ZAPISKI XXXII. BENEŠKI BIENALE. Problematika, ki neusmiljeno zahteva temeljit odgovor, je udarila na dan prav na letošnjem bienalu v Benetkah, zato je ne moremo odpraviti kar na hitro. Pavšalne obsodbe slišiš že na vsakem vogalu: »Ampak vse, kar je prav — toda letošnji bienale je pravcata norost!? Tako odklonilne sodbe te potlej spremljajo na vsej poti. Neumnost, bedarija, ekscesi norcev, slepa ulica, propad estetike, izničena umetnost in še z nizom podobnih bolj ali manj duhovitih epitet ti postrežejo sobesedniki. kolegi, ki so že kdaj obiskali to najbolj slovečo in hkrati menda tudi najbolj trdoživo parado svetovnega umetniškega snovanja. In kar je najhuje — ko slednjič stojiš sredi precej samevajočih paviljonov beneških Giardinov, ki nudijo gostoljubje uradnim zastopnikom likovne umetnosti osemindvajsetih narodov, tudi sam misliš, da bo za pričujočo manifestacijo slikarstva in kiparstva težko poiskati primerno objektivno oznako. V resnici je treba dokaj časa in razdalje, da med mnogimi kričavimi, vsiljivimi, prenapetimi, nedomišljenimi. zgolj na učinek in na prvi vtis preračunanimi eksponati odbereš tiste, ki skrivajo v sebi iskrenejše bistvo, globlje jedro. Nobenega dvoma ni, da je naša doba čas vrotja. iskanja novih poti. Stare so že preizliojene in zde se nam brez prave perspektive. Likovna umetnost naše dobe prav gotovo kaže na določeno mero labilnosti, notranjih napetosti, nemalokrat dvoma, brezciljnosti. Zaznamuje jo zagrizeno iskanje, ki je lahko iskreno pionirsko, ali pa le vešče prebarvano šarlatanstvo. Pojavljajo se plejade bolj ali manj svetlih zvezd na nebu svetovne umetnosti; stalnice in trenutno žareči kometi; rešta bolj ali manj plodovitih izmnv. Toda kakor ni izma. ki ne bi mogel roditi največjih genijev in spočeti najtrajnejših dosežkov človeške umetnostne zakladnice, prav tako na drugi strani ni takega, ki ne bi ob robu odlagal naplavine umetnostnih surogatov. epigonstvu, potvorb in kiča. Bistvo današnjega problema torej ne tiči v statistično zanimivem preračunavanju, ali je na pričujočem bienalu spet prevladala figuralika ali abstraktno slikarstvo, niti ne v vprašanju, ali je v ospredju action painting in ne. postavim, tašizem ali mondri janska geometrijska abstrakcija. Takšno razčlenjevanje bienala bi bilo morebiti pred nekaj leti ne le zanimivo, ampak tudi koristno, sedaj pa bi obtičalo le na površini; trompe tloeil bi nas mogel vnovič za nekaj časa tako premotiti, da se ne bi zapičili v bolj žgoče vprašanje, ki se glasi: kje je meja med resnično umetnostjo in njenim zlaganim. čeprav »modernim« videzom? Ali: kje se začenja in kje jenja lepo, estetsko? In v zvezi z obema: kaj je res vsaka iz intelekta ali iz čustvovanja porojena kaprica umetnina? Kot sem že omenil, se v pričujočem sestavku ne bi rad spuščal ^ pretehta-vanje prevladujočih smeri in izmov. To so, ali pa še bodo opravili predvsem v to plat zagledani umetnostni kritiki. Mene je razstava pretresla po človeški in umetniški plati. Ne da bi hotel že vnaprej prejudicirati njeno pavšalno odklonitev ali odobritev, moram reči, da sem se globoko prizadet vpraševal, kje so vzroki toliko in prav takšnih slikarskih in kiparskih izdelkov; kakšne sile tičijo za poplavo tako ekstremuih rešitev, da si podobnih niti v sanjah ne bi mogel zamisliti. In kar je najhuje: dostikrat so brez izraznosti, v nekaj primerih celo brez okusa! Je to, kar gledam, korak naprej ali nazaj? Ce gre za napredek, ali je to tisti pravi napredek, ki pomeni približevanje idealu, vrednemu to- *2 Sodobnost 1141 likšnih naporov, ali pa predstavlja vse samo obešenjaško norčevski korak v absurd? »Današnji pripovedniki se na vse načine trudijo, da ne bi nič povedali«, sem pred tednom bral v drobnih zapiskih švicarske revije. »Toda,« je pisalo naprej, »sprašujemo se, če je to vredno truda? Čemu toliko truda, čemu toliko naprezanja? Za nič?