EL FORTIN TABOR je glasilo Združenih slovensKih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od G’avnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR iz the voice of the Confederation of the United Slovenc Anti- communists. TABOR es el organo de la Gonfederacidn de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215. Registre Nacional de la Propiedad Intelcctual No. 139.278. NAROČNINA: Argentina A 120.-; Južna Amerika 10 dolarjev; Evropa -Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 — OP 1686 Hurlingham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Na sliki vidimo župno cerkev v Vetrinju kjer so se naši junaki in mučenci zadnjikrat v svobodi poslavljali in se pogovarjali z Bogom, kateremu so potem darovali svoja življenja. PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! lViayo-Junio BUENOS AIRES Maj-Junij 1989 PENSAMIENTOS Y HECHOS Los anos pasan indefectiblemente y ssguros. Estados ya a una distan c;a de cuarenta y cuatro aiios de aquel fatidico mes de junio de 1945. cuando nuestros mejores hermanos ofrendaron su jovenes vidas en el altar la Patria. Nunca han sido vencidos en la lucha abierta; solamente con el engano toediante, ha sido posible a los siervos de la revolucion eomunista hacer-®e de ellos y pasarlos por las armas sin previo procesamiento judicial al-guno. Solo Dios sabe el namero y los nomibres de los jovenes inmolados Solo Dios sabe, cuantos hogares quedaron desamparados, esperando el regrese de sus sere« amados, que nunca volveran. No debe caer en el olvido el sacrificio de tantas vidas. E-ran mas de doee mil activos combatientes eslovenos contra el comunismo internacional, la poklicana, da v Vetrinju rešujeva situacijo. Toda tistih, ki naj bi bo svoji lastni izbiri opravljali to delo, nikjer več ni bilo. Pojavili so se sPet, ko je nevarnot že minila. Če kdo, ima tolmač najleplšo priliko, da sPoznava človečnost značajev tistih ljudi, s katerimi ima opraviti. Vetrinj, četrtek, 31. maja 1945 Včeraj dopoldne je pri angldškem komandantu, ob zasliševanju por. Špraha meni in Krennerju postalo popolnoma jasno, da Angleži vračajo domobrance v domovino. Popoldne sama zmešnjava in Ibeganje. Proti ve-‘mru je štab — v prvi baraki v Zakamnu — že prazen, samo na mizi še Pečatnik Ljubljanske divizije in generalove epolete. Slovenskega povelj-shva ni nič, domobranci v taborišču obveščeni o svoji usodi in prepuščeni Samim sebi. Vsi so bili, prxv kot jaz sam, prostovoljci proti domačemu, slo-''enskemu terorizmu nad Slovenci. Vsi, prav tako kot jaz sam, sovražnici organiziranega revolucionarnega kriminala, hujšega od okupatorjevega. Njihova usoda je bila sedaj zapečatena. Ob neusmiljenem botrovanju an-^leške komande so določeni, da umro, mučeni od slovenskih partizanov. Prestal sem strahotno noč, brez spanja. Tolmačev je manjkalo in "'ajor Rofoert Lean mi je sam ponudil mesto brigadnega tolmača. Toda kaj je taka obljuba tedaj veljala? Tudi če bi, vsaka lojalnost do Angležev je bila že vnaprej izključena. Kaj bodo storili tedaj, ko bodo to ugotovili ali pa ko me ne bodo več rabili. Me bodo iznenada zgrabili in poslali nazaj ? Vedel sem, kaj me — oficirja — tam čaka. Saj sem pomagal pri izkopavanju prenekaterih žrtev, izmaličenih od partizanskega mučenja. Prvič, odkar sem vstopil v Vaško stražo in skozi vse borbe kot domobranec, sem imel dbčutek, da gledam smrti v oči. Edina uteha mi je bila zavest, da imam na Korotškem bližnje sorodnike in prijatelje izpred vojne. Toda ali so še živi? Kako naj jih, čisto gotovo žrtve nacističnega preganjanja, prepričam, da so bili partizani na Kranjskem hujši od Gestapa? (1) Delal sem načrte in načrte, kako bi izmuznil sebe in še koga izpod angleške „varu)ščine“. Toda koga? Na štabu sem bil precej izoliran zaradi stalnega tolmačenja. Še pred dvema dnevoma mi je Krenner prepovedal, da bi odšel s svojo, osmo četo višnjegorskega bataljona. Da bi vsaj sedaj imel pri sebi svoje ambrulške fante, tri brate Muhiče, Tekavčiča in druge rise! Toda od vse čete sem ostal sam. Ali mi bodo domobranci iz drugih čet kaj verjeli ? Iz takega brodenja sta me ob zori predramila dva srbska četnika, ki sta bi!a ušla iz morišča v Sloveniji. Kar naenkrat je posijal žarek upanja. Poslana sta bila tja od Angležev, s prvini srbskim transportom. S pomočjo teh, novih prič in pod vplivom njunega pričevanja me je navdajalo upanje, da pregovorim angleškega komandanta taborišča in z njim višjo komando, da ustavijo izročanje tistih domobrancev, ki so še ostali v taborišču. Vsi trije smo se napotili v bližnji komandantov štab. Približno pol sedmih zjutraj je bilo, spal je še, toda prebudili smo ga. Poslušal nas je kar v postelji. Tedaj sem zašel prevajati, kako sta oba četnika odšla iz Vetrinja s prvim transportom. Kako so na Jesenicah vsi bili oropani od partizanov in še isti dan prepeljani v Radovljico, kjer so jih zaprli v neko poslopje. Kako so jih naslednji dan, že ob mraku odpeljali peš, zvezane, po neki poti. Ko so prišli na most, so partizani odprli nanje ogenj iz vsega orožja brez vsakega opozorila in pomišljanja, živo sta opisovala krike na morišču in sceno, v kolikor jo je bilo v temi mogoče razbrati in kako sta se onadva prav pod varstvom teme odvezala in iz zaglavja ušla. Tudi težave, ki sta jih imela pri prelazu čez Karavanke in čez Dravo. Komandant je poslušal brez besede. Morala sta doživljaje ponoviti (1) V resnici mi je prijatelj dr. Janko Mikula nekaj več kot teden dni kasneje v Hodišah očitajoče dejal: (Na Kranjskem) ,,niste znali biti mučenci". Tedaj me je to zadelo. Kasneje sem se zavedel, da ni mogel dati boljše oznake za sovražnike domobranstva. in ko sta končala, sem dodal svojo nujno prclšnjo, naj vendar že nehajo s pošiljanjem ljudi v gotovo smrt. Odgovor komandanta por. Hamesa pa je bil, da ne verjame temu, kar sta pripovedovala, ker da se prvo pripovedovanje ne sklada s ponovitvijo in da ima pač svoja povelja (he had his orders). Tedaj so se mi zamajala tla pod nogami in vse moje, čez noč pre-čuto gorje je prišlo do izraza. Bili smo trije, lahko bi ga zagrabili tam, cinika, toda kaj bi to pomagalo? Njegovo trdovratno zanikanje dejan-skega stanja, njegovo pomanjkanje najmanjšega človeškega sočutja, zavest usode domobrancev, še bolj pa zavest, da mi zadnja možnost njihove vešitve uhaja izpod rok so mi izpodnesle še tisti zadnji napor samoobvla-danja, ki mi je še ostal. Solze so mi začele kar same liti preko obraza in začel sem z moledovanjem brez vsake zveze. Od vsega se spominjam samo, da sem hlipal: „Orders are orders, but life is life!“ (Povelje ie povelje, življenje je pa življenje.) Komandant me je nekaj časa opazoval, potem pa je vstal iz postelje kar v spodnjih hlačah, kot je bil, in šel k telefonu. Telefonski razgovor je bil kratek. Ko je končal se je obrnil k meni in dejal: „Oficir ste kot j’az. Razumeti morate, da je povelja treba izvriševati.“ (that orders are orders) Obrisal sem si solze, poskušal zadrževati ihtenje in z obema četnikoma odšel iz sobe; ruševina. Posledice Manj kot dve uri kasneje so se začeli nalagati na kamione poslednje domobrance. Njihovo število: več kot lOGO. Njihov cilj — morišča v Sloveniji. Vsi so bili mučeni tam, vsi pobiti. Kar sami od sebe nikdar ne bi zmogli, da so slovenski revolucionarci s pomočjo balkanskih in zahodnih zaveznikov le dosegli: to, da uničijo do tedaj zmagujoče slovensko domobranstvo. Organizirano slovensko komunistično zverinstvo pa je pred zgodovino v imenu osvdbojenja neizbrisno dokazalo svoj pravi „obraz“. Dandanes Človek se včasih vprašuje, ali je „Osvobodilna“ fronta zares uspela v četrti točki svojega programa, da mora izpremeniti značaj slovenskega naroda. Saj smo Slovenci danes edinstveni narod na vsem svetu, kjer si general-major Ivan Maček lahko mirno privošči javno priznanje, da je ukazal pomoriti na tisoče podarjenih mu ujetnikov Slovencev povrhu, pa se v Sloveniji nad tem nihče ne zdrzne. To je že nekaj samo-posebi razumljivega. Slovenci smo postali Kajnov rod. Poleg vsega pa daje Maček še razumeti, da j: bil pokol domobrancev tako načrtovano zverinski, da je moral poseči vmes sam Tito, da