
■** ££'<*#»

.A*

I


p. gg? 5 •' yih  ”

*#•









fi •






■




*




/

v f N s K (

v  £ <• f a N I C {

ooo





:

-

■ . '•- ' ■

-s -y: ‘j. j.-'



1» • <


.

-

LV-4- ^










'i?  iraHi

*%.  V*;. Tv : % . S 1 .. •:V'-V.S •






.--'i







•r












* *





■

Matija Malešič
Izobčenci

*

I




.{

• •


•* V ’v A


Bdi


. I.




' 5' • BKn-. • 'V *'•



.






• -. •



■













■


























'


































/






SLOVENSKIH VEČERNIC 86. ZVEZEK

v

IZOBČENCI

POVEST

SPISAL

MATIJA MALEŠIČ

^ -* j V\

19  3  3

IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA

TO IZDAN JE JE REDNA PUBLIKACIJA ZA ČLANE

DRUŽBE SV. MOHORJA

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU, R. Z. Z O. Z.

(FRAN MILAVEC, CELJE)

1. Rogovilež.

Ko da so ga izbruhnila tla, je v županovi gostilni
vzrasel pred Anico Ture. Pa prav tedaj, ko je odkoračil
mož, da zgrne konju razmetano deteljo, in je babica od¬
nesla krščenca na posteljo na drugi strani veže. Vračali
so se botri od krsta in hoteli praznovati botrino.

Anica je pobledela in mirno obsedela, ni zakričala
po pomoči.

Ture!

Bog se usmili! Ko da je ušel iz jame razbojnikov.
Neobrit, ves porasel po obrazu. In tiste dolge kocine po
licih, pod nosom, po bradi so bile vse razmršene. Človek
bi se ga ustrašil na cesti, v gozdu bi pobegnil pred njim.
Vdrte oči pa so se svetile v čudnem ognju.

»Anica!« Žalosten, žalosten glas in plah, nemiren
pogled. Aničine roke oživijo. Z desnico si potegne židano
ruto z las na čelo, z levico se opre ob mizo, da bi vstala.
Pa je še ne drže noge, tak strah jo je prešinil, ko je
ugledala Tureta.

Ture ugleda zlat poročni prstan na Aničini roki. In
še drug prstan, tudi zlat, z velikim, rdečim kamnom, se
zabliska pred Turetovimi očmi. Okoli njenega vratu se
vije zlata verižica, njena obleka se bahavo svetlika
v zidi.

»Ali je govoril Polde tedaj resnico? Tedaj . . .«

Turetova plahost, njegov nemir vrne Anici sapo in
besedo. »Ti.. .« Babičin glas v veži vrne njenim nogam
moči. Vstala je. »Miha!« pokliče moža skoz okno.

»Glej ga!« Babica, ki je vstopila, krikne, ko da vidi
strah pred seboj. In zakrili z rokami, ko da se hoče
obraniti Tureta.

»Miha!« Anica zakriči in se ozre znova skoz okno.

Miha, njen mož, priteče. Ko spozna Tureta, obstoji
na pragu ko pribit k tlom.

Turetu zleze glava med ramena. Pa ga strese, stisne
pesti in jih naglo dvigne. »Če je govoril resnico, te vpra¬
šam, Anica!«

6

»Miha! Botra!« Anica se zvija od strahu ter steguje
roke proti možu in babici.

Turetova roka udari ko strela po mizi, da se zama¬
jejo kozarci in steklenice ter odskočijo krožniki. »Čemu
sem ga?« Hripav in raskav je Turetov glas, pogled pa
ves divji. Strašen je razočarani Ture.

»Miha, pomagaj!« Anica krili z rokami. Solze ji za-

■ 1 • • • v •

lijejo oci.

»Zakaj še vprašujem?« zahrope iz Turetovega grla.
Samo človek, ki je obupal nad vsem in išče samo še vrv,
s katero bi se obesil, more bruhniti tak glas iz svojega grla.

Turetovo telo pretrese mraz. Roke mu omahnejo, pa
se ujamejo za mizo; ko začutijo oporo, se je trdo opri¬
mejo. Ture strese mizo, da zahreščijo njene noge in
zapoka ogel, za katerega se drži. Prevrne se liter, kozarci
se zakotalijo po mizi in padejo na tla, krožnika z belo
pogačo in s prekajenim plečetom zaplešeta.

Tedaj skoči s praga občinske pisarne županova
Bariča. Ture nalomi ogel mize in plane ko divji pred
Anico.

»Miha!« krikne divje Anica in se strese ko šiba na
vodi. Babica se stiska ob vratih.

Miha si potegne s šapasto roko po pleši in se obo¬
tavlja. Med njim in ženo divja rogovilež, ki so ga pred
dnevi izpustili iz ječe. V vojni je klal ljudi, da, si  je pri¬
služil polne prsi kolajn. Po vojni pa je ubil Žbulovega
Poldeta. In prav Anica je bila povod tistega prepira in
tepeža, pri katerem je baje Ture razbil Poldetu glavo.
Štiri leta je od tega. Miza pod Turetovimi rokami poka.
Miha se proseče ozre v Barico, kakor da jo prosi pomoči,
in si zopet s šapasto roko potegne po pleši. Ni bil v vojski,
še nikdar se ni z nikomer pretepal. Med vojno je služil
v Ameriki in zbiral dolarje. Plešo, šapaste roke pa polno
dolarjev je prinesel po vojni domov ter se poročil z
Anico.

»Zakaj si mi to storila?« vprašuje Anico raskav in
hripav Turetov glas, ki je bolj grgranje nego govor.

Miho zbode. Pred Bogom in ljudmi je Anica njegova
žena. Kar je bilo med njo in Turetom, je bilo. S kakšno
pravico sili sedaj Ture vanjo? Miha se opogumi, stopi k
mizi in prime Anico za roko. Njegova desnica je skrčena

7

v pest. Napeto zre Turetu v obraz. Žena je žena. Miha
se nikdar ni pretepal, pa naj se pretepaški Ture le po¬
skusi dotekniti sedaj Anice!

Miha ne umakne pogleda od Tureta, ženo potisne
za svoj hrbet in jo rine proti vratom, tesno ob nje j in za
njo pa stopa sam proti izhodu.

V Turetovem grlu nekaj zagrgra, kakor da hoče
Anici še nekaj povedati. Ali razločne besede ni čuti.
Miza v njegovih rokah neha škripati in pokati. Ko za
prikaznijo zre za Anico.

Bariča pobira po mizi kose pogače, ki jih je Ture
stresel s krožnika. Črepinje razbitega litra in kozarcev
zaškripljejo pod njenimi nogami.

Babica zastoče v veži: »Ah, ko bi vedela, ko sem ga
nesla h krstu.«

Turetove roke spustijo mizo. Nemirno, skoro plaho
pogleda v vežo in potem zmedeno zabega njegov pogled
za Barico v sobi.

Plašni Turetov pogled prežene babici ves strah:
»Mati se mi je smilila, ti nič, odkrito povem, Ture! O, da
sem vedela, kaj pomeni tisto tvoje uporno cviljenje in
vekanje v cerkvi, ko so te oblivali z vodo...« Njen po¬
gled boža rdeče, prekajeno pleče na mizi in belo, mleč¬
nato pogačo.

»Ali pridete za nami, botra?« jo predrami Mihov glas
od zunaj. Z Anico sta že sedla v kočijo. Anica sama je
že udarila po konju. Miha je vprašal le, ker se tako spo¬
dobi, in je le narahlo pritegnil vajeti.

Babica utrga z žalostjo pogled od plečeta in pogače.
Pri vseh krstih pijejo vino, jedo prekajeno meso, prigri-
zujejo mlečnato pogačo, ali ne peljejo se k vsakemu
krstu v kočiji! Treba se je torej odpeljati.

»Da te le ni izmodrilo, rogovilež rogovilasti!« reče
babica in odhiti v sobo na oni strani veže. Otroče, ki ga
prinese iz nje, joče.

»Jočeš, revček ubogi? Povem materi, naj moli zate.
Bog je vsemogočen in bo odvrnil od tebe nesrečo, ki ti je
usojena zaradi današnjega srečanja. Da ti je moral ta
grdi, kosmati in razmršeni mož priti danes na pot!« Ne
dokonča. Steče za Mihom. »Nesrečo pomeni to srečanje,«
pika njen jezik še tedaj, ko je že sedela v kočiji.

8

»Ko regetalka klepeče babica Šoka. Ker mora pu¬
stiti nenačeto pleče in pogačo, to jo boli, zato pa stresa
jezo nate,« pravi mirno Bariča.

Sunkoma obrne Ture glavo in pogleda Barico. V
njenih očeh ni nobene porogi ji vosti.

Ko se srečata njuna pogleda, zastane Bariči roka.
I lire se ji zasmili: zakaj si le jemlje tako k srcu Aničino
nezvestobo? V hipu pa se Bariči posveti: Ni čudno, ni
čudno, Ture, da si ko strah, ki je za pokoro opolnoči
zataval s pokopališča. Anica ni vredna tvojih muk. Sto¬
krat so premleli pivci v gostilni tisto, kako je prišlo tedaj
do tepeža med teboj in rajnkim Žbulovim Poldetom.
Zadrezljivi Polde je česnal: »Narednik, hej, gospod na¬
rednik! Brez zvezde sem sicer prišel od vojakov in brez
kolajne iz vojne; hladil si si tam svojo jezo nad menoj,
doma nimaš pravice poveljevati. Dekletom najmanj. De¬
kleta odpirajo okna, komur hočejo.« — Turetu je šinila
kri v glavo. Da je Polde menil njegovo nevesto Anico, ni
bilo dvoma. Ljudje so šepetali, da hodi za njo le zato,
da bi Tureta jezil, ker ga je moral pri vojakih ubogati.
Da bi vzel Žbulov osebenjsko Anico? Ture je bil ves iz
sebe: »Polde, pazi na svoje besede!« »Gospod narednik,
pokorno prosim za dovoljenje, da smem danes zvečer po
deveti uri zopet potrkati na Aničino okno.« Ture po¬
konci: »Ti trkaš na njeno okno?« »Pokorno javljam,
gospod narednik, da! Včeraj, danes in jutri, kadar ho¬
čem.« »Lažeš!« »Gospod narednik, pokorno prosim, ali
naj navedem priče?« Tlačil je Ture svojo jezo: »Fantje,
povejte, če veste kje za Poldetovo konteso. Pojdite z
menoj in se prepričajte, če potrkam na njeno okno ali
ne. Pred vami, pred pričami potrkam. In potem bahaško
raztrobim po svetu ...«  »Počasi, gospod narednik. Da-li
kontesa odpre, je vprašanje. Meni pa Anica odpre.«
Vzkipel je Ture: »Lažeš! Prekliči!« Trmasti Polde svoje,
vihravi Ture pa pobesni. Fantje niso mogli preprečiti
nesreče. Tam med kamenito mizo pred hišo in vodnjakom
je omahnil pod Turetovim kolom Polde in umrl, preden
so ga prinesli domov. Polde je šel v grob, Ture pa pred
porotnike. Miha iz Amerike ni iskal bogate neveste, lepo
bi rad. In Anica je šla z Mihom pred oltar, Ture za štiri
leta v ječo, njegova mati pa od žalosti pod zemljo.

9

Smili, smili se Bariči Ture. Saj bi tudi kamen raz¬
bilo toliko nesreč, nikar tebe, Ture, ki si imel tako rad
svojo mater.

In Bariča stopi k omari, nalije v četrtinko vina in jo
postavi pred Tureta. »Poplakni si žalost, Ture! Anica ...«
Bariči zastane beseda. Tureta kar strese, ko čuje njeno

ime. - .

Ne boj se, Ture! Ne omenim ti več nesrečnice, ki je
kriva tolikega tvojega gorja, misli Bariča.

»Pij, Ture! Pij, revež, laže ti bo. In ne glej tako v
svet, ko da so te pravkar obsodili na vislice.«

Ture gleda Barico ko prikazen z drugega sveta.

In Bariči ti čudni pogledi očitajo: Pajčevino, na ka¬
teri je viselo vse moje upanje, je pretrgala Anica, ko se
je poročila. In zdaj je ona, Bariča, prva, ki mu streže
in ga prosi, naj dvigne čašo k ustom, pokusi kapljico,
pocmoka z jezikom ...

Barico je sram. Na obrazu mu bere, iz oči mu gori,
kako strahovito mora vreti v njegovih možganih, kipeti
po njegovih žilah, pokati v njegovem srcu. Pa ne naj¬
deš besede, ki bi mu bila le kapljica tolažbe v jezero
obupa. Čez Anico pozabavljati, to bi bila vsa njena
modrost! Pa vidi, da mu je njeno ime ko steklemu psu
voda.

V zadregi steče Bariča v kuhinjo. Prinese pepela v
smetišnici in metlo. S pepelom posuje po tleh razlito
vino.

l ih in miren, ko da ga ni v sobi, je Ture.

Mora ga pogledati Bariča.

V vročici gorijo Turetove oči.

»Kaj  me ne poznaš?« se začudi Bariča in skuša s te

strani do tolažilne in sočutne besede. »Res me ni bilo
tedaj pred štirimi leti doma . . .« Spet umolkne Bariča,
zdi se ji, da zopet ni prav začela. »V šolah sem bila
tedaj, pri nunah v Šmihelu pri Novem mestu . . .« Ko se
sklone, da pomete v smetišnico črepinje razbitega litra in
kozarcev ter razmočeni pepel, pogleda zopet Tureta.

Ko štor je Ture, le oči, oči gorijo kot ogenj.

Prvi greh v življenju sem napravila zanj, pa me
gleda, ko da me ni še nikdar videl, misli Bariča.

V Turetovih očeh ni ne radovednosti ne spoznanja.

10

»Da se ne spominjaš? Nisi me maral s seboj na pašo,
če ne prinesem belega kruha in klobaso. Ker mi doma
na laž niso dali, sem oboje ukradla in ti prinesla. Vzela
sem drugič, tretjič, petič, dokler me niso zalotili in pela
je šiba.«

Preneha Bariča in pogleda Tureta. Tih je. Stoji, ko
da ne ve, čemu je tu.

Oživi Bariča. »Ture, kako lepi so bili tisti časi! Ti
visoko gori na drevesu, še sedaj me strese, če pomislim.
,Koliko jajčec ? 4  sem klicala na vse grlo, da si me mogel
slišati, tako visoko si bil. ,Čakaj, preštejem.. .‘ Le z eno
roko si se oprijemal šibkega vrha, drobne veje, druga je
segla v gnezdo. Prepodena samica milo čivka okoli tvoje
glave in prosi, prosi...« In zopet pogleda Bariča Tureta.

Ko da se vzbuja Turetu spomin.

»Ali pa kadar sem mogla izmekniti doma cigaret in
si bil Židane volje. Kako lepo si mi pripovedoval o krajih
tam za Gorjanci, o krajih, kjer je umrl tvoj oče in kjer
je bila doma tvoja mati ...«

Ture umakne pogled Bariči in ga povesi. Glava mu
leze med ramena in pada na prsi.

Bariča postavi smetišnico z razmočenim pepelom in
metlo v vežo. Primakne k Turetu stol, ko da ga vabi, naj
sede. Pobriše z mize razlito vino in drobtine. »Pripove¬
dovati si znal ko nikdar nihče,« vzdihne Bariča. »Meni
ni nihče doma pravil zgodeb, kot jih pripovedujejo drugim
otrokom.« In ko da hoče očitati Turetu njegovo molčeč¬
nost in pobitost: »Oj, kako si znal pripovedovati! Še veš
tedaj: Ta soba polna ljudi. Ti tam v kotu, da smo te vsi
videli. Zvezde na ovratniku, kolajne na prsih, sabljo ob
boku. Poleg tebe mati, vsa žareča od sreče. Jaz na peči.
Potuhnila sem se, ko da spim. Kaj bi šolarka med
možmi? In te zgodbe iz vojne niso za otroke. Se spomniš
še na tisto o poginulem in že gnilem konju? Dva dneva
že ničesar v želodcu, pohodi, pohodi, pohodi dan in noč,
da so že vsem klecala kolena. Pa si izrezal konju iz
stegna kos mesa. Če je smrdljivo povrhu, se gniloba
morda še ni prerila do kosti... Zgledi vlečejo. Do golih
kosti so raznesli vojaki smrdljivega in gnilega kon ja.«

Bariča porine na ogel mize pred Tureta krožnik s
plečetom. »Tak vzemi, je boljši od tistega konja —«

11

»Dober dan!«

Trdo je vstopil oče župan. Po poklapljenem klo¬
buku, po srajci, po hlačah, po rokah in po prsih, povsod
sledovi modre galice.

Hčere ni pozdravil, gotovo ne.

J ureta je stresel mrzel županov glas ko tedaj, ko
lini je Bariča omenila Anico.

V velikem loku je obšel župan mizo, pri kateri sta
bila hči in Ture. Sklenil je roke na hrbtu in koračil po
sobi. Tam pri mizi v kotu se je ustavil.

»Prestal si torej kazen?«

Molk.

Po strani in srepo gleda župan Tureta, ki stoji ves
skrušen pri mizi ob omari in očividno ne ve, ne kaj bi
ne kako bi, ne zakaj je tu ne česa prav za prav čaka.

»Ni brivnic v Mariboru?«

Še Bariča, ki pozna očetove navade, preneha brisati
mizo in ne ve, kaj naj pomeni očetovo vprašanje.

Ture, ko da ni njega vprašal župan.

»Kaka brivnica je gotovo tudi v Mariboru. Ali iz
kaznilnice najbrž ne puščajo svojih gostov k brivcu,
kadar bi se jim ljubilo.«

Majsko sonce sije zunaj. Tureta pa zopet strese v
sobi, ko da mu je mraz.

Naglo pogleda Bariča očeta: Da si mu le upate tako
neprikrito očitati! Le razdražite ga! In Bariča pogleda
J ureta. Ni videti, da hoče vzkipeti. Ves plah in potrt je.

Molk.

»Pri nas ni samo županstvo, če si se mislil prijaviti.
Je tudi gostilna. In da mi mečeš iz gostilne goste, te pra¬
vice nimaš.«

Županu daje očividno Turetova plahost pogum.

»Nimaš, kajpak, nikjer drugod prilike govoriti s
tisto svojo ... če misliš, da moraš govoriti z Anico.. .
Baš ko sedejo sosedje, dobri gostje, ki mislijo prazno¬
vati spotoma krst in ne gledajo na denar, prav tedaj,
kajpak, te mora prinesti vrag. Rogoviliti se v štirih letih
nisi odvadil...«

Bariča vidi, kako zopet strese Tureta. Pomagati hoče
obupancu: »Oče, gostilna je pri nas, ste rekli. In v go¬
stilno sme priti vsak človek.« Bariča vrže mokro cunjo.

12

s katero je brisala mizo, na stol in oplazi s pogledom
očeta.

»Sme! Človek! Rogovileži- in taki pa ... pa!«

Ture se odtrga z mesta in je naglo pri vratih. Župan
nima časa, da bi končal.

Bariča za njim. »Ne jemlji si k srcu, Ture! Natak¬
njeni so oče danes. Le še pridi!«

Ture je že na cesti.

»Ti!« je vzkipelo v očetu, ko se Bariči ni mudilo iz
veže v sobo.

»Kaj sem gluha, da tako kričite?«

»Lepo čast mi delaš. Tečem domov, da mi je jemalo
sapo, da izženem nasilneža in rogovileža. Ti pa lepo z
njim, ko da ne veš, kdo je, kaj je in kaj je baš pri nas
napravil pred štirimi leti.«

»Prihrumite ko burja in poženete mirnega gosta iz
gostilne.«

»Mirnega gosta! Povedal mi je Miha, kako je miren.
Šoka prerokuje najmlajšemu kristjanu v naši fari ne¬
srečo, ker mu je prišel na pot ta Ture. Anica se vsa
trese.«

»Saj se lahko! Ture je vendar tudi gost.«

Župan presliši hčer. »Ti!« Svečan in strog je očetov
obraz. Prime Barico za roko in jo hoče potegniti za seboj
v vežo. »Nekaj ti pokažem.«

Noče Bariča za njim in se mu izmuzne.

Oče odide sam h kameniti mizi pred hišo. Sklone se
in napeto zre v tla. »Sem stopi! Star sem, vid mi peša.
Bariča, kje si?«

Bariča se ne gane od okna.

Oče poklekne, upogne glavo čisto do tal in išče, išče
po tleh. In z rokami brska po prahu, treščicah in travi.
»Ubogaj očeta! Stopi sem! Bariča!«

Bariča skoči v sobo na oni strani veže, poišče v ši¬
valnem stroju šivanko in priteče z njo na hišni prag.
»Glejte šivanko! Nisem je izgubila! Nimam kaj iskati!«

Oče pokonci, ko da ga je zbodla s šivanko. »Brij iz
koga drugega norce, otroče, ne iz svojega očeta! Stopi,
stopi pogledat! Štiri leta je, pa se mi zdi, da dež še ni
izpral krvi. Kdo je prelil nedolžno kri? Tvoj gost, tvoj
mirni gost, s katerim lepo govoriš, ko da te je prišel

13

snubit. Mirni gost, ki ga spremljaš do vrat ko nobenega
drugega ...«

Mirno pove s praga Bariča: »Da naj še pride, sem
mu rekla.«

Županu kri v obraz: »Naj le pride . . . Naj poskusi. . .
Ali imaš samo ti besedo pri hiši?«

Bariče pa že ni nikjer več. Pogleda oče v gostilniško
sobo, ni je tam. Iz gostilniške sobe pogleda skozi vrata
v občinsko pisarno. Tudi tam ni Bariče. V kuhinjo štor¬
klja oče, ni je v kuhinji. Odpre vrata v sobico na oni
strani veže, kjer sprejemajo gosposke gostilniške goste.
Ni Bariče tam.

V podstrešju je zaslišal župan ženin glas. Še ni
dolgo, kar je prišla iz bolnice. Njena glava ni še bila
čisto zdrava in nikdar ne bo. Pa on naj bi bil vsega tega
kriv! Zato ni hodil nikdar rad v podstrešje. Tudi zdaj ni
hotel tja za Barico, da bi ji povedal, kar ji gre.

2. Admiral.

Očetovo momljan je in njegove jezne besede še niso
izzvenele po hiši, ko je plaho stopila v vežo stara žena.

»Opštinsko poglavarstvo, jeli?«

Bariča jo je hotela na kratko odpraviti. Da starka,
ki povprašuje po občinskem uradu, ni prišla v gostilno,
je gotovo. Obstala je kar na stopnicah.

»Kaj bi radi?«

»Jeli ovdje opštinsko poglavarstvo? Tražim, ispiti-
vam po čitavom selu ...«

»Županova hiša je to, da!«

»Dakle ipak .. .« In starka globoko vzdihne.

»Zakaj vzdihujete?«

»Bojim se.«

» Mene ? «

»Da ne obavim posla onako, kako bi treba.«

»Kaj pa bi radi?«

»Domov niču.«

Glej jo, Hrvatico! Domovnice delijo županstva ko
spovednik listke: kdor pride in ga želi, ga dobi.

»Kje pa ste slišali, da dobi pri nas domovnico vsak.
ki se mu je zahoče?«

14

»ja imam pravo!«

»Res? Pa prav v naši občini? Kdo pa ste prav za
prav in odkod?«

»Kata Simonič.«

»Kata Simonič... Katarina Simonič... Iz Karlovca?«

»Iz Karlovca!«

Bariča ..stopi nazaj na vrh stopnic in radovedno
ogleduje starko. Zguban, rumen obraz. Med gubami po¬
teze ko z nožem. Pod rjavo ruto sivi lasje, v ustih no¬
benega zoba, lica vpadla v votline, kjer so bili včasih
zobje. Čokato postavo so sključila leta. Nov predpasnik.
Ne nosi ga vsak dan, sodi Bariča. Pasova preko ram sta
široka. Prav na ramah imata prišivka, ki padata na ro¬
kave bluze. Usnjato torbico premika starica iz roke v
roko. Oguljena je torbica. Ugiba Bariča, kaj neki je bila
ona bogata gospa, ki jo je včasih nosila.

»Kata Simonič! Dosti sitnosti smo že imeli z vami.«

Žal je Kati Simoničevi, da prizadeva komu sitnosti.
Ali živa pod zemljo ne more. Na zemlji pa so postave
take, da mora imeii v neki občini svojo pravico. Tako so
rekli gospodje v Karlovcu. Pulila se za nobeno občino ni.

»Da veste, koliko prepirov, jeze in sitnosti je bilo
že na naši občini zaradi vas, bi ne zahtevali tako samo¬
zavestno domovnice.«

Kata prihaja z glavarstva v Črnomlju.

»Lepo! Najprej na glavarstvo! Tožili ste nas!«

Kaj naj reva pod milim Bogom napravi? Piše, dva¬
krat, petkrat, desetkrat piše na občino in prosi. Nobenega
odgovora. Piše priporočeno, da se pismo ne izgubi. Nič.
Prosi na občini v Karlovcu, pišejo gospodje, s pečatom
in podpisom potrdijo gospodje svoje pisanje. Nič in nič.
In vendar je razsojeno.

Barico vznejevolji trma, s katero poudarja Hrvatica
svojo pravico. Potuho ji dajejo i v Karlovcu i v Črnomlju,
zato je tako. Lahko je črnomeljskemu gospodu komisarju
razsoditi po postavah in paragrafih: V to občino si pri¬
stojna, Kata Simonič! Ali občina, ki naj nosi naloženo
breme .. .

»Razsojeno, modro in učeno, salomonsko razsojeno,
kajpak! Pa niste bili pri nas rojeni, niste bili do danes
sploh še nikdar pri nas, še govoriti ne znate po naše . . .«

15

Molči Hrvatica. Trma v njenih očeh pa raste: Kaj
p mar? Pravico imam! Daj domovnico!

Barico draži starkina trma. Seveda, daj domovnico!
Čez leto ali dve: daj podporo, občina! Prav treba je očetu
teh sitnosti in jeze. Čemu se le toliko poteguje in puli
za to piškavo županstvo? Trikrat je bil že v Črnomlju
zaradi te Kate Simoničeve, s kaznijo grozi glavarstvo,
če ji občina ne da domovnice. Pa toliko prerekanj in
zamere pri občinskih sejah baš zaradi tebe, Katarina

Simoničeva!

• %  •

Stopi Bariča v sobo ob gostilniški, odpre omaro,
brska med papirji in izvleče z vrvico povezan sveženj,
štiri prste debel sveženj. Na dolgo mizo v gostilniški sobi
ga vrže in razvezuje.

»Vidite, koliko papirja so popisali zaradi vas? Toliko
ga je le pri nas, na glavarstvu pa najmanj pol kile več.«

Kaj vse to briga Kato Simoničevo? Razsojeno je!

Barico jezi starkin molk in njeni pogledi. »Pridete
po domovnico ko po živinski potni list.«

Simonička ne ve, kako prihajajo ljudje po živinske
potne liste. Svojo pravico hoče, domovnico.

»Ali sama vam je vendar ne morem in ne smem
podpisati. Da bi jo pa župan in oba občinska svetovalca,
tebi nič meni nič, podpisala, ko je bilo že toliko odpora
proti priznanju domovinstva, ne verjamem.«

Zakaj le vse to pripoveduje in razlaga Bariča Hrva¬
tici, ki jo gleda, toda je ne razume. Kaj blebečeš in mo¬
toviliš, dekle? Kaj tratiš čas? Napiši domovnico! Mudi
se mi, govori njen pogled.

»Pridete in hočete, naj vam človek kar iz rokava
strese domovnico. Ne gre tako. Brez občinske seje ne
pojde. Seja pa mora biti pravilno sklicana in vsi ob¬
činski odborniki pravočasno o tem obveščeni. Da danes
tudi hočem, vseh ne morem zbobnati in priklicati skupaj.
Samo zaradi vaše domovnice ne moremo sklicevati seje.
Ko se nabere še kaj sitnosti, tedaj bo seja.«

Slabo naleti Bariča pri starki s svojo razlago. Da bi
se Kata vrnila brez domovnice v Karlovec?! Nikdar!
Ne poznaš, Kranjica, hrvaške trme!

!(>

Bariča opazi v starkinih očeh odločnost, ki bi ji je
ne prisodila, ko je plaho vprašala po občinskem pogla¬
varstvu in vzdihnila.

»Gostiona je kod vas?« prekine svoj molk starka in
se ozre po mizah in stolih. In sede k dolgi mizi. »Četvrt
vina!« . /

Tako! Iz gostilne poditi me ne moreš, če naročim
vina. Ne ganem se z mesta, dokler mi ne izročiš do¬
movnice.

To ima oče od svojega županovanja. Najbolj pa¬
metno, da skoči pastir ponj, oče naj pusti delo v trtju,
domov naj pride in se na j sam odkriža neprijetne stranke.

Zavezuje Bariča spis, ki ga je razvezala, pa nič vanj
pogledala. Medtem pa se domisli: »Je bila vaša mati
rojena na številki šestnajsti?«

Kako naj Hrvatica to ve?

»Še danes so na tej številki Simoniči.«

Beži trma in odločnost iz starkinih oči: Ali niso prav
razsodili na glavarstvu v Črnomlju ?

»Ture! Artur Simonič biva sedaj na številki šest¬
najsti. Oče je bil iz naše vasi, zasulo ga je v rudniku na
Nemškem. Mati Turetova je bila Nemka...«

Nobenega zanimanja ni v starkinih očeh. Le zavest
je v njih, da postave, ki jih ne pozna, le niso tako kri¬
vične. In gospodje so učeni in modri in vedo, kako je
prav. Simoniči pač spadamo sem, odkoder so se raz¬
kropili naši predniki.

Barico zbode starkina brezbrižnost za sorodstvo.
Domovnico bi rada, vse drugo ji je pa deveta briga.

»Ture nima nikogar, ki bi mu opral srajco, skuhal
krompirja. Ne bi pomogli sorodniku?« Bariča je vsa ve¬
sela svojega domisleka. »Dokler se ne oženi, bi mu ku¬
hali, prali, pospravljali.«

Nemir je v tujkinih očeh in odpor.

Vrta. vrta Bariča: »Ostanite pri njem: vsaj teden,
dva. Še nikdar ni bil bolj potreben tolažbe in sočutne
roke ko sedaj.« In si misli Bariča: Pri nas ne potrebuješ
domovnice. Pozneje, po tednih, po mesecih, pozneje že
kaj pametnega iztuhtamo.

Po domovnico je prišla Hrvatica, ne na obisk k so¬
rodnikom. ki se niso nikdar zanjo brigali.

17

In zopet prejšnja trma in odločnost v starkinih
očeh: Daj domovnico!

Bariča išče pikro besedo, da ji povrne neprijaznost.
»Če nočete brez domovnice v Karlovec, kje boste do
občinske seje? Mislite, da mora že sedaj občina za vas
skrbeti, ko vam še nismo dali domovnice?«

Sorodniki se lepo zahvalijo za tak obisk. Ve Kata,
rajši bi, da je s sestro ni na svetu. Že ko sta bili čisto
majhni, sta občutili naklonjenost sorodnikov! Dobrim
ljudem sta se smilili, pritisnili so na očeta, ki je bil
menda bogat. O, kako se je otepal, so pravili ljudje.

Pozanima Barico. Oče? Kako se je le pisal? V spisu
ni njegovega imena. Kajpak, nezakonski sta s sestro.. .

Nejevolja v starkinih očeh. Kata ne ve za očetovo
ime. Kdo naj ji pove? Mati jima je umrla, ko sta komaj
dobro shodili. Od žalosti, so pravili ljudje. Medlo in ko
v sanjah se Kata spominja le, da sta s sestro bridko jo¬
kali, ko so padale trde grude na materino krsto. Bali sta
se, da bi mater bolelo...

Bariča obstane na pragu vrat v občinsko pisarno in
pogleda Hrvatico.

Trde grude padajo na materino krsto; ob grobu v
tujini, ob grobu brez pogrebcev dvojčici, sirotici. . . Oče
tam daleč nekje, krut in neusmiljen, ju noče priznati.
Sorodniki so pognali mater po svetu, kdo naj gleda
sramoto? Sami, sami sirotici, med tujim svetom, ob ma¬
terinem grobu, zapuščeni, da se Bog usmili.

Kamen bi se omečil od sočutja.

Vrne se Bariča s spisom k mizi.

Ni več trme in odpornosti v Katinih očeh. Žalost in
turoba je v njih, ko da se je zgnetla vanje vsa bridkost
njenega življenja.

»Da vam tudi hočem napisati domovnico, danes je
ne dobite, nimamo kolkov.«

Oživi starka. Le brez skrbi! Prinesla je kolke s
seboj. In obrne Bariči hrbet in stopi v kot k peči.

Bariča vidi, da si odpne bluzo. vidi. da poseže z
obema rokama v nedra, vidi, da izvleče iz njih ovojček,
ki ga hitro razvije. V rdečo ruto ima nekaj zavitega. In
zopet zavije rdečo ruto, vtakne zavojček v nedra in
zapne bluzo.

Več. 8(>.

18

; »Evo!« .

»Preveč kolkov!«

»Preveč? Za dve domovnici?«

Bariča ne more skriti nejevolje. Ponudi komu prst
in te bo zgrabil za obe roki.

»Zakaj za vsako posebno domovnico? Mislite, da ni
dovolj, če jo dobi le ena?«

Sestri se ne ločite. Nikdar, nikdar! Loči ju le smrt.
Tako sta sklenili že zdavna. Naj ne zameri dobra župa¬
nova gospodična, da je Kata tako gladko odbila bivanje
pri tistem zapuščenem sorodniku na številki šestnajsti.
Kajti Kata ne zapusti svoje sestre Cecilije, ki ne more
nikamor sama; teče ji iz noge.

»Razumem. Z domovnico v bolnico, račun pa domo¬
vinski občini.«

Hrvatici se pozna, kako se kesa svoje zgovornosti in
zaupljivosti. Ni take sile z računi. Čisto brez denarja
niste sestri.

»Zakaj pa je hipoma taka sila z njunima domov¬
nicama?«

Da jima je hipoma taka sila? Ni res! Tretje leto že
zavlačuje občina.

In zopet je v starkinih očeh trma. Pravica je z nama.
Ne odkrižaš se me, dekle, brez domovnice. Le ne glej me
tako jezno, gospodična županova. Jaz s sestro bi morala
biti prav za prav jezna, ker se tako zvijate in zavla¬
čujete.

Kaj naj napravi Bariča?

Ali naj očeta zopet in zopet kličejo v Črnomelj in
mu naložijo kazen? Ni dvoma, da bodo nazadnje le ob¬
veljali komisarjevi paragrafi. Preveč je že Bariča po¬
pustila Hrvatici. Ali naj sedaj le napiše njeno domov¬
nico in se tako osmeši pred tujko?

Pa ne more in ne more Bariča Hrvatici odpustiti
njene trme in upornosti. Pogleda ji v obraz in pripravlja
zbadljivo besedo.

Odprti grob, trde grude na materino krsto... Bridko
jočeta dvojčici... sami... sami...

»Čez kake pol ure pridite! Na številki šestnajsti, da
veste, je bila vaša mati.«

19

Hrvatica ni nič radovedna. Obrne se, ko da ne ver¬
jame Bariči, in meni, da se je Bariča s tem hoče le od-
križati.

