Zgodba o dvanajstih bratih    (Albanska pnpovedka.) r.s.
V septembrslci številki ste v čianku ,Jugos]avija in njene sosede" čitali o Albaniji in Albancih. Tu vam prinašamo zdaj zgled albanskega narodnega pripovedništva.
aivel je siromašen mož, ki je imel dvanajst sinov. Ker jih ni mogel doma preživljati, so sinovi nekega dne sklenili iti v ' tujino iskat srečo. Po dolgem oklevanju se je oče vdal. Ob slovesu je nagovoril sinove tako«le: »Potujte srečno in oprezno! lCo prispetc do nekega lepega travnika, se mu hitro izognite, kajti tam prebiva dvanajst zlih duhov, ki bi vas umorili. Spotoma boste zagle* dali krasen vrt. Tudi vanj ne stopite, ker tam živi kača, ki ima dvanajst giav! Končno boste pri.šli do nekega velikega gradu. Nikar ne pojdite vanj, kajti tam gospodari strašen zmaj!« Po očetovem blagoslovu so sinovi zajezdili konje. Orožja niso vzeli s seboj. Samo najmlajši, Kieros, je skrivoma vzel stari čudežni meč svojega očeta.
Po dolgi, utrudljivi poti so prispeli bratje do krasnega vrta. Sredi njega je bil vodnjak in poleg miza polna jestvin in pijače. Najstarejši brat ic spregovoril: »Truden sera in lačen; sedel bom k mizi, pa naj so v bližini zli duhovi«. Zaman ga je Kieros spominjal očetovega sva« ! rila. Tudi ostali bratje so sedli, jedli in pili. dokler se niso vinjeni zgrudili na tla. Le najmlajši je sedel malo vstran na kamen.                   *
Čim so bratje trdno zaspali, se je pokazala  iz vodnjaka  glava   j earovnice. Kieros se je takoj skril za veliko skalo. Sunkoma je zavih=   | tel meč, da je z enim mahom padla glava čarovnice, čije truplo jc z   i velikim truščem zgrmelo v vodo. Bila je to mati dvanajsterih duhov, katerim je bila malo prej pripravila jed pred vodnjakom.
Toda v tera hipu se že pojavijo iz vodnjaka glave duhov, druga za drugo. Kicros jih je pogumno seka!. Padla je že enajsta. ko je strahoma opazil, da se je meč docela skrhal. Zadnjega duha se je z naporom vseh sil obranil, da ga je prebodel z mečem.
Zatem se je spustit v vodnjak, kjer je v ogromni votlini opazil dvanajst dcklic, ki so ga prestrašene rotile k begu. Toda Kieros jih je hitro pomiril, ko jim je povedal, kaj je bil pravkar storil. Z najmlajšo deklico je celo izmenjal zaročni prstan. Isto je storil s prstani svojih bratov in ostalih enajstih mladenk, zagotavljajoč jih, da se kmalu povrne. Ko je splezal iz vodnjaka, je zbudil brate. ne da bi komu črhnil besedo.
Odjezdili  so dalje.  Nekcga  vročega  popoldneva so  prispeli  do lepega prostranega vrta. Bil je tako ljubek, da se bratje niso mogli   ' odreči vsaj kratkemu počitku. Zaman jih je Kieros zaklmjal, naj si   J vcndar vzamejo k srcu očetove besede. Bratje so ga zmerjali in za=   ' smehovali, češ da je bojazljivec, rekoč: »Jedli in spali smo na trav« niku, pa nam niso zli duhovi ničesar storili. Čemu bi se tresli pred
35
kačo?« Zalostnega srca se je najmlajši brat uklonil njihovi volji. Sledil jim je pod senco košatega drevja. kjer so bratje polegli in kmalu zaspali. Le Kieros se je pazljivo oziral okrog.
Kar opazi sredi vrta ogromen hrast. ki je imel veliko votlino. V glavi se mu posveti misel, da utegne prav tu prebivati kača. Postal je in čakal. Ni poteklo dolgo, ko se prikaže ob strašnem lomljenju in ropotu prva glava kače. Kieros se ni obotavljal. Neustrašeno je posekal drugo za drugo vseh dvanajst glav, iztrgal jim je jezike in si jih na vrvci navezal pod srajco okrog vratu. Nato je prebudil brate in se z njimi molče odpravil dalje.
Nekega večera so dospeli pred lep, a zapuščen grad. Ker je pri= čelo rositi, so se bratje odločili tu pTenočiti. Ubogi Kieros je raoral radi svaril znova čuti marsi* katero žaljivko. Ko so vstopili v graščino, so bratje takoj se= dli za bogato obloženo mizo. kieros je skušal medtem vse dohode v grad čim trdnejei zapahniti, da ne bi mogel zmaj takoj v notranjščino.
Proti polnoči se je bližalo strašno grmenje. da se je stre« sala vsa graščina. Bratje so prestrašeni planili pokonci, bili so si takoj svesti, da pri* haja zmaj in se jim bliža zad* nja ura. Kar se začuje zunaj mngočcn glas. Ko je zmaj za= pazil zapahnjena vrata, je obe= tal onemu, ki mu odpre. pokloniti življenje. Hipoma se je enajst bratov zagnalo k izhodu, vsakdo je skušal prvi odpreti, da s tem sebe reši. Toda Kieros jim je odločno zastavil pot in zaklical zmaju: »Jaz sem tu z enajstimi brati. Ce jih pustiš oditi, ti bom služil, dokler te je volja.« Zmaj je privolil. Bratje so celo smcli prenočiti v gradu.
