Ljudska sola na nravni podlagi. Napisal Ivan Tomiic. Socialnim vprašanjem, kterih so napolnjeni daodanašnji politični časopisi, kakor tudi drugi tiskani rokopisi, dalo bi se prav primerno odgovoriti z odrejo in podučevanjem šolske mladinp na nravni podlagi; kajti žalostni, revni časi, v kterih živimo, so gotovi nasledki bolehajoče človeške nravnosti. Bolezpn pak, podjedajoča nrav človeška, ne da se tako naglo zboljsati, kakor Iahko si kdo niisli. Bolji časi nastopili bodo samo tadaj, kedar bode nravnost zadobila krepkeje korenine in pravo svojo veljavo pred svetom, t. j., kedar bode naša mladina po boljši nravni poti izrejena. Veliko bi k teniu, boIjim časom, pripomogli deželni zakoni, ako ne bi ležali le mertvi na popirji in pa po uradnijah, kjer so nastali, ampak praktičnim potrebam, telpsnim in dušnim narodovim močem krepko na pomoč prihiteli. — Zprno narodovo so stanovi, bodisi kmetiški ali gospodski. Iz teh raznih stanov je deržava; deržava pak si dela svoja prava in postave; ona vzderžuje vesoljni red k splošnemu blagru človeštva, kakor nanesejo zunanje okolisčine. Deržava tedaj določuje politično svobodo in samostalnost vsacega posebej. Deržava je varuh narodnosti, je dušna posoda vsega svojstva, ktera je v konkretnih razlikali ne samo na politicnem polji, ampak tudi v deržavnih zakonih in pravilih obveljala. Ona je povpljnik Ijudskih želja, kajti imenuje se v ožem pomenu — ljudstvo sploh. Xikdo ne more tajiti, da narodi v mnogojezični Avstriji izj početka devetnajstega stolptja niso praktičneji; a vender ne more se še reči, da je to preobraženje narodov tudi že popolnoma in nravno dobro, da so popravp socialnih zadev v vseh razlogah dobre in terdne. Vsled ovih vseh narodovih napredkov je vendar še mnogo spodtik, vpliko še negotovega in nevgodnpga v družinskem življenji. Mimo edino dobrih načertov vstajajo tudi slabi narisi v ostudni nevednosti na beli dan proteči podlage nravnosti človeški s silo podreti. Glavna vprašanja, ktera osobito v sedanji dobi tehtnega prevdarka zahtevajo in Ijudpm velike morivne skerbi vzrokujejo, so: kako bi se dalo pomagati potrebam, revam in drugim brezštevilnim nadlogam, ki tlačijo in tepejo skorej vse stanove v družinskem življenji. A ove žalostne nezgode prikazujejo se v raznih obrazih med ljudstvom, kakor: v pomankanji novcev, potrebnega živeža in obleke, v pomnoževanji revsčine in beračev, v pomnoževanji potppuhov, rokovnačev in hudodelcev , v mnogih obrazih hudodelstva, nesramnosti, bogotajstva, bolezni, jievednosti, razpertije in kako se vse imenujejo enaki žalostni prikazi, proteči žalostno dobo mirnemu družinskemu življenju. — Isčite korenino, iz ktere so pognale ove prežalostne rastlike, innašli bodete, daje nravnost v prešli dobi le premalo prijela se mladinskega serca, in še to raervico, kar se je je prijelo, uničile in zadušile so jo hude, pregrešne strasti in poželenja segajoča dandanes po vsem svetu. Budite in oživljajte nravnost že pri otrocih; skerbite, da je bodete že v mladosti vadili reda in dela na nravni podlagi; skerbite, da bodete zatirali lenobo, nepotrebno zapravIjanje, postopanje in moreče strasti že pri otrocih , in potem nastali bodo bolji časi, in zamerle bodo prežalostne nadloge vihrajoče dandanašnjo dobo. Morda ni res, da kamorkoli gremo, najsibode po mestih, tergih ali vaseh, najdemo revne od brezskerbnih staršev zapusčene otroke stegovaje svoje nedolžne ročice, proseče rešenja in pomoči? Vsem nadlogam, revam in strastim izpostavljeni so ti mali čprviči, raste v naj veči dušni in telesni revsčini in se tako čedalje