Barico draži to nezaupanje. Pa kaj hoče? Nazaj
ne more.

Napisala je obe domovnici, kakor so velevali spisi,
ter ju potem nesla s črnilom in peresom vred očetu v
trtje v podpis. Hrvatica je medtem sedla h kameniti
mizi pred hišo.

»Se bojite, da vam pobegnem?« jo je zbodla mimo¬
grede. »Stražite?«

Nič odgovora.

Ko se je Bariča vrnila, starke pri kameniti mizi ni
bilo. Na vrtu ob ograji je oprezala, kdaj in odkod se
vrne Bariča. Da ne more biti človek tako čisto nič ra¬
doveden, pod katero streho je tekla zibelka njene

matere!

»Ni veljavna domovnica, če je poleg župana ne
podpišeta tudi občinska svetovalca. Idež je že podpisal,
Žbul pa ni iz naše vasi.«

Vsega tega Hrvatica ne razume. Ko v sveto podobo
zre v domovnico.

»Spotoma bi se oglasili pri Žbulu, prvem občinskem
svetovalcu. Najlepša hiša v vasi tu spodaj proti Metliki
je njegova.«

Toliko hvaležnosti je v starkinih očeh, da ji Bariča
odpusti njeno prejšnjo trmo.

»Pa saj Žbul domovnice ne podpiše, če ne stopim
z vami in ga ne pregovorim. Da ste čuli, kako je robantil
oče. Še Idež, ki bi podpisal svojo smrtno obsodbo, ne
da bi jo prebral, še Idež se je obotavljal. Pokalnik se
razpoči od jeze, ko izve.«

Ko da bi odsekal, preneha Bariča in pogleda po
cesti.

»Sem mislil, da poškropim vsaj tisti kos nad zida¬
nico. Kedaj pač, če pa nas obiskujejo baš danes lake
znamenite osebnosti?«

Oče je prišel razogiav iz trtja. Po rokah, po srajci,
še po sivih laseh, povsod sledovi modre galice.

»Vi ste nas počastili s svojim obiskom? Iz Karlovca?
Kaka čast!«

20

»Prav, da ste prišli. Popazite na dom. Grem z njo
k Žbulii.«

»Greš z njo? Kajpak, kajpak, spodobi se. Tak
imeniten obisk!«

Bariča sili Hrvatico k odhodu. Starka pa je vsa
zmedena in se obotavlja.

Oče bruhne v porogljiv smeh: »Naš admiral!«

Barico samo je presenetila ta nenavadna beseda in
prav tako očetov porogljivi pogled.

»Poglej, poglej!« In oče privzdigne tisti našivek na
starkinem predpasniku, ki je padal na njeno ramo.

Bariča se spomni, da je videla slike admiralov, ki
so imeli zlate našivke na ramenih.

»Samo pozlatiti bi jih bilo treba,« se roga oče.

»Da bi vas le Bog kedaj kaznoval zaradi vašega
strupenega jezika!« ga zavrne Hrvatica. Barico je sram.
sram za očeta. Ni ga razumela.

Hrvatica je odhajala. Bariča je šla za njo in jo
spremila do Žbula.

Sirota.

Bariča je hlastno prijela botro Šoko za roko in se
pritisnila k njej. Stali sta za grobarjevim podom na¬
sproti pokopališča. Tresla se je Bariča, ko da so jo
pravkar potegnili iz ledene vode.

Ozek ščip na nebu je toliko redčil temo, da sta brez
posebne težave razločili moško postavo, ki je s počasnimi
koraki stopala s ceste k železnim vratom na pokopališču.

Bil je Ture.

Zamolklo je zaškripalo zarjavelo železje pokopa¬
liških vrat.

Bariča je pritisnila svoja usta na Šokino ramo, da
je zadušila krik groze.

Strah je začel prevzemati tudi Šoko. Babica, ki je
videla v nepopisnih bolečinah zdihovati mlade matere;
Šoka, izkušena žena, ki so ji na rokah umirali novoro-
; Šoka, neustrašljiva Šoka, ki je tolikokrat bila
čisto blizu smrti: ia Šoka ni trepetala nič manj ko Ba¬
riča. Pa je prekoračila Šoka petdeseto leto in je skomi¬
gala z rameni, kadar so govorili o strahovih.

21

Ako le moreš, se pokopališča daleč ogneš ponoči. Še
pred cerkovnikom imaš pritajen strah. Vidiš v njem
čisto drugačnega človeka, nego si sam. Ne ker ti izkoplje
grob in zagrne zemljo nad tvojo krsto, ko da zakopava
repo za zimo, ne zato! Zato, ker so njegovi najbližji so¬
sedje mrtvi na pokopališču. In ker si upa tudi opolnoči
na grobove, če ne more spati in se spomni, da je pozabil
na oknu mrtvašnice svojo pipo. Grobarji so. ljudje svoje
vrste. Kdo drug bi ne šel sam ponoči niti mimo poko¬
pališča, da mu tudi ponudiš poln pehar rumenih ce¬
kinov. Če pa že mora iti: klobuk v levo, rožni venec v
desno roko in moli za pokoj vernih duš. Pa če zaveje
veter čez hiše in jih zgane — o, ko prikovan k tlom po*
stojiš, ledeni ti kri po žilah, vstajajo lasje, gredo mrav¬
ljinci po hrbtu .. . Da bi pa šel razen grobarja kdo
ponoči sam na pokopališče? Kalit mrtvim mir in pokoj?
Kdo bi šel? Rad bi ga poznal! Pa da mu ponudiš ves
božji svet! Vedo mrtvi, kdo jim je sosed in komu gre
služba med njimi. Kako se maščujejo nad objestneži,
pripovedujejo stari in izkušeni ljudje.

Ture stopa po pokopališču. Ne končal bi človek
rožnega venca, odkar je ugasnila zadnja luč v vasi. Med
enajsto in dvanajsto ponoči gre ura, ura duhov! Ne misli
na to l ure. Počasi gre in s sklonjeno glavo. Koraka med
grobovi, ko da ni med mrtvimi. Ko da gre na sosedove
hruške. Pred cerkvenimi durmi se nič ne odkrije. Bože,
pa če molijo prav sedaj duše rajnkih s tega pokopališča
v svoji cerkvi, da bi se jih Bog čimprej usmilil. Proti
mrtvašnici krene I lire — Bože, človek bi umrl od groze,
če pomisli, da bi moral kedaj čakati v mrtvašnici na
svoj pokop — ko samomorilci, ki nimajo pravice do bla¬
goslovljene zemlje, ko berači in potepuhi, ki nimajo
nikogar na svetu... Ko ubiti, katerih trupla čakajo na
zdravnikov nož, sekirico in žagico, katerih duše pa baje
blodijo in frfotajo okoli telesa, ker so morale naglo in
nespokorjene zapustiti svoje telo...

Predaleč je mrtvašnica od grobarjevega skednja, za
katerim drgetate Bariča in Šoka, da bi mogli razločiti,
po kaj je prišel l ure na pokopališče. V temi okoli
mrtvašnice utone njegova postava. Bariča ve in Šoka ve,
da je tam tik za mrtvašnico pokopana Turetova mati.

22

»Verjameš sedaj?« pride Šoka do besede, ko spozna
iz tišine na pokopališču, da se ni odprl noben grob in
niso planili mrtveci po Turetu.

Bariča je vsa trda od groze.

»S topi ve pogledat, kaj počne tam za mrtvašnico.«
Odkod Šoki take besede, ko se ji glas ves trese v strahu.

Ko da se Bariča boji, da misli Šoka zares, steče izza
skednja. Pa povprek po cerkovnikovem vrtu in počez po
njivah in trt ju! Šoka za njo, ko da ji gori pod nogami.
Stoprav na cesti pod vasjo, odkoder se podružnice in po¬
kopališča niti ne vidi, pride Bariči na misel, da bi jo
vsak obsodil za tatico, kdor bi jo videl tako teči.

»Vidiš jo! Pa ni dala miru: Teta, botra, Neža...«
Šoka hrope za Barico ko nadušljiv konj, kadar vozi v
hrib. Ni za stare kosti tak tek. Saj še mladi Bariči jemlje
sapo.

Bariči ni do razgovora. Noče hoditi vštric z Nežo.
Naprej hiti proti domu.

»Bezljaj, le bezljaj! Nisem zaslužila za strah po¬
žirka čaja in zalogaja kruha? Katera bi šla s teboj? Le
katera, sem radovedna?«

V gostilniški sobi je bila še luč, oče je glasno nekaj
razlagal.

Bariča počaka pred durmi Šoko in jo potisne iz
temne veže v sobico na levi ter prižge svetilko. Vsa rdečil
in razgreta v obraz je Bariča, žile na sencih ji burno
utripljejo. Oči ji bleskečejo v čudnem sijaju.

»Kaj naredi strah!« pomisli Šoka in z očmi preleti
sobo. Na mizi nič, na klopeh nič, na stolih nič, na omari
nič, nikjer nič, nad čimer bi se vzradostilo njeno oko.

»Drugič si za svoje muhe izberi drugega bedaka!«

»Pa je le res! Nihče drug bi si tega ne upal!«

Tu reta misli Bariča.

Ne bi človek rekel, da ji samo strah žari iz oči.

»Če je kdo videl, kako sva leteli! Če nikomur ne
črhnete besedice, da sva ga opazovali, ne povem, kako
ste se tresli.«

Pokonci Šoka. »jaz?  Si hotela iti gledat za mrtvaš¬
nico?«

Pa Šoki zamre beseda v grlu.

Odprla je namreč Bariča predal omare. Izkušeno
babičino oko je hitro odkrilo povitico. Lepo, prelepo
kvašeno povitico; bogme, dober pedenj visoko, ko sred¬
nje rešeto veliko! Skorja lepo zapečena, vsa rumena, ni
stradala pri peki povitica masti! Poleg pogače stoji v
omari! Ali je rozinova, ali je orehova? Ali medena?

»Pravim, Bariča, na take ponočne izlete jemlji s
seboj svoje vrstnice!«

»Ali teta, botra! Če pa nimam do nobene tolikega za¬
upanja ko do vas.«

Na krožniku prekajena klobasa. Ko da je pripravila
Bariča povitico in klobaso za sam velikonočni blagoslov.

»Druge bi si mislile ob vsem tem Bog ve kaj in bi
razbobnale po vasi. Teta Neža, kajne, da ne poveste o
tem nikomur?«

»Si pripravila povitico in klobaso, da bom molčala?
Za tako ceno, kajpak!« govori Šokin pogled, usta pa so
nema.

Pa Bariča se ne dotakne povitice, le kos bele pogače
postavi na mizo. Tak kos bi nasitil lačnega mlatiča. Tudi
vina je pripravila Bariča.

»Poplaknite strah!«

Čemu ne postavi klobase in povitice kar na mizo?

Bariča sede na stol, sklene roke v naročju in se za¬
zre v svetilko. »Lepo nama je pri luči, v varni sobi. Tam
za mrtvašnico pa ...« Barico strese strah.

»Si slišala, da ne obiskuje samo materinega groba?
Videli so ga, ko je krenil z materinega groba na Polde-
tovega ...«

»Pa ga še tako obsojajo ljudje in se ga izogibljejo.«

Ko reže Šoka kruh, se domisli: »Od česa le živi?
Ponoči na pokopališče, podnevi ni nikdar dima iz nje¬
gove bajte, ne upa si nikamor med ljudi.«

Zdaj vzame Bariča iz omare rumeno povitico, naredi
z nožem čez skorjo križ in odreže kos, ki je večji ko kos
pogače pred Šoko. In še drug tak kos odreže Bariča.

»Šoka, mimo kovačnice greste domov. Medtem se
I ure vrne. Krstna botra ste mu. Kos povitice in tole klo¬
baso mu stisnite v roko. Sirota je.«

Seveda, kar tako naj reče: Mal prigrizek, ljubi
Ari ur! Ker sem imela srečo, da sem bila tvoja krstna

24

botra, sem v proslavo tvojega prihoda iz ječe spekla
povitico. Da osebenjska hiša nima bele moke, veš, Ture!
Kupila sem moko, pri oseben jkih je denarja ko smet ja. In
prekajeno klobaso sem ti prinesla, ker pri nas ni nikogar,
da bi jo pojedel. In mirno nese Šoka v usta zalogaj
kruha.

Tako torej: Pojdi, Neža, z muhasto županovo hčerko
ponoči k pokopališču! Teci za njo, ko napase svojo ra¬
dovednost. In za vse to, tebi, Neža, kos pogače. Nič ne
reče človek, dobra je pogača, bela, mlečnata, kar topi se
v ustih. Ali boljša je povitica! Klobasa! Pa povitico in
klobaso Turetu, ne Neži! Tako torej!

»Tako sem mislila: Mimogrede in kakor slučajno bi
šli mimo kovačnice. Pa bi omenili med pogovorom, da
se vračate od bogate krstne pojedine.«

»Babicam delijo ostanke, ne pa nenačetih klobas in
takih kosov povitice . . .«

»Pri premožnejših ljudeh pripravijo za krst, da ne
gresta ni boter ni botra lačna od hiše, babica pa ne
prazna. Ta kos povitice pa vzemite za domače!«

»Imaš kako pripravno košarico pri roki? V rokah
toliko kosov ne morem nesti.«

Ali se Šoki zdaj kar mudi! Ne pusti, da bi Bariča
položila vse v košaro. Jemlje ji iz rok kos za kosom in
jih sama deva v košarico. »Telesno dobro delo usmilje¬
nja! Saj je res sirota!«

Nekam obotavlja se Bariča. Zadržuje Šoko, ko da ji
ni po volji njena naglica, ali ko da ji mora še nekaj na¬
ročiti. In še kos pogače ji vtakne v košarico.

Šoka je že v veži. Iz veže steče v noč, ko da jo Ba¬
riča podi iz hiše.

»Če I ureta še ni s pokopališča?« preudari Šoka.
Nihče, pa niti šolana županova hčerka ne more zahte¬
vati od babice, da vso noč prečuje za kos povitice in kos
pogače.

Milo se stori Šoki pri srcu. Ni nanosila samo drugim
hišam otrok, nase Šoka tudi ni pozabila. Pet njenih je
že šlo po svetu k tujim ljudem in pet jih je še doma v
njeni oskrbi. Najmlajši hodi še v šolo; kar poskoči,
kadar pridejo klicat mater. Ve, da mati misli povsod na
svoje in se z nobenega pota ne vrne prazna domov. In

zdaj: Turetu klobaso, Šokin najmlajši naj ima pa le
skomine po njej!

In skušnjava šepeče Šoki: Saj Tureta še ni doma!
Šoka teče proti kovačnici.

»Ture, Ture! Spiš?«

Kaj pa, da se še ni mogel vrniti s pokopališča! Šoka
vpraša le zaradi lepšega in da pomiri vest in se ne bo
zlagala Bariči, ko vpraša, kako in kaj.

Molk, vsepovsod naokoli in v razpadajoči bajti noč
in gluh molk.

In v tem molku pretrese Šoko hipoma groza, kakor
v hipu, ko je zaškrtalo zarjavelo železo na vratih na
pokopališče. Pred skoro štirimi leti so odnesli iz te po¬
drtije Turetovo mater na pokopališče. Zaklenili so vrata,
kovačnico so prepustili usodi. Šoka ne more odgnati ob¬
čutka, da uhaja skozi špranje pri vratih iz bajte mrtva¬
ški duh. Nihče ni prezračil sobe za rajnko pred štirimi
leti, mrtvaški duh je ostal v njej vse do danes in sedaj
puha z grozo v Šoko. Da se ne izpuhti ta duh nikoli,
zato skrbi Ture, ko hodi vsako noč znova ponj na po¬
kopališče.

»Ture, Ture!« Šoka glasno kliče in tolče s pestjo po
vratih. Ko da hoče z lastnim glasom in hrupom prepo¬
diti strah iz svojih žil.

»Kaj je? Kdo je?«

Votel glas ko glas iz groba.

Šoki klecnejo kolena. Za trenotek se ji stemni v glavi.
Ujame se za kljuko na vratih, da ne omahne.

»Križani Jezus!«

Ko v grobu tiho je v sobi ob kovačnici.

Leden pot porosi Šokino čelo. »Ture, si ti? Reci,
prosim te ko Boga, reci, da si ti!«

Molk.

»Si, si! Ti si to spregovoril. Ture! Po glasu te poznam.«

Molk.

»Le kedaj si se vrnil, ko si vendar...« Vgriznc se
Šoka za jezik. Pa hiti, hiti govoriti: »Saj sem te na svoje
lastne oči videla...« In zopet se vgrizne Šoka v jezik.
»Ture, oglasi se, povej, da si res ti in ne ... ne ... duh ...«

Molk.

»Ture, za božjo voljo, ali hočeš, da sc* mi zmeša?«

26

»Kaj bi radi?«

»Glej, mal prigrizek sem prinesla.« In zopet se
vgrižne Šoka v jezik. Vsa zmedena je. Postavi košarico
poleg sebe, sede na prag, potegne si z roko po čelu in
gre globoko vase po sapo.

Ture molči, molči in se ne gane.

Neža ne more razbrati, odkod se je prav za prav
oglasil.

»Čudno se ti zdi, kajpak! Veš, pa si me tako pre¬
strašil, ko nisi na prvi klic odgovoril, potem pa naenkrat
kot iz groba.« Šoka si zatisne usta in pomolči, da se
zbere. Burno ji še zmeraj nabija srce in buta kri v žile
na sencih. . .

»Reve smo babice, verjemi, Ture! Za nas ni noči, ne
spanja, ne počitka ko za druge ljudi.« Pomolči Šoka, da
premisli, kaj mu odgovori, če vpraša, kje je bila. »Eh,
križi so to, Ture, z nezakonskimi otroki, še večji križi so
z njihovimi materami. Da ti vse to povem in razložim,

Ture...«

Pa Ture ni radoveden in nič ne vpraša.

»Grem mimo kovačnice. Nekaj so mi pri odhodu
vteknili v košarico. Mislim si: Če je res, kar govorijo
ljudje, da sploh nič ne ješ. Da te je le kost in koža in
neobrita brada .. . Tipljem, tipljem po košari, noža ni v
njej. Mi posodiš nož, Ture?«

Molči Ture, ko da je ne čuje.

»Ni lepo, Ture, da si tak do svoje botre, ki ti hoče
dobro. Zakaj molčiš? Zakaj mi ne posodiš noža? Nisem
ti menda še povedala, pa čuj! Stotine in stotine otrok
sem nesla h krstu, tako ko tebe pa nikdar nobenega.
Tvoja mati nič po naše, jaz po njeno ne. Da je bila tedaj
še večja reva ko sicer, si lahko misliš. Usmilila sem se
tebe in nje in jo potolažila, naj si med tujimi ljudmi
ne dela sivih las zaradi botre. ,In ime otroku?‘ sem ji
z znamenji dopovedala, kakor sem vedela in znala.

,Artur!‘ pravi. ,Kako?‘ ,Artur! 4  ,Kako vendar? 4  ,Artur!'
,Žena, ali si naše vere, ali nisi? Tam na Nemškem,
odkoder ste prišli, so drugoverci, luterjanci, ali kakor
jim pravijo. 4  ,Artur! 4  .Ali, ljuba žena, med našimi
svetniki ni Arturja. Kdo je sploh že kdaj slišal
to ime? Če je med nemškimi, luterjanskimi...‘ ,Artur,

27

Artur, Artur!* Bodo pa gospod župnik rekli svojo, sem
si mislila, ko ji le nisem mogla dopovedati in je le odki¬
mavala in jokala na vsa naša lepa domača imena: Janez,
Ivan, Janko, Anton, Tone, Matija, Matijče, Joža, France.
Gospod župnik pa, le pomisli, ko sem jim razložila,
krstno knjigo v roko in so pisali: ,Artur! 4 «

»Nož...?«

»A, tam si!« Neža skoči s praga k oknu. »Posodi, ne

bo ti žal!«

Ko drži Šoka v rokah kos povitice, se spomni na
svojega najmlajšega, na tistega, ki hodi še v šolo in ki
vselej poskoči, kadar jo kam kličejo. In prereže s Tu-
retovim nožem kos povitice na dvoje. Večji kos položi
nazaj v košarico, manjšega položi na prag. In zatiplje
s prsti za klobaso. In pomisli na svojega najmlajšega in
prereže klobaso na dvoje. Drobnejši in krajši kos položi
na prag, daljšega in debelejšega vrže nazaj v košarico.

»Botra, ste bili na pogrebu moje matere?«

Da je Šoka namesto v klobaso zarezala s krivcem v
svoj prst, bi je ne zabolelo tako, kot jo zaboli Turetovo
vprašanje. Tako živo ji stopi pred oči, kako so pred
štirimi leti očitale žene druga drugi: Zakaj nisi šla za
Nemkinim pogrebom? Tega reva J uretova mati ni za¬
služila in je sramota za vso sosesko. Nepobarvano krsto
sta naložila sosed in njegov hlapec na voz, ker ni bilo
denarja za nosače. Vola sta šla leno po vasi, pa se ni
nihče spomnil, da bi prinesel vsaj svečo, jo prižgal in
stisnil sosedu ali hlapcu v roko. Na pokopališču: kaplan,
grobar, sosed, njegov hlapec. Nobene ženske, tudi Šoke
ne, še nobenega radovednega otroka ne.

»Povejte, botra!«

Šoko pretrese. Ni-li to glas neobritega J ureta, ki bi
se ga človek na samem pri belem dnevu ustrašil?

Poseže Šoka v košarico in položi tisti kos povitice,
ki ga je prej odrezala za najmlajšega, k onemu manj¬
šemu kosu na pragu. In hoče pokriti košarico s prtom,
buretov glas pa ji ustavi roko, ki drži prt. Šoka poseže
še po debelejšem kosu klobase in ga položi na prag k
drugemu.

»Tako so mi povedali v kaznilnici: Mati umrli...«

Tam pri oknu nenadoma rezek pisk, skoro žvižg.

28

Šoka pozna take rezke piske. Taki piski švignejo iz
nosil, kadar človek naglo potegne sapo vanj. Naglo po¬
tegnejo sapo skozi nos možje, kadar hočejo zadržati jok,
ki jim sili iz grla. Čula je Šoka take rezke piske iz nosu
mož, kadar so pri prvem porodu umirale mlade matere.

Šoka spusti prt in naglo poseže še po tistem kosu
povitice, ki ji ga je dala Bariča, da ga ponese domov.

»Izogibajo se me ljudje ... Vprašati ne morem, ni¬
mam nikogar . ..«

Pobegnila bi Šoka, tako ji je nerodno. Šinilo ji je v
spomin. Takrat, ko bi Tureta skoro kamenjali, ker je
pobil Poldeta, so onemeli ljudje ob prizoru : «Artur, majn
Artur!« je planila tedaj pred orožnike in zvezanega
Tureta Nemka, in Ture, ko da se je šele sedaj streznil
in zavedel, kaj je storil. Da je glasno zajokal, so trdili...
Zato razume Šoka tisti rezki Turetov pisk skozi nos.
Kako pa je bil mehak in dober s svojo materjo! In kako
je jezilo Nemko, kadar je čula: »Ture, Ture, Ture...«
Stepla bi se z ljudmi, da bi jim dopovedala: »Artur,
majn Artur, ne Ture!«

Mora, mora Šoka nekaj reči. Kaj? Saj ne pride člo¬
veku prava beseda na jezik, kadar bi jo najbolj rabil!

»Zakaj vprašuješ? Žalostne reči . ..« .

»Če pa ne izvem od nikogar...«

In zopet tam od okna tisti rezki pisk skozi nos, rez-
kejši in glasnejši pisk ko prej.

Šoko pisk zmede. Poklekne h košarici, razprostre
prt ob njej, položi na prt s praga oba kosa povitice. Oba
kosa klobase in vse tri kose povitice poveže v prt. Sve¬
ženj položi na prag. In vstane.

»Žalostne reči, ljubi Ture! In če ti povem?«

Hipoma občuti Šoka, da ji gomazijo mravljinci po
hrbtu, v čelo jo zazebe. Tako ji je, ko da je šepnil poleg
nje Nemkin glas: »Po pravici! Ne izpustim te, ne pri¬
voščim ti mirne ure, če se zlažeš mojemu sinu, ki me je
imel tako rad, glej, tako rad, da komaj kroti solze .. .«

Kaka čudna noč: je danes! Vse naokoli polno mrtva¬
škega duha in nevidnih duhov, ki silijo v človeka in
hočejo svojo pravico.

To je zato, ker je šla z županovo mrtvim kalit mir
na pokopališče. Šoka se zgrozi. In bi se ne zlagala Tu ret u

29

za nič na svetu ne. Ne poznajo šale duhovi, ki nemirno
tavajo ponoči po svetu.

»Sirota, revež si, Ture!«

Vsa drhti Šoka. In se skloni, pobere s praga za Tu-
reta pripravljena jedila in jih vrže spet v košarico. In
pozabi na svojega najmlajšega, na tistega, ki hodi že v šolo
in ki je poskočil, ko je videl pod večer, da odhaja. In
ko da je Šoka pozabila, da ji je dala Bariča kos bele
pogače le za njo in kos povitice za domače.

»Po košarico pridem ob priliki. Le privošči si, sirota!«

In Šoka steče izpred razpadajoče kovačnice v noč.

4. Pokalnik.

Pa je prišlo do občinske seje zaradi Simoničev. Šest
mož, z županom sedem. Bariča je sedela pa pri zapisniku.

»Zakaj ne bi dali žensk v hiralnico?«

PokaInikovo vprašanje udari ko strela med občinske
odbornike. Najbolj zapre sapo županu, ki je sicer na¬
vajen, da mu Pokalnik ugovarja, kjer le more, čeprav
je najmlajši v odboru. Zato župan ni niti vprašal, kako
mislijo možje, ker je bil prepričan, da ga Pokalnik na¬
skoči že, ko izusti ime Simonič.

Trije pogledi obvisijo na županu, dva na Pokalniku.
Župan mečka papir pred seboj in gleda prodirajoče svo¬
jega nasprotnika. »Le kako me misli?« kipi po župa¬
novi glavi.

Pokalnik ne more zakriti veselja, da jih je tako pre¬
senetil. Tja proti Bariči pogleda, da se prepriča, če pre¬
brisan ka prizna, kako lepo je navrtal njenega očeta in
tri njegove pristaše v občinskem odboru, pa še oba svoja
povrhu.

Bariča mu noče privoščiti tega veselja. Ve, da se
dela Pokalnik preučenega, hoče biti moder nad vso vas.
Pa tisti Pokalnik, ki ve včasih več ko knjige. Ko je raz¬
streljeval skale za novo trt je, je v trgovini zahteval pol
kile pokalnika. Vajenci so se spogledali, ker niso umeli
moža. In so ga vprašali, kdo ga je poslal po aprila, in ga
hoteli napotiti v lekarno. Mož pa je postal ogorčen: »Smod¬
nik ni prava beseda, pokalnik se pravi pravilno. Smodijo
se cunje, tisti prah pa poka.« Zato mu ime Pokalnik ni

30

bilo všeč, vselej ga je zjezilo. Bariča mu ga na tihem kar
privošči.

Presede se Pokalnik in pogleda po omizju, ko da je
on župan. »Ponavljam: Zakaj bi ne dali žensk v hi¬
ralnico?«

»Če ju vzame hiralnica zastonj in ne bo imela ob¬
čina nobenega stroška z njima, zakaj ne?« razjasnuje
nekam negotovo Sik, ki glasuje zmeraj s Pokalnikom.
(Mož je kot mlad pastirček rad pokal z bičem in zraven
sam s seboj govoril: Sik, si-si-zik, sik, sik, sok. In pri¬
jelo se ga je ime Sik in mu ostalo.) Pogleda Sik ne obrne
od Pokalnika, ko da čaka, da mu ta pritrdi.

»Ali hiralnica ju noče zastonj,« pride župan do sape.
»Koliko zahteva za vsako, Bariča?«

»Po osemnajst dinarjev na dan za vsako.«

»Oho,« uide Tunelu, ki glasuje zmeraj z županom.
(Mati je zaobljubila sinčka Materi božji na Brezjah.
Sinček ni vedel od vsega pota tam za Gorjanci drugega
povedati kot o ,tunelih 4 , še o Ljubljani in Brezjah ni
vedel skoro nič. Tam za Mirno pečjo prvi tunel, za
Višnjo goro drugi, za Grosupljem dva po vrsti. In so mu
dali ime Tunel.) In Tunel umakne pogled od župana in
se zagleda v Pokalnika. »Za obe torej po šest in trideset
dinarjev na dan. Zračunaj Bariča, koliko je to na me¬
sec,« se ojunači Tunel.

»Sem že. Okoli enajst sto dinarjev. Natančno: tisoč
osemdeset dinarjev na mesec, ki ima trideset dni.«

»Pomnoži z dvanajst. Pokalnik! To je trinajst tiso¬
čakov na leto! Bariča, koliko smo že določili za občinske
ubožce v letošnjem proračunu?«

»Tri sto dinarjev.«

»Prodajmo svoje domačije, Pokalnik, u tekni mo iz¬
kupiček v občinske doklade in pošljimo tuji ženski v
hiralnico!« In Tunel pogleda župana, ko da išče pritrdila.

»Baš moder nisi, Pokalnik!« pritrdi Idež. (Njegovi
materi je bilo ime Ida.) Tudi Idež glasuje zmeraj z žu¬
panom. In tudi Žbul, ki prav tako glasuje vedno z
županom, pokima z glavo. (Prvi občinski svetovalec Žbul
je v mladosti neizrečeno rad jedel čebulo, ki ji v Beli
Krajini pravijo žbul. Preden se je zavedel svoje slabosti,
se ga je ime že držalo ko klošč.)

31

Sik in Jode, Pokalnikova moža, sta bila v zadregi.
(Občinski odbornik Jode dolgo ni mogel izgovoriti črke
ž. In so ga spraševali: »Kako ti je ime?« »Jode!« name¬
sto Jože. Ostal je Jode.)

»Pokalnik, ne hvali svoje modrosti,« povzame Idež,
»Tunela poveličuj! Prav ima, zvišajmo občinske doklade
tako na devet sto, na tisoč odstotkov, če sklenemo, da za
ženski občina plača oskrbo v hiralnici.«

»Ženski živita lahko še deset, dvajset, trideset let...«
pomaga Tunel.

Župan poseže vmes, da bi končal, ost mu leti na
Pokalnika: »Pokalnik torej predlaga: Občina plača hi¬
ralnici za Katarino in Cecilijo Simonič dnevno po osem¬
najst dinarjev za vsako ...«

»Gospod župan, to ni moj predlog!«

»Možje, čuli ste sami: Zakaj bi ne dali žensk v hiral¬
nico?« Župan skuša posnemati Pokalnikov glas.

»Res, zakaj bi ju ne dali? Ali ne na občinske stroške.«

»Na čigave pa? Na tvoje?«

»Moje? Nikakor! Pač pa na stroške nekoga, ki sedi
pri tej mizi.«

Županu gre kri v glavo. »Prosim občinskega odbor¬
nika Pokalnika, naj upošteva, da mi nismo prebrali to¬
liko knjig in nismo tako učeni kot on. Brez ovinkov:
Koga meniš?«

Pokalnik je jezen vselej, kadar to čuje. Gotovo dosti
ve, kdor dosti bere. Pa saj je županova Bariča, ki je
hotela postati učiteljica in je bila dve leti pri nunah v
Šmihelu pri Novem mestu, tudi mnogo brala. Oče župan
se je vedno jezil, da hoče imeti vsako knjigo, da le ime
sliši. Če bi tehtali knjige, ki jih je on prebral in župa¬
nova Bariča, bi gotovo potegnila županova! Pa ga zdaj
župan s tem zbada in povrh še s pritikljem! Zato iz¬
bruhne naravnost: »Brez ovinkov: Vas mislim, gospod
župan!«

Župan v obraz rdeč ko napihnjen puran. »Možje,
čujte, Pokalnik predlaga: Na županove stroške dajmo
ženski v hiralnico!« Župan se skuša prezirljivo nasmeh¬
niti, pa se mu v jezi ne posreči. »Pokalnik, pokaži po¬
oblastilo, s katerim smeš razpolagati z mojim premo¬
ženjem.«

*

»Z vašim premoženjem ne, občino pa moram varo¬
vati pred nepotrebnimi stroški. Za Simoničevi naj pla¬
čuje hiralnici tisti, ki je zakrivil, da si sploh lastita pra¬
vico živeti na naše stroške,« hiti Pokalnik s skrivnostnim
poudarkom in gleda županu naravnost v obraz.

»Piši, Bariča: Gospod okrajni komisar na okrajnem
glavarstvu v Črnomlju! Ker ste razsodili, da sta Cecilija
in Katarina Simoničevi pristojni v našo občino, morate
plačevati hiralnici dnevno za vsako po osemnajst dinar¬
jev. Zakaj ne pišeš, Bariča?«

Tudi Pokalniku sili kri v glavo. »Prav, prav, le naj
piše, kakor hočete. Naj spoznajo na glavarstvu, kak
Salomon sedi na našem županskem stolcu.«

»Piši, hčerka: Na današnji občinski seji je občinski
odbornik ... Pokalnik ... Zakaj ne pišeš?«

»Ko sklenete kaj takega, kar bi bilo za zapisnik, me
pokličite.« Preneumno se ji že zdi to prerekanje in zba¬
danje, ona ima pa toliko dela drugod. In Bariča pusti
zapisnik in odide počasi iz sobe.

»Prosim gospoda občinskega odbornika Pokalnika,
da piše do konca seje zapisnik.«

»Niso me zato izvolili v občinski odbor.«

»Za nadzornika seveda so te! Možje, kaj bi, da ni¬
mamo modrijana Pokalnika v svoji sredi.«

»Možje, čujete: Nadzornik, Pokalnik. modrijan,

vsaka druga beseda žaljivka.« Pokalnik pogleda po svo¬
jih dveh možeh, v očeh se mu zabliska. Čaka in zahteva,
da kaj rečeta. Pa moža molčita.

»V odboru sem bil, ko je gospod nadzornik Pokalnik
še tekal po steljnikih za kravami, takih občinskih sej pa
nikdar prej! Kaj ni prej omenil Salomona?« trmasto
vrača župan.

»Sta cula? Zopet: Gospod nadzornik!« Pokalnik bi
rad spravil svoja dva možakarja v ogenj.

Žbul hoče končati prepir: »Predlagam: Ženski naj
prideta v občino in naj hodita od hiše do hiše!«

»Predlagam: Župan naj se pobriga za ženski in ju
primerno preskrbi. Zakaj pa jima je izdal domovnici?«
preseka spet Pokalnik.

Po navadi stavi Pokalnik predloge, ki imajo rep in
glavo, da lahko glasuješ zanje. S tem predlogom pa Sik

33

in Jode ne vesta ne kod ne kam. In v zadregi zabobnata
s prsti po mizi in se zagledata nekam v strop.

»Prosim občinski odbor za pooblastilo, da napravim
občini nove stroške, da poravnam globe, ki mi jih bo
nalagalo okrajno glavarstvo zaradi zavlačevanja ne¬
ljubih zadev.«

»Kaj so ti grozili?« de mirneje Pokalnik.

»Še vprašaš! Misliš, da jima bi drugače napisal do¬
movnici? Bariča, Bariča!«

Bariča se ne oglasi.

