POŠTNINA PLAČANA V OOTOVINL PRIJATELJ * 10 * _ C -**• k • LETO IX ^OKTOBER 1935 Priložene so: mehkovezana knjiga: Mali vitez, I. del, in mehkovezana knjiga Pnkorl v Tmprin II rl#»l ali v nlatno varana Irniina- Pnhnrl v rmarln I in II rlel m w *► n jBjipy 1 w % ti . K:S ■ 1 Prihajamo •zopet z novostmi za tesen t4'% ter Vas prijazno vabimo, da si ogledate krasne modne vzorce in izberete po svojem okusu- <25laterne Jsjjubtfana *$Sa(cc Koristijo ,p3utrovi** tnali oglasi svojim citateljem Taki so uspehi MALIH OGLASOV Trgovino 8 špecerijskim, galanterijskim ln manulak-turnlm blagom, v bližini Kranja oddam v najem. Prevzeti Je vso zalogo v vrednosti približno 25.000 Din; najemnina nizka. Vprašanja na ogl. odd. rJutra* pod šifro »Trgovina Kranj«. 44716-17 Prejel sem več ponudb in sem prav zadovoljen! V drugih listih nisem priobčil. « Kranj, 14. XI. 1930. Fr. M. Trgovino mešanega blaga, dobra vpeljano, z Inventarjem, blizu lame cerkve oddam v najem s 1. marcem t. 1. Interesenti naj se obrnejo na ogl. odd. »Jutra« pod »Dobro vpeljana trgovina«. 3685-17 Na cenjeni dopis z dne 31. I. t. 1. Vam vljudno sporočam, da sem priobčil moj oglas samo v Vašem listu pod štev. 3685 ter da sem z uspehom popolnoma zadovoljen. Sv. Jurij ob Tab., 1. II. 1931. L. KI. Strojnika za lokomobllo Woll, v bližini Ljubljane, Iščemo za takoj. Ponudbe z navedbo plače na ogl. odd. »Jutra« pod šifro »Trezen strojnik«. 45314-1 , , . da se Je na oglas priglasilo mnogo Interesentov ter smo s oglasom popolnoma zadovoljni. Oglas nismo stavili v noben drug časopis, (cer imamo Izkustva, da za tozadevne oglase popolnoma zadostuje oglas v »Jutru«. Priporočamo se . , Grosuplje, 12. XI. 1930. T. M. Hišo ali vilo dvostanovanjsko, z vrtom kupim v oddaljenosti do 20 minut iz mesta. Ponudbe z natančnim opisom, letnico gradnje ln ceno na ogl. odd. »Jutra« pod šifro »Dom«. 4776-20 Z dobljenimi ponudbami sem (po številu in vsebini) prav zadovoljen. ,V drugih listih nisem oglašal. Dolnji Kraljevac, 19. XI. 1930, PREGLEJTE VSE KOTE V HIŠI gotovo Imate predmete, ki jih no rabite več. »Jutrovi« mali oglasi jih bodo vnovčili „JUTROVI“ MALI OGLASI Vam preskrbijo vse. Priobčite svojo želje, prejeli boste ugodne ponudbo. Naročnina je: 12 številk revije »Prijatelj« Din 62.—. Naročniki zbirk je dobe za ipolovično ceno . Din 32.— 10 mehko vezanih leposlovnih knjig (HI. zbirka, 1000 strani) .................................. ^00,— 10 mehiko vezanih rodbinskih knjig (IV. zbirka, 1000 strani).................................... 67.— 20 knjig in 12 številk »Prijatelja« . . . Če se plačuje v obrokih, je mesečna naročnina Din 18.— Za vezavo v platno po dva dela skupaj se doplača za vsako zbirko.................... 60.— Posamezna mehko vezana knjiga .(100 strani) „ 30.— Posamezna v platno vezana (knjiga (200 str.) „ 60.— ... Din 199.— Rokopisi se ne vračajo. Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Emil Podkrajšek v Ljubljani, tiskala Ljudska tiskarna d- d* v Mariboruj predstavnik Josip Ošlak v Mariboru. Uredništvo, in upravništvo sta v Ljubljani, Dalmatinova ul. 10/1. Telefon 24-87, Goo r •.. čl ujfr-t~*u fc y***dh> -y/ Ji J&U C^* — ■ KREMA ,,E N BEAUTČ" OUELOUES FLEURS SUHA ŠMINKA „EN BEAUTČ* ,,E N B E A U T £“ Novi model - vrtljivi etui NADZORSTVOM IZUMITELJEV. ANTON INGOLIČ: Mlada, JUla (Nadaljevanje.) Druga: Gmajna zvečer. Čez gmajno lega prvi mrak. V ospredju na levi kurijo pastirji ogenj, obrazi so jim osvetljeni od plamena, in tudi krave, ki stoje v bližini, so osvetljene, ostale se izgubljajo v mrak. Ena je prav tik ognja. Črna je z belo liso na čelu, z belimi nogami od kolen in belim trebuhom. To je črnka, njih črnka, ki jo je Tine toliko počitnic pasel na gmajni! Tine je strmel v sliki in ni mogel verjeti. V desnem kotu pa Dorin podpis, ki ga je tako dobro poznal. Kakor omamljen je taval tisti dan po Ljubljani. Knjige so počivale na njegovi mizi. Kje je Dora? Kdaj je bila na Potočju in je slikala gmajno, o kateri je toliko govoril v Parizu? Drugo jutro je spet šel na razstavo Šele tedaj je opazil ostali dve Dorini sliki: »V kabaretu* in »Moški portret*. Toda imel je oči samo za gmajno. Toda kje je Dora? Ves dan je prebil na razstavi ali se je pa sprehajal pred vhodom, čeprav je bril mrzel februarski veter in je sneg škripal pod njegovimi nogami. Končno je vendar, vprašal po njej gospodično, ki je prodajala vstopnice. Toda ona ni nič vedela. Tine tiste dni ni študiral, čez dan je begal po ulicah in zahajal na razstavo, zvečer pa je hodil iz kavarne v kavarno. Iskal je samo Doro. In slednjič jo je našel. Ko je sedel pozno zvečer v kavarni, je prišla nenadoma večja družba. V njej je bila tudi Dora. Tine ni vedel, kaj se godi okoli njega, samo Doro je videl. Družba je sedla blizu njega, se smejala in hrupno zabavala, da je zbujala pozornost vse kavarne. Posebno Dora. Še lepša je bila kakor pred leti. Bol j vitka in prožna, oči so ji kar žarele iz ozkega obraza, ki so ga obdajali žametasto črni lasje. Čez čas, ko se je ozrla po kavarni, je tudi ona zagledala Tineta. Za hip se je zresnila. Potem pa se je spet okrenila k družbi in živahno nekaj razlagala. Toda nenadoma je vstala in prišla k Tinetovi mizi. »Pozdravljen, Tiine»,,mu je stisnila roko in sedla k njemu. Tine je strmel vanjo. Dora se je smejala in ga obsula z vprašanji. Kaj dela? Kaj študira? Kako se mu godi? Je bil kaj v Parizu? In še in še. Tine je odgovarjal samo napol. Dora pa mu je povedala, da bo kmalu končala slikarsko akademijo v Zagrebu in je sedaj prvič razstavila. Mu^ugajajo njene slike? Da. Zelo. Katere? Gmajna9 Da. A kako je prišla v Potočje? In kdaj? Toda Dora ni hotela povedati, dejala je le, da si je tedaj pri Lužarjevih kupila terpentina in firneža, suha gospa ji je postregla. Moj Bog, kaj ji je vse povedala o Tinetu! Tine je zardel in ni vedel, kaj naj reče. A tedaj se je Dora poslovila in šla. Potem jo je videl še dvakrat. In vselej se mu je tako čudno nasmejala, da ga je speklo v srcu, in vse tiste dni je hodil kakor omotičen okoli Knjige ni ves mesec odprl, da je nazadnje moral izpit odložiti na poletje. Ne, Dore ni pozabil in je ne bo nikoli! Še vedno ga vabi in omamlja iz dalje. In ko mu je najtežje, mu tako sladko pošepe-tava. Z/7. Pričela se je šola. Tine, Marta in Martiča so se odpeljali na Oglenšak. V Tihoncih jih je čakala služkinja Marija. Spravili so iz vlaka težke kovčege in zaboje. Na vsakem domu sta nekaj dobila. Pri Tinetovih fižola, čebule, masti, nekaj klobas in kruha, pri Martinih sladkorja, riža, moke in raznih drugih malenkosti. Saj razen nizke Martine plače nista imela ničesar, doma pa so imeli kljub slabim časom vsega dovolj. Tine je pred kolodvorom sestavil lesen voziček, ki ga je zadnji teden sam napravil, in naložili so nanj prtljago, na vrh vsega pa posadili Martico. Počasi so se premikali dalje, cesta je bila blatna, na lesena kolesa se je sprijemalo blato, da so morali od časa do časa ustaviti in jih osnažiti. Po ravnem je še nekako šlo, toda ko so prišli v hrib, se voziček ni in ni hotel premakniti. Marta je morala vzeti Martico, Tine in Marija pa sta vlekla z vsemi močmi. Ko so prišli do srede poti, je začelo deževati. Marta ni mogla več nesti Martiče, in tako so stali tam med njivami vsi štirje pod dvema dežnikoma, hiše pa nobene v bližini. Marto je že minila dobra volja: »Zakaj smo vzeli ta neumni voziček; ali bi si ne bili rajši najeli voznika?* Tine pa se je smehljal: »Nikar ne obupajmo, bomo že prišli. Osemdeset dinarjev si prihranimo.* Tpda ni šjo. Komaj so se zavlekli do gozda in posedli pod smreke. Marta je jokala. Peto leto že hodi v te hribe. Trikrat je prosila stran, pa je niso premestili, njene tovarišice pa imajo tako lepa mesta. In spet se bo začelo to bedno življenje, ko včasih ne bodo imeli niti kruha, mesa pa niti vsako nedeljo ne. Sedaj so ji že zopet odtrgali od plače, da dobi samo nekaj nad tisoč dinarjev, kilogram masti pa stane osemnajst dinarjev, za stanovanje mora dati sto pet- deset in prav toliko služkinji. Niti toliko ji ne ostane, da bi Martiči kupila kako oblekico! Tine jo je miril. Poznal jo je: sedaj bo vse spravila na dan, ko pa jo bo malo pobožal in ji govoril kake pol ure, se bo razjokala in nazadnje smejala ter vse voljno pretrpela. Toda sedaj se ni dala potolažiti. Ko bi Tine hotel, bi bila že davno premeščena, toda on je tako trmast in noče pristopiti k tisti stranki, ki je prav tedaj na vladi, ko Marta vlaga prošnjo za premestitev. Zakaj pa drugi tako delajo in vse dosežejo! In tudi z njegovo službo še ni nič, kei ne mara iti h kakemu poslancu, ki bi ga priporočil pri ministru. Ne, ona bo morala ostati večno na Oglenšaku, večno v tisti samoti med viničarji in težaki, da bo nazadnje otopela ali se pa končala. Tine ji ni ugovarjal, saj ji je že tolikokrat razložil, kako je. Saj Marta vendar ve, koliko se je brigal za njeno premestitev v bližino Ljubljane, kolikokrat je šel na prosvetni oddelek, toda vedno isto in isto ponavljanje: «Ima premalo službenih let.i In zaradi njegove službe? Sedaj, ko čaka v vsej državi čez tri sto diplomiranih filozofov na službo, bi mu tudi poslanci ne pomagali mnogo. Sicer pa so mu v Ljubljani obljubili. Če bo mogoče, bo dobil že prihodnji mesec. Treba je potrpeti. Tako so počivali pod smrekami, Martiča je spala v Marijinem naročju, Marta je tožila, Tine pa je slonel ob smreki in gledal v dež. Ali ni zanj še obupneje? Zdrav in močan mora na Oglenšak, kjer bo živel brez dela od Martine skromne plače, kjer bo moral gledati njene objokane oči, in vse to zato, ker ne more prislužiti niti dinarja in ji pomagati. A Marta mu kljub vsemu ni dovolila, da bi ostal doma, dokler ne dobi službe, dasi so mu vsi domači prigovarjali in si je tudi on želel. Končno je vendar prišel po poti večji fant. Tine ga je naprosil, da je pomagal Mariji peljati voziček, sam pa je nesel spečo Martico. Čez nekaj dni, ko so si vse uredili in je Marta malo pozabila na udobje doma, ji je postalo laže. Saj vendar ne bo zmeraj tako! Tine mora dobiti službo, in tedaj jim bo lepše! Zvečer v postelji je iskala Tinetovih rok. Da, saj ima Tineta in Martico! Prej, ko je bila po mesece in mesece sama, je bilo še huje. Gladila ga je po laseh, in ko jo je tudi on objel ter se privil k nji, so ji prešle žalostne misli. Kako toplo jima je vendar, zunaj pa še vedno dežuje! Tine je spet govorili. Stisnila se je k njemu, položila glavo na njegove prsi in ga poslušala. Tako vendar ne moreta živeti! Če sta poročena, jesta pri isti mizi in spita drug tik drugega, se vendar ne moreta dan za dnevom izmikati drug drugemu, pasti trmo in valiti krivdo s sebe. Kako se pa godi drugim ljudem! Naj se ne. ozira na učiteljice, ki hodijo v svili na učiteljska zborovanja, naj ne gleda na tiste, ki se vozijo v avtomobilih in jedo vsak dan meso ter močnate jedi. To ni važno. Če se bosta razumela, bo tudi njima lepo. Oba sta krivična in sebična. Marta naj bo bolj vesela in jasna, saj vendar ni vse, če ima človek lepo pohištvo in službo blizu mesta! On ne more videti, kako hodi ona ko senca okoli, saj si mora vedno iznova in iznova misliti, da dolži njega svoje bede. Naj se spomni, kako skromno sta živela prve mesece po poroki, in sta vendar bila srečna. Pa še kako! Naj bo nežna z njim, naj poje kaj, — o, kako pa je nekoč pela! In dovoli mu naj, da bo tudi nekoliko sam, da bo čital kaj ali delal, saj drugače se bo vse zrušilo v njem. In tudi on bo drugačen. Vedno bo našel kaj časa, da se bo j »ogovarjal z njo, da bo šel z njo na sprehod sedaj, ko so vsi hribčki naokoli polni najčudovitejših barv, in zvečer ji bo govoril kakor nekdaj. Kako lepo ga je bilo poslušati! Da, sedaj se bo pa res izpremenila! Saj je res neumno, kakšna je. Ves dan samo vzdihuje in toži, sitnari in se jezi, ko ima vendar moža, da ni boljšega na svetu, ko ima hčerkico, da še ni videla enake, in tudi sicer ni tako hudo. O, ne bo več tako neumna, sitna, črnogleda in obupana! Zunaj je deževalo, jesen se je vlekla čez griče, v mali viničariji pa je bilo Tinetu in Marti tako toplo. Drugi dan sta bila oba prerojena. Tine je dopoldne čital, opoldne je šel Marti naproti do šole, popoldne pa so hodili vsi trije po vinogradih in gozdovih. O, koliko barv je bilo razlitih naokoli, koliko veselja in sreče je bilo v njih! Da, da, saj se vendar imata rada, zelo, zelo rada! Ves mesec sta preživela ko v sanjah