11 Osrednja tema: ZGORNJA PIVKA, DEŽELA PRESIHAJOČIH JEZER Pivška kotlina sodi med najbolj obi- skane turistične kraje v Sloveniji. Površinski tok reke Pivke se zaklju- čuje s ponorom v svetovno znano Po- stojnsko jamo. Vendar občudovalci Postojnske jame na svoji poti proti morju ali v notranjost Slovenije do- kaj hitro zapustijo Pivško kotlino, zato jim njene druge zanimivosti, npr. presihajoča jezera in izjemna biotska pestrost, ostanejo bolj ali manj skrite. Občina Pivka je z usta- novitvijo Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera in ureditvijo Eko- muzeja Pivških presihajočih jezer v Slovenski vasi že naredila pomem- ben premik v smeri učinkovitejšega ohranjanja in predstavljanja doslej premalo poznanih vrednot tega ob- močja. Zgornja Pivka je zaradi kompleksnega sistema geološke zgradbe, spreminja- jočih se vodnih razmer, množice presi- hajočih jezer in velike biotske pestrosti posebnost v slovenskem in mednaro- dnem merilu. Zavedanje o tem je bilo dolgo »v latentnem stanju«. Pomemben razlog za to je dejstvo, da vse od dvaj- setih let preteklega stoletja do novem- bra 2000 vode na Pivškem niso dosegle tako visokih vodostajev, da bi strokov- njake spodbudile k celostnemu pogledu na ta zanimiv kraški sistem. Prisotnost nekdanje Jugoslovanske ljudske arma- de, ki je Pivško kotlino izrabljala za urjenje, pa je obenem pomenila resno prepreko za nemoteno raziskovanje ob- močja. Tako v mnogih pogledih Zgornja Pivka še danes ni dovolj raziskana in lahko pomeni izziv raziskovalcem raz- ličnih področij. LEGA IN ZGRADBA ZGORNJE PIVKE Na poti iz notranjosti Slovenije proti morju vstopimo v Pivško kotlino na pre- valu, imenovanem Postojnska vrata, ki je s 609 m n. v. najnižji preval iz sredo- zemskega bazena v srednjo Evropo. Pla- noti Nanosa in Hrušice obdajata kotlino na severozahodni in severni strani. Na vzhodu se vzdolž Pivške kotline razte- zajo Javorniki, ki se proti jugu razširijo v kraško Snežniško planoto. Zahodni rob Pivške kotline je manj izrazit, tvo- rita ga hrbet Tabora in Slavinski ravnik. Kotlino, katere dno leži med 500 in 600 m n. v., najpogosteje delimo na dva dela. Spodnji del je flišna Postojnska kotlina z najmočnejšim pritokom Pivke, Nano- ščico. Zgornja Pivka leži med Prestran- kom na severu in Šembijami na južnem delu. Dolga je okrog 16 km in široka 4–5 km. Pri Šembijah se svet strmo spusti v dolino Reke, ki odteka skozi Škocjanske jame v Jadransko morje. Pivka je del čr- nomorskega povodja in najbolj zahodni krak porečja kraške Ljubljanice. Zaradi zelo zanimive geološke podlage Zgornje Pivke meja med jadranskim in črnomor- skim povodjem ni preprosto določljiva. To je območje kraške bifurkacije, saj vo- de podzemno odtekajo v obe morji. Večji del Zgornje Pivke gradijo dobro vodoprepustni kredni apnenci. Pada- vine ponikajo v podzemlje in odtekajo proti kraškim izvirom. V uravnanem dnu vzdolž rečne struge leže težje pre- pustne aluvialne naplavine. Na njih se je razvila najdebelejša plast prsti, zato je v tem delu največ ornih njiv in goje- nih travnikov. Dobrih 10 m nad dolinskim dnom proti vznožju Javornikov leži valovito tera- sasto površje s številnimi