjen slovenski jezik, je moral biti sre- dnjeveškim sodobnikom dobro znan. Na to poleg zgoraj navedenih primerov poimenovanj kažeta tudi pridevka »Slovenski« oziroma »Windisch« pri več zemljepisnih, zlasti krajevnih imenih, ki nista izraz njihovega prevladujočega slovenskega jezikovnega značaja, ampak lege na območju slo- venske jezikovne skupnosti. Dodali so ju zaradi lažjega razlikovanja od istoimenskih krajev na ozemlju nemško govoreče skupnosti; teh se je pri- jel pridevek »Deutsch« oziroma »Bairisch«. Med take pare sodijo Slovenj Gradec (Windischgraz) – (nekdaj Bairisch) Graz/Gradec, Slovenska Bistrica (Windischfeistritz) – Deutschfeistritz (severno od Gradca), Podčetrtek (Windischlandsberg) – Deu- tschlandsberg (zahodno od Lipnice), Slovenji Plajberk/Windisch-Bleiberg – Bad Bleiberg (za- hodno od Beljaka) in Grebinj/Griffen – Deutsch- -Griffen (zahodno od Krke na Koroškem). Zlasti ljudje, ki so veliko potovali, so gotovo dokaj dobro poznali geografske meje območja, znotraj katere- ga so se lahko sporazumevali v svojem jeziku. JEZIK Slovenci sodijo med tiste moderne evropske narode, pri katerih je soodvisnost med jezikom in narodno identiteto še posebej izrazita, kar z drugimi besedami pomeni, da je slovenščina osrednji gradnik slovenske narodne identitete. Prostor med Vzhodnimi Alpami, Panonsko niži- no in Jadranom je bil že od zgodnjega srednjega veka državno razdeljen, temu pa se je v visokem Danijela/St. Daniel im Gailtal do Beljaka, kjer je bilo nemško govoreče prebivalstvo pomešano s slovenskim in so vsi znali oba jezika (Vale, Itinerario, str. 170; San- tonino, Popotni dnevniki, str. 37). Jezikovna meja se tu ni mogla ustaliti že v poznem srednjem veku, ampak šele v zgodnjem novem veku. V 19. stoletju je potekala tik ob Šmohorju, torej skoraj po sredini nekdaj približno 70 km dolgega dvojezičnega območja. Drugo takšno prehodno področje je bilo še v Santoninovem času Posavinje, kjer so domala vsi govorili slovensko, a so znali tudi nemško (Vale, Itinerario, str. 266; Santonino, Popotni dnevniki, str. 90). Gl. tudi Gospodarska in družbena 1, str. 75, 79–80. Za je- zikovno podobo Koroške v srednjem veku prim. Kranz- mayer, Ortsnamenbuch 1, priloga Skizze 7. Prikaz temelji izključno na jezikoslovni analizi zemljepisnih imen in skorajda ne upošteva drugih zgodovinskih virov. srednjem veku v okviru Svetega rimskega cesar- stva pridružila še razbitost med več dežel. Zaradi takšne zgodovinske, politične, kulturne in do do- ločene mere identitetne diferenciranosti tega ob- močja je bilo sorodstvo narečij, ki jih imenujemo slovenski jezik, edina prava osnova za vzpostavi- tev skupne identitete.47 Jezikovna podoba današnjega slovenskega prostora se je začela oblikovati z naselitvijo Slova- nov v zgodnjem srednjem veku. Slovanski idiom, ki so ga prinesli s seboj, se ni bistveno razlikoval od preostalih takratnih slovanskih idiomov.48 V očeh latinskih in nemških pisnih virov je tako ostalo še globoko v novi vek, saj jezik Slovanov alpsko-jadransko-panonskega prostora imenu- jejo lingua sclavonica/sclavica oziroma windische/ wendische Sprache, torej slovanski jezik.49 Toda jezikoslovci takšno splošno poimenovanje zav- račajo in opozarjajo na ireverzibilne ekskluzivne jezikovne inovacije, ki so se v vzhodnoalpskem in predalpskem prostoru izvršile do preloma prve- ga tisočletja, zaradi katerih je treba prebivalce tega območja in časa pojmovati kot identitetno skupnost, katere jezik se je od jezika sosednjih slovanskih identitetnih skupnosti že razlikoval po tankem snopu izoglos.50 V naslednjih stoletjih se je še krepil, tako da je v obdobju oblikovanja knjižnih standardov upravičeno razumljen kot jezikovna meja slovenskega jezika.51 Ob tem je treba jasno poudariti, da strokovni izraz slovenski v zgodovinskem jezikoslovju nikakor ne implici- ra identitetne oznake govorcev tega jezika.52 Še vse do visokega srednjega veka lahko go- vorimo o praslovanskem narečju – Fran Ramovš ga je imenoval alpska slovanščina –, ki se ni ob- čutneje razlikovalo od slovanskih govorov dru- god po Evropi. Poudariti je treba, da v sebi ni bi- lo enotno. Toda nesporno je, da je polagoma in neposredno prešlo v različna narečja, ki jih kot skupino zase označujemo kot slovenski jezik.53 Znotraj modeliranja njegove lingvogeneze oziro- ma notranje jezikovne zgodovine si v srednjem veku v kronološkem zaporedju sledijo naslednje časovne in zemljepisne različice (kronolekti in 47 Štih, Miti in stereotipi, str. 32. 48 Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 288. Izraz idiom v tem kontekstu pomeni »človeška govorica določenega pros- tora v določenem času, s katero se sporazumevajo govor- ci, katerim je ta govorica praviloma materni jezik«. 49 ADG, Urkunden, 1445 I 14, Velikovec; URBKr I, str. 10–12, št. 8, str. 16–18, št. 11, str. 123–124, št. 133; TKL II, str. 250– 252, št. 163; Štih, Slovansko, str. 25–37. 50 Izoglosa je črta, ki zaznamuje področje z določenim jezi- kovnim pojavom. 51 O tem izčrpno: Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 277–300. 52 Šekli, Zakaj je jezik, str. 80, op. 28. 53 Ramovš, Kratka zgodovina, str. 22–23. 417 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete geolekti): praslovanščina (do ok. 800 po Kr.) – alp- ska (južna) slovanščina (ok. 800–1000) – zgodnja (skupna, izhodiščna, enotna) slovenščina (ok. 1000–1200) – narečna (neenotna) slovenščina (od ok. 1200). Slednja se je najprej razcepila na dva makrogeolekta, to sta bili severozahodna in ju- govzhodna slovenščina, znotraj katerih so se do konca 14. stoletja postopno izoblikovale narečne baze, ki so se naprej cepile na narečja (nekatera še na podnarečja) in krajevne govore.54 Razvoj slovanskega jezika v vzhodnoalpskem, predalpskem in zahodnopanonskem prostoru od praslovanščine do slovenščine je torej trajal zelo dolgo in se je zaključil šele v poznem srednjem veku.55 Območje njene razširjenosti se je v tem času zaradi germanizacije močno skrčilo. Kot so namreč pokazale jezikoslovne raziskave, prostor med Donavo, Jadranom in robom Panonske ni- žine v določenih obdobjih izkazuje bolj ali manj enake jezikovne lastnosti, kar pomeni, da sta alpska (južna) slovanščina in zgodnja slovenšči- na nekdaj segali daleč proti severu.56 Zavedanje o obstoju samosvojega slovenskega jezika je go- tovo, zlasti med duhovščino, obstajalo že v sre- dnjem veku, prvič pa je izraženo pri slovenskih protestantih.57 Slovenščina se je torej razvila iz jezika, ki so ga govorili zgodnjesrednjeveški Slovani alpsko- -jadransko-panonskega prostora in v katerem so bili napisani znameniti Brižinski spomeniki, zato je treba jasno poudariti, da je prav jezikov- na kontinuiteta najbolj dokazljiva povezava med današnjimi Slovenci in »davnimi« Karantanci.58 V srednjem veku je bila razširjena med vsemi družbenimi sloji, tudi med plemstvom, a je os- tajala omejena skoraj izključno le na ustno spo- razumevanje.59 Bila pa je tudi najprepoznavnejši identitetni znak na jugu habsburških dežel ter v njihovem beneškem in ogrskem sosedstvu živeče 54 Šekli, Zgodnjeslovenski števniki, str. 19. O razvoju slo- venskega pismenega jezika v srednjem veku gl. Pogore- lec, Zgodovina, str. 55–59. 