Kaj zato, če ni službe, saj imata vendar drug drugega in jima je lepo! Nastopili so mrzli jesenski dnevi. Na sprehode niso več mogli. Tine je zvedel, da s službo ne bo nič. Do novega pioračunskega leta je treba počakati, to je do aprila ali do maja. Odložil je knjige. O, da bi mogel vsaj ven, toda zunaj je že ves teden deževalo! In hiša je bila tako ozka in tesna. In niti za minuto ne more biti človek sam. Postalo mu je tesno. Kaj naj dela ves dan? Knjige ni mogel videti. Martiče se je naveličal. In Marte tudi. Kaj hoče dan za dnem premlevati iste stvari: o kuhi, o šoli, o oglenških in potoških novicah in o tem, kako jim bo, ko bo dobil službo, ki je še tako strašno daleč? Kam naj gre? Ali v vas k upravitelju, ki ne ve drugega ko nekaj zastarelih fraz, k župniku, ki ne zna drugega ko zmerjati ljudi s prižnice, h kmetom in viničarjem, ki imajo svoje skrbi? Postal je tih in mračen. Kmalu je tudi Marto minila dobra volja. In spet nista včasih po ves dan izpregovorila prijazne besede. Minili so Vsi sveti, zapadel je prvi sneg. Tine pa še vedno brez dela! (Dalje prih.) ILKA VAŠTETOVA: L VENDAR ZANJGA NI POMOČI REŠNE« ODLOMEK IZ ROMANA O PREŠERNU Leta 1840, Nihče ni prve vožnje s parnikom po Ljubljanici tako težko pričakoval kakor Jerioa Pod-bojeva — nekoliko iz otroške zvedavosti in naravne radovednosti, največ pa iz veselja, ker se Prešeren udeleži izleta. Sredi oktobra je bil parnik popolnoma dogo-tovljen in pripravljen za prvo vožnjo. Osem' in dvajset metrov dolg in štiri metre Širok, z lepo prepleskanim širokim dimnikom, se je zibal na vodi. Girlande pisanih lampijončkov in zastavic so se majale v vetru nad glavami povabljencev, ki so bili zbrani na krovu. Na poveljniškem mostičku se je poleg krmiilarja Lavrina za trenutek pojavila košata glava Viljema Mo-lineja, ki je dal znamenje za odhod. Ladijski zvonec je pozvonil, potegnili so most na krov. »Bum-bumbum! Bum-bumbum!« je zabobnel stroj, da se je parnik stresel. Zagrmele so lopate obeh koles, voda se je zapenila, zava-lovila. Vzburkano valovje je plivknilo ob obrežne čolničke, ki so se zazibali in butnili drug ob drugega, da so bili čolnarji v nevarnosti. »Glej ga hudiča! Kako bomo pa vozili z našimi čolni, če nas bo pošast zunaj na vodi takole premetavala, kadar nas bo srečala!« se je jezil Capnikov Janez, sedeč v svojem čolnu v pristanu. »Saj nam zdaj ne bo več treba čolnariti« se je modro oglasil Donatelj iz sosednega čolna. »Kako da ne?« »Vse vožnje nam bo hudič prevzel,« je pokazal mali Donatelj na puhajoči parnik, ki še je počasi premaknil iz pristana. Capnik je spremljal »pošast« s sovražnim in skrbi polnim pogledom. Ljubljansko občinstvo pa je bilo navdušeno. »Živiooo-oo!« je kriknila množica, zbrana na »Jeku« in na nasprotnem bregu. Mahali so z robci in kričali na vse grlo. Srečni povabljenci so veselo odzdravi jali,«,ko se je začel parnik pomikati proti »Špici«. Za ovinkom se je že počasi skrival Žabjek na eni strani, na drugi zadnje trnovske hišice. Ljubljanski grad se je bolj in bolj oddaljeval. Parnik je plul hitreje in hitreje. Mimo »Rakove jelše« in Črne vasi so drseli. »Bum-bum, burii-bum« je neprestano bobnel stroj in stresal ladjo v enakomernih sunkih. V solncu so se bleščale ljubljanske strehe in zvoniki različnih cerkva so se svetili nad nji- mi. Na desni Grad in Golovec, na levi planine, pred njimi Rožnik. Gostje so bili vzhičeni. Po vrsti so lezli po ozkih stopnicah v kurilnico, da si ogledajo parni stroj, ki sc je ves lesketal od bakrenih ročajev in obojev. Dve uri in tri četrti je vozil parnik do Vrhnike —navadna ladja je potrebovala za isto pot osem do deset ur. Ko so si izletniki privoščili nekaj ur odmora in dobro južino v bližnji gostilni, ' so se pozno popoldne vračali proti Ljubljani. Seveda je vozil parnik navzdol še hitreje. Ostra sapa je brila preko krova. Izletniki, ki po večini niso bili pripravljeni na tolikšen mraz, so se stiskali spodaj v malemi ladijskem »salonu«, nekateri pa so iskali zavetja za kajuto na zadnjem koncu parnika. Med temi sta bili tudi Tončka Podbojeva in njena sestra Beti Rogljeva. Jerica in Prešeren pa sta ostala skoraj sama na sprednjem krovu. Okrog Jerice je frfotala tenka volnena mandlja. Prešeren je ogrnil svoj plašč. »Zebe te, Jerica, na, jaz ne potrebujem plašča.« »Ne, ne! Prehladili bi se!« se je branila. »Nikakor ne. Moj kveker je dovolj topel. Imam še telovnik spodaj. Kar brž se ogrni!« Jerica je vstala, Prešeren pa ji je položil plašč okrog ramen. Sedla sta zopet drug poleg drugega, miolče, zatopljena vsak v svoje misli. Jerica je. skrivaj božajoče gladila tkanino, ki je po navadi ogrinjala »njega«. Skrila je lice globoko v plašč. Pogled ji je šel mimo njegove ljubljene glave preko vodne gladine, lesketajoče se že v večerni zarji. Za polhograjskimi hribi še žareče, se je nebo na drugi strani, nad Golovcem, že preljvalo v globoko vijolično temino. Mesto je zamigljalo v tisočerih lučcah. Na Gradu so se lesketala ožarjena okna v rožnatem: svitu. Sladka tišina naokrog. V temnem močvirju na obeh bregovih Ljubljanice so se zrcalile bele breze. Nad barjem so se izprele-tavale močvirne ptice. Tema se je počasi zgrinjala na zemljo. V ozadju, za mestom, so po-. slednjič zažarele planine in ugasnile. Na obzorju je zamrl poslednji žar... , ( Jerica je drhtela. Prisluškovala je svoji duši, svojemu srcu. Čutila j,e bližino moža, ki ga je skrivaj ljubila, čutila je, silo, ki jo je vlekla k njemu. In videla je, kako se je na klopi primaknil proti njej. pa se v istem trenutku zopet odmaknil, s pogledom v daljavo, z nasmehom v lepih očeh. Okrog ustein se je tudi njej tresel nasmeh, globoko razumevajoč, z grenkim odsevom v duši: Prepozno! Vedela je: On ni več prost. Navezan je na žensko, ki je morda niti ne ljubi. Ali vsaj ona ljubi njega? Ali mu je dobra, skrbna? Jerici se je skrčilo srce ob misli na žensko! ki je ni niti poznala... »Ona je njegova, jaz ne bom nikoli...« In vendar je čutila zagoneten tok, ki se je v teh trenutkih prelival med njo in njim. Kradoma so jima uhajali pogledi drugemu -na drugega. A čim jasneje je Jerica čutila čudovito moč, ki jo je vlekla k njemu, tem bolj je v jasnem spoznanju napela vse sile, da se ji upre. Prepirala se je s svojo usodo: »Zakaj sem se morala prav vanj zaljubiti! Koliko jih je šlo mimo mene, tudi takšnih, ki so se ustavili, se mi približali z resno voljo, a nihče ni prodrl globlje v moje srce. Le on, on, ki ga veže dolžnost na žensko, ki je niti ne ljubi!« Prešeren je gledal naravnost v njeno dušo. Vse je videl, vse razumel. Toplo mu je bilo v srcu, čutil se je srečnega, kakor že dolgo ne. Nesebična in velika mu je sijala ljubezen iz jasnih dekletovih oči. »Lepo je bilo!« je dejal tiho, ko se je parnik približal pristanišču in je Jerica vstala ter vrnila Prešernu plašč. »Lepo!« je prikimala in se brž zasukala, da ni videl njenega solznega očesa. Velika množica radovednežev je sprejela parnik. Prešeren se je že v pristanišču poslovil od Podbojevih in se preril skozi gledalce. Hotel je biti sam. Z lahnim korakom je stopal skozi večerno Ljubljano proti domu. Bodočnost je ležala pred njim lepa in svetla kakor že dolgo ne. »Med izvoljenci sem,« je spoznal, »med onimi, ki jih življenje trdo preizkuša, preden jim dovoli, da se dvignejo. Iz trpljenja se vzpenjam k novi sreči: v najkrajšem času dosežem samostojno življenjsko pozicijo in poleg tega mi prazno, hladno srce zagori v novi ljubezni... Jerica! Če bi nikdar ne smel iztegniti roke po njej — zavest, da me nekdo ljubi, se trese zame in mi nesebično želi le srečo, ta zavest mii vrne moč in veselje do življenja. V tihih urah borni mislil nate, Jerica, in čutil bom tvoje tople misli... In Ana Jelovškova? Ali se ne trga pod materinim in tetinim vplivom sama od mene? Nu, o tem ne bom razmišljal. To že nekako uredim. Na vsak način je moja prva dolžnost, da skrbim za Netko. To sem dolžan samemu sebi, svoji časti in vesti. A zdaj nočem misliti na nesrečno dekle. Nocoj hočem biti srečerl, sarmo srečen!...« V prihodnjih dneh se je Prešeren ves prerodil. V pisarni je delal še z večjo vnemo kakor po navadi. Po gostilnah ga niso mnogo videli. Na večer je prihajal za eno uro ali dve k Metki, kjer je večinoma sedel molče za mizo, se oziral po Jerici in včasih komu zasolil kakšno hudomušno. Vsak večer je s pogledom izpraševal apela-cijskega svetnika Toneta Čopa: »Ali še ni odgovora z Dunaja?« Z nasmehom mu je prijatelj odgovarjal: »Le miren bodi! Saj pride — in takšen, da ga boš vesel...« K Nam' je Prešeren prišel le redkokdaj, ker je vedel, da jo je teta, naščuvana po svoji sestri, vedno zmerjala. »Le potrpi, Nani, saj ne bo dolgo!« je tolažil dekle, ne da bi si bil sam na jasnem, kaj ji je hotel s tem reči oziroma obljubiti. Mislil je le na to, da se mu z imenovanjem za samostojnega advokata bliža rešitev iz vseli nevšečnosti. Kmalu bo rešen, kmalu ... Po večini je presedel prosti čas pri prijatelju Andreju. Kovala sta načrte za bodočnost: izdajo Prešernovih »Poezij«, izdajo Smoletovih prevodov iz angleščine in — izdajo slovenskega lista, ki je bil Smoletu posebno pri srcu. »Da se le nekoliko pozdravim, pa pojdem na Dunaj zaradi lista. Bomo videli, ali pripravimo tistega vražjega Sedlnitzkega do tega, da mi dovoli izdajanje slovenskega lista, ali ne. Do cesarja pojdem.« »Kaj opraviš pri bolehnem slaboumnežu? Pomisli, da stoji ua njegovih vratih — Metter-nich!« »Pravico dobim1. Tudi Gaj jo je tam dobil.« Prešeren se je namrdnil. Pravico — pri diplomatih? Ali se te Metter-nich boji?« »Kaj bi se me bal!« »Potem pri njem ne išči pravice. Prepričan sem, da dobiš namesto nje brco. Za Gajem so stali prebujeni Hrvati, za teboj — speči Slovenci.« »Bomo videli,« je vztrajal Smole, »kakor bodo zdaj tebi morali priznati pravico do advokature, tako jo bodo morali dati naposled vendarle tudi našemu narodu. Prej ne odnehamo.« Smoletova neugnana borbenost je poživila ves prijateljski krog. Ne le Prešeren, vsi so radi prihajali k Andreju, odkar se je bil preselil s Prežeka v Ljubljano. Ker Andrej zaradi bolnih nog ni mogel iz hiše, je večkrat povabil prijatelje k sebi. Zadnji dan novembra meseca je bil Smoletov god. Zvečer je bilo Smoletovo stanovanjc slavnostno razsvetljeno, kajti Alndrej je povabil prijatelje »na zajca«. Stanoval je, odkar je pozimi prodal Prežek, na Dunajski cesti v hiši svojega brata Mihaela. Kot prvi gost je stopil v široko vežo svetnik Anton Čop. Obrnil se je na desno in odšel po širokih stopnicah, ki so vodile v enem samem dolgem' oddelku brez ovinkov naravnost v prvo nadstropje. Počasi je stopal... Ali ne bo nikoli konca teh stopnic? Na hodniku se je ustavil. Najrajši bi se bil okrenil in vrnil. A že je potegnil za zvonec. Brhka hišna mu je odvzela plašč in peljala gosta v sobo. Smole mu je, na palico oprt, prišel naproti. »Dober večer, Andrej!« »Pozdravljen, Tone!« »Vse najboljše!« »Hvala!« »Ali sem prvi? Tem bolje, če sva sama. Pad bi ti nekaj povedal.« »Nu, nu. Saj delaš takšen uvod, kakor takrat, ko si me skrivnostno naprosil, naj ti bom za druga. Ali še pomniš? Aretacija je visela nad menoj, jaz sem pa plesal na tvoji svatbi. Haha! In šemi jim le kašo upihal! Nu, kaj?« Sedla sta na zofo. Čopov resni obraz je nekaj trenutkov strmel proti luči, potem se je obrnil k prijatelju. »Andrej! Svetuj mi, kako naj mu to povem!« »Kaj? Komu?« »Francetu. Strašno ga bo zadelo.« Smole se je zdrznil in prebledel. S široko odprtimi očmi je pogledal Čopa. »Ali------?« »Da. Prišel je odgovor z Dunaja. Danes zjutraj. Že ves dan me tare ta prekleta reč. Nisem imel poguma, da bi stopil k Prešernu in mu povedal... Kakor strela bo treščilo vanj — saj že leto dni živi v trdnem upanju, da bo imenovan. Mi vsi smo mislili, da ne more priti drugače. In vendar —« »— so imenovali drugega?« Tone Čop je prikimal in zakril obraz z roko: »Kleindiensta! Najmlajšega kompetenta! Deset let mlajšega od Prešerna!« »Ampak — ampak — Klcindicnst je trd Nemec! Kako bo zastopal naše ljudi, če niti ne razume njih govorice? To je vendar protizakonito!« Čop je le žalostno skomignil z rameni. Smoletova bledica se je umaknila temni rdečici: »Hudičeve svinje germanske!« je zagrmel. »Postrelil bi jih kakor pse! Ubili nam bodo največjega moža, kar jih Slovenci premoremo. Prekleti krvniki! 0! To je vnebovpijoča krivica! ... Ubogi France!