vrtačami in globelmi. Tla so plitva in kamnita, pri- merna bolj za pašnike kot za travnike. Na zahodnem robu Pivške kotline so apnenci narinjeni na eocenski fliš, ki gradi dolino Reke in del Slavinskega ravnika. Plitvo pod površjem ležeči ne- prepustni fliš preusmerja odtok podze- mnih voda z območja Zgornje Pivke in botruje velikim nihanjem kraške pod- talnice. V nekaterih globelih se po moč- nejšem deževju gladina podzemne vode dvigne toliko, da se pojavi na površju v obliki presihajočih jezer. Debelina prsti je v različnih jezerskih globelih različ- na, kar pogojuje tako rastlinsko sestavo travišč v globelih kot njihovo rabo. PIVKA IN PRESIHAJOČA JEZERA Pivka izvira v razširjenem dolinskem dnu pri Zagorju, imenovanem Pivšce. Zaradi pogostih poplav in razlivanja Pivke po poljih so njeno strugo v letih 1936–37 v dolžini dobrih 12 km urav- nali in obdali z nasipoma. Poplavljanja polj s tem niso preprečili, saj voda pri- vre na površje na brezštevilnih mestih neposredno iz tal, prav tako pa v tla tu- di ponikne. Pojav daje ime pokrajini, saj naj bi beseda Pivka pomenila požiralnik ali svet, ki pije vodo. Zgornja Pivka od Knežaka do Nanosa. Visoko Bačko jezero februarja 2014. Besedilo in foto: Špela Habič 12 Zgodovinski viri in pričevanja domači- nov govore o sedemnajstih presihajočih jezerih. Ne napajajo se iz reke Pivke, saj so bolj ali manj odmaknjena od struge. Ritem pojavljanja površinske vode se od globeli do globeli razlikuje. V tistih z višje ležečim dnom se pojavlja redkeje in odteče hitreje. Nižje ležeča presiha- joča jezera pa so pogostejša in trajnej- ša. Najjužnejše leži Šembijsko jezero, in sicer na skrajnem jugozahodnem robu Pivške kotline, v bližini Šembij. Severno od Bača ležita Bačko in Laneno jezero. Ob zelo visokem vodostaju se vode iz Lanenega jezera kar po površju pre- takajo v nekoliko večje Bačko jezero. Zahodno od Bača, med Knežakom in Zagorjem, leži Kalsko jezero, imenova- no po bližnjem gradu Kalc. Z izkopom odvodnega kanala v petdesetih letih preteklega stoletja se je obdobje njego- ve ojezeritve občutno skrajšalo, kar je omogočilo boljše pogoje za kmetovanje. V bližini gradu sta tudi jezeri Veliki dol za Kalcem in Kljunov ribnik. Slednji leži tik ob strugi reke Pivke, kamor odteka voda, ki vre na površje v več izvirih na dnu tega jezera. Dokaj močni, bruha- joči izviri so že mnogokrat izvrgli na površje tudi človeške ribice ( Proteus anguinus), kar je dalo jezeru ime. Rib namreč zaradi predolgih sušnih obdo- bij ni ne v jezerih niti v Pivki južneje od Prestranka. V bližini Zagorja so jezera najbolj zgo- ščena. Najbližje vasi je Malo Zagorsko jezero, ki je poplavljeno pogosteje in daljši čas. Nekoliko bolj odmaknjeno in višje ležeče je Veliko Zagorsko jeze- ro. Pri njiju moramo opozoriti na dokaj pogosto zamenjavo imen, saj ju domači- ni imenujejo drugače, kot je navedeno v mnogih strokovnih in poljudnih pri- spevkih. Pri poimenovanju namreč do- mačini upoštevajo velikost obdelovalne zemlje, drugi avtorji pa velikost ojezer- jenih globeli. V bližini Drskovč sta še dve jezeri. Ve- liko Drskovško jezero je po velikosti tretje jezero na Pivškem. Del njegovih voda se