Župan stopi na vrata občinske sobe in kliče v vežo:
»Bariča! Pokaži gospodu nadzorniku grožnjo glavar¬
stva: sto dinarjev globe, pa na stroške župana pride
uradnik z glavarstva v občino, da napiše domovnici.«

Bariča pride.

»Ko mi gospod nadzornik spodnese stolček in bo
sam župan, bo plačeval take globe iz svojega, uradnike
z glavarstva bo gostil, nagrajal jih za pot, rešil pa spi¬
sov ne bo.«

Žbul je nestrpen. »Glasujmo rajši, sicer ne pridemo
pred polnočjo domov.«

»Potrpi, da pokažem dopis gospodu nadzorniku. Tri
leta sem odklanjal, dokazoval, pisaril: Ne poznamo
žensk, nista tu rojeni, nimata tu svojih, ne znata po naše
govoriti, nista bili nikdar tu. Ne priznamo in ne prizna¬
mo jima domovinstva. Pritožil sem se zoper razsodbo
okrajnega glavarstva, še eno leto sem zavlačeval. Sami
veste. Bariča, kje imaš tisti papir?«

Bariča brska po papirju, ko da ji ni do tega, da bi
našla tisto grožnjo. »Kaj vem. kam ste ga založili. Ne
najdem ga.« In privije luč v petrolejki.

Nataknjen je danes oče. Vzkipi: »Jaz založil?« Pa
ne nadaljuje. Pokalnik bi pograbil priliko, če bi zvedel,
da župan tistega dopisa z glavarstva sploh v rokah ni
imel. Če prepušča take stvari svoji hčerki, ženski, seveda
ni čuda, kajpak! Sploh pa nobena občina ne trpi. da
vodi ženska vso pisarno.

»Torej: ali od hiše do hiše, ali.. .« Žbul je prvi ob¬
činski svetovalec. In ne spregovori danes prvič tako, ko
da on vodi sejo, ker sta se zagrizla župan in Pokalnik

3

Več. 86.

"54

vsak v svojo misel in nočeta popustiti, pa da traja seja
tudi do jutra.

»Kaj ali! Kako pa naj zmaga občina stroške za hi¬
ralnico? Kaj vendar misliš?« Idež pogleda Tunela.

Bariča pomoči pero v črnilo in si pripravi papir. Bo
pač tako s tem sklepom ko skoro z vsemi: trije možje,
Žbul, Idež in Tunel, ki so z očetom, bodo rekli tako in
tako. Pokalni k, Sik in (ode bodo ugovarjali. Oče pa od¬
loči. In Bariča vedno vpiše v zapisnik: sprejeto s štirimi
glasovi proti trem. Tako je bilo pri volitvi župana, ko je
moral oče voliti samega sebe, tako je bilo pri skoro vseh
sejah in pri skoro vseh sklepih.

Pa je za čudo rekel danes Sik: »Tudi to je veliko
breme za občino, če gresta po hišah, toda kaj hočemo?«

» Kajpak, ka j hočemo ?« prikima še J ode.

Že piše Bariča: soglasno...

»Možje, vztrajam pri svojem predlogu: Župan sam
naj skrbi za Cecilijo in Katarino Simonič!« Ko da je
obsedlo Pokalnika, ker sta glasovala Sik in J ode z žu¬
panovimi. Ves rdeč je v obraz.

»V sanatorij ju pošljem, ljubi Pokal n ik! Učen si, kaj
je sanatorij, menda veš?« Čisto pomiril se je župan in
se dobro voljno smeje Pokalniku.

Uporen je Pokal ni k. s svojim pogledom vrta trdo¬
vratno in skrivnostno v županove oči: »Boste videli, da
imam prav.« . ■

»Takrat boste videli, ko zamenja z dolgo zaželeno
častjo gospoda župana nadzoruišivo nad občino,« do¬
polni župan.

Čudo! Tretje leto piše Bariča zapisnike občinskih
sej, pa še nikdar ni o kakem sklepu napisala: sprejet s
šestimi glasovi proti enemu glasu. Prvi sklep s šestimi
proti enemu glasu: Cecilija in Katarina Simonič naj
gresta od hiše do hiše.

* 5. Šoka.

Šoka pove suho: » I ure prodaja svojo podrtino in be¬
račijo. Pojde po svetu. Kamorkoli. V Ameriko, Severno
ali Južno. Če ne pojde z Ameriko, poskusi z Nemčijo.
Tja pojde, od koder je bila njegova mati.«

5 ?

Barico novica osupne. Saj bi se človek ne brigal za
Tureta, da ni videl tistega prizora z Anico in tistega nje¬
govega strahovitega obupa.

»Išče kupca?«

»Hm! Najde ga, strašilo, tudi da ga išče! Prisegla bi,
da ni razen tedaj z Anico in pozneje z menoj spregovoril
z nikomer ni besedice.«

Bariča se zamisli.

Ko je Šoki dovolj molka, se pogovori kar sama s
seboj: »Da bi mu še odgovarjala? Kje pa je na svetu
bolj čuden človek od Tureta? Kdo pa ve, kaj se kuha v
njegovi glavi? Ugibaj iz njegovih besed, ko da rešuješ
uganke. Meče krog sebe besede brez zveze. Potem ugibaj
sama! Kedaj si na jasnem, da si pravo ugenila.«

Šokino govorjenje ne vzdrami Bariče iz zamišljenosti.

»Tega ne vem, ali tam v kaznilnici v Mariboru sploh
ne smejo govoriti, ali je bil le Ture zaprt vsa leta čisto
sam, da se je odvadil govoriti.« *

Bariča, ko da ne čuje Šokinih razmotrivanj.

Šoka je v skrbeh. Preletavajo njeni pogledi sobico za
gosposke goste, pa ne najdejo, kar iščejo. Zaprti sta
omari, pod posteljo ni nikjer košare, miza je belo po¬
grnjena, pa prazna.

»Komu se ne bi v srce smilil?« udari Šoka na struno,
na katero je vedno odgovorila Bariča.

Bariča pa nič in nič.

Vroče je Šoki. Ali je poskočil njen najmlajši, ki hodi
še v šolo, ko jo je videl odhajati. Povitice, belega kruha
in klobas, ki jih je v zadnjem času prinašala mati. je
bil posebno vesel. Ali naj se vrne danes prazna?

Še tako poskusi Šoka: »Če misliš, da bi mu oc
varjala ...«

»Ključ od omare za obleko sem izgubila ali kam za¬
ložila. Ne najdem ga in ga ne najdem,« se hipoma do¬
misli Bariča. Odgrne bel prt izpred mize in zabrska po
m izniči.

»Zato torej,« se oddahne Šoka. In poskoči z nasla¬
njača in hoče pomagati Bariči.

»Ni ga in ga ni!«

»V zemljo se je pogreznil.« Šoka pogleda še pod po¬
steljo.

Igo-


36

»Sama sem že vse prebrskala in prevrnila.«

»Ga že dolgo pogrešaš?«

»Od včeraj.«

»Pa drug ne odpre? Nisi poskusila:?« “

»Sem. Pa je ko zakleto, ne odpre nobeden.«

* »Da bi samo za ta ključek hodila v Metliko po klju¬

čavničarja ...«

»Kaj se ni Ture izučil za ključavničarja?« vpraša
Bariča nedolžno in pogleda Šoko.

Prebrisano in zvito si, županovo dekle, to ti mora
Šoka priznati. Nisi bila zaman v Šmihelu. »In še kak
ključavničar je bil pred vojno Ture, če je res, kar je
trdila njegova rajnka mati.«

»Pojdite in mu recite, da ga lepo prosim. Prej ko
pride kdo iz Metlike.«

Šoki sili na jezik, da bi nekaj pripomnila. Pa se pre¬
maga in gre. Le ne bo zaman čakal najmlajši.

Ali Ture noče in noče. Pa da pade njegova lastna
botra pred njim na kolena, noče.

In vsa obupana se vrača Šoka. Ne bo le najmlajši
tulil od gladu in razočaranja, tudi drugi je ne bodo lepo
pogledali. Kaj naj skuha zmeraj lačni družini prav
sedaj, ko še ni zelenjave po poljih, zalog pa pri ose¬
ben jkih niti v jeseni ni.

»Ali naj naročim komu, ki pojde v Metliko?« vpraša
Barico.

»Ne!«

Pa če bi stopila Šoka sama? Rada, o, rada bi tekla
v Metliko in nazaj, da le ne pride prazna domov.

Ne, ne, ne!

Prevejana ptičica si, Bariča! Menda pa ne misliš,
da je Šokina pamet ostarela z njenimi leti. Seveda, smili
se ti l ure še zmeraj, drugače bi ne branila tako, da bi
skočil kdo do Metlike. Si se naveličala Šoke? Po kom
boš potem pošiljala prigrizke Turetu? Porodov malo,
spomladi skoro nič, drugod nikjer zaslužka, kako naj jih
živi šest osebenjskih, z njo celo sedem? Skoro na jok
gre Šoki, ko sede v naslanjač, da zaškripljejo vzmeti v
njem. »Kaj bi ne napravil človek zate! Vse, vse. ker te
imam rada. l ekarn zate okoli, mešetarim zate . . .«

37

Šoka se vgrizne v jezik, tako ji je žal, da je izrekla
to besedo. Vidi na Baričinem obrazu, kako jo je zbodla.

»Človeku uide beseda. Nisem mislila tako.«

Bariča ni rekla ne črne ne bele, niti nejevoljno je
ni pogledala, le ustnice je stisnila in odšla iz sobe.

Tako? Šoka komaj zadržuje solze. Tresejo se ji ust¬
nice v bridkosti. Le kako jo pogledajo doma, če pride
brez vsega. Potrese Šoka tisto nesrečno omaro in udari
s pestjo na ključavnico. Vrata ne popustijo.

Pa stopi Šoka za Barico v gostilniško sobo. Potoži ji
domačo revščino in siromaštvo. Morda se je Bariča le
usmili in ji stisne po svoji navadi vsaj kos belega kruha
v roko.

Ni Bariče v gostilniški sobi. V podstrešju čuje Šoka
njen glas. Tam govori z materjo. Kadar se hoče Bariča
koga znebiti, pobegne vselej v podstrešje k materi. Z
bolno županjo človek ne pride rad skupaj.

In Šokina bridkost se spremeni v srd.

»Se me izogiblješ? Čakaj!«

Ali komu, komu naj Šoka pove, kako skrbi in se
briga učena in modra županova hčerka za ubijavca, ko
se za druge še ne zmeni ne. Preneverjetno, da bi ljudje
verjeli! Premalo zanimivo, da bi Šoki kdo verjel in ji za
novico odrezal kos soržičnega ali vsaj debelačnega kruha
— tako imenujejo koruzni kruh v Beli Krajini.

Noče prazna domov Šoka. Pa radovedna je tudi, kaj
iztuhta županova ptičica.

Ne čaka zaman Šoka.

Županov pastir hiti k I uretu. Hlapčič ima urne noge.
Ne more ga dohiteti in vprašati, kako misli zlomiti Tu-
retovo trmoglavost. Ko se vrača, ga prestriže: »Pride?«

Pastir jo pogleda, ko da ga vprašuje, če je ptičje
mleko sladko ali kislasto.

»Ne zijaj tako bedasto! Je obljubil, da pride odpret
omaro?«

Hlapčič ne bev ne mev. Ucvre jo po cesti in ji na
ovinku pokaže jezik.

Naučila ga nisi slabo, ptičica prebrisana! Ali Neže
ne prevariš!

Šoka bedi in pazi.

Oho! Tako torej!

38

Bariča gre sama k Turetu.

Da nima dekle nobene sramežljivosti!

In Šoka ne more pridržati svoje ogorčenosti. Brž
nese ženskam gorko novico: »Veste, ljube moje sosede,
kam je šla županova?«

Sosede, ljube sosede niso radovedne.

»K Turetu gre!«

Nobena soseda se ne začudi.

»Da vam povem vse ...«  In je skrivnosten in zago¬
neten Šokin obraz.

Sosede menijo: Prišlo je kako pisanje za Tureta in
mu ga nese. Takih, ko je Ture, ne spustijo radi izpred
oči. In da so vse županske sitnosti na Baričinih ramah,
ve itak vsa občina.

Ne odneha Šoka: »Nikdo ne bi verjel, kake ptičice
so take šolane.«

Sosede nimajo kedaj poslušati Šokine razlage in no¬
čejo razumeti, kam meri.

Šoka pa po svoje: »V kratkem boste videle, če sem
imela prav.«

Preroško hoče govoriti Šoka.

Pravim, potuhnjenka! Si sita Šoke?

Pa ko da govori obup iz Šoke.

Bariča, ves božji dan sem zate na nogah!

Kaj naj reva skuha doma za večerjo lačnim otro¬
kom, ki mislijo, da prinese vsaj kruha, če nič dragega
ne. Čim pozneje pride mati domov, tem več in boljšega
prigrizka prinese, mislijo.

Hladna, hladna in mrzla je bila Bariča. Nobene ne
črhne, za Šokin obup še pozornosti nima. Še ustavi se ne.
Ko da je ni videla in ni čula.

Vidi Šoka, da je čisto zavozila.

Tn vzkipi trma v njej. Zdaj pa nalašč! Lisičica zvita,
sosede nejeverne, ne poznate Neže. če mislite, da bo rekla
a, b pa ne.

Pohajkuje Šoka po vasi, da se spogledujejo ženske
in ogibljejo, v katero hišo bo zavila.

Šoka opreza okoli županovih.

Pod večer se priplazi Ture. Ko mačka tiho in ko tat
oprezno. In ko mačka tiho in ko tat oprezno smukne tudi
šoka v vežo.

39

Zasveti se luč v sobici za gosposke goste.

Pod lesene stopnice, ki vodijo v podstrešje, se stisne
Šoka in napne ušesa.

Zvita je Bariča, zvita, previdna pa ni. Vrat v sobo
za gosposke goste ni zaprla za seboj.

Napenja, napenja Šoka ušesa, pa ne ujame nobene
besedice. Čuje škrtanje pile ob železo, čuje votle udarce
in škripanje lesa. besedice pa ne čuje nobene.

Sumljiva je Šoki ta tišina. Pozabi na previdnost in
iztegne glavo izpod stopnic.

»Včasi si znal delati za dva. Kje si se učil?«

Baričin glas je miren in zaupl jiv. Ko da vprašu je po
nečem, na kar jo je napeljalo Turetovo pripovedovanje.

Neha škrtati pila ob železo, ne škriplje les, ni čuti
nobenega udarca po omari iz sobe za gosposke goste. Ti¬
šina, tišina, ko da ni Bariče in Tureta tam.

Rezko zacvili les v sobici za gosposke goste.

Šoka ugane, da je Ture naglo odprl vrata omare.

»Kam bežiš? Koga se bojiš?«*

Hlasten in vznemirjen je Baričin glas.

l ure je že pri vratih.

»Vsaj nov, drug ključ mi naredi, Ture! Lepo, lepo
te prosim.«

Kako medeno in vabljivo zveni glas ošabnosti žu¬
panski. če hoče.

»Vzemi ta prigrizek!«

Po Šokinih žilah zavalovi kri in premoti njeno pre¬
udarnost. Za las, pa bi zadel l ure obnjo. Tn za Turetom

Bariča.

Vsa trda je Šoka v strahu, da jo zaloti Bariča.

Pa je preveč zatopljeno dekle v misel, kako potisniti
I uretu v roke. kar mu je pripravilo.

Šoka se tako boji, da si ne upa obrniti glave proti vež¬
nim vratom in ugotoviti, da li je Ture prigrizek vzel ali ne.

»Nov. drug ključ, l ure!«

Šoka ne Čuje, da bi Ture kaj odgovoril.

Omara odprta! Da bi mu vse stisnila v gole roke. kar je
pripravila? Preudarja Šoka. Tn počaka, da se ji umiri kri.

In za dobro znamenje spozna Šoka. da nameri Ba¬
riča svoje korake z vežnega praga v sobico za gosposke
goste in ne v gostilniško sobo. Tzmuza se tiho za njo.

40

»Dete moje, Baričica, veveričica! Vidiš, prišel je
pa le.«

^ Vidi Šoka na Baričinem pogledu, kako je vesela nje¬
nega obiska. Pa misel na dom in strah pred domačimi ji
vlivata pogum: »Botra sem mu. Revež nima nikogar.«

»To ste mi prišli povedat?« Bariča svoje nejevolje
čisto nič ne skriva.

Če pride sedaj domov, jo obsujejo z očitki. In bodo
padle trde besede. Na večerjo čakajo. Vedo, da ne pride
s praznimi rokami, ko je ves popoldan ni bilo doma. Če
se je Bariča ne usmili, mora še uro, dve uri pohajkovati
okoli. Domov ne pojde, dokler ne pospijo. Vsaj do jutri
bo potem imela mir pred očitki.

»Sita si me, Bariča, naveličala si se me. Ali je to
lepo? Popoldne, ko si šla k Turetu, so stikale sosede
glave in si pomežikovale z očmi.«

»Neža!«

Misli Šoka, da je udarila na pravo struno. »Nese mu
Bariča uraden dopis, sem rekla. Sosede, kaj le mislite
o Bariči? sem rekla.«

»Neža!«

Napačno tolmači Šoka Baričino ogorčenje. Pozna
Šoka svet in ve, kako občutljivo znajo mlada dekleta
prikriti pred ljudmi početke sladke skrivnosti. »Da me
položijo ko v starih časih na natezalnico, ne bi črhnila,

kar vem.«

»Neža!« Bariča stopi tik prednjo in ji temno po¬
gleda v oči.

Stoprav sedaj opazi Šoka, da le ni zabrenkala po
pravi struni in da Bariča niti malo ne misli na jestvine
v omari. Pa je Šoka tako trdno prepričana o občutljivosti
mladih deklet, da ne odneha. »Ture!« Kolikor le more.
posname Šoka Baričin glas, tisti medeni Baričin glas,
ki hoče reči: »Lepo prosim.«

Kako in kedaj se je zgodilo, Šoka še do danes ne ve.
Prej ko se je sploh zavedela, kaj hoče Bariča, je stala
pred vrati županove hiše. In s tako silo je zaloputnila
Bariča za njo vežna vrata, da bi bilo treba le še za las,
pa bi trdi hrastov les omehčal Šokin nos.

Županova Bariča je pa res nepreračunljiva!

41

6. Bogatinki.

Plaho je nekdo potrkal na vrata gostilniške sobe.
Ne trkajo na vrata na kmetih, najmanj v gostilni. Da
ne trka pivec, ve Bariča, da pa tudi ne trka berač, ve
tudi. In se ji zdi tako čudno to plaho trkanje, da ne po¬
vabi z besedo došleca v sobo, temveč gre sama pogledat
v vežo.

Katarina Simonič!

Ne nosi danes Katarina Simonič predpasnika z na-
šivki na ramenih. Sploh nima predpasnika. Nekam plaha
in potrta je, nič več ni v njej tiste samozavesti ko tedaj,
ko je prišla po domovnico.

»Dobar dan, dobra gospojice!«

»Da sem dobra, čujem prvič. Gospojica je po naše
gospodična, ne? Lepa gospodična!« In Bariča otepa z
rokavov in predpasnika debelačno moko. Z roko pokaže
Hrvatici v gostilniško sobo.

Obira se Katarina Simoničeva in noče v sobo.

Bariča razume njen strah. »Ne bojte se, gospoda žu¬
pana ni doma.«

Pa je nejeverna Simonička. Pomoli glavo v sobo in
se razgleda po vseh kotih, prej ko vstopi.

»Ste izgubili domovnico?« vpraša Bariča.

Miza, pri kateri je sedela Simonička, ko je prišla po
domovnico, je odkrita. K njej stopi Bariča, nasuje iz
meha na klopi v sito debelačne moke in jo seje.

Ne sede Katarina Simoničeva. »Izgubila? Ne, ne!«
Nego...« Umolkne. In molči v zadregi, kako naj pove,
po kaj je prišla.

Tudi Bariča molči in seje, seje debelačno moko.

Nerodno je biti s tujko v sobi. kazati ji hrbet in
molčati.

Simonička vzdihne. Bariča seje.

Globoko vzdihne Katarina Simoničeva.

»Pa to i nije moguče... Od kuce do kuče,« začne
plaho.

Premišlja Bariča, kako bi ji razložila, da je ne bi
preveč zadelo.

»Znadete li, kako je bolesna moja sestra?«

Bariči ne pridejo in ne pridejo prave besede na misel

»Dakako. znali niste! Ni ovo ni ono niste znali, pa
evo vam onda ovakove odluke.«

Molči Bariča in seje, seje.

»Glupa i ja, da nišam odmah kazala... Nece pod-
nositi opština sve troškove... Imademo mi novaca!«

Premaga Barico radovednost. Preneha s sitom in po¬
gleda preko rame na Hrvatico.

Simon ička odpne vrhnja gumba bluze, obrne Ba¬
riči hrbet, poseže tesno pod brado v nedra in izvleče v
rdečo ruto zavit omot. Razvije ga na dolgi mizi in po-
tegne iz papirjev knjižico z zelenkastimi platnicami.

»Izvolite pogledati! Izvolite, molim, dobra gospojice!
Osvedočite se, molim! Imademo mi novaca, molim vas
lepo.« In moli Bariči knjižico.

Nič več ni plahosti v starkinih pogledih in besedah.
Samozavestno govori ko teda j, ko je prišla po domovnico.

Izpusti Bariča sito na presejano moko, otepe si z rok
moko in poseže po knjižici.

»Štedionica, to je hranilnica?« vpraša Hrvatico.

»Izvolite se samo posvedočiti! Izvolile!«

In je toliko ponosa, trme in skritega ognja v star¬
kinih očeh, da ji Bariča privošči veselje. Sede k dolgi
mizi in odpre knjižico.

Tridesetega oktobra tisoč osem sto pet in osemdese¬
tega leta prva vloga: tri sto kron.

»Kje sem bila tedaj še jaz!« premisli Bariča. »Moja
mati so tedaj še komaj shodili.«

Simonička pojasni: Edino takrat je kazalo, da se
morava ločiti. Gospa je imela Cecilijo rada, tja nekam
v Dalmacijo, k morju so jo vabili s seboj. Vložili sva na
to knjižico prihranke ...

Dolga vrsta vložkov po petdeset kron. Petdeset, pet¬
deset, petdeset ... Ista pisava povsod.

Letnic Bariča niti ne gleda, tudi mesecev ne.

»Sedemdeset.«

Obstane Baričin pogled, še prst zleze k številki. Pe¬
tega januarja tisoč devet slo in tretjega leta sta vložili
sedemdeset kron.

Darova! Za novo leto je dobila Cecilija sedem kron.
Katica jih je dobila deset, iri sla si pritrgali in nesli v
hranilnico namesto petdeset kar sedemdeset kron.

43

Petdeset, petdeset, šestdeset!

Mlademu paru, pri katerem je služila Katica, je pri¬
nesla štorklja dvojčka. Gospod je v prvem veselju segel
v žep in stisnil Katici bankovec za deset kron v roko.

Petdeset, petdeset, pet in petdeset!

Cilka je dobila priboljšek za novo obleko. Pa ni ku¬
pila obleke. Bog ve, kaj prinesejo stara leta...? Bolezen?

Dvig: tri sto kron! •

Nič ni kaj postrežljiva Simonička s pojasnili: Čuden
je svet. Premoti najbolj pametnega človeka, da misli:
lepše bi bilo, če bi ne bil sam ...

Oho!

Bariča se ne more premagati in dvigne pogled. Pa
ji je takoj žal, ker je revo spravila le v zadrego.

Pa obrne liste in začne od začetka pregledovati, če
ni prezrla kakega dviga. Morda jo je že v prejšnjih letih
motil snubec.

Pa ni nobenega dviga do tistih tri sto kron.

Tistih tri sto kron niste vrnili hranilnici.

Ali jo je osleparil snubec? Rada, rada bi vprašala
Bariča, pa si ne upa. Ko na trnju je Katarina. Bariča
je noče pogledati od blizu v oči, pa čuti, kako jo je sram.

Denarja je bilo tedaj dosti, plačevali so služkinje in
kuharice bolje, le imele niso takšne izbire ko zdaj pri
slabših plačah. Vojska!

Bariča pogleda na letnico in dan: petega januarja
tisoč devet sto in petnajstega leta.

Sto, sto, sto... Dvig! Dve sto kron!

Bariča pogleda zvedavo starki v oči.

Nič ni v zadregi Simonička: Tedaj se je začela ne¬
sreča. Cilka je morala nazadnje k zdravniku. Sedmega
junija tisoč devet sto in sedemnajstega leta.

Dvigi: dve sto, dve sto, dve sto, tri sto. tri sto. tri sto.
pet sto ...

Nobene vloge več....

Bog se usmili, hudi časi! Cilki niso mogli zdravniki
zaceliti rane na nogi. Po bolnicah so skrbeli za vojake.
Za druge se niso dosti brigali. Duha, ki je prihajal iz
Cilkine gnojne rane, ni prenesla nobena družina . . . Brez
zaslužka Cilka, zdravniki dragi, zdravila še dražja, za¬
dostne hrane za bolno Cilko ni bilo dobiti niti za drair

44

denar. Če si je Katica kaj pritrgala od ust in nesla do¬
mov sestri, so mislili, da krade ...

Zadnji dvig desetega maja tisoč devet sto in osem¬
najstega leta: Šest sto kron. V hranilnici je ostalo po teh
dvigih in po vseh pripisih obresti štiri tisoč sedem sto in
sedemdeset kron.

Obrne Bariča zadnji list v hranilni knjižici. Prazen.

Kati je izpovedala: Ko čebelici med sta nosili v
hranilnico vsak vinar, ki sta si ga pritrgali. Nad trideset
let! Ali naj sedaj v dobrem letu skopnijo vsi prihranki?
Živi jenski trud dveh sirot, ki sta trpeli in se mučili, da bi
jima na starost ne bilo treba beračiti ali nadlegovati
ljudi od hiše do hiše ...

Vprašaje zre Bariča v starko.

Katin zaslužek je šel za prostor v kleti, kjer je pre-
ječala dneve in prestokala noči Cecilija. . . Kar je ostalo
— malo, malo — je šlo za zdravnike in zdravila ...

Raste vprašanje v Baričinih očeh.

Cecilija je bila rajši lačna, ko da bi dovolila le še
vinar dvigniti.

Odkod le naj bi vzeli, da bi mogli še kaj vložiti.
Taka skrb s Cilko!

Če ne moreva vlagati, razpraskovali pa kupčka ne
bova ko kokoši pesek. Pa če pridejo še bednejši dnevi?
Še hujša bolezen?

Bariča ne ve, kaj naj reče. Zapre hranilno knjižico
in jo pomoli starki.

Pa je noče prijeti Simonička. Po čem so bili pred
vojno grunti tu naokoli? In koliko manj dote so do¬
bivale najbolj premožne neveste!

Zasluti Bariča, kam hoče Simonička s svojimi vpra¬
šanji: včasi bi za ta denar lahko kupil cel grunt.

Zakaj niste, zakaj niste torej revi kupili grunta?
Bože, kak grunt bi dobili pred vojno in še med vojno za
svoj denar!

Jadikovanje in razmotrivanje, kaj bi bilo, če bi le
dvojčici vedeli o pravem času položiti svoje prihranke
na pravo številko, ne spremeni na dejstvu: delali in mu¬
čili sta se vse življenje, da bi jima na starost ne bilo
treba od hiše do hiše. Dokaz je hranilna knjižica. Kaj
moreta za to, če nista... Dobra gospojice, ali bi ne bilo

f

45

tedaj pred leti tako: občina bi hlastnila po tej knjižici in
jima dovolila več nego sedaj zahtevate. Niste krivi. Zato
občini hranilna knjižica, plod in trud njiju življenja, ob¬
čina pa njima mesto v hiralnici. Sobico je Katica že
izbrala. Sobe z dvema posteljama ima hiralnica. Oblju¬
bili so Katici izbrano sobo, če pristane še občina.

Gleda, gleda Bariča starko: Ali se ji meša? Ni vi¬
deti! Ni pa v njenih očeh več tiste plahosti kot ob pri¬
hodu. Tista samozavest, trma in upornost je v njenem
pogledu ko prvič: Pravico imam! Ne ganem se, preden
ne dosežem svoje pravice.

»Pa veste, koliko znesejo vajini prihranki v dinar¬
jih?«

Nista računili! Vesta le: vse pritrgovanje v jedi in
pijači, v obleki, v priboljških, v sto in sto podrobnostih,
vse, vse je zapisano v tej mali, drobni, zelenkasti

| • • v • •

knjižici.

»Pa veste, koliko zahteva hiralnica dnevno za vsako?
Koliko dni bi plačevali iz vajinih prihrankov?«

Trmasta je starka in noče razumeti. Goni svojo:
Občina naj vzame hranilno knjižico.

Draži Barico ta trma in odpornost. Saj je vse bese¬
dičenje in razkladanje in dokazovanje zaman. »Le spra¬
vite svojo knjižico, pa se rajši pobrigajte za zaostale
obresti. Naj vama prepišejo v dinarje in čim več dvig¬
nite iz hranilnice!«

Bariča naglo preneha.

Nekaj čudnega se godi v Simonički. Oči ji stekle¬
nijo, široko odprte buljijo v Barico ko v strah. Pa na kup
leze starka, ko da jo vleče k tlom. Oči pa so vse večje in
večje in vse bolj steklene.

»Za božjo voljo, žena!«

Bariča priskoči, da jo pridrži. Pa je starka sama
hlastnila po stolu in se ujela zanj.

»Ali vam je slabo?«

Na Baričino roko, ki je posegla starki pod pazduho,
da ji pomore sesti na stol, kane nekaj toplega. In še in
še. Vroče, vroče, skoro žgoče kaplje iz Simoničkinih oči.

Bariča naglo odtegne roko in si jo obriše ob pred¬
pasnik. J ako vroče so starkinc solze, ko da ji kaplja iz

*

oči živa, rdeča kri. In tako lepijo starkine solze na
rokah, da jih ne zbriše niti predpasnik.

»Kaj vam pomore . . .« je na jeziku Bariči. Pa ne
izreče besede. Preveč jo presune pogled na nesrečno
starko. Po dolgem so ji padle roke po mizi, nanje je
omahnila glava. Vse telo se stresa v krčevitem joku, grlo
hrope v zamolklih, nerazumljivih glasovih.

Tako pred dvajsetimi leti so morale to starko motiti
besede moških ust. To čokato, koščeno, štirioglato in drge¬
tajoče telo pred Barico je tedaj zahrepenelo po družin¬
ski sreči... Zapustila bi sestro — ali sestra njo. da bi
)oskusila srečo ob možu ... A tedaj, ko so vabili Cilko
c morju v Dalmacijo, tedaj pa nista mogli živeti druga
brez druge ...

In še to šine Bariči po glavi: To čokato, izsušeno,
koščeno, štirioglato telo, ki se zvija v joku pred njo, je
bilo nekdaj malo dekletce. Nekaj pednjev veliko de¬
kletce je držalo prav tako veliko in na las sebi podobno
dekletce — sestrico za roko in jokalo, jokalo, ko so padale
trde grude na materino krsto. Nekaj pednjev veliki de-
kletci, ko vinar vinarju podobni sestrici, dvojčici, siro-
tici — jočeta ob materinem grobu . .. Ko da jima šepe¬
četa angela varuha, kaj ju vse čaka v življenju.

Bariča čuti. da ji silijo solze v oči. Stopi h krušni
mizi, presejano moko zmeče v zvrhanih prgiščih v po¬
sodo. poseje zgrne v kot. meh z nepresejano moko zaveže
in ga stlači ob poseje. Presejano moko nese v kuhinjo,
sito pa odnese posebej v sobo za gosposke goste in ga
položi na omaro. Pa položi pokrov na mizno odprtino,
po pokrovu potegne z roko, ko da hoče obrisati prah.
Vse njene kretnje so počasne. Nikamor se ji ne mudi.
Pri vsem delu skrbno, skrbno pazi. da bi ji ne ušel po¬
gled na Simoničko. »1 zjoče se, pa ji odleže .. .«

Ali starkinega joka ni konca ne kraja. Ne ponehava,
narašča. Ko da ji je vse huje, ko da se ji je prav sedaj
izvil jok. ki ga je vse življenje tlačila vase in zadrževala.
In ko da hoče vse zatajene solze iztočiti prav danes. Za¬
molklo hropenje prehaja v hripave vzdihe, ki hočejo
nekaj povedati, pa jih ni mogoče razločiti.

Barico peče, peče starkin jok. In sprevidi, da ga z
molkom ne bo potolažila. %

47

Stopi k Simonički: »Niso naši ljudje zločesti. Le na
zunaj so trdi in raskavi. Ne bo vam pri njih hudo. če
mislite . . .« ji hoče dopovedati.

Bože, kako muči starko jok! Pri pogledu na hra¬
nilno knjižico tudi noče Bariča, da bi kaj prigovarjala
in mirila Simoničko. Padel je njen zadnji up. Starkina
trma je bila prevpila žalostno resnico, da so njeni pri¬
hranki ob vrednost. In da bi ji nihče ne vzel vere v
njeno pravico, ni stopila vsa leta v hranilnico, knjižico
pa je nosila na svojem srcu. S Cilko sta gotovo v nočeh
brez spanja božali knjigo in govorili o sobi v hiralnici,
ki jo je izbrala Katarina ... Sobica z dvema posteljama,
omaro in drugo potrebno ropotijo, lesna sobica, ali za
dvojčici ne pretesna, da sta le skupaj in sami zase. Zdaj
pa vse zaman! Od hiše do hiše med tujimi ljudmi . . .

»Že zato, da si kaj zaslužijo za nebesa in jim Bog
poplača dobra dela, bodo ljudje .. .« reče Bariča in prime
starko za komolec.

Strese se starka. Ko da je pozabila, kje je, pa jo je
na to spomnila roka, ki se je je doteknila. Z naglico, ki
bi ji je Bariča ne prisodila, vstane starka in iztegne roke
k Bariči kakor k molitvi.

Barico spreleti, ko da je hipoma stopila s trdega
mraza v zakurjeno sobo.

Vse rdeče so Simoničkine oči v globokih jamicah. Iz
njih vro ko lešniki debele solze in padajo na okrogli,
rdeči lisi na močnih, iz obraza štrlečih ličnih kosteh.
Rdeči lisi se bleščita kot odrgnjeni, tako je pritiskala
starka glavo na roke.

Čez hip pa že ne kapa jo več debele solze iz Simo-
ničkinih oči na rdeči lisi na licih. Curka, dva curka se
u lijeta.

Bariča čuti, da so tudi njene lastne oči v solzah. Za¬
kričala bi: Stopite, Simonička. tako pred občinski odbor!

Pa pamet premaga čuvstvo: Kako naj plača občina?

In hoče prijeti Bariča starko za roke: »Nikarte!«

Simonička pa naglo klecne proti tlom. Z rokami krili,
ko da hoče objeti Bariči kolena. Hripav, ves presekan
glas: Ne od hiše do hiše ... V hiralnico!

Bariča ne prenese in pobegne iz gostilniške sobe.

Bože! Človek naj kleči pred človekom na kolenih!

48

7. Pri gospodu kaplanu.

Vrata v župnijsko pisarno so se odprla. Vstopila je
županova Bariča. Ta dan je uradoval gospod kaplan.