« Smoletu so žarele oči od silnega razburjenja. Roka, naslonjena na palico, se mu je tresla. Vse življenje mu je drhtelo kakor v mrzlici. »In kaj zdaj?« »Svetuj!« »Nocoj miu ne povej! Vsaj tistega ne od onega pritepenca! Vem-, to ga bo najbolj bolelo. Ali pa mu sploh ničesar ne povej!« »Saj bi najrajši molčal. Pa se ne upam, ker se bo jutri gotovo že razvedelo po Ljubljani. Nikoli bi mi France ne odpustil, če bi mu do-šli odgovor zamolčal. Tudi je bolje, ako ni sam, kadar ga zadene udarec. Med prijatelji ga laže vzdrži.« Smole je sklonil glavo. A brž jo je dvignil in srepo uprl oči v vrata, ko je slišal zunaj govorjenje. S strahom je pričakoval, da stopi v sobo najljubši prijatelj. Toda ni ga še bilo. Pač pa je prišlo kar pet gostov drug za drugim: Crobath, Kastelic, Kersnik. Martinak in Dolinar. Smole je s težavo vstal. Roka, ki se je opirala na palico, se je še vedno močno tresla. Nekaj meglenega mu je zaplavalo pred očmi. Stisnil je čeljusti in premagal slabost. Ostro je pogledal zadnjega gosta, ki je prišel skozi vrata ... Ne, Franceta še ni. »Cela deputacija nas je,« je kričal Dolinar. Martinak pa je pahnil Crobatha predse: »Crobath, ti si jezični dohtar, ti imaš patent na vse govorance; kar ti mu vošči v imenu vse .komisije za zatiranje vina’!« Crobath je z negotovim1 korakom stopil proti Smoletu. Poznalo se mu je, da ni bil popolnoma trezen. »Andrej! Fant vseli fantov! Da bi ti dajali sodi, kar imajo najboljšega, ženske, kar imajo najslajšega, in prijatelji, kar imamo najprisrč-nejšega — to ti nocoj želimo!« »Živio Andrej!« Stiskali so mu roko, ga objemali iu prijateljsko trepljali po ramenih. On pa se jim' je zahvaljeval, hkratu pa nervozno pogledoval na vrata. Silno razburjenje mu je stresalo bolno živčevje. Zaman sc je poizkušal um-iriti. Čutil je, kako se mu trese drobovje, srce mu je divje tolklo. Čutil je, kakor bi mu hotelo biti slabo. V sencih ga je bolelo in v prsih tiščalo, da je le s težavo dihal. In — že so se vrata vnovič odprla — na pragu je stal Prešeren. Njegove sive oči so se svetile v zvestem ognju, lepe ustne so se krožile v nasmehu, polnem ljubezni, visoka, nekoliko korpulentna postava, se je sprožila proti prijatelju. »Andrej!« je veselo zaklical. Vsa nežna Prešernova ljubezen do edinega prijatelja je bila v temi klicu, Smole je strmci vanj s strahotno upadlim bledimi obrazom. Okrog usten se mu je mučil spačen nasmeh. Noge so zaman poizkušale nekoliko trdnih korakov. V Andrejevih lepili očeh se je nekaj utrnilo. Palica mu je zletela po tleh — omahnil je proti prijatelju. »Andrej!« Krik groze se je izvil Francetu — Smole mu je ležal z vso težo v rokah— Priskočili so vsi naenkrat. »Slabo mu je!« »Vode!« »Po zdravnika!« »Kap!« »Teci po duhovnika!« »Drži mu glavo kvišku!« »Po njegovega brata pojdem.« Dirjali so sem in tja, močili prijatelja z vodo in kisom — vse zaman. Čez pol ure je bil Andrej Smole mrtev ... Pozno zvečer je Prešeren potrkal na Metkino okno. Ogrnila se je in mu šla odpret. Molče, brez običajnega objema in poljuba je šel težko sopeč za njo v sobo. Pri luči brleče sveče je šele videla: bil je bled in zasopel, kakor bi bil tekel vso pot. »Kaj ti je?« »Smole je umrl!« se mu je izvilo s stokom. Sesedel se je na stol. »Kje? Kdaj?« »Doma — v mojih rokah ... zdajle ... kap ga je zadela.« Govoril je tako tiho, da ga je komaj razumela. A njegova bolečina ni dosegla njenega srca... Nu, če ni hujšega! Smole — tako so ji drugi pravili — je bil »frajgajst«, in dokler bo on vplival na Prešerna, so dejali, se ne bo Prešeren nikoli poročil. Zanjo je bil torej Smole nekakšna sovražna protisila ... Šele mnogo pozneje je spoznala, da se je motila. Hladno je motrila ljubega, ki se je sključil na stolu, ves potrt in žalosten. Njeno plitvo, sebično čuvstvo se ni zganilo. Nobene tolažilne besedice ni bilo iz njenih ust, nobene kretnje, ki bi Prešernu pokazala, da dekle čuti z njim'. Naslonila se je ob mizo, pogladila z roko po prtu, zazehala in vprašala: »Kdo pa je potem zajca snedel?« Prešernu je zastal dih. Za trenutek se mu je zdelo, da se mu je ustavila tudi kri po žilah. Molče je vstal, uprl vroč pogled v vrata in odšel brez pozdrava. Guy de Maupassant: pristanišču i. Po štiri leta trajajočem potovanju križem po Kitajskem morju se je trojambornik »Notre Dame des Vents« vrnil dne 8. avgusta leta 1886. v pristanišče v Mar-seilleu. Ko je bil nastopil potovanje, je imel na krovu razen kapitana in drugega častnika še štirinajst mornarjev, osem Normandijcev in pet Bretoncev. En Bretonec je spotoma umrl, namesto štirih Normandijcev, ki so na različne načine izginili, so bili najeli dva Američana, enega črnca in enega Norvežana, ki so ga neki večer pobrali v nekem kabaretu v Singaporu. »Notre Dame des Vents« se je zasidral v sredi med nekim italijanskim brigom in nekim angleškimi skuner-jem. Ko so bili pristaniški in carinski uradni posli opravljeni, je kapitan dovolil dvema tretjinama svojega moštva dopust, da večer po mili volji preživi na kopnem. Zmračilo se je. iLuči so jele razsvetljevati Marseille. Kuhinjski vonji so plavali skozi topli, letni večer nad tem hrupnmi mestom, polnimi glasnega ropota, šundra in južnjaške veselosti. Kakor hitro se je desetorica mož, kii jih je že več mesecev nosilo morje po svetu, znašla na pristanišču, so se začeli počasi, obotavljaje se in sami sebi tuji. pomikati proti mestu, zakaj odvadili so se mest, in so, po dva in dva stopali drug za drugim. Zibali so se sem ter tja, iskali in opazovali ulice, ki se stekajo v pristanišče, razvneti od gladu po ljubezni, ki se je bil v telesih teh mož večal zadnjih šest in šestdeset dni, prebitih na morju. Na čelu so korakali Nor-mandijci, ki jih je vodil Celestin Duclos, velik, močan in prebrisan mladenič, ki je bil zmetorn drugim vodnik, kadarkoli so stopili na kopno. Znal je poiskati prava mesta, izbrati pravi izprehod in se ni preveč spuščal v razne, v pristaniščih zelo pogoste mornarske zapletljaje. Če ga je pa kje doteklo, se ni strašil prav nikogar. Po kratkem postavanju po temnih ulicah, kf vodijo k morju in iz katerih vejejo težki duhovi beznic, se je Celestin odločil za neko prav zavito milico, v kateri so nad hišnimi vrati gorele svetilke, ki so imele na barvanih, a pobledelih šipah velike številke. Pod ozkimi oboki vrat so sedele ženske, podobne služkinjam, ki so se dvignile s svojih slamnatih stolov, brž ko so zagledale mornarje, stopile tri korake do ponikovalnice sredi ceste in prekrižale pot teh mož, ki so se počasi pomikali dalje, peli, se režali in se razvnemali že vsled bližine teh vlačugarskih zaporov. Včasih se je pojavila v ozadju veže za drugimi vrati kaka velika, napol oblečena ženska, katere močna stegna in debela meča so se ostro izražala pod pleteninasto obleko iz belega bombaža. Nje napete prsi, ramena in leliti so rožasto zrle iz žametnega životka. Zaklicala je že od daleč: »Pridite, zali dečki!« In včasih je prišla ven, se oklenila katerega izmed njih in ga z vso silo vlekla proti vratom, da je bila podobna pajku, ki vleče večjo žival, kakor je sam. Mož, razvnet po dotiku, se je le slabo branil, drugi pa so se ustavili in opazovali ter se obotavljali v želji, da bi takoj vstopili ali pa še nadaljevali ta slastni izprehod. Ko je ženska po trdovratnem naporu privlekla mornarja do vhoda v svoj stan, medtem ko se ie ostala drhal zagnala za njima, je Celestin Duclos, ki je poznal take hiše, iznenada zaklical: »Nikar, Marchand, to ni za nas!« Mož je ubogal ta glas in se s silo osvobodil, nakar se je družba zopet zbrala in odšla. Za njimi pa je bilo slišati kletvice razkačene ženske, ko so druge v ulici pred njimi prihajale iz hiš, radovedne zaradi hrupa, in vabile z glasovi, polnimi obetanja. Tako so torej hodili razvneti med laskanjem in vabljenjem po eni in psovkami razočaranih pocestnic na drugi strani. Zdaj pa zdaj so naleteli na kakšno drugo družbo, srečavali vojake, mornarje, osamljene meščane in trgovske potnike. Povsod so se odpirala ozka vrata, razsvetljena s pomenljivimi lučmi. Tako so hodili skozi labirint beznic, med temi zidovji, polnimi ženskega mesa. Nazadnje se je Duclos odločil, se ustavil pred neko precej čedno hišo in velel vsem skupaj, naj vstopijo. II. Veselje je bilo popolno. Štiri ure so se mornarji vdajali ljubezni in pijači. Šestmesečna plača je bila zapravljena. V veliki sobani, ki je bila kavarna, so zagospodarili in zlovoljno gledali na stalne obiskovalce, ki so posedli okoli malih mizic v kotih, kjer jih je ena svobodnih žensk, oblečena po dekliško ali kot pevka, postregla in se potem k njim usedla. Vsakdo si je ob prihodu izbral svojo žensko in z njo preživel večer. Združili so tri mize, in ko so izpili prvič na dušek, se je njih število zmanjšalo. Po ozkih stopnicah so začele dvojice odhajati, potem so se zopet vračali, pili, odhajali in se zopet vračali. Ko so bili že skoraj vsi pijani, so začeli tuliti. Vsak je imel izvoljenko na kolenih, pel ali kričal, tolkel s pestmi po mizi, zlival vase vino, človeška žival se je sprostila. Sredi njih je bil Celestin Duclos in prižemal k sebi veliko, rdečelično dekle, ki mu je kakor v sedlu sedela na nogah in ga zaljubljeno gledala. Bil je manj pijan ko drugi, pa ne da bi bil manj pil, ampak je imel še druge misli in se mu je zahotelo kramljanja. Misli so mu prihajale, odhajale in zopet prihajale, ne da bi se mogel prav spomniti, kaj je hotel povedati. Zasmejal se je in ponavljal: »Tako, tako... si že dolgo časa tukaj?« »Šest mesecev,« je odgovorila ženska. Pokazal je zadovoljstvo, kakor bi s tem bilo dokazano nje lepo vedenje, in spet povzel: »Ti je všeč to življenje?« Obotavljala se je, potem je odgovorila vdano: »Bo že. Ne napravi človeka bolj neumnega ko kaj drugega. Biti služkinja ali pa pocestnica je zmerom umazan posel.« Celestin je očitno odobraval to resnico. »Ti nisi odtod?« je vprašal. Z glavo je molče odkimala: »Ne!« »Si od daleč?« Kakor prej, je rekla: »Od daleč.« Zasmejal se je in ponovil: »Odkod?« Videti je bilo. da pomišlja in zbira spomine, potem je zamrmrala: »Iz Perpignana.« Zopet je bil zadovoljen in je dejal: »Ah, tako!« Potem je ona vprašala: »Ti si mornar?« »Sem, moja zala.« »Prihajaš od daleč?« »O, da! Videl sem kraje, pristanišča in marsikaj.« »Si morda potoval okoli sveta?« »Jaz že mislim', prej dvakrat ko enkrat.« Zopet je razmišljala, iskala v spominu nekaj pozabljenega, potem' pa je s čisto drugačnim, bolj resnim glasom vprašala: »Si srečal veliko ladij na svojih potovanjih?« »Veliko, moja zala.« »Ali nisi morda slučajno videl .Notre Dame des Vents*?« Zasmejal se je: »Nič kesneje ko oni teden.« Prebledela je, vsa kri ji je izginila iz lic. pa je vprašala: »Res, prav zares?« »Zares, kakor ti pravim.« »Ali ne lažeš?« Dvignil je roko. »Pri ljubem' Bogu!« je odvrnil. »Torej, morda veš, ali je Celestin Duclos še vedno tam?« Bil je presenečen, vznemirjen in je hotel zvedeti še več, preden bi odgovoril. »Ali ga poznaš?« Zdaj je ona pomišljala. »Oh, jaz ne, neka ženska, ki jo je poznal.« »Katera ženska, odtod?« »Ne, od drugod.« »Iz ulice?« »Ne, iz druge ulice.« »Kakšna ženska?« »Pač neka ženska, ženska kakor jaz.« »Kaj pa počne ta ženska?« Ciledala sta se globoko v oči, da bi se izpregledala, zakaj čutila sta, da se pripravlja nekaj resnega. Spet je povzel: »Ali lahko vidim' to žensko?« »Kaj bi ji pa rekel?« »Rekel... rekel bi... da sem videl Celestina Duclosa.« »Pa se mu gotovo dobro godi?« »Kakor tebi in meni, to ti je fant.« Ona je utihnila in zbirala misli, potem je počasi vprašala: »Kam pa je šel ,Notre Dame des Vents‘?« »V Marseille vendar.« Ni mogla zatajiti osupnjenja. »Zares?« »Zares.« »Poznaš Duclosa?« »Poznam ga.« Spet je pomišljala, potem pa tiho nadaljevala: »Dobro. Dobro je!« »Kaj pa hočeš?« »Poslušaj, ti mu boš povedal... ne, nič!« Oledal jo je čim dalje bolj začuden. Slednjič je hotel zvedeti. »Ali ga ti poznaš?« »Ne,« je odvrnila ona. »Kaj mu torej hočeš?« Iznenada se je odločila, vstala, stekla do mize, kjer je sedela gospodinja, vzela citrono, jo iztisnila v čašo, napolnila čašo z vodo in jo prinesla Duclosu, rekoč: »Izpij to!« »Zakaj?« »Da se boš iztreznil. Potem' ti bom povedala.« Pil je, si obrisal ustne s pestjo in potem dejal: »No, sedaj te poslušani.« »Obljubiti mi moraš, da tam ne boš povedal, da si me videl, niti da veš, kar ti bom povedala. Zakolni se!« Dvignil je roko: »Prisežemu »Pri Bogu?« »Pri Bogu!