Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava 10 | 2009 Človekovo dostojanstvo in duševno zdravje Dostojanstvo, anomija... in prihodnost človekovih pravic Dignity, Anomy... and the Future of Human Rights Boštjan M. Zupančič Translator: Marija Zidar Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/1011 DOI: 10.4000/revus.1011 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 1 septembre 2009 Number of pages: 25-33 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Boštjan M. Zupančič, « Dostojanstvo, anomija... in prihodnost človekovih pravic », Revus [Spletna izdaja], 10 | 2009, Datum spletne objave: 13 janvier 2012, ogled: 01 mai 2019. URL : http:// journals.openedition.org/revus/1011 ; DOI : 10.4000/revus.1011 All rights reserved 21 revija za evropsko ustavnost (2009) 10 revus (2009) 10, 21–29 Boštjan M. Zupančič Dostojanstvo, anomija … in prihodnost človekovih pravic1 V razpravi o prihodnosti Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) avtor obrav- nava »preliminarno« vprašanje, kaj so človekove pravice in kaj je njihova narava oziroma substanca. Sodišča zadnje instance, kot je tudi ESČP, obravnavajo zgolj primere, ki se dotikajo najbolj temeljnih ustavnih in človekovih pravic in ki zato zahtevajo neko vrsto meril temeljnosti; nekatera ustavna sodišča jih namreč utemeljujejo na konceptu člo- veškega dostojanstva, katerega opredeljevanje pa je enako izmuzljivo. Avtor v odgovor osvetli »protopravno« vprašanje, kaj opredeljuje družbeno in moralno naravo človeških bitij. Predmet prava je po njegovem homo juridicus, ki ni sprejel le svojih pravic, ampak predvsem svoje človeške dolžnosti in v ojdipskem procesu ponotranjil moralne meje, ki jih nalagata Zakon oziroma Beseda v lacanovskem smislu. Avtor opozori na s tem pove- zan pojav endemične in globalne anomije ter sklene, da je prihodnost »prevlade pravice« in s tem tudi ESČP zato odvisna od kompleksnih civilizacijskih in kulturnih procesov. Ključne besede: človekove pravice, (moralne) dolžnosti, Zakon, ojdipizacija, Evropsko sodišče za človekove pravice, človekovo dostojanstvo 1 PRELIMINARNO VPRAŠANJE Ob nastajanju je bil ta prispevek naslovljen »Prihodnost Evropskega sodi- šča za človekove pravice«. G. Björgvinsson in sam sva sodnika na Evropskem sodišču, oba pa sva tudi kolega ter se obenem, vsak na svoj način, ukvarjava s pravno teorijo. Ko govorimo o Evropskem sodišču za človekove pravice, teorija s tem nima dosti opraviti, razen kolikor lahko doktrina pri nekaterih odločitvah igra odločilno vlogo. V svoji desetletni karieri na Sodišču sem poskušal osvet- liti številne doktrinarne mostove v nekaterih svojih pritrdilnih ali odklonilnih ločenih mnenjih. Kakor koli, menim, da je preliminarno vprašanje – to, čemur 1 Besedilo je iz angleškega izvirnika preveden in za objavo prirejen referat z naslovom Future of Human Rights, ki ga je imel avtor na univerzi v Reykjaviku, 24. februarja 2009. revus 10_03.indd 21 17.11.2009 8:59:52 22 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 Francozi pravijo »la question préalable« – očitno vprašanje, o čem govorijo člo- vekove pravice. Vsi se spominjamo sedemdesetih let, ko so človekove pravice postale vroča tema, še zlasti za mednarodne pravnike, in ko so človekove pravice nenadoma postale ločeno pravno področje, nekaj, kar je bilo posebej pripisano v okviru poklica ali dela mednarodnih pravnikov. Tedaj sem bil na Harvardu in sem z veliko skepso gledal na svojega islandskega kolego Gudmundurja Alfredssona, ki je že tedaj svojo kariero posvetil človekovim pravicam. Toda celo po desetih letih na Evropskem sodišču za človekove pravice si še vedno postavljam »la que- stion préalable«, preliminarno vprašanje, namreč, kaj je prava narava človekovih pravic. 