»Kaka čast! Občinski tajnik!«

»Ne zamerite, če vprašam. Listate po krstni knjigi?«

»Ne! Po poročni! Saj se za to dekleta zelo zanimajo.
Kdaj pa tebe vpišemo vanjo, če smem vprašati.« Kapla¬
nov obraz se hudomušno nasmehne.

»Zame še nimate črnila, gospod kaplan! Da bi po¬
gledali v krstno knjigo, prosim.«

»Hm, če bi bila že vpisana med poročence, bi bolj
upravičeno spraševala za krste.«

»Ne prosim zase, za občino potrebujem. Bi ne po¬
gledali?«

»Hvala Bogu, da nimaš oblasti nad menoj. Ne pri¬
padam, tajnik oblastni, vaši občini.«

»Pripadam pa, hvala Bogu, jaz vaši fari. Prosim, ne
ukazujem.«

»Kdor trka, se mu odpre. Za koga torej? Za nabor¬
nike zopet?«

»Ne! Za preprosto in skromno žensko.«

»Zaradi domovinstva kakor pri tistih Simoničkah?«

»Domovinstvo je dognano. Nesporno!«

»Letnica rojstva, mesec, dan? Res preprosta, skromna
ženska in uboga na duhu, ko ne ve, kedaj so ji pošepe-
tale rojenice svoje voščilo.«

Pograbi kaplan poročno knjigo, prelista do praznega
mesta in nanj položi prst: »Postrežem, če obljubiš, da se
daš kmalu semkaj vpisati.«

»Koliko so vam obljubili, da mi prigovarjate v
zakon? Gospoda župnika ni doma?«

»Seveda, če ti kaplan ne ustreže, ga pojdeš župniku
tožit. Kaj tako misliš, ne? Ti nasilni tajnik ti! Župnika
ni doma.«

»Niste vljudni. Vi bi že tudi zadeli, pa nočete. Rekla
nisem nič. Ali smem? Morda sama razberem. Katera je
krstna knjiga? Prihranim vam pot do omare.«

Je že pri omari kaplan: »Čisto tako, kakor mora
biti občinski tajnik: lop z vsako besedo po tistem, ki ne
pleše po njegovi volji.« In izvleče krstno knjigo ter jo
prinese k mizi.

49

»Sami ste krivi, da ni z vami dokončka in da ne
more človek do prave besede ...«

Kaplan razgrne pred Barico po mizi popisane pa¬
pirje, zravnava jih in jih s komolcem pritiska na po¬
mečkanih in ukrivljenih mestih. »Simoničeve poiščite,
prosim.«

»Še zmeraj ni končano?« Kaplan lista po krstni
knjigi.

»Prav za prav je, pa vendar... Katarina in Cecilija
prideta na občino. Cecilija je bolna in ne more hoditi.
Revi ste, da se Bog usmili. Če bi imeli kje sorodnike . . .
Da bi jima ne bilo treba hoditi od hiše do hiše.«

»Artur Simonič!«

Bariča naglo pogleda kaplana. Čemu je le s takim
poudarkom izrekel ime? Pa mu bere Bariča z obraza,
da premišlja, kako bi bil spet rad hudomušen in rahlo
zbadljiv, preden izvlečeta iz knjig, kar bi Bariča rada
vedela.

»Mati Cecilije in Katarine je bila rojena leta tisoč
osem sto eno in tridesetega leta. Petega oktobra. Katarina
ji je bilo ime . ..« Bariča kaže s prstom v svoje spise in
pogleda kaplana.

»Že prav, že dobro ...«

»Njen oče, torej stari oče Katarine in Cecilije, je bil
rojen dne tridesetega novembra tisoč sedem sto šest in
devetdesetega leta. Matija je bil,« bere Bariča iz spisa
in hoče pomagati kaplanu.

»Kar pusti in ne moti me.« Kaplan je ne pogleda.
Nagel, okreten in ves zamišljen v iskanje je. Odpira stare
knjige, lista po njih. išče, govori sam s seboj imena in
letnice, piše na listek. Po izpisku vrže knjigo v omaro,
izvleče drugo, lista po njej, išče, govori, piše na listek.

Ko da ni Bariče v sobi. In Bariča si ne upa v nje¬
govo vnemo črhniti besedice.

»To je že bolj daljnje sorodstvo.« Kaplan gleda v
listek, na katerega si je izpisoval podatke iz knjig. »Matija,
ki si ga omenila, je bil dvakrat poročen. Katarina, mati
občinskih rev Katarine in Cecilije, je bila iz prvega za¬
kona. V drugem zakonu je imel Matija med drugimi
otroki tudi sina Martina. Sin tega Martina. Janez po
imenu, je bil Arturjev oče .. .«

4

Več. 86.

50

• Z logu je Bariča: »Mati Cecilije in Katarine Siino-
ničeve je bila po poli sestra Arturjevega starega očeta.«

»Čakaj, izračun im, katero koleno.« In kaplan vzame
nepopisan listek in začne nanj risati rodovnik.

»Hitreje vam gre od rok ko gospodu župniku. Pa
dvomite o tem, če zadenete, kakor bi moralo biti.« Ko
da Bariče ne zanima več sorodstvo Simoničevih.

Kaplan odrine listek z rodovnikom, vrže svinčnik
po mizi. poboža poročno knjigo. »Zakaj mi le danes
zmeraj sili roka k poročni knjigi?«

»Ker ste ves nesrečen, če ne morete nikomur na¬
gajati.«

»Ni res, gospod tajnik! Vest me priganja, naj storim
dobro delo.«

»Da bi ne razločili sami, katero delo je dobro, ka¬
tero ne . . .«

»Počasi, jeziček! Poslušaj! Pride veren, pošten in
ugleden faran k meni: Za mašo bi dal, gospod kaplan!
V dober namen. Že pišem v knjigo. Nikogar ne vprašam,
kak je njegov namen. Faran pa vzdihne in začne žalo¬
sten pripovedovati. Kaj misliš, kaj?«

»Ne uganem te uganke.«

»Saj ti nočem staviti ugank, dekle! Resno, kakor še
nikdar, mislim!«

»Da storite dobro delo, če me pregovorite, da bom
kmalu vpisana v poročno knjigo?«

»Za mašo je hotel dati faran, da bi Bog uslišal nje¬
govo prošnjo. Prošnja njegova je pa blizu tega, da bi
vpisal v poročno knjigo: Bariča ,..«

»Pa niste poučili tistega svojega vernega, poštenega
in uglednega farana, da s tem Boga žali. ne pa časti, če
hoče svete stvari, ko je maša, vpreči v svoje neumne in
malo pobožne misli.«

»Mož splošno ne misli neumno. Pametno, trezno in
preudarno sodi: naj Bog da tebi misel na zakon, če je
tako za domačo hišo bolj prav. Odloči naj pa Bog. In
iz ljubezni do tebe in doma bi rad. da opustiš misli na
samostan.«

»Oče!« Bariča se odpravlja. »On je prišel k vam?
Ne verjamem! Kedaj sta bila v zidanici, da jaz tega ne
vem? Pa da ga poslušate... Pri vinu!«

51

No, no, no! Sedaj pa užaljena! Trezno premisliva!«

Bariče ne zadrži. Obrne se in — z Bogom!

Bariča ni najboljše volje. In je tudi pot domov ne
razvedri. Še razburjena stopi v vežo.

Oče ima na jeziku vprašanje, kod kolovrati ob
lepih delovnih dnevih, ko delo po hiši in okoli nje, po
polju in po trtju, kar kriči. Pa je ne vpraša, ko pogleda
v njen obraz.

Prašiči hočejo razgnati svinjak, tako krulijo in se
prerivajo po njem.

Bariča si brž opaše predpasnik, primakne pomi j nek
k svinjskemu kotlu.

»Skočim po koš detelje za konja. Ostaneš doma ta
čas? Ali naj zaklenem vrata?«

Presliši Bariča zbadljivko. Z obema rokama dviga
svinjsko kuho iz kotla in jo meče v pomi j nek.

»Pa nisi bila v Metliki pri zdravniku? J i je obolel
jezik in ne moreš govoriti?«

»V župnišču sem bila. Mašo sem mislila plačati v
dober namen, da bi Sveti Duh razsvetlil tiste, ki so
zdrave pameti potrebni.«

Zapre županu sapo in besedo. Potuhne se in naglo
izgine pri zadnjih vratih iz veže.

Bariča pa na prag: »Jutri pojde konj v Metliko k
dopoldanskemu vlaku.«

»Pojde konj... Okoli vratu mu obesim listek, čigav
je. da kam ne zaide. Mene čaka košnja in ne morem
zdoma.«

Ture pojde s konjem po Simonič ki.«

Župan spusti na tla koš. ki si ga je prtil na rame.
Sunkoma se obrne k hčerki. »Ture...? Naš konj...?

Simonički...?«

»Stopite spotoma k I uretu in mu naročite, naj se
pripravi na pot. Sama nimam kedaj. Saj čujete, kako
krulijo svinje.« In je Bariča že zopet pri svinjskem
kotlu in pomijneku. Zadnja vrata je zaprla za seboj.

Pa pride oče nazaj v vežo. »S kolesljem pojdemo po
listo Simoničevo gospodo, ne? Kaj koleselj! Premalo in
prekmečko! Bi stopil kam po kočijo?«

Lepše kočije ni v fari ko v župnišču. Te naglo sto¬
pile. naletite na kaplana samega. Župnika ni doma. Po-

52


menita se še kaj drugega. Z gospodom kaplanom! Gotovo
vam postreže z bernim vinom. Pri vinu da beseda be¬
sedo ...« -

Zaloputne župan zadnja vrata. Govori z njo, kadar
je' nataknjena! Vrže koš na levo ramo, koso na desno.
In korači kar za hlevom in po ovinku na cesto. Samo da
se izogne Bariči.

8. Sorodniki.

Čisto sam je ostal Ture pred postajo. Potniki, ki so
prišli z vlakom, so odšli; Metličan je, ki prihajajo iz dol¬
gega časa k vlakom past svojo radovednost, so se poraz¬
gubili; udaril je voznik po mršavem konju, ki vozi pošto,
in oddrdral. J ure se je bil motal okoli županovega konja,
mu z nogo zgrinjal seno na kup, mu popravljal komat
in opremo. Obraz je skrival za voz in konja, da niso
toliko zijali ljudje vanj. Pazil pa je vkljub temu na
vsakogar, ki je stopil s postaje. Čokate, stare ženske, ka¬
kor jo je opisala Bariča, ni zagledal. Tudi ni bilo no¬
bene potnice z berglami ali take, ki bi težko hodila.

lure je bil v veliki zadregi. Da bi šel gledat na
postajo samo, se ni mogel odločiti. Preveč začudeno so
ga gledali železničarji, ki so pohajkovali okoli postaje.

Županov konj je nemiren in nepočakan, še jesti noče
več, ni mu več obstanka.

»Drugega vlaka počaka!«*

»Morda je pa mutast, da ne vpraša!«

»Poskusi z znamenji, morda mu dopoveš!«
l ure ve, da letijo besede železničarjev nanj. Ne¬
rodno, nerodno mu je. Da je obrit, bi dvignil glavo in
jim pogledal odkrito v oči. Saj ne morejo vedeti, kdo je.
Neobrita brada in lice ga pa res nista priporočali. Že na
poti so gledali za njim ljudje, ki ga niso poznali, pred
postajo so se ustavljali in zijali vanj ko v pustno Šemo.
»He, mož bradati, počakate še do drugega vlaka?«
»Ženski, revi... Čokata, koščena ... ne more hoditi
ena ...« l ure govori nekam v komat.

Železničar pa ga le razume. »Nerode nerodne! Teh
par korakov, pa ne gre gledat pred postajo tista, ki
lahko hodi, vi pa ne na peron.«


i




Ture mora stopiti izza konja. In pohiti mimo želez¬
ničarja na postajo.

Med kupom svežnjev in košar se nekdo giblje.
Ženski glas ihti in tarna. Ob svežnjih in košarah stoji
čokata, stara ženska. Mirno in nepremično gleda v sestro
med kupi.

»Pogledali bi... Konja nisem mogel pustiti samega,«
reče Ture kakor v jezi in da se opraviči pred železni¬
čarjem, ki je prišel za njim.

Ženska, ki sedi med svežnji in košarami, dvigne
glavo ter preneha ihteti in tarnati. Starka ob njej se ne
obrne k Turetu.

»Voz!« razloži kratko Ture.

»Čuješ, Katica, kota! Ipak...«

Starka niti sedaj ne pogleda Tu reta. Sklone se in
vzdigne sveženj. »Gdje su kola?«

Ture vidi izžet, suh, pepelnat, zguban obraz z očmi
v globokih jamicah. V očeh ni nobenega sijaja, čisto brez¬
upno, brezbrižno in potrto gledajo starkine oči mimo
Tureta tja nekam proti Kolpi.

Turetu je vroče. Le kako naj stlači vso to ropotijo
in še ženski povrh na majhen in ozek koleselj! Pa kako
bosta vlačili toliko svežnjev in košar dan na dan od hiše
do hiše? Prav je imel župan, ko se je ob regal ob Barico:
zakaj koleselj, zakaj ne navaden voz.

»Ne pojde vse na koleselj!«

Starka pa ko da je gluha. Odnese sveženj h koleslju,
vrne se, vzame dva druga in ju spet odnese h koleslju.

Tista, ki sedi, pogleduje Tureta, pogleduje železni¬
čarja. In jima s pogledi očita: Štora! Ne bi pomogla
stari, slabotni ženski?

Ture pograbi pletenico in jo odnese. Sta naložili ženi
svinec vanjo, da je tako težka?

»Kako, le kako in kam?« govori sam zase Ture, pa
tako, da ga čuje starka, ki prenaša svežnje. Mora ga
čuti. Ali ne pokaže, da jo kaj zanima, kako bo zložil vse
to na koleselj, in ne reče nobene besede. Nosi. nosi
svežnje. Pa stopi še Ture po drugo pletenico.

Štiri pletenice, osem svežnjev, štiri cule. Pa spravi
to na ozek koleselj, pa še dve ženski povrh, eno celo
bolno, da sploh hoditi ne more! Pa še sam prisedi!

Ture išče pod sedeži koleslja in po svojih žepih, da
bi kje izteknil motvoz in privezal pletenico za zadnji
sedež.

Starka, ki je znosila svežnje in cule h koleslju, jih
tlači nanj. Na oba sedeža, pod prednji sedež, ob sedeže,
po prostoru za noge in povsod.

Ture jo gleda in se ji čudi. Premakne sveženj, po¬
pravi culo. Kaj res misli, da spravi vso to ropotijo na
koleselj? Kako, le kako?

Ni zgovoren Ture, odvadili so ga v kaznilnici go¬
vorili. Ni iskal doma prilike za pomenke. Ali starki le
ne more primolčati: »Sestro pa na rame?«

vS pletenicami, svežnji in culami je koleselj zvrhan.
Naj konj naglo potegne, vrhnje cule se gotovo zvalijo
na tla. Motvoza, da bi vsaj povezal vso ropotijo, ni pri
roki. In kam naj sede žena. ki ne more hoditi?

Ture pogleda čisto od blizu starki v rdeče obrobljene
oči. Zdaj mora kako reči. Pa je ne reče. Ko da je mu¬
tasta in da ji je I ure in njegovo vprašanje deveta briga.
Na kolo je stopila, premešča, potiska cule in jih skuša
vgnezditi na prostore, s katerih ne zdrknejo, ko potegne
konj.

l ure pozabi na svojo neobrito brado in lice. Po¬
menljivo pogleda železničarja, ki žuli svojo pipo ob ko¬
leslju in pase radovednost. »Prijazna ženska!« skuša
povedati Tu reto v pogled.

»S čim povežete?« se pozanima železničar.

Trdovratno razmešča starka cule in svežnje. Ko da
ne cilje železničarja.

»Pa pelji človek!« In zopet pogleda Ture pomen¬
ljivo železničarja, ki pa užaljen noče reči nobene več in
krene na postajo. I ure zmigne z rameni in zgrne z nogo
seno na kupček pred konja.

»Kate, oj, Kate! Katice!«

Jokajoč glas tam s postaje.

Pa tudi tega glasu noče čuti starka med svežnji in
culami.

»Katice...! Jao...! Ostaviš me...! Jao...!« Vse
hujše stokanje in klicanje tam s postaje.

Starka na koleslju je pa menda res gluha in še mu¬
tasta povrh. Ne gane je jok. noče čuti klicev, ki so tako

pretresljivi, da ganejo celo Tureta. In korači, da pogleda,
kaj je s starko na postaji.

Rada bi s klopi, pa sama ne more nikamor. I ure
šele sedaj vidi, da ima levo nogo debelo obvezano. Dviga
se s klopi starka, opira se na desno nogo, opri jemlje se
z rokami za klop in hoče iti. Pa ne more in ne more ni¬
kamor,/, levo nogo, ki je v obvezah ko debel hlod. si
ne upa dotekniti se tal. In bolečine ji mora povzročati
gibanje. Obraz se ji kar rdeči in modri v trpljenju. In
iz oči ji teko solze, iz grla ji vro vzdihi in stoki, ki bi
omečili tudi kamen.

Ture priskoči, da ji pomaga. Ali bergel ni nikjer,
niti palice ne. Kako naj ji pomaga? Da bi jo prijel pod
pazduho? lure si ne upa. In pa... in pa ne more si
prav razložiti l ure, odkod čuden duh, ki ga vsega pre¬
veva. odkar je tik ob starki. Sili zoprn duh v nos in
zbada ko z bodicami. Se v oči sega, v ustih budi neokusne
sline in odpor. Vzdignilo bi se človeku ob (eni zoprnem
duhu. Ko da gnije in razpada kje blizu crknetina. Ne!
Še drugačen, še zoprnejši duh, smrad po gnoju, ki teče
iz človeškega telesa.

Ne more se premagati Ture. Zapiči pogled na ob¬
vezano in skrbno povito starkino nogo. Ni dvoma! Iz te
noge prihaja tisti duh. In lure naglo odskoči, da ne
kihne in ne zajame še več tega smradu.

Zakriči starka, ko da sluti, zakaj je I ure odskočil.
Vsa je obupana.

Na obupne klice pride mutasta ženska (xl koleslja.
Počasi pride in čisto nič ni radovedna. Ko da je takih
klicev že vajena. Nič ne. reče. Ko vidi sestrin napor
in namero, jo prime pod pazduho, da ji pomaga.

Pretresljivo stokanje prekine poskus spraviti starko
s klopi. Tudi starka, ki noče govoriti, sprevidi, da sama
sestre ne spravi do koleslja. Ali vendarle spregovori in
poprosi Tureta za pomoč? Ne! Naravna sestri obvezano
nogo po dolgem po klopi, a ne pogleda ne I ureta ne že¬
lezničarja. ki je radovedno buljil v čudno trojico na
postaji. Ko da se ji nikamor ne mudi in ji je prav. tudi
če do večera ne odrinejo s postaje.

l ure uvidi, da mora sam poprijeti, če luke še danes
priti domov. Poprosi s pogledi železničarja. Pa ta noče

56

razumeti ali pa je previsok in se mu ne ljubi vzeti pipo
iz ust. Poskusi Ture s starko, ki noče govoriti. »Primite
na drugem koncu.« Upira se mu, pa se premaguje. Prime
z obema rokama starko pod pazduhe in jo dvigne. Pa ni
dvignil istočasno z molčečo starko, prenaglo je šinil
pokonci. Bolna noga je omahnila s klopi. Starka je tako
zakričala, da je prešlo Turetu vse veselje do prenosa. In
pa tisti duh, tisti neznosni, zoprni duh iz obvezane
starkine noge, tisti duh bi človeku obrnil želodec.

Bolna starka lovi sapo. Pojema njeno stokanje.
Slabo ji je.

Železničar spozna, da ne pojde brez njegove pomoči'.
Poniža se in odloži pipo. »Poprimite za moje roke!« de
Turetu.

Ture uboga.

»Sedite na najine roke!«

Laže je bolni starki reči, ko njej storiti!

Poklekneta ob njej, da zdrsi s klopi na sedež na
njiju rokah, pomakneta svoji rami pod rami bolnice.
Molčeča starka prime za zavito sestrino nogo in stopa
prva k izhodu.

Ture stiska zobe, da vzdrži tisti duh iz starkine noge,
ki je tako oster, zoprn in neznosen, da ga skoro omamlja.

Starka ječi, ječi in stoče, da je človeka strah.

Kam z njo, ko je koleselj zvrhano naložen in ni
pomislila sestra nanjo. Ali naj jo polože na golo cesto
in v prah, dokler ne razmečejo in premestijo cul, svež¬
njev in pletenic ter ji pripravijo zasilnega sedeža. Ni
klopi pred postajo, nazaj jo morajo nesti na klop, na
kateri je prej sedela.

Ture odbeži od bolne starke, ko da mu gori pod no¬
gami. Samo proč, proč od tistega zoprnega in neznos¬
nega duha, ki bi človeka zadušil.

Zmeče na tla vse cule, svežnje in pletenice. Železni¬
čar pokaže toliko usmiljenja, da prinese od nekod mo¬
tvoza, ko vidi, kaki križi so z občinskima revama. Pri¬
veže za zadnji sedež pletenico in obesi spredaj ob vsako
svetilko po eno culo. Toliko tesnega prostora dobi na
zadnjem sedežu, da bo mogla bolnica za silo sedeti in
bo mogla bolno nogo držati vodoravno na svežnju, ki je
še najbolj mehak.

57

Bože, kaki križi so z bolno, staro ženo! Med preno¬
som tik ob koleslju pa neha stokati. In ko se priprav¬
ljajo, kako bi jo na najlepši način vzdignili na priprav¬
ljeni sedež, opazijo, da je omedlela. Skričijo žene, ki jih
je s postaje prignala radovednost. Še železničarji po¬
zabijo na svojo počasnost in svoje službeno dostojanstvo.
Prinesejo vode, močijo robce, naglo je pri roki kis. Še
z žganjem silijo bolnico, da si opomore in je na poti
zopet ne premaga slabost.

Turetova neobrita brada in lice ne vzbuja nobene
pozornosti več. Usmiljena gospa s postaje mu še natoči
stekleničico na pot, da pokrepča bolnico, če jo zopet
napade.

Bože, Bože, pod kakimi zvezdami so rojeni Simoniči!
Mati! Tako pred dobrimi tridesetimi leti je pritavala
sem. Čisto tako ko danes Simonički, v culah in svežnjih
vse premoženje, vsem v napotje, vsem v nadlego, niko¬
mur dobrodošla. Še slabše ko danes Simonički! Materi
ni šel koleselj naproti. Ne govorita Simonički — vsaj ta,
ki govori — čisto po naše, ali človek vse razume, kar pove.
Mati pa ni besedice slovenski! Pod srcem pa Ture... In
kaka pot z Vestfalskega do sem! In kaka muka, ko je
opazila podrto kovačnico in sprevidela, da so jo radi te
podrtine gnali tako daleč, daleč, med čisto tuje ljudi.. .
Bože, kako si jo kaznoval, ker je imela rada moža iz
rodu Simoničev. Simoniči, ljudje brez zemlje ... povsod
izobčeni...

Bože, Bože, Bože, starke na koleslju Ture ne pripelje
žive v občino! Konju ob glavi stopa Ture, trdo stiska za
uzdo, da bi stopal konj mirno, korakoma. Lepše in pre¬
vidneje z iskrim, mladim konjem ne more voziti. Pa
stoče, stoče, vzdihuje, joče in tarna Simonička na ko¬
leslju, da postajajo ljudje po cestah in na hišnih pragih,
se hudujejo nanj, ga poučujejo, kako naj vozi. zabav¬
ljajo nad občino in županom.

Sorodniki! Daljnje, daljnje je to sorodstvo in do
včeraj Turetu čisto neznano. Kako je že razložila Bariča?
Moj stari oče in njiju mati po poli brat in po poli sestra.
Pa drugih bližnjih sorodnikov sploh ni v občini. In kdo
naj gre na postajo ponji? Ugovorov ne trpi županovo
dekle. Še oče ji ne pride na konec.

»Cigani, cigani!« vpijejo otroci, popuščajo svoje
igre in d reve na cesto.

Cigani! Da, da, prav tako potujejo nestalni cigani
iz kraja v kraj. Vse. kar imajo, na voz, pa pojdi iz
gozda v steljnike, postavi šotor za dan. dva! Pa zmeči
zopet ropotijo na voz. na ropotijo družino, zaprezi ko¬
njička in pojdi, pojdi iz kraja v kraj!

Cigani, cigani! Ture ne ošvrkne otrok z bičem. Stoče
Simonička na koleslju, da morajo čuti ljudje in priteči,
da napasejo radovednost. Voznik ob konju neobrit in
potuhnjen. Le v tla gleda in na konja pazi. za ljudi se ne
briga. Kje bo nakradel krme za konja in krompirja za
ženski in zase, premišlja cigan tatinski! Štorklja za vo¬
zom Simonička. tudi ta se ne briga za dečad. Kako bi
praznovernim ženskam prerokovala iz kart in jih ope¬
harila, na to misli prihuljena ciganka! Cigani, cigani,
cigani — Simoniči pač, ljudje brez zemlje, izobčenci!

Simoniči! V Ameriko nekam jo je potegnil stric —
če še živi, Bog ve. Nekam v Bosno je zaneslo drugega
strica, tete, tri. so se porazgubile po službah. Ko pa ven¬
dar kovačnica ni mogla vseh živiti, grunta pa ni bilo!
Očeta je uničila Vestfalska. Še čudež božji, da je ostala
Simoničem tista podrtimi, ki je bila včasih kovačnica,
in da je ni oče kedaj v sili prodal. Te dve revi! Glej. svet,
le glej. kako se vrača Simoničev rod v svojo domačijo!
Cigani! Le kričite, otroci!

Tu reta premaga. Ustavi konja in pogleda po svojih.
Kaj sta prav za prav zanj? Daljnji, mali sestrični? leti.
bi rekel človek, ker ste stari! Sočutje z lastno in njiju
nesrečo pa ne more na dan. Naj ga vprašate po njegovi
nesreči in zveste, zakaj ni obrit in zakaj ga je sram
pred ljudmi.

Udari I ure po konju. Sorodnici sta tuji, tuji...
Blizu so si le po tem, da jih vse tepe usoda Simoničev.
Kaj bi jima razlagal! Izvesta kmalu, kako in kaj. pa ju
bo pri vsej njiju revščini sram, da imata takega sorod¬
nika.

Sočutje pa ne popusti. In I ure zavozi pred obcestno
gostilno, ustavi konja in pokliče vina.

»Simoniči!« jima hoče razložiti.

Pa natoči kupico in jo ponudi teti na koleslju. Teta
željno pije, teta ob koleslju komaj pomoči ustnici v vino.

Spomni se Ture, da mu je Bariča stisnila v roke
popotnico. Razmeče cule in svežnje s sprednjega sedeža
in potegne iz shrambice pod sedežem zavoj. Kos preka¬
jene gnjati in pol hlebca belega kruha. Teti na koleslju
ni do jedi, vino ji diši. Teta ob koleslju je lačna. Vesel
je Ture, da more sorodnicama s čim postreči. Še naroči
vina. Izplačali so mu pred odpustom iz kaznilnice, kar
je zaslužil z delom, zato ni brez denarja Ture. Siliti se
mora, da kaže tetama, kako sta dobra gnjat in kruh.
Tisti duh iz tetine noge bi človeku pregnal veselje do
jedi, da ni bil že štirinajst dni brez trohice kruha. Tudi
se upira človeku piti iz kozarca, iz katerega pije teta
Cecilija. Krčmarju se ni zdelo vredno prinesti treh kupic.

Turetu se zaleti kruh v grlu, ko opazi krčmarjev
pogled.

Leden je gostilničarjev pogled in nezaupljiv, lure-
tovim kretnjam sledi pazljivo in napeto, ko da se boji,
da Ture zdaj zdaj poseže v žep po dolg nož. Gotovo
pozna gostilničar Tureta; kajpak, da ga pozna! Drugače
hi bil vesel, da kaj iztoči. Tako pa gleda, ko da se Turc-
iovega denarja drži človeška kri.

Ture čuti, kako mu sili vročina v glavo. Potisne teti
Katarini gnjat in kruh v roke, teti Ceciliji natoči vina.
da ji polije zapestje in rokav. Več ko polovico vina je
še v steklenici, pa jo Ture postavi na tla in poleg položi
denar. Pa naglo h konju in: Hi, vranec!

»Jao!« zastoče teta Cecilija. Še teti Katarini preide
mutavost in krikne. Gostilničar kriči za vozom.

'l ure se ne zmeni za nikogar.

Županovemu dekletu je lahko zapovedovati! Kdo
naj gre po revici? Edini sorodnik! To pot je šel Ture na
led, pa ne pojde več! Ne, ne, ne pojde več! Le kako. da
se je sploh vdal in ni pomislil, kaj ga čaka na poti?!

Čast ti, Bariča! Dobra si — ali Tureta ne premotiš
več, pa če desetkrat iztakneš v zakonih, da se moram
prav jaz brigati za ubogj teti.

»Lagano...!«

Oho, saj res ni mutasta teta Katarina.

60

Hi, vranec! Zmečemo košare, cule in svežnje s ko¬
leslja, prenesemo teto Cecilijo v prvo hišo v prvi vasi s
te strani občine. Potem pa z vrancem v dir k županu.
Končano, Bariča! Drugič me pa pusti v miru in me ne
sili več med ljudi!

»Jao, jao, jao!« stoče teta Cecilija. V steljnikih in
bregovih ni ljudi, da bi jih genila njena bolečina. Čudno
in vznemirljivo odmeva stokanje po tihem brezovem
gaju. Tureta ne gane. Hi, vranec! Da vaju prej odložim,
se prej rešim brige in ljudskih pogledov. Odleže vam.
teta Cecilija, ko vas prenesemo s koleslja na postelj. Hi.
vranec! Skoro smo pri Pokalniku.

Ali postelja ne čaka občinske uboge. Samega Tureta
zazebe po hrbtu, ko vzroji Pokalnik: Baš s tega kraja
občine, baš v tej vasi, baš na številki prvi, baš pri
njem! Premeten si, župan, ali izberi in privošči si koga
drugega, ne Pokalnika! Pokalnik ni zaman prebral to¬
liko knjig!

Peče, peče in boli Tureta, teti vsake besede ne raz¬
umeta. Mislita, da kriči Pokalnik na njiju. Cecilija je od
bolečin vsa modra v lica. Stokala bi, pa si ne upa pred
hudim možem. Le pritajeno ječi. Katarina je vsa plaha.
Za koleselj se stiska, da se skrije pred pogledi neprijaz¬
nega moža.

O tem občinski odbor sploh še ni sklepal, kje začneta
ženski svojo pot od hiše do hiše. Kaj si domišlja župan?

Ture skromno razloži, da je pač tu številka prva.
In da je ta vas najbližja s postaje. Ženski, zlasti tista
z bolno nogo, sta pač izmučeni in utrujeni ter potrebni
počitka.

Ali naleti Ture! Pravega je izbral župan! Ture ima
pač pravico razburjati se in učiti druge sočutja in usmi¬
ljenja. A pobijati, do smrti pobijati druge brez sočutja,
to je pa malenkost!

Ture požene vranca izpred Pokalnikove hiše.

Imejte usmiljenje, ljudje božji! Sprejmite revi pod
streho! Kaj ne vidite, koliko trpita. Saj prej ali slej itak
pride vrsta na vsako hišo, čim prej odpravite, tem
bolje je ...

Pa so čuli ljudje Pokalnikov očitek. Baš pravega je
poslal župan! Vsi mu zapirajo vrala pred nosom, še


61

odgovora mu ne dajo ali pa momljajo: Če bi vsaj prej
poslal župan glas, da bi se pripravili.

Otroci pa okoli koleslja. Da je pripeljal medveda
na verigi ali opico, bi ne drevili tako za Turetom.

Stiska Ture zobe. Ali je vse vaščane obsedla Pokal-
nikova jeza?

Joče teta Cecilija na vozu. Kje le jemlje toliko solz?
Ko lešniki debele ji polzijo na štrleče lične kosti. Tišči
se Katarina cul in svežnjev, pred radovednimi pogledi
otrok se ne more skriti, ker oblegajo koleselj od vseh
strani.

Ko obrede J ure vas, bi se najrajši vgreznil v zemljo.
Ali naj začne znova pri številki prvi, pri Pokalniku?
Ali jih ni že dovolj preslišal?

Vgrizne se Ture v spodnjo ustnico, da ga zaboli.
Pogoltne besede, ki mu silijo v grlo, in požene iz vasi.

Stoče, stoče Cecilija, da Tureta boli v dno srca. Ko
omotena štorklja za vozom Katarina in poveša glavo.
Robec si je potegnila globoko na čelo. Prav do župana
bo treba.

O p • • v • O* • v • |

oimonici, oimomci!

lure ne skriva svojega razburjenja, ko privozi k
županu.

Župan pa pokonci. Pa kar vajeti Turetu iz rok in v
svoje roke, pa nazaj k Pokalniku. Bomo videli, da li
nima Pokalnik dolžnosti ko vsak drug občan.

Bariča premišlja, kam zdaj z revama, a ni bila za¬
man v šolah v Šmihelu. Ne premišlja dolgo. Zavpije za
očetom: »Denemo jih v Turetovo bajto, dokler se ne
zmenite.« Joda oče je ne posluša, že odpelje.

I ure obstoji ko prikovan na dvorišču. Presunilo ga
je: župan in Pokalnik si povesta svoje, med prepirom
in kričanjem naj revi zopet prenašata zijala. Da se
Pokalnik ne uklone, je lure videl in okusil. Pa naj
zopet prevažajo revi od hiše do hiše in ju ponujajo in
prosijo, da jih sprejmejo pod streho.

Simoniči, o Simoniči! Trdemu kamenu bi se morale
revi smiliti.

V pretrganih besedah razloži lure  Bariči. Da žu¬
panu nič ne dopove, ve.

62

Povesi Ture glavo. Pogleda spet Barico. Za koga je
brlog poleg podrte kovačnice? Za človeka, ki ga izpuste
iz ječe, je brlog dober, toda ...

Simoniči, Simoniči!

Prigovarja Bariča: Saj samo do tedaj, da pri občini
vse uredijo in določijo red, po katerem pojdeta revi
gladko in brez prerekanj od hiše do hiše.

Štiri leta ni nihče odpiral oken v sobi, na ognjišču
v veži štiri leta ni nihče kuhal, pred naklom v kovačnici
ni nad trideset let tlelo oglje.

Jed naj te ne skrbi, Ture! Že Bariča preskrbi.

Za glavo se primeš, ko stopiš v podrtino, premisli
1 ure. Pa ne ugovarja. Bariči ni mogoče ugovarjati. Kaj
naj napravi?

Barico je poklicala mati. Ture se je kar za župano¬
vim podom spravil domov, ni čakal, da se zadeva uredi!

Bariča ga ni našla več.

Da se nista oče in Pokalnik lepo pogledala, je ve¬
dela Bariča takoj, ko se je oče vrnil. Prepustil je konja
in voz pastirju in jo prisekal sam domov. To je dokazo¬
valo njegovo trdo jezo. Ko pa se je brez besede napotil
naravnost v pisarniško sobo, zmetal iz predalov, s polic
in iz omare na mizo kopico spisov in začel brskati po
njih, se je razodelo Bariči, kako kipi v njem. Strupeno
ga je moral pičiti Pokalnik.