« »I orej dobro, povedal mu boš, da je njegov oče mrtev, da je mati mrtva, da je brat mrtev, da so umrli vsi v enem' mesecu za tifusom, tri leta in pol je tega.« Zdaj je on začutil, da mu je kri izginila iz lic, in nekaj trenotkov je bil tako prevzet, da ni mogel nič odgovoriti. Potem je podvomil in vprašal: »Ali zagotovo veš?« »Zagotovo.« »Kdo ti je to povedal?« Položila mu je roke na ramena in mu pogledala globoko v oči: »Ali prisežeš, da ne boš izblebetal?« »Prisežetn.« ».laz sem njegova sestra!« j Nehote je vzkliknil: »Frančiška?« Spet ga je premerila, potem pa jo je prevzel silen strah in zamrmrala je čisto tiho, skoraj v njegova usta: »Oh, oh! To si ti, Celestin?« Z očmi, uprtimi drug v drugega, sta se nepremično gledala. Okrog njiju so tovariši še vedno tulili. Žvenket kozarcev, udarci s pestmi, cepetanje s petami ob tla in vreščeči glasovi žensk so se mešali v pevsko rjovenje. Čutil jo je ob sebi, objemala ga je vsa topla in zgrožena — njegova sestra! Potem' je dejal čisto tiho, kakor bi se bal, da ju kdo posluša, tako tiho, da ga je ona sama komaj razumela: »Lepo si naredila!« V trenotku je bila vsa v solzah in je zajecljala: »Mar sem jaz kriva?« Tedaj je on naglo rekel: »Torej so mrtvi?« »Mrtvi so.« »Oče, mati in brat?« »Vsi trije v enem mesecu, kakor sem ti rekla. Ostala sem bila sama brez sredstev, zakaj z izkupičkom za pohištvo sem morala poplačati lekarnarja, zdravnika in pogrebne stroške treh mrtvecev. Šla sem' potem za služ« kinjo h gospodu Cacheuxu, saj ga poznaš, k tistemu še-pavcu. Tedaj sem imela petnajst let, zakaj ko si ti odšel, sem jih imela komaj štirinajst. In z njim sem' grešila. Človek je tako neumen, dokler je mlad. Potem- sem šla za služkinjo k notarju, ki me je tudi zapeljal in me spravil v Havre, kjer me je pustil nekje v neki sobi in ni se več vrnil. Tri dni sem preživela, ne da bi bila kaj zaužila. Ker nisem mogla dobiti nobenega dela, sem- stopila v javno hišo, kakor toliko drugih. Videla sem kraje, oh, da, umazane kraje. Rouen, Evreux, Lille, Bordeaux, Per-pignan, Nico in potem Marseille, in zdaj sem' tu!« Solze so ji polzele po nosu, ji močile lica in tekle v usta. Iznova je povzela: »Mislila sem, da si že mrtev, moj ubogi Celestin.« Odgovoril ji je: »Jaz bi te ne bil spoznal, bila si tako majhna takrat, zdaj si pa tako velika. Toda kako to, da me ti nisi spoznala?« Nabravila je brezupno kretnjo. »Videla sem že toliko moških, da se mi zdijo vsi enaki.« Venomer ji je zrl v oči, v grlu pa ga je davilo močno, zmedeno čuvstvo, da bi se najrajši razjokal kakor otrok, ki ga tepejo. Še vedno jo je držal v naročju, da mu je sedela na nogah kakor v sedlu, z rokami krog njenih ramen, ko je slednjič po daljšem motrenju spoznal tisto svojo malo sestrico, ki jo je bil pustil na kmetih z domačimi, ki jih je ona videla umirati, ko je on križaril po morjih. Tedaj jd je nenadoma prijel s svojimi nerodnimi mornarskimi rokami za to njeno zopet najdeno glavo in jo začel poljubljati, kakor se poljubljata brat in sestra. Potem so mu stopile v grlo solze, velike moške solze, dolge ko valovi, in krčevito je začel ihteti. Jecljal je: »Torej tu si, tukaj te imam, Frančiška, moja mala Frančiška.. .« Potem se je iznenada dvignil, pričel grozno kleti in tolči s pestmi po mizi, da so se čaše preobračale in drobile. Nato je napravil tri korake, se opotekel in z razprostrtimi rokami padel na obličje. Na tleh se je valj.al, kričal in tolkel z vsemi štirimi ter stokal in ječal kakor ob zadnji uri. Tovariši so ga gledali in se mu smejali. »Pijan je,« je dejal eden. »Moramo ga spraviti spat,« je rekel drugi, »zakaj če gre ven, ga bodo zaprli.« In ker je imel v žepih še nekaj denarja, je gospodinja ponudila posteljo, nakar so ga tovariši, ki so sami komaj stali pokonci, zavlekli po ozkem stopnišču do sobe ženske, ki ga je bila pred kratkim sprejela in ki je nato presedela ob znožju grešne postelje, jokaje kakor on do jutra. (Prevedel G. Petrišič.) Pcevel mu fe nasolil l Zernjlemerec Gleb Gavrilovič Smir-nov se je pripeljal na postajo Gniluški. Do dvorca, kamor so ga bili poklicali na merjenje, se je bilo treba peljati še s konji kakih trideset, štirideset vrst. (Če voznik ne bo pijan in konji kljusasti, še trideset vrst ne bo, če pa bo voznik natrkan in konji izmučeni, se lahko nabere celih petdeset vrst.) »Povejte, prosim, kje bi lahko dobil tu poštne konje?« se je obrnil zemljemerec na postajnega orožnika. »Kakšne? Poštne? Sto vrst daleč ne dobiš tu poštnega psa, kaj šele poštne konje ... Kam ste pa namenjeni?« »V Devkino, na posestvo generala Hohotova.« »Kaj?« je zazehal orožnik. »Stopite za postajo! Tam na dvorišču so včasih kmetje, ki vozijo potnike.« Zemljemerec je vzdihnil in šel pogledat za postajo. Tam je po dolgem iskanju, razgovarjanju in obotavljanju dobil kakor dren zdravega, velikega, kozavega kmieta v raztrgani suknji in čevljih iz ličja. »Vrag vedi, kakšen voz imaš!« se je nakremžil zemljemerec, ko je sedal na voz. »Človek ne ve, kje ima prednji, kje zadnji konec...« »Kaj je treba tu vedeti? Kjer je konjski rep, je spredaj, a kjer sedi vaša milost, tam je zadaj...« Kljuse je bilo mlado, a suho, imelo je razkrečene noge in razgrizene uhlje. Ko se je voznik pripognil in ga ohlistnii s pletenim bičem, je samo glavo streslo, ko pa je zakričal in še enkrat švrknil po njem, je voz zacvilil in se stresel kakor v vročici. Po tretjem udarcu se je voz zamajal, po četrtem se je premeknil. »Ali pojde tako vso pot?« je vprašal zemljemerec, čuteč silno tresenje in čudeč se sposobnosti ruskih voznikov, da združujejo počasno, polžjo vožnjo z dušo obračajočim tresenjem. »Bo že šlo, že!« ga je pomiril voznik. »Kobilica je mlada, hitra... Pusti jo samo, da začne dirjati, pa je potem več ne ustaviš... No-o-o, le teci!« Ko je odhajal voz s postaje, se je rnračilo. Na desno od zemljemerca se je razprostirala temna, zamrzla ravan brez konca in kraja... Če se napotiš po njej, prideš gotovo k vragu na koline. Na obzorju, kjer je izginjala in se zlivala z nebom, je leno dogorevala hladna jesenska zarja ... Na levo od ceste so se videli v temnečem se zraku nekakšni griči, deloma lanski stogi, deloma vas. Kaj je bilo spredaj, zemljemerec ni videl, zakaj na tej strani so mu ves razgled zastirala široka, zavaljena voznikova pleča. Bilo je tiho, a hladno, mrzlo. »Kakšen pust kraj je vendar tukaj!« je mislil zemljemerec, trudeč se, da bi si zakril uhlje z ovratnikom plašča. »Žive duše ni v bližini. Ko bi te napadli in oropali, bi nihče za to ne zvedel, ko bi tudi streljal iz puške ... Pa tudi voznik ni zanesljiv... Le poglej, kakšna močna pleča ima! Takšno prirodno bitje samo s prstom migne, pa ti izleti duša iz telesa! Tudi gobec ima zverinski, sumljiv.« »Ej, dragec,« je vprašal zemljemerec, »kako ti je ime?« »Meni? Klim.« »Kako je pri vas tukaj, Klim? Ni nevarno? Ali ne napadajo ljudi?« »Ne, Bog se usmili... Koga naj napadejo?« »To je prav, da ne napadajo... Vendar sem iz previdnosti vzel s seboj tri samokrese,« se je zlagal zemljemerec. »A s samokresom, veš, so slabe šale. Deset razbojnikov lahko z njim uženeš...« Stemnilo se je. Vozi je nenadoma zaškripal, zacvilil in i kakor nehote zavil na levo. »Kam nne je le zapeljal?« je pomislil zemljemerec. Vozil je vedno naravnost, zdaj pa na mah na levo. Zapeljal me bo, podlež, še v kakšen skriven kraj in... in... Vse se lahko zgodi!« »Poslušaj,« se je obrnil k vozniku. »Torej praviš, da tukaj ni nevarno? Škoda... Jaz se rad bijem z razbojniki. Na videz sem sicer suh, bolehen, pa sem močan kakor bik... Nekoč so me napadli trije razbojniki... No, kaj misliš? Enega sem tako treščil, da... da je, razumeš, šla duša iz njega, druga dva pa sta šla zaradi mene v Sibirijo na prisilno delo. Odkod se jemlje v meni ta moč, res ne vem... Klim je pogledal zemljemerca, za-mežiknil z vsemi obrazom in švrknil po kobilici. »Tako je, bratec...« je nadaljeval zemljemerec. »Bog varuj, da bi se kdo z menoj spoprijel. Ne samo da bo ostal brez rok in nog, tudi pred sodnijo se bo zagovarjal... Poznam vse sodnike in policijske upravnike. Državni človek sem in potreben ... Zdaj potujem, in policiji je to znano... zato tudi gleda, da bi mi kdo kaj žalega ne storil... Povsod ob cesti so za grmovjem nastavljeni pp-licisti in policijski komisarji... U... u... stavi!« je nenadoma zakričal zemljemerec. »Kam pa si zavozil? Kam me pelješ?« »Mar ne vidite? Gozd!« »Zares, gozd ...« je pomislil zemljemerec. »Iri jaz sem se prestrašil! Svojega razburjenja vendar ni treba kazati... Je že zapazil, da se bojim. Zakaj se je začel tako pogosto name ozirati? Gotovo kaj namerava... Prej je vozil čisto počasi, korakoma, a zdaj, glej, kako se podviza!« »Poslušaj, Klim, čemu tako goniš kobilo?« »Saj je ne gonim. Sama je začela dirjati... Še tako začne teči, da je z nobeno rečjo ne ustaviš... Tudi njej ni prav, da ima take noge!« »Lažeš, bratec! Vidim, da lažeš! Ne svetujem ti, da tako hitro voziš. Pridrži konja... Slišiš? Pridrži!« »čemu?« »Zato ... zato, ker pridejo za menoj s postaje še štirje tovariši. Morajo naju dohiteti... Obljubili so mi, da me dohite v tem: gozdu... Z njimi se bo veseleje voziti... Zdravi, krepki ljudje... vsak ima pištolo ... Zakaj se pa neprestano oziraš in mrdaš, kakor bi sedel na šivankah? A? Jaz, prijatelj, prijatelj... Mene ni treba pogledavati... na meni ni nič zanimivega ... Razen samokresov ... Prosim, če hočeš, jih potegnem iz žepa, ti jih pokažemi... Prosim...« Zemljemerec se je napravil, kakor da išče po žepih, in takrat se je zgodilo to, česar se pri vsej svoji strahopetnosti ni mogel nadejati. Klim je nenadoma skočil z voza in po vseh štirih zbežal v goščo. »Na pomoč!« je zavpil. »Na pomoč! Vzemi rogač, kobilo in voz, samo ne pogubi moje duše! Na pomoč!« Zaslišali so se hitri, oddaljujoči se koraki, pokanje dračja — in vse je utihnilo... Zemljemerec, ki ni bil pričakoval takega učinka, je najprej ustavil kobilo, nato je udobneje sedel na voz1 in začel premišljevati. »Zbežal je ... prestraši! se je, bedak ... No, kaj sedaj? Sami ne morem nadaljevati poti, ker je ne poznam, tudi utegnejo misliti, da sem mu ukradel konja... Kaj sedaj? Klim, KlimJ« »Klim!« je odjeknilo. Od misli, da bo moral vso noč prebiti v temnem gozdu v mrazu in poslušati samo volkove, odmev in pr-skanje kobile, je izpreletela zemljemerca zona po hrbtu. »Klimuška!« je zakričal. »Kje si, Klimuška?« Kaki dve uri je kričal zemljemerec, in šele ko je bil že ves ohripel in se je že pomiril z mislijo, da bo prenočil v gozdu, je rahel veter prinesel do njega neko stokanje. »Klim! Ali si ti, prijatelj? Odpeljiva se!« »U... biješ me!« »Saj sem se le pošalil, prijatelj! Bog me kaznuj, pošalil sem se! Usmili se, pojdiva! Sicer še zmrznem'!« Klim je, uverjen, da bi bil pravi razbojnik že zdavnaj izginil s konjem Fržderlc Boutet: in vozom, prišel iz gozda in plaho stopil k svojemu potniku. »No, bedak, zakaj si se prestrašil? .laz... jaz sem se pošalil, a ti si se prestrašil... Sedi!« »Bog s teboj, gospod,« je zagodrnjal Klim, ko je sedal na voz. Ako bi bil vedel, bi tudi za sto srebrnih rubljev ne bil peljal. Toliko da nisem skoprnel od strahu...« Klim je švrknil po kobili. Voz se je stresel. Klim je švrknil še enkrat, in voz se je zgenil. Po četrtem udarcu, ko se je voz premeknil, si je zemljemerec zakril ušesa z ovratnikom in se zamislil. Pot in Klim se mu nista zdela več. nevarna. Prevedel I. T. NJEGOV ZADNJI VLOM Ob treh zjutraj je bilo. Hotel je bil teman in vse je že spalo. »Pojdimo! Cas je že!