LETO XXXI. — Številka 26 28. junija 1979 Cena 4.— šil. (5 din) Poštnina plačana v gotovini Celovec P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Dr. Matevž Grilc: Ob 30-letnici Narodnega sveta koroških Slovencev Ustanovitev NSKS pred 30 leti je bila izraz realne ocene politične stvarnosti v letih po drugi svetovni vojni, ko je postalo koroškim Slovencem jasno, da se bodo morali boriti za svoje pravice naprej v okviru avstrijske države kot manjšina. Odgovorni slovenski politiki, njim na čelu dr. Joško Tischler, so ustanovili 28. junija 1949 organizacijo, katere cilj je bil, je in bo ohranitev in vsestranski razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ter njena popolna enakopravnost z večinskim narodom. Cilji se v teku desetletij niso spremenili, v metodah pa je sledil NSKS toku časa. Dolgoletne izkušnje so privedle do narodno-polit č-nega koncepta naše organizacije, kateremu je treba slediti še posebno danes, ko se nahajamo v težki situaciji, ko rešujejo avstrijske stranke v smislu tristrankarskega sporazuma naša vprašanja brez nas. V borbi za enakopravnost v smislu člena 7 avstrijske državne pogodbe je slej ko prej najvažnejši faktor zaupanja v lastno moč — samopomoč. V preteklosti je bilo v prvi vrsti kulturno delovanje činitelj samozavesti slovenske narodne skupnosti, pri čemer je treba posebno poudariti neumorni idealizem slovenskih duhovnikov. Četudi kulturno delovanje za obstoj našega naroda prav nič ni izgubilo na pomenu, je treba poudariti važnost gospo-darsko-socialnih ukrepov v zadnjih letih na dvojezičnem ozemlju. Gospodarska krepitev in socialna neodvisnost našega človeka sta v stanu kar najuspešneje zavreti asimilacijo. Uspehi otroških vrtcev v Šentjakobu v Rožu, Šentprimožu in Celovcu pa dokazujejo pravilnost tudi te oblike samopomoči, četudi slej ko prej zahtevamo dvojezičnost tudi v javnih občinskih otroških vrtcih. Politično samostojnost smatramo slej ko prej kot najučinkovitejšo obliko prisotnosti in soodločanja v javnem življenju občin in dežele. Zato podpira NSKS v dani politični situaciji samostojne občinske liste in se zavzema načelno tudi za samostojno kandidaturo v deželni zbor. Dolgoletna praksa kaže neuspešnost vključevanja v večinske stranke, tristrankar-ski sporazum pa po našem mnenju tako vključevanje sploh onemogoča, ker izključuje enakopravno soodločanje vsakega Pripadnika slovenske narodne skupnosti v katerikoli večinski stranki. To dejstvo bomo morali upoštevati tudi pri deželno-zborskih volitvah 7. oktobra t. I., četudi vemo, da nam protimanj-šinski sklep deželnega zbora! faktično preprečuje izvolitev lastnega kandidata v deželni zbor. Uspeh našega dela pa bo odvisen tudi od enotnosti znotraj vrst koroških Slovencev. Neglede na morebitne ideološke razlike, morajo v vseh vprašanjih, ki zadevajo razvoj našega naroda, vse organizacije in tudi drugi činitelji najtesneje sodelovati. Treba je najostreje zavrniti vse poskuse cepitve, naj pridejo ti poskusi s strani večinskega naroda ali iz naših vrst. Nesoglasja služijo, to je neizpodbitno dejstvo, samo nasprotnikom naše borbe za enakopravnost. Neosporavano in tudi v Avstriji je danes priznano načelo, da manjšina nima bodočnosti brez vsestranskega sodelovanja in brez podpore države matičnega naroda. Narodni svet se zato prizadeva za vse boljše odnose z SFR Jugoslavijo, v zavesti, da ima le-ta pravico in dolžnost podpirati koroške Slovence. Četudi sem zgoraj ugotovil, da rešujejo avstrijske oblasti danes naša vprašanja brez nas, se zavedamo, da je možna rešitev le v sodelovanju z nami. Tem bolj uspešno pa bomo lahko postavljali naše zahteve napram avstrijskim oblastem, če bomo nastopali enotno z drugimi v Avstriji živečimi manjšinami, predvsem z gradiščanskimi Hrvati. Upoštevati moramo tudi velik pomen podpore demokratično mislečih Avstrijcev večinskega naroda, četudi ne smemo trenutno precenjevati efektivnost take podpore, vendar pa moramo videti perspektive. Ojačili pa bomo ponovno informacijo mednarodne javnosti o našem položaju, kajti internacionalizacija mora ostati bistven element naših prizadevanj. Za uresničitev teh predstav pa je bistveno, da se organizacija najtesneje poveže z ljudstvom na podeželju, z bazo. Vsako delo je obsojeno na neuspeh, če ni vsklajeno z našimi ljudmi na vasi, če ni zraslo iz potreb ljudstva. Ob 30-letnici bo moral NSKS zato misliti prav na to potrebo, ki se mora odražati v krepitvi organizacijske strukture, tako da bo NSKS tudi v naslednjih desetletjih uspešno vršil svojo nalogo. Slavnostna prireditev v Šentpetru „Strokovnih šol, ki mlada dekleta usposabljajo za razne poklice, je na Koroškem več in prepričan sem, da se tudi drugje opravlja solidno delo. Pač pa bi rad nekaj poudaril, česar našim mladim druge šole ne morejo dati: to je izobrazba v obeh deželnih jezikih. V času gospodarske kooperacije sosednih regij in naraščajočega turizma v obeh smereh je to neprecenljiva prednost in štartni kapital, za katerega nas že marsikdo zavida.“ To je povedal slavnostni govornik dr. Zerzer na zaključni akademiji strokovne šole za ženske poklice v Šentjakobu, ki je bila v nedeljo, 24. junija. Prav to so nam dokazale tudi učenke šole pri razstavi ročnih del in kuharskih izdelkih. Pa tudi prireditev nas je pre- pričala o mnogostranosti gojenk. Program je bil razdeljen na dva dela. V prvem delu nas je peljal dr. Zerzer po slovenskih pokrajinah Koroške in Jugoslavije. Z dia-(Dalje na 4. strani) Jugoslovanski zunanji minister sprejel koroške Slovence Politični procesi, ki jih nameravajo uprizoriti proti koroškim Slovencem, se mu zdijo nerazumljivi in zato pričakuje njihovo takojšnjo ukinitev, je povedal jugoslovanski zunanji minister Josip Vrhovec pretekli petek, dne 22. junija v Zagrebu, ko je sprejel delegacijo koroških Slovencev pod vodstvom predsednika NSKS dr. Matevža Grilca in predsednika ZSO dr. Francija Z w i 11 r a. Delegacija, ki sta jo sestavljala še član predsedstva NSKS Karel Smolle in tajnik ZSO Feliks Wieser, je seznanila delegacijo jugoslovanskega zveznega sekretariata za zunanje zadeve o najnovejšem razvoju manjšinskega vprašanja v Avstriji. Obe delegaciji sta ocenili, da sta zakon o narodnih skupinah in reševanje manjšinskega vprašanja na podlagi ugotavljanja manjšine nesprejemljiva in da člen 7 avstrijske državne pogodbe slej ko prej ni izpolnjen. Iz tega sledi, da je tudi tristrankarski sporazum skrajno nedemokratičen, ker izključuje manjšine v Avstriji iz soodločanja o svoji usodi in jim oktroira stališča večinskih strank. Jugoslavija je zainteresirana na dobrih sosedskih odnosih z Avstrijo, je poudaril zunanji minister SFRJ Josip Vrhovec, vendar bo Jugoslavija prav tako vodila konstantno in aktivno politiko glede zaščite slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Obe delegaciji sta se končno domenili za redna delovna srečanja med zastopniki slovenske narodne manjšine na Koroškem in zveznega sekretariata za zunanje zadeve v Beogradu, hkrati pa je Vrhovec zagotovil, da bo uradno sprejel zastopnike NSKS in ZSO, ko bo — verjetno še julija — uradno obiskal avstrijsko glavno mesto Dunaj. V soboto, dne 23. junija, pa je zvezni sekretar Vrhovec sprejel delegacijo gradiščanskih Hrvatov, ki jo je vodil predsednik Hrvaškega kulturnega društva dr. Ivo Müller in v kateri so bili tajnik društva Alfons Kornfeind, predsednik Hrvaškega tiskarskega društva Štefan Emrich, predsednica HAK Marjana Grandič ter predsednik Komiteja za pravice gradiščanskih Hrvatov Hubert Rešetarič. Tudi predstavnikom gradiščanskih Hrvatov, ki so jugoslovanskega zunanjega ministra informirali o problemih hrvaške manjšine, je Josip Vrhovec zagotovil, da se bo Jugoslavija še naprej prizadevala, da bi slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji zagotovili čim boljše pogoje za njihov neoviran vsestranski razvoj v skladu z določili avstrijske državne pogodbe. Pliberk ima le novega župana Natlačeni in zamegljeni od cigaretnega dima so pliberški občani, v kolikor so sploh še našli prostora v gostilni „Rößlwirt“, v ponedeljek, 25. junija, že nestrpno pričakovali in končno le dočakali izvolitev novega župana. Čutiti je bilo veliko napetost, ki se je tu in tam sprostila v kratkih besednih izbruhih, sicer pa notranji nemir ni našel poti navzven. Z odločnim glasom je izkušeni komunalni politik Ignac Domej, najstarejši med odborniki, vodil volilni postopek. Po pregledu glasovnic je bilo jasno, da je za Pliberk verjetno napočila nova doba. S 15 glasovi SPÖ in EL je Franz Mikusch od socialistične frakcije bil izvoljen za župana občine Pliberk, dosedanjega — Mo-ryja sta podprli le ÖVP in FPÖ (Wahlgemeinschaft) s svojimi 12 glasovi. Reakcija občinstva: spontano ploskanje, a vmes tudi žvižgi in pfui-klici. Bivši župan Mory je v svoji izjavi dejal, da vzame izid volitev kot demokrat na znanje. Njegove zahvalne besede so veljale občanom, sodelavcem v ob- činski upravi in vsem frakcijam za sodelovanje. Novemu županu pa je zaželel sreče pri težkih nalogah. V novem mestnem svetu bodo poleg župana Mikuscha sedeli: Friedrich Oschmautz (ÖVP) kot prvi podžupan, Fric Kumer (EL) kot drugi podžupan, (njegov namestnik bo Ignac Domej), Stanislav Vavti (EL) — namestnik: Jože Partl; Valentin Vavti (SPÖ); Oth- mar Mory in novinec mag. Raimund Grilc (ÖVP). Mesto drugega podžupana je EL dobila od socialistov, kar naj potrjuje pripravljenost obeh koalicijskih partnerjev, EL in SPÖ, delati v interesu občanov na podlagi dogovorjenih načel in usklajevane dejavnosti. Za Enotno listo je podžupan Fric Kumer izjavil v obeh deželnih jezikih: (Dalje na 5. strani) Doslej znašajo darovi 300.000 šilingov Vsem, ki so doslej darovali za žrtve potresa v Črni gori prav lepa hvala! Konto Našega tednika št. 3350 pri Zvezi slovenskih zadrug v Celovcu je še odprt in Vas lepo prosimo, da še darujete! Alojz Waldhauser, Kotmara vas 50.