S hlapčičem, ki je modro pripeljal konja in voz
domov, si Bariča dosti ne pomore. Da bo Pokalnik kričal
in se togotil, ko ustavita konja pred njegovo hišo. si je
Bariča že prej mislila. Da ne bo hotel sprejeli občinskih
rev pod svojo streho, je pričakovala. Tudi ni bilo nič
čudnega, da je ob Pokalnikovem protivljenju v očetu
vzkipelo. Pa kaj neki je zabrusil Pokalnik očetu v
obraz, da ga je tako razkačilo? Pastir je vedel povedati
samo, da sta kričala, na besede pa ni pazil. Vsa vas je
nagrnila k Pokalniku, občinski revi sta jokali, konj je
bil nemiren, je pravil pastir. Oče je ukazal kar zapeljati
k Turetu. l am ju je zložil. Pozna Bariča hlapčičevo
slabost do konj. Misli revče, da gleda ves svet nanj.
kadar jezdi domačega konja napajat, ali kadar nateguje
z voza vajeti, vihti bič in vodi konja.

Že zvemo, ljubi oče! Ne mine pol ure. pa poveste
sami. Razpočili bi se, oče, če ne bi znesli svoje jeze nad
hčerko. Kdo pa naj bo kriv, da vas je nadmodril Po-
kalnik, če ne Bariča? Vi sami niste nikdar, nikdar niče¬
sar krivi, oče župan! Poznamo se. Vse, kar napravite, je
dobro, lepo in prav. Kadar se pa kaj ne izteče, kakor
hočete, je čisto jasno, da je imela Bariča svoje prste
vmes in vam je vse pokvarila.

Mine pol ure, očeta še ni iz pisarne. Premetava spise
in nekaj išče po njih. Besede ni iz njegovih ust.

Huda, debela in mastna je morala biti tista, s katero
vam je zabelil Pokal ni k.

Vidite, oče, ni zmeraj umestno kazati župansko
veljavo. Saj ste sami posegli za vajeti in obrnili voz; da
bo igra lepša, ste vzeli pastirja s seboj. Sedaj pa kipi
po vaših možganih.

Ura mine, debela ura, ali pa se Bariči tako zdi, ko je
čakanje tako dolgo in mučno in radovednost velika. Ne
črhne besedice oče. Rije, rije po spisih. Ko da ne čuje
Bariče, ki nalašč treska z vrati v gostilniško sobo in
ropota s steklenicami in kozarci, ki jih umiva.

Ali vas je pogodil Pokalnik, oče! Mož ne požira za¬
man knjig, ker s pikrimi vi tudi ne štedite in molčati
nimate navade.

l isti dan ni bilo nič.

Simoniči. Simoniči!

9. Bariči vedno obvelja.

Kmalu je Bariča povedala očetu, da morate revi od
Tureta. Ture je pobegnil pred duhom iz Cecilijine noge
iz sobe v vežo, iz veže pozneje v razpadlo kovačnico, od
tam pa Bog ve kam. Doma mu ni bilo več obstanka, za
slepo ceno bi prodal vso podrti no z vrtičkom vred. Pra¬
vili so tako.

Pa čudo. oče ni rekel nobene pikre besedice. Ni
oponesel: Ali nisem imel prav? Ko bi že spočetka lahko
uredili, da bi šli revi od hiše do hiše, po številkah in
vaseh. Pa ne! Res je Bariča kriva, da ni šlo po pravi
poti. Ali Bariča ima vedno zadnjo besedo. Njej vse in
vedno obvelja!

64

Brez besede je odšel oče v zidanico. Pohiti Bariča
s kuho. Kislo repo je pristavila k ognju — zamudil se je
oče v zidanici, šele po poldnevu se je zgovoren vrnil
domov. Ve Bariča, kaj je danes za očetov želodec. De-
belačne žgance hitro zmeša in jih zvrhan krožnik po¬
stavi poleg repe na mizo.

»Jed čaka, oče!«

Od očeta pa nobenega znamenja, da jo je čul in
razumel. Sedi za mizo v pisarni, a ne premetava več
spisov, podprl si je glavo z roko in zre v železne križe
na oknu.

Bariča gre v kuhinjo, da pogleda, če je ajdova po-
vitica že pečena. Potegne kozo od ognja, iztrese iz nje
povitico in jo potrka po krhki skorji. Še malo naj se
zapeče, da bo očetu bolj teknila. Samo da preseneti
očeta, peče danes Bariča ajdovo povitico. Ker ni nič go¬
drnjal, ko je povedala, da morata občinski revi od Tu-
reta, zato je Bariča zamesila ajdovo povitico in je po
njej gosto natrosila mastnih ocvirkov.

Ko pogleda Bariča v občinsko pisarno, oče še zme¬
raj strmi v železne križe na oknu.

» Jed se shladi, ate!«

Oče pa nič in nič.

Bariča se ne spominja, da bi oče kedaj tako dolgo
čakal s trdo besedo. In jo zaskrbi. Da ne smejo piti vina
radi bolnega srca, jim je prepovedal zdravnik, te dni so
pa pili. Da se ne smejo razburjati, je zabičal zdravnik,
na, pa taka jeza. Naj očeta napade zopet! Zdravnik ni
skrival, kako lahko končajo taki napadi.

Bariča stopi k mizi z uradnimi spisi in zalista po
njih. »Nekaj ste včeraj iskali, oče. Še niste našli?«

»Ne najdeš ni ti! Tistega menda sploh ni, kar sem
iskal.«

Hvala Bogu, da ste prišli do besede, oče! Le izsujte
svojo jezo na hčerko, odleže vam. Grdo sta se morala
pogledati s Pokalnikom, da še sedaj s takim mirom pri¬
krivate svoje ponižanje. Kaj bi vas tako zadelo, če ne
ponižanje? Tako misli Bariča.

»Da bi ne bilo, če veste, da bi moralo biti?«

»Tista grožnja z glavarstva, da pošljejo na moje
stroške uradnika v občino in me še kaznujejo, če ne

65

napišem domovnice za tistega admirala in njeno sestro.
Kje je tista grožnja?«

Kmalu torej izvemo, očka, kako vas je ugnal Po¬
kalnik !

»Lačna sem bila, ate, pa sem jo pojedla.«

»Ti! Bedak! Prav mi je. Verjamem ji na besedo, ne
zahtevam črnega na belem, podpišem domovnici! Zdaj
imam!«

S čim vas je torej ukrotil Pokalnik?

»Kdo naj pospravlja za vami spise, če brskate po
njih ko kokoši po smeteh. Zakaj niste povedali, kaj
iščete. Poiskala bi tisti dopis, med tem neredom ga pa
ne najdem do večera.«

»Ker ga ni, sploh ni prišel. Kaj te le moti, da daješ
ženskama tako potuho?«

Kaj vam je drugega še povedal Pokalnik, da vam
je tako vzkipel žolč? Samo za ta malenkostni očitek
niste tako privihrali domov in se zavili v meglo nedo¬
stopnosti in molčečnosti.

»Zaveži Pokalniku jezik, če vidi, kako kokodajskaš
okoli admirala in njegove sestre.« Krene oče po uradni
sobi, roke potisne globoko v hlačna žepa.

Zdaj, zdaj bova skupaj, očka! Tisto, da ima Pokal¬
nik svoj prav in bi morali mi skrbeti za občinski revi,
je trdil že na seji. Če je zdaj pogrel to svojo modrost,
vas ni mogla tako iznenaditi in ponižati.

»Sploh je vse narobe, odkar človek misli, da študi¬
rana ženska glava razume toliko ko preprosta kmečka
buča. Dokler sem sam opravljal županske posle, ni bilo
nereda.«

Pozna Bariča tako govorjenje. »Ate, čisto mrzla
bo jed.«

»Sit sem! Kdo naj misli na jed, če mi napraviš tako
nerodnost. Vprašaj, če česa ne veš in ne razumeš, ti po¬
navljam in te prosim, vse zaman. Županovi vedno ob¬
velja. Reci tako. svetuj drugače, županova po svoje. Kdo
pride do kraja županovi Bariči? Tako pravi kaplan. Pa
je več šol študiral kaplan ko ti. Koliko več! Še črne šole!«

»Kaj pa sem zopet napravila?«

»Nisi napravila seznama tistih, ki rajši plačajo, ko
da bi dajali admiralu in njegovi sestri hrano in preno-

5 Več. 86.

66

čišče. Pustiš, da se otrese Pokalnik ob očeta: Če že mo¬
ram — vi bi sicer morali — kje pa je zapisano, da mi
jih smete vsiliti v hišo? Ali ne plačam lahko zanji? Po
deset dinarjev za vsako na dan? Ali ste me vprašali, če
se nočem odkupiti? Koga ste vprašali? — Tega nisi na¬
pravila, hčerka učena, modra in pametna, kateri vse ob¬
velja. Ne vprašuj nedolžno: Kaj sem napravila?«

»To vas je tako razjarilo?«

»Gospod župan, kako boste pa na sodni dan odgo¬
varjali za bridkosti, ki jih povzročate tema revama,«
izvrstno posnema oče Pokalnikov glas!

Bariča pa povzame očetov glas in odgovarja: »Znaš
za kak primeren sanatorij, Pokalnik, kamor bi poslal na
svoje stroške občinski revi?«

»Ne draži me!« vzroji oče. »Vsa vas se mi je muzala
in mi privoščila, da me je tako očitno in pred vsemi
ugnal. Tudi številka druga, ki nima za sol, ni hotela rev.
Plačajo. Tretja, četrta prav tako. Plačajo. Kje le vza¬
mejo? Ko da jih je okužil in nahujskal Pokalnik, ali jim
pa plača sam, le da me je ponižal in nadmodril. Ti pa:
Kaj pa sem napravila?«

Bariča mora priznati, da se še nikdar ni posrečilo
očetu tako posneti njenega glasu. In odgovori iz dna,
globoko in hrapavo, kolikor le more posneti očeta: »Dosti
mi je teh sitnosti. Sit sem županstva!«

»Le oponašaj me! Če mi še kedaj tako zagodeš ko
danes, se pa res odpovem.«

»Ate, lepo, prav lepo vas prosim, storite to!«

Baričin glas je tako odkrit, mehak in proseč, da zapre
očetu besedo. Sede k žgancem in kisli repi, ko da je
pozabil na jezo, na Pokalnika, na županstvo, na sitnosti.

na vse, na vse.

Prinese Bariča ajdovo povitico. Kadi se iz nje, stolp
sopare puhti iz temnorjave skorje čisto do stropa. Ni je
razlomila Bariča, naj si odlomi oče kos po mili volji.

»Nisem pogledal v koledarju. Kak praznik je da¬
nes?« Tako miren in navaden je zdaj očetov glas, ko da
ni še pred dobro minuto hodil po sobi, sklanjal glave in
tiščal rok globoko v hlačna žepa.

»Ate, vsak dan ajdovo povitico, še kaj boljšega, če
se od poveste županstvu.«

67

»Da doseže Pokalnik svoje želje? Ne!«

»Kaj nam mar, koga izvolijo? Le da se mi rešimo
teh sitnosti.«

»Boš hodila tja na oni konec občine po živinske
potne liste, če mislimo kedaj gnati svinjče na semenj?
Bi pustila na cedilu Žbula, Ideža, Tunela? Bi se izneve¬
rila ljudem, ki vedo, zakaj te volijo?«

»Pa izberite Žbula, Ideža, Tunela za župana, če no¬
čete pustiti županstva na oni kraj občine. Zdravnik vam
je prepovedal razburjenje!«

»Nima mar kaplan prav, ko trdi, da imaš ti zmeraj
zadnjo besedo. Misliš, da govoriš sedaj modro?«

»Noči ne bom več prečula pri pisanju.«

»Najamem deklo. Pretrgaš se sama, saj vidim: mati.
kuha, svinje, živina, polje, trtje, pa še gostje v gostilni.
Hlapec in dekla sta bila včasih pri hiši, zdaj je le hlap-
čič, ki je še za pastirja preotročji. Še danes povprašam
po kaki dekli.«

»Županstvo rajši pustite, vse drugo opravim sama.«

»Ne pustim. Da si premetena, kot trdi kaplan, bi
sama sprevidela: Županstvo od hiše, gostje iz gostilne,
po vodi edini stalni, lahki zaslužek. Županstvo od hiše.
glas, ki ga uživamo, pa z dimom pod nebo. Županstvo
od hiše, pa . .. pa... Zakaj sem te dal v Šmihel v šole?«

Tolikokrat je že čula Bariča to vprašanje iz očetovih
ust! Pa ne more in ne more ugeniti, kam meri sedaj.

»Sina vam je Bog vzel, edina hčerka, ki je ostala
pri življenju ...«

»Ne.norčuj se iz očeta, ki ti hoče dobro. Študirala
si, dosti denarja sem zmetal zate, pa ne razumeš, da radi
tebe ne morem, ne smem pustiti županstva od hiše.«

Radovedno gleda Bariča očeta. Čisto nekaj novega!
Stokrat ponovi oče svojo misel in razlago! Da pa ne
pusti županstva od hiše radi nje, je povedal danes prvič.

»Dan na dan me bolj skrbiš. Spati ne morem. Pre¬
mišljam in preudarjam, zakaj mi je Bog naložil tako
pokoro. Ginejo moje moči, nagaja srce, čutim, krepka
moška roka bi morala prijeti za naše gospodarstvo.«

Sili Bariči rdečica v lica. »Kaj nobena krepka moška
roka ne pride pome, če ne bo več županstva pri hiši?«

5 *

68

»Malo le vleče vsakega snubca: Županova je! Neka¬
terim pa to ni le malo, temveč jako, jako všeč!«

Vstaja Bariča od mize. »S kom ste se zopet pogajali
zame?«

»Vihra! Kdo se pogaja? Vprašati sme, kdor lahko
upa, da mu županova hčerka ni previsoko kislo grozdje.«

Že je pri vratih Bariča.

»Šolal sem te; tudi da mi je žal, ne bom po toči zvo¬
nil. Za na kmete nisi, toliko so te odtujile domu nune
v Šmihelu.« %  "

»Metlika. Mesto, tako rekoč,« posnema Bariča očeta.
»Drugačno življenje ko na kmetih, tako rekoč. Gosposko
življenje, tako rekoč. Gostilne v Metliki vse kaj drugega
ko gostilna na kmetih, tako rekoč. Deset korakov do
cerkve, proštijske cerkve, tako rekoč.«

Odloži oče žlico, Bariča dobro posnema.

»Torej sta že govorila? Saj ima prav: Če se ti bo
ljubilo, vsako jutro boš lahko pri maši, ne pri eni sami.
Gospa —« oče dalje.

»Ljudje me že obirajo. ,Nuna, nuna! 6  je zakipelo,
ko ste tožili, kako se bojite, da hočem nazaj v Šmihel,
ker nobenega fanta prav ne pogledam. To sta skuhala
s kaplanom. Zdaj še v Metliko ne bom smela več, da ne
bodo ljudje s prstom za menoj kazali: ,Kmečka nevesta,
ki sili v Metliko, med meščane, med gospodo.*« Zalo¬
putne Bariča vrata za seboj.

Vzdihne oče. Izkadilo se je iz povitice, odlomi si
je kos. »Pa ji pridi človek do konca. Njena le obvelja.«
fn zopet vzdihne.

Bariča pa vsa razgreta, vsa jezna in užaljena zopet
v sobo: »Nisva dokončala! Če ne odložite županstva, si
poiščite človeka, ki vam bo odslej pisaril. Jaz ne po¬
močim več peresa za to!«

Očetu se zaleti košček ajdove povitice. Zakašlja,
kašlja, kašlja, ne more spraviti drobtinice iz sapnika,
ves rdeč, skoro zaripel je v obraz.

Pa se ne smili Bariči: »Še to: Če mislite prositi Žbu-
lovega Toneta, si županujta sama! Poskrbim, da ne bodo
ljudje stikali glav: Navaditi ga hoče, s hčerko mu misli
prepustiti županstvo.«

69

Pride oče do sape. Pogladi si ščetinaste brke izpod
nosa proti ustom.

Ve Bariča: to je zadrega, ne ve, kaj bi rekel. Pa
dreza, dreza vanj Bariča: »Od zadnje seje nisem imela
ni urice, da presedim pri županskih poslih. Dela čez
.glavo vaju čaka, vas in tistega, ki vam pomore. S sezna¬
mom tistih, ki nočejo Simoničevih rev pod streho, tudi
ne bo malo pisanja.«

Z obema rokama poseže oče znova v brke in si jih
hoče zavihati. Zavihaj si ščetinaste brke, trde, da bi se
človek zbodel ob koncih! Bariča ve: jeza kipi v očetu.

»Sem gospodar v svoji hiši, ali nisem? Sem župan,
prva glava v občini, ali nisem? Sem oče, tvoj oče, ali
nisem ? «

»Če sami ne veste...?«

Udari oče z roko po mizi, da se zamajeta krožnika
s kislo repo in debelačnimi žganci, še lesen krožnik, na
katerem je ajdova povitica, se zamaje. »Ti! S hlapčičem
govori tako, z menoj ne boš! Takoj, pa takoj tja!« Izteg¬
nil je oče desnico in kaže s prstom na razmetane spise
po mizi v občinski pisarni. »In če mi ni zvečer seznam
napravljen ... in če ne pojdejo jutri na pošto dopisi
za glavarstvo...« Korači oče po sobi. Roke sklene na
hrbtu.

»Vprašaj, če česa ne veš.« Človek bi mislil, da go¬
vori oče, tako dobro ga Bariča posnema. »Povejte, oče,
kaj je to bunka? Kdo mi je tako rekel?«

Oče se ne briga za njeno vprašanje.

»Kmečka bunka, tako rekoč, tista županova, pa če¬
prav je študirala. Pa kaj hočemo, tako rekoč. Premo¬
ženje je lepo, tako rekoč. In to je v teh hudih časih
glavno: premoženje, bogastvo, denar, tako rekoč.«

»Rečem: Če ne najdem zvečer seznama, boj se me!
Tvoje trme sem sit! Sploh odslej...«

»Vprašaj, če česa ne veš.« Spremeni Bariča svoj glas
v moškega, ki pohrkava: »Pa ne mislite, gospod župan,
da misli oholi Metličan resno?«

»Če mi ne napraviš do večera seznama, se pomeniva,
da me pomniš!«

Oče išče klobuk.

70


»Ne pomočim peresa, sem rekla.«

»Ponavljam: seznam, v katerega vpišemo, kdo

plača...«

^Županstva ne daste od hiše?«

.»Niti v sanjah!«

»Seznam napravi — ne do večera, prekratko, po¬
vprašati moramo ljudi po občini — seznam napravi do
nedelje zvečer — Ture! Artur Simonič!«

Pošto ji oče. Roke mu same zdrknejo s hrbta na boke
in ohlapno obvisijo. Sama od sebe se odpirajo usta.

»Županstva od hiše — ne! Sama vsega ne zmorem!
Lepše ne piše v občini nihče ko Ture, bolj zidanega časa
tudi nima nihče. Če kdo napravi seznam in mi sploh
pomore pri županstvu, je to — Ture! Sama ni črke več!«

In gre Bariča iz sobe v kuhin jo.

Poseže oče z obema rokama v brke. Pa si jih ne po¬
gladi proti ustom in jih ne skuša vihati. Le dotakne se
jih, jih spusti in obdrži roke v njih. Premišl ja, premišl ja.
Pa krene v kuhinjo.

»Ni te bilo tedaj doma pred štirimi leti?«

»Ko so se stepli fantje in je Ture Žbulovega preveč
kresnil po glavi — tedaj mislite?«

»Kresniti po glavi praviš uboju?«

»Ko vi odgovorite na moje prejšnje vprašanje, po¬
tem šele vprašujte!«

Očetu sršijo bliski iz oči.

»Vprašajte, če ne veste, ko zopet žaba ran ta te z Me¬
tličanom. Kmečka bunka, tako rekoč.«

Oče krene brez besede iz kuhinje.

Bariča ču je, kako zaloputne predal v omari, ^ kateri
ima ključ od zidanice. Naglo stopi v vežo.

»Prav pravi kaplan: Ne prideš ji na konec,« brunda
oče, ko da govori sam s seboj.

»Zopet greste pit. Ste pozabili, kaj je rekel zdravnik?

»Poleg take hčerke je res radost živeti.«

.. Oče je že na pragu.

»Vsaj kos ajdove povitice vzemite s seboj! Pijete na
prazni želodec. Se slabše. Ali naj vsak dan kuham kislo
repo? Pa vaše srce?«

Oče je že na cesti.

71

10. Rogovilež vzkipi.

Pa je Ture res prišel. Bariči vedno uspe.

»Vsaj do tedaj, da najdeš primernega kupca in pro¬
daš .. .« prigovarja Bariča.

Neodločno stoji Ture ob mizi s spisi v občinski pi¬
ša rni.

» Jaz . .. jaz ;..«

»Povej ga v občini, ki lepše piše! Kdo je dosegel v
vojni večjo čast ko ti?«

»Oče ...«

»Sitnari tudi z mano, kadar je slabe volje. Ve, da
prideš. Povedala sem mu. da ne zmagam sama vsega.
Če te s svojo sitnobo prepodi, naj si županuje sam.«

»Ljudje . ..«

»Kaj komu mar? Naj le brusijo jezike! Ne plača te
občina, faz sama sem te najela! Jaz!«

»Ti...«

»Ture, lepo te prosim, pomagaj mi! Da veš, koliko
noči presedim pri županskih pisanjih, bi se ne dal toliko
prosili. Ne verjameš, koliko zahteva le vojaščina. Pa
glavarstvo, sodišče, davkarija, druga županstva .. .«

Tako gorak in mehak, proseč je Baričin glas, da se
mu Ture ne more ustavljati. Pogleda v papirje, ki jih
Bariča razgrinja po mizi.

»Največ dela je z vojaščino. Naborniki! Rekrutni
spiski pravijo tem knjigam.« Bariča odpre naborniške
knjige. »Ture, če mi le vojaške stvari opraviš, pol dela
mi prihraniš in olajšaš. Ne bo ti težko, sam si bil vojak.«

Zalista Ture po naborniških spiskih in bere imena in
primerja letnice.

»V takih škripcih sem včasih, da ne vem, kje se me
glava drži. Ni bilo zadnje tedne časa kedaj posedati za
to mizo. Pa poglej!« Pokaže Bariča kupček neodprtih
pisem, položi roko na kup spisov. »Neodprta pisma, ne¬
rešeni spisi! Oče najbolj sitnari s seznamom za preskrbo
tvojih sorodnic. Ali bi ne začel kar s tem? Dobro delo
napraviš! Sorodnicama prihraniš marsikatero pikro
opazko in neprijaznost, meni pa tudi.«

V Turetovih očeh ni nobenega odpora več. Kako naj
človek odreče županovi Bariči in na take njene prošnje?

72

»Po hišnih številkah popišemo vsako vas v občini.
Z ravnilom si začrtaš stolpce. Prvi stolpec je za tekočo
številko. V drugega vpišemo ime in priimek hišnega
lastnika, v tretjega hišno številko. Potem: koliko plačuje
davkov, koliko dni imata tvoji sorodnici pravico biti pri
vsakem. Potem: ali hoče plačati, kolikor pride nanj, je li
plačal, kdaj in koliko. Končno opomba.«

Napeto posluša Ture in sledi Baričinemu prstu, ki
kaže po papirju, kako široki naj bi bili stolpci. Ko mu
pripravi Bariča polo belega papirja, ravnilo, črnilo, pe¬
resnik s čisto novim peresom, jo Ture pogleda. »Ne vpra¬
šaš, če znam še pisati?«

Bariča se nasmeje. »Pri vojakih je bilo dosti izbire.
Ne bi tako povišali baš tebe, da nisi zaslužil. Da ne
znaš nobenega stavka več gladko povedati, sem mislila
Pa znaš, kakor čujem, tudi to.«

Ture pomoči pero v črnilo in išče z očmi košček pa¬
pirja. Bariča mu ponudi neodprto pismo. Ture napiše
na papir: Simonič.

»Pojde?« ga bodri Bariča.

»Mislim.« In Ture sede na stol, si pripravi polo pa¬
pirja, peresnik zatakne za uho, meri po poli z ravnilom
prostore za stolpce.

Bariča odpira pisma, preletava z očmi popisane liste.
Došle dopise nalaga na kup spisov, o katerih je rekla,
da niso rešeni. In kadar položi dopis na tisti kup spisov,
vselej pogleda Tureta.

Pa če ne potegneš danes črtice in ne napišeš črkice,
da si le prišel! Dovolj je, da si prišel! Še več. Obril se
menda tudi ne bi, če ne bi pomislil, da prihajajo v ob¬
činsko pisarno ljudje, ki bi jih bilo strah tvojega ne¬
obritega, hajduškega obraza.

In Bariča je vsa zadovoljna s Turetom. Ko zopet po¬
loži dopis na kup spisov in ji pogled za dlje časa obvisi
na Turetu, mu prizna, da Anici ni mogla biti izbira
težka, ko se je odločila zanj. O, tedaj je bil pa Ture še
vse lepši fant! V vojaški obleki, zvezde pod vratom, ko¬
lajne na prsih in sablja ob boku. Pa je zdaj še zmeraj
fant od fare! V nedeljski obleki je, videti je nova. Še vse
nekam postavnejši in lepši je v novi obleki ko sicer. Ni


73

ga strla ječa. Niti sledu o tistem rogoviležu, ki je pred
tedni vzkipel pred Anico v gostilniški sobi.

Molčita.

Ture je stolpce načrtal, zdaj piše na vrh pole.

Bariča pazljivo prebira dopise.

Glasno govorjenje v veži. Županov glas.

»Rečem le, da je gostilna v Metliki vse kaj drugega
ko gostilna na kmetih. Razlika je v tem, da je v mestu
več ljudi in jih več tja pride. Zaslužek, tako rekoč, za¬
služek je vse drugačen v mestu.«

Odprla sta vrata v gostilniško sobo. Glas župano¬
vega spremljevalca čisto razločno doni v uradno sobo.

Ture naglo dvigne glavo in pogleda Barico. Osupne
ga, ko vidi, da je Bariča vsa bleda in ji trepeta obraz.
Roka, ki drži neodprto pismo, se ji za spoznanje trese.
Ture si hipne spremembe ne more razložiti in plašno
pogleda v gostilniško sobo. Vrata med občinsko pisarno
in gostilniško sobo so na stežaj odprta, vstopivših pa
Ture s svojega stola ne vidi. Vpraševaje pogleda Barico.

Vstane Bariča, skoči k vratom in jih zaloputne. V
gostilniško sobo ne pogleda, ko da ni radovedna, kdo je
prišel. »Ne prideta semkaj, ne boj se!« In sede na prej¬
šnje mesto. Nemirna je. tega ne more skriti. In nemir
prevzema tudi Tureta. Ko na trnju sedi.

»Bariča!« Oče govori še v gostilniški sobi in odpira
vrata v pisarno. »Ne slišiš, gost je pri hiši?!« Sladek je
njegov glas. Ko pogleda v pisarno, pa mu preide glas v
osornost: »Si oglušela?«

»Sto rok nimam in raztrgati se ne morem, da bi bila
i v gostilni i v kleti i v pisarni.«

»Gost čaka!«

»Spisi tudi!«

Oče zapre vrata in stopi v pisarno. »Ni mogoče! Saj
imaš pomočnika! Da bi sedaj ne tekli županski posli ko
namazani z medom in maslom ...«

I lire ne ve, kam bi pogledal, kaj bi delal, kako se
vedel. Pero pleše po papirju, pisati noče. Čuti, kako ga
motri župan.

Bariča se ne zgane na stolu. Ko da ni očeta v sobi.
Odpira pisma in gleda dopise.

»Ne postrežeš gostu?«

6

Več. 86.

74

»Saj vidite, da imam polne roke dela. Zakaj mu ne
bi prinesli sami vina, če je žejen?«

»Hoče, da mu ti postrežeš.« Mahoma pa je županov
glas zopet čisto miren, skoro sladak: »Le pojdi, Bariča,
po vino! Nič se ne boj! Popazim sam, da ne izgine kaj
iz pisarne.«

Ture prebledi. Peresnik mu pade iz roke. Obupno
pogleda Barico.

»Oče!« Bariča vzplamti. Vrže neodprto pismo in ne¬
prebran dopis po mizi, kar samo jo dvigne s stola.

Trkanje na vrata. In glas iz gostilniške sobe. »Ali
smem? Če nimate kakih skrivnosti v tem prostoru. Urad¬
nih tajnosti, tako rekoč.« Čokat, gosposko oblečen mo¬
žakar s širokim obrazom, polnimi, rdečimi lici, krivim,
ko nalomljenim nosom stoji na vratih. Pogledi iz živih,
rdeče obrobljenih oči začudeno zaplešejo od Bariče do
župana, od župana do Bariče, na Turetu pa obvisijo
vpraševaje.

»Županski posli dandanes niso šale. Dela čez glavo!«
razloži župan. Navihati si hoče brke. Sršeče pogleda Ba¬
rico, h gostu stopi naglo in ga skuša izvabiti, skoro izsi¬
liti iz sobe. Trdo zapre vrata za seboj in gostom.

Ture vstane s stola, ko da je sedel na žerjavici. In
pogleda po križih na oknu.

Sprevidi Bariča, da premišlja, da li jih zmorejo nje¬
gove roke. Rajši zlomiti železne križe in skozi okno ko
skozi vrata in mimo očeta na prosto. Ven, ven, ven pa na
vsak način in čimprej. takoj, takoj!

Čemu si me zvabila v to past, Bariča?

»Da veš, Ture, kaka reva sem jaz.«

Ture sunkoma obrne pogled s križev v Barico. Njen
glas je tako pobit. In njen pogled je tako žalosten, ža¬
losten.' In vsa bleda in potrta je.

»Reva, da se me Bog usmili!«

Ture ne ve, kaj bi. Smili se mu. Ali kako naj ji po¬
maga? Kaj naj napravi? Pa pograbi polo papirja, ki jo
je prevlekel s stolpci. »Doma naredim,« pove. In gleda
Barico, da bi mu pritrdila.

Bariča ne odgovori, ne pritrdi. Pozorno posluhne v
gostilniško sobo. Glasno govorijo tam in vse vprek. Novi

75

. t

gostje. Hrupni, veseli gostje, ki niso na tešče, so si nekje
že privoščili vina.

Naglo in hlastno odpre oče vrata. »Bariča! Sem!
Hitro!« V pisarno niti ne pogleda. Ko da je toliko novih
gostov, da nimajo kam sesti. In ko da grozijo, da odidejo
in se nikdar več ne vrnejo, če jim v hipu, pa prav v
hipu ne pripravijo miz in stolov.

»Potrpi, le malo potrpi,« šepne Bariča Turetu in od¬
hiti v gostilniško sobo.

Ture obstoji na mestu s polo v roki. Gleda v polo,
pa ne vidi črt, ki jih je sam zarisal, ne črk, ki jih je sam
napisal.

Hrup v gostilniški sobi. Harmonika. Veseli, prešerni,
razigrani in razbrzdani fantje. Pohrkavajoč glas pre-
vpije vse druge: »Na kmetih harmonika. Gospodje, me-
ščanje, Metličanje, tako rekoč, plešejo le na godbo na
pihala ali lok. Meščanje, tako rekoč.«

Županov glas miri.

»Kmečke bunke, ho! Premoženje, tako rekoč, v teh
hudih časih!« pohrkuje glas in prehaja v kričanje.

»Mirni gostje, tako rekoč.« Užaljen je glas, ki ga je
Ture danes že slišal.

»Ho, bunke, kmečke bunke!«

Ture razloči, da govori vino iz fanta, ki pohrkava.

»Harmonikar, igraj! Zakaj si prišel?« Županov glas.
S tem jih hoče umiriti.

Hreščeči glasovi harmonike. Prevpije jih pohrka¬
vajoč glas: »Z Metličanom? Bariča! Bunke, pravijo v
Metliki, kmečka bunka, Bariča! Z menoj! Moraš! Zdaj
nalašč!«

Z vso silo se nekdo upre ob vrata v občinsko pisarno.
Kljuka popusti, naglo se vrata odpro in v sobico omahne
Bariča. Komaj, komaj se obdrži na nogah, da ne pade.
Tesno ob njej podolgast fant z dolgimi, kodrastimi in
razmršenimi lasmi. Lovi Barico, k plesu jo hoče prisiliti.
Z desno roko jo trdo drži za desni komolec, z levico jo
skuša prijeti okoli vratu ali vsaj za ramo. Otresa, otepa
se ga Bariča. Zaman. Fant je močnejši. Z levico jo je
zgrabil za ramo, k sebi jo hoče pritegniti.

»Pomagaj, Ture! Reši me! Brani me, Ture!« Bariča
hrope v silnem naporu.

6 *

76

Ne pomišlja Ture. Spusti polo na tla. Je že ob fantu.
Zgrabi ga za zapestje njegove levice, da zapoka v njem.

»Pusti!«

Sikne fant: »Ha!« In je že z desnico v Turetovem
goltancu. »Hudič!«

Fant ima pest kot iz železa. Turetu, ki mu je prišlo
vse to tako iznenada, pohaja sapa in izstopajo oči. Ko
skozi meglo potiplje in krili z rokami po nasprotnikovem
vratu.

Priskoči župan, navalijo fantje v pisarno in ju ločijo.

Ture je ves zmeden. Ko da se ne zaveda, kaj, kako
in kedaj se je vse to zgodilo, stoji med fanti, ki ga pre¬
senečeno in debelo gledajo.

»Ture!« vzklikne nekdo.

»Ture, J ure, Ture!« gre od ust do ust.

»Ture?« zahrka fant, ki ga zadržujejo tovariši, da
ne plane v Tureta. »Ture! Ture, ki mi je ubil brata!« In
iztrga se fantom iz rok. Ko blisk naglo navali na Tureta
in zamahne z roko proti njemu. Med zamahljajem se
zasvetlika jeklo v njegovi roki.

»Nož! Nož ima!« zakriči župan.

Ture se še ni dodobra zavedel. Udarec, namenjen
njegovi glavi, je prestregel z desno roko. Da bi veijal
njemu napad, na to ni dosti mislil. Mislil je, kako ubrani
Barico pred pijanim fantom.

Pa ga je zaskelelo v desnem komolcu.

Bariča je presunljivo zakričala.

»Nož!« je razločil Ture med zmešnjavo in vpitjem
in prerivanjem. Planila mu je kri v glavo. To smrkavo,
pijano fante hoče kar z nožem.

Ture sam ni vedel, ne kako, ne kedaj, ne zakaj se je
prav za prav zgodilo. Preden je fant drugič zamahnil z
nožem, mu ga je izbil iz rok. In je zgrabil fanta za vrat
in bedro in ga dvignil ko snop v zrak.

Fantje pa niso pustili tovariša na cedilu. Stol pod
nogami je opozoril Tureta, da gre zares, udarec po glavi
mu je vzel pamet, razsodnost in spomin.

