756
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
Iz amorettov Edmunda Spenserja
Prevedel in uvodne besede napisal Marjan Strojan
Ko je bil Edmund Spenser (1552—1599) star šest let, je po Edvardu VI. in mračnem razdobju kraljice Marije zasedla angleški prestol Elizabeta I., katere vladavina je poimenovala obdobje angleške renesanse, dobo majvečjega razcveta in najvišjega vzpona angleške poezije. Z izjemo dramatikov velja Spenser za tedaj največje pesniško ime. Večina njegove slave počiva na alegorično zgodovinskem epu Vilinska kraljica (Faerie Queene). To je v t. im. Spenserjevi kitici zložena nedokončana pesnitev, ki pa so jo že od nekdaj brali le v odlomkih, ker je, kljub temu da obsega le šest od nameravanih štiriindvajset knjig, še vedno za kakih pet knjig predolga. Svoje prvo pesniško delo Pastirski koledar (1579) je Spenser posvetil Philipu Sidneyju, na katerega se je navezal, ko je istega leta stopil v službo k njegovemu stricu grofu Leicesterskemu. Čeprav so Koledar nekaj časa pripisovali kar Sidneyju, je videti, da je uspeh dvanajstih eklog, združenih pod gornjim naslovom, prinesel nekaj časti tudi pravemu avtorju, saj ga je že naslednje leto lord namestnik Grey vzel s seboj na Irsko za tajnika. Vendar je mož prišel z dežja pod kap: to je bil čas velikega upora Des-mondov zoper krono in Spenser je bil neposredna priča poraza Angležev pri Glenmalurju in pokola svoje Smerwiške garnizije. Po odhodu lorda Greya je zamenjal nekaj manjših častnih služb, potem pa se je v srečnih okoliščinah dokopal do glavnine Desmondovih posesti v Munstru z graščino in ostanki gradu Kilcolman v Corku. Tu ga je 1589. obiskal tedaj že vplivni Walter Raleigh, ki je Spenserja, potem ko mu je ta pokazal prve tri knjige svojega epa, odvedel na londonski dvor in ga vpeljal v kraljičino družbo. 2e naslednje leto so izšle prve tri knjige Vilinske kraljice,
757
Iz amorettov Edmunda Spenserja
posvečene Elizabeti, leto kasneje pa še njegove Tožbe, ki so a\vtorja dokončno utrdile na pesniškem prestolu njegove dobe. 1594. se je, spet na Irskem, drugič poročil, to pot z Elizabeth Boyle, ki ji je posvetil tudi zbirko Zaljubljenih sonetov in Svatbeno pesem (Amoretti and Epithalamion), ki sta skupaj izšli leta 1595. Leto kasneje ga najdemo zopet v Londonu, kjer je nadzoroval uredniška dela in izdajo vseh šestih knjig svojega epa, hkrati pa izdal tudi Štiri himne lepoti in ljubezni ter svojo Zaročno pesem (Fowre hymnes, Prothalamion). 2e na pomlad 1597. se je znova vrnil na Irsko, ki pa mu je tedaj še zadnjič pokazala zobe. Istega leta je namreč izbruhnil nov upor pod vodstvom Tyrona — Hugha 0'Neila, in ko so Angleži izgubili bitko pri Yellow Fordu, se tudi Munster ni mogel dolgo držati: Irci so Kilcolman požgali, Spenser pa je skupaj z ženo in dvema otrokoma za las ušel smrti, medtem ko mu je najmlajši živ zgorel v plamenih. Tega udarca ni prebolel; vrnil se je v London, kjer je naslednje leto umrl.
Amoretti so manj znano Spenser jey o delo, pa kljub temu nemara njegova najbolj sveža stvaritev. Z velikim posluhom za tradicijo in konvencijo petrarkizma pesnik povzema poglavitne motive italijanskega vzora in jih kombinira z lastno učenostjo in jezikovno spretnostjo. Vpliv Petrarke in Du Bellaya podreja, zlasti v izboru besed, Chaucerjevi pesniški tradiciji, zaradi česar deluje Spenserje v jezik v primerjavi s pesniško govorico njegovih sodobnikov nekolikanj zastrto in nenayadno, pa vendar v celoti skladno in čustveno prizadeto.
Daj, Vigred mlada, ti glasnica kralja
Ljubezni, čigar bojni grb krasi
cvetje vseh vrst, kar zemlja ga poraja
in ga v razkošnih barvah uredi —¦
daj, pojdi k njej, ki lagodno leži
v polsnu v sobanah zimskih, in povej
ji, da ta srečni čas še zamudi,
če za lase1 ne ujame ga čimprej.
In naj pripravi se, ji zapovej,
in kralja z ljubko družbo pričakuje,
da vse, ki par zaspali so doslej
s pepelom2 čiste rose brž posuje.
Pohiti, draga, mladi čas beži,
nihče ne vrne ti minulih dni!