—, Fric Kert, Nonča vas 50.—, Marija Trampusch, Pliberk 100.—, Lado Hajnžič, Rebrca 100.—, Boštjan Malle, Šentjanž 100.—, N. N. 100.—, Rajmund Greiner, Globasnica 100.—, Fridi Sabotnik, Roda 100.—, Florijan Koschat, Podgorje 100.—, Johan Gabriel, Rožek 100.—, Andrej Stefitz, Suha 100.—, Fric Kumer, Blato 100.—, Rozi Wernig, Kočuha 200.—, Ludvik Lesjak, Rožek 150.—, Janez Kolter, Dobrova 50.—, Franc Starc, Skocijan 500.—, N. N. 100.—, N. N. 100.—, Alojz Smrečnik, Globasnica 100.—, Martin Hribernik, Žitara vas 50.—, dr. Pavel Apovnik, Velikovec 1000.—, Ivanka Sturm, Mokrije 100.—, Jožef Oitzl, Bistrica v Rožu 200.—, Peter Ukowitz, Šentjakob 5.—, Anton Gorsch, Šentpeter na Vaši-njah 1000.—, Veronika Leutscha-cher, Hodiše 100.—, Josef in Alenka Kemptner, Salzburg 100.—, osnovna šola Zitara vas 1000.—. rrn nažtednSč BRAZILIJA NE BO IZROČILA WAGNERJA BRAZILIJA. — Brazilija ne bo izročila vojnega zločinca Gustava Franza Wagnerja. Vrhovno sodišče je po več kot enoletnem zavlačevanju glasovalo proti ekstradiciji tega vojnega zločinca, poveljnika KZ Treblinka in So-bibor. Vrhovno sodišče je v utemeljitvi poudarilo, da so zločini Gustava Wagnerja „zastareli“ in da mu ZR Nemčija, Poljska, Izrael in Avstrija ne morejo soditi. Sklep brazilskega vrhovnega sodišča, da ne bo dovolilo izročitve Gustava Wagnerja, je naletel na osuplost in ogorčenje v tukajšnji javnosti. Zvedelo se je, da bodo tega vojnega zločinca, odgovornega za smrt več sto tisoč ljudi, v 48 urah izpustili. ZA TURISTE CENEJŠI BENCIN BEOGRAD. — Turisti iz tujine, ki med počitnicami v Jugoslaviji uporabljajo svo'e jahte in motorne čolne, lahko ob jadranski obali, razen v Črnogorskem Primorju, kupu’ejo bencin in dizelsko gorivo približno za 50% ceneje. Za lastnike motornih čolnov iz tujine stane liter normalnega bencina 5,06 dinarja, super bencina 5,72, dizelskega goriva D-1 4,50 in D-2 4,40 dinarja. Lastniki jaht in motornih čolnov se lahko z gorivom zalagajo na črpalkah „Istra benca“ in „Ine“ v izolskem zalivu, v pristaniščih v Kopru in Piranu, v Poreču, Rovinju ter Pulu, v Malem Lošinju, Krku, Opatiji, Zadru, Šibeniku, Splitu in na Korčuli. Pravico do cenejšega bencina imajo vsi tujci z jahtami in čolni. SIRIJA — IRAK SIRIJA/IRAK. — Razglasitev enotnosti med tema deželama kljub vsemu izvira iz neke nuje, namreč, da bi napraivli konec osamljenosti deh režimov, ki se soočata z notranjimi in zunanjimi nevarnostmi. Irak prestaja težko obdobje: bagdadska vlada, v kateri imajo besedo sunitski Arabci, je v kleščah — na severu so Kurdi, ki zahtevajo avtonolijo, na jugu šiitski muslimani, ki se ozirajo proti imamu Homeiniju in njegovemu „revolucionarnemu“ režimu. Čeprav se vlada v Damasku otepa s problemi drugačne narave, je prav tako močno zaposlena s prerodom integrističnega islama. Po zanesljivih vesteh so se atentati proti odgovornim osebam alauitske veroizpovedi zadnje tedne povečali. „SOCIALISTIČNA NACIJA?“ MOSKVA. —• V Sovjetski zvezi so dosegli „visoko stopnjo vključevanja sovjetskih narodov v jezik mednacionalnega občevanja — ruski jezik“, piše moskovski časopis „Naučnoj komunizem“ in razlaga ta pojav kot posledico „duhovne bližine narodov“. Časopis meni, da „zbliževanje in razvoj socialističnih narodov in narodnosti izraža enotno bistvo procesa socialistične internacionalizacije družbenega življenja“. Po mnenju tega moskovskega časopisa se nacionalni! faktor v pogojih razvitega socializma, ki ga sicer enačijo s sovjetskim družbenim razvojem „vedno bolj izpolnjuje z internacionalno vsebino“. S tem podpirajo znano tezo sovjetskih teoretikov. TAJSKO OPOZORILO VIETNAMU BANGKOK. — Tajska opozarja vlado v Hanoiu, da se bo z vsemi razpoložljivimi sredstvi postavila v bran morebitnim poskusom vietnamskih čet, ki bi hotele iz Kampučije vdreti na tajsko ozemlje. Na sestanku s poveljniki oboroženih sil so obravnavali poročila tajske obveščevalne službe, po katerih se trije polki vietnamske vojske v Kampučiji pripravljajo, da vdro na tajsko ozemlje ter se prebijejo za hrbet glavnih sil, ki so zveste vladi Demokratične Kampučije. Te sile so skoncentrirane v mejnih predelih med mestoma Poi-pet in Pailin. Vojaški krogi v Bangkoku ocenjujejo, da štejejo enote zakonite kampučijske vlade na tem območju 20 do 30 tisoč borcev. Boj za dosledno dvojezičnost Na zagotovilo zveznega kanclerja dr. Bruna Kreiskega, da imamo koroški Slovenci pravico, zahtevati vozovnice za vožnjo z vozili ÖBB, ÖPT i. dr. v slovenskem jeziku, je Koroška dijaška zveza (KDZ) organizirala in deloma realizirala prav to pravico. Dvakrat že, in sicer v soboto, 16. junija in v soboto, 23. junija, so naši mladinci na glavnem kolodvoru v Celovcu zahtevali svoje biljete v materinem jeziku, v slovenščini. Dogajanja so obakrat skoraj ista, zato ni potrebno opisati vsako akcijo posebej. Na kolodvoru se je znašlo okoli 60 do 70 slovenskih deklet in fantov, ki so zasedli vsa okenca. Takoj, ko so uslužbenci slišali prve slovenske besede, so „primerno“ reagirali: zaprli so okenca in pred nje postavili tablico z nemškim napisom „Geschlossen“. Nekateri so kričali nad našimi mladinci, naj govorijo nemško; slišati pa je bilo tudi ščuvanje nemških potnikov, naj s silo odrinejo slovenska dekleta in fante („Gebt’s senan an Tritt in Orsch, donn wern sie schon weggehn!“). To še ni bil višek, eden izmed nastavljencev ÖBB je šel tako daleč, da je enemu izmed mladincev rekel: „Ver-schwindets obe!“, kam naj zgine, je jasno. Višek se je seveda še stopnjeval, Slovenski mladinci naj bi si kupili svoje vozovnice v „Bel-gradu“, ker na celovškem kolodvoru pač ne znajo, ali bolje: nočejo znati slovenščine. Nemški potniki si niso mogli kupiti kart. Zadržali so se zelo tolerantno in kazali razumevanje za naše pravice. Dunaj (NT, KSŠ). — V petek, 15. junija, je KSŠ na Dunaju zaključil poletni študijski semester oziroma študijsko leto s klubskim zborovanjem, k;er so študentje skupno ocenili delo tega semestra. Ugotovili so, da se je klubsko delo poživilo znova predvsem tudi zaradi ureditve novih klubskih prostorov. Glavni poudarek je bil slej ko prej na izobraževanju z namenom, da si klubaši pridobijo trdno in razgledano narodno zavest. V tem smislu se je Klub tudi uspešno vključil v široko protifašistično akcijo na Dunaju za prepoved ANR, NDP in KHD; prav tako je izdal ob Kolodvorska dvorana je bila polna čakalcev, saj nobeden ni imel možnosti, priti do okenc. Tudi dva policaja sta se pokazala, a sta kmalu, brez opravkov in ne da bi pokazala zanimanja za naše mladince, odšla. Vodja kolodvora si je končno pomagal s tem, da je preko zvočnika razglasil, da imajo potovalci obletnici avstrijske državne pogodbe letak skupno s Hrvatskim akademskim klubom. Poleg zgodovinskega in kulturnega krožka so delovale bolj ali manj uspešno tako imenovane strokovne skupine, ki predstavljajo združitev slovenskih študentov v okviru KSŠ na specifično študijski oziroma strokovni ravni. Važnost se v strokovnih skupinah polaga predvsem tudi na idejne vidike kot so to kritična presoja družbene problematike v zvezi z izbranim študijem in poklicem ter seveda narodno-politični pogledi. Kljub določenim težavam so predvsem možnost nakupa vozovnic v vlaku, in sicer brez nekakih doklad. Po pol uri boja, torej pred odhodom, so naši mladinci odšli skupno na vlak, kjer so končno dobili biljete v slovenščini. Tudi šoferji poštnih avtobusov so dali karte brez večjih ovir. Medtem sta KDZ in NSKS že protestirala proti takšnemu manjšini medicinci in juristi napravili uspešen začetek: omenili bi predvsem seminar za študente medicine v Bilčovsu, ki so ga organizirali skupno s SZI, kjer se je stavljal študentom kot najbolj pereč problem slaba zdravniška oskrba na južnem Koroškem in tudi po celotni ostali Avstriji na podeželskih območjih. Kot cilj so si postavili medicinci tako potrebno združenje slovenskih zdravnic in zdravnikov na Koroškem in to ne samo v stanovskem, temveč v družbenem in narodno-političnem pogledu. Poleg kulturnih prireditev so bila v ospredju delovna predavanja. (Dalje na 5. strani) sovražnemu dejanju. Koroška dijaška zveza je izdala 21. junija nemško tiskovno izjavo „KDZ-Presseerklärung“ in dan navrh je izšel nt-pressedienst. KDZ je takšno ravnanje hudo obsodila in izjavila, da se bo tudi v bodočnosti konsekventno borila za pravice koroških Slovencev. Nt-pressedienst je javnosti posredoval izjavo NSKS. Narodni svet koroških Slovencev je izrazil, da je boj za pravice vedno podprl in da bo pravičen boj za naše pravice, ki grejo manjšini po členu 7, vedno podprl. Koroški dijaški zvezi prikazuje ta primer, da moramo dosledno zahtevati naše pravice v slovenščini, bodisi na kolodvoru, na pošti ali kakšnem drugem uradu, zaradi tega nakazani primer ni prvi in tudi ne zadnji. Prvi že zaradi tega ne, ker si je naša mladina ravno s pomočjo KDZ priborila slovenski jezik pred