2 RAZLAGALNA REALNOST Vprašanje je lažje zastaviti kot nanj odgovoriti. Tisti, ki sedimo v velikem senatu, v malih senatih treh sodnikov in v odborih, imamo ta privilegij, da so nenehno pred nami različni primeri. Smo torej v stiku z realnostmi napetosti, ki vznikajo v različnih državah, ali pa od Reykjavika do Vladivostoka in od North Capa pa vse do Limassola na Cipru. Ta raznovrstna razlagalna realnost je delov- no gradivo dejavnosti strasbourškega sodišča, obenem pa naj bi bile dejavnost tega sodišča človekove pravice. To temo sem obravnaval tudi v predgovoru k svoji zadnji knjigi z naslo- vom Minervina sova. Tu bi poudaril le, da primeri, s katerimi se ukvarjamo v Strasbourgu, nimajo očitnega skupnega imenovalca, očitna heterogenost pri- merov pa nima nič opraviti z mednarodnim pravom. Eden vodilnih medna- rodnih odvetnikov na Sodišču mi je nekoč celo dejal, da ima z mednarodnim pravom kaj opraviti le pet odstotkov primerov. Banković bi bil morda tu znači- len primer, ali pa morda Al Adsani proti Veliki Britaniji. Z drugimi besedami, kadar se zastavi vprašanje »Kaj so to človekove pravice?«, ni jasnega odgovora, če želimo odgovoriti na podlagi tega, s čimer se ukvarjamo v Strasbourgu. Boljši odgovor je po mojem mnenju po eni strani reči, da so človekove pra- vice to, s čimer se ukvarja Evropsko sodišče za človekove pravice, po drugi pa odkrito priznati, da pomožna sodna oblast, kot je to sodišče, nima velike mož- nosti izbire glede vrste primerov, ki navsezadnje prispejo tako iz Reykjavika kot iz Vladivostoka. Ukvarjamo se, neposredno rečeno, s primeri zasebnega prava v smislu 1. člena 1. protokola, ki zadeva varstvo lastnine, na eni strani, ter z morda 60 do 70 odstotki primerov, ki zadevajo kazenski postopek (seveda ne iz Islandije) na drugi strani. Oziroma, kot bi dejal ameriški pravnik, z ustavnim vidikom kazenskega postopka. Očitno je, da govorim o 5. in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki kažeta bistvo kontradiktornega in pravič- nega sojenja. Primeri, ki praviloma izhajajo iz 5. in 6. člena, zadevajo ustavne revus 10_03.indd 22 17.11.2009 8:59:56 23 revija za evropsko ustavnost Dostojanstvo, anomija … in prihodnost človekovih pravic (2009) 10 pravice in jih v večini držav obravnavajo ustavna sodišča. Blagor tistim drža- vam, ki ustavna sodišča imajo, saj so ta najboljši i lter, preden primeri pridejo v Strasbourg! To pa obenem pokaže, da ni temeljne razlike med tem, kar počnejo ustav- na sodišča denimo v Španiji, Nemčiji ali v moji domači državi, kjer sem bil nekoč ustavni sodnik, kot sodišča zadnje instance, in tem, kar počnemo mi v Strasbourgu. Iz tega si je seveda mogoče oblikovati špekulativno predstavo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu neke vrste ustavno so- dišče in da bi zato moralo tudi uradno postati ustavno sodišče Evrope. Kadar govorimo o prihodnosti Evropskega sodišča za človekove pravice, se torej po- stavlja vprašanje, ali bi ustavno sodišče, ki pokriva 47 različnih držav, moralo pokrivati tudi države, ki so članice kluba Evropske unije, in z večjim zahodnim poudarkom na njihovi pravni kulturi. Z drugimi besedami, eno velikih vpra- šanj, ki zadevajo prihodnost Evropskega sodišča, je na eni strani, ali bo to sodi- šče pokrivalo 800 milijonov ljudi in bo delovalo kot sodišče zadnje instance ter bo zato poplavljeno s tisoči primerov, kot se dogaja sedaj. Drugo vprašanje pa je, ali bo morebiti to vlogo imelo ustavno sodišče Evropske unije, s čimer pa bi se seveda oddaljilo od i lozoi je in strukture Sveta Evrope. 