Ko se je zavedel, je stal na hišnem pragu, v roki
stol. Fantje pred hišo, kole, krepelce, kamne so imeli v
rokah in mu grozili. Koliko jih je bilo, kaj so vpili
in kričali, vsega tega Ture ni ne videl ne slišal.

77

Pa ga je potegnila Bariča s praga in porinila v vežo.
Pred nosom je fantom zaprla vežna vrata in obrnila
ključ v njih.

Trušč in hrušč, vpitje in razbijanje po vratih je
opominjalo Tureta, naj bo oprezen. Naraščajoče vpitje
je dokazovalo, da hočejo razbiti vrata in vlomiti v vežo
ali duri sneti iz tečajev. Samo da pridejo do Tureta!

In Ture je stal za vrati in ni spustil stola iz rok.

Bariča je tedaj odprla vrata v podstrešje in porinila
Tureta s stolom vred na stopnice. Vrata je zaprla za njim
in jih zaklenila.

11. Kdo pride Bariči na kraj?

Stal je Ture na stopnicah za vrati v podstrešje, krče¬
vito stiskal stol v rokah, prisluškoval vpitju pred hišo
in razbijanju po durih. Koliko časa že, Bog ve! Vsa kri
je kipela po njem.

»Si zopet koga ubil?«

Tako nepričakovano je padla na Turetova ušesa
beseda, da mu je omahnil stol v rokah. Naglo je pogledal
proti vrhu stopnic.

Županja!

Ture je pozabil na vpitje pred hišo in na nevarnost,
če duri popustijo. Razburkana kri po žilah je hipoma
zastala. Da županji ni v glavi vse tako ko v glavah
drugih ljudi, so govorili že pred vojno. Vstane Turetu
pred očmi prizor, ko so jo odpeljali na Studenec. Štirje
možje so jo komaj krotili, dva sta imela še s povezano
dovolj opravka, tako je besnela. Krvave pene so ji silile
na usta, pa kričala, vpila, tulila in grozila je in škrtala
z zobmi, da je zona in mraz pretresal vse, ki so jo videli
in slišali.

Zazebe Tureta po hrbtu. Pogleda bi za vse na svetu
ne upal umekniti od županje. Da bi norica storila — Bog
ve kaj. nekaj strašnega — to se mu je zarilo v glavo.

‘ »Koga si danes?«

Oči županje ne blešče zmedeno, čisto mirno, vpra-
ševaje, trezno in razumno gledajo Tureta. Krvavih pen
ni na njenih ustnicah, tudi glas ni čisto nič nenavaden.
Sploh bi sedaj ne razbral z njenega obraza, kako strašna
je bila tedaj. Te bleda, bleda je bolj ko tedaj. — Ne

78

pride na sonce. Županovi je že pred leti niso puščali
med ljudi. Po vrnitvi s Studenca so bili redki, redki, ki
so jo videli, še redkejši, ki so govorili z njo.

Ture prime za kljuko. Vrata so zaklenjena.

»Zakaj hodiš k nam ubijat? Potem pa strašijo mrtvi
okoli hiše in po hiši!«

Ture udari z roko po vratih. Ven, ven, pa četudi na¬
ravnost med razgrajače pred hišo!

»Danes so tebe tudi zdelali.«

Ture začuti skelečo bolečino v roki, ki je udarila
po vratih. Ko jo je stisnil v pest, je zapeklo v dlaneh,
ko da se je doteknila žive žerjavice. In ob komolcu ga
zbada ko z iglami. Desni rokav suknjiča je ves krvav,
krvava je desna roka, krvava so vrata, krvav je stol,
stopnice so poškropljene s svežo krvjo. V komolec ga je
sunil fant z nožem, dlan si je Ture menda obrezal, ko
mu je izbil nož iz rok. Rana na čelu skeli Tureta. Po¬
tiplje z levo roko. Rog za debelo hruško mu je vzrasel.
Po čelu jo je dobil tedaj, ko je zakipelo in završalo po
njem, da je izgubil pamet in spomin. Ko potegne Ture
levo roko od otekline na čelu, vidi, da je roka vsa krvava.

»Obvežemo te.«

In županja potrka s palico po vrhnji stopnici. Tok,
to-o-tok, tok, tok!

»Takoj, mama, takoj!« se oglasi v veži Bariča. »Malo,
samo malo potrpite!«

Laže je Turetu, ko sliši Baričin glas. Ne udari drugič
po zaklenjenih vratih.

»Te jako boli?«

Ture ne odgovori. Posluhne v vežo. Rentači župan,
brunda, gode, momlja in sitnari, da se Bog usmili!

Bariča ne odgovori niti na najpikrejšo očetovo.

Krik pred hišo ponehava. Iz klicev po orožnikih ne
more Ture razbrati, da li so že tu, ali šele podijo nekoga,
naj gre ponje.

»Zgovoren baš nisi!«

Res ni Turetu do razgovora z županjo.

Tok, to-o-ok, tok, tok!

»Saj, mama, saj! Čujem in že grem.«

Ture skoro omahne na Barico, ko odpre vrata.

»Jezus!« jekne Bariča. »Ves krvav si.«

79

»Ti!« vzrobanti župan. Ves zaripel je v obraz.

»Obveži ga, Bariča!« kliče županja z vrha stopnic.

Ture ne ve, kaj bi storil, kam bi pogledal. Levi raz¬
bojnik ni grše gledal s križa rimskih vojakov pod seboj
ko župan nanj.

»Le zakaj nisi prosil v kaznilnici v Mariboru, da bi
te do smrti obdržali na hrani in stanovanju in pod klju¬
čem. Zdaj pa stroški in sitnosti. Pota orožnikov, zasliše¬
vanje sodnikov, delo državnemu tožilcu, pota na so¬
dišče. In prideš zopet v Maribor. Zakaj nisi prosil v
kaznilnici ? «

Bariča je medtem prinesla iz kuhinje skledo vode,
iz sobe za gosposke goste belo brisačo, iz gostilniške sobe
stol in postavila nanj skledo z vodo. Ob očetovih besedah
se pa naglo odloči. Zopet porine Tureta iz veže na stop¬
nice v podstrešje, stopi s skledo in brisačo za njim ter
zapre vrata za seboj.

»Lepo in prav, Bariča! Orožniki ti bodo hvaležni, da
jim ne bo treba stikati po gozdovih in skrivališčih za
njim. Le zadrži ga, da pridejo. Sem že poslal ponje.«

Robanti, rentači, brunda, gode, momlja župan po veži.

Bariča se ne zmeni za njegove besede.

Ture se ji ne ustavlja. Rajši bliže norici ko razkače¬
nemu županu.

»Koliko je mrtvih?«

»Mama, lepo vas prosim, ne grenite še vi J uretu že
itak bridkih ur! Zame se je potegnil. Le jaz, jaz sama
sem kriva te krvi.«

Pogleduje županja Tureta, pogleduje Barico.

Ture se upira, da bi mu Bariča izpirala rane, Bariča
ne pusti, da bi si jih izpral sam.

Ko mora steči po čisto vodo, ji zabiča oče v veži, naj
dobro popazi na Tureta, da ne skoči skozi okno in ne
pobegne. Orožniki pridejo kmalu, kmalu.

Nima kaj poslušati in odgovarjati Bariča. Še po
žganje mora, da razkuži rane. J ako se je domislila mati.

»Zakaj nisi takoj povedal, da si se potegnil za Ba¬
rico? Ne bi te vprašala, koliko je mrtvih.«

Ture ne odgovori.

»Si zmeraj tako gostobeseden?«

Ture, ko da ne govori z njim.

80

»Si hud, da sem te vprašala, če si zopet koga ubil?«

Ture dvigne pogled z rane na desni dlani in se zazre
v njene oči. Misel na žganje, ko ni pri roki drugega raz-
kuževalnega sredstva, ni bila slaba. Zmešanemu človeku
najbrž ne bi kaj takega padlo v glavo.

»Torej nisi hud?«

Odkima Ture.

»Pa ti je žal, da si se postavil za Barico in si jih
odnesel ? «

Odkima Ture.

»Bariča zasluži, da si se zavzel zanjo. Dobro dekle
je Bariča.«

Prihiti Bariča z žganjem. Vpričo nje je mati noče
hvaliti.

Bil je Ture vojak, trikrat je bil v vojni ranjen. Ve
Ture, kaj so rane. Današnje so samo praske, še gnojile
se najbrž ne bodo, če jih žganje lepo razkuži. Le zakaj
toliko strahu, skrbi in sočutja, kot ga kaže Bariča! Bunke
na čelu si niti ne pusti obvezati.

Dobro dekle je Bariča! Tudi to je povedala županja
čisto prav in nič zmešano. Ture bi prenesel brez stoka
trikrat hujše rane, če bi mu jih tako nežno obvezala
ženska roka.

»Razložita! Ture, zakaj si se postavil za Barico?«

Tudi ta radovednost se Turetu ne zdi zmešana. Da
bi sam razložil, na to seveda ne misli.

Bariča si umiva okrvavljene roke. Skozi nos zadiha
ob materinih besedah.

»Povej, Bariča!«

Bariča je obrnjena vstran. Ture ji ne vidi v obraz,
čuti pa, da ji gre na jok. Kratko dihanje skozi nos in
drgetanje njenega telesa mu pove, da bruhne iz nje, kar
je do sedaj zadrževala.

Tudi mati opazi, kako je z Barico. »Bariča, Baričica
moja!« Pristopi k njej in jo poboža po laseh. »Revica!«

»Metličan! Žbulov Tone takoj za njim v hišo. S fanti
in harmoniko. Pijan. Fuj! Pa vame.« Na glasu se Bariči
pozna, kako težko, težko premaguje jok.

Mati razume in nič več ne vpraša. Razloži Tu¬
retu: »Kakor z menoj, čisto tako, kakor z menoj: Tega

4

81

vzemi, tega moraš vzeti, če ga imaš rada ali ne. Če boš
z njim srečna ali ne. Bogat je!«

Materine besede zadržijo Baričine solze. »Povejte,
mama, kako naj se zahvalim Turetu?«

»Žejen je morda, lačen.«

Bariča je že na stopnicah. »Da mi sami ne pride
na misel!«

»Lepo in prav! Nič ne porečem, tudi če ne plača.«
Oče hodi z dolgimi koraki po gostilniški sobi gori in doli
in namigne na kruh in vino, ki ga nese Bariča v pod¬
strešje. »Le zadrži ga kakorkoli do prihoda orožnikov!«

Miren in stvaren očetov glas le premoti Barico. Po¬
što ji in pogleda očeta. Pa se naglo premisli: Ne, ne in ne,
za nič na svetu nobene besedice sedaj očetu. Njen molk
mu bo hujša kazen ko najpikrejša beseda. Na obrazu
mu bere, kako komaj čaka besede. O, da, da, rad bi
zmotal vse tako, da bi mogel stresti svojo jezo na njo.
Grize ga, ker Bariča molči. Le naj vas grize vest, oče!
Glodaj, črv: Zakaj sem pripeljal Metličana? Brez be¬
sede hiti Bariča na podstrešje.

Razložila je županja Turetu: »Oče jo sili vzeti Me¬
tličana, Žbulov I one bi jo pa tudi rad. Mene so prisilili
vzeti njega. Vidiš, si slišal, kaj je napravil iz mene?«

Ture molči.

»Tam ob veliki cesti iz Metlike proti Gorjancem je
bila naša gostilna. Ej, ali je bilo veselo pri nas! Prelepo,
da bi se bila mogla kedaj privaditi v tej puščavi. Pri
nas skoro vsak dan vozniki, harmonika, petje, ples ob
nedeljah, tu pri županovih na teden gost, harmonike
niti vsake kvatre ne. Ah, pa ko so mrle hčerke — štiri —
in ni bilo sina. In ko sem le dobila sina, je še ta umrl. Se
me ne bojiš, ki sem bila na Studencu in sem

norar«

Kaj naj odgovori Ture? Pa zakaj sploh še sedi tu?
Da bi z obvezano roko pisal ali črtal stolpce, ni misliti.
Hrup pred hišo je tudi utihnil, menda so se že porazgu¬
bili fantje. Ture se odpravlja.

»Pa se me le bojiš! Ni čudno! Lastni mož se ne pri¬
takne jedi, ki jo pripravim. Se boji, da mu jo zastrupim.
Misliš, da mu ta strah narekuje mirna vest?«

J uretu se zazdi, da so njene oči le malo kalne.

»Boji se me, pa hoče proč,« pojasni mati Bariči.

82

Bariča ga preplašeno in proseče pogleda.

Kaj hoče Ture? Pokusi kruh in pomoči ustnice v
vino. Bariči na ljubo.

»Se ne bojiš, da te na cesti ne prestrežejo? Močan
si, ali kaj moreš sam proti kopici? Pijani so, ti pa
ranjen!«

Ni videti, da bi to Tureta skrbelo. Ne reče pa Ture
ničesar.

»Zgovoren ni tvoj rešitelj, Bariča!«

»Zgovoren? Mama, kaj ne veste, kje so ga odvadili
govoriti? Ah, mama, vidva sta si v nečem čisto podobna.
Svet sodi vas in Tureta enako, namreč napačno. Oba
morata prenašati svojo nesrečo v samoti. Vi ne smete
med ljudi, Ture pa beži pred njimi. Pa je vam le lepše
ko Turetu. Imate vsaj mene. Ture pa nima nikogar, ni¬
kogar. Razumete, mama, zakaj da je skoro pozabil
govoriti ? «

Razume mati. In vsa oživi. »Če sva si podobna, za¬
kaj se me bojiš?«

Ostro pogleda Bariča Turetu v oči. »Saj se vas ne
boji, mama! Kajne, Ture, da se ne bojiš moje matere?«
Prosi, prosi Baričin pogled.

»Ne!« reče Ture s poudarkom.

»O, vidiš ga! Ne boji se me in ni mutast! Na to trči¬
mo!« Vsa oživi županja. Naglo je pri mizi. Že drži v
rokah kupico. »Na dobro zdravje, Ture! Vrl dečko si!«

Priskoči Bariča in jo zgrabi za roko, ki je že pri¬
nesla kupico do ust. ^

Nejevolja in jeza na materinem obrazu.

»Mama, mama! Iz Turetove kupice? Kaj si bo mislil?
Ne smete!« In ji izvije kupico iz roke, se pritisne
k njej in ji poboža lica. »Turetu sem prinesla. Turetu.«
In jo rahlo odrine od mize. In zopet je prošnja v Bari-
činih očeh. Na vino namiguje sirota.

Ture razume. In pije. Prigrizne kruha. In pije.
Željno ga gleda županja, kadar nese kupico k ustom.

Bariča jo boža po licih in laseh. Ko da ne boža
svoje matere, ko da boža majčkenega otroka. In ji go¬
vori nežne besede, ljubkuje Bariča mater in ji pregan ja
jezo in nejevoljo, ki noče z njenega obraza.

83

»Dosti krvi je izgubil Ture, pa se mora pokrepčati.«
In prosi Bariča z očmi Tureta, naj pije, naj vino izpije.

Uboga Ture. Vse kaj . drugega bi storil za Barico.
Kako mu je izprala in povila rane! Rajnka mati bi ne
napravila tega tako milo, nežno in sočutno, kot je napra¬
vila Bariča. Dobro dekle, prav si povedala, županja! Ni
ga na svetu boljšega dekleta, to občutiš ti sama najbolj,
županja! Le katera bi te tako božala, ljubkovala in se
ti dobrikala, da ti prežene jezo!

Prijetno je Turetu. Ne mudi se mu baš nikamor, ali
do večera le ne more sedeti tu in gledati, kako je Bariča
nežna do matere.

Ko na trnju je Bariča. Vina si ne upa znova prinesti
Turetu, pri prazni kupici ga ne more pustiti, v spodnje
prostore ga ne more odvesti, dokler kolovrati po njih oče.
Domov pa Ture še ne sme, ne sme! Ne verjamejo fantje,
da jo je Ture pobrisal skozi zadnja vrata, Bog ve, kje
ga čakajo. In ne sme, ne sme, ne sme Ture v roke orož¬
nikom. Zareklo bi se mu, nekriv bi priznal, česar ni na¬
pravil. Muka je Bariči zadrževati Tureta, skrbi zanj ne
more zakrivati.

Dobro dene Turetu njena skrb. Vendar: če kosti
Žbulovega Toneta še niso dovolj prerahljane, naj le po¬
skusi! Da ni potegnil noža, ko mu ni bilo čisto nič sile,
bi je ne izkupil. Nož je za skrajno silo. ne pa za prazen
nič. Drugemu pa itak ni napravil Ture nikomur nič
hudega. Zakaj naj bi ga napadli? Njegove praske pa se
zacelijo v dveh, treh dneh.

Muka, muka je Bariči zavleči Turetov odhod. Mati
noče dosti govoriti, odkar ji je vzela kupico od ust. Ko
da je užaljena. Ture še na besedo ne odgovori, nikar da
bi sam začel.

In Bariči kar odleže, ko začuje pred hišo samoza¬
vestne moške glasove. Skoči iz sobe. »Orožniki so! Po¬
ta ji se! Ne oglasi se na nobeno besedo! Le če te pokličem,
pridi doli!« pouči Tureta in odbrzi po stopnicah.

»Si opazil? Ne privoščijo mi vina.« Užaljena, v dno
srca užaljena je županja. »Trt je imamo, doma ga pri¬
delamo. Gostilno imamo. Prinesla sem k hiši doto kaLor
nobena druga — misliš, da mi ga privoščijo le požirek?
V najhujši vročini, na najbolj mastno meso, po najbolj

84

slani jedi dajo
je neizprosna.«

vodo! Še Bariča, ki je drugače dobra,

Nima kedaj poslušati Ture. Pogovor v veži ga za¬
nima. Bariča je pustila vrata na stopnice na stežaj od¬
prta. Ture ne vidi ne orožnikov, ne župana, ne Bariče,
čuje pa razločno njihov razgovor.

»Se skriva pri vas?«

»Tone?«

»Kak Tone? Ture! Artur Simonič!«

»Kaj pa bi temu radi?« Neverjetno, kako zna Ba¬
riča hliniti začudenje.

»Naša briga! Kam ste ga skrili?«

»Ne pogrezne se v zemljo, če mislite, da ga skri¬
vamo. Vsa zasopla sta, se ne bi najprej malo oddehnila?
Dopovem vama, kako in kaj.«

»Vstopita, gospoda orožnika!« vabi župan.

»Najprej služba! Pritekli so povedat: Hitro, hitro!
Hitela sva res. Da tisti Simonič ne pozna šale, je po¬
kazal pred štirimi leti.«

»Zanj danes ni bilo šale. Kolikor krvi je pri današ¬
njem tepežu izteklo, jo je potočil Ture.«

»Prav. Zakaj pa začenja.«

»Ture da je začel? Lepo so vaju nalagali. Tureta
danes ne odvedete, uklenete kvečjemu Ione ta, Žbulo-
vega. l aka je resnica.«

»Mir je pri nas, kakor vidita. Kaj smo se vama za¬
merili?« povprašuje župan.

»Tone je zadrezljivec, da ga ni večjega. Poleg tega
se je danes nekje pošteno natreskal. In je prihrumel s
fanti, ko ga je najmanj kdo želel. Zdražbo je začel Žbu-
lov Tone. Ture sploh ni bil v gostilni, v uradu je sedel
pri občinskih poslih. Mirno...«

»Da bi baš danes ne vstopila, gospoda?« sili župan.

»Služba!«

»Kdo pa vaju vidi? Pri kozarcu vina tudi jaz včasih
županujem in uradujem, še lepše ko sicer.«

»Čez glavo nam rastejo občinski posli, ne zmagu¬
jemo jih sami več. Poklicali smo, najeli smo Tureta!«

»Vendar nam ne napravita tega, da ne vstopita?«

»Mirno sedi Ture v občinski pisarni in izdeluje
seznam ...«

85

»Bi rada, da vaju na kolenih prosim?«

»Navali pijani Tone name: Pleši, pod silo pleši z
mano. Nočem. S pestmi me hoče prisiliti. Pokličem na
pomoč.«

»Kajpak, kedaj, le kedaj naj bi vstopila, če lije na
vaju ploha besed.«

»Očeta nikjer v bližini, da bi me rešil krempljev
pijanega vsiljivca.«

Zamomlja nekaj župan, česar Ture ne razume. Po
njegovem glasu razvidi, da je že stopil iz veže v gostil¬
niško sobo. Pogovor se pomika za njim.

»Zadušil ali zadavil bi me Žbulov. V bližini nikogar,
ki bi se me usmilil. V najhujši sili zakličem: Ture, reši
me!«

Ne more razumeti Ture, kaj govori župan.

»Priskoči na moje klice Ture, odtrga z mojega vratu
pijanega zadrezljivca. Mene uklenite in odpeljite, mene
naznanite, ne Tureta. Ako je Ture le za trohico kriv.
sem povzročila vse jaz. Jaz, jaz. Ture ne!«

Utonejo glasovi v gostilniški sobi. Ture ne more več
loviti besed in razumeti pogovora.

»Si jo slišal? Za tako dekle si se potegnil. Brani mi
pijačo, skriva jo pred mano, od ust mi jo jemlje, ali
dobra je. Dekle je naša Bariča, da ji ni para. Krasno
dekle!«

Krasno dekle! Premoti same orožnike! Oče ji ne
ride na kraj! In kako nežna je s teboj, reva županja!
teboj čisto drugačna ko z vsemi drugimi.

Mora, mora tudi Ture nekaj reči revi, da ga ne
zbode zopet z njegovo zgovornostjo.

»Dobra je Bariča!«

Ni bilo nikogar v podstrešje. Samo mirno, nerazum¬
ljivo razgovarjanje je odmevalo iz gostilniške sobe. Čez
čas je vrata nekdo zaloputnil in v hiši je bilo tiho, tiho!

Dobra je Bariča!

12. Revežu se nasmehne sreča.

Ne more Bariča preprositi Tureta, da bi mu po¬
grnila posteljo v sobi za gosposke goste. Niti zatrdilo,
da spi oče v občinski pisarni in nikdar ponoči ne po¬
gleda v sobo za gosposke goste, ne zaleže.

86

Bariča v vedno večjem strahu. Pa če ga čakajo kje
ob potu? Pa če so se skrili za kovačnico? Če navalijo
ponoči na njegovo podrtino? Pa ranjen, ranjen samo radi
nje! Pa ne najde človek prave besede, da bi mu dopo¬
vedal, kako ji je hudo, ker ga je spravila v take sitnosti
in bolečine.

Ne more, kar ne more se Bariča ločiti od Tureta.
Pa noče ostati Ture. Ne pusti mu Bariča, da bi šel po
cesti domov. Pri zadnjih vratih ga spusti iz hiše, po¬
spremi ga. Mimo hleva, po vrtu, tja za skednjem, kolar-
nico, kaščo in senikom ga vodi.

Preveč skrbi in strahu, sočutja in usmiljenja ter
hvaležnosti, Bariča! Vsaj človek ve, zakaj je potočil
kapljo krvi! Koliko je je izgubil v vojni, pa ni vedel,
zakaj in za koga. Ker si tako dobra Bariča, bi človek ne
trenil z očmi, da mu prebijejo lobanjo. Saj vedel bi,
zakaj trpi. Kaj se mučiš še s spremi je van jem v temi?
Strah te bo nazaj grede. Pa naj kdo vidi ali izve, kako
si spremljala v temi Tureta, Tureta, Tureta! Videla si,
kako ga imajo ljudje radi. Ne bo srečen v življenju
otrok, ki mu pride od krsta grede na pot Ture. Ko psi
po pritepenem ščenetu so planili danes fantje po njem.
In županu udari kri v glavo, če ga samo vidi.

Postoji Ture. Pošto ji, da bi jo zadržal in bi se vrnila.
Kaj naj ji reče na vse njene besede in na vse, kar roji
po njegovi glavi? Kaj? »Lahko noč!« reče. Pa še stoji.

Tema. Medlo brlijo na nebu zvezde, noč ni tako
svetla, da bi mogel Ture razbrati Baričine poteze po
obrazu. Ali vse skozi temo ga presune, da se ne gane
z mesta.

Kaj je z Barico? Odkod ta njen silni nemir? Ali ji
gre na jok? Ali jo je morda le strah?

Molk, da spreletava Tureta mraz po hrbtu.

Težko, kratko in presekano diha Bariča. Ko da tudi
njo stresa mraz. Pa je noč mehka in topla, lepa, sanjava
poletna noč.

»Bariča, kaj ti je?«

»Hudo, tako hudo mi je, Ture!«

Tako žalosten je Baričin glas, da zaboli Tureta.

Ah. ti prečudni svet! Stoji na županovem vrtu Ture.
Mehka, lepa, sanjava poletna noč, polna tišine in skriv-

87

nosti. Šepeče ob Turetu, čisto blizu ob njem, da ga boža
sapa, šepeče mlado dekle: »Hudo, tako hudo mi je,
Ture!« Dekle, dekle! Ture si pritisne pesti ob senci. Ko
da hoče razpočiti glava, razbijajo žile po sencih! Ženska!
Kolikokrat je pred leti, pred meseci, pred tedni tam za
zidovi mislil na mehak ženski glas, ki bi ga poklical:
»Ture!« Do zdvojenosti, do nemira, da je človek butal
z glavo ob trdi zid, je gnalo ujetnika, kadar je pričarala
domišljija sanje: Mehka poletna noč, sanjava, polna ti¬
šine in skrivnosti. Tam nekje za zidovi kaznilnice človek,
ki misli na vse to in čaka na tisti topli dekliški glas ...

Ne diha Ture laže ko Bariča.

Mlado dekle toži. Žalosten, žalosten je njen glas. Na
jok ji gre.

Kipi in vre po Turetu. Reci, dekle, kaj te teži? V
ogenj skoči Ture zate, zdrobi kosti tistemu, ki te žalosti.
Naj ga zaprejo! Ne trpi človek toliko, če ve, da ga ni za
prazen nič vrgla usoda v ječo.

V obup spravijo moškega solze čisto tuje ženske, pa
ne bi bolele tvoje solze Tureta, Bariča? Ne joči, ne joči!

»Bariča!« Odkod le ta glas? Je bil porojen že takrat
pred leti in meseci v kaznilnici? V prelepih sanjah
o mehkih, sanjavih poletnih nočeh, v sanjah o šepe¬
tajočem ženskem glasu?

»Ne vidiš? Ali Metličanu, ali Žbulovemu Tonetu me
hoče dati oče.«

Strežne Tureta Baričina beseda. Dobro in prav, da
je noč in mi ne vidiš v obraz, Bariča! Le kako me je
mogel prejšnji mehki klic izdati! Metličan ima gostilno
v mestu, Žbulovo posestvo ni daleč od vašega, ki je naj¬
lepše v vsej občini. Edinka si, Bariča, študirala si za
učiteljico. Ni klical tebe tisti Turetov glas: Bog obvaruj!
Kje si ti in kje, kje je Ture!

»Staro pesem naše hiše naj zapojemo znova. Če je
pesem žalostna, kaj očetu mar za to?«

Tega Ture ne razume.

»Tudi mater so v zakon z očetom prisilili. Imela ie
lepo doto, oče pa veliko posestvo. Kam je pripeljala
mater volja drugih, vidiš.«

Turetu je odleglo. Baričin glas ne gre več na jok.

»Lahko noč, Bariča!« Ture se že obrne.

88

In zopet premaga Barico. Njen vzdih prikuje Tu-
reta znova k tlom.

»Nikogar nimam, ki bi mu potožila.«

In zopet zakipi in zavre po Turetovih žilah. Ob
žalostnem glasu pozabi na Metličana, na gostilno, pozabi
na Žbulovo posestvo, pozabi, da je Bariča študirana žu¬
panova edinka. Le ženska, ki je žalostna, stoji ob njem
in mu toži v mehki, sanjavi poletni noči.

»Že pri starem očetu so napravili tako, sem slišala
praviti. Kar njuni starši so se dogovorili, starega očeta
in stare matere same pa niso vprašali. Zato pa je, kakor
da je prekletstvo nad našo hišo.«

Bariča obvlada svoj glas.

In Turetov razum kroti prebujeno domišljijo tam
izza zidov kaznilnice.

»Lahko noč, Bariča!« Ture se prestopi.

»Ture!« Globoko vzdihne Bariča.

Njen vzdih zaustavi Turetov korak. Dekle, Ture ti
ne more razložiti, kako in kaj. Tudi nima nobenega po¬
mena taka razlaga. Ali ne uvidiš, da me mučiš? Kaj
veš, dekle, kako je to, sanjati dolga leta o nečem lepem.
Zgodi se čisto tako ko v najlepših sanjah, pa vendar ni
tako, ker... ker si županova edinka.

Vsa drhti Bariča: »Mislila sem si včasih: O, da bi se
kedaj kdo potegnil zame tako, kot se je tedaj potegnil
Ture za Anico. In še to. Če bi imel mene kdo rad radi
mene same. Ne kakor Metličan ali Žbulov.«

»Bariča, zakaj?«

»Zakaj ti pripovedujem vse to? Kaj vem? Ker...
ker . . . ker si se potegnil danes zame. Ko tedaj ... Pa
vendar... Peče me, o, kako me peče in skeli tvoja kri,
ki si jo prelil zame!«

Skozi nos zadiha Ture. Bariča čuti, kaka vznemir¬
jenost pretresa njegovo telo.

»Vsaka osebenjska sme izbrati, kogar hoče. Jaz ne!«

Ture se umakne pred Barico.

»Umikaš se, pobegnil bi rad. Edini, ki mu morem
potožiti. Edini, o katerem mislim, da bi ne bil tak ko
Žbulov in Metličan ter vsi drugi.«

» Jaz?«

r

89

»Ti, nihče drug. Zato, ker si toliko prestal in nisi
najmanj in niti zdaleč nikdar mislil na to. Ah, kako hi
jaz rada, rada. ko druge.«

Težko sope Ture.

»Ko sem te videla, kako te je zadelo, ko si spoznal,
kako si se varal v Anici ...«

Zgane se Ture.

»Ne zameri, da sem jo omenila. Ne gre mi iz spo¬
mina. Ture, ti bi ne mogel nikdar več nobene tako rad
imeti, kot si imel Anico?«

Težko, težko diha Ture. »Zakaj, zakaj to vprašuješ?«
Vse presekane so njegove besede.

»Ker...  ker ...  ah, Ture, zakaj sem baš jaz tako
nesrečna?« In v jok, pretresljivi jok Bariča.

Ture ko na žerjavici. In je ves zmeden in v silni
zadregi. »Ne joči! Za božjo voljo. Kako ti naj pomagam?
Kaj naj storim?«

»Dober mi bodi, t ure! Usmiljenje imej z menoj!«

Mehke besede, vse v joku. Tureta še bolj zmedejo.
»Saj, saj!«

Bariča pa, ko da ji je slabo in hoče nasloniti glavo
na njegovo ramo.

Ko da je prirasel k tlom, stoji Ture. Ne zgane se!
Zažvižga sapa, ki jo naglo potegne skozi nos. »Bariča!«
krikne glasno in sunkovito.

»Marija, če kdo čuje!« Bariči zamre od strahu jok
na ustnicah. Zatisne mu z roko usta.

Ture se ves trese v silnem razburjenju. »Zakaj si ne
izbereš koga drugega za svoje muhe  in  norčije?«

Zaihti Bariča, milo, pretresljivo zaihti.

Ko z iglo v srce zbode Tureta pretresljivo in milo
ihtenje.

»Bariča, Bariča!« in je ves nesrečen. Skloni se bliže
k njej, da bi jo potolažil. Strese ga, ko ga pobožajo n jeni
lasje po obrazu. »Ne smeš mi zameriti. Ne mislim te
žaliti. Ali ti ne veš, kake misli so mi rojile po glavi dolga
štiri leta. In kake sanje, kake sanje sem včasih imel.«

Ihti  Bariča. Na prsi mu nasloni glavo.

Zopet in huje ko prej strese Tureta. »O. da nisi žu¬
panova!« Ture ne more mirno stati.

»Prepusti meni!

7

0

Več. 86.

90

»Bariča!« Iz polnega grla zadoni v toplo poletno noč
Turetov glas.

Preplašeno vzdihne Bariča in mil maši z roko usta.

»Z obema rokama. Bariča, z obema rokama, dru¬
gače...« šepeče Ture in ji moli glavo in usta k rokam.

»Noriš?«

»Norim, ponorim od veselja. Zamaši mi usta, Bariča,
drugače...« !

Ne more Bariča čisto zamoriti vriska, ki hoče po
vsej sili iz Turetovega grla. —-

Ne drži obljube Ture. Takoj za kaščo, deset kora¬
kov od Bariče zavriska, prešerno, razigrano, iz polnih
prsi zavriska. Izzivalno, ko da kliče fante na korajžo.
Pa na cesto krene, dasi je obljubil Bariči, da se splazi
po vrtovih in za mejami in plotovi domov. Če prežijo
Fantje nanj?

Vriska Ture. Koga se boji Ture? Z golimi rokami je
planil popoldne nad kopico fantov. Za Barico se je
potegnil. ' ,

Bariča ne more z vrta. Ko da so jo Turetovi vriski
prikovali k tlom.

Vrbska, vriska Ture. Prešerno, razigrano vriska. Da
ni bila pred leti nobena lepša kot Anica, so ji priznali
vsi. Gruntarske sinove je mamila osebcnjska lepota.
Anica je bila Turetova nevesta. Katera bi ne bila tedaj
vesela in srečna, če bi bila Turetova nevesta? Kdo ni
zavidal Anici?

Vriska Ture. Ker je srečen, vriska. Zaradi Bariče
vriska Ture.

r f  Bariči se ne mudi v hišo. Razžarele so se nebeške
zvezde. Bariči se zdi. da tako lepo niso še nikdar svetile
in da poletni večer ni bil še nikdar tako lep ko današnji.

/1 o ■ r: o;•' ; .... . , . •

j j ’ 13. Bariča zmeraj po svoje.

" , »Dobro jutro, očka!«

Očka! To pomeni: Glej. Židane volje sem danes!

Pa jarčico je zaklala Bariča. Kaj bi bilo danes? Ne
vidi oče njenega obraza v soparici. ki puhli iz kropa, s
katerim je poparila jarčico. da ji populi perje. Njegov
god ni, Barbara je tam pozimi, v začetku decembra, mati


O-J .‘J'i  /

91

ima god na veliko mašo. Torej, le čemu je zaklala? Da
bi kak drug gosposki gost prišel? Pa to, da ga po vče¬
rajšnjem dnevu teden dni ne pogleda in da štirinajst dni
ne spregovori z nikomer besede, bi pričakoval, kdor ko¬
ličkaj pozna Barico.

Ne da očetu žilica miru: »Pridejo snubci?«

»Pridejo, atek!«

Atek tudi še povrhu! Razumi jo Bog! Odkod ta me¬
dena ljubeznivost, hčerka?

Hlapčiča nikjer. Po govedino ga je poslala v Me - 1
tliko. In bele moke si je pripravila za presevanje, koza
je na mizi. Povitico speče.

»Sprevidiš, da ti hočem dobro?«

»S čim pa, očka?«

»Glej jo nevednost in pozabljivost. Praviš: Snubci
pridejo! Kmalu?«

»Pridejo. Kmalu.«

»In si naročila sama hlapčiču: Povej Metličanu, ki
je bil včeraj pri nas, naj pride? Danes ne bo Žbulovega.«

Oče vidi, kako je zadela njegova beseda. Ni vrag,
če na tak udarec ne zavre njena kri in je ne izda, kam
hoče s svojo ljubeznivostjo in dobro voljo.