vojaško komando, komisijo civilne službe i. dr., zadnji pa zaradi tega ne, ker naše pravice še dolgo niso izpolnjene. O primeru protimanjšinskega ravnanja na celovškem glavnem kolodvoru ima Koroška dijaška zveza seveda tudi foto- in film-do-kumente. Študentje zaključili sezono '79 t&cUviUw Uamentac - tednikov komentae - tednikov kotnentac - tednikov kotne Dipl. trg. JOŽA NABERNIK Ol&aa ohdohjv a kanž- Na praznik svetega Rešnjega Telesa sem bil navzoč pri otvoritvi nove poslovne hiše pliberške posojilnice. Poleg naših narodnih funkcionarjev in članov pliberške posojilnice je bilo razveseljivo, opaziti tudi skoraj vse obrtnike in trgovce iz Pliberka in okolice, pa tudi skoraj vse politične predstavnike pliberške SPÖ in ÖVP. Predstavnikov EL Pliberk ne omenjam posebej, ker je jasno, da pridejo na tako otvoritev. Opazoval sem ljudi, kako so s ponosom in veseli prišli na to prireditev. Toliko ljudi ne vidiš na kaki prireditvi gospodarskega značaja zlahka. Tvrdka Stefitz je razdelila nad 1000 parov klobas... Ogledali so si posojilniške prostore. Zares času pri- merne. Govorili so s predsednikom in poslovodjem, ki oba optimistično gledata v bodočnost Posojilnice. Dandanes so bančne ustanove še mnogo važnejše kot v prejšnjih časih. Za normalnega potrošnika bo mogoče zadostovalo, da bo tja zanesel svoje prihranke ali dobil kakšen kredit, si pustil svetovati pri stanovanjskem varčevanju ali financiranju svoje hiše. Za obrtnike, industrijo in trgovce pa imajo te ustanove še mnogo večji pomen. Skoraj za vsako večjo investicijo potrebujejo kredit. Vse bolj pomembno pa je danes, da država skoraj k vsakemu kreditu za investicije daje prispevek k obrestim samo, če gre ta investicija preko banke. Banka svetuje obrtnikom, kako naj financirajo razne projekte po najugodnejši obrestni meri. Za podjetja, ki eksportirajo stavi banka na razpolago ves svoj aparat za eksportno financiranje (akreditivi, prenakazila v tujino, prejem nakazil, bančne garancije itd.). Tudi za normalnega potrošnika banka more dandanes izvršiti vsa plačila, tako da človek skoraj pošte več ne potrebuje. Treba je položnico samo prinesti banki in ta izvrši vsa prenakazila. Na privatne giro-konte lahko dajo prenakazati vse: pokojnine, podporo brezposelnim, mesečni zaslužek, plačila za finančni urad. Banka pa more izvršiti tudi vsa plačila, tako da nam doma skoraj ni treba imeti denarja: plača elektriko, radio, časopise in sploh vse, kar ji naročimo. In zdaj imamo novo bančno hišo, ki bo mogla vse to izvrševati še bolje, bolj točno in hitreje kot poprej. In ob vsem tem pa bo postrežba in svetovanje še v domačem jeziku in pri domačih ljudeh. Idealno! Poslušam nagovore. Podelitev zasluženih priznanj. Spomnimo se ustanoviteljev in prejšnjih predsednikov posojilnice. Slišimo, s kakšnim elanom in s kakšno spo- sobnostjo se je novi poslovodja spoprijel z delom: gradnja novega poslopja, pirdobitev mnogih novih vlagateljev in prijateljev posojilnice. Veselimo se z njim in mu želimo vse dobro za naprej. '/es Pliberk je zbran. Poslušamo, kaj bo rekel zbranim šef vseh naših bank in prvi svetovalec v bančnih zadevah. Kako bo povabil vse Pliberčane k sodelovanju, kakšno reklamo bo delal za naše banke, kakšen servis bo ponudil, kako bo priporočal banko in poslovodjo. Zamujena prilika... Govoril je, kako je bilo včasih težko, kako so nas šikanirali, kako so smrtno strli srce marsikateremu članu predstojništva, da nas ne bodo nikdar, da je pač Slovencu usojeno, da ga šikanirajo, da smo odpustili in da pa ne bomo nikoli pozabili (100 m od kraja dogajanja stoji isto napisano na neki drugi hiši) — (torej govor za slabega politika). Ničesar o modernem bančništvu, o gospodarskih možnostih za naše ljudi, o povabilu na vse pliberčane k poslovnemu sodelovanju, o primerjavi z drugimi bančnimi ustanovami (saj sta v Pliberku še dve drugi banki); o prednostih poslovanja ravno z našimi bankami in tako dalje. Kic po glavi. Postali smo za glavo manjši. Naš ponos in optimizem se je skoraj strl. Slovenec pa res ne moreš biti več, ko te pa vsi samo šikanirajo. Bodrimo se sami! Vzravnajmo glave, bodimo drugačni, povabimo soseda k sodelovanju in k dobrim poslovnim odnosom! Vzrokov za optimizem imamo dovolj. Le v bodočnosti je moč. Saj v spisu novega poslovodja posojilnice tako lepo piše: „Povabljeni k sodelovanju vsi, ne glede na narodnost, jezik, vero in stan.“ To naj bi bil odgovor našega bančnega sektorja in našega modernega gospodarstva. r v Trideset let Narodnega sveta J „JCo je aprila 1949 v Parizu padla odločitev glede avstrijskih meja, je nastal nov položaj. Mi smo se ponovno posvetovali, kaj sedaj. In smo bili mnenja, da je treba s to realnostjo računati. Torej smo se odločili za ustanovitev Narodnega sveta koroških Slovencev.“ To je povedal ustanovitelj in prvi predsednik dr. Joško Tischler v intervjuju za jubilejno številko NT dne 7. septembra 1978. Letos, ko stopamo v 31. leto obstoja naše osrednje organizacije, dr. Tisch-lerja ni več med nami, da bi tudi sam mogel oceniti uspehe, delo, razočaranja in dosežke v Narodnem svetu. S svojo smrtjo je zapustil bolečo rano, odprtino v narodnem telesu. 30 let delovanja NSKS Naprosili smo predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev, dr. Valentina I n z k a (1960—1968), dr. Reginalda Vospernika (1968—1972) ter dr. Matevža Grilca, ki organizaciji predseduje od leta 1976 dalje, naj ocenijo narodno-politični položaj in vlogo, ki jo je opravljal ter trenutno vrši Narodni svet koroških Slovencev. Ker med nami ni več dr. Joška Tischlerja, ne nameravamo prirejati ob tem jubileju velikih proslav, spomnili pa se ga bomo v dostojni obliki v okviru rednega občnega zbora naše organizacije, ki bo, kot predvidevajo pravila, še tekom tega leta. Uredništvo Jubileji nas vzpodbujajo k‘ razmišljanju. Običajno se pojavi želja po bilanci, po pogledu v bodočnost. 30 let — to je v življenju razmeroma pozno prebujene in nikdar docela osveščene narodnostne skupnosti razmeroma dolga doba. Dosti dolga, da ustavimo korak in se razgledamo. Ko je leta 1949 skupina koroških slovenskih narodnjakov v DR. REGINALD VOSPERNIK: Sola - včeraj celovški Mohorjevi hiši ustanovila Narodni svet koroških Slovencev in si za vodjo izvolila šolnika in kulturnika dr. Joška Tischlerja, so gotovo vsi, ki so tedaj odločali, imeli pred očmi Tischlerjeve zasluge na področju šolstva. Matej Ražun, prvo-boritelj na področju osnovne šole, je že leta 1904 zapisal v svoji brošuri „V boj za slovensko šolo!“ tele misli: „Velikega pomena je šola za vsako stranko, velikega pomena za vsak narod — pa tudi za vsak stan — to pa zaradi tega, ker kdor ima šolo, ima tudi bodočnost... Šola je čas in kraj setve — kar pa človek seje, to bode tudi žel! Nauki, katere otrokom polagajo v srce učitelji, ti nauki v otroških srcih ne usahnejo — marveč z otrokom vred rastejo ter spremljajo in vodijo človeka skoz celo življenje!“ Leta 1949 smo na južnem Koroškem imeli obvezno dvojezično šolo za vse otroke. Zamisel, da se grozna nestrpnost preteklih let ne bi mogla pono- viti, je stala leta 1945 ob zibelki tega šolskega koncepta. Politiki so se tedaj zavedali psihološkega zakona, da je človeku težko sovražiti tisto, kar dodobra pozna. Slovenska kulturna misel naj bi se udomačila tudi v mladih srcih naroda soseda. Narodnopolitično burni časi po podpisu avstrijske državne pogodbe so — kakor vemo — v ponovnem navalu nestrpnosti in - danes - jutri nestrpnežev izbrisali to misel z duhovnega zemljevida naše skupne domovine. Na njeno mesto je stopila današnja ureditev z obvezno prijavo k dvojezičnemu pouku. Manjšinska šolska zakonodaja iz leta 1959 pa je le imela tudi svoje pozitivne poteze. Legalizirala je namreč leta 1957 ustanovljeno Zvezno (tedaj še: Državno) gimnazijo za Slovence v Celovcu. Tarnanje nad izgubljeno obvezno dvojezično šolo naj nam pa ne zamegli pogleda v bodočnost. Dostikrat smo namreč Slovenci v svoji zgodovini zaradi upravičeno nostalgičnih pogledov nazaj pozabili na potrebno konceptivnost za bodoče dni. Avstrijska šolska zakonodaja je od leta 1962 dalje tako temeljito zrevolucionirala celotni šolski sistem, da so bile te spremembe, ki sta jih prinesla zakon o šolski organizaciji (Schulorganisationsgesetz) in zakon o šolskem pouku (Schulunterrichtsgesetz), dalekosežnejše kot vse spremembe od jože-finskih in terezijanskih reform dalje. Ni verjetno, da so ti docela novi pedagoški prijemi že dosegli svoj vrhunec in zaključek. Nasprotno: Šolski poskusi in nenehna razprava o popolnoma novih oblikah šole, ki teži tako na področju socialne kot tudi na področju učne integracije v popolnoma novo smer, so zanesljivi indikatorji, da bomo doživeli še dalekosežnejše spremembe. Šolski zakoni so sicer po volji zakonodajalca zakoni z ustavnim statusom, se pravi, da jih mora avstrijski parlament skleniti z dvetretrinjsko večino, vendar zagotovo ne bo mogla ne vladna in tudi ne velika opozicijska stranka mimo takih sprememb. Šolniku se zdi, da naši osrednji organizaciji vse premalo upoštevata te nove težnje in smeri. Šolski odbori, vsaj tako se zdi zunanjemu opazovalcu, mirno spijo naprej spanje pravičnega, medtem ko politični in strokovni faktorji na vseh ravneh našega javnega življenja v permanenci o vsem tem razpravljajo in na ta način pripravljajo dokončno odločitev. Z verbalnimi zahtevami ne bomo