3 VSEBINA IN TEMELJNOST Nadaljujemo torej lahko z naslednjim vprašanjem, ki zadeva vsebino ustav- nega prava in človekovih pravic. Odgovor je ponovno popolnoma empiričen, in to zaradi narave primerov, ki prihajajo pred sodišče zadnje instance, pa najsi gre za Evropsko sodišče ali pa za ustavna sodišča v Madridu, Karlsruheju itd., odvisno izključno od obsega sodne pristojnosti, za uresničevanje katere ima to sodišče pooblastila. Obseg sodne pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice je subsidiaren, toda to ni izjema: tudi vsako ustavno sodišče bo primer obravnavalo šele potem, ko so ga obravnavale že vse nižje instance sodnega sis- tema. Logično torej sledi, da se piramida pomembnosti zoži proti vrhu, da torej sodišča zadnje instance obravnavajo samo najpomembnejše primere, ki se do- tikajo najbolj temeljnih ustavnih in človekovih pravic. Sprašujem se, ali je tukaj kaj posebej »človekovega«. Po drugi strani pa je jasno, da primeri, o katerih odločajo ustavna sodišča ali na primer Vrhovno sodišče ZDA kot ustavno sodišče, zahtevajo neko vrsto meril temeljnosti. Pred ameriškim vrhovnim sodiščem se ta izbira na podlagi temeljnosti izvaja v skladu z merili XIV. amandmaja k ameriški ustavi. To pre- prosto pomeni, da sodišče kot zvezno sodišče vprašanja ne bo obravnavalo, če ne presodi, da je tako temeljno, da je zanj treba standardizirati najmanjši skup- ni imenovalec na obeh koncih spektra, na primer tako za Massachusetts kot revus 10_03.indd 23 17.11.2009 8:59:58 24 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 za Alabamo. Na našem sodišču so zrcalna podoba tega tako imenovana »polja proste presoje«. Če zadeva ni zelo pomembna in če o njej ni očitnega konsenza, kar denimo velja za vprašanje evtanazije, potem je vprašanje preusmerjeno pod »polje proste presoje«. Z drugimi besedami, obstaja naravni notranji izbor za- dev, ki so obravnavane po stari formuli rimskega prava, »de minimis non curat praetor«. Tu so še tehnične podrobnosti o obsegu sodne pristojnosti, ad personam, ad rem, časovne in prostorske. Empirična realnost tega obsega sodne pristojnosti je izpričana prek desetin odločb, ki jih Sodišče prejme vsak dan. Po drugi stra- ni pa je resnično vprašanje glede prihodnosti človekovih pravic in ne le glede Sodišča veliko večji izziv. Provokativno je v smislu, ki ga bom opisal. 4 HOMO JURIDICUS Kot sem omenil že v predgovoru, je resnično vprašanje, ali preskriptivna pra- vila človekovih pravic v Konvenciji, ali pa navsezadnje v kateri koli ustavi, zade- vajo najbolj temeljno pojmovanje tega, kaj je bistveno za ohranjanje človekovega dostojanstva. Stališče denimo nemškega ustavnega sodišča je, da je to, kar je pri temeljnih človekovih pravicah in/ali ustavnih pravicah na tehtnici, preprosto človekovo dostojanstvo. Pri tem pa je tu še drobna podrobnost: nihče namreč zares ne ve, kaj je človekovo dostojanstvo. Pred časom je neki