« si je rekel Artur Diameaux. Oblečen je skočil s postelje in odprl okno. Nič se ni zganilo. Potem je stopil k omari, vzel iz škatle cilinder, iz njega pa dve močni vrvi z' vozli. Eno je vtaknil v žep, drugo pa je privezal k železni ograji ob oknu. Vrv je segla do balkona, ki je bil pod njim. »Tako, to bi bilo opravljeno,« si je zadovoljno rekel Artur. Potem je zlezel skozi okno in se spustil po vrvi. ♦ Svoj vlomilski poklic je bil začel opravljati pred pe-temi leti. Še nikoli ga niso dobili, a vendar se je vselej bal. Negotovost tega nevarnega poklica mu je grenila življenje. Sicer pa je bil prav prijazen mladenič vljudnega vedenja. V enem izmed najboljših zavodov je končal srednje šole. Tam se je naučil v družbi bogatejših tovarišev sto načinov, kako se denar zapravlja, a niti enega, kako se denar služi. Šel je k vojakom, toda tega življenja se je kaj hitro naveličal. Vrnil se je domov, toda tam ga je zadel najhujši udarec usode. Njegov oče je moral napovedati bankerot in Artur je postal berač. Ob očetovi smrti je imel sto frankov manj kakor tri tisočake denarja in dober milijon dolgov. Za te se pa ni menil. Hotel je živeti, a delo mu je bilo tako zoprno... in šel je na edino pot, ki mu je še ostala: postal je vlomilec. Ta poklic mu sicer ni bil všeč, saj bi bil rad pošten kakor njegovi tovariši, toda za to mu je manjkalo denarja. Pri vlomih je imel res srečo. Bil je že od mladih nog telovadec, in to mu je v novem poklicu zelo dobro služilo. Za vlome si je najrajši izbiral boljše hiše, zlasti velike hotele. Vlomil je pa le redkokdaj: le takrat, kadar ga je prisililo k temu pomanjkanje denarja. Zmeraj je vztrepetal, kadar je pomislil, da bi ga kdaj utegnili zasačiti. V tej sezoni si je bil izbral za svoje udejstvovanje eno izmed najbolj znanih letovišč. 2e prvi dan, ko se je naselil v največjem hotelu, je zbudila njegovo pozornost bogata Američanka Aurora Simpsonova, ženska, ki je imela umetne svetle lase, umetne, skoraj preveč bele zobe, umetno rdeče ustnice in — prirodno previsoko postavo. Ko je umrl njen mož, ji je bil zapustil precej milijonov. Kadarkoli se je pokazala v družbi, je imela na sebi za več sto tisoč frankov demantov, biserov in drugih dragocenosti. »Kakor nalašč zame!« si je rekel Artur. Že teden dni je večerjal z njo za isto mizo, lovil njene poglede in premišljal, kako bi prišel do njenih dragotin. Vse je skrbno pripravil. Okno njegove sobe je bilo tik nad njenimi balkonom. Na balkon zato ne bo težavno priti. Prepričan je bil, da ima Američanka trdno spanje, ker se ni zbudila, ko je pred nekaj dnevi neznan človek streljal pred hotelom. Mislil je po tihem zlesti v njeno sobo in jo omotiti s kloroformom. Vse drugo bi bilo igrača. Po vrvi se bo vrnil v svojo sobo, drugo vrv pa bo privezal na njen balkon, da bo speljal policijo na krivo sled. Demante bo skril v votlih petah svojih čevljev, ki si jih je bil dal napraviti za take priložnosti. Svoj načrt je uresničil z največjo opreznostjo. Stal je sredi njene sobe. Starikava dama je mirno dihala. Tiho se je splazil k njeni postelji — tedaj pa je zagorela luč na nočni omarici in ga za trenutek oslepila. Zagledal je revolver, ki je bil namerjen nanj, in zaslišal ledeno hladen glas: »Če se premaknete, vas ustrelim!« Aurora Simpsonova je bila. Sedela je na postelji, brez las, brez trepalnic, brez obrvi, brez zob — strahotna, gnusna. Arturju je zmanjkalo sape. Še nikoli ni bil v tako strašnem položaju. Kaj naj zdaj stori? Kakor utopljenec, ki se poskuša ujeti za najmanjšo bilko, se je oprijel edine misli, ki se mu je bila takrat posvetila. »Oprostite... gospa... tako zelo vas ljubim!« je zaječal z glasom, ki mu je samemu zazvenel tako tuje, da ga ne bi bil skoraj spoznal za svojega. Potem se je spustil na kolena. Ni si mislil, da bi ga- utegnilo to rešiti, a vendar... Toda vse se je uredilo bolje, kakor je upal. Gospa Simpsonova se je iznenada vsa izpremenila. Trdi izraz ji je izginil iz oči in v nežnem nasmešku so se ji odprle prazne čeljusti. »Dragi moj, zakaj mi, niste tega že prej povedali?« je šepnila blaženo. »Saj se vam ni bilo treba vtihotapiti v mojo sobo kakor kakšen vlomilec ... Odpustim’ vam ... pridite k meni!...« Artur je vstal. Kolena so se mu tresla in groza ga je obhajala. Že se je hotel pognati nazaj skozi okno, tedaj pa se je spomnil sramote, ki ga čaka, če... Stopil je k postelji, zatisnil oči in se spustil v rnjen objem. To je bil njegov zadnji vlom. Nekaj dni nato je vzel za ženo Auroro Simpsonovo in njene milijone. OVA URCIJA IN NJENA POT V NAPREDEK Ce hočemo dohiti pravilno sliko notranjega življenja in napredka nove Turčije, je potrebno, da pregledamo zgodovino in vzporedimo staro otomansko cesarstvo s Kemalovo Turčijo, Turčijo, ki je zgrajena v kolaboraciji naroda in voditelja, ki se je izkazal kot neprecenljiv sotrudnik in protagonist svetle bodočnosti svoje dežele. Kot uvod v zgodovino naj navedemo Kemalove besede iz njegovega govora dne 29. januarja 1. 1921. na seji velike narodne skupščine: »Vsi dobro vemo, skozi kakšne težave in muke je moral turški narod, preden se je dokopal do svobode. Od nekdaj je bila Turčija pod despotskim praporom' dveh fantomov, dveh pošasti, ki sta jo med seboj trgali in davili. Prvo mračno silo vidimo v zatiranju našega duševnega »jaza«, a druga nič manj strašna sila, ki je črpala vse šoke iz turškega naroda, so kapitalizem in imperialistične težnje tistih, katerili prva dolžnost bi bila, da čuvajo interese preprostega naroda ...« V teh besedah velikega Ataturka tiči vsa nedavna preteklost turškega naroda. Prejšnje vlade so se strogo držale verskih dogem in niso dale turškemu narodu, da bi dosegel tisto stopnjo civilizacije, ki so jo dosegli ostali narodi v Evropi. Ta kapitalistična in impe&ialistična drhal se je bala, da se v narodu zbudi samozavest, zato ga je držala v mraku verske odvisnosti, ne da bi mu dala vsaj žarek prosvete, ki je bila dostopna samo izbrancem'. Toda samozavesti turškega naroda niso mogli povsem zadušiti. Tlela je in čakala ugodnega trenotka, da vzplamti. Ta trenotek je prišel, ko se je vnela 'svetovna vojna. Vojna je dvignila človeka, ki mu je bilo sojeno, da postane voditelj nove Turčije. Vojna je dala Kemal-pašo. Vojna je povzročila revolucijo. Ta je osvobodila Turčijo obeh pošasti, ki ju je omenil Ataturk v zgoraj omenjenem govoru. Turčija se je zdramila. Turčija, ki jo je tlačil skozi stoletja despotizem do sčvreske pogodbe dne 10. avgusta 1. 1920., ni hotela več okovov. Oddahnila se je, s poslednjimi močmi se je vrgla v plamen revolucije in pozneje v platnen osvobodilne vojne. Ataturk, ki je prvi dvignil prapor nove Turčije, je dobro vedel, kaj je sen in hrepenenje turškega naroda. Kot pravi sin svoje domovine je našel pot do srca vseh rojakov, pot k izpolnitvi njih želja. Vojna za osvobojenje ... Lausan-ne... v tem središču mednarodne politike je Turčija dosegla prve uspehe na poti k svojemu preporodu. Ona se ni kakor njeni zavezniki v svetovni vojni ustavila ob Triatlonu, Saint-Germainu, Versaillesu in Neuil-lyju. Staro otomansko cesarstvo ]c po Sčvresu padlo v agonijo. Nova Turčija je zadihala ob svojem osvo-bojenju v Lausanni 1. 1925. Zgodovino minilih stoletij, vezano v pisane platnice, namočene s solzami, z znojem in s krvjo turškega naroda, so deli v arhiv in letopisec je začel pisati svetle vrste nove turške zgodovine. Po Lausanni je Turčija vstala kakor Feniks, ki je šel skozi ogenj, v katerem je namesto smrti našel dolgo pričakovani preporod, in zablestel v vsej svoji prirodni lepoti. Seme je bilo vrženo, solnce svobode ga je obsijalo, vzklilo je na rodni grudi in obdarilo narod, ki se je z njim trudil, s plodom', ki je presegel vsa pričakovanja. Turški narod je šel dalje in dalje, kamor ga je vodil Ataturk, ki ni bil samo voditelj, temveč simbol kulturnega napredka svoje domovine. Iiesede je treba podkrepiti z dejstvi, a dejstva s številkami. Ob času imperializma je bila vsa oblast v sultanovil rokah. Sultan ni bil samo monarh, ampak tudi vrhovni cerkveni poglavar, kalif, Mohamedov namestnik na zemlji. Okoli njega so se zbirali ljudje, ki so mislili samo na svoje malenkostne osebne interese. Predvsem so pazili na koristi priviligiranih kast, plemstva, duhovščine in dostojanstvenikov. In šele potem so časih pogledali na težave in potrebe siromašnega ljudstva, ki je tvorilo turški narod. Ataturkova Turčija je končala vse despotske tradicije cesarstva. Vero so strogo ločili od državne uprave. Kalifat so uničili, a verske ustanove podredili odseku administrativne oblasti. Navedli bomo nekaj odstavkov iz zakonodaje turške republike, ki nam bodo poljudno pokazali sliko sedanje turške uprave. »Turčija se od dne 29. oktobra leta 1923. proglaša za republiko. Od tedaj ima vsak človek, to je ves turški narod, enake pravice. Svojo voljo v samoupravi izraža narod preko svojih izvoljenih poslancev, to je preko velike narodne skupščine, ki jo vodi predsednik republike, in preko ministrov, ki se izbirajo iz vrst narodnih poslancev. Predsednika republike volijo vsaka štiri leta (odkar so proglasili republiko, ni imel Kemal Ataturk nobenega protikandidata, kar je najboljše priznanje za njegovo priljubljenost in hvaležnost turškega naroda). Odpravljeni so vsi razredi, kaste in prednosti plemičev. Strank ni nobenih niti političnih tendenc, razen edine turške nacionalne stranke. Vlada turške republike je osnovana na priznanju duhovne svobode in je zaradi tega ločena od cerkve in njenih dogem.« Dne 10. aprila 1. 1928. je bilo ukinjeno ministrstvo ver. Po 5. marcu 1. 1924., ko je bil odpravljen kalifat, so nastale v verskih ustanovah velike izpremembe. Zaprli so vse »medrese«, ki so dajale duhovščini preveč enostransko in preprosto izobrazbo. Kader duhovščine izpopolnjujejo iz novo osnovane teološke fakultete. Isto leto so razpustili vse verske sekte, zaprli njih molilnice in prepovedali ceremonije (derviške, begtaške in druge). Potem so reformirali še abecedo, številke in koledar, ki so ga popolnoma izenačili z evropskim. Narodna prosveta je demokratična in vsem pristopna. Šolanje, ki je bilo poprej dostopno samo premožnim in priviligiranim stanovom, je odprlo svoja vrata vsem slojem'. Leta 1923. n. pr. je bilo na vseh nižjih in višjih šolah 385.001) dijakov, leta 1933. se je to število zvišalo na 642.000. Obisk osnovnih šol Je za vse otroke obvezen. Odprli so ljudske univerze, v katerih brezplačno poučujejo vse, neglede na spol in starost. Dolžnost ljudskih vseučilišč je, da pobijajo nepismenost in poučujejo preprosti narod, ki je ostal zaradi slabo organizirane narodne prosvete v otomanskem cesarstvu, neuk, zanemarjen in zaostal. V desetih letih, kar delujejo ta ljudska vseučilišča, jih je obiskovalo nad 500.000 ljudi. Razen tega so ustano- nih, nezakonskih in zapuščenih otrok. Do zdaj ima Turčija dva taka domova, v Ankari in lstambulu. Če je oče nezakonskega otroka znan, dobi otrok tudi proti očetovi volji njegovo ime in vse pravice zakonskega otroka (dedne in druge), če pa otrokov oče ni znan, dobi otrok materino ime, sicer pa ima v življenju iste pravice kakor otro.ci, rojeni v zakonu. Oblasti so dolžne, da poiščejo naj-deučkove starše, če pa to ni mogoče, mu dajo ime in ga vzgajajo na državne stroške, dokler ni sposoben, da si sam služi kruli. Otrok, ki so ga starši zapustili, ima pravico, da se odreče svojih staršev, četudi jih pozna. Takšni starši tudi ne_ morejo vplivati na njegov razvoj. Če umre, nimajo nobene pravice do njegove zapuščine. Tudi ministrstvo narodnega zdravja in socialne politike je vzorno uredilo svoje resore. Zgradilo je javne bolnice in sanatorije, ustanovilo lige za pobijanje jetike, zgradilo bolnice za duševno bolne, domove za ostarele in oslabele ter higiensko in človekoljubno urejene kaznilnice in jetnišnice. H 1 | | Pogled na Zlaii Rog L . K# vili tudi mnogo licejev in srednjih šol za dečke in deklice. Na univerzi so osnovali vse fakultete. Preskrbeli so najboljše profesorje (med njimi mnogo znanstvenikov, ki so znani, po vsej Evropi) in postavili najmodernejše laboratorije. Ustanovili so več višjih učiteljišč, ki jih prej sploh ni bilo. Veliko pozornost obračajo na ženo in otroka. 2qne imajo popolnoma iste pravice kakor možje. Mnogoženstvo, ki ga je poprej opravičevala in celo podpirala cerkev, je zdaj prestopek, ki se kaznuje z zaporom. Zenska je dobila volilno pravico in lahko dobi vsako službo v civilni administraciji, za katero je sposobna in kvalificirana. Ženine pravice v zakonu so vredne zavidanja. Civilna poroka je obvezna, kdor pa hoče, lahko opravi tudi cerkvene ceremonije. Vzgoja otrok oziroma odločevanje o njih vzgoji je stvar staršev. Toda če oblasti vidijo, da starši zanemarjajo in slabo vzgajajo otroke, imajo pravico, da jun otroke vzamejo in oddajo v dom za vzgojo zanemarje- Pogled na Ankaro I Pogled na Bospor Za nekaj časa je ministrstvo razpustilo vse javne hiše, ker je pa statistika pokazala, da se zaradi tega ni zmanjšala prostitucija, ampak se je zaradi težje kontrole celo zvišalo število spolno bolnih, so javne hiše spet dovoljene, vendar so pa higienski predpisi močno poostreni. Značilen je novi zakon o uredbi rodbinskih imen, ki jih prej niso poznali, pa so bile zato večkrat velike zmešnjave v matičnih knjigah za novorojence, poročence in mrliče. V' času imperializma se je marsikdo lahko odtegnil službi v vojski, nekatere privilegirane kaste pa so bile sploh oproščene vojne obveznosti. Po novem velja vojna obveznost za vsakogar. Zdaj pripravljajo še zakon, ki bi uvedel to obveznost tudi za ženske, to je, za preventivno uspo-sobljeuje vseh žensk brez razlike za dolžnosti, ki bi jih mogle vršiti v slučaju nove vojne. Napredek v notranji aparaturi turške republike se kaže posebno v statistiki finančnega -ministrstva. Tukaj vladajo trije osnovni principi: 1. Državna blagajna izenačuje svoje dohodke in izdatke, kadar je potreba, pa najame posojilo pri domačih denarnih zavodih. 