*
Krivični bog ljubezni, s kakšnim pravom in le čemu pestiš me vsak dan huje,
1 če za lase ne ujame — Čas so slikali kot mladeniča s kodrom, za katerega ga lovi Priložnost
2 s pepelom čiste rose —¦ posipanje s pepelom je znak žalovanja
da ona srečna vlada svojeglavo in zviška se obema posmehuje. Glej jo, kako tiranka se raduje pustošenju, ki njen pogled ga zanje, ko vdana srca v sužne spone kuje in tebi jih izroča v maščevanje. Spreglej, o bog, že vendar to ravnanje in ji pogled, ki cvet sveta kosi, ponižaj k revežu, ki tebi vdan je, naj v črnih bukvah vpisana stoji! Da tudi jaz se bom nekaznovano igračkal z njo, kot zdaj se ona z mano.
s
Ponosna drža, ki ji stas krasi, ko lepi svoj obraz upre v višine, pri tem pa proti tlom spusti oči, razkriva skladnost duše in vrline — od skromnosti do hladne veličine. Zakaj, ko k zemlji svoj pogled upre, opomni jo njen duh, da lepo mine, da prah se v prah povrne in zamre. A njena vzvišenost, se zdi, spočne prezir nad svetom, saj v nebo bi rada, pa zemljo pod seboj prežimo tre, ker rajske misli z blatom ji obklada. Ponižno kdaj še name se ozri, da te ponižnost vzvišeno stori.
*
V tem svetem času posta in molitev, ki širni svet s pobožnostjo navdaja, še jaz se za pobožno počastitev svetnice svoje naj predam do kraja. Že v duši mi njen lepi tempelj vstaja, kjer v slavi vsej podoba nje žari in noč in dan kot svečenik obhaja jo misel, ki le dobro ji želi. In tam izviru mojih srečnih dni naj v spravni dar prelep oltar zgradim
758
Marjan Strojan
759
Iz amorettov Edmunda Spenserja
in nanj srce, plamteče od strasti in čistin želj, ji vdano položim. D sprejmi ga in shrani ga, boginja, naj ti najdražja tvoja bo svetinja.
Nikar v zrcalu3 iz čistega kristala
ne zrite več, gospa, v svoj ljubki lik
in v meni, v meni se bo prikazala
podoba vaša, vernejša od slik.
In v srcu bo — čeprav njen rajski mik
oko bi zemsko komaj moglo zreti —
Ideja4 vaših čudežnih oblik
nebeško lepa smela preživeti.
Če v vaši trdosrčnosti zakleti
je moja bol bi ne meglila, znala
podoba vaše ljubkosti žareti
bi bolj lepo in čisto od kristala.
Ce jasno hočete se zreti v meni,
odstrite vse, kar vam temni žar pomračeni.
Na Odru tega našega sveta me draga kot Gledalec leno zre, kako talent svoj mučim, da igra mi vloge, ki jih zna in ki jih ne. Ko v sreči se Komedija začne, razposajen ves v smeh se prelevim, a brž ko mojo radost bol zastre 2e v Tragediji svojih muk trpim. A ona mirno zre, kot da sem dim, ne vzradosti je smeh, bol ne skeli: če smejem se, se muza, če ječim, pa zmerom bolj zakrknjeno smeji.
3  v zrcalu — podoba z zrcalom je pogosto stičišče francoske in italijanske pe-trarkistične in renesančne ljubezenske poezije — tu se Spenser opira predvsem na Tassa, vendar je zaključek soneta povsem izviren.
4  Ideja vaša — ne gre toliko za idejo v platonističnem smislu, ampak prej za duševno zrenje konkretne telesne oblike.
Kaj jo sploh gane? Če ne jok, ne smeh brezčutna skala v mojih je očeh.
¦:¦¦
Rad vidim, da na svoji vezenini primerjaš se s čebelo in da mene s pogoltnim pajkom, ki preži v bližini, da iz zasede nanjo se požene. Tako zašla zdaj v zanke zapletene si ljubega sovražnika in sila ljubezni zmerom bolj in bolj te žene v veži, ki se ne boš jih več rešila. A kot si to vezenje obrobila s kovačnikom in vrtnico dišečo, tako čez čas z užitki bo krasila premnoga radost tvojo sladko ječo. In v večnem miru od tedaj živela drug z drugim bosta pajek in čebela.
*
Zapisal v pesek njeno sem ime,
a val prišel je in ga spral z obale,
se vdrugo sem napisal, a vode
so s plimo kmalu ves moj trud izprale.
»Zaman«, so njene ustnice dejale,
»le jalov trud, da smrti kdo izvil
bi smrtno stvar, saj me, kot vse ostale
posrka prst in čas bo ime prekril.
»Ni res«, ji rečem, »vsak je umrljiv,
in kar živi, umre in bo sprhnelo,
a tvojo hvalo bo moj stih slavil,
še v raju tvoje bo ime slovelo.
Ko smrt ves svet zdrobi, ljubezen naju
v življenje novo združila bo v raju.
¦¦:¦¦
Kot grlica, ki z veje ogolele za svojim parom toži in gorje
760
Marjan Strojan
761
Iz amorettov Edmunda Spenserja
pretaka bridko v pesmi osamele, saj ljubi njen mudi se bogve kje, tako jaz sam, ves zapuščen brez nje, v samoti svojo drago objokujem in gledam le, ko romam kdo ve kje, da v tožbah prav kot grlica žalujem. Vsa radost, ki tostran nebes domuje me ne utolaži, le pogled oči, ki radosten in blag razveseljuje in gane vse — bogove in ljudi. Teman je dan brez te luči blesteče, in smrt življenje, ki veni brez sreče.