njegovem jeziku pa pravi: »Jezik je brez dvoma najslabša stran Gjalskega. Kot rojen kajkavec ne more nikakor prodreti v- duha štokavskega jezika, niti da zajame njegovo kompozicijo in tisto notranjo zgradbo, po kateri se to narečje razlikuje od drugih. Zdi se, da se je Gjalski zelo malo trudil, da bi se naučil tega jezika, kajti njegov jezik je enako slab v najnovejših in v prvih delih« (77). Ta ostra Nevističeva analiza ne bo prikrajšala pomembnosti Gjalskega, pač pa bo mnogo pripomogla k umevanju literarnih vrednosti. Delo je pisano stvarno in jasno; Nevistič dela s sodobnim kritičnim aparatom in trdnimi literarnimi pojmi. Slovencu se kar vsiljujejo primere iz dobe našega romantičnega realizma — rezultat pa bi bil boljši.                                                           F. K.
Iz tujih literatur Ukrajinsko  slovstvo
Taras Gušča (Jakub Kola s): Kažki Žyč-cia 1907—1921 g. (Kasm SKbuimih 1907—1921 r. — Bajke življenja let 1907—1921). Vilna, 1927, 8°, str. 100, cena 2*50 zl (s poštnino 22 Din). Naroča se pri L. Kuncifu, Praha II, Voršilska 5.
Skoraj nerazumljivo je, kako se je mogel tako velik književni velikan kakor je Jakub Kolas pojaviti v narodu, ki vsled prepovedi ruske vlade ni smel do leta 1905. na svojem ozemlju natisniti niti ene vrstice v svojem jeziku.
Jakub Kolas je bil do revolucije leta 1917. znan samo pod imenom Taras Gušča, ki ga je skrivalo pred caristično policijo. Poleg Janke Kupale je Kolas največji in najplodovitejši beloruski pesnik. Najodlič-nejše mesto pa zavzema tudi v beloruskem pripovedništvu, kjer se njegove umetniške sposobnosti uveljavljajo še bolje ko v poeziji. Njegovo umetnost priznavajo celo samozavestni in ošabni zapadno-evropski narodi, ki so že več njegovih bajk in črtic preveli v svoje jezike. Zapadni svet ima sicer lepše besede za Slovane, odkar so nastale nove slovanske države in so skoraj vsa ogromna prirodna bogastva in velika tržišča ter znatne vojaške sile Slovanov res tudi v slovanskih rokah, a v resnici smatra zapadni svet Slovane še vedno za barbare. Ta napačni predsodek uspešno pobija s svojim delovanjem med drugimi tudi Jakub Kolas, sin najbolj zanemarjenega in zapuščenega slovanskega naroda. Kolas je poleg Kupale svojemu narodu Mozes na poti v obljubljeno deželo popolnoma neodvisne zedinjene Belorusije. V dobi, ko nima o Belorusih jasnih pojmov niti večina najbolj izobraženih Slovanov, a kaj šele zapadnja-kov, obrača Kolas s svojo umetnostjo pozornost kulturnega sveta tudi na beloruski narod.
V knjigo »Bajke življenja let 1907—1921« je zbral osemnajst svojih bajk, črtic in slik, ki so nastale od leta 1907. do 1921. V naravnost čudovito soglasje je spletel blagozvočnost jezika, krepak in jasen beloruski stil ter v lepe in lahko umljive simbole odete globoke misli. Kot najizrazitejši predstavnik tako zvane borbene smeri beloruskega slovstva se vedno bori za svoj narod, mu probuja narodno zavest in vero v boljšo bodočnost, toda vedno tako, da radi tega ne trpi umetniška stran.