55 Šekli, Zakaj je jezik, str. 79. 56 Ramovš, Kratka zgodovina, str. 22–23; Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 287–288; Šekli, Zgodnjeslovenski števniki, str. 20. 57 Trubar, Catechismus, s. p.; Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 284–285. 58 Štih, Miti in stereotipi, str. 37; Šekli, Zakaj je jezik, str. 68–84. 59 Kotar, Jezikovna identiteta, str. 35–36. Uporabo sloven- ščine med plemstvom v srednjem veku dokazuje več so- dobnih virov. Med manj znane sodita pismi Pankraca II. Turjaškega (ok. 1441–1496) bratrancu Viljemu II. Turja- škemu († 1506) iz let 1488 in 1489, v katerih Jurija III. Lam- berga († ok. 1493) in svojega brata Jurija V. Turjaškega († 1489) imenuje Juri in ne Jorg ipd. (TKL II, str. 544–545, št. 398, str. 550–551, št. 404). slovensko govoreče skupnosti. Prav zaradi takšne politične, zgodovinske, kulturne in posledično identitetne različnosti je bilo sorodstvo narečij njeno edino pravo vezivo.60 VERA Zadnje od treh obravnavanih srednjeveških izhodišč, ki je imelo pomembno vlogo pri obli- kovanju slovenske narodne identitete, je krščan- stvo. Pokristjanjevanje velja za enega osrednjih procesov slovenske zgodnjesrednjeveške zgodo- vine, saj je temeljito spremenilo versko, politič- no, družbeno, kulturno in gospodarsko podobo vzhodnoalpskega, predalpskega in panonskega prostora ter ga kot eden ključnih dejavnikov po dveh stoletjih orientiranosti proti vzhodu inte- griralo v krščanski oziroma katoliški evropski Zahod, kamor kljub kratkotrajnim prekinitvam – kot dokazujeta članstvi v Evropski uniji in zvezi NATO – teži še danes. Krščanstvo tu kljub pro- padu poznoantične cerkvene organizacije tudi v obdobju prevlade poganstva ni povsem zamrlo, ampak se je v nepravovernih oblikah ohranilo med ostanki Germanov in romaniziranega staro- selskega prebivalstva.61 Prvi znani poskus misijona med vzhodno- alpskimi Slovani sega na konec prve tretjine 7. stoletja, razmere za organizirano misijonsko delo pa so postale dovolj ugodne šele s politič- no podreditvijo Karantancev Bavarcem oziroma Frankom, do katere je prišlo pred poletjem 743.62 Toda zares je steklo šele pod knezom Hotimirjem (ok. 752–ok. 769), ki je na knežjem prestolu nas- ledil bratranca Gorazda (ok. 749–ok. 752), prvega krščanskega vladarja Karantanije.63 Za gentilno- religiozne družbe, kakršna je bila karantanska, je bil sprejem krščanstva ogromen izziv, povezan z globokimi, tudi identitetnimi spremembami. Olajšala ga je zgodnja in menda prostovoljna spreobrnitev političnega vodstva, ki je nato pova- bilo misijonarje ter jim pri njihovem delu nudilo potrebno podporo in zaščito.64 Potek pokristjanjevanja v Karantaniji in Pano- niji je zahvaljujoč edinstvenemu viru Conversio Bagoariorum et Carantanorum iz leta 870 dobro 60 Štih, Linhart kot zgodovinar, str. 306, op. 41. 61 Bratož, Vpliv oglejske cerkve, str. 510, 512–513; Grafe- nauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 30; Kahl, Der Staat, str. 101–103, 129–130, 132, 279–289; Štih, Ko je Cer- kev, str. 12–13; Štih, Pokristjanjevanje, str. 343–344. Prim. Baltl, Das frühe Christentum, str. 41–54. 62 Vita Amandi episcopi I, c. 16; Baltl, Das frühe Christentum, str. 54–63; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 33, 35–36; Štih, Ko je Cerkev, str. 9. 63 Conversio, c. 4, 5; Grafenauer, Pokristjanjevanje Sloven- cev, str. 38–41. 64 Štih, Ko je Cerkev, str. 19, 20–21. 418 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete poznan.65 Vodila ga je salzburška škofija (od leta 798 nadškofija), ki si je že v času papeža Zaharije (741–752) zagotovila cerkveno oblast nad Karan- tanijo, kar sta potrdila tudi njegova naslednika Štefan II. (752–757) in Pavel I. (757–767). Papeška odločitev je povsem prezrla interese oglejske- ga patriarhata, ki so mu bili še konec 6. stoletja podrejeni škofje iz širšega vzhodnoalpskega, tudi poznejšega karantanskega prostora.66 Po frankov- ski zmagi nad Avari in osvojitvi Panonije leta 796 so bile misijonske pristojnosti nad tem obsežnim ozemljem razdeljene med sosednje škofije, Dra- va pa je bila določena za mejo med salzburško in oglejsko diecezo.67 V Ogleju se po smrti patriarha Pavlina II. (787–802) s takšno razmejitvijo niso več strinjali in so si prizadevali za obnovo nekdanjega teritorialnega obsega svoje cerkvene jurisdikcije, kar je privedlo do spora s Salzburgom. Cesar Ka- rel Veliki (768–814) ga je leta 803 poskusil rešiti tako, da je določil Dravo za mejo med njima tu- di v Karantaniji, ki je dotlej v celoti spadala pod cerkveno oblast salzburške nadškofije.68 Kljub pritožbam obeh strani je junija 811 svojo odloči- tev dokončno potrdil, Drava pa je nato diecezi lo- čevala skoraj tisoč let, vse do ukinitve oglejskega patriarhata leta 1751.69 Trdna razmejitev je imela dolga stoletja pomemben vpliv na razvoj cerkve- ne organizacije ter na versko, politično in kultur- no življenje v današnjem slovenskem prostoru. Pokristjanjevanje alpsko-jadransko-panonske- ga prostora ni steklo povsod hkrati, niti ni povsod potekalo enako hitro in na enak način. Kmalu po sredi 8. stoletja je zajelo najprej Karantanijo, kjer so bile politične okoliščine zanj zelo ugodne. Toda uveljavljanje nove vere in z njo povezanega nove- ga družbenega reda je bilo vse prej kot enostavno, saj mu je del prebivalstva odločno nasprotoval in se celo trikrat dvignil v oborožen upor. Vstajniki niso zavračali le krščanstva, ampak tudi vladajočo politično elito in bavarsko nadoblast. Z bavarskim zatrtjem zadnjega upora leta 772 je bila poganska 65 Kos, Conversio; Wolfram, Conversio. O pokristjanjevanju v Karantaniji in Panoniji gl. Wolfram, Grenze und Mis- sion, str. 71–74; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 36–53; Wood, The Missionary Life, str. 13; Štih et al., Slovenska zgodovina, str. 26–29, 35; Štih, Ko je Cerkev, str. 9–30; Štih, Pokristjanjevanje, str. 340–356. Gl. tudi naved- bo literature v Štih, Ko je Cerkev, str. 10, op. 1. 