Razbita svetlih je želja posoda . . .
Zložil G. Koritnik.
Razbita svetlih je želja posoda,
iz mrtvih rož umazan vonj duhti,
še slišim zvok tenak, ki iz črepinj zveni
glej, človek — tvoja je usoda!
Kako boli, kako to žge in peče, ta tenki zvok črepinj, ta gadji sik — čemu sadil si rože hrepeneče, čemu si upal —  nada je lažnik . ..
Čemu si hodil sam samotna pota, v daljavah blodil z motnimi očmi, in nisi videl, da je svet praznota, ki išče žrtev, terja mlado kri.
In nisi slišal, nisi čul v samoti ubitih src obupni, težki vzdih — črepinje strte se iskre na poti in blatna noga gazi preko njih . .
Mladosti.
Zložil G. Koritnik.
Gore kresovi, plamene oči, krvavi cvet žari iz mladih lic — naprej, mladost, svoboda, solnce, kri, brezkončna pot in prost je naš poklic!
Nebeške svode zgane smeli klic, brezmejnost preleti naš zvonki smeh, naš car pogum oblake nadleti, zgradi bodočnost nam na solnčnih tleh
Ne glej na stran, ne vprašaj, kod in kam, pred sabo cilj — vse drugo vrzi proč — in pomni to, če padeš v sebi sam, za vedno izgubiš se v mrak in noč!
L
1
Dva lista zelena . . .
Zložil  G. Koritnik.
V noči in mrazu trepetajoč v srce je dahnila ledena — rodila se je ljubezen čez noč, ljubezen — dva lista zelena . .
Ločena sta in se ljubita, zakaj  — morda sama ne vesta a vesta oba in slutita, da kmalu spet križemsvet gresta
A vetrič hladan ob njima pihlja, šumi, valovi in zdihuje, odtrga, bojim se, lista oba, razdruži, odnese na tuje . ..