so slovenski klavci pustili pri življenju vsaj nekaj domobranskih mladostnikov. Ivan Maček je po merilih svetovne kulturne javnosti odvraten vojni zločinec, v bahavo ,,kulturni" Sloveniji pa je proslavljen kot narodni heroj. čemu torej pritožbe nad južnjaki. Kam pa spada tak narod brez hrbtenice, če ne na Balkan z njegovimi čelekulami. Pa še Balkan se lahko čuti užljenega, saj je Čele-Kula (velik nagrobni spomenik zgrajen iz mrtvaških glav turiških žrtev) vsakemu dostopna, slovenska masovna grobišča pa so prikrita s preprogo uradne nepristopnosti, ki hoče na ta način zakriti svojo dedno obremenjenost celo pred lastnimi, Kajnovimi sinovi. Rdeči Rhmer utegne biti edina primerna družba. ,,Kulturnost" je postala tisti pesek, v katerega vtikujejo glavo kaj-novski sinovi in si domilšljajo, da bodo z njo oživljali slovensko narodno zavest. Nočejo videti, da mladina na zamejskem Koroškem in Primorskem prav zaradi take kulturnosti vedno bolj obrača slovenstvu hrbet, ne vidijo družin, tudi v tujini, s številnimi otroki, katerih oče in mati oba rojena in šolana v Sloveniji, govorita s svojimi otroki v tujem jeziku, da bi bi'i otroci varni pred vsiljivim „osvobodilno“ kulturnim slovenstvom. Oh Slovenija, moja dežela" — „na sončni strani Alp", kjer pa morišča in grobišča niso turistične točke, kot sta to, recimo Dachau ali Auschvvitz. Kadar obiščeš Slovenijo ne sprašuj zanje na turističnem uradu tudi pri odboru za človekove pravice ne. Morda jih usoda hrani za to, da jih bodo zaostali južnjaki kdaj odkrivali v brk in posmeh prefinjene slovenske kulturnosti, kot so svojčas nacisti odkrili komunistični Katyn. Kaj bi danes zapisal Janez Vajkard Valvazor v svoji ,,Die Ehre des Herzogtums Krain?" — ,,Slava Vojvodine Kranjske"? Ob takih razmišljanjih mi postanejo spomini na moj 31. maj v Ve-trinju dvojno bridki. Marko Kremžar MIMO D IV E V IV I II NOVIC. . . Svobodna Slovenija, Bs. Aires 5. I. 1989 ..., ki nam jih oznanjajo časopisi pod velikimi naslovi ter berejo radijski in televizijski poročevalci je prav da se od časa do časa spomnimo: kdo smo in kaj hočemo. Brez odgovora na te dve osnovni vprašanji postanejo tudi pretresljive dnevne novice le čutni dražljaji in ne več podatki, po katerih naj smiselno usmerjamo svoje odločitve. Ob preobilici vesti, ki poročajo, kaj se je zgodilo, pa ne dopuščajo časa, da bi se človek vprašal po vzrokih, lahko postanemo kljub dolgemu življenju muhe enodnevnice. Pričenjamo živeti brez spomina, nezmožni presojanja in brez jasne smeri. Kaj lahko se nam zgodi kot človeku, ki skrbno opazuje sveže poganjke na najnižji veji, pa pri tem ne vidi razsežnosti drevesa, kaj šele gozda. Kadar pa nimamo pred očmi vse gozdne Pokrajine, se v njej izgubimo. Podobno nas hlastanje za zadnjimi novicami privede do tega, da sredi zanimivega vrvenja, ki ga mnogi zamenjujejo z življenjem, zaidemo in se izgubimo. V tem primeru lahko rečemo, da izraz ,,izgubiti sc“ pomeni dobesedno izgubiti samega sebe, to je izgubiti svojo identiteto. Ni tedaj odveč, če si ponavljamo nekatere smernice, ki so prav zaradi svoje osnovnosti potrebne za razumevanje sveta, in kar je Se važnej-•ie. za razumevanje nas samih. V nekaj vrsticah jih ni mogoče izčrpati, le opozorimo lahko nanje. Živimo v svobodnem svetu, a smo v bistvu še vedno rod beguncev. Ni-?;mo zapustili domovine po lastni želji. Zaradi svojega prepričanja smo reševali življenje v tujino. Usoda dvanajstih tisočev je dokaz, da naš beg Fred komunisti ni bil posledica kake ,,psihoze". Isti režim, ki je vzrok našega begunstva, danes dovoli, da se večina lahko vrača v domovino in celo zasliševanja notranje uprave so navadno bolj civilizirana kot nekoč. Vendar kdo daje tem ljudem pravico zaslilše-vati, dovoljevati ali prepovedati? Nobene pravice nimajo. Imajo le moč. Imajo moč nad rojaki doma, kolikor so jih ustrahovali s pomočjo policij-skega in gospodarskega pritiska. Nad nami pa imajo le toliko moči, kolikor jim jo damo sami. V svetu živimo že desetletja, oprti na krščansko vero, na zgled prednikov, na svoje poslanstvo, na žrtev junakov in mučecev, kot svoboden ud nesvobodnega naroda. Zahtevni smo do sebe, ker vemo, da vodi pot nezahtevnosti le navzdol. Zato vzgajamo tudi svoje otroke v duhu odpovedi in °.*deče knjižice" ali ki sodelujejo s totalitarnim režimom in njegovimi predstavniki. Naj opravijo s svojo vestjo. Vendar po štiridesetih letih idealizma ne bomo pustili, da bi nam solili pamet oportunisti, pa čeprav gO' vore brezhibno slovenščino. V Sloveniji žive tisoči skritih junakov, prepričanih demokratov in zvestih narodnjakov. Ko bodo ti svobodni, ko bodo lahko brez strahu po vsej Sloveniji uveljavljali svoje prepričanje, ko se bo vsak rojak zavedal, da ne potrebuje več dovoljenja za poglabljanje v narodovo zgodovino in za odkrito javno delovanje, ker je to njegova pravica, ko bo slovenski zakon enako in dosledno ščitil pravice vseh državljanov in ko bodo vsi zgodovinski in kulturni sadovi emigracije na razpolago slovenskemu ljudstvu, tedaj bomo mi odrešeni trde tlake na ledini slovenskega političnega zdomstva. Ne prej! Vodniki slovenske partije se verjetno spominjajo Trockijeve trditve, da je revolucija „udarec s pestjo v obraz paralitika". Trocki se je v marsičem zmotil, a revolucijo je poznal. Danes so izraziti paralitiki v slovenskem narodu prav komunisti. Pazijo naj, kajti ljudstvo so skozi pol stoletja učili dvigati pest. Mi zdomci ne želimo nasilnih pretresov v Sloveniji, ker visoko cenimo življenje. Vendar če komunistično vodstvo ne najde hitro primernega načina, kako preiti v resnično demokracijo, naj se ne čudijo , če bodo začutili na lastnem obrazu Trockijevo napoved.. Lahko se tedaj zgodi, da bodo proti svoji volji postali dnevna novica svetovnega tiska.. Spomenka Hribar KffiSVDA I IV GREH Narodna sprava Prvo dejanje narodne sprave je prizanje te krivde, te naše velike krivde. „Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno prihodnost,“ pravi Kocbek Pahorju. To bi ibil prvi korak k narodni spravi v najbolj polnem smislu besede. Ne — k spravi z belogardizmom kot takim, temveč k spravi med ljudmi kot ljudmi. ,,Prav tragika bo povezala oba in ju človeško približala." (83) Ne le ateista in teista, temveč oba dela, vse dele naroda. Takšna sprava pomeni spravo z našo človeškostjo, pomeni spremembo „narodnostne človečnosti". (84) Ne le tisti, ki je bil na Rogu ubit in je prej ubijal, tudi tisti, ki jih je dal pobiti in tisti, ki jih je pobijal, je moj bližnjik. (83) Listina, str. 521. (?4) Listina, str. 184. Kaj je torej narodna sprava? Je kohezija vseh narodnih sil, vseh ust-Varjalnih sil v narodu, kohezija, ki se more kazati le v ..priznanju nazor-skega pluralizma, usmerjenega v enotno slovensko bit.“ (85) Takšna kohe-?k'a ie edina alternativa „smrtno nevarni družbeni diferenciaciji*' — pa najsi bi leta temeljila v katerikoli že ideologiji. Vsak (ideološki) eksklu-^ivizem je smrtno nevaren. Takšna kohezija vseh narodovih sil je še neizpolnjena dolžnost revo-Ucije, meni Kocbek. V Predgovoru k ponatisu Tovarišije pravi, da „bi rad pozval vse slovenske ljudi, predvsem komuniste in kristjane, da tiste neizpolnjene dolžnosti ne vidijo le v tako imenovanih reformah v tem ali onem °bmočju, temveč v celostni precenitvi našega položaja, v koheziji vseh na-r0flovih sil in v razvitku pravih medčloveških odnosov**. Ne gre le za revo-lucioniranje kot tako ali za reformiranje kot tako, ,,kajti narodnostne človečnosti ne more niti nadomestiti univerzalni duh religije niti je ne more odpraviti socializacija produkcjskh sredstev,“ kar pomeni: ne gre ne za standard ne zgolj za stalbilizacijo, temveč za to, kako smo kot ljudje „zno-^'aj“ narodnostne človečnosti. Gre za naš človeški habitus. ..Organizirana pra-v*ca ni dovolj, potrebna je dejavna ljubezen do bližnjega, edino ta lahko Ustvari medčloveško zaupanje.