profesor z univer- ze v Columbii objavil članek o univerzalnosti človekovih pravic. Gospod, njego- vo ime je Jerome Franck, implicitno trdi, ker je sam mednarodni odvetnik, da je ta univerzalnost pravic nekaj ideološkega in političnega. Z drugimi besedami, da je enakost moških in žensk na Kitajskem enako pomembna kot na Islandiji in da bi morala biti tu enako kategorična kot tam. Z deontološkega vidika – ali pa bi moral reči s kantovskega vidika – to popolnoma drži. S to razliko, da za nas, pravne realiste, skandinavske ali pa neskandinavske, to ni realnost. Pravega izziva žal po mojem mnenju ni tako preprosto opredeliti. Pravi izziv glede resnične opredelitve človekovega dostojanstva zadeva ve- liko težje vprašanje: kaj je tisto, kar opredeljuje družbeno in moralno naravo človeških bitij? To vprašanje je povsem protopravno in v preambulah Evropske konvencije ali ustavah posameznih držav ni nikjer omenjeno, razen v smislu negativne antropologije. Neki stari sodni sluga na Sodišču, ki je tam prebil vse svoje življenje, zelo spoštljiv in tudi sam spoštovanja vreden gospod, mi je ne- koč dejal: »Gospod, cenim človekove pravice in tako dalje. Tale stavba je velika in lepa. Želim pa si, da bi bila tamkaj čez reko kakšna mala koča namenjena tudi človekovim dolžnostim.« Temu pravim zdravi razum. revus 10_03.indd 24 17.11.2009 8:59:59 25 revija za evropsko ustavnost Dostojanstvo, anomija … in prihodnost človekovih pravic (2009) 10 Toda že od antike dalje vemo, da dejstvo, da smo biološko ljudje, ne pomeni tudi samodejne človeškosti teh bitij. Predmet prava, homo juridicus,2 kot mu danes rečemo, je nekdo, ki je sprejel svoje človeške dolžnosti – ne pravice! –, in ponotranjil moralne meje, ki jih nalaga Zakon. Ali je torej vsakdo, brez ome- jitev, tak subjekt vseh pravic, vendar ne tudi vseh dolžnosti – to bi morala biti opredelitev resničnega problema, ki ga velja posebej omeniti.3 Toda preden omenim ta vidik prihodnosti človekovih pravic in dolžnosti, želim ponoviti nekaj, kar je reaktivna narava ideologije človekovih pravic, ki izhaja iz hladne vojne 20. stoletja, in kar pojasnjuje nekoliko ad hoc in heteroge- no naravo človekovih pravic. Proaktivna – če je to prava protipomenka besede reaktivna – narava človekovih pravic bi morala temeljiti na kantovskih skupnih imenovalcih, torej na neke vrste kategoričnih imperativih: predpisovalnih nor- mah, ki jih štejemo kot absolutno temeljne za človekovo dostojanstvo. Očitno pa ta trenutek nismo niti blizu nujnemu konsenzu. 5 NORMATIVNA INTEGRACIJA Nasprotno, problem, ki je pred nami, je do neke mere določil Alain Supiot v svojem delu Homo Juridicus. Strokovno izrazje, morda značilno za franco- ski kulturni prostor, ki ga uporablja, je lacanovsko, torej po svoji naravi psiho- analitsko. Skrajno različico te pozicije zastopa na primer Slavoj Žižek, ki trdi, da človekove pravice predstavljajo negacijo desetih božjih zapovedi in da na primer pravica do zasebnosti pomeni kršitev prepovedi prešuštva, ter druge po- dobne neumnosti. Medtem ko je to zadnje očitni nesmisel, pa prvo zastavlja vprašanje glede en- demične in globalne anomije. Ta anomija je bistvo trenutne gospodarske krize. Najizvirnejši avtor o tej temi je Johannes Andenaes, o čigar teoriji razpravljam v poglavju prej omenjene knjige, posvečenem normativni integraciji. Njegov pri- stop, tako kot tudi Durkheimov in R. K. Mertonov, pa je sociološki. Problem, s katerim se danes srečujemo, pa je po svojem izvoru biološki, po svojih posledi- cah (v četrtem kolenu) in po nujnih pojasnilih pa psihoanalitičen. 