bolj pogubljenju bližajoči. Ako se je ljud človeški sedaj v mladosti ne usmili, ako je že sedaj v šolo po postavi ne priganja, resno ne svari in po zasluženji ne kaznuje, t. j., ako je nravno ne izredi, ali sp ne bodo ravno ti otroci pozneje zoperstavljali omikanemu človeštvu, ktero jo je pahnilo iz družbe svoje, ter tako naj hujim strastim podalo? Ali ne bodo taki otroci, ki jih ni nihče v mladosti nravnosti vadil, pozneje naj veči protivci človeske družbe, tolovaji in uporniki ravnajoči po divje, kajti v divjosti so ostali. Zaničevali bodo vse postavp, tpr preklinjali človeštvo, Boga svojega stvarnika in sami sebe; iskali bodo masčevanja, kajti svet saoi jim jp npvgasljivo osvpto v serce zapisal! — Človeška družba bi jim bila lahko pomagala, ko bi je bila že v mladosti iz rok malo skerbečih staršev iztergala ter s silo v šolo priganjala, ko bi je bili učitelji in duhovniki ne samo enostransko podačevali, ampak koj pri začetku k vserau dobremu ostro napeljevali. — Večkrat so starši krivi, da ostanejo otroci surovi in divji, kajti starši višppot podirajo, kar duhovni gospodje in učitelji z velikim trudom zidajo; večkrat so pa tudi duhovni in učitelji krivi opisanih žalostnih prikazov, ker se za nemarnost staršev le premalo zmenijo, ter otroke le tadaj podnčujejo, če jim ravno v pest pridpjo in še takrat le — enostransko, leno in višepot brez vse priprave. Taki g. g. duhovniki in učitelji, ki z malopridnimi starši ne ravnajo postavno, ki se postavam sl. ministerija le posmehujejo, ali pa je prebravši, v kakšen kot zaženejo, kakor tudi vse uradnije, ne brineče se za šole in podučevanje šolske mladine, so neoveržljivi vzrok, da ioiamo dandanes toliko slabih gospodarjev, potepuhov in rokovnačev. Xaj bi viši predstojniki Ijudskih učilnic krepkeje se ravnali po zadanih postavah, naj bi se tudi po viših šolah bolj nravno podučevalo, - izginili bi časouia žalostni prikazki slabpga človestva. Cerkev in šola morate nrav nježne mladine zedinjeno bnditi in jo k dobreuiu napeljevati. Xauki, ki je je otrok v cerkvi slišal so, ki ga že v detečjih Ietih z nekim svetini strahom navdajajo, da se varuje tujega blaga; cerkev je, ki mu prepoveduje talvino, zavid, lakomnost, skopost i. t. d. žugaje mu z večno kaznijo, ako ne derži zapovedi, kimuje je napisala niati katoliška cerkev. Otrok spolnuje zapovpdi, in bcsede nebeškega učitelja mu so svete, ter se boji jim nasprotovati; in na ti keršanski, nravni podlagi spoštuje tudi vse deržavne naprave in zakone, t. j., on ravna vselej in povsod le — postavno. Bolj ko veče postaja malo detp, tembolj zapeljujejo ga slabi nagoni, malopridne družbe, poželenja in več tacih neprijetnost izvirajočih od zapeljivega duha. Otrok se pregreši, ter prelomi cerkvene in deržavne zakone. Šola ga mora hitro zope( nazaj pripeljati v blaženo naročje nravnosti; ona ga strahuje in kaznuje po zasluženji, in zahteva, da se mladost že perva leta ravna po cerkvenih in deržavnih zakonih. Pravi odgojitelj čuje strogo nad nravnostjo nježne mladine. Ou je uči se premagovati, vadi je krotenja hudih in morečih strasti, ter jo navadi že zgodaj težav in terpljenja v človeškem življenji. On vzbuja v mladih sercih duha za vse dobro in pravo, kteri tudi pozneje še vedno veje, ko je mladina nastopila že drugo stopinjo človeške dobe, a cerkev, najbolja mati, vzame mladenča v svoje varstvo peljaje ga do tretje dobe življenja, do — saaiostalnosti. In tudi sedaj ga ne zapusti, marveč varuje ga in skerbi zanj z vso silo in pravo matprno Ijubeznijo. Tako izreja šola s cerkvijo zedinjena na podlagi