podzemno pretaka v bližnje Malo Drskovško jezero. Naslednje v ni- zu jezer je Parsko jezero, ki leži v bliži- ni vasi Parje in Parske golobine. Ta je znana kot zanimivo arheološko najdišče s sledmi življenja kamenodobnega člo- veka. Radohovsko jezero leži na obrobju Ra- dohove vasi. To je edino izmed Pivških jezer, ki leži na levem bregu Pivke, va- njo se tudi prazni. Na terasi vzhodno od Pivke je Klenik, kjer se pojavlja Klensko jezero. Precej odmaknjeno pod vznožje Javor- nikov leži največje in najbolj poznano Palško jezero. Globel ledvičaste oblike meri 1.200 m v smeri vzhod–zahod in 650 m v smeri sever–jug. Ob srednjem vodostaju meri jezero dobrih 100 ha površine, njegova največja globina pa je okrog 13 m. Matijeva jama in Kužica Geološki prikaz in lega jezer na Zgornji Pivki. (vir: Ekomuzej Pivška presihajoča jezera) 13 sta pravi estaveli na vzhodnem obrobju globeli. Na območju Palškega jezera je zabeleženo izrazito nihanje vodne gla- dine v podzemlju, izmerjeno v Matijevi jami, in na površju. Razlika med skraj- nima vrednostma v suši in ob najviš- jem vodostaju znaša kar 50 višinskih metrov. Tudi sicer je za Zgornjo Pivko značilno, da se z oddaljenostjo od stru- ge Pivke povečuje razpon med najvišjim in najnižjim vodostajem kraških voda. Naslednje v nizu jezer je Petelinjsko je- zero. Z dnom v višini 532 m je najniž- je ležeče Pivško presihajoče jezero in zato tudi najbolj obstojno, saj se voda v njem lahko zadržuje tudi do pol leta. Voda vre na površje skozi številne izvi- re v dnu jezerske kotanje. Glavni ponori so v severnem delu globeli, v Jeglenku. Nad Petelinjskim jezerom leži na pobo- čju Okrogleka Trnska jama, ki je s 191 m najdaljša izmed 87 jam na širšem območju Zgornje Pivke. Del voda Pe- telinjskega jezera podzemno odteka v Žejske izvire, morda tudi v Krajnikov dol, najmanj poznano jezero ob stari poti iz Selc na Bile. V globeli, imenova- ni Jeredovce, ki je danes del vojaškega poligona Poček, leži najsevernejše, se- demnajsto presihajoče jezero. RABA TAL V PRETEKLOSTI Pred pregledom rastlinstva in živalstva na Zgornji Pivki se dotaknimo časov iz- pred sto in več let, ko je bila podoba ko- tline precej drugačna kot danes. Pogled v preteklost je zelo pomemben za razu- mevanje današnjega stanja in procesov, ki se neprestano odvijajo v naravnem okolju. Že v srednjem veku je bila bliži- na obmorskih mest usodna za gozdove na Krasu in globlje v notranjosti deže- le, tudi na Pivškem. Velike potrebe po lesu za gradnjo obmorskih mest, ladij in oskrbo prebivalstva so se zrcalile v ogolitvi pokrajine. Obenem so rasle po- trebe po pridelavi hrane, s tem pa pred- vsem pritisk velikih čred ovac in koz na travno rušo. Obdelovalne, orne zemlje je bilo na Pivškem premalo, nenadne poplave po obilnejših padavinah pa so pogosto uničevale pridelek, še preden so ga uspeli pospraviti v kašče. Preobremenjeno travno rušo na plitvih, skalovitih kraških tleh Zgornje Pivke je dodatno uničevala še burja, ki je odna- šala prst, deževnica pa je z golega po- vršja spirala zemljo v skalne razpoke. V 18. in 19. stoletju je bil večji del »kme- tijskih površin« povsem kamnita, gola puščava. Izčrpavanje Krasa in