354
Iz opisa Patonovega potovanja po jugoslo-vanskih krajih.
1.   Benedke in primorski Slovani. *)
„Ime Venezia (Benedke) je slovansko" — pravi Anglež Paton — ktero zaznamuje mesto Venetov ali Vendov; to poslednje je gotiško(?!) ime za vse slovanske narode. Talijanske (benečanske) imena Bar-barigo, Močenigo, Gradenigo in še več druzih plemenitih benečanskih rodovin so slovanske korenine — končnica igo se ujema s slovansko končnico ich**) (nekdaj, zdaj pa ič) ... Ko je francozki kralj Henrik III. (rojen leta 1551) iz Poljske (kjer je bil poprej kralj) potoval v Pariz po smrti kralja Dragotina IX. —^ tako nam pripovedujejo dnevne kronike — so mu o tej priložnosti napravili raznih sijajnih slovesnost, in ga vozili v barki Schiavoni (to je, Slovani). Niso pa vendar tam bivali samo tisti krepki, močni in ko-renjaški ljudje (tliews and sinews of strong men), ki jih je primorje rodilo. Andreas Schiavoni, rojen Sibenčan (Siovan), stoji skorej na najviši stopnji/v beneški šoli, kar se tiče malarije (ali slikarije), in Sibenik mora biti zares ponosen, da mu je rojstno mesto." — Tako Paton.
2.  Tržaški Slovani. ***)
Potem, ko je Paton djal, da se nikjer ne zapa-zuje|tako različno in pa ob enem tako mikavno stanov-ništvo kakor v Trstu, in da je tam po pravem slovanski, talijanski in nemški živelj, pride na pogovor o Slovanih tržaške okolice. „Tisti krajnski (Carniolan) kmečki ljudje" — piše Paton — „možki in ženske, ki se poganjajo po trgu in stanujejo po vseh vaseh okoli Trsta na ondotnih višavah (pa vendar tudi v ravnini — Pis.) so Slovani ali Vin d i, in govore prav tisto narečje , kiv ga je slišati po Istri, po Koroškem in po doljnem Štajarskem. To narečje je sicer različno od ilirskega, pa vendar mu podobniva. Oni so težke krvi (otožni ali neveseli — to je, melanholičnega temperamenta — glej pa zdolaj opazko), če jih primer-
*) Na strani 149. **) To je živa resnica!                                                             Pis.
***) Na strani 411. 412.
jamo s Talijani in (?!) z Nemci, in so bolj plašni in ne-zaupni, kakor trdega in nedobrotnega srca; zategadei ni dvomiti, da le pomotno razumenje jezika je dalo priliko Goldsmith-ovim besedam, ko pravi, da „sirovi kranjski kmet tujcu vrata rad zapera."
Opazka. Da so Slovani (Slovenci) tržaške okolice težke krvi — otožni ali neveseli, ni res ! Ko bi si bil Paton prizadeval jih kaj bolj spoznavati, bi se bil popolnoma prepričal, da niso nikakor taki; prepričal bi se namreč bil, da oni so le mirni in resnobni, ali temveč (sicer pa ob svojem času) modri, kakor po navadi oni sami dejo ; zraven pa so vendar tudi nekako odurni. Naši krepki in korenjaški tržaški Slovenci sploh, možki in ženske, lepe rasti in postave, so morda zato take narave, ker so pridni in se z delom neutrudljivo pečajo, ki si ga skrbno iščejo, kjer si bodi, da le sebe in svojo družino pošteno preživljajo. Oni so vrt-lani, poljedelci, vinorejci, zidarji in kamnotesci. Zraven tega pa so mlajši možje celo tudi izurjeni in vrli vojaci, oblečeni, kakor vemo, po domače ali po narodski, in pa v potrebi zvesti stražniki tržaškega mesta ali tudi njegove bližnje okolice, zlasti ponoči. Mnogokrat si vzame mladeneč in tudi oženjen mlad mož, brž ko se je na večer, morda celo po eni uri hoda, iz dela domu vrnil in kaj malega pojedel, puško na ramo, in gre pa na stražo čez noč, Čeravno drugi dan dela kakor po navadi. Komaj bi kdo kaj tacega verjel, ako se sam ne prepriča; ne verjel bi, da tudi ženske, posebno perice, in pa tiste, ki pečejo kruh za Trst (tako imenovane bar š k i c e), so tako delavne in marljive , da v enem tednu morebiti komaj dvajset ur spijo. Mnogo jih lahko vidiš po cesti, da na svojih oslih sedeče dremljejo , ko gredo s kruhom v mesto ali pa od tam vračaje se popoldan proti domu.
Pa vendar pri vsem tem so ti ljudje ob svojem času (in to je gotovo tudi prav!) veseli in dobre volje, so zelo razgovorni, se radi šalijo in burke uganjajo med seboj in tudi med druzimi, kadar se jim podaja priložnost. Oni radi prepevajo , plešejo in ljubijo godbo (muziko), saj kot vojaci imajo celo tudi svoje znamenito in izvrstno bando ali društvo godcev, ki šteje veliko udov.
Živa resnica je pa, da tržaški Slovenci so mehkega in dobrotnega srca, zraven tudi pobožni, kakor so sploh Slovenci povsod, in pa pošteni: o hudodelstvih ka-koršnih si bodi, se nikdar med njimi nič ne sliši; le navadno je pri marsikterih, da nedelje in praznike prevečkrat v zelo obračajo — z vinom in z jedjo , in da so preveseli! Skoda velika, ker to jih razdeva v njihovem gospodarstvu. Pa le bližina zapeljivega velikega mesta je tega kriva!
J. Gr. Vrdelski.