2. Državna blagajna vlaga denar v vse državne zavode in podjetja kakor tudi v racionalno urejena zasebna narodna podjetja ter tako povečava njih produktivnost in svojo finančno moč. Dela za napeljavo vodovoda v Ankari in njeni okolici so stala državo preko šest milijonov turških lir (okoli sto osemdeset milijonov dinarjev). 3. Državna blagajna se izpopolnjuje tudi z davki, toda obdavčenje ni več takšno, kakršno je bilo v otomanskem cesarstvu. Davek plačujejo državljani sorazmerno z dohodki, a ne več na vrsto obrti kakor prej. Prej so obdavčevali predmete v podjetju neglede na to, ali so donašali kaj dohodkov ali ne, to je, ali je bilo podjetje pasivno ali aktivno. Ko so začeli voditi finance po zgoraj omenjenih načelih, so lahko uredili državni proračun in obenem pravično razdelili davke med meščanstvo in kmete. Proračun turške republike za leto 1924. ima še znake starega otomanskega cesarstva. Bil je pasiven za 47.679 turških lir. Leta 1925. so znašala pasiva 39.199 turških lir. Toda že leta 1927. je bil proračun aktiven za 121.438 turških lir. Leta 1932. je bil aktiven za 308.053 turških lir, leta 1933. pa je bil zaradi obče krize spet pasiven, toda samo za 649 turških lir. V času otomanskega cesarstva so dajali vsa javna dela v zakup tujim družbam, ne da bi imela država od tega kaj vidnih dohodkov. V Atatur-kovi Turčiji so pa vsa javna dela v državni režiji. Država ima odtlej od deset milijonov do tri in trideset milijonov turških lir dohodkov. Zanimiv je pogled v gospodarsko politiko turške republike. Pristojne oblasti imajo pravico, da odločajo o vseh industrijskih in finančnih interesih v državi, četudi se tičejo zasebnih podjetij. Država nadzira produk- cijo In ustanavljanje novih industrijsko - trgovskih podjetij, da se na ta način prepreči nadprodukelja. Zaradi tega nadzorstva je bankro-tiranje tvornic in drugih podjetij nemogoče, ker odredijo njih število po potrebi. Racionalno vodena podjetja dajejo državi mnogo dohodkov, naj bodo zasebna ali državna ali pa podjetja, katerih produkcija je monopolizirana. Kot temelj gospodarskili možnosti nove Turčije moremo smatrati sledeča načela: 1. Izkoriščanje surovin v lastni režiji. 2. Nacionalizacija vseh industrijskih, tovarniških in obrtnih proizvodov. 3. Podpiranje zasebnikov, ki ustanavljajo velika industrijska podjetja in ustanavljanje enakih podjetij v državni režiji. 4. Zaščita domačih tržišč pred tujo konkurenco. 5. Ustanavljanje državnih denarnih zavodov in podpiranje domačih zasebnih bank. Država se trudi, da bi v najkrajšem času ustanovila dovolj domačih industrijskih podjetij, ki bi v zadostni meri izdelovala različno blago in ko-vinaste predmete, da bi se uvoz zmanjšal na minimum. Za časa otomanskega cesarstva so bile skoraj vse železnice v rokah tujih družb. Železniške proge so bile okoli 4000 km dolge. Zdaj ima Turčija že 6576 km železniških prog, a samo 1900 km imajo tuje družbe. Prav tako je bilo tudi s plovbo. Pred prevratom ni imela Turčija niti ene trgovske ladje. Zdaj pa ima 48 parnikov s tonažo 55.000 ton. Turška republika nima imperialističnih teženj, kakor jih je imelo otomansko cesarstvo. Turčija hoče obdržati svoje, in to je prvo načelo njene notranje in zunanje politike. Prijateljstvo med Turčijo in Jugoslavijo je močno in neomajno in ves turški narod veruje, da bosta obe državi mogli ohraniti mir na Balkanu in v Evropi. S urnemu pced 8 OOO teti Iz zgodovine sumerske kulture. Ob vsakem koraku, najsi bo kadar molimo k Rogu, kadar občudujemo umetnost, kadar nas obidejo globoke misli, začutimo duh preteklosti, duh vzhodnih puščav, step, gora in rečnih kultur. Egipt in Mezopotamija se morata za vse svoje bogastvo zahvaliti svojim rekam: Nilu, Tigrisu in Evfratu. Zemlja pripada rekam, a zrak, ki je vroč in suh, puščavi, ki nudi varno zatočišče ne samo pastirskim plemenom, ampak tudi celim narodom. Tam so vstale močne kulturne države. Te reke, ki naplavijo vsako leto mnogo mastnega blata in namakajo bogato zemljo, so ustvarile tudi vso kulturo in blaginjo v svojih dolinah. Zemlja je zelo rodovitna, ker je blato, ki ostane v dolini po poplavah, najboljši gnoj. Izreko Mezopotamije pihajo od jeseni do pomladi za-padni vetrovi. Na severu, za predeli nekdanjega asirskega kraljestva, se dvigajo gore, ki te vetrove dvigajo in ohladijo. Vodni hlapi se pri tem zgostijo v deževne kaplje. Asirija je bita zaradi tega dežja bogata zemlja, najhogatejši je pa bil jug. Na severu izvira v gozdnatih gorah več voda, ki še združijo v Tigrisu in Evfratu. Te vode prinašajo blagoslov zemlji, ‘skozi katero tečejo. Kadar gre na severu dež, te reke narasejo: Tigris od marca do maja, a Evfrat do junija. Mnogi prekopi, na katere prebivalci vse leto skrbno pazijo, jih čistijo in popravljajo, odvajajo vodo po vsej dolini, tako ie nastal sredi puščave in pustinje ogromen, prekrasen vrt. Su- mersko-babilonska kultura, kakor tudi kultura Egipta. Indije in Kitajske so rečne kulture, ki so nastale ob veletokih sredi puščav. Najrazličnejše in mnogovrstne podnebne prilike teh dolin so vplivale na različnost pridelkov in obdelovanja, vse to je pa vplivalo na prebivalce. da so si ustvarili svojo kulturo. Bogata zemlja je od najstarejših časov vabila naseljence. Prihajali so polagoma od vseh strani doline, nekateri prej, drugi pozneje. Severni del Sirske puščave in zgornji del doline Evfrata ie naselil neki semitski narod. Že v začetku zgodovinske dobe ga poznajo pod imenom Murtu, a pozneje ga imenujejo Amuru. Naselil se je v zgornjem delu Mezopotamije. Za njim so prišli Sumerci v južni del Mezopotamije. Naselili so se še pred potopom. V tem delu so našli manj kulturne naseljence, ki so jih zasužnjili. Ti so imeli črne lase in so, po tem sodeč, pripadali indoevropskemu plemenu. Sumerci so bili sorodni Egipčanom iz predzgodovinske dobe. Ta tip se je pojavil v Evropi v kameni dobi. . Razvoj v tej deželi si lahko mislimo takole: posamezne družine Semitov so se naselile v močvirju. Zgradili so si koče iz trstja in drugih močvirnih trav in blata na prirodnili otokih ali pa na krajih, ki so jih utrdili. Babilonska pesem o ustvarjanju sveta pripoveduje, kako ie bog Marduk gnetel ilovico in kako je iz nje sezidal hišo na kolih, ki jih je zabil v vodo. Potem je vzel kos zemljišča in izkopal prekope, ki so dovajali in odvajali vodo. Ti semitski naseljenci so redili krave. koze. ovce in svinje ter sejali ječmen. Ječmen so na preprost način zmleli ali pa stolkli v nekakšnih možnarjih, da so dobili zdrob. Sejali so tudi proso, grah itd., poglavitna hrana pa so jim bile ribe. Poznali so baker, toda v majhnih množinah, in so ga smatrali za luksus. Iz kamenja so delali razno orodje, majhne nože, sekire, zobčaste zareze na mlaiil-nih napravah, konice puščic in drugo. Ker so bile kovine zelo redke, so si delali orodje in orožje ponajveč iz žgane gline. Njih ostanke nahajamo še dandanes v okolici nekdanjih naselbin, iz kosti so delali igle. Poleg poslikanih lončenih posod so uporabljali tudi navadne posode, ki so jih krasili z zarezami. Uporabljali so tudi krožnike iz apnenca. Imeli so razen tega tudi čolne. Obleko so si delali iz ovčjih kož ali pa iz lanenega platna, ki so ga sami tkali. Telesa so si tetovirali, ušesa pa so si predirali in jih okrasili z uhani iz kosti ali pa iz žgane gline. 'Zenske so nosile okoli vratu verižice in obeske iz kristalov, karneola ali pa iz školjk. Lase so spletale in vezale v čope. Moški so nosili dolgo, kozjo brado. Mrtve so pokopavali v zemljo tako, da so ležali na strani z upognjenimi koleni. V grob so jim polagali razen hrane tudi dragocenosti: nakit, orožje, orodje itd. Iz tega sklepamo, da so verovali v posmrtno življenje. Ko so prišli Sumerci, ki so se naselili večinoma po mestih, se je kultura še hitreje razvijala. Sumerci so se hitro množili. Izsuševali so močvirje in kopali prekope za umetno namakanje. Mesta so obzidavali, da so se laže branili pred poplavami in sovražniki. Ob času nevarnosti so tudi okoličani pribežali v mesta. V mestu je bito glavno svetišče, ki je bilo božja last. V vsakem mestu je bilo svetišče posvečeno bogu, ki je bil v kraju najbolj priljubljen in ki so ga častili kot posebnega zaščitnika svojega mesta. To je bil tudi začetek samouprave posameznih mest na verski podlagi. Vrliov- Potomec nekdanjih Sumercev ni duhovnik si je kot neposredni božji namestnik na zemlji prisvojil oblast. Tako so že v najstarejši dobi v Mezopotamiji nastale dobro obdelane dežele, mesta in država. Na ploščah, ki so jih našli med izkopinami. so ohranjena imena kraljev, urejena po dinastijah. V začetku navajajo deset kraljev, ki so vladali še pred potopom, dalje lahko razberemo, da so imeli devetnajst dinastij, ki so vladale po potopu v Urn. Prva dinastija po potopu je začela vladati v Uru okoli l. 4600, pr. Kr. Po smrti so kralje uvrstili med bogove, nekatere so pa tudi v življenju častili kot bogove. To, da so pisci zabJežili kraljeve dinastije že pred potopom in da omenjajo nekatera mesta (na pr. Bagtabira, Larah, Sirar, Surupak), ki so bila takrat v Mezopotamiji, priča, da so se Sumerci že dolgo pred potopom ondod naselili. Kraljevske listine omenjajo tudi vesoljni potop, opis potopa pa je ohranjen v epu, ki pripoveduje o ustvarjanju sveta in o zgodovini potopa. Posameznosti se ujemajo s krajevnimi prilikami južnega dela delte, tako da dobimo vtisk, da je bil potop samo v tem delu, kjer se poplave redno ponavljajo. Naravno je, da ni bilo pri tej priliki uničeno vse človeštvo, niti ne vsi prebivalci delte. Mesta, ki so bila utrjena z obzidjem in so stala na hribih ali pa na umetnih nasipih, so kljubovala potopu. Odprte vasi barbarskega naroda, ki je govoril semitsko, so največ trpele ob povodnji. Sumercev, ki so živeli v mestih, pa potop ni uničil — zajezil je samo njih razvoj. Unga, sumerski Noe, ki je živel v Surupaku, v središču dežele, na osamljenem posestvu med Semiti, je bil o pravem času obveščen o bližajoči se poplavi in se je srečno rešil. Sovraštvo med Sumerci in Semiti je dalo povod legendam, da je bila brezbožnost Semitov vzrok vesoljnemu potopu. Procvit sumerske države je spremljal kakor povsod tudi procvit umetnosti, stavbarstva, trgovine, poljedelj-stva, vojske, obrti, uprave, prosvete itd. Vse življenje državljanov je bilo urejeno po zakonih. Kupne pogodbe, finance, darila, dogovori, dedovanje, poroke, razporoke, vse to so napravili pismeno in opremili s pečatom. Pravna znanost je bila visoko razvita, prav tako tudi trgo- vina in industrija. Trgovali so z daljnim Vzhodom, po karavanah pa z Egiptom, vzhodno Evropo in Indijo, kjer je bila kultura sorodna sumerski. Sumerci niso bili vsi enakopravni. Prebivalstvo je bilo razdeljeno v tri razrede: patriciji — amelu — so bili vsi državni uradniki, duhovniki in vojaki stalne vojske; drugi razred — nuskinu — so tvorili trgovci, branjevci, učitelji, obrtniki, poljedelci in delavci, ki so bili sicer vsi svobodni, vendar so bili manjvredni od patricijev. V najnižjem razredu so bili sužnji, ki so jih ali ujeli v vojni ali kupili ali pa so bili potomci starejših sužnjev. Po zakonu so bili last gospodarjev in so imeli vrednost posestva. Zakon je jasno in strogo navajal razliko med posameznimi razredi. Prof. Lazar Običan. Pravila o lepem vedenju pred 5000 leti Baron Adolf von Knigge Je postal slaven s svojo knjigo o »Občevanju z ljudmi«, vendar pa ima že dolgo vrsto prednikov. Imel jih je med starimi Egiptci, toda ne samo med tistimi, o katerih toliko slišimo, ampak že med njihovimi davnimi pradedi. Davno pred Ramzesom, davno pred Tutankhamonom, ki ju po imenu vsakdo pozna, je že napisal starec Ptah-liotep svoja navodila za občevanje z ljudmi. To je bilo okoli leta 2500. pred Kristom, za vlade pete dinastije iz Elefantine. Toda tudi on je imel že svoje prednike, saj se sklicuje v svojih pisanjih na »stare«, in znanost je res dokazala, da se nanašajo njegove besede delno na nekakšnega župana Kagemna, ki je živel za vlade kralja Snofra. To je bilo okoli leta 2800. pred Kristom. Snofru je baje imenoval Kagemna za župana in upravitelja pokrajine samo zaradi njegovih modrih izrekov o ljudeh In njihovem vedenju. Toda tudi Ptahhotep sam je imel visoke službe ter »užival zaupanje treh vladarjev In vseh dohrih«. Ko je dopolnil 110 let, je popisal za svojega sina izkušnje iz svojega dolgega življenja v zbirki rekov, ki je znana pod Imenom »Papyrus Prisse« in velja za najstarejšo knjigo ua svetu. Kakor pri vseh Egiptcih, ki so bili globoko verni, so pomešane tudi pri njem visoke etične misli s čisto praktičnimi, iz vsakdanjega življenja vzetimi nasveti. S popisovanjem visoke starosti in premišljanjem o minljivosti In kratkosti človeškega življenja se začenja ta staroegiptska »knjiga o lepem vedenju« in preide potem na opomine, kako je treba starost spoštovati in zlasti, kako mora sin spoštovati svojega očeta. »Lepa je pokornost, čudežna beseda. Še lepša kakor vsaka druga pokornost je pokornost iz ljubezni. Dvakrat lepša je, če se pokori sin besedam svojega očeta. Starost bo zato dosegel. Božja ljubezen je s pokornim, nepokorni se pa bogu gnusijo,« pravi stari Ptahhotep. Razen pokornosti mu je tudi skromnost zelo pri srcu: »Ne bodi ohol zaradi svojega znanja, govori z nevednikom prav tako kakor z modrijanom. Kajti meje umetnosti niso sklenjene in no- ben umetnik še ni bil tako popoln, kakor si je sam želel in kakor bi bil moral biti.