notranjih pokrajin, tudi Pivke, se je vse bolj odra- žalo v težavnih družbenih in gospodar- skih razmerah. Napredno misleči, zavedni posame- zniki, med katerimi sta bila tudi J. A. Scopoli (1723–1788) in J. Ressel (1793–1857), so opozarjali na nujo po vzpostavitvi strokovnih gozdarskih služb za revitalizacijo degradiranih po- krajin. Po začetnih težavah velja za prvi uspeh pogozdovanja nasad črnega bora (Pinus nigra), ki ga je zasnoval J. Koller pri Bazovici leta 1859. V naslednjih pet- desetih letih je bilo na širšem območju Primorja, tudi na Pivškem, s črnim bo- rom zasajenih več kot 10.000 ha povr- šin. V srednjem delu Zgornje Pivke, med Trnjem in Zagorjem, je bilo do leta 1911 s črnim borom zasajenih okrog 500 ha golih površin. Pri tem so sodelovale ce- le vasi, vključno z ženskami in otroki. Z razvojem industrializacije in hitrim upadanjem deleža kmečkega prebi- valstva na Pivškem po letu 1950 se je pritisk na pokrajino zmanjšal in bor je skupaj z brinjem in drugim grmičevjem začel hitro osvajati opuščene kmetijske površine. Nekdaj povsem ogoljena po- krajina je začela dobivati bolj zeleno podobo, ki pa je lahko tudi varljiva. Po- žari, ki v sušnih obdobjih tod niso red- kost, uničijo skromno humozno plast in odkrijejo, da rastlinski pokrov raste praktično na golem, kamnitem površju. Današnji preplet travišč, grmičevja in različnih tipov gozdov v Pivški kotlini je torej posledica zgodovinskega druž- benega in naravnega razvoja. Tako na- ravna sukcesija kot vpliv človeka na pokrajino sta procesa stalnega spre- minjanja, kar je treba upoštevati tudi v naravovarstvenih prizadevanjih po ohranjanju ugodnega stanja vrst in ha- bitatnih tipov, ki jih varujemo v okviru območij Natura 2000. Stanja narave pač ni mogoče zamrzniti. Zgornja Pivka je skoraj v celoti vključena v omrežje Na- tura 2000, in sicer v posebno območje varstva Snežnik-Pivka po ptičji direkti- vi ter v posebno ohranitveno območje Javorniki-Snežnik po habitatni direkti- vi. V območjih je treba zagotavljati ugo- dno ohranitveno stanje za skupno kar 34 kvalifikacijskih vrst ptic, 17 drugih vrst rastlin in živali ter 13 kvalifika- cijskih habitatnih tipov, od katerih so mnogi prisotni tudi na obravnavanem območju. ŽIVI SVET ZGORNJE PIVKE Naravne danosti Zgornje Pivke in presi- hajočih jezer omogočajo omejeno rabo tal. Kmetijstvo je v veliki meri eksten- zivno, kmetij je malo, a je med njimi za Slovenijo nadpovprečen delež ekološko usmerjenih. Kmetje travnikov v jezer- skih globelih praviloma ne gnojijo. Ko vode poniknejo in se zemlja dovolj osu- ši, jih pokosijo, ponekod tudi dvakrat Parje s Parskim jezerom (v ospredju), Klenskim dolom in Petelinjskim jezerom (v ozadju). Palško jezero ob izjemno visokem vodostaju no- vembra 2000. Gola pobočja nad Jurščami leta 1895. (vir: Gozd na krasu slovenskega Primorja, Tehniški muzej Slovenije, 1963) Pri pogozdovanju s črnim borom so sodelovali tudi ženske in otroci. (vir: Gozd na krasu slo- venskega Primorja, Tehniški muzej Slovenije, 1963) Petelinjsko jezero, spodaj Slovenska vas. 14 ali celo trikrat na leto. V nekaterih je- zerskih globelih je bilo v preteklosti več njiv, ki so danes