« Prav zares, umetnost mora biti izrazna, mora nekaj povedati. Kajpak gre tu za likovni izraz, ne za pripovedovanje in naštevanje. Toda ali je kip, ki ne izraža drugega kot avtorjevo željo, da bi bil originalen, pa čeprav na najbolj nemogoč način, še kip — umetnina? Ali je surova gmota zvarjenega železa, načetega od rje in brez osnovne skladnosti oblik z materialom, ki diši po smetišču, še umetnina? Ne. nikakor ne mislim postavljati ozkih meja za uporabo materialov in stilov, nasprotno, trdno sem prepričan, da v slikarstvu ne sme biti diskriminacije niti glede materiala niti glede sloga. Tudi ne mislim odrekati lepote rji, plesni ali kakršni koli drugi vrsti patine. Toda neobhodno je potrebno, da vsaka umetniška kreacija izžareva lepoto s pomočjo avtorjevega osebnega izraza, rasti mora iz njegove notranje nuje, zakaj le tedaj lahko nekaj izraža, nekaj pove tudi okolici, ki ji je namenjena. Brez takega izvornega in komunikativnega imperatha si ne more nobeno delo lastiti častitljivega naslova umetnine. A prav za tema dvema bistvenima značilnostma človek zaman brska med prenekaterimi kipi in slikami. Prav zaradi dostikrat absolutne izpovedne nemoči teh tvorb se sprašuje ob tonah brona in železa, ob kilometrih platna: »Čemu? Čemu vse to pehanje, varjenje, rezanje, jedkanje, praskanje, šivanje in lepljenje?« Ni dolgo tega, kar smo poudarjali, da je dekorativnost prešibka kvaliteta za umetnino; da mora biti ta izraz, ne zgolj okus. Sedaj pa tu in tam zaprepaščeni strmimo v eksponat, ki ne premore niti tega polovičnega pogoja za nastanek umetniškega dela. Mislim, da sem povedal dovolj jasno: v načelu in v praksi sem za iskanje novili poti. za izražanje na moderen, nekonvencionaleu način; za domišljene oblike, nenavadne materiale, za iznajdbe v sižejih in v vsebini. Toda nikoli ne more želja po originalnosti, po tem, da prikažemo doslej neznan, še nedoživet slog, material ali način obdelave, nadomestiti osnovne pogojenosti umetnine. Umetnina mora biti izrazna in estetska. Ne smemo pozabiti, da se je iz teh želja rodilo moderno slikarstvo. Iz hotenja, da bi eliminiralo iz umetnine vse nepotrebne, pripovedne, stilno heterogene elemente in ji dalo, ob kristalni čistosti in skladju vsebine z obliko, najbolj prodorno izpovednost, najbolj neposreden vpliv na gledavca. In sedaj, pri koncil poti — zakaj sodim, da se bližamo taki usodni prelomnici — moremo osupli ugotavljati, kako vnovič zapadamo vprav stremljenjem, ki bi rada pomešala med seboj akcesorne drobničavosti. naturalistične slučajnosti, ali pa kar elemente, ne glede na njihovo osnovno karakteristiko in namembnost. Če je tašizem, globlje pogledano, neke vrste obupan povratek k naturalističnemu slikarstvu, je sedanje varjenje, spajkanje. lepljenje že v naravi obstoječih predmetov v nove kompozicije le nadaljni korak v to smer, ki jo označuje direktno privzemanje kosov nature v umetniško celoto. Tako smo priče paradoksa, da nas je pot. ki se je obetavno pričela s postimpresionistično devizo: izčistiti. izboljšati, spremenili naravo! — pripeljala v najbolj rustikalen naturalizem. Ta, rekel bi, aranžerska umetnost — saj je njen postopek v skladanju že v naravi izoblikovanih predmeten v novo 1142 celoto in novo kvaliteto — sama po sebi ni nekaj negativnega. Tudi aranžer sestavlja iz raznih kosov blaga novo dekorativno kompozicijo. Pri tem pa je precejšnja nevarnost, da zaradi heterogenosti elementov okrni celovitost izraza, ki je conditio sine