2 Le Droit »est une Parole qui s’impose à tous et s’interpose entre chaque homme et sa représenta- tion du monde. (...) C’est une technique de l’Interdit, qui interpose dans les rapports de chacun à autrui et au monde, un sens comme qui le dépasse et l’oblige, et fait de lui un simple maillon de la chaîne humaine.« Homo juridicus. Essai sur la fonction anthropologique du droit, Alain Supiot, Seuil, 2005. 3 Droits de l’homme et tyrannie: de l’importance de la distinction entre esprit critique et esprit de critique. par Stêphanie Hennette-Vauchez Professeur a’ l’Université Paris 12, Marie Curie Fellow, Institut universitaire européen revus 10_03.indd 25 17.11.2009 9:00:00 26 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 Skrajšal bom zelo dolgo zgodbo in povzel njene glavne obrise. »La Parole«, ki jo omenja Supiot, torej Beseda, je beseda Zakona. Andenaes je popolnoma razumel, da Zakon ne pomeni ničesar, če je homo juridicus ne asimilira, ponotranji in integrira v svojo podzavest. Kako torej ta homo juridicus nastane? Da to vprašanje napravim bolj relevantno in praktično, naj povem, da sem prepričan, da do islandskega i nančnega poloma ne bi bilo prišlo, če bi bila skupina kakih tridesetih mladih mož in mož srednjih let, ki niso poznali meja, v tem smislu zavezana Besedi. Očitno nimam v mislih namernega in zave- stnega spoštovanja zakona, nečesa, kar bi s pomočjo strahu in discipline vsilili od zunaj.4 Resničnih vrednot ne sprejmemo zavestno. Drži ravno nasprotno: one sprej- mejo nas. Psihoanalitično rečeno se to zgodi v procesu ojdipizacije, v katerem mora deček približno v starosti petih let opustiti svojo identii kacijo z materjo ter oče- tu, čigar ljubezen je pogojna in ki je nosilec družbenih vrednot, dovoliti, da mu naloži Besedo. Tisti deček, ki po drugi strani iz ojdipskega konl ikta izide kot navidezni zmagovalec, pa je potencialno psihopat, sociopat ali najmanj patolo- ški narcis. Kar je tem trem kategorijam, ki jih obilno obravnavajo v vseh mogo- čih i lmskih produkcijah, skupnega, sta dva vidika.5 Ker očetove vrednote niso bile sprejete, po eni strani lahko govorimo o že ponotranjeni anomiji (izraz je R. K. Mertonov), torej odsotnosti norm kot na- činu življenja. Notranje temu načinu življenja je obsesivno-kompulzivno poigra- vanje z mejami, ki jih narekujejo družbene norme in ki so obravnavane kot ne- znosno omejujoče. Potreba po poigravanju z Zakonom, po njegovem kršenju, je po besedah psihoanalitikov sestavni del tega osebnostnega proi la. Taka oseba je kot vešča, ki kroži okrog sveče. Klinično se bo torej impulzivni psihopat opekel in bo končal v zaporu kot Hannibal Lecter; toda sociopat in še posebno patološki narcis, ki sta manj iracio- nalna, pa jo bosta pogosto poceni odnesla. Z drugimi besedami, mladi Jerome Kerviel, ki je kakih pet milijard evrov pognal skozi dimnike Société Générale, je nekdo drug kot Bernard Madof (kakih 50 milijard evrov) ali Teksačan Allen Stanford (kakih 10 milijard evrov), ki je to naredil zaradi dobička. In na dan pri- 4 http://www.villagevoice.com/2009-01-28/news/what-cooked-the-world-s-economy/1 James Lieber v svojem znamenitem članku zaključuje, da je produkcija i nančnih toksičnih produktov uspevala zaradi pomanjkanja skrbnosti pri kazenskopravnem pregonu. To pome- ni, da je odsotnost moralnih zavor treba kompenzirati s popolno odsotnostjo tolerance pri pristopu policije in pri kazenskopravnem pregonu. 