KNJIŽEVNA POROČILA Pedro Calderon De La Barca: Sodnik Zalamejski. Poslovenil in priredil Oton Župančič. Izdala in založila Slovenska Matica. V Ljubljani 1930. Str. 100. Prevodi so sestaven del vsake žive literature. Literarni umotvori niso v nobenem stoletju ostali izključna last samo tistega naroda in tiste zemlje, sredi katere so vznikli. Najsi je bilo sožitje med narodi tesno ali rahlo, prijateljsko ali sovražno, najsi so bila sredstva za razširjanje prikladna, pospešujoča ali povsem nezadostna, vedno si je literaren umotvor, včasih na ne-umljiv način, umel utreti pot in najti prehod preko meja svoje ožje domovine. Že ta zgodovinsko neutajljiva prodorna sila literarnih del in pa psihološko dejstvo, da razmišljujoč človek v iskanju svoje notranje podobe iz literarnih del ne pozna zemljepisnih etničnih meja, sta zadostna razloga za obstoj prevodov v okviru vsake samobitne in živo snujoče literature. Izza romantike, ki je vzbudila smisel za vživetje v tuje kulture in ki je z ljubeznijo in ume-vanjem gojila poznanje, podoživljanje in vrednotenje najboljših tujerodnih literarnih proizvodov, so rasli prevodi kakor gobe po dežju. Njihovo vedno množeče se število in pa izvirno poznavanje tujih kultur je proti koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja postavilo v ospredje pozornosti še do danes ne docela razčiščeni problem prevajanja in prevajalcev. Kaj naj prevajamo^ koliko naj prevajamo in kako naj prevajamo, so vprašanja, ki zlasti pri nas zaslužijo, da jih do dna razmisli in v posebnem eseju razloži veščak v prevajanju, ki je brez dvoma moral veliko premišljati in naporno grebsti, preden se je dokopal do mojstrstva. Govorjenje o krizi v našem založništvu je brez stvarne podlage. Vsako količkaj vredno literarno delo najde danes povsod odprte roke in dostojno nagrado. Ker že vsa povojna leta zaman čakamo bogatega razcvita dobrih domačih literarnih del, smo se zadnja leta vrgli z vso vnemo na prevajanje. Naše založniške družbe — posebnost našega literarnega trga — nas v pomanjkanju izvirnih del zasipajo s prevodi. Umljivo je, da se ob tej pospešenosti prevajanja marsikomu zvrti v glavi in da zagleda v tem obilnem prevajanju nevarnost za izvirno literarno ustvarjanje. Obilica prevodov bo zadušila vsako kal samoniklega proizvajanja in če že zagleda beli dan domače delo, mora neopazno utoniti v množici tujih del svetovno znanih piscev. Marsikomu se zdi, da tudi naša literatura pada na nivo našega gledališča, ki ni izvirna umetniška podoba našega bistva, marveč bledikasti odsev raznih tujih kultur. Pritajena živi v nas bojazen, da nam ne bi vedno rastoče število prevodov izmali-čilo našega pravega lica, da nam ne bi zvodenela naša samobitnost in naša stvariteljska moč v zgolj pasivno poznanje svetovne literature in v jalovo naobraženost literarnih uživačev. Menim, da je ta bojazen odveč, pa naj bi se prevodi množili še s podvojeno naglico. Ne le, da je odveč, marveč da je ponižujoča, bedasta in smešna, če smo kot narod res močna in zdrava osebnost, ki jo vsaka preizkušnja more le učvrstiti in ji obogateti njeno notranjost. Zadnji smisel in smoter prevajanja tujih del je v poznavanju in preko poznavanja v takem ali drugačnem vplivanju. Ni dvoma, da z močno prevodno literaturo nepreračunljivo vplivamo na našo bitnost. Če se torej bojimo pre-številnih prevodov, nas grabi strah, da radi premočnega vpliva tujih del ne bi zapravili lastne osebnosti. Taka bojazen pa je upravičena le takrat, če neka človeška ali narodna osebnost ni več povsem čvrsta; v trenutku, ko se nam zazdi, da je neodločna, zabrisana, majava in slabotna, nas že zgrabi strah, da 629 jo bomo izgubili. V svesti si pa moramo biti, da je, vplivanje, torej tudi literarno vplivanje preko prevodov, samo po sebi koristno in poživljajoče. Vplivanje res da ničesar ne ustvarja, pač pa vzbuja in neti; srečno izbrano sredstvo je za obogatitev kakršnekoli osebnosti. Močne osebnosti se ne bodo' nikdar plašile pred vplivanjem, marveč ga bodo nasprotno željno iskale. Močna osebnost, svesta si svojega neizčrpnega bogastva in življenjske polnosti, živi neprestano v nekem prešernem pričakovanju prebujenja svojih neizrabljenih sil, ki jih najčešče prebudi v zavestno življenje tak ali drugačen vpliv. Le duševne sirote, brez močnega lastnega življenja, žive v neprestanem trepetu, da se jim bodo uresničile tragične besede iz Evangelija: «Dano bo tistemu, ki že ima; tistemu pa, ki nima, bo odvzeto celo to, kar že ima.» Kdor se boji vplivanja in se mu izmika, priznava nehote, da je njegova notranjost borna in omahujoča. Kdor govori, da se radi preštevilnih prevodov boji za narodovo samoniklost v literarnem ustvarjanju, priznava že samoi s to bojaznijo, da