večinoma travniki. O tem priča poleg zgodovinskih virov tudi posebna razdelitev parcel na zelo ozke trakove, npr. v Bačkem jezeru. Tako so zagotovili, da je bilo za vsako domačijo na voljo vsaj nekaj obdelovalne zemlje. Strmejša in kamnita pobočja ter tera- sasti svet med globelmi so primerni za travnike, bolj skaloviti predeli so name- njeni paši ali porasli z gozdom. Vodni ekosistemi Pivških presihajo- čih jezer se v marsičem razlikujejo od našega največjega presihajočega Cer- kniškega jezera. Ključne razlike so v velikosti, trajanju ojezeritve jezerskih kotanj in v odsotnosti vodotoka, saj skozi Pivška jezera potoki ne tečejo. Poleg tega so Pivška jezera v toplejšem delu leta večinoma suha. Voda se v njih zadržuje predvsem zgodaj spomladi, ko se napolnijo po obilnejšem spomladan- skem deževju in ob topljenju snega ter ob jesenskem padavinskem višku, ki se lahko potegne tudi v zimo. Kot je vsako leto razvoj vremena drugačen, se iz leta v leto spreminjajo tudi razmere v jeze- rih, kar ustvarja zelo zahtevne pogoje za preživetje. Šele v devetdesetih letih minulega sto- letja so raziskovalci začeli podrobneje spoznavati favno presihajočih jezer. Petelinjsko jezero je kot najbolj trajno v pogledu vodnega življa najbolj zani- mivo. V njem živi endemit kraški škr- gonožec (Chirocephalus croaticus). Pr- votno je bila vrsta opisana iz mlak ob spodnjem toku Neretve na Hrvaškem, vendar ga tam kasneje niso več našli. Živel je tudi v dveh mlakah v neposre- dni bližini Cerkniškega jezera, ki so ju pred leti zasuli in s tem uničili njego- vo bivališče. Ob ugodnih pogojih, ko se ujamejo dovolj visoke spomladanske temperature in ojezerjeno Petelinjsko jezero, se vrsta množično pojavlja. S. Polak poroča tudi o najdbah v nekate- rih lužah v Jeredovcih. Ti dve jezeri sta torej edini lokaciji na svetu, kjer vrsta potrjeno še živi. Poleg kraškega škrgonožca imata na Pivških jezerih edino nahajališče v Sloveniji še škrgonožec Branchipus schafferi in ceponožec Diaptomus cyaneus. Ceponožni raki so sicer skupi- na, ki je na Pivških jezerih zastopana z največ, devetimi vrstami, kar je polovi- ca vseh doslej odkritih vrst nižjih rakov na Pivškem. Našli so še tri vrste iz sku- pine vodnih bolh, po eno vrsto rakcev enakonožcev in postranic ter dve vrsti dvoklopnikov. Za vrste v presihajočih jezerih je značilno, da potrebujejo čisto, stoječo vodo. Rastlinski svet Zgornje Pivke je preu- čen predvsem v večjih jezerskih kota- njah Petelinjskega, Palškega ter obeh Drskovških in Zagorskih jezer. Seznam M. Lovke iz popisov leta 2000 obsega 182 rastlinskih vrst, a še zdaleč ni za- ključen. Za razliko od precej kamnitih pobočij so tla v dnu jezerskih kotanj globlja. Najnižje, najbolj namočene predele poraščajo zanimive, v Sloveniji redke in ogrožene rastlinske združbe mokro- tnih in gojenih travnikov. Znaten del Petelinjskega jezera porašča združba robatega luka (Allium angulosum), ki se prepleta z združbo rušnate masni- ce in visokega trpotca (Deschampsio- Plantaginetum altissimae). Ta se po- javlja tudi v osrednjem delu Palškega jezera. Na nekoliko dvignjenem juž- nem obrobju Petelinjskega jezera in na obeh Drskovških jezerih