ničesar dosegli, dokler za zahtevo ni do detajla izdelanega koncepta. In takih konceptov ni! Naj navedem nekaj konkretnih primerov. Že nekaj let teče razprava o tem, da bi v koraku s sodobno strokovno izdiferencirano družbo, v kateri živimo, bila potrebna tudi taka strokovna diferenciacija naših vzgojnih zavodov. Medtem ko so šolske sestre v Šentrupertu in v Šentpetru pri Šentjakobu ustvarile take učne zavode za ženske poklice (z gospodinjstvom, strojepisjem, knjigovodstvom itd.), nimamo na področju gospodarstva, tehnike in turizma nobenih vidnih konceptov. Prepričan sem, da je na strani političnih funkcionarjev resna volja, da bi Slovenci prišli tudi do teh izobraževalnih smeri, vendar morajo biti predstave konceptivne in realistične. Maksimalne zahteve so morda politično potrebne, vendar nimajo šanse uresničitve. O skupni šoli deset- do štirinajstletnih teče danes široka razprava v vseh pedagoških občilih ter na raznih ravneh. Le koroški Slovenci o tem vprašanju nimamo koncepta, če izvzamem neko zelo aprioristično in poenostavljeno ter ideološko determinirano razpravo študentov, ki so jo predložili pred dve- (Dalje na 5. strani) V. r J DR. VALENTIN INZKO: Trideset let poslanstva NSKS Trideset let že vrši Narodni svet svoje poslanstvo med koroškimi Slovenci. Nova družbena ureditev v Jugoslaviji je izsilila po dugi svetovni vojni tudi nove ideološke in politične strukture med Slovenci na Koroškem. Tako se je v prvih povojnih letih izoblikovala v vrstah manjšine slovenska levica. Posledica tega razvoja je bila strnitev sil na kulturni in politični ravni, ki so delovale v smislu krščanskih idej. Najprej se je na novo formirala Mohorjeva družba. Z rednim knjižnim darom in založniško dejavnostjo je razširjala svoj idejni vpliv med narodom. Ob začetku leta 1949 je začela izdajati versko-kulturni mesečnik „Družina in dom“. To izdajanje je utemeljila takole: „Slovenci in Slovenke! Pripadniki mladega rodu smo, katerega je bodočnost! Naš družinski dom je prvi narodič in bodi zato čvrst, vsebinsko poln, sloneč na močnih stebrih zdravega duhovnega in kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja. Materina beseda bodi posoda družinske kulturnosti, v naših družinah ljubosumno negovana in spoštovana. Takega doma ne ukloni noben vihar in ne uniči nobena sila. Po naravnem zakonu bo vedno spet silil v novo rast... Iz zdravih družin hočemo v zdravo narodno in božjo družino srečni bodočnosti naproti.“ S tem so bila nakazana tudi že idejna izhodišča bodoči kul-turno-politični dejavnosti. Krog, ki je zasnoval mesečnik „Družina in dom“ je ustanovil pol leta kasneje z zaupniki iz občin dvojezičnega ozemlja Narodni svet koroških Slovencev. Slovenska in krščanska ideja sta mu bili program. Medtem, ko je zasnoval dr. Vinko Zwitter Narodnemu svetu predvsem z uvodniki v Našem tedniku in članki načelne vsebine smer za njegovo delovanje, je bil prvi predsednik Narodnega sveta dr. Joško Tischler, mož konkretnih narodno-političnih načrtov in odločitev. V duhovniških vrstah je izstopal v naslednjih letih kot vodja Dušnopastirskega urada, prelat dr. Rudolf Blüml, pri Mohorjevi družbi pa msgr. dr. Janko Horn-bčck. Tako Slovenski dušno-pastirski urad kot Mohorjeva družba sta samostojni in politično popolnoma neodvisni cerkveni ustanovi. Razgibana verska in versko-kulturna dejavnost obeh pa sta nedvomno vplivali tudi na razvoj Narodnega sveta. V času, ko je bil Narodni svet brez slehernih finančnih sredstev, je Mohorjeva družba omogočila celo nadaljnje izhajanje Našega tednika s tem, da je ves denar, ki ji je bil v šestdesetih letih prenakazan od avstrijske vlade preko Narodnega sveta za popravo kulturne škode uporabila za kritje stroškov pri tiskanju Našega tednika. Intervencije Narodnega sveta za izpraznitev Mohorjeve hiše po Angležih pri državnih oblasteh in odločno zavzemanje za pravice manjšine na pod- ročju veroučnega jezika kažejo na skupne interese, a tudi na medsebojne idejne povezave. Delovanje Narodnega sveta je bilo vedno tesno povezano tudi z delom Krščanske kulturne zveze. To delo v samostojnih okvirih je Narodni svet tudi v preteklih letih vidno podpiral. Poleg Slovenske prosvetne zveze vrši Krščanska kulturna zveza še posebno poslanstvo, ki je povezano z versko in versko-kulturno tradicijo slovenske na- rodnostne skupnosti na Koroškem. Z zahtevo po Kulturnem domu pa je Narodni svet opozoril na nujnost uresničitve lastnega skupnega kulturnega središča v Celovcu. Na narodno-politični ravni je bila v zadnjih treh desetletjih zasluga Narodnega sveta predvsem v podpiranju samostojnih nastopov s slovenskimi listami pri volitvah na občinski in deželni ravni. Pri volitvah v občinske odbore, v Deželno kmetijsko zbornico in njene krajevne odbore in volitvah v koroški deželni zbor je bil Narodni svet vedno iniciativen in odločen zagovornik slovenskih list. Pri deželnozborskih volitvah leta 1949 je bilo oddanih za listo, ki jo je vložil Narodni svet koroških Slovencev, 4617 pri naslednjih volitvah pa 3880 glasov. V drugem desetletju svojega obstoja je bilo za listo, ki jo je podpiral Narodni svet pri volitvah v koroški deželni zbor, leta 1965 oddanih 4272 glasov. Za listo, ki je bila zasnovana na širši podlagi in jo je Narodni svet v tretjem desetletju obstoja prav tako iniciativno podpiral, pa je bilo oddanih leta 1975 6130 glasov. S samostojnimi slovenskimi listami je pomagal Narodni svet utrjevati na karjevni in deželni ravni položaj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem in dvigati v naših ljudeh slovensko narodno zavest. V prizadevanjih za uresničitev določil člena 7 državne po- godbe pa je iskal Narodni svet skupno pot z Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem. Z njo je iskal pomoč pri avstrijski vladi in sopodpisnici državne pogodbe Jugoslaviji. Vrsta problemov je ostala nerešenih. Vse pa kaže, da se začenja tudi večinski narod polagoma zavedati," da je šel z napadi na manjšino v preteklih letih predaleč in da z zakonom o narodnostnih skupnostih manjšinsko vprašanje ni bilo urejeno. Torej se bodo morali razgovori z manjšino nadaljevati. Tako Avstrija kot Jugoslavija sta na tem zainteresirani. Obe državi se že dalj časa sem trudita, da bi medsebojne odnose izboljšali. V ta prizadevanja je vključena tudi manjšina, ki mora ostati pri tem neodvisen političen dejavnik. Odločilno za njo mora biti edinole to, kar pomaga pospeševati njen razvoj in utrjevati njen obstoj in položaj v deželi. V tridesetih letih svojega obstoja je dovršil Narodni svet koroških Slovencev nedvomno precejšnjo delo v službi narodnostne skupnosti na Koroškem. Pridelal in priboril si je svoje mesto v slovenski koroški in avstrijski družbi. Svojim nalogam zre lahko kljub problemom, ki ga čakajo, optimistično naproti. Saj je pomagal v preteklih letih z drugimi organizacijami vred dvigniti med Slovenci kulturno in politično zavest. Ta pa je za ohranitev narodnega življa v deželi odločilnega pomena. Jlistna fcalca KAKO SMO SPRAVILI VOLKA PRED SODIŠČE Neki dan, v neki slovenski uri se je porodila misel. Najprej v glavi našega učitelja slovenščine („Pravi dijaki so samo tisti, ki se tudi zunaj šole trudijo na kakršnemkoli področju kulture") in nekdo v razredu se je spomnil, da so neki osmošolci davno pred nami igrali pravo komedijo in z njo celo zaslužili lepe cekine za maturitetno potovanje. Profesor Pinter — da je tudi igral zraven in dr. Jelen-ova — sami znameniti maturanti. In kdo od nas ne bi hotel postati neki dan znamenit? In če pravi naš učitelj, da brez komedije to ni mogoče, jo pač igrajmo, kaj potem, če smo šele v petem razredu? Taka — in nič drugačna — je bila v začetku naša beseda, preden je meso postala. To pa je bil hud, naporen proces! Najprej smo prebrali pet različnih dra-matskih tekstov in o njih referirali v razredu. Potem smo izglasovali, katerega se bomo lotili. Petanov „Obtoženi volk“ se nam je zdel najbolj primeren. Stopili smo do poklicnega režiserja Marijana Srienca. Bil je takoj pripravljen, naš sklep ga je zelo razveselil. Malce se je z nami pogovoril, pa je že vedel, kdo je za katero vlogo, in mu jo je določil. A kaj, če ti na vsem lepem začne stavkati sam VOLK! Pa tudi SODNIKU se ne ljubi zasliševati ga. Celo posredovanje same razredničarke ne zaleže nič — nočeta več. Kaj zdaj? Ali bomo vso stvar pustili in poslali režiserja domov? Ne, tako hitro pa ne odnehamo! Čeprav bi morala biti ta igra razredno delo, mora RDEČA KAPICA na pot v sosedni razred, da si tam „sposodi“ kakega Volka zase in za babico — saj mora vendar biti požrta ... Tako si je treba razlagati, da imamo na gledališkem listku ob dijakih 5. b tudi nekaj imen iz drugih razredov. No, ta problem je bil zdaj rešen. Zbrali smo si tako zasedbo: Volk — Vili Ošina, Sodnik — Mihael Vrbinc, Tožilka — Marica Hribernik in podpisana, Branilec — Anton Hribernik, Rdeča kapica — Marija Stingler, Babica — Marija Peinig, Lovec — Franc Mandelc, Jakob in Viljem Grimm — Mirko Wieser, Medved — Franc Novak, Zajec — Franc Karničar, Lisica — Rozi Tratar, Paznik — Marko Hudi. In kaj mislite, koliko ur je šlo za vaje? Nihče jih ni štel, toliko jih je bilo. Problem je bil tudi — kdaj jih nastaviti. V ponedeljek? tedaj morata Volk in Grimm od dveh do štirih k ruščini, Sodnik pa igra do pol petih klavir in nato se premetava po blazini, ker uganja JUDO. Tožilka pa