** (87) Medčloveško zaupanje in — dopuščanje. Potemtakem gre za celostno precenitev našega položaja: kje smo ? Ka-smo? Kako bomo jutri? Koliko je odgovorov! Koliko je iskanj! Koliko j0 poti! Šele ko so ustvarjalnosti odprte vse poti, je tudi zares odprta pot v Prihodnost. V prihodnost kot mogočost novih ali drugačnih začetkov, novih iskanj ‘U drugih ali drugačnih ustvarjalnih poti. Ustvarjalnih poti, katerih „vred-Uost“ se ne bo merila po nekakšnih vnaprej danih ideoloških kriterijih, ki bi ^amoumevno oklicevali za sovražnika nekoga samo zato, ker je v svojem tkanju našel odgovor, ki se pač ne ujema z vnaprej znanim in samozvanim "flognanjem** Resnice. Ustvarjalnosti niso in ne morejo biti odprte poti tarn, kjer nad njo bdi Objektivna Resnica, si sproti določa, kaj je res in kaj res, kaj je (objektivno) dobro in kaj ni dobro, kaj je subjektivno in kaj J0 objektivno, skratka, kaj je kaj. Kaj je (življenja) vredno in kaj je (življenja) ne-vredno. Kjer se šari in grozi z abstrakcijami kakor so kori-družbe, zgodovina; z oblastjo, ki je sama na sebi in po sebi čista pozitivnost; z revolucijo, ki je a priori pozitivna in brezmadežna in zato brez-Prizivni kriterij vsega iskanja in nehanja — tam se ustvarjalnost slabo Pr^e. še več, Kocbek je bil prepričan, da je to znak nove nečlovečnosti: ,,In *!e dejstvo, da bi ga nova družba ovirala pri tem, bi pričalo o novi nečlovečnosti v novi družbi, kajti nečloveški je sleherni sistem, ki zanika problematiko, stvariteljski nemir in iskanje in ki mu je duhovna bojevitost sum- (85) Listina, str. 415. (86) Listina, str. 184. (87) Listina, str. 196. Ijiva in nevarna." (88) Odprte poti vsej narodovi ustvarjalnosti in ne zame-tavanje katere koli na osnovi kakršne koli ideološke pravovernosti — to je edina alternativa Resnici in njenemu nihilizmu, katerega nujna posledica je ..subjektivna diktatura". (8&) In katerega prav tako nujna posledica je zametavanje velikih ustvarjalnih sil na osnovi ideološke pravovernosti in ozkosti, ki se je že za časa narodnoosvobodilnega boja izkazala „za preostro merilo", še toliko bolj pa velja, da si nikakor „ne smemo po vojni iskati svojega družbenega nasprotnika v lastnem narodu, ker si bomo na tak način (brez potrebe otežili svojo človeško osvoboditev". (130) Otežili in zaničevali, ne pa spodbujali! Kocbek, ta veliki sanjač, je bil prepričan, da „nam ni potreben avtoritarni, temveč demokratični komunizem'" (91) to pa ne nazadnje pomeni: „Družba poslej ne sme biti več nedotakljiva, nikoli več se ne sme maščevati nad človekom, ki odkrije njeno slabost." (92) Ustvarjalnost je za Kocbeka sinonim za osvobojenost, zato si krčevito zapisuje: „če po vojni ne bomo zbudili v ljudstvu stvariteljskega razpoloženja, potem je vse zaman, zaman je neznansko trpljenje vseh dni, zaman je trpljenje ustreljenih, zadavljenih, zasramovanih, obešenih, posiljenih in pohabljenih, zaman vsi napori duha in telesa, zaman vse tveganje in prc-bujanje sil, zaman mobilizacija ljudstva in organizacija življenja, zaman vsa vera, upanje in ljubezen." (93) In če pregledam svoje lastno življenje, si moram pošteno priznati, da vse to ni bilo zaman — če naj to pomeni, da so se uresničile mnoge sanje, zavoljo katerih so vse te žrtve bile. Gotovo je res, da se je naše povojno življenje izkazovalo tudi „kot vrsta izgubljenih stvariteljskih prilik", (94) vendar pa je nam, ki imamo srečo, da uživamo sadove vsega tega trpljenja, trpljenje naših očetov in bratov prej opomin, da bi izgubljenih stvariteljskih prilik ne bilo več in preveč, kakor pa očitek, da so takšne izgubljene prilike bile. Bile so. To je res. Pa tudi to je res, da se je ustvarjalnost naših narodov po vojni razvila do neslutene mere. Pa tudi to je res, da je to ustvarjalnost z ene strani vzpodbujala IN z druge omejevala prav na piedestal Resnice postavljena ideologija (našega) razvoja. Zato, kakor je nujno in pošteno priznati vse srečne dosežke naše povojne graditve, pa je prav tako nujno in zavezujoče, da ne izgubimo spred oči možnosti, da se mnoge te pridobitve morejo pogrezniti tako rekoč čez noč v nič, če ne bo ..totalitarna skušnjava premagana", (96) t. j. če bi se omejevanje ustvarjalnosti na ideološki osnovi podaljšalo v ,,smrtno nevarno družbeno diferenciacijo", kajti potem bi bilo res vse zaman! Zaman bi bila (88) Listina, str. 360. (89) Listina, str. 69. (90) Listina, str. 163. (91) Listina, str. 69. (92) Listina, str. 192. (93) Listina, str. 433. (94) Tovarišija, Predgovor k ponatisu, Založba Obzorja, Maribor, 1967. (96) Listina, str. 117. vf’a naša in naših prednikov vera, upanje in-ljubezen! Zato pa predvsem „ne smemo cepiti sil, ki jim je skupen cilj suvereno in socialistično sloven-stvo“, (96) zakaj vsi mi in vsak med nami gradi nalšo, ,,svojo podobo demokratičnega socializma", (87) ne le nekateri, izvoljeni. Vrsaka misel je premisleka vredna. Šele to priznanje odpre ustvarjalnosti prosta pota, sicer 'lam grozi nevarnost, da zapademo v novo ideološko ozkost, v nov klerikali-2em, kajti „klerikalizem ni le konfesionalne narave", (98) temveč je posledica „nerazčiSčenega in nesproBčenega razmerja do življenja". (99) Med ne--azčišjčena in nesproščena razmerja do življenja je nujno treba uvrstiti tudi aesprciščenost do našega lastnega bratomornega greha, izvrišenega na Rogu, in nesproščen odnos do naše lastne zgodovine sploh. S-poštovanje smrti in spoštovanje svojih lastnih mrtvih, vseh mrtvih, •lo mogočost za preseženje nihilizma in možnosti za javljanje svetega med nami. Ta „pozabe polni spomin"(100) nas bo šele situiral v našo lastno zgodovino kot naš domači, ne tuji dom. Ni druge poti. Kocbek je upal, tudi prepričan je bil, da se nam grozljivost narodove vojne skušnje kot taka, kot grozljivost, ki zavezuje, ne bo izmaknila izpred °m in iz srca: ,„iStrahotna in veličastna izkulšnja zadnjih let nas odpira za ■esnico življenja, saj jo doživljajo vsi Slovenci brez izjeme, partizani in domobranci, Slovenci kot nemški in italijanski vojaki, Slovenci po ječah in m taboriščih, partizani kot borci, aktivisti in obveščevalci. Koliko drznih dejanj in napornih podjetij, koliko nadčloveških odločitev in nečloveških sto. ritev, koliko zadreg in tesnob, razkolov in slovesov, koliko aretacij, mučenj m sodb, koliko počasnih umiranj in naglih nasilnih smrti, koliko tihega, Neznanega trpljenja in brezprimernih junaštev, koliko solza in radosti, koliko uPa in obupa, koliko blaznosti in jasnovidnosti!" (101) Res, koliko trpljenja, koliko vsega! In kako malokdaj se temu trpljenju odkrijemo in skromno priklonimo, kako malokdaj nas najde in zadrži — četudi le za kratek hip — v pozornosti in hvaležni misli. Mar ni po tolikem času že čas, da damo vsemu temu trpljenju, trpljenju, ki ga je preživljal ves narod v območju vsega svojega telesa, spoštovanje in priznanje ? „Prej ali slej bomo morali izkazati spoštovanje tudi tistemu trpljenju, ki si ga je morala skoraj polovica mladih Slovencev proti svoji volji naložiti na rame in dušo. Krvaveli so od Narvika do afriških puščav, od lokavskega preliva do Finske, Moskve in Povolžja." (102) In tudi na Kogu! Prej ali slej bo treba vzeti nase vse to trpljenje. (96) Listina, str. 380. (97) Tovarišija, str. 284. (98) Tovarišija, str. 48. (99) Prav tam. (100) Tovarišija, str. 128. (101) Listina, str. 32-5. ■(102) Listina, str. 155. In navsezadnje bo treba vzeti nase tudi trpljenje moža, ki je prvi pri nas spregovoril na tak način o narodni tragediji. Ta zapis je odziv in skromna poklonitev temu možu, Edvardu Kocbeku, ki je pričeval o paradoksni razklanosti zgodovinske in usodne resnice človeka. Ki je v svoji avtentični zavezanosti zgodovinskemu klicu naroda cstal odprt za usodno nedoumljivost človekovega pre-bivanja. Ki se v svoji neomajni zvestobi tovarišiji in revoluciji nikoli ni istovetil z njeno ideologijo do te mere, da bi bil izgubil spolštovanje do človekove osebe, do „meja svetosti, ki jo nosi življenje slehernega človeškega bitja“. Ta odprtost za sveto samo je tista, ki je omogočila njemu in ki je omogočila nam, da zmoremo problematizirati pota in kriva pota revolucije, njeno svetost in prekletstvo, njeno tragičnost in veličino. Tragičnost in veličino, ki zavezujeta v prihodnost. Naj nazadnje povem, da sem se — tehtajoč med strahom in pogumom — zavestno odločila za takšno pisanje. Za takšno pisanje, ki se izrecno trudi ne skriti, temveč najti kar najustreznejše besede za stvar