Pa se ne izda Bariča. Pogoltne očetove besede. »Čaj
boste danes, oče, kajne? Čaj s slivovko. Kava vam da¬
nes ne pojde.« Pa je ni bilo včeraj v zidanici in ne ve,
koliko vina je steklo po grlu na vso to jezo, žalost in
nejevoljo. Čaj je že skuhala. J

Predolgo je očetu čakati do poldneva. Ve: ko Ba¬
riča zapazi njegovo zadovoljstvo in začudenje nad tako
gostijo, omehča svo j glas, prilizne se in pove po ovinkih,
kaj namerava-. Ali kje je še poldan!

»Metličan bo gledal. Prikupiš se mu s takim spre¬
jemom. Gostija: goveja juha, govedina s prikuhami,
kuretina, povitica. Ali naj prinesem iz zidanice boljšega
vina? Najboljšega? Predlanske črnine?« i

Zbadanje Barico za hip premoti. Pa je je hitro zopet
sama ljubeznivost in uslužnost. »Prinesite, očka! Če ne
že danes, trčimo na srečo s črnino jutri, pojutrišnjem?«

: »Jutri? Pojutrišnjem? Da se morem obriti in ne¬
deljsko obleči za svečani sprejem, prosim: vsaj dan po¬
prej mi povej!« ' 1  •rut;-

7 *

92

»Nedeljska obleka! Britje! Na kaj vse misli naš
dobri atek!«

»Nikdar v življenju svečanejšega trenotka: grunt
v tuje roke! Edinko, edinko — komu?« Ves svečan
je oče.

Tokrat Bariči ni do tega, da bi osmešila njegovo
svečanost. Molči.

»Nič ne rečem, če je vreden, da mu izročim trud
svojega življenja in znoja. In še svoje najdražje, svojo
edinko.« Vse svečanejši postaja župan.

Pa vendar ne izzove Bariče, da bi dregnila s pikro
besedo v njegovo svečano razpoloženje. Nekam plaha
je. Globoko se sklanja nad jarčico in jemlje drobovje iz
nje. In ker ni v kuhinji mačke, da bi ji vrgla črevca, steče
na dvorišče.

»Poznal bi ga rad in sem radoveden, kdo je pre¬
motil in zmešal glavo županovi Bariči. Študirani nuni!«

Vse prenese danes Bariča.

K nunam, kajpak, k nunam! Za očetovim hrbtom
pa: ljubezen, sladke besede, gorka pisemca, sestanki in
tako dalje, kakor je to napisano v knjigah in kakor se
spodobi za študirane glave. Kaplan bi ne imel prav in
bi ne bila Bariča županova, če bi ne napravila tudi v
tem po svoje: očka, atek, tega tujca, ki ga še nisi nikdar
videl, sem izbrala. Ne vprašaj, kaj je, odkod je, kak je,
ne ugovarjaj, blagoslovi naju!

»Ni tujec! Poznate ga.« Tiho pove Bariča.

Takega glasu oče še ni slišal iz hčerkinih ust. Tako
daleč smo torej že? Pa vse brez očetovega dovoljenja in
vednosti. »Globoko derejo tihe vode, pravijo.«

»Atek!«

Kaj takega se pa še ni zgodilo pod županovo streho.
Obriše si Bariča roke, pogleda očeta, pa — hop! Okoli
vratu ga objame z rokami, pritisne svoje čelo k njego¬
vemu licu. Vse tako naglo in nepričakovano, da vzame
očetu besedo, pamet, še sapo skoro.

»Atek, bodite mi dobri! Dobri atek! Samo tokrat,
dobri, dobri, ne jezite se!«

Ne more oče do besede. Saj se ne spominja, da bi se
celo tedaj, ko je bila še čisto majhna in jo je pestoval,
pritisnila kedaj tako k njemu in ga tako vroče objela.

93

»Prav vam ne bo, vem. Spočetka ga boste po strani
gledali, pa sprijaznita se, ko ga zares spoznate.«

Napeto premišlja oče. Osebenjski bo menda, pa se
boji, da mu ne izročim posestva. Drugače bi se tako ne
tresla.

»Dober vam bo ko nikdo drugi. Nobene slamice
vam ne bo treba obrniti, tako se bo gnal.«

Pa ne misliš sedaj z jokom premodriti očeta, hčerka
ljubezniva? Človek ni iz kamna. In če ga imaš res tako
rada in je tako dober! Kdo bi le bil, da ga poznam?

»Kdo?«

»Očka! Atek! Bojim se!«

Prav tega je še treba, da se razcmeriš. Da te vidi
kaplan, spremeni svoje mnenje o tebi. »Bati se ni tvoja
navada.« Oče hoče razkleniti njene roke za svojim vra¬
tom. Naj pride hlapčič in ju vidi tako!

Ali Bariča se še tesneje pritisne k njemu. Pa do
njegovega levega ušesa dvigne svoje ustnice in mu dahne
v uho: »Ture!«

Pa steče iz kuhinje. In trešči vrata za seboj. Pa v
gostilniško sobo. Strese se hiša, tako zaloputne Bariča
z vrati v gostilniško sobo. Pa pokrov s krušne mize, pa
sito v roko, pa belo moko iz meha v sito. A danes Ba¬
riča raztresa moko po klopi in povsod naokoli. Roke se
ji tresejo, niti ne vidi ne, kako raztresa moko. Ko da
sama ne ve, kaj dela.

Ne pazi na moko, le proti kuhinji ji uhajajo misli.

V kuhinji pa je tiho, tiho. Tako neznosno tiho, da
neha Bariča sejati belo moko. Prisluhne proti kuhinji.
Tiho, tiho je tam. Po vsej hiši je tiho, ni čuti niti matere
v podstrešju niti očeta v kuhinji.

Po jajca bi morala Bariča v kuhinjo, mast bi mo¬
rala razbeliti za povitico. V kuhinji pa je tiho, tiho. Ba¬
riča bi ne stopila za nič na svetu sedaj v kuhinjo. Ali
kaj počne, dokler je oče v kuhinji? Bog varuj sedaj
trčiti z njim! Čim pozneje spregovoriva spet o tem, tem
bolj boste za pametno besedo omehčani in sprejemljivi.

Bariča se vesela spomni, da še ni pospravila ob¬
činske pisarne in postlala očetove postelje. Na tleli še
leži pola papirja, na katero je Ture načrtal in vpisal
stolpce. Pozna se papirju, da so hodile po njem moške

94

pete.: Kako lepo pisavo ima Ture! Ni čuda, da se je tako
visoko povzpel pri vojakih kakor nihče iz občine.

Saj bi Bariča zapela. J£ako bi le zvenelo petje v
županovi hiši? A ne* sedaj ne sme dražiti očeta. Hvala
Bogu, da je izrečeno in da oče ve, pri čem je. Za sedaj
mu je povedala dovolj. Naj se kuha v njem dan, dva,
teden dni naj prekuhava, nato pridejo podrobnosti.

»Bariča! Bariča!« Ne kliče oče iz kuhinje. Tam iz¬
pred hiše kliče. Le kedaj in kako se je zmuznil po veži.
da ga ni slišala? Pa kam bi s tem njegovim glasom, ki
ni ne jezen, ne zakrknjen, še hinavski ne? Tako nekam
zamolkel in votel je.

Izza zastora v gostilniški sobi vidi Bariča, da oče
ob kameni ti mizi pred hišo neka j išče. Globoko se je
sklonil, gleda, gleda po tleh, ko da je izgubil iglo. Kaj

1 • • v v O

neki išče:

»Bariča!« ,

Stopi Bariča na prag. »Kaj ste izgubili, oče?«

Oče pa na kolena, kar v prah, z nosom se skoro do¬
takne tal. In napenja oči. »Star sem, peša mi vid.« Tako
zaskrbljen je njegov glas. Barico premoti, da stopi
s praga.

»Pomagaj mi! Boljše oči imaš nego jaz.«

»Kaj pa je, očka?«

»Kri! Ali se ne poznajo še sledovi krvi?«

Bariča onemi. Ko k tlom pribita obstoji. Tu se je
zgrudil Žbulov Polde.

. Grdi oče!

In Bariča pobegne v hišo. Tega ne prenese. Naj bi
vzrojil, naj bi razbil posodje v kuhinji, polomil stole in
mize v gostilniški sobi, naj bi jo sunil od sebe, vse, vse
bi mu odpustila. Pa mu je prvo, da po svoje in tako
grdo namigne na Turetov uboj.

Ko prištorklja oče v vežo, smukne Bariča iz kuhinje
in pobegne na dvorišče. Razjokala bi se, prav zares raz¬
jokala od jeze. Spozabi se človek, nežen je kakor še
nikdar v življenju, upa, da bo z dobroto dosegel, kar
hoče. Pa vse zaman! Oče — da ga le sram ni!

Poseže Bariča z roko na lice in si ga odrgne na
mestu, kjer so se je prej v kuhinji doteknili očetovi brki.
Ko ščetine bodeči, ko igle ostri.

95

• , 4  | ^ /j*  Vi ♦ t ^

Bariči je žal, da je mislila na gostijo. ' *

O, le lovite me, oče! Še prosili me boste, da bi spre¬
govorila z vami, le čakajte!

Jezna in užaljena je Bariča, a mora nazaj v ku¬
hinjo. In gre v veži mimo očeta, ko da ga ne vidi.

Noče oče opaziti jeze in užaljenosti. »Koliko si
stara?«

Barico bi lahko že poznali. Če mislite, da na tak vaš
udarec v štirinajstih dneh spregovorim z vami, se motite!

»O sveti Barbari boš eno in dvajset. Do tedaj je še
dolgo. Sta se dogovorila, da se po cigansko poročita?«

Kar hočete, pa recite, oče! Odgovora ne dobite.

Očeta draži njen molk: »Da imam sto hčerk, še
katero v šole! Da mi bo delala po svoji glavi in silila v
brezno, prepad in pogubo! Če so ti zmešale šole in
knjige glavo, je moja pamet brez mestnih šol ostala
zdrava. Če računata na mojo smrt...«

Zdrzne se Bariča, komaj se premaga, da ji ne uteče
beseda in ne pogleda očeta.

»Prebrisan je tisti tvoj ljubček, ha! Rogovilež, haj¬
duk, ubijalec! Da ti ne dam za doto pišivega boba. še
pišivega graha ne. če vzameš njega, fante lahko sluti.
In računa: Kap zadene očeta že od jeze. Če zapusti po¬
sestvo kakemu daljnemu nečaku, del pripade vsekakor
hčerki. In tudi ta del, ki ji gre po zakonu, ni majhen pri
tolikem premoženju.«

Spozabi se Bariča. »Ali oče! Izučen ključavničar je
Ture. Po svetu pojdeva. Nemško zna po materi. Ne
umreva od gladu.«

»Ne umreta od gladu! Po svetu pojdeta!« Tako
suho se oče zasmeje, da mu mora Bariča pogledati
v obraz.

Bože. kak je! Ves zaripel je njegov obraz, med ba¬
kreno rdečico silijo modre in višnjeve lise skozi kožo.
In oči so vse krvave, nemirne in zmedene, skoro kalne.
Bože. Bože, če ga zopet napadejo krči! Zdravnik je po¬
vedal, naj se ne šali z zdravjem. Ah. pa niti tedaj,
kadar ga je napadlo in mu je devala obkladke na srce,
niti tedaj, kadar je prebil vso noč med gosti in pri pi¬
jači, niti tedaj ni bil tak, še nikdar ne. In o kapi go¬
vori ...! . .. v

96

»Bojim se za vas, atek! Nikarte tako! Atek, ponovno
vas lepo prosim: bodite dobri! Glejte, kako žalostno je
pri naši hiši. Pa bo vse lepše in bolje, samo če hočete.«
Bariča vsa mehka: »S svojo dobroto popravite vse, vse.
Ljudje pravijo: niste lepo ravnali z materjo in da ste
vi vsega krivi. Ne očitam, oče, Bog ne daj! Ali zdaj je
prilika, da preženete nesrečo in prekletstvo iz naše hiše.
Ne silite me, kakor so silili mojo mater, pustite mi lastno
voljo, dovolite mi prosto izbiro!« Siplje, siplje Bariča
besede, ko da so jo tiščale že leta in leta. Lastne besede
jo raznežijo. Potegne ponvo z razbeljeno mastjo z
ognja in se ozre v očeta. Naglo stopi k njemu.

Oče spozna njeno namero. In dvigne roke predse,
ko da jo hoče pehniti od sebe. Pa sklene roke ko k mo¬
litvi, zaječi in obupno zastoče: »O Bog, zakaj me tako
tepeš ? «

Noče Bariča pripoznati hlinjenega očetovega ob¬
upa. Zgrabi ga za sklenjene roke in hoče po vsej sili z
glavo do očetovega lica.

»Očka, dobri očka, atek, ljubi atek! Nikdar še vas
nisem tako lepo prosila. Verjemite mi, da vam bo Ture
stokrat boljši ko Metličan, stokrat ubogljivejši ko Žbu-
lov Tone.«

V hipu izgine odpor v očetovih rokah. Vse voljne
so, oče sam jih položi Bariči na rame in približa svoj
obraz čisto blizu k njenemu. In prodirajoče ji zre v oči.
»Otrok, ti nesrečni moj otrok!« Njegov glas je šepetajoč
potrt, plah, negotov in obupan. In preden more Bariča
prepoznati, kaj namerava oče s to spremembo, nadaljuje
z glasom, ki gre na jok: »Ne, ne, od nas nimaš tega.
Naša rodovina je zdrava. To si podedovala po materi.
Z uma si.«

Ko da je udarila strela v Barico.

14. Bogatinki sta revi, revi.

Šoka tako prisopiha k županovim, da ne more do
besede. »Jezus!«

Bariča nima ni trohice smiljenja s Šoki no upeha -
nostjo in razburjenostjo.

»Pa pri nas! Vprav pri nas!«

Nobene radovednosti ne pokaže Bariča.

97

»Naj pridejo gospod prej ko medve? Nič priprav¬
ljeno!«

Kaj le misli Šoka? Da bi šla Bariča z njo? In kam?
Hvala lepa!

Neža si opere roke. Gospod naj porečejo, kar ho¬
čejo. Edine sobe, ki jo ima hiša, niso mogli odstopiti
občinskima revama. Tega niti Bog ne bi zahteval od
njih. V veži tudi ni nič prostora, klet je tesna in hladna,
v svinjake ju tudi niso mogli stisniti. Noči so hladne,
ponoči je v hlevu še najbolj gorko. Kdo pa naj bi slutil,
da ju prav pri njih, pa baš pri njih tako napade?

V Bariči se dviga nejevolja, ko spozna, kako in kaj.
Da bi v vsej njihovi vasi ne imela nobena hiša opranih
belih prtov in svečnikov? Niti bahava Pokalnikova hiša?
Šoka pa k nikomur v domačo vas, pot pod noge, pa na¬
ravnost k županu. Kajpak pridejo gospod z Bogom prej
k Šokinim, če so jih le doma našli in so takoj odšli.

Če jutri ne bo prepeljal nikdo reve Cecilije k so¬
sedu, priteče Šoka gotovo zopet k županu. Kam drugam
kam pod milim Bogom drugam, ko k županu?

Pa se Bariča ne obotavlja in ne pove Šoki, kar ji
gre. Morda ni bilo gospodov doma in pridete le prej kot
oni od fare. Pa če ne pridete, Šoka vsaj ne bo mogla
okrog brusiti svojega ostrega jezika: Prosila sem jo, belih
prtov in pripravnih svečnikov ima ko nobena v občini.
Kaj je hotela storiti revi poslednjo dobroto? Kaj ji je
bilo kaj za čast božjo? Je pomislila na lastno dušo?

Med hitro hojo bi Šoka rada napeljala vodo na svoj
mlin. Posebno zgovorna je tam ob podružnici. Pri cer¬
kovnikovem skednju ujame Barico za rokav. Prebri¬
sana si, Šoka! (Šoka zato, ker je bila doma iz Šoki je. Iz
samega srca Šokije, iz Semiča jo je pripeljal mož v
občino.)

Če se omehča oče, če se vse to, kar sedaj muči Ba¬
rico, srečno izteče, naj bo Bogu v zahvalo: Šoka, po
svatbi dobiš ostankov, da ti tri dni ne bo treba doma
kuhati.

Bojiš se, Šoka, kaj porečejo gospod, ko najdejo
bolno Cecilijo v hlevu, na stelji? Skrbi te po pravici!
Hitive, hitive! V sobo mora, četudi imate le eno samo.
Vsaj na vežo, vsaj za toliko časa ven iz hleva, da jo

98

spovedo, obhajajo in denejo v sveto olje. Hitive! Kaj
misliš, Šoka jezična! Tvoja kravica naj posluša star-
kino spoved? V hlevu, na gnoju naj jo obhajajo in ma¬
zilijo s svetim oljem? Hitive, hitive!

-? Hvala Bogu, ni še prepozno. Zvončka ni še čuti od
nikoder. Ga čuješ morda ti, Šoka?

Šoka ni več tako zgovorna, tudi noge je nočejo več
tako nositi in sapa ji pohaja. Čim bolj se bližata vasi,
tem bolj zaostaja.

Bariča hiti. Če niso že sosede prenesle Cecilije v
sobo ali vsaj na Vežo ali v kako sosednjo hišo, kjer imajo
več sob, ali sploh vsaj kam pod streho, kam drugam, iz
hleva drugam, ven, ven!

Zazebe Barico po hrbtu. Zastane ji korak. Kopica
žensk pred Šokino hišo. Šepetajo, stikajo glave, z ro¬
kami krilijo, v odprta hlevna vrata pogledujejo.

Bože. pa ni že umrla uboga Cecilija?

:  Na stopnicah stoji Šokin mož. Pred mesecem se je
pritepel domov. Rdeč je v obraz. Razburjen je: »Kaj le
mislite? Da mi zažge hišo!«

Ženske umolknejo, ko opazijo Barico. In vse obrnejo
svoje poglede v njo, ko da čakajo na njo, ne na gospoda.

»Pa ni že izdihnila?« Bariča je tako vznemirjena,
da ne ve, kaj bi s prtom, svečnikoma in svečama v
rokah. ■ ;

»Bog se je usmili in jo sprejme v nebesa tudi brez
goreče sveče, saj se je dosti namučila na tem božjem
svetu,« ji razloži Šokin mož. »Niti ciganskega šotora
nimamu da ga postavim družini, če mi ženska zažge
bajto. Na stelji — pa sveča!«

Bariča v naglici ne razume vsega. Stopi k hlevu in
pogleda skozi vrata. Tak duh ji udari v obraz, da jo
skoro vrže s praga. Ali že leto dni niso izkidali Šokini
gnoja? Pa kaj je to le duh po gnoju? Saj tudi drugi
hlevi nimajo zadostnih oken in tudi drugih nikdar ne
zračijo. .

Hoče Bariča pokazati ženskam, da ne klepeče in
ne ugiba, ko je treba hitro pomagati. Prestopi prag. \
hlevu je temno. Suha Šokina krava okrene glavo izpred
praznih ja sel. Bariči se zdi, da njene oči v temi nekam
čudno žarijo. Stoprav ko se ji oči privadijo temi in

v *

99

stisne zobe, ustnice in pesti, da premaga zoprni vzduh,
ki ga je ves hlev poln, stoprav tedaj opazi, da so kar na
gnoj razprostrli suhe stelje in listja. Na suhi stelji pa...

Bariča krikne. Ves voščen, nepremičen, trd obraz
Cecilije Simoničeve! Njene oči so široko odprte in ste¬
klene, steklene. Ne gane se telo Cecilije Simoničeve!

Na Baričin krik zašusti suha stelja in listje. In Ba¬
riča razloči drugi obraz, čisto podoben Cecilijinemu, le
manj voščen in pepelnat je, pa nekam nabrekel in za¬
buhel. Oči, široko odprte, okrvavljene oči hočejo iz
jamic in strmijo v čudnem, vročičnem ognju v Barico.

Kaj se kuha v srcu Katarine Simoničeve, da tako
čudno gleda?

Bariča ne more prenesti pogleda, kakršnega še nikdar
ni videla. Mimogrede in ko skozi meglo se ji zazdi, da
tišči Katarina svoji sestri rdečo svečo v roko. Iz druge
roke ji visi rdeča ruta. Pod njo opazi Bariča drobno
knjižico v zelenkastih platnicah. Pozna jo Bariča!

»Sveta nebesa!« Bariči v grozi zagomaze mravljinci
po hrbtu. Zakliče ženam pred hlevom: »Žene, če nimate
kamenov namesto src!«

Cin, cincin, cincin, cincin, cin!

Ko omamljena se opoteče Bariča iz zadehlega hleva.
Niti poklekniti nima kedaj, še manj kam pogrniti beli
prt, pripraviti svečnika in prižgati sveči. Kaplan hiti,
da mora ministrant pred njim skoro teči. In naravnost
po stopnicah v vežo in v sobo nad hlevom hoče kaplan.
Da je pod vežo in sobo klet, poleg kleti hlev, to vidi
kaplan; a tja ne nameri svojega koraka!

»Mir bodi tej hiši!« • • .....

Šokin mož kleči na stopnicah, trka se na prsi, a ne
umakne se kaplanu. Vrh stopnic — ko na prižnici — in
na vežnih vratih kleče otroci. Ni jim videti na obrazih,
da se mislijo kaplanu umekniti s pota.

Kaplan preneha z rožnim vencem in pogleda po
ženskah. Ne vpraša — Boga ima v rokah.

Nobena si ne upa povedati.

Bariča, ki je pokleknila tik ob hlevnem pragu, zdrsi
za korak po kolenih in da kaplanu znamenje, kje je
bolnica. > '

100

Nekaj temnega spreleti kaplanov obraz. Nejevolja?
Ne more verjeti, da bi res moral v hlev.

Od hlevnih vrat zabega njegov pogled zopet po
ženskah.

»Če ni prepozno,« zašepeče soseda.

»Za sveto olje morda še ni,« se domisli druga.

Naglo je kaplan pri hlevnih vratih. Postoji ob
pragu. Kaj mu ne bo strašno del ta smrdljivi vzduh, če
je omamil celo Barico, ki je vsak dan vsaj desetkrat v
hlevu ?

Kaplan se ne pomišlja.

Barico strese: Bog v tem siromašnem hlevu, v tem
strašnem vzduhu!

Ženske so ko štori. Klečijo, molijo, gledajo s stra¬
hom in vse preplašene v vrata, skozi katera je stopil
kaplan z Bogom, kraljem nebes in zemlje. Da bi se ka¬
tera zgenila in prinesla podnožnik, da bi kaplan mogel
kam poklekniti, tega Bog ne daj! Ali naj poklekne na
gnoj? In posodo s sveto hostijo, s svetim oljem, ali naj
ju položi v gole, preperele in črvive jasli? Zijala ženska!
Ko bi prej vsaj molile, da bi Cecilijina duša čim mirneje
zapustila izmučeno telo. Ne, glave so stikale: Kak je ta
Šokin! Ne pusti prižgati sveče. Štoraste ženske! Ko se ni
še pričel smrtni boj, kaj je niso mogle prenesti vsaj na
trato? Ven vsaj, iz hleva. — Po gospoda ste poslale,
mizice in stolčka niste pripravile. Če nimate čistih, belih
prtov za take prilike, svečnikov in sveč, da bi niti pri¬
merne mizice in stolčka ne zmogla vaša vas?

Nočejo ženske uvideti. Šokin mož neveden ko črna
noč. Nobenega migljaja ne razume. Tudi za besedo se
ne zmeni. Ne veste, kaj se ob takih prilikah spodobi,
ljudje božji?

Bariča vidi, da je zaman prinesla prt, svečnika in
sveči, če si ne pomore sama. In skoči po stopnicah v
vežo. Če nimajo že pripravne mize, vsaj stol dobi.

Kliče kaplan v zadehlem hlevu, priteče ministrant
na prag in preplašeno vikne nekaj med ženske. In žen¬
ske se zganejo, vstajajo, vzklikajo, k hlevnim vratom
navalijo.

Bariča pograbi kar v veži prvi stol, ki ji pride pod
roko. in pohiti z njim po stopnicah. »Na sveči in njiju

101

plamen popazim sama,« zatrdi Šokinemu možu. »Umak¬
nite se!« rine med ženskami s stolom in hoče v hlev.
Nočejo se ji umekniti. Nobena nima ni malo razume¬
vanja za njeno skrb. »Ali naj na gnoju . . .«

»S stolom ji ne pomoreš!« se obregne obnjo žena,
ki noče s praga. ,

Bog je v hlevu, umira krščanski človek, žene pa ne
klečijo, ne molijo, prerivajo se, v hlev silijo, vse bi rade
vanj.

»Na gnoj naj pokleknejo gospod? Mari bi skočila po
stolček!«

Neprijazni pogledi zadržijo Barico in jo zmedejo v
njeni vnemi. »Je že izdihnila?«

»Ena že, Cecilija! Katarina pa . . .«

»Kaj je s Katarino?«

»Kap!«

Barico novica tako presune, da ji odpovedo roke.
Stol postavi na tla. In njeni prestrašeni pogledi zabegajo
po ženskih obrazih, ko da iščejo pojasnila. Stol je žen¬
skam na poti, odrinejo ga. Na poti jim je Bariča, odri¬
nejo jo. Zgrabi Bariča stol in se izmota z njim iz zmeš¬
njave. Ob stopnicah postane in ne ve, ne kod ne kam
s stolom, s prtom, s svečnikoma in svečama.

Niste mogli živeti revi druga brez druge. Čudijo se
ženske, ki ne vedo, kako je bilo z njima. Bariča se ne
čudi. Ah, tisti pogled, tisti čudni, vročični pogled iz Ka¬
tarininih oči. Šoka, nesrečna Šoka! Samo zato, da vidim
tisti obupni pogled, si prihitela pome? Ne bo spanja
ponoči, kadar pride človeku na misel tisti pogled. Grozne
in pošastne bodo sanje, kadar se prikaže Katarina s ti¬
stim pogledom.

Cin, cin, cin! v hlevu. Pokleknejo ženske in se trkajo
na prsi. Katarino obhajajo.

Zakaj je prišla Bariča prav za prav sem?

Ne posreči se ji izmuzniti se in neopaženo pobegniti.

Kaplan je nagel. »Sramota!« Tega ne reče Šoki, ne
njenemu možu, ne ženskam. Bariči je namenjena nje¬
gova jeza.

Bariči sili kri v glavo. To je zato. ker človek pusti
svoje delo, bolno mater, nezaklenjeni dom in hiti po-

102

magat! Priteče bedakinja, da vidi tako umiranje, da
cele tedne ne bo mogla mirno spati.

»Nimam posla z občinskimi homatijami; toliko pa,
vem, da ljudi s takimi grdimi ranami ne smete pošiljati
od hiše do hiše. Zakon za to občino seveda ne velja,«

Kipi v Bariči: »Mene poučujete, gospod kaplan?«
Na občinsko sejo naj bi prišel, pa bi videl in slišal. Ob¬
činski. proračun naj pregleda, pa zahtevo hiralnice za
dnevno oskrbo dveh oseb in naj računa! Pri spovedi Si-
moničeva Katarina seveda ni povedala, kako ste skle¬
nili: ali skupaj v hiralnico, ali skupaj od hiše do hiše.
Kata od hiše do hiše, Cilka v hiralnico — nikdar in za
nič na svetu ne! Da je torej občina tudi hotela ustreči
zakonu in dati Cilko v hiralnico, ne bi šlo.

»Poučevati ljudi, ki napravijo vse prav, kar napra¬
vijo; dopovedovati tistim, ki vse znajo,« zmigne kaplan
z ramo. Resen je, kakršnega Bariča še ni videla. In
nejevoljen, nataknjen in mračen.

»Na prvo občinsko sejo vas povabim.«

»Da zvonimo ljudem, ki bodo že trohneli v grobu.<
In kaplan pomigne ministrantu in gre.

Le še kedaj pridi, Šoka, po Barico!

15. Pokalnik je imel prav.

Šojta zajoka in zatarna: K njim, pa baš k njim bo
hodila strašit pokojna Cecilija!

Naj malo kroti tvoj grdi jezik. Šoka! Niti ko si po¬
slala po gospoda, nisi prenesla reve iz smrdljivega hleva.
Pokoro za to si zaslužila.

Ali naj ubogi oseben jek daje za maše za čisto tujimi
ljudmi?

V občinskem proračunu pa res ni nobene postavke
za maše. Šoka!

Duše vedo vse. vse! Bog daj večni pokoj Simoničevi
Ceciliji. Če pa njena duša ne najde pokoja, naj hodi
opominjat tiste, ki ji v življenju niso pomagali, kakor bi
ji morali i po božjih i po človeških postavah.

Znaj, Šoka, da občina ni županova hčerka. Kaj sploh
misliš, šoka gobezdava? Če se je otresel kaplan ob Ba-
rico. misliš, da ji smeš še ti brati levite? In vpričo žensk!

Motiš se!

103

Šoka pa kot štrkavka, ki se še ni napila krvi, okoli
živi n četa. In ženske! Kaj ste se zaklele, da si danes pri¬
voščite Barico? Pridite pogledat, oče, ki se držite ko
klošč županskega stolčka, kake mora človek preslišati
za tisto trohico časti, ki je nikjer ni.

Šoka. ženske, niste si izbrale prave, ki bi vas poslu¬
šala, dokler bi se vam ljubilo govoričiti. Občina poskrbi
za prevoz mrtve Cecilije Simoničeve v mrtvašnico, ne
bojte se! Kajpak, tudi uboge Katarine ne pusti občina
v zadehlem in smrdljivem hlevu. Vse to pa ne gre,: kot
bi stresal orehe iz rokava. Potrpite! Ni Bariča občina.

Ženske, Šoka, se vam meša? Županova hiša mora
skrbeti za občinski revi toliko ko vsaka druga hiša, ki
plača toliko davka ko županova. Nič več! Zakaj vec?
Čemu več? ;

Pokalnik. nesrečni Pokalnik! Lepo si naučil in raz¬
dražil svoje ljudi. Saj kar sikajo. Le doseži, po čemer ti
hrepeni srce. Bariča sama ti z domačim konjem in za¬
stonj pripelje na dom vso občinsko ropotijo. Tako se za¬
letavati v sedanjega župana in ščuvati občane zoper
njega, pa ni lepo. .; . .. , * •

Noriš, Šoka? Spis, debel spis, ki ga v dveh urah ne
prebereš, toliko je napisano pri občini o Simoničkah,
Ture je edini sorodnik, daljnji sicer, toda edini sorodnik.

: Pokalnik, vsaka pesem ima svoj konec. Blatil župa¬
nove družine ne boš! Zavežem ti jezik!

Kaka čast, da se poniža duša in glava občine, stui
dirana županova gospodična, v preprosto kmečko hišo!

. Smejo gospodje občinski odborniki po mili volji
obrekovati? Zanje ni postav ne paragrafov?

Je to obrekovanje, če vpraša sosed soseda, če je že
slišal, o čemer govori vsa občina? ...

Gospod občinski odbornik, zdaj pa zares! Zvit si.
Pokalnik, ali soseda izdaš! ' , • .... . y

Le-ne tako oholo in samozavestno, gospodična, ki
ste študirali za učiteljico. Ko ljudje toliko namigujejo in
govorijo, človeka pozanima. Ko pa spozna človek, kako
se šopirijo nekateri in bahajo s svojim usmiljenjem do
občinskih revežev, hoče priti resnici do dna. Stari sosed,
ki leze proti devetdesetim. ,

104

Bariča takoj k njemu. Poznajo se leta staremu so¬
sedu. Sključen je, nadložen, nadušljiv in gluh, gluh, da
Bariča sama ne more ničesar izvleči iz njega. Ni mu
lepo pri hiši s tolikimi leti in s tolikimi križi.

Kako bi se ne spominjal Baričinega starega očeta,
ko je bil še fant! Kak fant je bil Baričin stari oče! Fan¬
tiči, ki so doraščali, so imeli edino željo: biti fant ko
Baričin stari oče. Dekleta, o, dekleta so norela za njim!

Previden je starec. Razume, kar mu dopovedujejo
vnukovi pogledi. Pameten je vnuk: preudarja, čemu je
Pokalnik toliko silil v starega očeta, naj mu natanko
razloži, kolikor ve in se spominja tiste Simoničeve lepo¬
tice Katje in Baričinega starega očeta. Gluh in nadložen
je stari oče, pa naj bi ga klicali kam na sodišče za pričo?

Bariča lepo, lepo prosi. Nobenih sitnosti ne bo imel
starec. Jasnost, jasnost! Resnico naj pove! Resnico, pa
četudi je bridka in neprijetna.

Starcu vnukove oči ne branijo več. In se razvname.

Za Simoničevo Katjo so se fantje tepli. Pa je tudi
bilo dekle, da so takole petnajstletni fantiči, kakor je bil
tedaj on, bili vsi srečni, če jih je le pogledala. Ko sta
zaplesala Baričin stari oče in Simoničeva Katja . . . Ah,
kje so ti časi!

Če bi Baričin stari oče vzel Simoničevo Katjo? Kdo
bi ne vzel takega dekleta? Pa pri Simoničevih polna
bajta otrok, grunta nič, samo kovačnica. Katja iz prvega
kovačevega zakona, reva brez matere, saj najboljša ma¬
čeha ni senca matere.

Bog daj mrtvim večni pokoj, ali od Baričinega sta¬
rega očeta ni bilo lepo. Lepa Katja ni mogla ostati doma.
Bože, oče bi jo ubil, mačeha bi ji izkopala oči. Bariči¬
nega starega očeta niso ponoči več pustili z doma. Simo¬
nič, kovač, je bil Goljat. Vsi kovači so močni. Hčerka
Katja pa je bila Simoničev ponos.

Morda bi Baričin stari oče pozneje za dvojčici, re¬
vici, poslal kaj tja na Hrvaško, pa Baričina stara mati
niti čuti o tem ni marala. Tako so pravili ljudje.

Pretrese Barico: Dvojčici, revici zapuščeni ob ma¬
terinem grobu. Padajo trde grude na krsto. Jočeta sirotici.

Stric, dobri stric, koliko let je že od tedaj?

105

Kdo naj zna po tolikih letih natančno? Takole okoli
sedemdeset, dve, tri več morda, morda kako leto manj.
Ali okoli sedemdeset jih je gotovo. Kje so časi? Mladost!
Pokalnik je torej vendarle imel prav.

Bariča! Bariča!

16 . Bližnji sorodniki.

Bariči omahnejo roke po mizi. Zakaj še to brskanje
po spisu? Zakaj to iskanje in dopovedovanje sami sebi,
da ni res, da ne more biti res, da ni mogoče? Želja sama
in strah pr$d ljudmi in njihovim obsojanjem ne more
zabrisati resnice. Vse navedbe gluhega starca se tako
krijejo s podatki v spisu, da je vsak dvom le beg pred
resnico.