« Njegovo globoko poznavanje človeške nepomirijivosti kaže naslednji opomin: »Če imaš opravka s prepirljivcem, ki se je razvnel, in če je sposobnejši in bistrejši od tebe, ukloni tilnik! Ker ti ue bo dovolil, da bi mu pokvaril govor, mu ne segaj v besedo. To bi pričalo, da ne znaš ostati miren, če ti kdo ugovarja. Močnejši od njega boš le tedaj, če boš ostal miren.« In ker je živel Ptahhotep na dvoru, še dodaja: »Če naletiš na svojega gospodovalca, ko je slabe volje, bodi ustrežljiv! Povesi svoje roke, nagni svoj tilnik. Ne bodi vihrav, kajti on ne bi bil potrpežljiv s teboj. Nespametna beseda bi te utegnila pogubiti ... S spoštovanjem ga boš pomiril, ker je spoštovanje močnejše kakor trmoglavost.« Docela praktični pa so nekateri nasveti, med njimi tale: »Če si med ljudmi, ki so posedli v hiši višjega h kosilu, vzemi to, kar dobiš in se globoko prikloni. Poglej, kaj je pred teboj, toda neprestano ne smeš tja zijati, ker je to graje vredno.« — »Če hočeš, da te bodo spoštovali v hiši, kamor si prišel, na primer v hiši svojega višjega, svojega prijatelja, mogočnega moža, se varuj tega, da bi se približal ženi. Tisoči mož so se že pogubili zaradi uživanja enega samega trenutka, ki je kratek kakor sanje.« Kajti: »Kdor pusti, da ga pohlep po ženski premami, temu ni več mogoče dobro svetovati.« — Vendar pa s tem še ni rečeno, da bi bil ta egiptski modrijan sovražnik žensk. Zvezi med možem in ženo je posvetil prav lepe besede: »Zlasti se varuj, da te ne premaga slaba volja. Ta je namreč žalostna bolezen, ki vede k razdoru, k prepirom med očetom in materjo, med brati in sestrami. Ona je kriva, da se mož in žena sovražita in zaničujeta, če si moder, skrbi za svoj dom in ljubi svojo ženo čisto. Skrbi za njen želodec, oblači njen hrbet — to sta tvoji dolžnosti za njeno telo. Dober bodi z njo in izpolnjuj njene želje, dokler živiš. To je prijaznost, ki je gospodarju v čast. Ne bodi surov. Premišljenost jo bo bolje vodila kakor nasilnost. Veliko- dušnega človeka bog ceni. Tisti pa, ki tlačani svoji vihravosti, bo še svoji ženi v posmeh!« * Naša založba je izdala pravkar knjigo g. proi. Osipa Šesta »Kar po domače...«, ki obravnava v prijetnem slogu vsa vprašanja o lepem vedenju in občevanju z ljudmi. Knjiga našega »uglajevalca mladine«, ki je s svojimi predavanji o bontonu že davno znan, je vredna, da jo vsakdo natanko prebere in se po njenih navodilih ravna. Vzlic velikemu obsegu stane samo 30 dinarjev. Naroča se pri naši upravi. RESNIČNO DOBRE DETEKTIVSKE ZGODBE so redkejše kakor resnično dobri romani. To ve iz lastne izkušnje vsakdo, kdor dosti bere. Eden izmed pisateljev, ki zna pisati take zgodbe, da jih vsak človek z užitkom čita. je Maurice Leb-lanc, mož, ki je s svojin? Arseneom Lupinom ustvaril junaka, ki bo preživel tudi Doyleovega Sherlocka Holmesa, Poejevega Dupena, Gabo-rianjevljevega Lecoszna in druge. Vzrok? Vsem tem suhim analitikom se pozna, da so plod fantazije, sicer res duhovite fantazije, toda — samo fantazije. Lupin pa je živ v vsaki svoji zgodbici, človek s telesom in dušo, s humorjem in manirami. To ga loči od njegovih literarnih prednikov in to mu bo tudi zagotovilo veliko število zvestih bralcev in občudovalcev še takrat, ko bodo vsi drugi mojstri — detektivi — vseh mogočih zvenečih imen že pozabljeni. Njegov priimek »gentleman-vloml-lec« je v resnici najboljša oznaka zanj. Zato je imela založba »Evalit« prav srečno roko, ko je izbrala za svojo rodbinsko zbirko tri Leblan-cove novele in tako preskrbela svojim številnim čitateljem prijetno iz-premembo. Knjiga je ena izmed desetih letošnjega programa Evalitove rodbinske knjižnice. Vseh deset knjig stane mehko vezanih samo 67 dinarjev, za vezavo knjig v celo platno pa se doplača še 60 dinarjev. Naroča se pri upravi »Prijatelja«, Ljubljana, Dalmatinova ulica 10/1. Zjutraj med četi to in peto uro ... 4 5- §3§i| /"iVA^vVl »In krojač s svojimi obroki je kar »Od strank ne dobim nobenega pla- »Gospodar me b naprej nad mano! Kar vrti se mi v čila! To ie grozansko! Kar konec In potem...?« glavi!« bom naredil!« 0 vrgel na cesto! m mM Z Z 9 m f A • 1 - »Iz te zagate ni rešitve, kar v vodo »— — — morda mi pa le plača »Prav za prav pa krojač lahko po- pojdem! * Kocmur vsaj polovico?« čaka, jutri ga pokličem ...« 10 01 J ( mmsm jjjsilp p" 'A, mZ e>T ;:p^; -vA \Z/ »če neče. pa naj si zadrgne kar vrv »— eh, gospodar me pa tudi ne ho okoli vratu!« iz koze dejal!« Na- predek naše industrije ■■ \ __________--cžšafcr. J Ce govorimo o napredku naše industrije, moramo v prvi vrsti izpregovcriti nekaj besed o naši stari renomirani firmi: Kolinski tovarni cikorije, d. d. v Ljubljani. 2e od leta 1909. naprej smo imeli priliko občudovati energijo, s katero se je to podjetje počasi, vendar sigurno razvijalo in po svetovni vojni z začetnim delom vztrajno nadaljevalo. Bili so takrat težki časi za vso našo industrijo, vendar je Kolinska z marljivim in racionalnim delom v 1. 1922. popolnoma preuredila svoj obrat, dopolnila tovarno z novimi zgradbami in jo opremila s stroji, ki garantirajo prvovrstno blago. # . .. « Tovarna izdeluje vse vrste kavnih dodatkov, posebno znano „Kolinsko cikorijo11, „Redilno kavo“ s srcem, „Figovo primes" itd. Pogon je urejen po najnovejših pravilih tehnike ter znaša kapaciteta tovarne do 180 vagonov letno. Kolinski kavni dodatek vsebuje prvovrstne hranilne snovi ter je vsled tega zelo zdrav in okusen pridatek za kavo. Naša sotrudnica si je pred kratkim ogledala to tovarno in je mogla le z zadovoljstvom kon-statirati, da vlada vsepovsod najlepši red in res vzorna snaga. To podjetje spada sedaj med naša najbolj solidna domača podjetja in zasluži, da se njegovi izdelki čim več uporabljajo in priporočajo. STARŠEM! Svrha Vašega življenja, predmet Vaših skrbi in ljubezni so Vaši otroci. Njim želite vse najboljše, zanje se trudite, da bi na podlagi dobre vzgoje in šolanja bili sposobni za življenjsko borbo, ki jih čaka v življenju. Ne veste pa, ali Vam bo vse to v resnici uspelo, ker ne morete vedeti, ali Vam bo usojeno preživeti današnji dan, kaj šele 10, 20 let. Te težke skrbi se rešite le, če zavarujete bodočnost Vaših otrok. Naš upoštevani stari zavarovalni zavod »Croatia« je uvedel specialno kombinacijo (cenik) za zavarovanje otrok, da se na dovršen način omogoči zavarovanje bodočnosti tako deklicam s preskrbo dote, kakor tudi dečkom z zavarovanjem potrebne gotovine za študije in samostojni poklic. Pdleg tega nudijo ti ceniki zavarovanja še jako praktične ugodnosti, n. pr. prenehanje dolžnosti plačevanja premije za primer prejšnje smrti skrbnika (očeta), ker je zavarovalna polica izplačljiva zavarovancu (otroku) neglede na to, ali skrbnik (oče ali mati) doživi dogovorjeni rok ali ne. V primeru pa, da otrok umre pred potekom tega roka, se vrnejo vse do tedaj vplačane premije, obrestovane s 4 odst., in pri takem zavarovanju — četudi ni doseglo namenjene svrhe — ni nobene izgube, ker se premije vrnejo prav tako, kakor bi bile vložene v hranilnico. Poleg tega predvidevajo ti ceniki še brezskrbno starost otrok. Ako namreč sin ali hčerka doživi 24. leto, se zavarovanje brez vsakih nadaljnjih stroškov lahko izpremeni na ta način, da ima zavarovanec, če doživi 50. leto, pravico, da se odloči ali za izplačilo glavnice v znesku skoraj trikratne zavarovane vsote ali pa za doživljenjsko rento z 20.4% od prvotne zavarovane vsote. Pri te.n je treba upoštevati še to, da je pri takem zavarovanju otrok predvidena tudi izdatna renta od 20. do 24. leta za primer, če skrbnik (oče ali mati) pred tem rokom umre; nadalje izprememba zavarovanja v rento ali odpravnino ob doživetju 20. leta ali pa v doživljenjsko rento v primeru, če postane sin nesposoben za vsako pridobitnost. Vsi ti pogoji so dokaz, da je ta nova vrsta zavarovanja resnično popolna in vsestransko praktična. Ker so pa tudi premije takega zavarovanja zelo nizke, lahko sklenejo takšno zavarovanje tudi manj premožne osebe. Opozarjamo starše na to moderno vrsto zavarovanja, ki ponovno dokazuje, da se naš najstarejši zavarovalni zavod »CROATIA« neprestano in uspešno trudi, da na dovršen način zadovolji vse želje svojih zavarovancev. UPORABA ODORONA POZIMI. NIC tako ne Škoduje Vašemu osebnemu Čaru kakor potenje pod pazduho. Znanci se Vam bodo v družbi tutlll razžaljeni zaradi neprijetnega duha, ki je moCneJSI od vsakega parfuma, obleka pa Vam bo dobila madeže in Vam jo bo vlaga uničila. Samo ODORONO Vas bo tega popolnoma rešil, ker odvlra potenje pod pazduho In odpravlja neprljelnl duh. ODORONO Regular (rdeči) ae uporablja za normalno kožo lu deluje dalie časa. ODORONO Insiant (beli) se uporablja za občutljivo kožo In sicer vsak dan. ODO-RO-NO Oeneralnl zastopnik : M. NEUMANN, parfumerija r a veliko, Zagreb, Boškovlčeva ulic« 44. Ivan Vuk: iviii citytot Živel je nekoč cigan Janoš. Bil je srednjevelik in zelo len. Nerad je delal, ali dobre jedi je rad jedel. Udinjal se je pri kmetu Hruševcu v Sovjaku. Ko je stopil pred kmeta, je rekel ponižno: »Gospodar in kmet! Glej, lačen sem', a močne roke imam. Hočeš, te roke?« Kmet je pogledal roke in cigana ter odgovoril: »Roke bi že vzel, a tebe, cigana, bi ne vzel rad.« Cigan Janoš pa je naredil grenek obraz, na katerem se je videla lakota, in je rekel: »O, ko bi mogel, bi ti dal samo roke. One bi delale, jaz bi pa počival. Tako pa, glej, so one prirasle k meni in jih ne morem1 odtrgati. Zato vzemi, gospodar in kmet, tudi mene, da boš imel roke.« Kmet Hruševec je nekoliko pomislil, nato pa rekel: »Naj bo, cigan Janoš, ker ni drugače. Vzamem tvoje roke, ki se te držijo, a moral boš z njimi delati tudi ti.« »Bom,« je odgovoril cigan Janoš, »kolikor mi bodo roke dopuščale.« Nekoč je naročil gospodar in kmet Hruševec svojemu hlapcu ciganu Janošu: »Imam prašiča, ki ga morami dati kmetu Lančku v Stri-govski grapi. Poneseš mu ga.« Cigan Janoš pokima z glavo in reče: »Ponesem ga.« Kmet mu je naložil prašiča in cigan ga je nesel. »Ko mu ga oddaš,« je naročil kmet, »mu izroči moj pozdrav in to pismo. V pismu mu pišem, zakaj mu pošiljam prašiča. Cigan Janoš je nesel prašiča in pismo. Prišel je do gozda. In ko je šel tako po gozdu, reče: »Zakaj bi nosil prašiča tako daleč, ko imami tudi pismo, v katerem je napisano: prašič. Kmet Lanček ga bo itak pojedel, zato je bolje, če ga pojem jaz. Tako si prihranim težko nošnjo, pismo pa je lažje.« Rekel je, odložil prašiča, ga zaklal in naložil grmado, da ga speče. Ko ga je spekel in se najedel, je šel dalje. Prišel je h kmetu Lančku. Izročil mu je pismo. Kmet Lanček vzame pismo in ga bere. Obrača ga in zopet bere. Nato pa reče: »Kje je prašič, ki ti ga je dal kmet Hruševec?