David Halpern
Priprave na konec večera
Na maroških stranskih ulicah je konec zime svetloba španska, zrak začenja nekoliko vonjati po limonovi vegetaciji, glasove psov in piščali pozno popoldne odnaša po dolini.
Dovolj hladno je, da stalno kurimo drva in ostajamo v hiši. Nad nami oblaki obljubljajo zgodnji večer, zabuhli so od svetlobe, polni, vendar se niso pripravljeni pomakniti dalje.
Čeprav nepovabljen, vem, da so začeli zgoraj pripravljati večerjo,
se njihovo kuhanje prebija do mene in me opominja na lastni obed, še vedno nedotaknjen na pultu.
Zalite rože srkajo vsakodnevno tekočino in na terasi temnijo; ptice v kletkah, ljubljenke tukajšnjega dečka, so zaprli čez noč. Te noči je mogoče preživeti
ob pazljivi skrbi za ogenj, ob romanu, ki ga ne tiskajo več, in ob postopanju med vhodnimi vrati in zadnjim oknom, kjer opazujem, kako mežikajo ulične svetilke, poslušam, kako se oglašajo
žabe v rečnem koritu, kjer, pravijo, da živi prelepa ženska in zapeljuje neprevidne moške. Kozje noge ima. in tisti, ki jo pogleda v oči, znori — to je del tukajšnje mitologije. Pozna zima
in levante, z vzhoda pihajoči veter, ki preganja nemirno prebivalstvo. V tem letnem času se zdi, da palme ponoči spreminjajo
barvo;
vidne spremembe na ulicah vznemirjajo tistega,
ki mu je kraj tuj. Kdo tam čaka nate? Pod uličnimi svetilkami majhni odri pričakujejo svoje igralce. Ropotanje posode zgoraj, hišne luči v dolini, ki ugašajo,
kovinske rolete se s treskom zapirajo — priprave na konec večera.
Tukaj bo ogenj vedno potreboval novo poleno, lonec še en kos mesa, rezino zelenjave.
Svetloba ognja se brezbrižno igra. Ob tej uri ni zvoka, ki bi ga bilo mogoče prepoznati, v reki ni ničesar, razen kamenja in peska, prek katerega se zliva motna voda.
Nočni prizor
Za Billa
Vlak vozi skozi noč,
skozi predore kot noč,
prek praznih polj ponoči.
Stalno drdranje tračnic
prek vinorodne pokrajine Umbrije
naju ohranja pozorna, vendar molčeča,
veter žvižga v kupeju
drugega razreda, naš vlak iz Rima v Terontolo.
Skozi okna na hodniku vidiva
dva kroga ognja v vinogradu,
popolna rdeča loka, zarisana v noč,
ki brez glasu svetlo gorita.
To je prizor, za katerega oba veva,
da ne bo nič pomenil ob pripovedovanju,
da bo prozaični ogenj dveh krogov sredi noči
samo še en dogodek, povezan z ničimer.
Ta dogodek navajam
daleč od dejstva vožnje z vlakom.
Rdečenje plamenov se nama morda sedaj zdi
kot barva krajevnega rubesca
ali temna rdečica toskanskih vin.
Toda to ni več pomembno.
Vlak je pozno ponoči vozil skozi
vinograde, ki so skrivali popolna kroga
ognja, in midva, prijatelja in molčeča, sva
opazovala, kako sta izginila, in takrat nisva rekla nič.
Dovolj je bilo.
Drevesa različnih podnebij
V	družbi ljudi je treba nekaj povedati.
Ce si sam, obstaja opazovanje večernega neba, čistega in modro opranega, barve zidov v severnih mestih Maroka, čeprav je nebo, na katerega mislim, italijansko, skozi ogolela rečna drevesa v zadnjih dnevih leta.
V	New Hampshiru je par prijateljev nekega dne skušalo vse popoldne govoriti o vsem, kar je bilo resnega
in neresnega v naših življenjih.
Hodili smo iz sobe v sobo in končno
ven in poskušali v gostem
poletnem novoangleškem brezovem gozdu,
ki je seval dih praproti
proti nam, toda vse, kar je nastalo,
je bil poskus govorjenja in to,
kot mnoge nedokončane stvari,
je postalo tisto, kar je pomembno.
Danes zjutraj vsi
oprezamo za vremenom zunaj,
za svetlobo poznega popoldneva,
in za trenutek zadržimo to vednost.
Decembra tangerska drevesa
ohranijo več barve kot rimska
drevesa, ki v sobo spuščajo
svetlobo, ki razkriva
preveč skritega spanja,
kjer je vse porisano,
kot da bi dejansko kričalo
skozi skeletasta drevesa.
Epithalamium
Množica na ulicah gre po svojem poslu,
kakor tukaj vselej počnejo, v dežju ali v jasnih,
mrzlih jutrih, preden se trgovine čez poldne zapro.
Zunaj se je skupaj z vsemi drugimi
mogoče predajati brezdelju, gledati skozi šipo in si
zamišljati razvijanje tistega, kar je tako popolno
razstavljeno.
Vzdolž celotne Via di Ripetta, kjer so naše sobe pripravljene zate, so prižgali drobne oljenke. Edina informacija, ki jo sedaj še potrebuješ, je,
da so stene lososove barve in da obstajajo preproge, da se je lažje sprijazniti z jutri. Kuhinja je uporabna — dovolj za kavo in dober toast.
Hodila bova po mestu, ki nama je tako domače: Caravaggi v San Luigiju in Piazza del Popolo in trattorie, raztresene po mestu kakor parmigiano.
Opozoril sem notarje in priče,
uradnike v Campodogliu in v ambasadi
in urade, ki bodo spraševali, če obstaja karkoli,
kar govori proti temu, kar nameravava početi. Celo zlate trakove sem opazil na Via Delia Croce — napočil je čas. Čakam te.
Konec Vigilije
Vso noč sem ujet v bobnenje neprestanega grmenja, preobrnjen lok, strel nad hribi
zunaj mojega okna. Nocoj ni nobene možnosti za spanje, zrak je tako težak,
da je spanje odrinil od mene. Dež spira mrčes s sten, najbrž čuti
isto težo in pride ven iskat olajšanja. V temi sedim s sijočo svetilko,
podobno lučem, ki prodirajo v temne kupeje vlakov, ko se ponoči vijejo skozi pokrajino.
V vsej tej razstavi energije je nekaj, kar ostaja statično, kar je mirno in želi samo pričati
o minevanju noči, minevanju nevihte,
navalu mrčesa iz stene,
iz jeze sanj, ki ne spijo,
mene samega, vzravnanega v vlažni postelji,
ki poslušam, opazujem, kako nenavadne sence
begajo po stenah in stropu sobe,
počasi begajo, vzpenjajo se od mene proti nečemu. Ko vstanem, ni mogoče v temi nič več videti.
Stopim ven. Dež je ponehal in jutranje sonce že
srka nočno zmešnjavo,
ko se smelo vzpenja na nebo,
lasteče si vse.
Prevedel Jure Potokar