samo. V tem načinu pisanja ni le neki upor zoper sprenevedanje in iskanje besed, ki ravno prav skrijejo in ravno še dopustno odkrijejo stvar, o kateri je govor, temveč je tudi izrecni napor povedati stvar tako, da sama kot taka stopi pred nas v svoji grozljivosti in nas v njej zadrži, pre-vzame. Poboj na Rogu bi bilo mogoče ,,lepo“ imenovati tudi drugače — vendar menim, da se ne moremo več delati, kakor da ga ni bilo. Zato mi je šlo izrecno za to, da stvar stvari primerno imenujemo in jo kot tako predstavim na videnje. Da bi nas našla kot naša narodna tragedija. Ni mogoče brez natančnih besed najti sproščenega razmerja do stvari. o kateri je govor. In šele stvar, ki je stvari primerno imenovana, stopi pred nas — in s tem šele tudi more oditi kot zamolčana groza. Naj odide! Seveda more tak način pisanja zbuditi hude odmeve v družbi, v kateri je ..verbalni delikt" večji greh, kakor pa je dejanje, ki ga opisuje. Ker se tudi more dogoditi, da ne bi imela možnosti za-govora, naj povem še enkrat, da dogodenega na Rogu ni mogoče zlbrisati do te mere, da bi se zničilo, kakor da ga sploh nikoli ni bilo. To pa pomeni, da se bodo za menoj oglašali drugi ..svobodni strelci" in da — kar mene zadeva — samo sprejemam štafetno palico od Kocbeka in jo podajam naprej — komu? ne vem, Kakor je nepreklicna smrt tako je nepreklicen in neizprosen poboj, zločin na Rogu; odstal bo večno. Moremo le spremeniti naš odnos do njega: ali še nadalje kažemo tej grozi hrbet in ostajamo tako nezaščiteni vnaprej — ali pa ji pogledamo pogumno v oči in iščemo drugih in drugačnih poti. Ali preprosto: dejstva ni mogoče spraviti s sveta, mogoče ga je le drugače interpretirati (pa tudi interpretacija ne more zbrisati dejanja Samega). Moja interpretacija je pač le ena, osebna seveda, ali če hočete subjeildtivna, objektivne nimam v zakupu. Kam pelje negiranje subjektivne resnice, je pokazal Kocbek sam. Vsa njegova dejavnost je utemeljena na Naslednjem spoznanju: ,,Spoznal sem, da potvarjam resničnost, ,če si ne ustvarjam lastnih odgovorov." (1C3) Torej ne, da bi bil svet brez mojih subjektivnih odgovorov le drugačen, temveč gre prav za potvorbo resničnosti, če si človek ne ilšče svojih lastnih odgovorov. Brez moje osebne resnice svet ne bi bil enak. Se motim ? Ne vem — in ta „ne vem“ jemljem nase kot mojo lastno ndgovornost zanj. To je blažena krivda, o kateri govori Kocbek s takšnim Prepričanjem. Blažena krivda, ki je posameznikov dar drugemu, bližnjiku. Tako ustvarjamo ta naš čudoviti svet. (K o n e c) (103) Listina, str. 18. ZA ZGOltOVIAO Notranjec ŠE POPRAVEK Komunistični zgodovinarji so po vojni pripisali protikomunističnim enotam in posameznikom celo vrsto grehov in zločinov. Posebej morda valja te za četniške odrede. iS temi slovenski partizani med vojno niso imeli dosti spopadov, toda, kot je eden njihovih voditeljev izjavil na Grčaricah »en plavogardist nam po itično bolj ‘škoduje kot deset belih". S politično škodo, ki jim jo je povzročila ,,plava garda", so komuni-stični agenti seveda opravili na forumih, kjer se je ta škoda najbolj izkazovala: v Londonu. Kezultata teh njihovih prizadevanj ni treba omenjati. Škodo, prizadejano ,,na terenu", pa so skušali popraviti s povojnimi publikacijami in procesi .še posebej pa seveda z znanim »kočevskim procesom". Tako je »zgodovinar" Mikuž pisal o četniških odredih, da so se več ali manj brez cilja »klatili" po slovenski deželi, Jože Vidic pa jim je' Pripisal odgovornost za vsa dela in nedela takoimenovane »črne roke", fantoma, za katerega še danes nihče ne ve, če je sploh obstajal, odnosno fta je mogoče razložiti z akcijami ,,na lastno pest" ki pa jih je mogel oprav, vbiti eden kot drugi. Na enem zadnjih procesov proti »vojnim zločincem", aprila leta 1948, Pu je prišlo na dan tudi vprašanje odnosa med četniki in zavezniki in po-£Gbej še vprašanje zavezniških letalcev, ki so jih Nemci januarja leta 1945 znjeli na Selah nad Podlipoglavom. Na tem procesu se jo zagovarjal podpolkovnik Mirko Bitenc, nekdanji četniški poveljnik , Vzhodne Slovenije", ueprav je bil med četniki najbrž naj slabše poznan komandant. Vidic, avtor že poznane knjige ,,Po sledovih črne roke“, navaja na strani 229 odstavek, ki je predstavljen kot izvleček iz uradnega zapisnika procesa proti Bitencu: Tožilec Bitencu: „Ali veste, kdo je Janez Marn, s katerim ste sodelovali ? iSo vam znani njegovi zločini, ki jih je zagrešil, ko je bil pod vašim poveljstvom? Vam je znano, da je Janez Marn kot poveljnik Dolenjskega ičetnilškega odreda prodal .17 letalcev Nemcem za nagrado v znesku 20.000 DM? ALI VESTE, DA SO NEMCI POSTRELILI VSEH SEDEM-NAJST LETALCEV? (podčrtal pisec). Odgovorite ali je bil Marn pod vašim poveljstvom in če ste soodgovorni za ta zločin?" Bitenc je povesil glavo in išepetaje izustil: ,,Da.‘‘ Vidic torej citira uradni zapisnik s procesa aprila 1943, v katerem naj bi podpolkovnik Bitenc potrdil: 1) da je bil Marnov odred pod njegovim i(Bitenčevim) poveljstvom; 2) da je Marn Nemcem prodal 17 zavezniških letalcev za vsoto 20.000 BM; 3) da so Nemci vse te letalce po izročitvi postrelili. V vojnem razporedu takoimenovane Jugoslovanske vojske v domovini je v Sloveniji delovala slovenska „armija“ te vojske. Nekako po 1. januarju leta 1944 je bil njen poveljnik polkovnik, kasneje general Ivan Prezelj-An-drej. 'Operativno je bila Slovenija razdeljena na dve coni: Vzhodno in Zahodno; meja med obema je najbrž potekala skozi Ljubljano, kar je pomenilo, da sta na zahodni strani delovala Notranjski in (Primorski odred, na vzhodni pa Gorenjski, Dolenjski in (štajerski. Poveljnik zahodne Slovenije je bil Kordunaš, major Savo Dudukovič, poveljnik vzhodne pa Mirko Bitenc. Toda medtem, ko se je Dudukovič vsaj od avgusta 44 pa do kraja zadrževal v svoji „komandi“, bi tega ne mogli reči za Bitenca (ki je bil obenem tudi poveljnik Slovenske legije). Bil pa je na terenu v času akcije Dolenjskega in Gorenjskega odreda pri Lahovčah na Gorenjskem. Ena posledica te akcije je bila v tem, da se je Gorenjski odred v resnici razšel in so fantje vstopili v gorenjske domobranske postojanke. Dolenjski odred Janeza Marna se je po tej akciji vrnil na Dolenjsko in je bila to najbrž tudi edina akcija, v kateri je Marn priznal neko „ko-mando" nad seboj. Pri vseh ostalih odločitvah je ravnal po lastni glavi in Bitenc najbrž ni imel nobenega vpliva nanj; kaj šele avtoritete. S tretjim odredom Vzhodne (Slovenije pa je imel Bitenc najbrž še slabše stike. To je bil Melaherjev štajerski odred (menda je bil uradno označevan za ,,Gorsko brigado11) ki je bil že zaradi zemljepisnih razmer in oddaljenosti praktično izoliran in brez resničnih vsakodnevnih etikov s poveljstvom kaj šele z ostalimi odredi, katerim se je v resnici pridružil šele v Fonliju v severni Italiji, torej, ko je bilo vsega konec. Bitenc js bil v bistvu general brez vojske, če izvzamemo moštvo, ki je bilo v (Slovenski legiji, a ni bilo na terenu. Trditve, da je Marn prodal zavezniške letalce Nemcem, danes najbrž bo več mogoče ne dokazati, ne zavrniti, razen, če bo nekdo prj brskanju po nemiških arhivih prišel do dokumentov, ki se nanašajo na to. Pisati o tem, kot to dela Vidic, ali bolje — vnašati to v uradne zapisnike. Pa ni v iskladu z ustaljeno sodno prakso. Res pa je, da so se od vsega začetka vsiljevali dvomi in pomisleki o Marnovi vlogi pri tej 'stvari. Toda, tudi to je le drugotnega pomena. Državni tožilec je namreč na Procesu aprila 1948 Bitencu očital soodgovornost ne le za izročitev letalcev Nemcem, temveč tudi za dejstvo, da so Nemci vse te letalce POSTRELILI. To pa je navadna laž. Tu bi prav za prav lahko zaključili celotno pripovedovanje. Eden od teh letalcev, namreč captain Maurice Brash USlAlAF je kakšno leto PO vojni s posebnim afidavitom potrdil, da so ga slovenski domobranci rešili iz gorečega letala, ki je strmoglavilo nekje pri Zalogu, da ga je potem dr. Meršol skrivaj oskrboval z zdravniško nego in, kar sledi iz vsega tega, da je vojno PREŽIVEL in da ga niso Nemci ustrelili. Toda s tem smo zgodbo nekoliko prehiteli. Že poleti 1944, se pravi julija, so bili v Notranjskem čet niške m odredu trije „zavezniki“. Prvi je 'bil že prileten možak, 'doma nekje iz države Wisconsin, ki je za silo lomil tudi nemščino in se ga je zaradi njegove izredne prikupnosti kaj kmalu prijelo ime ,,Stric“. Drugi je bil mlad fant, Pegastega obraza, doma nekje iz Alabame, ime ipa mu je bilo Bob. In tretji je bil Charlie Taylor; ta pa je bil Novozelandec in profesor po poklicu. Bob in Charlie sta nekje v (Sloveniji ali na Koroškem ulšla s transporta vojnih ujetnikov in našla pot v Notranjski četniški odred. Sredi decembra se je Notranjski odred premaknil na Dolenjsko. Premik je bil izvršen iz praktičnih razlogov: na Notranjskem, vsaj na področju, kjer se je odred zadrževal, ni vasi v pravem pomenu besede, ali pa so le večje vasi, kjer so bile po večini nastanjene domobranske postojanke. Dolenjska pa je bila polna manjših, zakotnih vasi, kjer se je lahko zadrževala tudi večja skupina ljudi, breme za njeno vzdrževanje pa je bilo lahko porazdeljeno na več gospodarjev, ne le na eno samo, kot je bil dostikrat slučaj na Notranjskem, kjer ne manjka samotnih kmetij. Z Notranjskim odredom se je premaknil tudi Primorski in po celonočnem maršu preko Ljubljanskega barja so se Notranjci namestili v Leskovcu tik ob nemški demarkacijski črti, Primorci pa na Blečjem vrhu, nekako na pol pota med Leskovcem in Polico. Tu ali pa v neposredni okolici Police pa se je tisti čas zadrževal tudi Marnov Dolenjski odred. Zamišljeno je bilo, da bodo odredi na tem področju prezimili, s pomladjo pa spet odšli na svoja prvotna področja. Do tega pa ni prišlo: na sveti večer, ali bolje popoldne, okrog ene pred svetim večerom, se je na nebu pojavilo ameriško letalo, ki je očividno imelo težave; in res je naenkrat odskočila iz njega celotna posadka. Do večera so četniške in domobranske patrole našle vse do zadnjega in jih pripeljale na Leskovec. Dan ah dva kasneje so ljubljanski domobranci pripeljali na Leskovec tudi že omenjenega kapitana Brasha, ki je srečno preživel in je samo njegov oxi3-čeni obraz še pričal, da je za njim resna kriza. Brash je bil tudi najvišji „po činu“ in je avtomatsko prevzel poveljstvo nad zavezniškim kontingentom v Notranjskem četniškem odredu. Najbrž že naslednji dan, vsekakor pa pred 'Silvestrovim, je ibila potem formirana posebna ,,oficirska patro-la“, ki je z vsemi letalci odšla v Temeniško dolino, da ugotovi, če bi tam moglo pristati ameriško letalo, ki bi zaveznike odpeljalo nazaj v Italijo. Notranjski odred je namreč imel radijsko zvezo z Mihajlovičevim štabom v Srbiji, ta pa z Britanci v Kairu ali morda v Bariju, in tako bi se dala ta akcija izvesti. Do evakuacije pa ni prifšlo, ker so Nemci v novoletni noči izvedli široko akcijo z namenom, da obkolijo četniške odrede in zajamejo ameriške letalce. Nemške kolone so proti Leskovcu prodirale iz Grosuplja, Litije, Višnje gore in Št. Vida pri Stični. Notranjski odred na Leskovcu pa je bil pravočasno obveščen o nemški akciji ter se je kljub globokemu snegu, izmuznil z nemškega obroča; z njim pa tudi vsi zavezniški letalci. Istočasno se je z Bilečjega vrha umaknil tudi Primorski odred, ki pa se je po nerodnosti ali nepremišljenosti prekmalu vrnil na bazo in padel 1— v nemško past. Odred je zadnje tedne vojne prebil v ljubljanskih zaporih. Notranjski odred pa se je takrat premaknil vse do Matene sredi barja, a se je po nekaj dneh vrnil nekam na področje okrog Stare vasi in Truščin in ni, kot so borci pričakovali, krenil preko barja nazaj na Notranjsko. Tiste dni je tudi bila napravljena odločitev, ki je potem vodila do dokončnega razpleta zadeve z zavezniškimi letalci. Ker so po celotnem področju okrog Višnje gore še vedno križarile nemške edinice, ki so za vsako ceno hotele najti zavezniške letalce, in ker je bila takrat pač zima in je vsako premikanje pustilo za seboj dobre sledi, je poveljstvo odločilo, naj se Notranjski odred začasno razbije na manjše edinice, ki bi se samostojno gibale, obenem pa s svojimi sledmi zmešale nemške zasledovalce. Odločeno pa je tudi bilo, da naj sa vsi zavezniški letalci v spremstvu manjlše četniške patrole gibljejo ločeno od ostalih. Ta skupina torej je v noči od 20. na 21. januar 1945 prispela v vas Sela nad Podlipoglavom in se namenila, da tam prendči. Ker je prispela sredi noči, je bilo po posvetovanju z letalci odločeno, da ne bodo postavili straže do jutra. Toda v zgodnjem jutru je njihovo sled odkrila nemška patrola, ki so jo spremljali psi. Nemci so vdrli v hišo in seveda povsem presenetili speče zaveznike in četnike. Nemško patrolo je 'spremljal nek domobranec, kot tolmač pa je služil Lado Miller, rojen v Domžalah iz precej dobro poznane družine, ki je bila svoje čase aktivna v raznih ,,kleri-kalnih‘‘ organizacijah, ob razpadu pa takoj pokazala svoje pravo, Nemcem naklonjeno razpoloženje. (Po nepotrjenih poročilih naj bi bil Lado Miller po vojni obešen.) Miller je Slovencem zabičal da je vsak odpor nesmiseln, (kar je Uržalo; saj so bili vsi Nemci oboroženi z brzostrelkami) nato pa so razoro-ženo skupino odgnali v dolino, kjer so jo naložili na kamion, ki jih je odpeljal v Ljubljano v sodnijske zapore na Miklošičevi. Tu so bili letalci takoj izločeni in odpeljani. Slovenski četniki pa so bili do zadnjih dni vojne zaprti na sodniji, tik pred premikom četniških edinic na Primorsko pa izpuščeni na intervencijo srbskega četniiškega poveljnika vojvode Djujiča. Kakšna je bila usoda letalcev? -Če naj verjamemo ,,uradni" ugotovitvi na procesu proti Bitencu tri leta kasneje, potem so jih Nemci nekje vse Postrelili. Toda že izjava kapetana Brasha bi zadostovala, da postavi to trditev na laž. Obstajajo pa Iše drugi dokazi: novembra leta 19®6, tako pilše nedeljski Tednik iz Ljubljane (4. januarja 1987), se je v Ljubljani pojavil ameriški profesor James Ashley z namenom, da poilšjče kraje, kjer je leta 1944 odskočil iz zadetega bombnika, in ljudi, ki so mu takrat pomagali. Kje točno je to bilo, ni vedel; vedel pa je za ime vasi, kjer se je zadrževal — Leskovec. Tako torej se je eden od ,,postreljenih" zavezniških letalcev, ki so jih rešili četniki, po več kot 40 letih, ŽIV vrnil v Slovenijo, da obilšče kraje svoje medvojne epizode v Sloveniji. Časnikarjem Nedeljskega dnevnika seveda ne moremo zameriti, da jim ob tem primeru ni prišlo na misel protislovje med obiskom prof. Ashle-ya in uradnim zapiskom procesa proti podpolkovniku Bitencu. Toda tudi iz tega drobnega primera je dobro razvidno, kolikšna revizija moderne slovenske zgodovine bo potrebna, da bo slednjič izluščena resnica in popravljena krivica, ki so jo komunisti prizadeli svojim tedanjim nasprotnikom. Začetek je že napravljen: mlada slovenska generacija podira en tabu za drugim, trga eno lažnjivo pregrinjalo za drugim in vsi, ki smo bili doslej prisiljeni k molku, smo lahko prepričani, da bo resnica slednjič zmagala in nas — osvobodila. -a. -*,.'** -v . -'■v -Tk ^ '--j. Ti. sv »v - TEMA ZA RAZMIŠLJANJE: Ko se tiranija zruši, ji ne smemo dati časa, da bi se dvignila. Robespierre Naš boj ni končan. — V Vetrinju se je pričela samo nova faza. — Ne popustiti! To smo dolžni spominu naših padlih herojev za Boga — Narod — Domovino. Bodimo trden zid, ob katerem se bodo razleteli vsi mehurji kratkopetih komunističnih laži, s katerimi lovijo lahkoverne kaline predvsem na zahodni zemeljski polobli’ — Bodimo termiti, ki z drobnim, nenehnim delom v vsakem okolju razjedajo pošastno zgradbo komunistične prevare! — To pričakuje od nas tudi naš, narod, ki je narod prvoborcev za resnično svobodo človeštva! — Na delo torej, termiti svobodoljubnega človeštva! 