Vsakega ljubitelja lepe književnosti in vsakega resnega kulturnega zgodovinarja mora zanimati črtica
»V baloce« (V močvirju), ki jo je napisal leta 1907,-torej v dobi, ko je revolucija po nesrečni rusko-japonski vojni leta 1905. prebudila tudi beloruskega kmeta. V tej črtici je z globokim psihološkim ume-vanjem nazorno naslikal takratno mišljenje in naraščajočo samozavest beloruskega kmeta. Ko zagazi v močvirje kočija s celo družino gospodarja, ki mu pripada vas, se podložni kmetje posmehujejo pri oknih svojih bajt. Prvič v življenju mora plemič sam in vsa njegova družina stopiti v blato in s težkim delom reševati konje in kočijo. Prvič uvidi plemič, da njegova volja ni vsemogočna. Ko je pozval na pomoč 60 vaščanov, ne kažejo več nekdanje postrež-ljivosti in poslušnosti. Spuste se celo z njim v prepir: »Zakaj poganjaš konje? Tu ni gladka cesta. Tukaj plemiška volja ničesar ne opravi!« Gospodar hoče, da izvrše njegov ukaz in jim noče verjeti, da bi tedaj zagazila kočija s konji še globlje. Jezno zavpije nad njimi: »Poslušajte me, ali pa pojdite k hudičevi materi!« In vsi so odšli. Na zemljo je padla tiha noč. Kočija in konji pa so vse globlje in globlje lezli v blato. V bajki »Dudar« rešuje vprašanje filozofije beloruske zgodovine. Opisuje nam tri brate, ki jim je dal Bog enak razum, enako srce in enake misli, ne pa enake usode. Nobenemu se sicer ni godilo preveč dobro, a najhuje vendar najmlajšemu, ki je dobil. zemljišče med samimi močvirji. Starejši brat, ki je simbol ruskega naroda, je obogatel in postal ošaben. Tudi srednji brat, ki pomenja ukrajinski narod, je dosegel blagostanje. Najmlajši brat, beloruski narod, pa je ostal siromak, čeravno je trpel več ko oba ostala brata. Ko so se po dolgem času sestali (leta 1795.), sta se starejša brata razgovarjala o svojem življenju, najmlajšemu bratu pa nista pustila govoriti, češ, da kvari človeško govorico s svojo. Najstarejši brat je zahteval, da govori najmlajši tako kakor on. Z bratsko ljubeznijo odgovarja najmlajši brat: »Mi vsi smo iskali srečo, a Šli smo po različnih potih. Tebi je vsaj malo sijalo solnce, a jaz sem blodil po temi. Prižgimo si svetiljke in pojdimo še enkrat iskat sreče. Pomagajmo drug drugemu in če bo kdo izmed nas zablodil, mu dajta ostala odrešilen glas! Brata, ne zasmehujta me in ne jemljita mi tega, kar mi more vzeti samo Bog!«
Beloruski narod ni več zadovoljen z ruskim varu-štvom, temveč hoče zedinjenje vsega beloruskega ozemlja v neodvisni Belorusiji, kakor je to simbolično povedal Kolas že leta 1912. v bajki »Zlo ni vedno zlo«. Želod (beloruski narod) se je na prigovarjanje Petra (narodni preporod) odtrgal od hrasta (ruski narod). Svinja (narodni sovražniki in revolucija), ki je pod hrastom iskala hrano, je temu Želodu s svojim rilcem izkopala jamo, kamor je padel kakor v mehko posteljo, da je mogel vzkliti in zrasti v majhen hrast. Ta hrastič mora zrasti v mogočno drevo. Zakaj beloruski narod je kakor starec Anisim, ki ga opisuje Kolas v »Kožuhu starega Anisima«. Kožuh je sicer star, umazan ter tako zakrpan in zašit, da ni na njem niti enega celega mesta, vendar ga Anisim ljubi. Ne zlepa, ne z nasiljem ni mogoče pripraviti starca do tega, da bi zavrgel svoj kožuh in se ločil od njega vsaj v spanju. Tako tudi ni mogoče beloruskemu narodu odvzeti njegove energične težnje po popolnem   narodnem   zedinjenju   in   državni   neodvisnosti.
Šedivy.
224