igra do sedmih harmoniko. V torek? Kje pa! Tožilka ima od dveh do štirih gimnastiko — jazz, Babica pa kitaro. V sredo? O — lä-lä! Ca ne va pas bien ... Sodnik, Tožilka in Babica so ta dan popoldne pri francoščini. V četrtek? To je pa že od vraga. Tedaj prepevajo Sodnik, obe Tožilki in Rdeča kapica od pol treh do pol šestih pri zborovskem petju. Kaj pa v petek? Spet francoščina. Paznik, Branilec in Medved pa imajo italiano... Tako. Pa mi povej, človek, kdaj naj bi vadili! Saj pridejo potem še šolske naloge, treba je guliti latinske sklanjatve, potem so nogometne tekme pa še kak zdravniški termin in kdo ve kaj še vse ... Pa se ne čudite, da smo kljub vsemu prišli do premiere? Jaz se. Zahvaliti se moramo izredni režiserjevi potrpežljivosti, malo pa tudi samim sebi, da smo zdržali — sploh pa zadnje dni, ko smo vadili včasih prav do enajstih. Celovec je tedaj že spal zasluženo spanje, ko smo mi še zmeraj sodili nedolžno — hudobnega Volka in učili Rdečo kapico plesnih korakov. Veliko truda nam je bilo treba, da smo spravili Volka na sodišče. Ampak zelo bomo veseli, če bomo gostovali po Koroški in vas za kako uro odpeljali proč od vsakdanjih skrbi. Sonja Kelih, Tožilka in učenka 5. b _____________________________ m ■■■HBBIHHBBBBBBHBBBBHBnHHBB ■■■■■■■■■■■■■■■■■ n€»Ž tedniki Deseti tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični Začetek tabora slovenskih pevskih zborov je bil v soboto, dne 23. junija 1979, ob 19. uri. Devet slovenskih zborov iz Italije, Madžarske ter iz Avstrije je pripravilo dveurni koncert. Vsak zbor je zapel štiri pesmi. Slovensko prosvetno zvezo je zastopal mešani pevski zbor „Srce“ iz Dobrle vasi pod vodstvom dirigenta Albina Krajnca. Krščanska kulturna zveza je poslala k tej pevski reviji moški pevski zbor „Franc Lederer-Lesič-jak“ iz Štebna pod vodstvom dirigenta Janeza Petjaka. Peter Šoštarič, predsednik upravnega odbora je pozdravil vse nastopajoče iz Italije, Madžarske in Avstrije ter jim je želel več uspeha pri nadaljnji borbi za pravice. Prav v pesmi pa pokažete vašo krepko življenjsko voljo. V nedeljo, dne 24. junija 1979, ob 8. uri so nastopali v avli osnovne šole mladinski zbori Grosupelske občine. Šoštarič je dejal: „Marsikdo bi si pred desetimi leti ne mislil, da bo iz bornega začetka prišlo do tako mogočne manifestacije slovenskega zborovskega petja.“ ZMAGOVALEC — ŠMIHEL V soboto in nedeljo je vabil SAK na nogometni turnir v Globasnico. Sodelovala so moštva iz Šmihela, Globasnice, Zvabeka in SAK. Na turnirju je zmagalo moštvo iz Šmihela, ki je ostalo nepremagano, 2. mesto je zasedel SAK, 3. mesto Globasnica, 4. mesto Zvabek. V nedeljo sta igrali pred turnirjem mladinski moštvi SAK in Zvabek: zmagal je SAK. Pri streljanju enajstmetrovk je zmagal Šmihel-čan Ramusch, 2. je postal prav tako igralec iz Šmihela Lamprecht, 3. pa Globašan Schatz. Slavnosta prireditev.. (Nadaljevanje s 1. strani) pozitivi smo potovali po slovenskih pokrajinah, saj je bil moto letošnje prireditve Zupančičev izrek: „Hodil po zemlji sem naši... “ V pristnih narodnih nošah, ki so jih gospodinjski šoli posodili člani folklorne skupine „France Marolt“ iz Ljubljane, so dekleta predvajala narodne plese iz posameznih pokrajin. Ker pa šole fantje — kot je znano — ne obiskujejo, so dekleta prevzela tudi vloge plesalcev, plesale so odlično in še marsikateri fant bi se lahko vzgledoval pri teh „plesalcih“. Plese je naštudirala Hedvika Jamšek in učiteljica telovadbe Zalka Komar, plesalce pa so spremljali kaplan Janez Tratar z dvema gojenkama iz gospodinjske šole. Dekliški zbor, pod veščo roko prof. Jožeta Ropitza, je poslušalce še s pesmijo popeljal v slovenske dežele. Prav prvi del — glasbeni vložki, Pri zaključni prireditvi je sodelovalo 8 mladinskih, 13 ženskih in 104 moških pevskih zborov s spremstvom 4 pihalnih orkestrov in 160 folkloristov. Res si je težko zamisliti, da je mogoče takšne tabore prirejati na prostovoljnem delu in pri tem dosegati takšne čudovite rezultate. Koliko truda, dela, koliko poti, sej, sestankov, razgovorov je bilo v teh desetih letih. Ta deseti tabor slovenskih pevskih zborov je bil organiziran za spomin Edvarda Kardelja. Kako neizmerno rad je imel Edvard Kardelj lepo domačo pesem, ubrano petje. Kako globoko se je zavedal njenega poslanstva. In najbrž je zaradi vsega tega pred leti prevzel pokroviteljstvo nad 6. taborom pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Doslej največji jugoslovanski pevski zbor je zapel 11 pesmi, dirigiralo je 11 pevovodij, slavnostni govornik pa je bil član predsedstva zvezne konference SZDL Miroslav Cangalovič. Po sklepni prireditvi je bila zabava v prostorih organizacij Šentviškid društev. Turnir je potekal zelo športno in vzgledno. S potekom so bili vsi sodelujoči zadovoljni. Mnogo sta k temu prispevala tudi izvrstna sodnika Ebner in Pleschounig. Nogometnim tekmam je obakrat sledila zabava pri Šoštarju v Globasnici. Turnir je mnogo prispeval k dobremu sodelovanju sodelujočih klubov. Posebno se je izkazalo moštvo iz Globasnice. SAK-u je dalo na razpolago igrišče in skrbelo za potrebne predpogo’e. Zastopnik SAK se je za to predsedniku SC Globasnica, g. inž. Burgerju, prav prisrčno zahvalil. plesi in diapozitivi in dekliški zbor, ki so zrasli v skladno celoto — je tako navdušil gledalce, da si je želeti ponovitev nedeljske prireditve. V drugem delu pa smo si ogledali dve igri in sicer „Zamorko“ Stanka Majcena in „Olive“ Lope de Vega. Prvi komad je bil tragičen in je publiko precej pretresel. Druga igra pa je bila komedija in vsa dvorana se je na vso moč krohotala. Igralke so bile iz doma, igralce so se tokrat „izposodili“ pri domačem društvu v Šentjakobu. Režijo pri teh dveh igricah pa je imel mag. Peter Šticker. Program je bil zelo pester kot vidite in tudi zelo zanimiv. To je tudi dokazalo veliko število obiskovalcev, ki so dvoanro napolnili do zadnjega kotička. Upajmo, da se bodo dekleta tudi še pozne Valentin Polanšek 18 Križ s križi ________________________________________J Dijak se je zgražal, ko je kar ošlatal razliko med trdo vsakdanjostjo in bahavim pisanjem. Vroče je bruhalo iz osrčja in zalila ga je rdečica. Morda ga je bilo prvič sram, da hodi v tako šolo, ki jo na zunaj postavlja politični zagriznjenec v svojo zaželeno strankarsko luč . . . ? In zaključni stavek uvoda v brošuri je zapekel dijaka kot klofuta: — „Z zahvalo svojim sodelavcem in sodelavkam v hajot, šoli in zdomskemu delu predajam to poročilo javnosti. Naj bi pričalo o malem deležu nemške obnove v Oberkrainu." Dijakove oči so zbadali plakati, plakati z imeni Kranjcev, z imeni Slovencev, ki so jih kot talce postrelili. Zaboleli so ga sami nemški javni napisi, pod katerimi se je skrivaje jokal še tu in tam slovenski. Je to tista nemška obnova? Zakaj posiljujejo nosilci kljukastega križa dejstvo in povezujejo šolo s tako obnovo? V tako šolo nihče ne bi šel! Ne tirolski ne lofento-lerski mladinec ... ! Mama je prinesla dijaku kljub vojnemu času nekaj dobrega. Ko je postavila predenj pristno, počasi upognjeno domačo klobaso in dva izoblikovana kmečka krapa, je dostavila pomenljivo: — Klobaso so dali pri botrovih, krapa pa sta Za-plaznikova. Zato so dali, ker si včasih pridno živino pasel. Kako je lepo, ko imamo kljub hudemu času dobre ljudi okoli nas! Vedno nam še kaj dajo! Ko bi le te grde vojne bilo že konec in da bi se vsi trpini vrnili domov! Vedno žebramo zato . .. Dijaku pa ni bilo do jedi. Branje v direktorjevem letnem poročilu ga je razdvajalo. Na strani osem je našel prispevek dr. Reussa, ki je bil ugleden profesor zgodovine in angleščine. Tudi on je podpisan pod svojim člankom kot hajot-obergefolgšafcfirer. Dijak je bil poparjen, ko je bral: — „Skupno življenje mladincev v domu ustvarja za hajot-službeno dogajanje predpogoje, ki vnašajo bistvene olajšave v primerjavi z mestnimi in vaškimi grupacijami. Toda tudi za zdomski „štam" LBA smo morali z začetkom šolskega leta premostiti težave, ki jih povzročajo vojne in zlasti posebne razmere v Krainburgu. Ker prihajajo kameradi iz različnih koroških krajev, so njih izkušnje in znanja v hajot-službi zelo različni. . . Ob začetku službe so se pokazale velikanske razlike glede predvzgoje mladincev. Morali smo najprvo ustvariti enotno osnovo. Tako smo morali gojiti sprva ekserciranje na začetniški osnovi. Dinst-pouk je skrbel za ure- jeno znanje o službenih činih in službenih položajih, o organizaciji hajot in stranke, kakor tudi za pojasnitve svetovnonazorskih osnovnih pojmov nacionalsocializma ..." Ali se to nanaša na večje letnike? Saj smo pri jedi vedno bili vsi razredi zbrani! Vedeli smo za trop s fanfarami, ki je večkrat trobil. Pa pevska zborovska skupina je bila. Ona me je najbolj zanimala. Da bi o tistem prestopanju — ki se je menda re-kalo marširanje — nekdo kaj takega pisal? Najbolj smo znali peti v našem letniku. Kadar smo korakali s pesmijo, je še šlo. Če pa je šlo samo na udarjanje bobna, smo se brcali po vrsti v pete in se hudovali drug nad drugim. Sicer pa nihče ni dobro marširal po mestu. Dr. Reussov članek je končal: — „Četudi je bilo treba odstranjevati tuintam ko-modnost in izmuzništvo, je lahko LBA-„štam" ponosen, da v službi v tej deželi predstavlja Oberkrainer-jem pristno sliko pokončne, zdrave nemške mladine, ki prepevajoč koraka skozi rajhs-trdnjavo Krain-burg." Dijak se je muzal: Komodnosti