5 Gre za i lme, kot so Funny Games, Plitvi grob in hedonistično nasprotje slednjega, i lm Obala istega režiserja. Poškrobljeno podobo vsega tega pa je pred 50 leti ustvaril Pier Paolo Pasolini, še zlasti v svojem i lmu Mama Rim. revus 10_03.indd 26 17.11.2009 9:00:01 27 revija za evropsko ustavnost Dostojanstvo, anomija … in prihodnost človekovih pravic (2009) 10 hajajo številni novi primeri.6 V odličnem članku, objavljenem v Village Voice,7 James Lieber razmišlja, da problem izhaja iz pomanjkanja skrbnosti pri kazen- skopravnem pregonu. Predstavljam si, da bi bil javni odziv na Islandiji podo- ben. In povsem lahko se je s tem strinjati. Toda vzroki množične moralne epidemije, na katero namiguje denimo že i lm Wall Street z Michaelom Douglasom v glavni vlogi, so široko razširjeni. Kar je prej zadevalo le 0,7 odstotka prebivalstva, je nenadoma postalo statistična norma. Legitimno vprašanje, ki se zdaj postavlja, je: »Zakaj je ta sindrom narci- sizma postal globalni pojav?« Na tem mestu se v vprašanje ne morem poglobiti, lahko le rečem, da je znan- stveno dokazano, da le malo t alatov v krvi noseče matere prepreči popolno maskulinizacijo možganov moškega zarodka. Kako je torej identii kacija z očetom mogoča? To pojasnjuje, zakaj se je pro- blem razširil povsod na Zahodu, razen tam, kot denimo na Norveškem in na Švedskem, kjer je bila uporaba pesticidov omejena.8 Toda to ni prava priložnost za razpravljanje o podrobnostih. Resnični pro- blem glede prihodnosti človekovih pravic in s tem Evropskega sodišča je po- sledica zloma simbolnega reda v četrtem kolenu. Zakon in njegovi procesi so v osredju tega simbolnega reda, kar je lacanovski izraz, ki opisuje ne le jezik, ampak celotno simboliko, ki jo ta zaobjema – vključno s čutom za pravico. Izvajanje zakona brez občutka za pravico se zvrne na formalno logiko in mani- pulacijo z njo. Mi, sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice, vsak dan opazujemo potrebo po tem čutu za pravico in dejstvo, da ta presega rezultate, ki jih daje čista logika. Očitno čut za pravico ni poljuben del intuicije. Nasprotno, opravi- ti ima, kot je pokazal Lawrence Kohlberg9 s Harvarda, z avtonomijo moralne sodbe. Slednja pa izhaja iz procesa subjektivacije neuspeha, ki je denimo sijajno prikazana v i lmu Kima Ki Duka Pomlad, poletje, jesen, zima … in pomlad.10 Vprašanje, ali bo »prevladala pravica«, je tako odvisno od kompleksnih ci- vilizacijskih in kulturnih procesov, kot se ti seštejejo v subjektivaciji posamez- 6 Glej: http://www.lepoint.fr/actualites-economie/les-mini-madof -proliferent/916/0/312033. 7 Glej: http://www.villagevoice.com/2009-01-28/news/what-cooked-the-world-s-economy/, glej op. 3. 8 Huntingtonov spopad civilizacij ima lahko ironični preobrat v dejstvu, da gre preprosto za spopad med območji, kjer so pred 60 leti uporabljali DDT (pantakan), in tistimi, ki ga niso. Še več, Portugalska ima tu velike težave (zaradi koruze in riža), medtem ko jih Ciper očitno nima. 9 http://faculty.plts.edu/gpence/html/kohlberg.htm. 10 Spring, Summer, Autumn, Winter And Spring 2004 DVD: Amazon.co.uk: Ki-Duk Kim: DVD. revus 10_03.indd 27 17.11.2009 9:00:02 28 revija za evropsko ustavnost ??? (2009) 10 