4 5 LET POZNEJE! Ko človek postaja starejlši, se vedno pogosteje ustavlja v vsakdanjem hitenju — sam s svojo vestjo, ki mu je spovednik; ne toliko zaradi grehov, temveč zaradi človeške negotovosti, ob življenjskem zaslišanju samega sebe. ,,'čez veliko sem te postavil in za vse boš nekoč odgovor dajal." Velik je bil tisti pretekli slovenski čas, kot ga je preroško napovedoval pokojni knezoiškof Jeglič. Velik je bil ta čas in „čez veliko nas ie postavil." Okupatorjevemu uničevanju naroda se je pridružila še KP. Edino še Boga je imel naš narod na svoji strani; Boga in slovensko mladino. „Nekaj je treba ukreniti, sicer nas bodo pobili drugega za drugim!" Postavili smo se v bran nasilniku, za slovenska življenja, imetja. Morali smo odločati med življenjem in smrtjo. Nikoli si nismo želeli te odgovornosti, ne odločitve sodnika. Nikoli ni bilo želje v nas, zagrabiti za orožje proti nenapadalnemu bratu Slovencu! V VSE TO NAS JE PRISILILA KOMUNISTIČNA PARTIJA SLOVENIJE! Bili smo prostovoljci, za obrambo vsega našega, slovenskega, ne za vojno in uboje. Ta obramba pa je prešla v zasledovanje in napade — zaradi obrambe! Hoteli smo uničiti, ali vsaj potisniti globoko v gozdove ROPARSKE IN KRIMINALNE TOLPE partizanov, ki so prinašale v nočeh strah, grozo in kri v naše vasi. (če bi tedaj partizani ne bili to, bi jim ves narod nudil zavetje in oporo!) Ob letošnjem taborjenju v gorah, me je — ob večerni debati med drugim vprašal eden izmed abiturientov: „iče bi bilo potrebno, bi šel še enkrat skozi vse to, kar si doživel?" „Naravno, da bi šel če bi bilo potrebno. Žrtve za domovino nimajo meja." Veš, posebno mlad Človek je idealist brez pridržkov. Nesreča je, da so politična vodstva hotela vsako zase idealizem mladine. Zasnova je bila za neko skupnost — Slovensko zavezo — toda praktično je vsako -/odstvo delovalo v svojo smer, za dosego lastnega prestiža." Nekaj časa je fant molčal, kot, da bi hotel zajeti vso slovensko tragiko, potem pa je počasi, s poudarkom zlogoval: „BILI STE ŽRTVE." Zazrl sem se v ogenj, ki je prasketal po nerodnih polenih in metal dolge sence v noč, ki je tako gosta pod Črnim jezerom. „Bili smo žrtve." Popravil sem ogorek, ki se je zatrkljal k nogam, globoko zajel močno svežino gorskega diha in mu pogledal v oči. ,,Bili smo žrtve eni in drugi. Žrtve sefbične politike v času, ko bi se ttiorale zdrave politične silnice praktično združiti v skupno akcijo proti sovražniku." ,.Posledice politične sebičnosti je narod drago plačeval med revolu-cijo. živo pa smo občutili v dno duše razočarani — namesto v Palmanovi — v krvavih arenah Teharja, škofje Loke, št. Vida in Kočevskega Ro-l?a! — mj prodani — isto preživeli v Vetrinju in narod doma!" ENI, pred 45 in več leti, DRUGI po 45 letih. Razlika je v tem, da smo „eni" izdajalci, zločinci, fašisti, ,,drugi‘‘ Pa so heroji in narodnoosvobodilna vojska. — Ni važno! — Ko bo narod svoboden bo dal oceno ENIM in DRUGIM! Preteklega novembra so položili venec zunaj mestnega pokopališča Žale v Ljubljani, ,,Za vse žrtve stalinističnih zločinov in človeških zmot, katerih žrtve nimajo še priznanih grobov v Sloveniji!" Vsekakor pozitiven — čeprav negotov korak — ob razpadanju tiranije. „Sprava z mrtvimi," je imenovala Spomenka Hribar. „Začetek konca državljanske vojne," je dejal napovedovalec. NE ENO, NE DRUGO! Kako je mogoče živemu se spraviti z mrtvim? Državljanska vojna pa bo končana, ko bo Slovenija svobodna. Ko bodo žrtve komunističnih morij imele časten grob. Ko bodo obsojeni VSI zločini in sojeni VSI zločinci. Ko bodo poravnane vse krivice. Ko bo pravici zadoščeno. DO TEDAJ, DRAGI SOBORCI, PA JE NAŠE MESTO NA FRONTI 2A SLOVENSKO SVOBODO! ZA ZDSPB - TABOR Ivan Korošec Zapisnik letnega občnega zbora tabor, dspb v Clevelandu, 7. JANUARJA 1989 Predsednik Milan Zajec začne občni zbor z molitvijo ob 7.30 zvečer v klubski sohi Slovenskega narodnega doma na Holmes Ave. Navzočih je članov in odbornikov. Predsednik prebere dnevni red občnega zbora, ki ga navzoči potrdijo, zapisnikarja je izvoljen V. Zadnikar. Sledi branje zapisnika lanskega občnega zbora, ki ga navzoči odobre s sledečim popravkom izjave g. Mavsarja: v Tolstojev sklad je daroval S.000 USA dol. nSiPB Tabor in ne Zveza DSPB, kot je to zapisal g. Mavsar. Predsednik nadaljuje z branjem okrožnice Ivana KoroSca iz Argentine, pozdravnega pisma zveznega predsednika Kolmana udeležencem občnega zbora in pisma zveznega organizacijskega tajnika Ivana Palčiča, ki je priložil tudi kopijo pisma Tolstoja iz Londona. V pismu, ki je priloženo temu zapisniku, Tolstoj poroča o poteku tožlbe in potrebe po dodatni denarni pomoči. Tajnik poroča o uspelih družabnih večerih, spominski proslavi, o nabirki za Tolstojev sklad in drugem poslovanju. Spomni se tudi smrti soustanovitelja in enega najbolj zaslužnih članov Tabora Ivana Hočevarja. Poročilo je priloženo zapisniku. Blagajnik Filip Oreh poroča o finančnem poslovanju v preteklem lotu. Poročilo je priloženo temu zapisniku. Pismeno poročilo upravnika Tabora Jožeta Vrtačnika, ki se zaradi slabega zdravja ni mogel osebno udeležiti občnega zbora, navaja, da sm0 izgubili 4, dobili pa dva nova naročnika. Predsednik Milan Zajec se v svojem poročilu dotakne vseh pomembnih prireditev in drugih uspešnih akcij v preteklem letu. Poudari predvsem pomembnost Tolstojevega procesa za našo stvar in poziva člane naj še nadalje podpirajo to akcijo, da bo v tem letu uspešno zaključena. Opozarja tudi, da je zbiranje zgodovinskega gradiva še vedno ena najbolj važnih nalog naiše organizacije in se obrača na člane, da naj sodelujejo pri tem delu z objavljanjem svojih dopisov in spominov v Taboru. Poročilo j® priloženo temu zapisniku. V debati k poročilom pojasni tajnik, da socialni sklad v tem času podpira 16 članov, da pa imen ne bomo objavljali, člani pa se o delovanju socialnega sklada lahko vsak čas informirajo. Predsednik nadzornega odbora Milan Dolinar poroča, da je pregleda' finančno poslovanje Tabora v preteklem letu. Ugotavlja, da se računi iu blagajniške knjige ujemajo. Predlaga, da upravnemu odboru za vestno opravljeno delo občni zbor izglasuje razrešnico s pohvalo, kar navzoči soglasno potrdijo. Volitve novega odbora. Občni zbor na predlog, naj sedanji odbor prevzame funkcije še za naslednje leto, potrdi, s pristankom vseh predlaganih, sledeči upravni odbor za leto 19&9: Milan Zajec, predsednik; Jože Arko, podpredsednik; Milko Pust, tajnik; Filip Oreh, blagajnik. Odborniki-Jože Kristanc, Polde Zupančič, Lojze Petrič Milan Dular, Janez Skubic Jože Dovjak, Janez Žnidaršič in Jože Bojc. V nadzorni odbor pa so izvoljeni: Milan Dolinar predsednik; Hinko Zupančič, odbornik; Vili Zadnikar, odbornik. Predsednik se zahvali občnemu zboru za izkazano zaupanje in pozove vse člane, naj ostanejo zvesti idealom za katere so se borili. Predsednik z molitvijo zaključi občni zbor ob 8.40 zvečer. V. Zadnikar, zapisnikar Poročilo predsednika Tabor DSPB-CLBVELAND (7. januarja 1989) Kot vsako leto, tako je tudi letos na'ša organizacija Talbor DSPB vrnila svojo nalogo, ki je v skladu z našimi pravili. Podpiramo naše domobranske invalide in potrebne naše pomoči. Zaradi tega imamo dve družabni prireditvi v ta namen, s katerima si zagotovimo naš dohodek. Treba Pa je priznati, da v ta domobranski invalidni fond tudi nalši posamezniki darujejo lepe prispevke, kar lahko ugotovite sami, ko berete seznam darovalcev v naši reviji Tabor. Spomnimo se vsako leto z našo spominsko proslavo na Orlovem vrhu slovenske Pristave, ki je v mesecu juniju, vseh slovenskih protikomuni-stičnih žrtev, pomorjenih med komunistično revolucijo v Sloveniji, posebne pa vrnjenih po Angležih slovenskih domobrancev Titovim komunistom, katere so zverinsko pomorili v letu 1945. Tako bo tudi letos 3. nedelja v juniju v ta namen spominska proslava na Orlovem vrhu, na katero že vas danes opozarjam, da čim bolj sodelujete pri tem programu, važno pa je da se te proslave udeležite, ki je bolj pomembna, kot vsa druga praznovanja raznih zasebnih obletnic. Nadalje naša organizacija skrbi za zbiranje arhiva komunistične revolucije v Sloveniji, da bo v zgodovini prikazana resnica, ne pa komunistična laž. Skrbimo, da bo naša revija Tabor bogato opremljena in napolnjena z dopisi in članki. Dejstvo je, da ima največ zaslug prav Tabor DSPB in naša revija Tabor, ko je z našimi izdajami knjig, kot Matice mrtvih, Bele knjige, domobranskih plošč, spominskih znamk in drugih izdaj protikomunističnega tiska pripravilo komunista Kocbeka, ki bi gotovo molčal, če bi mu mi ne pomolili pod nos te publikacije, in je tako končo spregovoril in odprl vrzel ter sprožil plaz, ki ga nikakor več ne morejo ustaviti doma v Sloveniji. Dejstvo je tudi to, da vse to kochekovci