najdemo redko združbo ilirskega mečka in mo- dre stožke (Gladiolo-Molinetum). Lo- kalno se v navedenih združbah v veli- kem številu pojavljajo sicer redke in ogrožene vrste, kot so robati luk, ce- lolistni srobot (Clematis integrifolia), klobučasta zvončica (Campanula glomerata), močvirski svišč (Gentiana Kraški škrgonožec (Chirocephalus croaticus) je endemit Petelinjskega jezera. (foto: Slavko Polak) Sestoji robatega luka (Allium angulosum) na Pe- telinjskem jezeru. Črede ovac pomembno sooblikujejo krajino. Celolistni srobot (Clematis integrifolia). 15 pneumonanthe), zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis), ilirski meček (Gladiolus illyricus), dolgolistni paje- tičnik ( Pseudolysimachion longifolium), visoka vijolica (Viola elatior), sibirska perunika (Iris sibirica) in druge. Vendar v rastlinskem pogledu niso za- nimivi le travniki v jezerskih kotanjah. Tudi suhi kraški travniki planotastega sveta med jezeri in ob vznožju Javorni- kov so zelo pestri in zaradi ekstenziv- nega vzdrževanja s košnjo ali pašo tudi dobro ohranjeni. Na pobočjih Okrogle- ka nad Petelinskim jezerom se zgodaj spomladi košatijo gorski kosmatinci ( Pulsatilla montana). Višje pod vr- hom Sv. Trojice rastejo šopi košutnika ( Gentiana lutea). Tudi rastline iz druži- ne orhidej imajo tod svoje predstavnike, npr. pikastocvetno kukavico ( Neotinea ustulata) in muholiko mačje uho ( Ophrys insectifera), ki ju najdemo na travnikih z razgledom na Palško jezero. Bregove bližnjih vrtač krasijo nezgrešljivi zlati koreni (Asphodelus albus). Dnevni metulji Pivške kotline so najbo- lje raziskana skupina živali, zlasti po za- slugi S. Polaka in R. Verovnika. Seznam obsega kar 106 vrst dnevnih metuljev, kar predstavlja 58 % vseh slovenskih vrst, in to na ozemlju, ki zavzema le 0,4 % površine Slovenije. Prav po deležu dnevnih vrst metuljev dosega Zgornja Pivka najvišjo vrednost. Vlažni travniki v dnu jezerskih kotanj so s pestrimi rastlinskimi združbami pomemben habitat močvirnih pa tudi mezofilnih vrst metuljev. Rastline se polno razvijejo šele potem, ko vode pre- sahnejo, temu pa sledi tudi razvoj me- tuljev. V posebnem ohranitvenem ob- močju Nature 2000 Javorniki-Snežnik so kot kvalifikacijske vrste navedene tri vrste metuljev Pivških jezer: močvir- ski cekinček (Lycaena dispar) in stra- šnični mravljiščar (Phengaris teleius), ki ju uvrščamo med metulje močvir- nih habitatov, ter travniški postavnež ( Euphydrias aurinia), ki je dokaj pogost tako na močvirnih kot na suhih kraških travnikih. Pikasti pisanček (Melitaea cinxia), je- tičnikov in temni pisanček ( Mellicta aurelia, M. britomartis), mali tratar (Clossiana dia), travniški okarček ( Coenonympha glycerion) in širokoro- bi mnogook (Plebeius argus) so tipični predstavniki travniških vrst metuljev. Na zaraščajočih se površinah z obilico grmičevja in na robovih presvetljenih hrastovih gozdov se spreletavajo črni apolon (Parnassius mnemosyne), sco- polijev zlatook (Lopinga achine) in mo- dri hrastar (Quercusia quercus). Manj- še, gole, kamnite površine na obrobjih Palškega in Petelinjskega jezera so ha- bitat toploljubnih kraških predstavni- kov metuljev, kot sta