Za poduk m kratek 6as. Popotna pisma iz Hosne. V Serajevu, avg. 1897. Predragi! PoznaS me, da sem prijatelj plic, in zdi se mi, da sem se razven pelja in imena Se drugo lastnost od njih priučil. Plica-selivka, ako jo imaš tndi v tičniku, bo začela, kedar pride čas, da njene vrstnice odhajajo v topleje kraje, se vzdigovati in odletavati, če tudi se pri tem rani. Tako blizu godi se tudi meni, ko zadnjekrat v šolskem letu zaprcin za seboj učilnična vrata. ZemIjevid v roko in konduklerja, kampaletos? Proti jugu, dobro, in danes kakor Ti priča poštni pečat, sem že med Turki. Vem, da tudi Tebe miče, kedar bo dopustil finančni minister, v te kraje, ki so še avstrijski, drugi pa zopet pravijo, da še niso; mislim Bosno in Hercegovino. Pri tem Ti bo znabiti dobro služil ta moj dnevnik. Vožnje do Zagreba Ti ne bom opisaval, o tej Ti tudi znani Baedecker, ki včasih več vidi, kakor je nanadnemu človeku dano, jie piše veliko. Tudi vožnja od Zagreba do Broda Te ne bo veliko zanimala; }e neki precej enolična, vsaj meni se je tako zdelo, ko sem v prepričanju, da se imam 26 ur v enomer po železnici voziti, v vozu mirno spava!. V Brodu, kamor dojdeš, ako se popoldne ob 5. uri od Zidanega mosta odpelješ, ob 4. uri zjuraj, začnejo se nove pokrajine, novo življenje, drugi značaji. Broda sta dva, slavonski in bosenski, zvezana po neizmerno dolgem mostu čez Savo, ki so ga zidali od leta 1880 do 1883. Brod, ki šteje 1400 prebivalcev, 600 katoličanov, blizu loliko mohamedanov in 200 pravoslavnih, ne podaje posebnih znamenitostij; prvi minaret, t. j. visok, pa ozek stolp, raz katerega »muecin« petkrat na dan turške vernike k molitvi vabi, Ti bo nekaj novega. Zapazil boš še lep spomenik, ki je bil postavljen v spomin, da je naš svetli cesar Franc Jožef Ieta 1885. prvokrat in do sedaj tudi zadnjekrat stopil na bosensko zemljo. V bos. Brodu, kjer se imaš &pričati, ako nimaš poštenega lica, s potnim listom, da nisi kak srbski hujskač, stopiš v nov vlak, ki ima sicer manjše vozove od naših, pa so prav lični in prilični. Ako Ti kasa pripušča si kupiti karto za 2. razred, daš za njo 8 gld. do Serajeva; ako bi se pa rad s Turki seznanil, vstopi v 4. razred, se vc da boš tu stal celo pot, ako ne znaš, kakor oni, noge križem na tleh sedeti. Prvi vlis, katerega napravi Bosna na popotnika, ni najugodnejši; sama ravnina, močvirje, pašniki, grmovje, tu in tain polje, pa tako slabo ali zanemarjeno, da moraš klasje na turšici, koje je sicer tu dovolj, ki je pa tako slaba, kakor nikjer pri nas, z očali iskati; najraje bi se človek vrnil, da ga ni sram. Vendar malo potrpeti je povsod dobro, tudi na tej vožnji; čez malo časa se prikaže na levi mestice Dervent, ki leži prav lično na dveh gričih in šteje 4500 prebivalcev, čez polovico mohamedanov. Koj za tem mestom gre železnica vedno višje in višje, vlak se vije tje med grmovjem in drevjem, kakor železna kača, da dospe pri štaciji K otorsko do reke Bosna, katere ne zapusti več do Serajeva. > Tu pri vasi Kotorsko so se za bosanske okupacije prvokrat postavili v bran prodirajoči avstrijski armadi. Ne daleč od tod stoji velik železen križ, katerega je dal fml. grof Lad. Szapary, vodja 3. kora, postaviti v spomin onira hrabrim vojakom, ki so leta 1878. dali tu življenje za osvobojenje revnih tlačenih bratov. Od zdaj  poslaja svet vedno bolj tesen in ozek tako, da so pri štaciji Trbuk morali izsekati iz skalovja prostor za vožno cesto. Ta kraj se je leta 1878. zdel ustašem tudi najugodnejši, zabraniti avstrij^ki četi dalnje prodiranje. Kar se jiin pa tu ni posrečilo s silo, hoteli so nekaj dalje pri Maglaju z zvijačo popraviti. Spomenik, kamenit obelisk, ne daleč od prijaznega mesta Maglaj, kaže, kje so hinavci, ki so dne 2. avgusta 1878 naše ogerske konjenike laskavp vsprejeli, nje drug dan skoraj do zadnjega pobili. Skoda za lepo mestice, da mu bo vedno ta madež v zgodovini oslal! Še lepšo lego ima za nekaj ur oddaljen kraj Vranduk, sezidan na pečino 550«» visoko; v sredini star grad, pod njem prerov ali tunel za vožno cesto, okrog pa vse polno turških hišic, kakor lastavičja gnezda. Na dvorišču tega gradu se vidi vodnjak, neizmerno globok; v starih časili so ga rabili neki za ječo — res je, da so v najnovejši dobi našli v njem obilo človeških kostij in ostankov železnih verig. To bi bila voda za nervozne mestne dame in gospode, ki ne marajo pokopaliSč blizu mest, ker se menda med drugim bojijo, da bi jim rarliči pitno vodo zastrupili. — Da, vsi ti prizori so lepi za oko, pa želodec nirna nič od njih — in popotnik je res vesel, da dospe enkrat do štacije Zenica, kjer se mu ponudi prav okusen obed, se ve da za denar. Gostilničarji so tudi v Bosni materijalisti, ki gledajo bolj na denar, kakor na osebo, niso tako usmiljeni, kakor nekatera železniška ravnateljstva, ki še dajo potniku »brezplatan listek«, ako napravi kako »Studienreise«. Najznamenitejše poslopje v Zenici je — seveda iz najnovejše dobe, prej menda ni bilo treba kaj tacega, dokler niso prišli tujci iz severa — centralna kaznilnica, kjer se shranjuje do 400 zrelib ptičkov. Marsikaj zanimivega bi Ti še lahko poročal o vožnji, pa zdi se mi, da se Ti godi, kakor meni; vse je lepo in zanimivo, pa vendar le vprašam, kje j$ Serajevo. Že je poteklo več nego 25 ur, kar sem z doma — zdaj zakliče sprevodnik: Rajlovar, predzadnja štacija, še en pogled na okolico, preden pobašem potno torbico. Lep prizpr: nasproti velikansko grško duh. semenišče, na desno zelena Igman Planina (1248//*) ob njenera vznožju izvir reke Bosne, ki pa je kar, ko pridere iz pečin, tako mogočna, da se je ne bi upal prebresti; dalje gora KrrJavac (2063w), ki ima do poletja belo kapo. Dalje nas pozdravljajo vedno lepže hiše in letovišča, znarnenje, da smo že blizu zaželjenega cilja — ura kaže 4., vlak obstoji in v Serajevu smo. Smešnica. Berač: »Ljuba gospodinja, dajte mi jesti; že tri dni nisem revež nič jedel!* — Gospodinja: »O kako lažete! Pred eno uro sem vas videla pri sosedi jesti.« — Berač: »Res, sicer bi že štiri dni bilo! «