izkoriščajo v svoje namene, ne v namene naše domobranske protikomunistične ideje; pa to ni važno, važno je to, da je resnica prišla na dan, da se razgalijo Titovi komunistični zločini, posebno zločin ki je zakrivil nad Slovenskimi domobranci leta 1945. Važno je tudi gibanje Tolstojevega procesa. Stvar je treba vzeti resno; tudi nasprotniki Tolstojevih dokazov, objavljenih v njegovi knjigi The Minister and the Massacres, aktivno delajo, da bi Tolstojevi objavljeni zločini bili prikazani v drugačni luči, kot so se v resnici dogajali. Neki angleški časopis je priobčil članek, ki pravi, da je neka parlamentarna komisija v Londonu ugotovila, da Macmillan ni bil ničesar kriv. To bodo gotovo uporabili na Tolstojevem procesu. Velik napredek pa je že v tem, da je zadnja leta sam Tolstoj odkril veliko dokumentov, ki bodo lahko zavrgli tudi te ugotovitve in trditve te komisije. Končno je važno to, da je Tolstoj dokazal, da so Angleži zagrešili zločin, ki mora priti pred mednarodno sodišče. Proces je določen za 6. junij 1989 v Londonu, o katerem vas bomo podrobno obveSčali v kolikor nam bodo znane novice. Vas pa prosim, da darujete v Tolstojev fond, ker so stroški veliki, od pol do enega milijona dolarjev. Lord Aldington, ki toži Tolstoja je premožen človek, obenem ga podpira državna financa Velike Britanije. Do sedaj smo Slovenci nabrali okrog 30.000 dolarjev, kar pa še zdaleč ni dosežena vsota, ki jo pričakujejo od Slovencev. — Opozorim vas tudi na to, imejte zanimanje do delovanja naše organizacije in pomagajte pri delu, da ne bo vse na ramah odbora. Isto dolžnost kot odbornik ima vsak član, da pomaga pri d»lu naše organizacije. Letos bo občni zbor Tabora ZDSPB v Milwaukee. Tudi bodo volitve novega odbora. Skušali bomo organizirati avtobus, če bo dovolj zanimanja. Občni zbor bo 2. septembra 1989. Najlepša hvala vsem odbornikom in članom za vso pomoč v tej poslovni dobi 1988 in se priporočam, da boste naklonjeni in v pomoč tudi novemu odboru v letu 1989. Ostanite zvesti idealom: Bog — Narod — Domovina. Bog vas živi! Milan Zajec IZ PISEM Cleveland, 12. decembra 1988 Uredništvu Tabora! Prilagam članek „Izza Vetrinja“ za objavo v Tabor. Sem pa v nemajhnem precepu, kamor ste me spravili s svojimi pripombami o)b mojem zadnjem prispevku. Kaj, če se uredništvu slučajno zazdi, da članek ni za objavo ? Kako naj si pridržim avtorske pravice, ne da bi se pri tem uredništvo čutilo ogroženo? Isti problem sem imel s tujejezičnimi občili, kjer je bilo vsako prikazovanje celovitosti resnice o slovenskem „holocaustu“ najbrže v nasprotju z uredniškim gledanjem in zato vsaj deloma, če ne v celoti, cenzurirano. Ob svoječasnem obisku prejšnjega slovenskega „predsednika“ Franca Popita so mi npr. cenzurirali celo verigo njegovih javnih zaslug — soodgovornosti pri pokolu domobrancev. Šele ob Taborovi reakciji sem se zavedel, da je v moji klavzuli zelo pripraven izgovor za take postopke. Sedaj vedno pridenem samo klavzulo, da dajem dovoljenje za objavo. V resnici se lepše sliši, vselbina, odnosno učinek, je pa isti. Isto velja tudi za priloženi članek. Tabor je z objavljanjem vseh resnih prispevkov gotovo bela vrana v naši desinformativni dobi. Z domobranskim pozdravom Bog daj! France Krištof Nikolaj Tolstoj: MINISTER IN POKOLI (Nadaljevanje) Drugi važni obzir je bil, tako pravi Macmillan, da nesrečni Keightliey dostavno ni bil v stanju, da bi se uprl veliki premoči napadalnih titovih ^gij in podlegel moči močnejlšega. Izjavil je: „Bila je zelo nevarna situa-c'ja: mi smo imeli samo eno brigado, onih pa je bilo na tisoče... ubogi General Keiightley, ki je imel vojsko, je imel eno samo brigado." To je Zaničljivo podcenjevanje razpoložljivih sredstev B. korpusa z oklepno divizijo in dvema pehotnima divizijama — da niti ne omenjamo neodvisne 7. ^klopne brigade brigadirja Coopera. čeprav je bila vojna s komer koli Zadnja stvar, kar si je kdo želel, je 5. korpus brez dvoma predstavljal najbolj nevarno borbeno enoto na področju. Malo več kot čez teden dni so se Partizani hitro umaknili s Koroške, ker so se zbali samo namiga, da jih kodo Britanci s silo pognali ven. Karkoli že je bila Keightleyjeva zaskrbljenost, gotovo ni bila tako nevarna, kot se je zdaj spominja Macmillan. Vsekakor Macmillanovi ugovori precej izglodajo kot namen, da težo Zgovornosti zvali na Kei:ghtleyjeva ramena. Keightleyjeva prvotna reak-eija pred Macmillanovim obiskom je bila, da sovjetske zahteve ignorira, ne 6'lede na njegovo „eno brigado". Keightleyjevi poznejši ukazi in sporočila r'p vključujejo nobenih namigov na namišljeno potrebo, da s tem rešuje britanske vojne ujetnike, ki so bili v rokah Sovjetov, in tudi ne sugerira, da ki zadržanje Kozakov predstavljalo nerešljiv upravni problem. Podobno 'bnenje, da bi zadržanje Kozakov poslabšalo odnose s Titom ali Tolbuhinom, 11 e izraža Keightleyjevega osebnega gledanja na položaj, ampak, kar je °o vzel za politični premislek, ki pa je bil izven kroga njegove odgovornosti. Nasprotno, njegova poročila Osmi armadi in tista, katera je razpo. 5'al 5. korpusu, poudarjajo, da odločitev za prisilno vračanje izhaja iz "Ustavnih navodil", katera je dal Macmillan in izvirajo iz političnih premislekov, ki jih navadni poveljnik korpusa ne more presoditi. Resnici na ljubo ni dvoma, da bi bil Keightley vesel, če bi se znebil kakšnega večjega dela velike množice beguncev in vojnih ujetnikov, za ka-'"Ore je bil 5. korpus odgovoren. Toda vse do 13. maja je dokazano, da so Zrejeta načela časti in pravice njemu pomenila več kot sorazmerno nepomembni pomisleki o upravni udobnosti. Navsezadnje dejstva sama govore. Na sovjetsko zahtevo od 10. ma-Ž glede vrnitve vseh Kozakov se Keightley ni zavzel, ampak je razložil, taka odločitev leži izven njegovih moči. 11. maja je izrazil svoje ogor-Cenje nad njihovo predrzno (tako jo je on vzel) zahtevo za vrnitev carskih Oficirjev. Res je, da za Kozake, ki so padli naravnost v roke Sovjetom, ni ('Util nobene odgovornosti ali simpatije in je ozmerjal brigadirja Scotta, ker bjihove predaje ni zavrnil. Toda, ko so jih enkrat sprejeli, je tako močno začutil dolžnost odgovornosti zanje, da je naredil vse in na svoje področje pritegnil veliko število Kozakov, ki bi bili zajeti po Rdeči armadi, če bi Britanci ne posegli vmes. Major Anthony Morris, ki je bil leta 1945 namestnik poveljnika 1; bataljona Kraljevih irskih strelcev, ni imel nobenih dvomov v splošno sočutje do Kozakov v tistem času. Bil je njegov bataljon, ki je 12. maja sprejel predajo 5.000 Kozakov princa zu Salma; ta predaja je bila zadovoljivo izvedena prav po osebni intervenciji generala Keightleyja. Danes polkovnik Morris piše: Brigadir Pat Scott mi je pravil, da se je moral sam odločiti za predajo Kozakov, ker razen generala Arbuthnotta (divizijski poveljnik), ki mu je rekel, da kot mož na položaju mora storiti, kar se mu zdi prav — ni mogel najti nobenega višjega oficirja. Spominjam se, da za kratko dobo komunikacijske zveze sploh niso obstojale, in da je moral Pat Scott narediti hitro odločitev, da je preprečil nadaljnje prelivanje krvi... V tistem času pn gotovo ni vedel, da bi po jaltskem sporazumu Kozaki morali biti vrnjeni Rusom. Pozneje ga je navdala groza, kot je nas vse; slišal sem, da je general Arbuth-nott izrazil ista čustva in rekel, da je isto čutil tudi general Keightley (5. korpus). Če se ne motim, se spominjam, da sem nekje slišal, da je Alexander o tem spraševal ali Maemillana ali njegovega predstavnika Harolda Caccia, a mu je bilo rečeno, naj izpolni ukaz. Polkovnik (zdaj general) H. E. N. Bredin, A/Q v Aibuthnottovem štabu, je zvedel podobno, da sta bila oba, Keightley in Arbutbnott, proti- Z ozirom na jugoslovanske begunce, ki so bili v veliki večini zbrani v vetrinjskem taborišču, je Keightley v začetku zavzel prav tako odločno stališče. Čeprav bi jim prav lahko preprečili prekoračiti Dravo dne 12-maja, so njihovo predajo siprejeli po dolgih razgovorih, ki so trajali sko-ro ves prejšnji dan, in so jih segnali v zavetje v njihovo zasilno taborišče-Postavili so močno stražo, ki jih je varovala pred nadlegovanjem in ugrabljanjem s strani partizanov. Do