npr. kraški argos ( Lyasandra coridon) in turkizni modrin (Plebicula doryalis). V raziskavah hroščev B. Drovenika je bi- lo leta 2000 na šestih večjih jezerih naj- denih 6 novih vrst hroščev za Slovenijo. Tudi v tem pogledu izstopata Palško in predvsem Petelinjsko jezero. Petelinj- sko jezero je tipsko nahajališče vodnega hrošča Hydroporus zimmermani. Bukov in alpski kozliček ( Morimus funereus, Rosalia alpina) sta kvalifikacijski vrsti v Natura 2000 območju Javorniki-Sne- žnik. Medtem ko je bukov kozliček tako na Pivškem kot v ostalih delih območja dokaj pogost, pa prisotnost alpskega kozlička na tem območju še ni potrjena. Zanimiva je prisotnost stepske vrste kraškega poljskega kozlička ( Dorcadion arenarium), ki ga navaja S. Polak. Vr- sta je zaradi zaraščanja kraških trav- nikov zelo ogrožena. Polak omenja še hrastovega in skopolijevega kozlička ( Cerambyx cerdo, C. scopoli), rogača ( Lucanus cervus) in orjaškega krešiča (Procerus gigas). Celoten seznam hro- ščev (brez jamskih vrst) na Pivškem obsega 211 vrst. B. Drovenik ocenju- je, da bi bilo treba z raziskavami favne hroščev na območju Pivških jezer nada- ljevati, saj je mogoče pričakovati nova odkritja, tudi nove vrste za Slovenijo. Predvsem po zaslugi domačina S. Pola- ka so tudi ptice Pivških jezer dobro raz- iskane. Izmed 127 vrst ptic (34 % slo- venskih vrst) jih na Zgornji Pivki gnezdi 70, 5 pa je možnih gnezdilk. Za 21 vrst je območje Snežnik-Pivka opredeljeno tudi kot posebno območje varstva. Rjava cipa (Anthus campestris) in slegur (Monticola saxatilis) izbirata za gnez- denje danes vse bolj redke goličave, ki jih ponekod še ohranja paša drobnice. Pisana penica (Sylvia nisoria), polj- ski škrjanec (Alauda arvensis), hribski škrjanec (Lullula arborea), rjavi sra- koper ( Lanius collurio) in veliki strnad ( Miliaria calandra) dosegajo na Piv- škem najvišje gnezdilne gostote v Slo- veniji. Za pisano penico so pomembni sestoji grmičevja s prevladujočim črnim trnom, glogom in rešeljiko ter sestoji vrbovja v zaraščajočem se vzhodnem delu dna Palškega jezera. Rjavega sra- koperja pogosto opazimo pri posedanju na izpostavljenih grmih sredi travnikov, kjer opreza za plenom. Odprti travniki s posameznimi grmi ustrezajo tudi ve- likemu strnadu. Na travnatem, urav- nanem svetu med Selcami in Trnjem je D. Tome ugotovil eno največjih gnezdi- tvenih gostot poljskega škrjanca. Hrib- ski škrjanec raje izbira zaraščajoča se kamnita pobočja in valovite planjave, kjer sta med pogostejšimi vrstami tudi rumeni strnad (Emberiza citrinella) in podhujka (Caprimulgus europaeus). V visokem, pozno košenem travinju v jezerih in na njihovem obrobju pa tu- di ob reki Pivki med Zagorjem in Pre- strankom gnezdi nekaj parov kosca Suhi kraški pašniki nad Jurščami. Na vlažnih travnikih domujeta tudi strašničin mravljiščar (Phengaris teleius) in močvirski pisanček (Melitaea diamina) (na sliki). (foto: Slavko Polak) V grmiščih na Palškem jezeru gnezdijo mnoge vrste ptic. Malo in Veliko Zagorsko, Veliko Drskovško in Palško jezero (v ozadju) so obdani z gozdnimi površinami, ki so za obstoj mnogih vrst ključne. 