nravaosti, in inladina po ti poti izrejena, koristi občnemu človeštvu, in ne dela nobenega kvara človeski družbi. — Iz tega je jasno ko beli dan, da v vsaki šoli bi nioral duh keršanstva veti, tudi tadaj, ko se deržavne postave in napravp mladini razkladajo. Xe, da bi se z otroci v šoli propaganda delala, ali pa čez to ali uno deržavno napravo govorilo, ampak odgojitelj inora deržavni red, postave in naprave razjasnovati le v tein obziru, kako potrebne da so človeški sreči in njegovemu blagru. On mora čut za deržavne naprave pri otrocih vzbujati, in ni trpba da bi jim kazal, kaj da je po njegovem mnenji prav, ali pa ne prav; on mora mladinska serca deržavi pridobivati, je za der- žavo vplpmeniti, ako hočemo kedaj imeti dober ljud in pa bolje čase. — Sola mora mlade tatove resno opominjevati, in ako opominjevanja nič kaj ne zdajo, tudi ostro kaznovati; kajti šola v pravem pomenu ni samo učilnica raznih življenju potrebnih naukov in sposobnosti, marveč ona je — odgojisče nravnih deržavljanov. Xedeljska šola naj razklada odrastli mladini, da ima človek samo toliko prava, kolikor mu ga je Bog odločil. Ona naj uči, da je Bog svoje dari k splošnemu blagru in k javnemu vžitku vstvaril, in je tudi tako razkrojil, kakor jih vsaki posamesni k svojemu izveličanju potrebuje. Božja previdnost je modrejša nego človeška; torpj je tudi Bog temu več, unemu pa manj podaril po svoji modri previdnosti. Bog skerbi za vse Ijudi, kakor oče za svoje otroke; ne smemo mu torej vkljubovati in njegovega reda ne premetovati, čeravno večkrat ne moremo razumpti in uganiti, zakaj to ali uno ni ravno po naši volji. Kdor od Boga dari prpjme, prejme ž njimi tudi manj ali vpč dolžnosti in odgovornosti, kako da je rabi. — Tako mora šola s cerkvijo vred prav materinsko skerbeti za vse ji izročene otroke, posebno pa mora revne in ubožne otročiče prav ljubeznjivo v svojo brambo jemati. XTajvečja skerb in dolžnost ji mora biti, da se taki otroci nikakor ne zapuste. — Dasiravno nedolžni otrok dostikrat mora Iakoto, žejo, mraz in druge enake nezgode tprppti, ne sme vendar njegova duša, ki je dih božji, pomanjkanja terpeti. Položite duhovni in svetni učitelji roko na serce, in poprašajte sami sebe, ali ne skerbite v ljudskih in viših šolah veliko več za otroke, kterih starše je Bog uiaterijalno bogato nadaril, kakor pa za one nedolžne otročiče, ki imajo samo edino vas za podporo in steber prihodnje svoje sreče ? 0 ne zapustite jih, marveč podučujte je na nravni podlagi, da ne bodete vi krivi jim proteče prihodnje revsčinp in nesreče! Terdo, nečloveško mora vaše serce biti, ako ste jim to pomoč odrekli. Učitelji, bodisi svetni ali duhovni, to je vasa sveta naloga, da nedolžne, revne, zapusčene otroke v svoje varstvo jemljete inje po mogočosti nravno izrejate. Res — sveta je vaša naloga in preimenitna vaša skerb za male zapusčene ljubčike, ktere napeljujete, da bodo enkrat krepki, neomagljivi stebri družinskega reda in postave. Xapeljujte jp tedaj po pravi nravni poti do sreče in blaženosti. Vadite je že v oiladosti dela in prpmagovanja, io čujte skerbno nad lenobo. Opominjajte o vsaki priložnosti maIopridne, brezvestne starše, kterim otroci niso veliko niar, in opisujte jim primerno žalostno stanje nedolžnih otročičev borečih se v dušni temini s telesnimi potrebami. Zapusčeni od brezskerbnih staršev, izbrisala jitn je nemila osodina roka vse nježne cute, vso topljivost in miloto iz mladinskega serca; in ti jokajoči mladi deržavljani nimajo nobenega prijatla več na svetu, ako ne vas — duhovni in svetni učitelji! Sapienti sat! —