pa je bilo! Toliko, da so jemali za marširanje skozi mesto od obeh prvih letnikov le gotove, ki so imeli „dril" v kosteh in „leta izkušenj", ker so bili pač že od anšlusa — nekateri baje pa že prej v „sistem-času" (takratna uradna oznaka za Schuschniggovo dobo republike Avstrije 1934-1938) — v hajot organizirani. Zanimivo pa je bilo, da ha- TV AVSTRIIA 1. SPORED NEDELJA, 1. julija: 14.55 Hans Christian Andersen in plesalke — 16.45 Iskanje po izgubljenem svetu — 17.30 Čebela maja — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Imenujem se Antonio Lix in sem Indijanec — 19.00 Avstrija v sliki — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Sport — 20.15 Kraj storjenega dejanja — 21.45 Sport — 21.55 Nočna izbira — 22.40 Poročila. PONEDELJEK, 2. julija: 10.30 Hans Christian Andersen in plesalke — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Švicarska družina Robinson — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Sport ob ponedeljkih — 21.00 Serpico — 21.45 Poročila — 21.50 Šport. TOREK, 3. julija: 10.30 Moskva, moja ljubezen — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Živalski svet — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Povesti o poštenjakih — 21.00 Narodna glasba — 21.45 Mala filmska igra — 22.10 Poročila in šport. SREDA, 4. julija: 10.30 Ljubezen, kruh in tisoč poljubov — 17.00 Radovedni slon — 17.25 Oddaja z mišjo — 17.55 Za lahko noč —- 18.00 Očetje klamauka — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Saj si mi obljubil otroka — 21.45 Poročila in šport. ČETRTEK, 5. julija: 10.30 Saj si mi obljubil otroka — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Prosim za mizo — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Don Giovanni — 22.45 Poročila in šport. PETEK, 6. julija: 10.30 Klub seniorjev — 11.00 Velika ljubezen nadvodja Janeza — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Muppets-šov — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 Stari, kriminalka — 21.25 Večer v Teruelu — 22.10 Sport — 22.20 Zvonikar iz Notre Dame — 00.10 Poročila. SOBOTA, 7. julija: 15.15 Stella Dal-'as — 17.00 Kraj gradbe — 17.30 Pinocchio — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.30 Dober večer... Heinz Conrads — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.55 Sport — 20.15 Sov 1800 kilogramov — 21.55 Sport — 22.25 Vprašanje kristjana — 22.35 Trije angeli za Čarlija — 23.40 Poročila. TV Avstrija 2. spored NEDELJA, 1. julija: 17.30 Pregled — 18.00 Roman Scandals — 19.35 Velika želja — 20.00 Bazar gramofonskih plošč — 20.15 Skrivnosti morja — 21.05 Bralni znak — 21.50 Brez nagobčnika. PONEDELJEK, 2. julija: 18.30 Pri Araucancih v Ruca Choroy — 19.30 Orientacija — 20.00 Predigra v Orbitu — 20.15 10 let po prvem pristanku na Luni — 21.45 Čas v sliki 2 — 22.15 Umor Matteottija. TOREK, 3. julija: 18.30 Evropa v 20. stoletju — 19.10 Lance Link — Secret Chimp — 19.30 Deklica pada z nebes — 20.00 Spotoma po Avstriji — 21.00 Glasbeni koledar Eggenbergerja — 21.30 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.05 Z dežnikom, šarmom in melono. SREDA, 4. julija: 14.00 Prvenstvo tenisa — 19.30 Spaki •— 20.00 Kviz v rdečo belo rdečem — 21.00 Skakanje konjičkov — 21.25 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.00 Trailer. ČETRTEK, 5. julija: 14.00 Prvenstvo tenisa — 19.30 Pavl in Virginija — 20.00 Velika ljubezen nadvodja Janeza — 21.35 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.10 Klub 2. PETEK, 6. julija: 14.00 Prvenstvo tenisa — 19.30 Trailer — 20.15 Kroženje contra enosmerne ceste — 21.00 RADIO CELOVEC SLOVENSKE ODDAJE NEDELJA, 1. JULIJA: 07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo. PONEDELJEK, 2. JULIJA: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Koroški zbori. TOREK, 3. JULIJA: 09.30—10.00 Domača zabavna galsba — 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Šport — Rdeče, rumeno, zeleno. Nova — 21.25 Vil Shakespeare — 22.15 Čas v sliki 2 s kulturo in karikaturami tedna —■ 22.50 Pesmi za otroke sveta. SOBOTA, 7. julija: 14.00 Prvenstvo tenisa in internacionalno skakanje v vodo — 19.30 Spaki — 19.55 Galerija — 20.15 Najimenitnejši dan — 21.40 Big Band Battle. TV Ljubljana 1. SPORED NEDELJA, 1. julija: 9.15 Poročila — 9.20 Za nedeljsko dobro jutro: Pevski tabor 78 — 9.50 625 — 10.10 W. Mankowitz: Dickens iz Londona, nadaljevanje in konec — 11.00 Priljubljene zgodbe I, 2000 milj pod morjem, 1. del — 11.25 Mozaik — 11.30 Ljudje in zemlja — 12.30 Poročila — Medvedek, dokumentarni film — Cvetje: Azaleje in členaste kakteje — TV žehtnik — Poročila — Melodije Istre in Kvarner-ja 79 — Hodoljublje: Ohrid, potopis — Športna poročila — 17.40 Rana ura, celovečerni film •— 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 TV nadaljevanka — 20.55 Osvajalci Aotearoe, dokumentarna oddaja iz serije: Antipodi — 21.40 TV dnevnik — 21.55 Športni pregled. PONEDELJEK, 2. julija: 16.55 Kmetijska oddaja — 17.55 Poročila — 18.00 Vrtec na obisku: Na tržnici — 18.15 Dobro jutro, dar, dokumentarni film •— 18.35 Obzornik — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 K. Čašu-le: Vrtinec, predstava SSG Trst — 21.20 Kulturne diagonale — 22.00 TV dnevnik. TOREK, 3. julija: 17.55 Poročila — 18.00 Folklora: Gora: Uzbekistan — 18.30 Obzornik — 18.40 Na sedmi stezi — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — SREDA, 4. JULIJA: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Minute z... — Iz koro- ške literarne delavnice. ČETRTEK, 5. JULIJA: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Mladinska oddaja. PETEK, 6. JULIJA: 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Kar po domače. SOBOTA, 7. JULIJA: 09.45—10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 19.30 TV dnevnik — 20.00 Rdeči nagelj v gumbnici — 20.35 A. Haley: Korenine, TV nadaljevanka — 21.20 Alfred Brendi igra Schuberta — 21.55 TV dnevnik. SREDA, 4. julija: 8.50 Poročila — 8.55 Praznični spored jugoslovanskih studiov — 9.55 Kaj je dovomina? — 10.20 „Predanja“ — 10.50 Osrednja slovenska proslava jubilejev 79, prenos z Duha na Ostrem vrhu — 16.15 Poročila — 16.20 V nas bije srce ljubezni, svobode in miru — 16.50 Ne prezrite — 17.05 Sutjeska, film — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Zabavno-glasbena oddaja — 21.35 „Ljudje in stihije“, dokumentarna oddaja — 22.10 TV dnevnik. ČETRTEK, 5. julija: 17.35 Poročila — 17.40 Apokalipsa živali, dokumentarni film — 18.30 Obzornik — 18.40 Razmišljanka — izmišljanka, otroška oddaja — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Tretja razsežnost — 22.00 TV dnevnik. PETEK, 6. julija: 14.00 Wimbledon: Teniški finale (ženske posamezno), prenos — 17.55 Poročila — 18.00 Deček Skok, otroška serija — 18.15 Priljubljene zgodbe II, 20.000 milj pod morjem, II. del •— 18.40 Obzornik — 18.50 Domači ansambli: Ansambel Franca Flereta in Dobrepoljski fantje — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Večer dalmatinskih pesmi, Split 79 — 21.05 Junaki serijskega filma: Del Vecchio — 21.55 TV dnevnik — 22.10 Nočni kino: Klavnica št. 5. SOBOTA, 7. julija: 14.00 Wimbledon: Teniški finale (moški posamezno), prenos — 17.25 Poročila — 17.30 Matija, gosji pastir, risani film — 18.40 Naš kraj — 18.50 Muppet-show (Rudolf Nu-rejev) — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Hišica v najem, TV nanizanka — 20.55 Propagandna oddaja — 21.00 Lepi strup, film — 22.25 TV dnevnik — 22.40 625. TV Ljubljana 2. spored NEDELJA, 1. julija: 8.55 Poročila — 9.00 Oddaje za JLA — 14.55 Test — 15.10 Ženeva: Atletski polfinale za evropski pokal, prenos s slovenskim komentarjem — 18.30 Vaterpolo: Partizan — Jug, prenos — 19.20 Konjeni-štvo — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Dokumentarna oddaja — 21.00 Včeraj, danes, jutri — 21.20 Film. PONEDELJEK, 2. julija: 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik — 18.15 Iz pravljice v pravljico — 18.30 Miti in legende — 18.45 Mladi za mlade — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Športna oddaja — 20.35 Izkušnje — 21.05 Poročila — 21.15 Celovečerni film. TOREK, 3. julija: 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik — 18.15 Pionirske TV novice — 18.45 Narodna glasba — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Aktualna oddaja — 21.20 Celovečerni film — 22.45 TV dnevnik. SREDA, 4. julija: 16.05 Test — 16.20 TV koledar — 16.30 Otroška oddaja — 17.00 Glasbena prireditev ob dnevu borca — 18.00 TV dnevnik — 18.15 „Ljudje in stihije“, dokumentarna oddaja — 18.50 Kolesarska dirka po Jugoslaviji, posnetek — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Zabavno-glasbena oddaja — 21.30 Iz revolucionarne preteklosti, dokumentarna serija — 22.15 Včeraj, danes, jutri — 22.30 Nove knjige. ČETRTEK, 5. julija: 14.00 Wimbli-don: Teniški polfinale, moški posamezno, prenos — 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik — 18.15 Otroška oddaja TV Skopje — 18.45 Vabilo na potovanje, kviz — 19.30 TV dnevnik — 20.00 3-2-1 ... gremo — 23.00 Poročila. PETEK, 6. julija: 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik — 18.15 Otroška oddaja — 18.45 Zabavno-glasbena oddaja — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Dubrovnik: Gost urednik Ivo Vejvoda, prenos — 21.00 Včeraj, danes, jutri — 21.20 Spomini — 22.00 Zabavno-glasbena oddaja — 22.55 Glasbena oddaja. SOBOTA, 7. julija: 14.00 Wimbledon: Teniški finale (moški posamezno), prenos — 16.30 Državno atletsko prvenstvo, prenos s slovenskim komentarjem — 18.40 Risanka — 18.55 Poročila — 19.00 Narodna glasba — 19.30 TV dnevnik — 20.00 175 let prve Srbske vstaje — 21.20 Včeraj, danes, jutri — 21.30 Feljton. LETOVANJE NA MORJE — TERMINI Koordinacijski odbor za letovanje otrok, v katerem sodelujeta Klub mladje in Zveza slovenskih žena, vabi vse starše, da prijavijo svoje otroke na letovanje na morje. Poleg oddiha imajo otroci možnost, da se ob igri izpopolnjujejo tudi v slovenščini. Letošnji termini so: 6. julija — 15. julija v Pre-manturi pri Puli (šotori). 