16 (Crex crex). Pogostejša gnezdilka je tod prepelica (Coturnix coturnix), repaljšči- ca (Saxicola rubetra) gnezdi v manjšem številu. Pivška jezera so zelo pomembna tudi kot prehranjevalni habitat za vrste na spomladanskih in jesenskih selitvah, saj Pivška kotlina predstavlja prehod med višjimi planotami Snežnika in Ja- vornikov na eni strani ter Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico na drugi strani. Ojezerjene površine nudijo obi- lico hrane v obliki semen in žuželk, ki se spreletavajo nad vodo predvsem spo- mladi. UPRAVLJANJE OBMOČJA – KP PIVŠKA PRESIHAJOČA JEZERA V Sloveniji je upravljanje območij Na- tura 2000 z velikim deležem kmetijskih površin velik izziv za naravovarstveno in kmetijsko stroko. Za del Zgornje Piv- ke je zato pobuda Občine Pivka po zava- rovanju njenega ozemlja v Naturi 2000 in osnovanju Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera zelo pomembna. Če- prav je bilo v preteklosti že več posku- sov zavarovanja obravnavanega obmo- čja, nazadnje v okviru Regijskega parka Snežnik (aktivnosti so bile neuspešno zaključene leta 2002), imajo status na- ravnega spomenika le štiri jezera. Občina Pivka je leta 2012 začela posto- pek ustanavljanja KP Pivška presihajo- ča jezera ob strokovni in pravni podpori Zavoda RS za varstvo narave in Sektorja za naravo pri pristojnem ministrstvu. V sodelovanju z društvom Drobnovratnik je bilo v tem času organiziranih veliko srečanj, namenjenih seznanjanju jav- nosti o naravovarstvenem pomenu ob- močja, priložnostim za povezovanje in spodbujanje kmetijske dejavnosti ter razvoju trajnostnih, naravnemu okolju prilagojenih oblik turizma. V času javne razgrnitve osnutka odloka so bile orga- niziranje štiri javne razprave v naseljih znotraj bodočega parka, potekali pa so tudi sestanki s predstavniki lastnikov zemljišč, kmetov in lovcev, ki so po- sredovali precej pripomb na osnutek odloka. Več neuspelih poskusov ustana- vljanja zavarovanih območij v Sloveniji nedvomno nalaga težko breme vsem, še tako dobro pripravljenim pobudam in postopkom ustanavljanja novih parkov, saj so prebivalci do tovrstnih ureditev zelo zadržani. Pomemben doprinos k osveščanju in izobraževanju širše javnosti, tudi do- mačinov, ima v septembru 2013 odprt Ekomuzej Pivških presihajočih jezer. Sodoben, interaktivno zasnovan celo- stni prikaz območja vseh sedemnajstih Pivških jezer je odlična vstopna točka za obiskovalce območja. Zgornja Pivka je s sedemnajstimi presi- hajočimi jezeri in veliko biotsko pestro- stjo tisti del slovenskega ozemlja, ki si nedvomno zasluži več pozornosti stro- kovnjakov različnih področij. Ustanovi- tev Krajinskega parka Pivška presiha- joča jezera (Uradni list RS, št. 43/2014 z dne 13. 6. 2014) pomeni pomemben premik v smeri učinkovitejšega ohra- njanja in predstavljanja doslej premalo poznanih vrednot tega območja. Rjavi srakoper (Lanius collurio) s Petelinjskega jezera. Kraški poljski kozliček (Dorcadion arenarium) je na suhih kraških travnikih obrobja Pivških presi- hajočih jezer pogost. (foto: Slavko Polak) Rdečega čeladarja (Cassida murraea) najdemo na poplavnih mokrotnih travnikih kraških polj. (foto: Slavko Polak) Ekomuzej Pivških presihajočih jezer v Sloven- ski vasi.