66 DD Karol. I, str. 282–283, št. 211; Bratož, Vpliv oglejske cerkve, str. 489–491; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slo- vencev, str. 31–33, 37; Štih, Ko je Cerkev, str. 9. 67 Annales regni Francorum, leto 796; Štih, Pokristjanjevanje, str. 346. 68 Conversio, c. 6. 69 DD Karol. I, str. 282–283, št. 211; Bratož, Vpliv oglejske cerkve, str. 508; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 46–48; Štih, Pokristjanjevanje, str. 345–346. stran dokončno premagana, misijonsko delo pa se je po triletni prekinitvi znova intenzivno nada- ljevalo.70 Prizadevanja misijonarjev so kljub števil- nim težavam nazadnje dosegla zastavljene cilje; tako so Karantanci postali prvo pokristjanjeno slovansko ljudstvo, zato lahko karantanskemu mi- sijonu pripišemo širši evropski pomen.71 Cerkev se je namreč tedaj prvič srečala s slovanskim svetom in organiziranim misijonskim delom v slovan- skem jeziku, toda več o tem v nadaljevanju. O oglejskem misijonu južno od Drave je zna- nega zelo malo, saj o njem ni nobenih časovno ali prostorsko trdnih zgodovinopisnih podatkov. Z veliko mero gotovosti je mogoče trditi le, da je po- tekal počasneje od salzburškega.72 Možno je, da so oglejski misijonarji med Slovani, živečimi na vzhodnem obrobju Langobardskega kraljestva, delovali že v predfrankovski dobi.73 V prostor vzhodno od Furlanije, nad katerim je Oglej leta 796 dobil cerkveno jurisdikcijo, so verjetno začeli prihajati že konec 8., zagotovo pa v 9. stoletju, ko so bile zgrajene tudi prve cerkve.74 Toda razmere za misijonsko delo so bile tu precej manj ugodne kot v Karantaniji. Že kmalu po začetku mu je hud udarec zadal protifrankovski upor Ljudevita Posavskega (819–823), še hujšega pa so mu v prvi polovici 10. stoletja prizadejali madžarski vpadi, ki so zrušili frankovsko ureditev na jugovzhodu Vzhodnofrankovskega kraljestva in verjetno vsaj do določene mere izničili tudi dosežke misijo- narjev.75 Kot kaže, je do odločilnega napredka v pokristjanjevanju in izgradnji cerkvene organi- zacije na oglejskem misijonskem območju prišlo šele v drugi polovici 10. stoletja, ko je ta prostor po koncu madžarske nevarnosti zajela intenzivna fevdalizacija družbe in z njo povezano oblikova- nje zemljiških gospostev.76 Kljub temu da se je pokristjanjevanje v Pano- niji, tj. v prostoru med Rabo, Dravo in Donavo, z velikimi ambicijami ključnih političnih in cerkve- nih akterjev začelo že med frankovsko-avarsko vojno konec 8. stoletja, še dolgo ni prineslo žele nih rezultatov.77 Misijonarjem je namreč manjka- 70 Conversio, c. 5; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 42, 44–45; Štih et al., Slovenska zgodovina, str. 27–28; Štih, Ko je Cerkev, str. 22–25; Štih, Konfrontacija, str. 28– 29. 71 Štih, Ko je Cerkev, str. 10–11. 72 Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 53. 73 Bratož, Vpliv oglejske cerkve, str. 501–502. 74 Bratož, Vpliv oglejske cerkve, str. 503–512; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 32–33, 53; Höfler, O prvih cerkvah, str. 22–23; Štih, Pokristjanjevanje, str. 354–355. 75 Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 53. 76 Höfler, O prvih cerkvah, str. 35–39; Štih, Pokristjanjevanje, str. 355–356. 77 O pokristjanjevanju v Panoniji pregledno Štih, Pokristja- njevanje, str. 340–356. 419 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete la trdna podpora lokalnih oblastnikov, kakršno so že pol stoletja imeli v sosednji Karantaniji. Pra- vo misijonsko delo je steklo šele sredi 9. stoletja in je sledilo utrditvi oblasti iz Nitre prebeglega kneza Pribine (ok. 840–860/1), ki je to ozemlje kot frankovski vazal gospostveno organiziral in stabi- liziral. V dveh desetletjih sta salzburška nadškofa Liupram (836–859) in Adalvin (859–873) posvetila 30 oziroma 31 cerkva, kar priča o velikem uspe- hu salzburškega misijona.78 Pribinov sin Kocelj (860/1–874) je sprva sledil očetovim stopinjam, leta 869 pa se je z uspešnim uporom otresel fran- kovske nadoblasti in v Spodnji Panoniji do smrti leta 874 vladal kot samostojen vladar. To obdob- je je močno zaznamovalo delovanje slovanskega apostola Metoda († 885), ki je z uvedbo slovan- skega bogoslužja in s podporo knežjega dvora salzburškim interesom zadal zelo hud udarec.79 Vsesplošen napredek Spodnje Panonije v drugi polovici 9. stoletja se je končal s prihodom Ma- džarov, s katerim je propadla tudi komaj dobro vzpostavljena cerkvena organizacija. Pokristjanjevanje je v obdobju naglega širje- nja Frankovskega kraljestva služilo kot eno glav- nih sredstev integracije novoosvojenih ozemelj in socialnega discipliniranja pokorjenega pre- bivalstva. Šlo je za dolgotrajen proces verskega, kulturnega, družbenega in gospodarskega pri- lagajanja frankovskemu redu, ki mu seveda niso bili podvrženi samo Slovani alpsko-jadransko- -panonskega prostora. Toda kljub intenzivnemu pokristjanjevanju poganstvo še dolgo ni bilo iz- koreninjeno, saj se je ponekod, zlasti v odročnih krajih, ohranilo do poznega srednjega veka.80 V številnih primerih je bil prevzem krščanstva le navidezen, zato je moralo gotovo preteči več de- setletij od začetka misijona, da ga je velika večina prebivalstva resnično ponotranjila.81 Krst pa ni imel le verskega pomena. Zlasti pripadniki druž- bene elite so s prestopom v krščanstvo in gradnjo cerkva jasno pokazali svojo politično privrženost frankovskemu vladarju in željo po vključitvi v nov družbeni red.82 Sprejem nove vere posame- znikom ni omogočil le političnega, socialnega in gospodarskega preživetja, ampak jim je odprl tu- 78 Conversio, c. 10–13; Grafenauer, Pokristjanjevanje Sloven- cev, str. 54–55; Štih, Pokristjanjevanje, str. 351–354. 