« »Gospodar in kmet,« je odgovoril cigan Janoš, »mislil sčai pomaga pri poapnenju žil (arteriosklerosi) in zlati žili (hemoroidih). Heraan*čal se dobiva v vseh lekarnah. Zahtevajte brezplačno brošuro od tvrdke Badiosan, Zagreb, Lopašičeva ulica 6. Reg. min. soc. pol. In nar zdr. štev. 19.434/3. i Spomini na vojne čase Dvajset let je že, kar so prvič za* grmeli topovi ob naši Soči. Žalosten jubilej! Marsikdo bo z grenkimi spomini pomislil nanj, na tiste krvave dni svetovne vihre, ko je prvič zaječala naša zemlja v ognju. Koliko življenj je ostalo tam ina krnskih tleh, koliko solza se je pretočilo zaradi njih! Tako blizu so še prav za prav tisti časi, in vendar tako daleč. Kaj hočete? Ljudje smo taki, da nam otope ob vsakdanjem delu tudi najgren-kejši spomini. Se tisti, ki smo z njimi delili zadnjo skorjo kruha, so morda danes že pozabljeni, pozabljeni so vsi napori, ves strah, ves obup, vse rane. Sveta Gora, vsa predrta od topov, hrib Svetega Gabriela, Kanal, Sveta Lucija iu potem še Tlrole, — koliko vas je, ki ste morali napraviti pot skozi ves ta pekel! Niste bili edini! Stotisoče jih je bilo, ki so trpeli prav tako kakor vi, ki so prav tako prelivali kri. Sto tisoč bratov, tovarišev. Njih usoda je bila prav taka, kakor vaša, morda le za spoznanje boljša, ali pa hujša. Vsak vam bo povedal to, kar ste sami doživeli. Ali hočete spoznati zgodbo enega izmed njih? Enega, ki je hodil med vami, ki je bil morda vaš znanec. Popisal jo je v knjigi »Pohod v zmedo«. Samega sebe boste našli v tej knjigi in vse tiste, ki ste jih srečevali. Iznova bodo zaživeli v vas trenutki. ko ste s tesnobnim strahom odhajali od doma, ko ste prvič v noči med streljanjem topov prišli na fronto, dnevi bojev, groze in oddihov, bolnišnic in obupa, trenutne sreče in potem še hujših skrbi. Srečali boste resnične tovariše v trpljenju, visoke gospode, ki so mislili, da je vojna partija šaha, tahiniranje, vojaške zdravnike, ki so samo še stroji za rezanje udov, vse, vse ljudi, ki so živeli in bodo živeli v vsaki vojni. Pisec te knjige je Čeh Jožef Hof-bauer. Služil je med našimi ljudmi in zato jih dobro pozna. Opisal jih je tako, da stoje kakor živi pred nami. in prav to je največja vrednost te knjige, ki v kratkem izide. Zato Vam jo toplo priporočamo, da sl jo naročite. Vzlic obsežnosti bo stala mehko vezana samo 40 dinarjev, v platno vezana pa 60 dinarjev. Vi dobite broširani dve knji- gi za Din 30.—, v platno vezani pa za Din 40.—. Naroči se lahko že zdaj pri upravi »Prijatelja« v Ljubljani, Dalmatinova ulica 10/1. Še dosti cenejša pa bo knjiga, če naročite deset leposlovnih knjig, ki stanejo mehko vezane samo 100 dinarjev, v platno vezane pa 160 dinarjev. Kakšen je nov zimski plašč? To zimo bodo zopet nosili posebno temne barve. Priljubljene barve za plašče so temnomodra, rjava in naravno tudi črna. Blago je barvano v mirnih tonih, večinoma gladko ali pretkano z diagonalnim desenom ali pa v isti barvi desenirano v obliki ribje kosti (Fischgratmuster). Mnogo se nosijo tudi gladki žameti. V kroju je malo izprememb. Kakor v prejšnjih letih, prinaša moda tudi letos svoje variacije na rokavu. Ker smo imeli t. zv. bušasti rokav (Pufiarmel) in rokav v obliki stegna (Keulenarmel), se rakav zožuje navzgor in razširi v svojem spodnjem delu. Poleg tega je tudi bogato okrašen. Razume se, da igra tudi krzneni ovratnik spet neko vlogo. V naslednji številki Vam na istem mestu prinesemo podrobnosti o krznih. Medtem pa boste našli nove modele v vsaki Tivar-prodajalni. Oblecite jih enkrat za poizkušnjo, pa se boste prepričali, kako se Vam brezhibno prilegajo in kako povzdignejo Vašo eleganco. t Cene so letos še bolj ugodne, tako da dobite danes v vsaki Tivar-prodajalni damske plašče že od Din 320.—. Ali tudi za damo, ki ima največje zahteve, imamo velik izbor divnih modelov ipo .zelo nizikiih cenah. Splošno se misli, da so le drage reči dobre. Tivar Vam s svojo organizacijo in razumno kalkulacijo cen že leta in leta dokazuje, da so tudi najboljše reči lahko poceni. Vsaki dami priporočamo obisk najbližje Tivar-iprodajalne, da se o vsem sama prepriča. ZALOGA ENERGIJE Zaradi prevelikega napora omagajo večkrat celo takšni ljudje, ki po navadi lahko veliko prenesejo. To se lahko zgodi vsakomur, ki nima zadostne zaloge moči, pa tudi Vam! Takrat ni prav, če si človek oživlja živce s kakršnimi koli dražljivimi sredstvi, ampak naj gleda, da si okrepi organizem in da si nabere novih rezervnih moči. OVOMALTINE je naravna krepilna hrana, ki ima v sebi najboljše sestavine, ki so v jajcih, mleku in v sladu. Redna uporaba Ovomaltine ustvarja energijo, vztrajnost, pomirja živce in omogoča, da se dajo brez škode prenašati tudi izredni napori. Kdor si hoče povečati sposobnost in voljo za delo, mora uživati vsak dan za zajtrk skodelico okusne Ovomaltine. Dobiva se povsod: ljudski zavitek Din 7 25 mala škatla Din 13— Rekonvalescentom in na prebavilih bolnim predpisujejo tu- in inozemski zdravniki lahko hrano. Taka hrana, ki je lahko prebavna, pri tem pa zelo redilna, so »Jajnine« (makaroni, špageti in juhine zakuhe) naše domače tovarne »Pekatete«. Vzrok prepira. »Zakaj sta se pa Jera in Miha sprla?« »Oh, on je prehitro vstal, ko je stopil oče nepričakovano v sobo, in ona je padla na tla.« Po Cutexovl metodi se neguje kožica na noh-lih, ne da bi Jo bilo treba rezati. Uporabljajte odstranjevalec kožice Cutex, ki hkrati (Isti nohte, da oživite omrtvičeno kožico in preprečite neprijetno rast korenin. Vzemite tisto barvo laka, ki jo imate najrajši, denlte malo belega prahu za nohte na konce nohtov, In v petih minutah je maniklranje pri kraju. C U T E X Oeneralnl zastopnik: M. NEUMANN, parfumerija na veliko, Zagreb, BoškovlCeva ulica 41. Za upOhUacii REŠITEV UGANK IZ DEVETE 1 ŠTEVILKE. Zlogovnica: Kresnica, dostojnost, obrok, razlika, helij, orehovina, čarovnik, elaborat, Sansibar, Erze-rum, Dardanele, Ervin, Tasmanija, izseljenec, navdahnjenje, Antonija, drobtina, veselica, eremit, Habakuk. — Kdor hoče sedeti na dveh stolih, obsedi med obema. Črkovnica: Začni v desnem spodnjem kotu in beri navzgor, potemi pa neprestano okoli do srede, da dobiš rek: Čebele giredo na med, ljudje pa na sladke besede. Posetnica: Mizarski mojster. Magičen lik: Senator, nakana, tornado. Skrito število: Ena, sto, dve, sto, tisoč, tri, devet, osem, ena, še-st, pet. Vsota vseh številk je 1235. Premikalnica: Maribor, Italija, Teheran. Skrivalnica: Zdravje je največji za- klad. Premena: Ob, Bog, goba, globa, Bolgar, groblja. UyanU& Magičen kvadrat. (5 točk) A A A A A 1. riba: A C D I 1 2. madž. žensko ime; 1 1 L L L 3. morska žival; N N N N 0 4. dekliško ime; o p P P P 5. dogodek v vojni. Šahovnica. (12 točk) ABCDEFGH L a 3 — c 5; T a 4 — d t; S h 5 - f 6; Dh3 - f 5; g5 X f 6; d 2 — d 3; b 2 — b 4; T f 8 — f 7; D h 1 - b7; Rebus. (7 točk) R I Šifra. (7 točk) V časniku sem odkril tole šifro: Kavalir — V. V. Šegula, Celje | Iz njenih črk senu odkril, kaj je po poklicu gospod, ki se za njo skriva. Dober posluh mora imeti. VAŠEMU OKUSU ustrezajoče vzorce in barve BLAGA ZA PLAŠČE IN OBLEKE ZA JESEN ter vse vrste manufakture za sebe in družino boste našli v največji iz-be«i in najceneje pri tvrdki NOVAK, LJUBLJANA, KONGRESNI TRG (PRI NUNSKI CERKVI) Za moške obleke in suknje dospejo v teku septembra iz škotskih in ANGLEŠKIH TOVARN (direktno) izredno lepi vzorci finih specialnih tkanin po izrednih cenah. Mislite na to, ko bodo potrebna moška oblačila. Stopnice. (6 točk) RA-------— ------- — RA-------------- ----RA------------ -------R A-------- ---------R A - -------------RA Besede pomenijo: 1. turški mesec posta; 2. azijski polotok; 3. grško bojišče (tek!); 4. kraj v Istri; 5. odslužen vojak; 6. nizozemska kolonija. Kraljev pohod. (9 točk) P N Z O ! N I l. E A V J R Š A Z E K N A M Dopolnilnica. (8 točk) . . . oimiti, . rrnov ... s . . . alec, zam ... a, pal................jača. . . . cnice, s . rpent . . a, ... abljenje, Par ... ko . . c-. Namesto pik vstavi prave črke, da dobiš same samostalnike. Pike ti dajo znan rek. Izločilnica. (6 točk) dopust, brada, Abesinija, Estera, Edvard, Adrija, obrok, rosa meteor, strop, Ontario, ajda, denar. Iz vsake besede vzemi po dve zaporedni črki, vse te črke dajo pregovor. Darilo. Na vratih se začuje trkanje. Gospodar odpre. Pred vrati stoji starejši gospod. Obiskovalec se odkašlja in reče vljudno: »Ne zamerite, da vas motim. Pobiram za dom starih žena. Ali bi mi morda lahko kaj dali?« »O, z veseljemi!« vzklikne gospodar. »Mojo taščo vzamete lahko takoj s seboj!« Lažnjive sanje. Smola in Dreta se pogovarjata. »Na sanje pa človek res ne sme nič dati!« »Zakaj pa ne?« »No, le poslušaj! Zadnjič se mi je sanjalo, da me vara žena s pomočnikom iz trgovine. Ker verujem v sanje, sem prišel zvečer prej domov kakor druge dni. V veži sem že opazil moški klobuk. In veš, koga sem dobil pri svoji ženi?« »I, pomočnika!« »Še dolgo ne —. Vajenca! Pa naj človek verjame sanjani!« KIIIEli VtetlViMrJlG JClU siA&v\ž>u/e na/SdidmjSe KLIiARNAlTDEU HUBIIAMADAiMATINOVAll K Da bo mogla ustreči vsem zahtevam svojih odjemnikov, je U VE RTA konfekcijska tvornica, družba z o. z. V LJUBLJANI modernizirala tovarniške naprave in povečala svoj obrat v na novo preurejenem poslopju na Tyrševi cesti štev. 67 nasproti mitnice. Številka telefona 28-07 illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Zakaj pustite svojega otroka jokati? Otrok je vendar lačen! Skuhajte mu dr. Pirčevo sladnokavo Dl. Di. in takoj bo potolaženi JUtCM/CL \sCetdHU UCLi/fr je zdrava, redilna in cenena družinska hrana odličnega okusa. Vse jo hvali. Vsi veliki in mali jo radi imajo. fi&CK/Cl dudna li&i/G' je domač slovenski izdelek. Zato zavračajte tuje blago, ker s tem dajete delo slovenskemu delavcu I Šolsko leto se je pričelo. Radost prvih Šolskih dni, veselje z novimi šolskimi knjigami, zanimanje za njih vsebino in za slike, vse to hitro mine, kadar je treba resno prijeti za knjigo. Ni pa vselej kriva igravost, pa tudi ne otroška nestanovitnost, če hodijo otroci neradi v šolo in če izgube veselje do učenja. Amlpak pomanjkanje volje je večkrat posledica fizič- • ne utrujenosti in onemoglosti, in če se otrok utrudi, ni nič čudnega. Otrok rase in se razvija, on ves svoj prosti čas preigra, preskače in preleta. Učenje je napor za možgane in živce, in je vendar, pa še ne malo, odvisno od fizične moči, zato dostikrat vidimo, da se slabotni otroci slabo uče. Otroški organizem je treba krepiti, da bo lahko prenašal duševne in telesne napore. Marsikaterem« otroku utegne silno koristiti, če mu redno hrano izpopolnjujemo s skodelico Ovomaltine za zajtrk in južino. Ovomaltine je naravna, lahko prebavna hrana posebne vrednosti. Če hočete, da si ohrani otrok dober videz in zdravje, ki si ga je pridobil o počitnicah, če hočete, da napor učenja in njegovega rednega življenja ne uniči že v kratkem času koristi oddiha, mu stalno dajajte Ovo-fmaltine. S tem nmi ne ohranite samo zaloge moči, ki si jo je nabral, ampak se bo.otrok tudi vidno krepil in razvijal. 7*tywci, JUupufo dotnaU Ma%&! STENSKI KOLEDARJI z blokom, ki jih je izdala v bogati izberi domača v v so krasno izdelani in neprimerno cenejši od inozemskih izdelkov. 1/U serafe ma^vedruJU tuftU fMHM/odiU! r 5842-05 Vel. 31-34 69- 2402-00 Vel 31-34 29 — Vel 35-42 35 — 286100 6622-09 Vel 31 34 69— VeL 35-38 79 — 396® 22 Vel 31 34 59,— Vel.35 38 69- 4624-48 ^ 376? 00; Vel 35 38 59 — wk Prva beseda, ki jo izgovori otrok, je: Mama Kakšna sreča za zdrav in močan, svojega miljenčka. mater! Kako je vesela, če je otrok Vsaka mati skrbi za zdravje Zato daje svojim otrokom dadtrf Um/a, ki je izborna družinska kava. Vse jo hvali zaradi njenega odličnega okusa, sijajne arome in tečnosti. Dc. jUctCVd stCtfUld Udi/d je domač slovenski izdelek. Zavračajte drage inozemske izdelke! KREMA — nova Elida Ideal-krema. Vprašajtesvojega trgovca. Poizkusite! Njen učinek Vas bo prijetno iznenadil. Zakaj to je novo na njej: izboljšana kakovost požlahtnjen vonj povečana tuba popoln učinek. Ona se vleze takoj v kožo — odpravi, ker ima v sebi ,,hamamelis virginica" majhne poškodbe na polti, nečistoto in velike kožne znojnice. Ona je idealna podlaga za puder — varuje pred prahom, vetrom in slabim vremenom — napravi polt medloin enakomerno lepo. IDEAL A