14. julija — 25. julija v Izoli. 8. avgusta do 17. avgusta v Premanturi pri Puli (šotori), in od 10. avgusta do 24. avgusta v Valdoltri. Prijave so možne tudi po telefonu: (0 42 22) 72 565 28 (Kattnig za Klub mladje), 85 235 (A. Hudi za Zvezo slovenskih žena). RIBIŠKO DRUŠTVO IZ REBRCE VABI NA PLES V PETEK, DNE 6. JULIJA 1979, V GOSTILNO SCHMAUTZ V JERI-SCHACH. ZAČETEK OB 19. URI. VSI PRIJATELJI RIBOLOVA PRISRČNO VABLJENI! Jot-veljaki niso bili med najboljšimi učenci za pouk. "f’ako razmerje je povzročalo vselej nekako napetost ^ed mladinci samimi. Sošolci, ki so bili že stari .,štam"-hajot, so potrebovali pomoč, kadar so bili civil in so morali k pouku kot vsi. Ponavadi pa so bili najboljši tako v matematiki kot angleščini, v nemščini in fiziki, v zgodovini in glasbi le civilisti. ■Med take civiliste je spadal tudi dijak, ki so mu natvezali več imen in psovk: od mevže do Hajneja °d Karavankarja do Bindišarja. A vzdevki pa so boleli. Ti vzdevki vsaj sedaj, odkar je na počitnicah, z dneva v dan manj bolijo. Duša ozdravlja kot po težki bolezni z deliriji polno fjrozot in strahov. Koliko zaničevanj je prestal. A po svoje je bil dijak trdoživ. Čimbolj se je izkazal za ničevega hajot-mladinca, tembolj se je gnal za učenjem na učiteljišču. V predmetih, kjer se mu ie teže godilo, je vrtal in vrtal, iskal rešitve po raznih knjigah, katerih si je vselej znal nabaviti, kjerkoli je ulovil kak naslov. Sreča pa je bila končno tudi v tem, da ni bil sam tega tipa civilista. Tu je bil še Vzhodnotirolec, pobožen in spravljiv fant, a kot stroj zanesljiv in vesten matematik in fizik. Med Lofentolarji je bil Hiasl, ki ga je prav dijak potegnil s sabo. Sčasoma jih je bilo več, ki so se v nekaki simbiozi učenja tolkli dalje, četudi so jih še nekateri hajot-vodiči iz višjih letnikov krepeličili, da bi se še kdo drug zjokal. Tega pa nisi smel pokazati, dn se ti kdo smili, zlasti, če je odpovedal v tako »vzvišenem" podajanju junakov iz strankinega gibanja in firerjevega življenja. Ko se je pojavila mama že v drugič in povpraševala, zakaj dijak ne poje redkih dobrot na mizi, je sedla, sklenila roke in začela: — Kako je čudno, kako je čudno. Odkar so konec aprila usmrtili na Dunaju one izpod Košute in Obirja, se šepeta med tržani, da bodo na jesen nas vse pospravili iz oklice. S komer govorim, je čisto iz sebe. Ne vemo, kaj naj počnemo? Kam pa naj gremo? Ko smo pa tukaj doma! Morda me vzamejo teta čez zimo spet v gostilniško kuhinjo? Kaj pa naj ostali domači? Mamin glas se je zdel dijaku izvotlen in počasen. Tako so govorile stare ženice kdaj, preden so zamrle! ga je pretresalo. Mama pa je šele triintrideset let! Vselej je imela dekliški glas. Nasmejana je bila kljub neprijazni usodi. Veselila se je svojega bajtarskega, dninarskega življenja kljub trdi usodi, kljub tolikim neprilikam v njenem življenju. Zdaj je bila vsa spremenjena. To spremembo v togost in plašno pogledovanje je dijak opažal skoraj pri vseh bližnjih znancih in sosedih. Nekdanje sproščenosti ni bilo niti pri otrokih več. — Takega človeka, kot je bil cerkovnik, pa ga obglavijo! Njegova družina je strašansko prizadeta. Med zanesljivimi se govori, da je tudi njegov brat padel pri gošarjih . . . Nihče ne sme o tem glasno govoriti. O gošarjih pa še šepetati ne smeš! Kako je zadnjič menda grozil neki višji hitlerja-nec na zborovanju v kinodvorani v trgu! Brez izbire bodo vsem pokazali, kdor je proti Hitlerju, je vpil, da se je čulo skozi vrata na cesto. Dijak je mislil na cerkovnika: Poznal sem ga. Na ministrante je vedno gledal. Kje pa sta sedaj njegova sinčka? — Tudi Marijo iz Šolske ulice so! Pomisli, ženski glavo odsekati!? Kako je to mogoče, da počenjajo take krvoločnosti? Njen mož je na ruski fronti. Marijinega brata so tudi. Več otrok zapušča. Pa Sušana, takega kmečkega fanta! Bogve, kaj še nas čaka. . . —- Koliko plakatov sem videl na Kranjskem . . . Beseda mu je zamrla. Grozna stiska svojcev in vseh domačinov mu je zagozdila dušo. Ob vseh čudnih maminih novicah so postajali počitniški dnevi vse drugo kot tisto, kar si je prizadeven dijak želel. Nagonsko je čutil, da je njegova usoda in usoda svojcev ter drugih okoličanov, rojakov, neizogibno povezana s temno grozno bodočnostjo. Nedorasla pamet mladinca, ki je bila v prvi vrsti usmerjena le v učenje in še enkrat samo v učenje, ni mogla dojemati resničnih preobratov tistega vojnega poletja tisočdevetstotriinštiridesete-ga. Zdaj je čas za učenje! so govorili dobrotniki, tudi če je tak pasji čas. Mlad si samo enkrat — in kar v mladosti zamudiš, v starosti ne dohitiš! Podobne rečenice so navajali znanci, ki so se pozanimali, kako gre dijaku šolanje! (Dalje prihodnjič) r ~\ V svoji knjigi „Der Mann Jesus“ pravi jezuit Georg Bichlmayr o Jezusu: „In tako si ga naj predstavljamo: mož navadnega dela, z žuljavimi rokami, razoranim, od sonca ožganim obrazom, oblečen kot vsi drugi, navajen na šege in navade kraja, govoreč robat galilejski dialekt, za vsakogar brž spoznaven kot Galilejec, kot so tudi Petra na dvorišču Kajfe po govorici spoznali za Galilejca.“ Jezus iz Nazareta je bil Jud, sin judovske matere, in tega ni nikdar tajil. Svoj narod je ljubil z vso gorkoto človeške ljubezni. Ljubil ga je z veselim in krvavečim srcem, ljubil ga je z grenkimi solzami nad neizbežno usodo, v katero je drvel z nepoučljivo zaslepljenostjo. Kot Jud je bil obsojen na smrt ter justificiran na način, ki je v rimskem imperiju veljal za Nerimljane. Se na vislih ga je rimski cesarski upravitelj Pon-cij Pilat pismeno zasmehoval kot prominentnega Juda, ki si je svojil voditeljsko mesto v svojem narodu: „Jezus Nazarečan, kralj Judov“. Tako je Jezus živel in umrl kot zvest sin zaničevanega naroda. Od lanske jeseni je namestnik tega Jezusa iz Nazareta na čelu njegovega kraljestva na zemlji Karol Vojtyla, sin zaničevanega, često osmešene-ga, nečloveško mučenega poljskega naroda. Njegovo devetdnevno bivanje v poljski domovini v binkoštnem tednu je njegovim rojakom in vsemu svetu dokazalo, kako ta papež Janez Pavel II. ljubi svojo domovino, kako prisrčno ljubi svoj narod in kako samoumevno se priznava za sina tega naroda in kako mu je pri srcu njegov vsestranski blagor. Vsako srečanje z njegovimi rojaki ga je razodevalo kot ljudskega duhovnika v najboljšem pomenu. Posebno zgovoren dokument za to je zlasti pridiga, ki jo je imel pred stolnico v Gnieznu dne 3. junija. V njej je povedal med drugim tole: „Pozdravljam vse božje ljudstvo, ki živi v moji domovini: duhovnike, redovnike in laike. Pozdravljam pred več kot 1000 leti krščeno Poljsko. Pzodravljam to Poljsko, po zakramentih krsta in birme vključeno v skrivnosti božjega življenja. Pozdravljam Cerkev in deželo svojih prednikov v njeni skupnosti in hierarhični vzajemnosti z naslednikom sv. Petra. Pozdrav- ljam Cerkev na Poljskem, ki sta jo v njenih začetkih vodila sveta škofa in mučenca Vojteh in Stanislav, zbrano ob kraljici Poljske, Naši ljubi Gospe z Jasne gore... Tukaj je Cerkev Poljske leta 1966 začela svoj ,Te DeunT v zahvalo za tisočletje svojega krsta, in jaz sem kot tedanji krakovski metropolit smel biti zraven. Dovolite mi, da danes — kot prvi papež poljskega rodu — ponovno z vami zapojem ta ,Te Deurn' milenija... Po toliko stoletjih se je dvorana zadnje večerje v Jeruzalemu znova odprla, toda tokrat niso začudeni le narodi Meso-potamije in Judeje, Egipta in Azije ter prišleci iz Rima, ampak začudeni so slovanski narodi in vsi, ki prebivajo v teh predelih Evrope, da apostoli Jezusa Kristusa govorijo v njihovih jezikih, da v njihovih jezikih oznanjajo velika dela božja ... Ako danes, na binkoštni praznik v letu Gospodovem 1979 segamo nazaj na osnove krščanstva v celi poljski deželi, tedaj ni mogoče, da bi — poleg jezika naših prednikov — preslišali druge slovanske in sosedne jezike, v katerih je tedaj na stežaj v zgodovino odprta dvorana zadnje večerje začela govoitri. Zlasti ne more teh jezikov preslišati prvi slovanski papež cerkvene zgodovine. Morda ga je Kristus izvolil prav zategadelj, morda ga je Sv. Duh prav zategadelj tako vodil, da prinese v veliko občestvo Cerkve posebno razumevanje za besede in jezike, ki še zmeraj tuje zvenijo ušesom, vajenim romanskih, germanskih, anglosaških in keltskih zvokov. Ne li Kristus hoče, ne li Sv. Duh de- luje na to, da bi se mati Cerkev na koncu drugega krščanskega tisočletja s posebnim razumevanjem in posebno sensi-bilnostjo nagnila k zvokom tiste človeške govorice, ki so med seboj povezani v skupni etimologiji ter kljub znanim razlikam tja do pisave vendar zvenijo sorodno in znano? Ne li morda Kristus hoče, ni li Sv. Duh tako odredil, da ta papež, kateremu se je zgodovina lastnega naroda od njenih začetkov hkrati z zgodovino bratskih in sosednih narodov tako globoko vtisnila, na poseben način prikaže in potrdi njeno navzočnost v Cerkvi in njen doprinos k zgodovini krščanstva v naši dobi? Da pokaže na razvoj, ki prav tukaj, v tem delu Evrope, bogati arhitekturo templja Sv. Duha? Ne li morda Kristus hoče, ni li Sv. Duh tako odredil, da ta poljski, ta slovanski papež prav zdaj prikaže duhovno enotnost krščanske Evrope, ki sta jo oblikovali veliki tradiciji Zahoda in Vzhoda ...? Da, Kristus to hoče! Sveti Duh je tako odredil, da je bilo to povedano zdaj, tukaj, v Gnieznu, v deželi Piastov, na Poljskem, pri svetinjah sv. Vojteha in Stanislava, pred podobo Device in božje Matere, Naše ljube Gospe z Jasne gore in matere Cerkve .. t Papež Janez Pavel II., Slovan in sin poljskega naroda, čuti, kako globoko segajo ko- renine zgodovine, iz katerih izhaja on sam. Koliko stoletij šteje ta beseda Sv. Duha, ki jo on sam oznanja z vatikanskega griča pri Sv. Petru in tukaj v Gnieznu ter v Krakovu z wa-welskega vrha... Z vami, dragi rojaki, bo ta papež, kri od vaše krvi, meso od vašega mesa, pel in klical: „Bodi Gospodu slava na veke, njegova dela naj mu bodo v veselje ... Naj mu bo prijetna moja pesem, veselil se bom v Gospodu (Ps 103)...