79 Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 55–56. 80 Bratož, Vpliv oglejske cerkve, str. 510; Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 31, 51; Höfler, O prvih cerkvah, str. 23. 81 Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 46, 51, 53; Müller, Die Missionierung, str. 61. Prim. Kahl, Der Staat, str. 286–287. 82 O prvih cerkvah v Karantaniji in Panoniji gl. Conversio, c. 5, 11–13; Karpf, Kirchen in Karantanien; Eichert, Frühmit- telalterliche Strukturen, str. 17–80. di možnost za vzpon po družbeni lestvici. To do- kazuje karantanski Slovan in nobilis vir Georgius, ki se je pred koncem 9. stoletja priženil v ugledno frankovsko plemiško rodbino, tesno povezano s kraljevim dvorom. Grško osebno ime kaže na njegovo nedavno spreobrnitev ali na pripadnost pred kratkim pokristjanjeni rodbini.83 Oznanjanje oziroma sprejemanje nove vere je bil za obe strani velikanski izziv. Misijonarji so se morali, če so želeli biti pri svojem delu resnično uspešni, naučiti slovanski jezik in se prilagoditi novemu okolju, v krščanstvo spreobrnjeni poga- ni pa so bili primorani spremeniti svoj predstav- ni svet, moralna načela in vsakdanje življenjske navade ter s tem pomemben del svoje osebne identitete.84 Če jih je pred krstom poganska vera povezovala z drugimi člani njihove gentilnoreli- giozne skupnosti, so se s sprejemom krščanstva pridružili mnogo večji skupnosti kristjanov. To ni pomenilo le odpoved stari religiji, ampak tudi opustitev s krščanstvom neskladnih praks, kot so poganski pokop, mnogoženstvo in promiskuiteta. Poganska svetišča so se umaknila cerkvam, plače- vanje desetine, post, spoved, praznovanje cerkve- nih praznikov in obiskovanje nedeljskih maš so postali obvezni. Na utrditev novega življenjskega ritma je močno vplivala tudi prepoved opravlja- nja kmečkih opravil ob nedeljah.85 Z uvajanjem krščanstva so povezani tudi za- četki pismenstva med Slovani alpsko-jadransko- -panonskega prostora. Misijonarji so za potrebe oznanjanja nove vere v jezik domačinov prevedli in zapisali temeljna besedila, ki so se ohranila v poznejših prepisih, ter ustvarili krščansko ter- minologijo. Že zgodaj se je uveljavilo spoznanje, da je misijon učinkovit le, če poteka v poganom razumljivem jeziku. Zato je pokristjanjevanje Ka- rantancev za Cerkev pomenilo ogromen izziv, saj ni imela izkušenj z organiziranim misijonskim delom v slovanskem svetu. Sprejem krščanstva v cerkveni zgodovini in slovanski jezikovni zgo- dovini posledično upravičeno velja za odločilen dogodek.86 O najzgodnejši krščanski kulturi pri Slova- nih pričajo Brižinski spomeniki, ki so najstarej- ša slovanska besedila v latinski abecedi. Po pre- vladujočem mnenju je njihova predloga nastala 83 Bitterauf, Die Traditionen 1, str. 780–781, št. 1036; Mitter- auer, Slawischer und bayrischer, str. 693–700; Štih, Kon- frontacija, str. 38–39. 84 Štih, Ko je Cerkev, str. 10–12, 13–17. 85 Štih, Integracija, str. 17–18; Štih, Ko je Cerkev, str. 21–22; Müller, Die Missionierung, str. 59. 86 Grafenauer, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 45–46; Štih et al., Slovenska zgodovina, str. 28–29; Štih, Ko je Cerkev, str. 10–11, 14–18. 420 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete vsaj sredi 9. stoletja na freisinškem misijonskem območju na današnjem Zgornjem Koroškem.87 Po ugotovitvah jezikoslovcev je jezik Brižinskih spomenikov mogoče opredeliti kot alpsko (za- hodno južno) slovanščino na prehodu v zgodnjo slovenščino.88 To pomeni, da skupaj z Rateškim (Celovškim), Stiškim, Starogorskim ter drugimi 87 Štih et al., Slovenska zgodovina, str. 29; Štih, Ko je Cerkev, str. 18–19. 88 Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 285–288; Šekli, Zakaj je jezik, str. 78. srednjeveškimi in zgodnjenovoveškimi rokopisi sodijo v razvojno linijo slovenskega jezika.89 Cer- kev in duhovščina sta imeli skozi stoletja z zapiso- vanjem besedil pomembno vlogo pri ohranjanju slovenščine, o čemer poleg rokopisnega gradiva priča omemba slovanske oziroma slovenske pa- storale v poznem srednjem veku.90 89 Mikhailov, Jezikovni spomeniki, str. 50–76. 90 ADG, Urkunden, 1445 I 14, Velikovec. Pastorala je pote- kala v lingua sclavonica. Brižinski spomeniki, ki so bili na osnovi starejših predlog verjetno zapisani v letih 972–1022/39, so najpomembnejša priča slovanskega misijona in najstarejša ohranjena slovanska besedila v latinski abecedi (Wikipedija). 421 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete Jezikoslovne raziskave so tudi pokazale, da je imela konfesionalna pripadnost pomemben vpliv na razvoj slovanskih jezikov. Obstaja namreč mo- čan dokaz za to, da je govorni slog povezan z raz- liko v veroizpovedi, tj. delitvijo na katolištvo in pravoslavje.91 Slovensko zgodovino zgodnjega no- vega veka je močno zaznamoval protestantizem, ki je med drugim prinesel nastanek slovenskega knjižnega jezika, v identitetnem smislu pa je kon- fesionalni razkol povzročil delitev na katoličane in protestante.92 Pripadnost krščanstvu je bila tudi na Sloven- skem eden ključnih gradnikov osebne identitete srednjeveškega človeka, ki ga je povezoval z dru- gimi kristjani oziroma katoličani po Evropi. Z za- četkom osmanske nevarnosti v drugi polovici 15. stoletja se je še okrepila in je postala pomemben element kolektivne identitete stanov notranje- avstrijskih dežel, ki so v sebi videli branik pred prodirajočim islamom.93 Kljub temu da je imela duhovščina v slovenskem narodnem gibanju v 19. stoletju osrednjo vlogo in da je bilo krščan- stvo pri oblikovanju slovenske narodne identi- tete eden pomembnejših dejavnikov, pa Sloven- cev ne moremo prištevati med tako imenovane konfesionalne narode. Katolištvo je bilo namreč razširjeno v vseh sosednjih deželah, zato ni bilo slovenska značilnost oziroma nekaj, s čimer bi se Slovenci razlikovali od drugih. Drugače je bilo na primer pri Hrvatih, ki so živeli pomešani z mu- slimani in pravoslavci, zato se je njihova narodna identiteta nazadnje, tudi zaradi jezikovne podob- nosti z drugače verujočimi sosedi, močno okleni- la pripadnosti Katoliški cerkvi. Sprejem krščanstva v zgodnjem srednjem ve- ku ni pomenil le verske spreobrnitve, ampak je s seboj prinesel globoke in trajne družbene spre- membe, od katerih mnoge še danes opredeljuje- jo ritem našega življenja. Mednje zagotovo sodi prevzem krščanskega koledarja.94 Kljub temu da je Republika Slovenija z ustavo opredeljena kot sekularna država, so največji cerkveni prazniki, to so velikonočna nedelja, velikonočni ponede- ljek, binkošti, Marijino vnebovzetje in božič, dela prosti dnevi. Krščanstvo je torej temu pro- storu dalo še danes prepoznavno kulturno iden- titeto ter je dolga stoletja pomembno vplivalo na umetnost, glasbo, literaturo in tradicijo. Toda kljub temu je v delu starejšega slovenskega zgo- dovinopisja iz 19. stoletja pokristjanjevanje vča- sih neupravičeno prikazano v negativni luči kot 91 Snoj in Greenberg, O jeziku, str. 281. 