Ko je naslednje jutro spremljal najmlajši brate k izhodu. jim je pokazal jezike dvanajsteroglave kače, ki jo je bil usmrtil na vrtu. Izročil jim je prstane deklic, ki jih je našel v vodnjaku na travniku, i naročilom, da odvedejo mladenke s seboj domov in z njimi vse zaklade, ki bi jih našli v vodnjaku. Če mu kdaj uspe rešitcv, pride za njimi, da se doma poroči z najmlajšo. Bratje so veselo odrinili. Kieros pa ie ostal sam, zvest svoji besedi, pri zmaju, da mu služi.
Zmaj je kmalu zvedel za njegova junaštva. Zato se ga je začel bati, mislil je celo na to, da bi se ga iznebil.
Da ga pogubi, mu nekoč ukaže odriniti na oddaljeno težko pri« stopno graščino, kjer jc imel drugi zmaj ujeto kraljevo hčer. To naj
36
mu Kieros ukrade in pripelje. Mladenič je bil silno potrt, kajti ni vedel, fcako naj naročilo izpolni. Otožen je krenil v hlev, da si izbere konja. Ko je pristopil k belcu in položil nanj svojo trudno glavo, ga je ta, videč njegovo žalost, povprašal tiho po vzroku. Kieros je konju vse izpovedal. Belec ga je poprosil, naj si izbere njega, svetujoč mu, naj vzame s seboj glavnik, zrcalo in škarje.
Mladenič je polagoma odjezdil. Kose je graščini primerno odmak* nil, je belec spregovoril: »Zaveži si oči in drži se krepko na sedlu!« Kot puščica je šinil konj preko gora in dolin mimo neštetih prepadov cilju nasproti. Nato se je sunkoma ustavil. Kieros si je pomel oči; pred seboj je zagiedal temen grad. V njem je prebival zmaj, ki je spal v veliki dvorani. Svoje strašne kremplje je imel zasajene v obleko kraljeve hčere, ki je sedela poleg.
Kieros se je tihoma bližaL. Od daleč je zamigotal z zrcalom. hoteč opozoriti princeso. da prihaja rešitelj. Vsa srečna mu je z roko poka* zala, naj ji prinese škarje in kos s travo obrasle zemeljske grude.
Princesa si je odrezala lase, neslišno se je izmotala iz objema zmajevih krempljev, med katere je položila kepo zemlje. Nato je brzo odhitela s Kierosom. Oba sta se zavihtela na belca in naglo odjezdila izpred graščine.
Toda zmaj je le prekmalu opazil prevaro. Srdito je odhitel po konjskih sledeh in že je zagledal pred seboj begunca na dirjajočem konju. Belec, videč opasnost, je Kierosu zaklical: »Vrzi takoj nazaj glavnik!« Koinaj se je to zgodilo, je že zadaj namah zrastel ogromen gozd. skozi katerega si je moral zmaj utirati pot z velikim naporom. Toda tudi ta ovira ga ni dolgo zadrževala. Kmalu je bil konju znova za petami. Belec, že zelo upehan, je tedaj v drugič zavpil: »Vrzi nazaj zrcalo!« Iz zrcala je nastalo veliko jezero, ki ga zmaj ni mogel pre= koračiti.
Tako se je Kieros srečno vrnil v grad, kjer je zmaju izročil za* htevano princeso. Poslej se je zmaj Kierosa še bolj bal in končno je celo na tihem želel. da odide. Tudi mladenič se je službe naveličal. Zato poprosi zmaja, da ga odpusti, v kar ta takoj privoli. Toda prin* cesa, ki je to čula, je plakala tako dolgo. dokler ji Kieros ni oblju« bil, da io vzame s seboj. O tem pa ni hotel zmaj ničesar čuti. Kieros je zdaj odlagal svoj odhod. Ostal je dalje v graščini, dokler ni nekega dne zmaj zbolel in po hudem trpljenju poginil.
želja princesc se je uresničila. Kieros je odjezdil z njo v daljno deželo k njenemu očetu, ki je priredil bučno slavje. Toda zaman so ga silili. da bi ostal na dvoru, zaman mu je kralj ponujal roko svoje hčere. Kieros se je branil, kajti proč ga je gnalo domotožje in tudi ni pozabil svoje zaročenke.
Po težkem slovesu je krenil proti domu. Da ga ne bi nihče spo« znal, je vstopil preoblečen v očetovo hišo. Toda kako razočaranje!
37
Poleg očeta je videl v hiši enajst bratov, ki so živeli s svojimi žena« mi, njihova najmlajša sestra, njegova zaročenka, pa je stregla vsem lcot dekJa. Kieros je od bolesti zavpil in se dal spoznati domačim. Pre« srečen oče je sina objel in poljubil. Toda bratje ga niso hoteli spo» znati, ker mu niso hoteli odstopiti deleža od zaklada iz vodnjaka. Zdaj se je osokolil tudi ponižni Kieros. Dvignil je meč in ko so ho* teli planiti bratje po njem, je posekal vse do zadnjega. Njihovih žena pa se ni dotaknil. Izpolnil jim je željo, da gredo k staršem domov, na pot je še vsaki dal njihov delež od zaklada. Z najmlajšo sestro pa se je poročil in je preživel z njo mnogo srečnih let.