Bariča bi se razjokala. Namigavali so, šepetali, go¬
voričili, obirali mrtvega starega očeta. Bariči pa ni mogel
nihče ziniti, vsaj namigniti, da bi prej zaslutila. Prej,
prej! Nisi mogel jasno povedati, Pokalnik? Šoka, na to
nisi nikdar prej namignila. Drugače prineseš vsako reč
gorko človeku na uho. O, o tem si pa molčala, molčala,
dokler ni bilo prepozno.

Štorklja oče po gostilniški sobi. Ko zasluti, da je
Bariča kje sama, prištorklja in se mota v njeni bližini in
okoli nje. Da bi spregovorila, bi rad. Grize ga vest.

V Bariči vzkipi. Da bi oče nikdar ne slišal o tem?
Pa da bi ga nikdar ne zapekla vest ob Pokalnikovih na-
migavanjih, ki so morala biti za človeka, ki je o tem
kedaj slišal, jasna in čisto razumljiva? Če prej ne. vsaj
zadnjič, ko ga je določno vprašal Pokalnik, kako bo
odgovarjal na sodni dan?

»Vam niso stari oče nikdar ničesar povedali o lepi
Simoničevi Katji?« Brez uvoda in ovinkov vpraša
Bariča.

Očetu se razleze obraz v prijaznost in radost. Da si
le zopet prišla do besede, hčerka! Ti dnevi, to je hujše
ko vice. Tišina po vsej hiši ko v grobu, na najprijaz¬
nejšo besedo nobenega odgovora, še pogleda ne. led
postana, nihče ti je ne prinese na mizo, nihče te ne kliče
k njej. Stikaj sam po kuhinji in predalih, če hočeš najti
kaj za v usta. Da si le zopet spregovorila, Bariča!

8

Več. 86.

106

»Črnine, predlanske črnine sem prinesel iz zidanice.
Bi jo pokusila ? Držiš se ko pepelnica.«

»Niste nikdar culi očeta stokati? Ko ga je pekla
vest radi lepe Simoničeve Katje?«

Misli oče, da mu hoče na ta način povrniti tisti grdi
očitek o bolezni, podedovani po materi. Pa hoče zlepa
z Barico, da bi ne obmolknila znova.

»Bog daj večni pokoj očetu! Ne privoščiš staremu
očetu pokoja? Škoda, da ga nisi poznala.«

»Vse sorodstvo z vaše strani je imenitno, to vem. Pa
kako sorodstvo! Z admiralom ste v sorodu.«

Oče v skrbeh pogleda hčerko. Tako jo 'pogleda, ko
da se mu vriva v glavo strašna misel: Če pa je res po¬
dedovano po materi?

Bariča pa noče razumeti očetovega pogleda. »Da se
pobahate, ste vzdeli svoji po poli sestri ime admiral?«

Širi oče oči, pogleda ne umakne od Bariče.

»Ali vam ni dovolj jasno namigaval Pokalnik? Zlasti
zadnjič, ko ste prišli taki domov. S samim tajen jem ne
spravite resnice s sveta. Zdaj, zdaj, ko je prepozno! O,
človek bi se pogreznil v zemljo od sramote in žalosti!«

Odpira župan usta, po ščetinastih brkih mu poseže
roka. Ni dvoma: hčerka se je nalezla od matere bolezni.

»Hči!«

»Da bi vam nikdar, prav nikdar ne prišla do ušes
zgodba o lepi Simoničevi Katji in vašem očetu? Stari
ljudje še danes govore o tem. Da bi pred leti ne govorili
več? Da ste začeli obkladati z admiralom, ko bi vas
morala očetova krivda in revščina vaših sester zaboleti
v dno srca. Ah! Le hlinite začudenje!«

Naglo hlastne župan z roko po stolu in se ga oprime
Široko bulji v hčer, zaripel postaja njegov obraz.

»Pokoju svojega očeta bi koristili, da niste pustili
umreti sestre Cecilije v smrdljivem in zadehlem Šo-
kinem hlevu.«

Klecnejo županu kolena. Zgrudi se na stol. Ves za¬
ripel in višnjev je v obraz. Oči mu steklenijo, po levi
strani pa hlasta roka.

Bariča zakriči. Ali je nastopil napovedani napad in
je imel prav zdravnik? Ta očetova brezbrižnost za
zdravje! In to zdaj, prav zdaj in povrh vsega drugega!

Tok, to-o-ok, tok, tok! Mati kliče s podstrešja.

Ne more Bariča sama vsega. Poišče vinski kis, pri¬
pravi platneno krpo, pomoči jo v vinski kis in napravi
očetu obkladke na srce. Tok, to-o-ok, tok, tok! s pod¬
strešja. Nestrpna je mati. Kaj le hoče prav sedaj. Očeta
ni še nikdar tako prijelo. Tam v Šokinem hlevu pa mrtva
teta Cecilija, ob njej negibna, prizadeta teta Katarina.

Ko v vročici je Bariča. Naroči pastirju, naj skoči
po Tureta.

Priteče Ture, ko da je že vse te dneve komaj, komaj
in nestrpno čakal, da ga pokliče. Toliko vdanosti, toliko
ljubezni, toliko prošnja je v Turetovih očeh, da se Ba¬
riči zasmili. Ali sedaj se ni kedaj opravičevati, zakaj ga
je pustila vse te dneve v negotovosti in dvomih. Tudi ni

času.

časa razlagati, kako in kaj. Vse pride ob svoje
Zaprezi sedaj konja, pojdi k Šoki po teto Katarino, mojo
teto, pravo mojo teto Katarino.

Ne razume Ture. Povesi glavo in je žalosten.
Posluša pa.

Mati, mati! Prav sedaj hodite s podstrešja in v na-
potje, ko človek ne ve, česa bi se prej poprijel, kaj bi
prej premislil, kako bi odločil.

O! Je že tu Ture. Z njim pa ljudje, polna cesta jih
je. Pa ni še nič pripravljena postelja za teto Katarino.
Pa ni določeno, kako napraviti oder za teto Cecilijo.

Kako privoščijo ljudje človeku nesrečo! Šoka, ne¬
srečna Šoka, tvoje delo je to, da spremlja toliko ljudi
žalostni sprevod. Kaj jih nisi mogel odpoditi od voza,
Tu re? Kaj ne vidiš, da hočejo zijala napasti svojo ra¬
dovednost in nevoščljivost na županovih stiskah, da niso
prišli pomagat in ne spremljajo reve iz sinile?

Jezus! V mrtvašnico so odpeljali teto Cecilijo? Žu¬
panova po poli sestra v mrtvašnici! Za samomorilce in
za take, ki čakajo na komisijo, da jih zdravniki raz¬
režejo do obisti in razžagajo do možgan, za take je
mrtvašnica.

Nima kedaj Bariča premisliti do konca, nima se
kedaj zbrati. Pa saj Bariče niti nihče ne vpraša, kam
naj prenesejo teto Katarino. Še Turetu ni treba poma¬
gati pri prenosu. Šoka je ko doma. Odreja, sama poprime,
če je kaka ženska nerodna, prigovarja sosedam, obrega

108

se ob J ureta. Ko da Bariče ni pri hiši. Ko da se ne opleta
mati po veži. Ko da ni očeta doma. Ko da nima županova
hiša ne gospodarja ne gospodinje. Šoka zna, kako je treba
z bolniki.

Oče stoji na pragu. Nekam čudno upadel je v obraz,
zariplost je malo popustila, višnjeve maroge pa nočejo
izginiti z lic. Ščetinasti brki so povsem razmršeni, oči so
tako majhne in tako globoko v jamicah, da ni mogoče
izslediti v njih, kaj vrši po njegovi glavi. Dela se, ko
da ga ni malo prej napadlo. Njegova hoja pa je nego¬
tova, ko da ga nočejo in nočejo noge nosili. Da bi po¬
magal pri prenosu, se ne sili. Je pa pri roki. ko da hoče
priskočiti, če bi bilo treba. Vprašujoči, obsojajoči in
škodoželjni pogledi ga ne vznemirjajo. Ko da jih ne
opazi. Nad ženo, ki sili med ljudi, ker ji danes niti hči
ne brani, se ne obrega.

Ko pa dvignejo Katarino z voza, naglo pristopi h
konju in ga izpreže. Pripelje iz kolarnice koleselj in
vpreže vanj konja. Pa sede na koleselj, udari po konju
in v dir proti Metliki.

Zdravnik ne more razumeti županove vneme in ne¬
strpnosti. Ko pa izve, da ni prišel ponj za županjo,
ampak le za občinsko revo, debelo pogleda župana. Še
bolj debelo gleda župana po poti, ko bije ko divji po
konju in se mu ne smili ne žival ne koleselj, ne zdrav¬
nikove in ne lastne kosti. Tako ni nikdar vozil, kadar je
prihitel po zdravnika, da bi šel mirit ženo in ji puščat kri.

Čudom se začudi zdravnik, ko se župan ponudi, da
pripelje še zdravnika iz Črnomlja, tudi iz Novega mesta,
če je treba. Niso tako neumne kmečke glave. Ve župan:
posvetovanja zdravnikov v nevarnih in zamotanih slu¬
čajih so velike važnosti.

2>Ni zamotan slučaj, gospod župan! Enostavno: po-
apnele žile, oslabelo srce, obisti ne delujejo več kakor
bi morale. Starost.«

Ni mogoče dopovedati županu. Da bi ne spravili več
na noge človeka, ki ga je zadela kap? Da bi vsaj za nekaj
časa ne mogli takemu človeku podaljšati življenja? Tudi
kmečki ljudje berejo knjige: bolnica, sanatorij. Naj
stane, kar stane! Le ohraniti občinsko revo pri življenju!


109

Zdravnikovo začudenje vedno bolj raste. Stiskača
županskega včasih ni bilo sram vprašati zdravnika, če
je upošteval pri računu, da je prišel ponj z vozom in ga
peljal tudi nazaj. Pa tedaj je prišel ponj za ženo, danes
pa samo za občinsko revo. Srce ima župan razširjeno,
žile polne apna, da se mu človek čudi, kako vse to pre¬
naša; zase pa ni izdal še okroglega za zdravila. Le mimo¬
grede vpraša, kako misli zdravnik. Da je vse zaman?
Sebi ničesar, občinsko revo pa bi dal danes župan tudi
v sanatorij!

17. Admiralov opomin.

Da niso vse to le hude, strašne sanje?

Zgane se Bariča pri mizi v sobi za gosposke goste in
pogleda na posteljo.

Niso sanje. Občinska reva Katarina Simoničeva leži
na belih rjuhah.

Luč na mizi je zastrta z zelenim papirjem. V sobi je
liho, tiho. Bariča si ne upa premekniti se na stolu, da ne
vznemiri bolnice.

Kako blagodejna je nočna tišina po tem strašnem,
strašnem dnevu. Ko s kladivom po glavi so padala od¬
kritja in udarci.

Bariči zagomazijo mravljinci po hrbtu, kadar po¬
misli na mrtvašnico. Šiloma preganja misli na teto Ce¬
cilijo, pa je vse zaman. Pri Bogu je teta Cecilija. Naj
prosi za sestro! Da vsaj toliko ozdravi, da spozna našo
dobro voljo. Ali se sedaj zaveda? Sam Bog ve. Desna
stran je mrtva, govoriti ne more. Levo roko giblje, tisti
rdeči robec in hranilno knjižico tišči v njej. Gleda. Ah.
kako čudno, čudno in presunljivo gleda. Bariča si ne
upa k postelji pred njene oči. Ne prenese tetinega po¬
gleda. Bože. Bože! Nihče ni razumel tistega strašnega,
očitajočega pogleda v hlevu, ko ji niso pustili prižgati
mrl vaške sveče v sestrini roki. Tn kdo je vedel, zakaj je
potegnila v največ ji sili iz nedrij rdečo ruto in jo raz¬
vila? Tn kdo silili, kaj pomeni revi ta drobna zelenkasta

k * • v • O

njizica f

Zbode Barico ko. z iglo: Kako je hotela tedaj teta
Katarina na kolena prednjo? Pa tedaj, ko jo je hotela
z lepimi besedami odpraviti brez domovnice in se je

110

razjezila nad njo, ko je hotela tudi za teto Cecilijo do¬
movnico. Bože! Pa bodi človek kedaj s kom osoren, ne¬
prijazen in zbadljiv! Kaj veš, če te ne bo pekla osorna
beseda že na tem svetu?

Admiral!

Bariča bi zakričala. Oče, če vas ta zasmehljivi pri-
tikljaj, ki ste ga vzdeli lastni sestri, ne spremeni, niste
človek ko drugi ljudje, ki imajo vest. Ni vas še nazaj
iz Metlike, ko ste peljali zdravnika. Vas grize in peče
vest in vam brani priti sestri pred oči?

Ture je pohajkoval do trdne teme okoli hiše in opre¬
zal na gorko besedo ali vsaj prijazen pogled. Potrpi,
Ture! Kmalu, kmalu izveš, da se Bariča ne norčuje iz
tebe. To nesrečno ime ,admiral*, če nič drugega, omehča
očetovo trmo in zlomi njegov odpor. Verjemi, Ture! In
tedaj bo vsa ta tvoja negotovost, potrtost in žalost ter
tvoj dvom nad Barico poplačan.

Dvom? Očita črv Bariči: Je bilo prav tisto nedeljo?
Se nisi prenaglila? O, kako zašumi in završi med ljudmi:
Ture, majn Artur in Bariča! Hinavka!

Pobija Bariča očitek: Sedaj še prej in bolj gotovo
nihče drug ko ti, Ture! Že zato, da popravimo, kar je
zagrešil stari oče nad Simoničevo Katjo, hiša in moj
oče pa nad Katarino in Cecilijo. Povrnemo Simoničevim
Po meni povrnemo, Ture Simoničev! In kmalu, kmalu
Vzdevek ,admiral*, ki si ga je mogel izmisliti le oče.
popravi vso krivico.

Ne gane se na postelji revna teta Katarina. Koliko
krivice so ji prizadeli, koliko je pretrpela reva na svetu!
Pa kuje Bariča iz njene nesreče cekin. Zato vas je poslal
Bog, teta Katarina, da udari očeta in ga omehča, da
privoli.

Odganja Bariča skušnjavo. Vedo na onem svetu vse.
In ve teta Cecilija: Ture bi šel k županovim, njegovi so¬
rodnici. občinski revi pa v njegovo podrtino. Hrano bi
jima nosila Bariča, bili bi sami zase. Ne v hiralnici, ali
vendar ne bi bili ločeni. In ne bi prenašali po tujih hišah
neprijaznih pogledov in prisiljenega usmiljenja. Tudi
tako bi rada tolažila Bariča svojo vest: Katera druga bi
jima tako hitro napisala domovnici? Prečuti jih je mo¬
rala za to tudi dovolj.


111

■I; Hudoba pa ne da miru: S tem omehčaš očeta, z ad¬
miralom? A za Tureta ti je!

Ne od jetija in ne odjenja skušnjavec. Vedno bolj
vsiljiv in bolj nasilen je.

: Bariča se pokriža: »Da bi Bog podelil zdravje teti
Katarini! Vsaj toliko zdravja in toliko časa, da bi ji
mogli malo popraviti veliko krivico. Oče naš ...«

Tišino v hiši rezko preseka žvenket pokrova, ki je
zadel ob lonec. Šoka kuha čaj za bolnico. Šoka trdi, da
dober in močan čaj bolnico okrepi in poživi. Ne ruma,
domače slivovke je treba vlili v čaj. (Šoka sama rada
pije čaj, ruma v njem ne mara, slivovka ji je ljubša!)

Šoke ni nihče prosil, naj ostane. Ali Šoka poprime
za vsako delo in misli na stvari, na katere se človek v
zmešnjavi ne spomni. In človek ne more zgrda delati
z njo, kaka zahvala za njeno uslužnost v nesreči in po¬
trebi bi bila to!

Pazi, Šoka! Ne razbijaj po kuhinji! Mir, mir, mir!
je zabičal zdravnik.

Zaškripljejo vrata v gosposko sobo.

Tiho, tiho, Šoka! Spi menda teta Katarina. Tako
tiha je in mirna, ko da je ni v sobi.

»Sveta nebesa!« Šoki omahne roka s čajem. Z drugo
roko ujame krožnik in skodelico, da ne padeta na tla.
Skoči k postelji, hlastno prime Simoničko za roko, ki
tišči rdeči robec, in se sklone k njenim ustnicam.

Barico vrže Šokin vzklik s stola.

.. »Zaspala je v Gospodu!«

Zastane Bariči kri po žilah. Bože, Bože, zakaj tako
tepeš našo hišo? . r

Še Šoko, ki je videla že toliko smrti in gorja na
svetu, še Šoko zmede tako tih in nepričakovan odhod
Katarine za sestro. Ne ve, kaj bi. Sklene roke in jih
dvigne nad glavo. In pogleda Barico, ko da vprašuje
za svet.

Barico stresa mraz po hrbtu. Široko odprte, vse ste¬
klene so Katarinine oči. Očitajo, očitajo, opominjajo, ob¬
tožujejo.

»Jezus! Jezus!«

Z muko se odtrga Bariča in zbeži iz sobe. Zmedeno
zatava po veži, v kuhinjo stopi, vrne se v vežo. v pod-

112

strešje hoče k materi. Na stopnicah se domisli, kako
mati privošči očetu. In steče nazaj v vežo. V gosposko
sobo hoče. Ko prime za kljuko, jo strese mraz. In pred
očmi ji zamigota stekleni pogled, ki očita. V gostilniško
sobo pobegne Bariča. Ali v gostilniški sobi ni luči. Ba-
rico je strah.

Bože, mrlič v hiši!

Steče Bariča v kuhinjo. Zgrabi svetilko z mize in se
vrne v gostilniško sobo. Velika je gostilniška soba, ku¬
hinjska svetilka ne more posvetiti v vse kote obenem.
Ali ne steza strah iz temnih kotov svojih rok po Bariči?

Bože, Bože, mrlič v hiši!

Pobegne Bariča v uradno sobo. Strahoma pogleda v
temni kot za omaro.

Tesno, tesno ji je. Tako nekam zadehlo je v sobi, ni
dihati ni mogoče. Tudi tu nima obstanka. Kam. kam bi
se človek skril in pobegnil pred tem mrtvaškim duhom?

Baričin pogled obstane na papirju, ki leži na vrhu
vseh spisov in pisem. Pola, sčrtana s stolpci, vrh stolpcev
Turetova pisava. Na papirju sledovi žebljev iz moških
čevljev.

Razmišljanje je dozorelo

Hipoma Barico presune,
zapiše počez čez vse stolpce:

Hočete, da bodo umirali vaši vnuki tako ko vaša
sestra Cecilija? Nočete popraviti, kar ste dolžni admiralu
in njeni sestri in Katji Simoničevi?

Potem pa steče iz uradne sobe, ko da jo hoče v njej
zadušiti. In ko da ji gori pod nogami, preleti gostilniško
sobo in vežo in plane v temno noč.

v sklep.

Rdeč svinčnik zgrabi in

18. Brez Šoke ne pojde.

Prav po njenem: Hočete, da bodo umirali vaši vnuki
tako ko vaša sestra Cecilija? Nočete popraviti, kar ste
dolžni admiralu in njeni sestri in Katji Simoničevi?

Oče bere in misli: zapisala je in odšla. Bariča od
doma! V hiši pa sedaj mrlič. In bolna mati, kateri ne
zna nihče tako streči ko hčerka. Skoro ne ve okolica, da
je mati bolna, tako jo ima v rokah Bariča. Bariča gre, ko
bi bila najbolj potrebna pri hiši. Gre, češ, opravite sami.


113

oče, z mrtvo sestro — admiralom, o, visoko sorodstvo! —
Križe z materjo si sami naprtite! Kakor veste in znate,
oče! Ker nočete, grem. Poskusite sami, brez mene! Če
pridete lepo prosit, se vrnem. Če ne pridete, prav. Ture
je izučen ključavničar, nemški govori ko slovenski,
pojdeva po svetu. Nočem, da bi vas vaši vnuki takole
čez petdeset, šestdeset let, ko bodo trohnele vaše kosti
v zemlji, kleli. Ti Bariča! Vem, tako misliš.

To so ji dale šole in knjige. Sipati denar za to, da
ti hčerka na stara leta tako zagode!

Le ostani, hčerka, kjer si. Kje si? Služiš? Nisi se
pogodila za deklo, prepametna si. Veš, da brez tebe ne
moremo shajati. Misliš: omehča se oče. In čakaš kje v
bližini. Ko mi zagrenijo sitnosti vse veselje do življenja
in dela, ko spoznam, da brez Bariče ne gre, prideš s
Turetom: »Prepišite nanj, očka!«

To pot si se urezala, hčerka! Mrlič je zdaj iz hiše,
najhujše je presta no. Ne popustim, pa če mi napraviš
sramoto in greš k Pokal ni ku za deklo.

Stikajo ljudje glave, šepetajo, namigujejo, ugibljejo:
Kje je? Kam je pobegnila? K nunam? Oče je včasih
pravil. Sprla sta se s starim. Vedel je skopuh, kdo sta
občinski revi, Pokalnikova namigavanja so bila jasna.
Mislil je, da ne pride resnica nikdar na dan, in jo je
skrival pred hčerko. Barico je tako pretreslo, da je rajši
pobegnila, nego bi prenašala očitajoče in škodoželjne
poglede.

O Turetu ne povedo niti besedice. Nihče zanj ne ve.
S seboj ga tudi ni vzela. Bržčas opreza hajduk vse te
dneve okoli hiše.

Potu lin jen ka, bodi, kakršna si! Da si županova, ne
moreš zatajiti: sramote nisi hotela raztrobiti pred sve¬
tom, preden ne upogneš očeta.

Muka živina v hlevu. Zateglo in žalostno muka. Po¬
begnil je hlapčič od hiše. Strah ga je spati v hlevu. Če
hodita Simonički terjat svoj dolg z onega sveta, so ga
povpraševali ljudje in ga vsega zmešali.

Krulijo prašiči po svinjakih, grizejo se in se koljejo
med seboj in cvilijo, da gre skozi ušesa. Lačni so. Ko¬
koši stopajo po veži in kuhinji. Zakaj jim nihče ne vrže
zrnja? Bariče ni.

114

Kopičijo se pisma na mizi v pisarni. Župan jih ne
odpira. Po ovojih in napisih pozna, da so med njimi
nujne in neodložljive zadeve. Sitnari zopet glavarstvo,
mogoče tudi grozi s kaznijo in stroški. Župan pa ne od¬
pre niti teh pisem.

Hiša, iz katere odnesejo mrliča, je ko mrtvašnica.
In človek v taki hiši ne more do veselih misli. Žalost in
turobnost ga stiskata od povsod.

Bariča, zakaj prizadevaš očetu toliko skrbi in brid¬
kosti?.. Glej. rad te ima oče!

O, rad. rad! I a ko rad, da ji poveš v obraz: Od ma¬
tere imaš to v glavi.

l iho, črv! Ne glodaj, prav sem imel. Oče sem in
sem jo hotel strezniti! Da bi ne smel reči besede za
njeno srečo?

Če pa noče take sreče?

Bariča, Bariča! Sam kaplan ni mogel dokončati s
teboj in je to priznal. Preko Gorjancev je šel glas o tebi,
preko Metlike je segal med Poljče, preko Šokije v Ko¬
čevarje, preko Črnomlja med Poljance in Viničane. Pa
si izbereš — Tu reta.

l ure! Ture! -

Zastoče župan.

Šoka priteče iz kuhinje: »Vam je slabo?«

Ali bi človek z veseljem pokazal Šoki vrata! Pride
— nihče je ni klical — in se vgnezdi v hiši in se je drži
ko klošč. Na j ti dam ključe od kašče in kleti. Šoka vsi¬
ljiva? Dosti jih imaš doma. ki nimajo kaj dati pod zob,
županova kašča pa ni prazna, sami niti pospraviti vsega
ne moremo.

Ne dobi Šoka odgovora. Da more biti človek tako
nepreviden in se ne premaga. Seveda, vzdih kaj rad uide.
O. ko vse polje in kipi po njem ko po vrelem kotlu.
Razneslo bi ga lahko.

Hoče kreniti župan po pisarni. Pa go ne neso noge.
Klecajo mu v kolenih. In kri, kri sili v glavo in hoče
zaliti možgane.

Bariča, kam si prignala očeta? Omedlevica mi sili v
glavo, ko pomislim na tvojo trmo in na Tureta.

115

Tiček je ta tvoj Ture, prebrisan tiček! Računa:
od jeze se župan razpoči, kap ga gotovo zadene. In
zopet zastoče župan.

Šoka spet priteče iz veže.

Zbere se župan. In s silnim naporom prisili noge, da
ga mirno neso do vrat v gostilniško sobo, ki jih zalo¬
putne za seboj. Ko pa je sam v sobi, se mora oprijeti za
mizo. Omedlevica.

Ta nesrečna pijača je kriva te tesnobe v srcu in
navala krvi v glavo. Pa kapnica ni dobra za želodec,
druge vode tod ni, pa pije človek vino. Pije, ko ga vse
tako jezi, da bi skočil iz kože. Pije, ko ga vse tako ža¬
losti, da bi se razjokal.

Da, da, razjokal bi se tvoj oče, Bariča! Ni preko¬
račeno šestdeseto leto, pa trka smrt na možgane: Pri¬
pravi se, zrel si! Vse življenje same skrbi in sitnosti in
razočaranja. Žena ni hotela po njegovem in mu ni pri-
molčala nobene besede. Njeno bolezen prtijo njemu, ker
jo je hotel obrniti po svojem. Same hčerke, edini sin
umre, pomrejo še hčerke razen ene. In ta edinka, edina
nada na stare dneve in ponos njegov — pa z glavo skozi
zid: Tureta hočem!

Včasih so bili povpraševali otroke: Znaš nemški?
Znam: Majn Artur! Saj se ni smela Nemka pokazati na
vasi: Majn Artur! Kdor je mogel, je brcnil potepenskega
fantička, kateremu ni bila nobena hruška previsoka,
pred katerim ni bilo nobeno, tudi še tako kislo, trdo in
nezrelo grozdje varno.

:  Majn Artur naj bo županov zet!

Župan zatre glas, ki se mu hoče izviti iz grla.

Za pastirja je bil Ture pri hiši. Pastirja, ki pride
vsak večer brez živine domov, noben gospodar, niti za¬
stonj niti iz usmiljenja, ne trpi pri hiši. »Ličiti ga daj.
lernen!« svetujejo možje Nemki. Radi bi se znebili po-
tepenca, ki jim zapeljuje otroke. »Kovačnico imaš! Ko¬
vač naj bo — Šmid!« »Najn, najn, najn! Majn Artur
— zamazan, črn kovač? Nikdar!« Kajpak, majn Artur
je bil rojen za kaj višjega! Raznesti je hotel ponos
Nemko, ko je pri rožljal med vojno Ture s sabljo, z zve¬
zdami pod vratom, s kolajnami na prsih. »Ali nisem pra¬
vila — imer gezagt, da je majn Artur rojen za nekaj

116

višjega?« Pa je le dosegla, da ga niso vteknili v kovač¬
nico in je prišel ključavničarju v roke. Če je že kovač¬
nica pri bajti, ali ne more v kovačnici delati ključavni¬
čar? O, ključavničar, šloser, kaki gospodje so kiju-
čavničarji ponekod! Tam po Nemškem! Da te ni strla
žalost zaradi Turetove ječe, zdaj bi šele čivkala in pela:
»Majn Artur! Kaj nisem pravila? Le čakajte, čakajte!
Županov zet! Majn Artur!«

Misliš, Bariča, da so ljudje na vse to pozabili?

Dvigne župan glavo. Ženin glas čuje iz veže. Baš te
sedaj še treba, da je zapustila podstrešje in pohajkuje
po hiši. Župana pretrese: Če jo sedaj napade? Ali se ne
spreminja nekaj mesec* na nebu? Takrat je nevarno. Kaj
boš z njo sam?

Bariča, Bariča!

Ha, misel ni slaba, vredna je Bariče: Klepetajte,
ljudje, kolikor hočete, in obirajte župana! Ture je Simo¬
ničev, na Turetu popravimo, Tureta vzamemo k hiši. Kaj
praviš k temu, Pokalnik, ki govoriš o oholih županih?

Majn Artur!

Župana zbode ko z iglo v srce. Zastoče.

Priteče Šoka, lahno odpre vrata, žena sili za njo.

Zbere se župan. Noče priznati, da mu je hudo in da
je zastokal. Vstati hoče.

O noge, noge! Pa tista nesrečna omedlevica!

»Šoka! Po Tureta skoči!«

Ni treba dvakrat reči Šoki.

Fant, tja pred hišo h kameniti mizi stopiva! Po¬
klekneš in skloneš glavo, da se dotakneš z nosom prahu.
»Vidiš še sledove krvi, ki si jo prelil?« Tako mu bo
pokazal!

»Saj imaš prav! Le Ture jo pripelje domov.«

Žena, molči! Ali ne vidiš, da tvoje besede le še bolj
vzvalovijo nemirno kri in jo podijo v glavo?

»Pa mu jo daj! Da je Ture orožnik, bi ne premišljal.
Toliko imaš, da bosta živela i brez orožniške plače.«

Sta se domenili z Barico, ali se te loteva, žena? Ali
hočeš začeti s svojimi starimi očitki?

Pride Ture. Ko da je čakal pred hišnimi vrati, ker
je vedel, da ga pokliče.

117

Vre po županu. Lepo si pripravila vse to, hčerka!
Mater s podstrešja: Niste lepo ravnali z menoj. Bodite
dobri, atek! Popravite sedaj! Recite Turetu prijazno be¬
sedo! Zvečer sem doma, če pove Ture, da ste se uklonih.

Šoka opreza na vratih, da ji ne uteče nobena beseda.

Naglo se dvigne župan s stola. Ves zaripel in po¬
črnel je v obraz. Dvigne pogled v Tu reta. Pa ga gleda,
gleda. Širi oči, stekleni sijaj je v njih. Zakrili z desnico
proti levi strani prsi, omahuje.

Zakriči Šoka, priskoči Ture. Županja govori o vin¬
skem kisu in obkladkih.

Ko pride župan spet k sebi, opazi, da mu močijo
senca. Ah, kaj vedo, kako je z njegovim srcem! Ne znajo
pač. Prav je napovedoval zdravnik in ga plašil. Tako bi
lahko celo umrl. Naval krvi v možgane, odpovedo noge,
omedlevica, otrpnejo možgani, sape ni.

Umrl bi človek, Bariča! In umre, umre tvoj oče,
Bariča, če ne prideš in mu ne položiš obkladka na srce,
kakor znaš le ti. Kaj bo Šoka, kaj žena, ki ne znata. In
to motovilo osebenjsko!

Trdno stisne župan zobe in se oprime z rokami mize.
Ni dvoma, napad se ponovi, če se zopet razburi. Ome¬
dlevica že znova sili v glavo.

O!

Bariča, Bariča, če ne prideš kmalu, kmalu, ne najdeš
očeta več živega.

Bariča, pridi! Glej, kako je nerodna Šoka, kako mati
ničesar ne naredi prav, ali pa noče.

Bariča, želiš zares očetovo smrt?

Drgetajo županu ustnice. Skozi stisnjene zobe iz¬
reče: »Pripelji... jo ... domov ... Samo domov!«

»Čuješ, Ture? Pripelji jo domov!« Županja mu po¬
loži roko na ramo.

Če Ture čuje?

O! Bariča, kako lepo si vse to naravnala. Bariča,
Bariča, na rokah te bo nosil l ure!

Tureta zmede prodirajoči pogled županje. Vrta,
vrta ta pogled vanj in je nestrpen: »Kaj se obotavljaš?
Zaka j ne greš ponjo? Ali ne vidiš, kako je očetu brez n je?«

Županja, ljudje božji, ali res mislite, da lure ve,
kje je?

118

□oj

tako neumen Ture, da bi ne pogodil: Če si omehčala
očeta in ga uklonila, da se je ponižal pred Turetom, pri*
deš sama, ko izveš, da je poslal ponj. Kako izveš? Kaj

Menca Ture klobuk v rokah in ga preklada iz leve
v desno, iz desne v levo. Če bi res vedel, kje je, če bi
vedel! Oo!

Pa hipoma prešine Tureta, da bi si rajši odgriznil
jezik, ko se pa izdal in pokazal županji, kako je v njem.

Uredila si vse tako lepo, da bi si človek i v sanjah
ne mogel lepše zamisliti. Pa ti naj sedaj Ture z nepre¬
mišljeno besedo poruši ves načrt? Ne boj se, Bariča! Ni

)gO(

iža)

{ >or

je, ti, ki vse tako lepo

in prav napraviš.

Ko hočejo Turetu uteči pogledi pred očitki županji¬
nih oči, zadenejo na Šoko. Prijazno kima Šoka s praga
in namiguje Turetu.

In v Turetu je v trenotku jasno: Brez Šoke ne pojde!
Po tebi, Šoka, jo najdemo in pripeljemo domov. Dobra
si, Turetova botra si, Bariča ti zaupa. Ko ji poveš, kaj
si danes videla in slišala.

Ne bojte se, županja! Pripeljeva jo s Šoko! Pa Ture
še kar stoji.

»Pripelji jo, pa — pa boš najin — sin!« Nekam sve¬
čana hoče biti županja in čudno ji žari v očeh. »Kajne,
mož?« In prime moža za komolec.

Zdrzne se župan in dvigne glavo. Kaj blebetaš, ko
te nihče ne prosi, žena? Ne vidiš, kako opreza na vsako
besedico in kretnjo Šoka? Da razbobna po vasi in po
občini, kako jemljejo županovi zeta k hiši, zato se drži
hiše ko klošč. In ti, žena, si seveda baš najbolj pr^licana.
da govoriš ob tej priliki.

Pa ne reče ničesar župan. Ah, ko bi te strašne tes¬
nobe pri srcu ne bilo, ko bi mu ne grozila omedlevica ob
vsakem, še tako majhnem razburjenju. Ah, ko bi bil
človek zdrav, zdrav! Ne- govorila bi sedaj ti. žena, ne
stal bi ko štor pred menoj Ture, ne prisluškovala bi
Šoka. Če pa je človek bolan, bolan. Bariča, obkladek na
srce! Bariča, Bariča!

Zgrabi Tureta, da bi se bil s pestmi po čelu. Ko
štor stoji pred županjo. Ponižal se je župan, prosil je.
naj Barico pripelje domov. Ture, Ture pa molči!

119

In vendar mora. mora sedaj kaj reči. Županji, da
ji bo dober, kot ji je dobra Bariča. Županu, da mu ne
bo žal.

Ničesar ne reče Ture. Kipi po njem, da bi se raz¬
počil v sreči in navdušenju za Barico. Besede, prave in
primerne besede pa ni iz grla.

Ali nai Ture zavriska? V hiši, iz katere so včeraj
odnesli mrliča, naj vriska?

Pa kaj, kaj naj napravi Ture? Ves nemiren je, pre¬
stopa se z noge na nogo. Kaj naj napravi?

Pa začuti v rokah klobuk. In ga stisne, dvigne des¬
nico in trešči z vso močjo klobuk po tleh.

Seve! Ko človek od sreče ne ve. kaj bi napravil, in
ko mu v radosti ne pride prava beseda na jezik, vriskati
pa ne sme, tedaj vrže klobuk ob tla.

Še tisti dan je bila Bariča doma.

m

m





S-''*-'























#










• *






N«. •» I'V





• ■












I














i
























**

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

0U000075571