92 Kočevar, Vloga reformacije, str. 14–39. 93 Kočevar, Identiteta, str. 146–147. 94 Štih, Ko je Cerkev, str. 29. proces, ki naj bi Slovence oropal lastne identitete in odprl vrata načrtni germanizaciji slovenskega ozemlja.95 SKLEP Ugotovimo lahko, da je starejše slovensko zgodovinopisje od konca 18. in še globoko v 20. stoletje zaradi drugačnega razumevanja nekate- rih temeljnih zgodovinskih procesov, povezanih z oblikovanjem slovenskega naroda in narodne identitete, njun nastanek postavljalo že v zgo- dnji srednji vek. Slovani, ki so v 6. stoletju pose- lili prostrano ozemlje med Donavo in Jadranom ter Furlansko in Panonsko nižino, naj bi bili tako Slovenci, njihov jezik slovenščina, Karantani- ja pa prva slovenska država. Šele z uveljavitvijo novih spoznanj je stroka takšne poglede dokonč- no presegla. Pokazalo se je, da je oblikovanje modernih narodov in narodnih identitet precej mlajši pojav. Starejše slovensko zgodovinopisje je bilo tudi izrazito karantanocentristično, zato je dajalo premalo poudarka na obdobja in teme, ki so za oblikovanje slovenskega naroda in nje- gove identitete veliko pomembnejše od zgodnje- ga srednjega veka in Karantanije.96 Toda takšni pogledi na preteklost niso slovenska posebnost, saj so bili in so še vedno razširjeni po vsej Evropi. V zadnjih desetletjih je prišlo tudi do ponovne- ga ovrednotenja nekaterih temeljnih procesov, kot so kolonizacija, germanizacija, fevdalizacija in pokristjanjevanje, ki so bili nekdaj zaradi do- mnevne protislovenske usmerjenosti pogosto prikazani v negativni luči. Predstavljena izhodišča, katerih nastanek se- ga v srednji vek, so imela zelo pomembno vlogo pri oblikovanju modernega slovenskega naroda in narodne identitete. Z izoblikovanjem geograf- skega prostora slovenske jezikovne skupnosti na prelomu poznega srednjega v zgodnji novi vek, ki razen na jugu in jugovzhodu ni bil zamejen s političnimi mejami, ampak z razširjenostjo slo- venskega jezika, je v 19. stoletju nastala slovenska narodna entiteta dobila vsaj s svojega vidika jasen zemljepisni okvir, znotraj katerega so živeli nje- ni pripadniki. V srednjeveško obdobje sega tudi geneza slovenščine, osrednjega elementa naro- dne identitete. Razvila se je na stičišču german- skega, romanskega, ugrofinskega in slovanskega sveta, zato je bila njena razmejitev z neslovanski- mi jeziki vedno zelo jasna, drugače pa je bilo v smeri proti jugu in jugovzhodu, kjer je mejila na 95 Vrhovec, Grmanstvo, str. 47: »Nemški solnogradski duhov- niki bili so na sévernem bregu Drave germanizaciji gmoten pripomoček …«; Štih, Miti in stereotipi, str. 44–45, op. 90. 96 Štih, Poglavje, str. 127–128. 422 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete sorodne slovanske govore. Tu je imela pri njeni zamejitvi odločilno vlogo državna meja med Sve- tim rimskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom, ki je ostala dolga stoletja skoraj nespremenjena. Kolikšen je bil njen pomen, priča dejstvo, da sta se z njo v nacionalni dobi skoraj v celoti, razen v Istri in Prekmurju, prekrili slovensko-hrvaška jezikovna in narodnostna ločnica ter da je nista zmogli premagati niti ilirsko in jugoslovansko narodno gibanje. Nastanek slovensko-hrvaške je- zikovne in narodnostne meje je torej bolj kot ne umeten in ni v celoti plod naravnega razvoja. Pri oblikovanju slovenske narodne identitete je ime- lo pomembno vlogo tudi zahodno krščanstvo, ki že več kot tisoč let zaznamuje versko in kulturno podobo slovenskega prostora. O obstoju slovenskega naroda v srednjem veku ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o jezikovni skupnosti.97 Temeljila je na jeziku, s katerim se je jasno razlikovala od zahodnih, se- vernih in vzhodnih sosedov, dosti manj pa od juž- nih. Zgodovinski viri, ki bi neposredno razkrivali značaj kolektivnih identitet v prednacionalnih obdobjih, so za slovenski prostor izjemno redki, zato si lahko pomagamo le s posrednimi infor- macijami. Da so se sodobniki že v srednjem ve- ku zavedali obstoja posebne skupnosti, živeče na območju današnje Slovenije in bližnjega sosed- stva, ter poznali njen približen geografski okvir, govori več indicev. Prostor med Donavo in Jadra- nom jim je bil – tako kot druge dežele Slovanov – v zgodnjem srednjem veku znan kot Sclavinia, je- zik njegovih prebivalcev pa kot slovanski (lingua S(c)lavorum, lingua Sclavanisca itd.), toda z napre- dovanjem germanizacije sta se oznaki postopno zožili na jug habsburških dežel in na njihovo slo- vensko govoreče prebivalstvo.98 Obstoj skupnosti v srednjem veku dokazujejo tudi nekateri vzdev- ki in priimki. Omenimo le omembo bratislavske- ga čevljarja Jurija Windischa iz Ljubljane (Jorig Windisch von Laibach) iz leta 1458.99 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ADG – Archiv der Diözese Gurk, Celovec Urkunden 97 Vprašanju obstoja slovenske etnične identitete v pred- nacionalni dobi se je v obsežni razpravi posvetil Vanja Kočevar (Kočevar, Ali je slovenska [1.–3. del]). 98 Štih, Ozemlje Slovenije, str. 19–20; Štih, Slovansko, str. 38. 99 AMB, Magistrát mesta Bratislavy, zbierka listín a listov, št. 3218, 1458 VI 3, Bratislava. AMB – Archív hlavného mesta SR Bratislavy, Bratislava Magistrát mesta Bratislavy, zbierka listín a listov OBJAVLJENI VIRI Annales regni Francorum – Pertz, Georg Heinrich: Anna- les regni Francorum inde ab a. 741. usque ad a. 829. qui dicuntur Annales laurissenses maiores et Einhardi. Hannoverae: Impensis bibliopolii Hahniani, 1895 (Monumenta Germaniae Historica, Scriptores re- rum Germanicarum). Bitterauf, Theodor: Die Traditionen des Hochstifts Frei- sing, Band 1: 744–926. München: M. Rieger'sche Universitäts-Buchhandlung (G. Himmer), 1905 (Quellen und Erörterungen zur bayerischen und deutschen Geschichte, Neue Folge 4). Conversio – Kos, Milko: Conversio Bagoariorum et Caran- tanorum. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljublja- ni, 1936 (Razprave Znanstvenega društva v Ljublja- ni 11, Historični odsek 3). Czoernig, Karl Freiherr von: Ethnographische Karte der Oesterreichischen Monarchie. Wien: Direction der administrativen Statistik, 1855. DD Karol. I – Mühlbacher, Engelbert (ur.): Die Ur- kunden der Karolinger, Band 1: Die Urkunden Pip- pins, Karlmanns und Karls des Grossen. Hanno- ver: Hahnsche Buchhandlung, 1906 (Monumenta Germaniae Historica, Diplomatum Karolinorum, Tomus 1: Pippini, Carlomanni, Caroli Magni diplo- mata). Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, knjiga 2 (l. 801–1000.); knjiga 4 (1101–1200.). Ljubljana: Leonova družba, 1906; 1915. Kozler, Peter: Zemljovid slovenske dežele in pokrajin. Du- naj: Peter Kozler, 1853. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhi- vih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Ljublja- na: Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovin- ski inštitut Milka Kosa, 1995 (Viri za zgodovino Slo- vencev 14). Paulus Diaconus, Historia Langobardorum IV – Bethmann, Ludwig in Waitz, Georg (ur.): Pauli historia Langobardorum, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Langobardicarum et Italicarum saec. VI–IX. Hannoverae: Impensis bibliopolii Hahniani, 1878, str. 12–187. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. 1485–1487 (prev. Pri- mož Simoniti). Celovec – Dunaj – Ljubljana: Mo- horjeva založba, 1991. Schwind, Ernst Freiherr von in Dopsch, Alphons: Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-Geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter. Innsbruck: Verlag der Wagner'schen Universitäts- -Buchhandlung, 1895. 423 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete TKL II – Bizjak, Matjaž in Preinfalk, Miha: Turjaška knjiga listin II. Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2009 (Thesaurus memoriae, Fontes 8). DOI: https://doi.org/10.3986/9789612541682 URBKr I – Schumi, Franz: Urkunden- und Regesten- buch des Herzogtums Krain, Band 1: 777–1200. Lai- bach: Verlag des Herausgebers, 1882/3. Vale, Giuseppe: Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487 (Codice Vatica- no latino 3795). Città del Vaticano: Biblioteca Apos- tolica Vaticana, 1943 (Studi e testi 103). Vita Amandi episcopi I – Krusch, Bruno: Vita Amandi episcopi I. Monumenta Germaniae Historica, Scrip- torum rerum Merovingicarum, Tomus 5: Passiones vitaeque sanctorum aevi Merovingici (ur. Bruno Krusch in Wilhelm Levison). Hannoverae – Lip- siae: Impensis bibliopolii Hahniani, 1910, str. 428– 449. Wolf, Adam: Die Selbstbiographie Christophs von Thein 1453–1516. Archiv für österreichische Geschich- te, 53, 1875, str. 103–123. Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Caran- tanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannoni- en. Herausgegeben, übersetzt, kommentiert und um die Epistola Theotmari wie um Gesammelte Schriften zum Thema ergänzt von Herwig Wol- fram. Dritte, gründlich überarbeitete Auflage. Ljubljana / Laibach: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zveza zgodovinskih društev Sloveni- je – Klagenfurt: Hermagoras Verlag, 2013 (Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 38 – Zbirka zgodovinskega časopisa 44). ČASOPISI Družina, 2019. LITERATURA Baltl, Hermann: Das frühe Christentum in Karantani- en und der heilige Amandus. Zeitschrift des Histori- schen Vereines für Steiermark 66, 1975, str. 41–63. Bizjak, Matjaž in Šilc, Jurij in Seručnik, Miha in Ma- kuc, Neva: Historična topografija Primorske (do leta 1500). Na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2022 (Prva e-izdaja, verzija 1.0) (Sloven- ska historična topografija 2) (https://topografija. zrc-sazu.si/sht/files/SHT-Primorska_web.1.0.pdf ). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610506126 Bratož, Rajko: Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja (2. del). Zgodovinski časopis 44, 1990, št. 4, str. 489–520. Czoernig, Karl Freiherr von: Ethnographie der Oester- reichischen Monarchie, Band 1, Abtheilung 1. Wien: Kaiserlich-koenigliche Hof- und Staatsdruckerei, 1857. Eichert, Stefan: Frühmittelalterliche Strukturen im Ostal- penraum. Studien zur Geschichte und Archäologie Ka- rantaniens. Klagenfurt am Wörthersee: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2012. Gestrin, Ferdo: Slovani v Pesaru od 15. do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 49, 1995, št. 3, str. 341–351. Golec, Boris: Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem. Po sledeh hrvaškega lingvonima in etnonima v Beli krajini, Kostelu, Prek- murju in Prlekiji. Ljubljana: Založba ZRC, 2012 (Thesaurus memoriae, Opuscula 3). DOI: https:// doi.org/10.3986/9789612543839 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, Zvezek 1: Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970. Grafenauer, Bogo: Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku II. Zgodovinski časopis 21, 1967, str. 7–48. Grafenauer, Bogo: Oblikovanje severne slovenske na- rodnostne meje. Ljubljana: Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije, 1994 (Zbirka Zgodovinskega časopi- sa 10). Grafenauer, Bogo: Pokristjanjevanje Slovencev. Zgo- dovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik z uredniškim odborom). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 29–60. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, zvezek 1. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910. Höfler, Janez: Kako je bilo s »Slovenijo« v Trubarjevem času? Družina, 5. 5. 2019. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Druga, revidirana in dopol- njena izdaja. Ljubljana: Viharnik, 2016. Höfler, Janez: Sclavenia, Sclavonia, Slavonia. Skupno ime za slovenski prostor v srednjem veku. Družina, 21. 4. 2019. Höfler, Janez: Slovenija – od kdaj in kako? Družina, 14. 4. 