“ Kdo ne bi ostrmel nad jasnostjo in pogumom, ki govorita iz teh papeževih besed. Kakšno zadoščenje so te izjave očeta vesoljne Cerkve za doslej tolikanj ponižani in razžaljeni poljski narod! Kakšna rehabilitacija naroda, čigar zgodovina je na gosto pomazana z zaničljivim sramotenjem! Leta 1943 sem bil klican v Celovec na gestapo. Tam mi je razodel neki komisar Hora, da sem zagrešil hud prestopek, ker nekega iz domovine na Koroško deportiranega Poljaka, ki je kot suženj delal pri nekem kmetu, nisem vrgel iz cerkve, ko je prišel v nedeljo k maši. Z vso avtoriteto režimskega zaupnika me je kregal, da poljsko mrčes, to grdo golazen, trpim v cerkvi sredi med arijsko čistokrvnimi Korošci. Končno me je obsodil na dvesto Mark hitlerjanske valute. Tri leta prej se je celo nek koroški monsignor ob priliki posmrtnega opravila za pri Char-kovu padlim bogoslovcem zelo resno hudoval nad nesramnimi Poljaki, ki da uboge nemške vojake streljajo naravnost v obraz. Take izjave pač ne potrebujejo komentarja. Odgovor nanje pa je po desetletjih dal sam papež katoliške Cerkve Janez Pavel II., ko se je slovesno priznaval kot sin tega oblatenega naroda. Neštetokrat so po koroških slovenskih duhovnikih že pa- „Kri od vaše krvi, meso od vašega mesa“ v dali ostri očitki, češ da so „verbissene Slowenen“ (zagri-ženi Slovenci). Ta laskava krilatica jih v očeh nekaterih ljudi tako temeljito opredeljuje, da spričo nje splahnejo vse morebitne vrline, ki jih tako ocenjeni duhovniki morda imajo. Formulacija te ocene je že skoraj stereotipna: „Ein netter Mensch, aber ein verbissener Slowene“ (Prijeten človek, toda zagrizen Slovenec). Če kateremu izmed tako ožigosanih še ni zadostoval Jezusov zgled, ga je pa končno prepričal in potrdil zgled Jezusovega namestnika. Se bahavo priznavati k velikemu, mogočnemu, gosposko vladajočemu narodu, ni nikako junaštvo, ampak naravnost otročarija. Dolžnost značajnega človeka pa je, da se neustrašeno priznava k malemu ali preziarnemu narodu, čigar sin je. Predsednik Katoliške akcije dr. Ernst Waldstein pričakuje v posebnem pismu slovenskim duhovnikom naše škofije, da bi le ti slej ko prej bili opora svojemu slovenskemu ljudstvu, ne le na tihem, ampak „slično in vidno“. Pred tem pa dobesedno piše: „Do pred nevadnim so bili duhovniki edini člani Vašega ljudstva, ki so po končanem študiju prišli nazaj v vasi. Tam niso našli le zgodovinsko zra-ščeno družbeno prednost, ampak so hkrati — in sicer samo duhovniki — predstavljali duhovno potenco narodne skupine. Bile so to osnove, na katerih so duhovniki lahko nudili svojemu narodu oporo preko ožjega cerkvenega okvira, in to na tako odločilen način, da je ta narod mogel preživeti.“ Te ugotovitve smo veseli. Izraženemu pričakovanju za danes in jutri pa smemo dodati, da bodo koroški slovenski duhovniki tudi še v bodoče mogli biti svojim rojakom zaželena vsestranska opora le tedaj, če se jih ne bo po strani gledalo in obsojalo kot „verbissene Slowenen“, kadar sramežljivo ne skrivajo svoje narodne zavesti, temveč se slišno in vidno priznavajo k svojemu narodu, čigar usoda je v marsičem podobna usodi poljskega naroda. LKH ___________________________________y Koroški Slovenci od 1918 do 1945 (2. nadaljevanje) Wer Mitglied der Volksgemeinschaft werden wollte, hätte sich in ein „slowenisches Volksbuch“ eintragen müssen. Mit öffentlichen Mitteln bis zur obersten Grenze der direkten Steuerleistung der Mitglieder hätte die „Slowenische Volksgemeinschaft“ ihre kulturellen und sozialen Interessen wahrnehmen können. In Schulspren-geln, wo die „Slowenische Volksgemeinschaft“ wenigstens 40 schulpflichtige Kinder aufgebracht hätte, wäre ihr, bei Weiterbestehen der utraquistischen Schule, eine eigene, slowenische Schule zugestanden. Die Vertreter der Kärntner Slowenen standen dem Projekt der Kulturautonomie reserviert gegenüber, weil, wie ihr Abgeordneter Franc Petek schon 1926 sagte: „Sich als nationaler Slowene einzuschreiben, würde unter den gegenwärtigen Umständen kaum jemand wagen, da er damit als Irredentist verschrien würde und als solcher Gewalttätigkeiten ausgesetzt wäre. Die deutsch-nationale Öffentlichkeit würde gerne den Ka- taster sehen, damit ihr alle namentlich bekannt wären, denen sie unterstellt, daß sie über die Karawanken streben ... “ Die Slowenen waren, in der Einsicht, daß nur über die Schule ein stärkeres Nationalbewußtsein zu erreichen sei, nur dann bereit, die Kulturautonomie anzunehmen, wenn ihnen sämtliche utraquistischen Schulen übergeben worden wären. Das aber schien den Mehrheitsparteien als „eine förmliche Zweiteilung des Landes“. Sie ließen das Projekt fallen und machten die ihrer Meinung nach überspannten Forderungen der Slowenen dafür verantwortlich. Peteks Einschätzung war durchaus realistisch und wird durch die Stellungnahme des schon genannten Deutschnationalen Martin Wutte bestätigt, der erklärte: „Durch die Anlegung des nationalen Katasters wird eine Scheidung eintreten und glaube ich, daß sich in den Kataster nicht mehr als 15.000 Slowenen eintragen werden, so daß sie nach außen hin nicht mehr mit einer Ziffer von 50.000 operieren können. Unsere Schulen werden wir mit Hilfe der nationalen Organisationen schützen können“. In den folgenden Jahren waren die Mehrheitsparteien auch zu kleineren Zugeständnissen an die slowenische Volksgruppe in Kärnten nicht mehr bereit. Und das ob- wohl, wie schon zu Beginn der Verhandlungen um die Kulturautonomie, besonders die deutsche Minderheit in Jugoslawien des öfteren bei den Verantwortlichen in Kärnten vorstellig wurde, um im Sinne der Reziprozität über die bessere Behandlung der Kärntner Slowenen eine Besserung der eigenen, mieslichen Lage zu erreichen. Erst das autoritäre Schuschnigg-Regime versuchte in den beiden letzten Jahren des Bestehens der ersten Republik eine Wendung zugunsten der Kärntner Slowenen herbeizuführen. Es sollten Minderheitenschulen nach dem Prinzip der Muttersprache und nicht nach dem Bekenntnisprinzip errichtet werden. Der Gesetzesentwurf ging jedoch mit dem Staat unter und die Kärntner Landesstellen wären, wie immer, wenn die Regierung in Wien etwas zugunsten der Kärntner Slowenen macht, auch kaum bereit gewesen, ein solches Gesetz sinngemäß anzuwenden. Das bisher Gesagte könnte den Eindruck entstehen lassen, daß die Slowenen in Kärnten einer geschlossenen deutschnationalistischen Front gegenüberstanden. Das trifft auf die Sozialdemokraten und in geringerem Maße auch auf die Christlichsozialen nur teilweise zu. (Dalje prihodnjič) Vse rojake od blizu in daleč vabimo na NOVO MAŠO ki jo bosta darovala g. Ceferin Ledesma in Leonhard Ochoa iz Filipinov v nedeljo, 1. julija 1979, ob 10. uri v farni cerkvi v Selah. Enega so podpirali otroci, drugega pa družina iz Sel. Vse znance od blizu in daleč vabimo na NOVO MAŠO ki jo bo daroval novomašnik MARJAN SCHUSTER, bivši maturant Slovenske gimnazije v Celovcu, v nedeljo, 8. julija 1979, ob 9.30 v domači fari v Rožeku. KRIŠTOF-SCHARK PRVIČ ZMAGALA V INNSBRUCKU V soboto, 24. 6. 1979, sta Gregor Krištof in Marina Schark plesala v olimpijski vasi v Innsbrucku za tirolsko prvenstvo v latinskoameriških plesih. Od 12 parov v D-razredu sta zasedla odlično 4. mesto. Drugi dan, v nedeljo popoldne in zvečer, sta bila plesna turnirja v starem mestu v Innsbrucku. 14 parov iz Avstrije in Nemčije je tekmovalo za zmago v standardnih plesih. Po treh krogih (pri vsakem krogu izpade pet parov) sta dosegla Gregor in Marina prvo zmago. Zvečer pa je bil turnir še v latinskoameriških plesih, kjer sta zasedla tretje mesto. OB ZLAT! MAŠI DUHOVNEGA SVETNIKA LUDOVIKA JANKA NA RADIŠAH 1. V nedeljo bodo Radiše pokoncu kot da se zvezde grejo klanjat soncu. Vse gnete se okrog duhovnega očeta, vse moli, poje in ljubav obeta. 2. Preko Tinj in Ziljske si doline prišel ovce past na radiške višine. Vsi slavijo Tebe, jubilanta, vsi, prav do ministranta. V nedeljo, 1. julija 1979, ob 10. uri so vabljeni vsi rojaki od blizu in daleč na Radiše k slovesnosti zlate maše g. duhovnega svetnika Ludovika Janka. Slavnostni pridigar bo g. kanonik Filip Millonig.