Stran 432.
Obrtnija.
Nekaj o ženskah, ki so odveč.
Žensko vprašanje še dolgo ni dozrela premotreno; znamenje, da je v ženski družbi še mnogo nerešene socijalne snovi, za katere rešitev pa bi se v interesu današnja doba morala bolje brigati nego se briga.
Ali se je že kaj govorilo o ženskah, ki so »odveč* in kakov je resultat tega?
Poglejmo malce v ta kot našega socijalnega vprašanja!
Neporočena ženska, samoostalo dekle, ni bitje, katero bi hotel kdo zavidati, ali če bi jo tudi zavidal, da bi hotel to razodeti. Saj reva ne pozna onega »sveta ljubezni44, v čegar »tajinstvenih rajih* ne smejo gibati roditelji in njih deca, marveč njo smatrajo ti »presrečni" kakor nekaj nepotrebnega, izključenega in jej tudi dajejo to razumeti, včasih na celo malo rahel način. To se dogaja tako cesto in rado, da se pomilovana že sama smatra zares nepotrebno in to jo dela polagoma čmerno, neprijazno.
V nekih slojih vlada celo močen predsodek glede »starih devic* in smatrajo za sramotno, ako »katera* ni omožena. V olikanih krogih so nanesli moderni odnošaji tako, da sodijo mileje na to stran. Ali proti naravi tudi tu ne gre in tako smatrajo »neomoženke8 tudi v omikanih krogih za »odveč*.
Ali kako napačno je tako naziranje, o tem sem si namenil v sledečem na kratko izpregovoriti.
Socijalne vrednosti samostale ženske našega stoletja še dolgo ne bodemo spoznali. Večje kompaktno število samostalih žensk je sploh pojav modernega časa. Prejšnji rodovi so si priredili podobne reči jedno-stavneje t. j. razdelili take ženske med posamezne možke. Tudi za dobe mnogoženstva ni bilo »nepotrebnih* žensk; a v starih časih so jih smatrali celo za koristne, ker so pomagale delati na domovih.
Današnji družabni red, ki dovoli možu samo jedno ženo, tudi prepoveduje izrabljenje ženske po mnogoženstvu ter jej daje temveč priliko, da si na razvijajoči se industriji zagotovi obstanek ob primernem delu svojih rok. Tako je torej prišlo, da imamo danes vkljub temu, da bi smelo biti število samostalih žensk manjše nego v preteklih časih, ko so vedne vojne pobrale skoro vse možake, venderle več samostalih žensk od prejšnjih dob.
Ta socijalni pojav pa je od največje važnosti.
Samostalo žensko se je smatralo dosedaj kot veliko zlo, — kot zl6 za njo samo, kot zlo za družbo in konečno kot zlo za moža, ki je moral samostalo žensko ali rediti (n. pr. neoženjene sestre in tete na domeh) ali pa ž njo konkurirati. Večina onih, ki so hoteli razvozljati razna protislovja v tem vprašanju, so se korenito motili ter niso spoznali velikega dobička, ki tiči v tem posebnem delu človeške družbe.
Prvikrat v zgodovini sploh opažamo, da je žensk, ki se vedo kretati kot samosvoje individuvalnosti, v človeški družbi. To je prvo.
Mesto da jih, kakor njihove omožene tovarišice, oklepa tesni rodbinski krog ter jih omejuje v delavnosti za širji blagor, morejo se one svobodno gibati ter darovati svoje srce, roko in duh v svrho velikim zadevam  človeške  družbe.   Moč  njihove  ljubezni  ni
Stran 433.
navezana na najbližjo okolico, marveč se razteza na najširje kroge. Njena požrtvovalnost ni več darilo posamezniku, marveč last velike človeške družine, vesoljne občine, in upliv te požrtvovalnosti na splošno družbo občutimo blagodejno: Vzgojevalno, versko, do-brotvorno, človekoljubno, reformatorično in v splošnem humanno delo opravljajo danes skoro izključno le samostale ženske.
Možak, ki ne dela v prvi vrsti le za se, marveč, ki skrbi še za celo vrsto svojcev, ne more obrniti svoje moči v te velike s vrhe, tudi ako bi želel. Ali ženske so od nekdaj vajene, imeti svojo pomoč pripravljeno vsaki hip in za kogarkoli in to tudi storijo, In baš tu imamo pred seboj razveseljujoče dejstvo, da so te iste samostale ženske, ki ne porabijo vse svoje moči in časa za samoohrano, gonilna sila v socijalnem napredku.
One ženske, ki se same hranijo in vzdržujejo, so prav za prav še koristneje družbi. Naj si še tako potrebujemo ženske v času bolezni itd, vender nam Še mnogo več koristi v vsakdanjem življenju.
Noben spol ne more vsega sam opraviti, drugi potrebuje druzega! Da so se nahajale n. pr. največje industrije v možkih rokah ter da je možak vzdržaval žensko, bilo je veliko socijalno zl6. Uboga delavska žena je imela preveč opravil v domačem krogu, nego da bi še mogla storiti kaj več; a bogato omožena ženska je prenasičena v svoji izobiljnosti ali je presa-moljubna v svoji »nezadovoljnosti", da bi hotela koristiti družbi.
Le oni samostalici, otožni in vsled svoje samo-stalosti „ nesrečnitt ženski, ki se niti ne zaveda svoje velevažne misije, je izročena najčastnejša naloga v modernem življenju.
Njenemu splošnemu delovanju, tem vidnim dokazom   njene  zmožnosti, je   pripisati, da  se  stališče
v
ženske polagoma boljša. Žensko delo se spreminja in zadobiva plemeniteje naloge in ž njim se spreminja tudi ženska in postaja plemeniteja. Srce in duh se razvijata ter razširjata svoj blagonosen upliv na vse panoge življenja.
In tako torej je pokazala baš naša doba s svojim številno odvisnim ženstvom, da pa gospodarski odvisnih žensk ni; marveč da so baš one ženske, katerim šte vilno nedostaje števila možkih, v svojem blagonosnem in važnem kulturnem delu ne le odveč, marveč skrajno potrebne.