2019. Kahl, Hans-Dietrich: Der Staat der Karantanen. Fakten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Macht- bildung im Ostalpenraum (7.–9. Jh.) / Država Karan- tancev. Dejstva, teze in vprašanja o zgodnji slovanski državni tvorbi v vzhodnoalpskem prostoru (7.–9. stol.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2002 (Situla. Razprave Narodnega muzeja Slovenije 39 [Supple- mentum] – Razred za zgodovinske in družbene ve- de, Razprave 20) (Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etno- geneze. Dopolnilni zvezek / Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingi- scher Epoche. Anfänge der slowenischen Ethno- genese. Ergänzungsband). 424 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete Karpf, Kurt: Kirchen in Karantanien vor und nach Einführung der Grafschaftsverfassung (828). Früh- mittelalterliche Kirchen als archäologische und histo- rische Quelle (ur. Lumír Poláček in Jana Maříková- -Kubková). Brno: Archäologisches Institut der Akademie der Wissenschaften der Tschechischen Republik, 2010, str. 233–242. Kočevar, Vanja: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne iden- titete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku; (1. del). Zgodovinski časopis 73, 2019, št. 1–2, str. 88–116; (2. del). Zgodovinski časopis 73, 2019, št. 3–4, str. 366–411; (3. del). Zgodovinski časopis 74, 2020, št. 1–2, str. 38–95. Kočevar, Vanja: Identiteta kranjskih deželnih stanov v zgodnjem novem veku. Kronika 65, 2017, št. 2, str. 135–158. Kočevar, Vanja: Vloga reformacije v slovenski etnoge- nezi: etnična kolektivna identiteta na premici zgo- dovine dolgega trajanja. Stati inu obstati 17, 2021, str. 13–46. Kos, Milko: K postanku ogrske meje med Dravo in Ra- bo. Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 1933, sno- pič 2–4, str. 144–153. Kos, Milko: Slovenska naselitev na Koroškem. Geograf- ski vestnik 8, 1932, št. 1–4, str. 101–142. Kos, Milko: Zgodovina Slovencev. Od naselitve do refor- macije. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1933 (Kosmos. Zbirka poljudno znanstvenih in gospo- darskih spisov, spominov, potopisov itd.). Kosi, Jernej in Stergar, Rok: Kdaj so nastali »lubi Slo- venci«? O identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenske- ga naroda. Zgodovinski časopis 70, 2016, št. 3–4, str. 458–488. Kosi, Jernej: Slovenski nacionalni prostor na Ogrskem: Ustvarjanje zamisli o slovensko-hrvaški meji v dolgem srednjeevropskem 19. stoletju. Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje (ur. Marko Zajc). Ljubljana: Založba INZ, 2018, str. 29–46 (Vpogledi 19). Kosi, Miha: »Onstran gore, tostran Ogrske« (Bela kra- jina v poznem srednjem veku). Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omem- be naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj: Občina Črno- melj, 2008, str. 119–157. Kosi, Miha: … quae terram nostram et Regnum Hun- gariae dividit … (Razvoj meje cesarstva na Do- lenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časopis 56, 2002, št. 1–2, str. 43–93. Kotar, Jernej: Jezikovna identiteta plemstva na Kranj- skem v srednjem veku. Kolektivne identitete skozi priz- mo zgodovine dolgega trajanja. Slovenski pogledi (ur. Vanja Kočevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2022, str. 27–51. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610506423 Kozler, Peter: Kratek slovenski zemljopis in pregled politič- ne in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in šta- jerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev i. t. d. Dunaj: Leopold Sommer, 1854. Kranzmayer, Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten, Teil 1: Die Siedlungsgeschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1956. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oester- reichs, Band 2: Von der ersten Anpflanzung der krainischen Slaven bis auf ihre Unterjochung durch die Franken. Laibach: Verlag bei Wilhelm Heinrich Korn, 1791. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs, Band 1: Von den ersten Spuren einer Bevölkerung im Lande bis zur ersten Anpflanzung der krainischen Slaven. Laibach: Verlag bei Wilhelm Heinrich Korn, 1788. Mikhailov, Nikolai: Jezikovni spomeniki zgodnje sloven- ščine. Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550). Trst: Mladika, 2001. Mitterauer, Michael: Slawischer und bayrischer Adel am Ausgang der Karolingerzeit. Carinthia I, 150, 1960, Heft 1–4, str. 693–726. Müller, Andreas: Die Missionierung und Christianisie- rung der Slawen. Revista Teologica, 2019, str. 46–61. Pogorelec, Breda: Zgodovina slovenskega knjižnega jezi- ka. Jezikoslovni spisi I (ur. Kozma Ahačič). Ljublja- na: Založba ZRC, Znanstvena založba Filozof- ske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011 (Lingua Slovenica, Fontes 1). DOI: https://doi.org/10.3986/ 9789612542795 Ramovš, Fran: Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Akademska založba, 1936 (Akademska biblioteka 3). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Snoj, Marko in Greenberg, Marc L.: O jeziku slovan- skih prebivalcev med Donavo in Jadranom v sre- dnjem veku (pogled jezikoslovcev). Zgodovinski ča- sopis 66, 2012, št. 3–4, str. 276–305. Šekli, Matej: Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgo- dnja slovenščina? Jezik in slovstvo 69, 2024, št. 1–2, str. 67–88. DOI: https://doi.org/10.4312/jis.69.1-2.67- 88 Šekli, Matej: Zgodnjeslovenski števniki od 1 do 10 v Heiligenkreuškem rokopisu iz tretje četrtine 12. stoletja (Heiligenkreuz OCist., Cod. 250). Slavistič- na revija 70, 2022, št. 1, str. 13–32. DOI: https://doi. org/10.57589/srl.v70i1.3999 Štih, Peter in Simoniti, Vasko in Vodopivec, Peter: Slo- venska zgodovina. Družba – politika – kultura. Ljub- 425 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2008 (Zbirka E-razpoznavanja 1). http://www.dlib.si/details/UR- N:NBN:SI:DOC-INOR6GFF Štih, Peter: Ej ko goltneš do tu-le, udari po konjih! O avtohtonističnih in podobnih teorijah pri Sloven- cih in na Slovenskem. Zgodovina za vse 3, 1996, št. 2, str. 66–80. Štih, Peter: Integracija Karantancev in drugih alpskih Slovanov v frankovsko-otonsko cesarstvo. Nekaj zapažanj. Zgodovinski časopis 68, 2014, št. 1–2, str. 8–27. Štih, Peter: Ko je Cerkev začela govoriti slovansko. K ozadjem pokristjanjevanja v Karantaniji in Panoni- ji. Zgodovinski časopis 69, 2015, št. 1–2, str. 8–40. Štih, Peter: Konfrontacija, akulturacija in integracija na stičišču romanskega, germanskega in slovan- skega sveta. Zgodovinski časopis 70, 2016, št. 1–2, str. 8–66. Štih, Peter: Linhart kot zgodovinar. Anton Tomaž Lin- hart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva (ur. Ivo Svetina, Francka Slivnik in Verena Štekar-Vi- dic). Ljubljana: Slovenski gledališki muzej; Radov- ljica: Muzeji radovljiške občine, 2005, str. 291–310. Štih, Peter: Miti in stereotipi v podobi starejše sloven- ske nacionalne zgodovine. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. zboro- vanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Kranj, 19.–21. oktober 2006 (ur. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 25–47. Štih, Peter: Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku. Osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2001. Štih, Peter: Poglavje iz nacionalizirane zgodovine ali O zgodnjesrednjeveških začetkih zgodovine Sloven- cev. Studia Historica Slovenica 5, 2005, št. 1–2–3, str. 105–132 (Mlinaričev zbornik 1). Štih, Peter: Pokristjanjevanje v karolinški Panoniji med pričakovanji in stvarnostjo. Na obzorju nove- ga. Območje severnega Jadrana ter vzhodnoalpski in balkansko-podonavski prostor v obdobju pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Posvečeno Rajku Brato- žu ob njegovi sedemdesetletnici (ur. Alenka Cedilnik in Milan Lovenjak). Ljubljana: Založba Univer- ze v Ljubljani, 2022, str. 339–365. DOI: https://doi. org/10.4312/9789612970161 Štih, Peter: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-ma- džarske meje v današnji Sloveniji. Zgodovinski ča- sopis 50, 1996, št. 4, str. 535–544. Štih, Peter: Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko? O jeziku slovanskih prebivalcev prostora med Do- navo in Jadranom v srednjem veku (pogled zgodo- vinarja). Zgodovinski časopis 65, 2011, št. 1–2, str. 8–51. Trubar, Primož: Catechismus. V slouenskim iesiku sano kratko sastopno islago. inu ene molytue tar nauuki bo- shy. vseti is zhistiga suetiga pisma. Tübingen: Ulrich Morhart, 1555. Vrečko, Edvard (ur.): Primož Trubar, Nemški spisi 1550– 1581. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2011 (Zbrana de- la Primoža Trubarja 11). Vrhovec, Ivan: Grmanstvo in njega upliv na Slovanstvo v srednjem veku. Ljubljana: Matica slovenska, 1879. Vrhovec, Johann: Der schwäbische Chronist Burghardt Zink und eine interessante Schule zu Reifnitz in Unterkrain. Mittheilungen des Musealvereines für Krain 13, 1900, zv. 1, str. 1–16. Wolfram, Herwig: Grenze und Mission. Salzburg vom heiligen Rupert zum heiligen Virgil. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 115, 1975, str. 51–79. Wood, Ian: The Missionary Life. Saints and the Evangeli- sation of Europe 400–1050. Harlow: Longman, 2001. Zgodovina narodov Jugoslavije, knjiga 1: Do začetka XVI. stoletja (ur. Anto Babić idr.). Ljubljana: Državna za- ložba Slovenije, 1953. SPLETNE STRANI Monasterium: https://www.monasterium.net/mom/home SUMMARY Medieval Foundations for the Development of the Modern Slovenian Nation and National Identity Early Slovenian historiography between the end of the eighteenth century and the last decades of the twentieth century devoted almost no research to the question con- cerning the development of the Slovenian nation and na- tional identity, which, according to some, already began in the Early Middle Ages, if not even as early as the sixth cen- tury, during which Slavic people settled the basins of the Eastern Alpine rivers. Hence also the perception that, in the ninth century, the Slovenian ethnic territory was twice the size of modern Slovenia, having stretched from the source of the Drava in the west, the Danube between Linz and Vienna and beyond in the north, and to the shores of Lake Balaton in the east, whereas the border with the territory of modern Croatia in the south is believed to have run along the same line as the current one. Because the colonization and Christianization opened the door wide to Germanization, early historiography recognized them as the main culprits for the loss of the two-thirds of the former territory and repeatedly presented them in an ex- plicitly negative light. Today, historiographers are unanimous in their view that the modern European nations and national identities are recent constructions, the products of nationalisms 426 | kronika 72 � 2024 3 jernej kotar |  srednjeveška izhodišča za oblikovanje modernega slovenskega naroda in narodne identitete that developed in the period between the end of the eight- eenth century and the twentieth century. However, this does not suggest that they grew out of nothing. As is also evident from the Slovenian example, certain key founda- tions for the development of modern nations and national identities already emerged in the Middle Ages, this near- ly thousand-year-long period, which gave Europe its still recognizable political, religious, and linguistic composi- tion. Narrowing our focus on the Slovenians, we find that in the above-mentioned period, the geographical area of the Slovenian linguistic community developed based on the century-long colonization and Germanization as well as the settlement of the state border between the Holy Roman Empire and the Kingdom of Hungary, and that it remained largely unchanged until the nineteenth century. The same period also marked the beginning of the genesis of the Slovenian language, the cornerstone of Slovenian national identity, which developed through Alpine (South) Slavic from Proto-Slavic as the undisputed successor of a language spoken in the Early Middle Ages by the Slavic people settling the Alpine-Adriatic-Pannonian territory, in- cluding the Carantanians. A vital role in the development of Slovenian national identity was played by Christianity, which took root in the second half of the eighth century. Successful missionary work brought about not only a rad- ical religious transformation of the territory under discus- sion but also its integration into Western European Chris- tianity, part of which it still forms today.