ta samoniklost ni kdovekaj močna in življenja polna. Če pa smo res, kar hočemo biti, tedaj se brez bojazni in z zavestjo svoje asimilacijske moči predajmo vsem vetrovom, ki vejejo v našo zemljo in nam s prevodi prinašajo klice kdove kakšnih bodočih žetev. Kakor povsod, je življenje tudi v vplivanju na narodno bitnost potom prevodov brez usmiljenja za slabiče. Za človeško kakor za narodno osebnost veljajo Gide-ove besede: «Ljubim vse, kar brezpogojno prisili človeka, da pogine ali da je velik.» Ob močni prevodni literaturi bomo kot osebnost zrasli, obogateli, če smo samonikli in zdravi, poginili, če smo slabiči. »v Z načelno privolitvijo in s spoznanjem koristnosti sistematično prirejenih in številčno visokih prevodov pa seveda še ni podana rešitev premnogih perečih in kočljivih vprašanj, ki jih prinaša s seboj praksa prevajanja. Predvsem je tu vprašanje jezika, ki se pojavlja ob vsakem novem prevodu vedno znova. En sam jezikovno slab prevod ne more imeti znatnih kvarnih posledic na jezikovno kulturo jezika. Kakor hitro pa rastejo prevodi v hitri zaporednosti, pa ostajajo jezikovno podpovprečni ali že samo povprečni, more ta povprečnost v izražanju za dokaj stopenj znižati popolnost, ki jo je že dosegla slovenščina. Tu je nevarnost resna; treba je, da se je točno zavedamo in da ji ob vsakem novem prevodu bistro pogledamo v oči. Vsak prevajalec mora dovršeno poznati jezik pisatelja, ki ga prevaja, toda še mnogo dovršeneje svoj lastni jezik. Še daleko ne zadošča zmožnost, pisati pravilno, brez vsakih slovničnih pogrešk; kdor prevaja, mora z gibko roko ovladati vse potankosti, vse skrite vire, vse nesluteno bogastvo in vsa mnogotera izrazna sredstva lastnega jezika. Ker zmore navadno tako poznanje lastnega jezika le poklicni pisatelj, bi bilo v redu, če bi se prevajalci izbirali iz vrst poklicnih pisateljev. Le poklicni pisatelj piše tvorno, samoniklo; in tvorni, čisto osebni jezik je prva zahteva vsakega prevoda. Drugače bi bil prevajalec že vsakdo, ki se je kdaj-koli naučil par drobtin tujega jezika. To popolno poznanje in ovladanje lastnega jezika, ki mora biti čudovito dovršeno, ni potrebno le iz ozirov do jezikovne kulture, marveč je nepogrešljivo sredstvo in orodje dobrega prevajanja samega. Cesto se dogaja, da ob presojanju prevodov očitamo prevajalcu napake in pogreške smiselno vsebinskega značaja. Res so take napake neprijetna zadeva, pred katero se mora prevajalec pazno čuvati, a še ždaleka ne omenijo glavne in bistvene hibe prevoda. Neki prevod more biti izvrsten kljub vsebinsko težkim napakam, a prav tako more biti prevod, ki mu ne moremo očitati nikakega smiselnega pogreška, ničvreden. Kdor je namreč podal s prevodom samo vsebinski smisel kakega dela, je opravil šele lažjo polovico dela. Dober prevajalec ne prevaja besed, marveč stavke in skuša v prevodu izraziti predvsem ves nenapisani tekst, misel in čuvstvovanje pisateljevo v taki popolnosti, kakor bi jih bil izrazil pisatelj sam, če bi bil svoje delo napisal naravnost v slovenščini. Tako podajanje tujih in miselnih svetov je možno samo z nekim neprestanim goljufanjem, ko prevajalec skuša zajeti v domače zvoke, kar je pravzaprav izrazno samo v tujem jeziku. Težko napako zagreši vsak prevajalec, ki se pretesno in prekrčevito oklepa izvirnega besedila, a pušča v nemar najvažnejše: tiste poetske lastnosti, za katere mora imeti tanek posluh, ki so najčešče neprevedljive, a ki jim je vendar mogoče najti neke vrste nadomestila. Najti nadomestilo za to najbistvenejše v vsakem prevodu pa se bo zopet posrečilo le onemu, ki čudovito pozna vse vire in vsa izrazna sredstva lastnega jezika, ki pa je obenem zmožen, da pronikne tako globoko v miselni, čuvstveni in poetični svet pisatelja, ki ga prevaja, da se končno zlije z njim v eno. Zato je absurden in najhujše obsodbe vreden vsak prevod, ki ni prevod originala, marveč prevod prevoda. Prevod prevoda (tudi pri nas se že dogajajo taki primeri) se mi zdi najtežji greh, ki ga more zagrešiti prevajalec, pa naj bodo njegove siceršnje zmožnosti kakršnekoli; napram takemu prevodu sem že v naprej nezaupen in vem že a priori, da je slab, ker prevajalee ni iskal izraza pisateljevemu svetu z muko in trudom ter v borbi s specifičnimi lastnostmi izvirnega jezika. Kako naj nam poda tak prevajalec tisto bistveno, za kar edino gre, ko je že prevod, ki ga prevaja, le še slaboten odsev, daljno brljenje tega bistvenega? V prevodu prevoda mora to brljenje ugasniti v temo. Vsi taki podobni pomisleki o prevodih in prevajanju bi seveda pomenili le jalovo, povsem brezplodno besedičenje, če bi v vrsti naših prevodov ne imeli že praktičnega zgleda v vsakem pogledu vzornega prevoda. Mislim s tem na Župančičev prevod Calderonovega