nika. Evropska konvencija o človekovih pravicah denimo govori o »visokem moralnem značaju« bodočih sodnikov. Kot sodniki smo priča sedanjemu zlomu nekaterih pravnih sistemov v Evropi. Problem se izraža v nerazumnih odlogih pri sprejemanju končne sod- be, ki pogosto trajajo več kot deset let. Ko bi zdravi razum, združen s čutom za pravico, zadevo zaključil že v nekaj minutah, smo priča letom, ki minejo, ne da bi prizadeti državljan doživel olajšanje. Naslednja stopnja je logika, ki ji lahko rečemo, »živi s pištolo v roki, sicer te pokonča zakon«. To je predsoba anarhije, v kateri so žrtev državljani, ki spoštujejo zakon. Zanašanje na slepi pravni for- malizem brez zdravega razuma, združenega s čutom za pravičnost, je najboljši dokaz, da računalniki ne morejo zagotavljati pravičnosti. Kot je dejal stari učeni rek, če bi bila razlika med dobrim in zlim jasna, Zakona ne bi potrebovali. Zdaj vemo, da to ni stvar dobrega in zlega. To je stvar skupnih vrednot človeške spodobnosti. Če so vrednote skupne, se nasprotja niti ne pokažejo. In če pride do njih, potem so s sklicevanjem na skupne vrednote hitro razrešena. Toda teh vrednot ne pridobimo v šoli. Niti ne na pravni fakulteti. Po no- tranjimo jih doma. Iz angleškega v slovenski jezik prevedla Marija Zidar. Predstavitev avtorja Boštjan M. Zupančič je pravnik, predvsem pa strokovnjak za ustavno in ka- zensko procesno pravo. Študiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, z na- gradno štipendijo Borisa Kraigherja in Borisa Kidriča, in jo končal s študentsko Prešernovo nagrado (1970). Izobraževal se je tudi na univerzah v Cambridgeu, Zagrebu in Montrealu (É cole de Criminologie, 1971–1972). Prav tako je študi- ral na Harvard Law School, kjer je doktoriral leta 1981. Delal je na Univerzi v Ljubljani (asistent), na Okrožnem sodišču v Ljubljani (pripravnik), bil je asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani, asistent na New York Law School in pripravnik na Vrhovnem sodišču Slovenije. Kot predavatelj je gostoval na številnih univerzah po svetu, med drugim na univerzah Iowa University, College of Law; Seton Hall University, Law School; Fordham University, School of Law; Athens University & Temple University; in na China University of Law and Public Policy. Bil je profe- sor na pravni fakulteti na univerzi Seton Hall in na pravni fakulteti ljubljanske univerze ter prorektor na Univerzi v Ljubljani. V letih 1993–1998 je bil sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V letih 1995–1998 je bil član Odbora ZN proti mučenju, v letih 1997–1998 tudi njegov podpredsednik. Od leta 1998 je sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Je tudi profesor na Univerzi v Reykjaviku (Islandija). revus 10_03.indd 28 17.11.2009 9:00:03 29 revija za evropsko ustavnost Dostojanstvo, anomija … in prihodnost človekovih pravic (2009) 10 Predstavitev prevajalke Marija Zidar je univ. dipl. novinarka in univ. dipl. anglistka. Pripravlja doktor- sko disertacijo iz sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Prevedla je več strokovnih besedil s področja družboslovja in humanistike (npr. Marilyn Strathern: Pisanje antropologije, Koda: 2008), delovala pa je tudi kot no- vinarka Sobotne priloge Dela. Je publicistka in scenaristka, trenutno je zaposlena na Univerzi na Primorskem (UP FAMNIT in UP PINT). revus 10_03.indd 29 17.11.2009 9:00:04 revus 10_03.indd 30 17.11.2009 9:00:05