prihoda izvršilnega ukaza od generala R°' bertsona dne 14. maja, ki je bil rezultat Macmillanove intervencije, ie Keightley uresničeval svoj načrt, da jih prepelje na varno v Italijo. Keightley je bil zadirčen in drzen vojak. Izredno sposoben v svojem zahtevnem poklicu, je gojil neko nenaklonjenost in nezaupanje do politiko^ in politike. Eden njegovih najbolj sposobnih divizijskih poveljnikov, ge' neral Horatius Murray, je bil prepričan, da je Keightley prav malo razumel jaltski sporazum, čeprav je bil navajen, da ga je vljudno citiral kot vir tragičnih dogodkov, ki so sledili. Na srečo je imel Keightley izredno sposobnega poveljnika štaba, petintridesetletnega brigadirja Toby Lowa, čigar pravniška podlaga in politične izkušnje so ga seznanjale s širšimi problemi, kot pa je bilo vsakdm nje vojaško življenje. Kot BGS (brigadir generalnega štaba) je bil od- govoren ne samo za pripravo nameravane akcije v vse(h podrobnostih, am-Pak tudi za direktne razgovore s sovjetskimi in jugoslovanskimi predstavniki. On ni bil, kar je bil Keightley, navaden vojak. Rojen leta 1914, Jo študiral v Wiachesterjiu in Oxfordu in je bil tik pred izbruhom 2. svetovne vojne sprejet v Bar. Odlikoval se je v Severni Afriki in Italiji; proti koncu sovražnosti pa se je pripravljal, da nadaljuje svoje mirnodobne ambicije. Ni gotovo, če sta se on in Macmillan ob času njegovega obiska v Celovcu poznala, gotovo pa sta oba imela iste ambicije. Low se je, kot član konzervativne stranke, v kateri je bil Macmillan eden od vodilnih duhov, pripravljal na tekmo za sedež na bližnjih volitvah. Ironično, v julijski Veliki volilni zmagi v prid Laboristični stranki je Macmillan izgubil svoj sedež v Stocktonu, medtem ko je mladi Toby Low postal član parlamenta za Blackpool North. Toda do novembra je bil Macmillan nazaj v Spodnjem tiomu (House of Commons), kjer je nadaljeval svoj stalni vzpon proti vrhu britanske politične oblasti. Januarja 1957 je postal ministrski predsednik, ki je nasledil Anthony Edena, kjer je ostal do oktobra 1968. V tem času se je njegov prijatelj Lo\v tudi dvignil na pomembno mesto v stranki, katero je kot namestnik pravzaprav upravljal zadnja 4 leta Macmillanovega Predsedstva. Eno leto, preden je Macmillan stopil v pokoj, je bil Low povišan v plemiča kot prvi Baron Aldington. Tako je bil, čeprav je bil pod. rejeni oficir, Toby Lcvv na važnem položaju, da je lahko vplival na svojega poveljnika, ko je šlo za zavite politične in diplomatske probleme, ki so šli preko mej poštenega službujočega vojaka. Da je tako delal (če je to kaj vredno), je mnenje mnogih njegovih kolegov, s katerimi sem govoril. Tako je scena pripravljena. Varljivi telegram 5. korpusa z. dne 14. maja, ki je navajal, da so Kozaki vsi sovjetski državljani, navzočnosti Jugoslovanov v Vetrinju ali kje drugje pa sploh ni omenjal, je bil preko Osme armade poslan na AFHQ. General Robertson je na Macmillanovo Prošnjo odgovoril tako, da je izdal naslednji upravni ukaz: Na: — akcija 15. armadna grupa Osma armada Od: — AFHQ na položaju FHCAO (Field Headquarters Chief Administrative officer) FX 7'5383 14. maja. 1. Vtei Rusi morajo biti vrnjeni Sovjetom na kraju predaje, katerega vi določite v krajevnem dogovoru s poveljstvom maršala Tolbuhina. Treba je podvzeti korake, da bodo zavezniški vojni ujetniki, ki so na ruskem področju, v zameno istočasno vrnjeni nam... 2. Vse predane osebe, katerim je dokazana jugoslovanska narodnost, ki so služile v nemški vojski, morajo biti razorožene in vrnjene jugoslovanski vojski. Besedilo tega ukaza je gotovo zelo premišljeno. Izraz ,,vsi Rusi“ je videti nameren, da se izogne vsakemu direktnemu namigu na Kozake, na ka- tere se (kot Robertsonova razlaga Kirku jasno ipove) ta ukaz izrecno nanaša. To tudi Sipretno vključi ne-sovjetske državljane med tiste, ki bodo vrnjeni; toda v dvoumnih izrazih, ki se dajo vedno drugače razložiti, če treha, se v Maomillanovem dnevniku to nanaša na „sporazum za predajo ruskih podložnikov". Na isti način izraz ,,vse predane osebe, katerim je dokazana jugoslovanska narodnost, ki so služile v nemški vojski" istočasno izključuje simpatije do bodočih žrtev, obenem pa je zadosti splošno, da je praktično za. jelo vse uniformirane jugoslovanske begunce. Po štirih letih sovražne okupacije v deželi je bilo malo vojaških formacij (vključno partizanskih), ki bi ne bile prisiljene, da se do neke mere kompromitirajo s sodelovanjem s sovražnikom. Končno so tu izjeme, ki potrjujejo pravilo. Čeprav je ukaz od 14. maja določal, da „vsi Rusi morajo biti vrnjeni", sta bili dve ruski enoti že od vsega začetka pravno izvzeti od vrnitve. To sta bila Rogozhinov Ruski korpus, ki smo ga zadnjič srečali, ko je prišel v vetrinjsko taborišče iz Jugoslavije, in Shandrukova Ukrajinska divizija, ki je štela 10.000 mož. Za obe je bilo znano, da imata med seboj precejšen del sovjetskih državljanov; te so kmalu po Macmillanovem obisku ločili od onih, ki so bili vrnjeni, te pa spravili na varno v druga taborišča. Zakaj so prizanesli tem, druge, ki so imeli za seboj isto preteklost, pa so zavrgli, ostaja skrivnost. Tu nas ne zanimajo vzroki, ampak dejstva. Različna usoda raznih ruskih ■oddelkov je morala biti odločena na najvišji ravni korpusa, ni pa najti nobenega zapisnika o tem kritičnem procesu odločanja. Zadržanje Ukrajinske divizije je posebno značilno. V 5. korpusu je bilo za Kozake čutiti veliko simpatije (polkovnik Morris se spominja, „da je mislil, da so prišli od britanskega konjeniškega polka"). V nasprotju s tem, je bilo vse proti Ukrajincem. Prav do 10. maja so se bojevali na Vzhodni fronti, zato bi se po med-zavezniškem dogovoru morali predati Sovjetom, Rdeči armadi. Divizija ni imela nobenih plemiških francosko- ali an-gleško-govorečih oficirjev in je vsebovala velik procent sovjetskih državlja nov. Kar je glavno, bila je del najbolj zasovražene enote nemške armade; uradno se je imenovala 14. Waffen-Grenadier Division der SS „Galizien“. Sovjeti so imeli res vzrok, da na te polože svoje roke, Britanci pa nobenega opravičila, da jih dbdrže. Dva meseca pozneje je Stalin sam zahteval njihovo predajo. Kljub temu niso bili vrnjeni. Najbolj možna razlaga za to izjemo je, da so se Ukrajinci zatekli k pametni previdnosti in trdili, da pripadajo poljski vojski; Churchilla so pozneje obvestili, da „se je ta enota kakih 10.000 skoraj v celoti predala kot Poljska divizija". Pred njihovo predajo Britancem se je Ukrajincem posrečilo poslati sporočilo poljskim korpusom generala Andersa v Italiji. Odnosi med Britanci in Poljsko armado na zahodu so bili v tistih dneh zelo delikatni, tako da so se Poljaki bali, da se bodo morali vrniti v domovino, katero so okupirali Sovjeti. Churchill je zabeležil: „Glede Poljske armade moramo biti previdni, ker če v situaciji ravnamo napak, bo upor." če v tem času Sovjetom odpravimo enoto, ki se imajo za poljske podanike in vključujejo mnogo poljskih državljanov, ima to lahko zelo resne posledice. Karkoli je že vzrok, je neverjetno, da bi general Keightley na svojo roko napravil tako važno politično odločitev, če hi, kakor govore tisti, ki bi ladi odgovornost za vrnitev Kozakov položili pred njegova vrata, da je bil on začetnik teh operacij, koliko manj občutljiv je bil za vrnitev borbene SS enote? In, merjeno z istim merilom, če so bili Ukrajinci tistega maja lahko skrivaj pretihotapljeni iz Avstrije, zakaj ni bilo mogoče Kozakov (kot je Field-Marshal Alexander zaman ukazal) odpraviti na varno? Ni dvorna, da je odločitev za ohranitev Ukrajinske SS divizije bila politična, upoštevajoč pomisleke na pomembnost in zamotanost. Ni pa nobenega razpoložljivega dokaza, ki bi pojasnil, kdaj in kje je prišlo do take odločitve. Morda je še najbolj verjetna možnost, da se je to zgodilo v času, ko so razpravljali o postopku za vse „ruske“ enote v angleških rokah; zato ni težko sklepati, da bi bili zapiski o takem poslovanju preobčutljivi, da bi jih ohranili. Niti Ukrajinska divizija ne Ruski korpus nista omenjena v Keig>htleyjevem poročilu z dne 14. maja, čeravno sta se obe enoti predali dva dni prej. Je brez pomena ugibati naprej, treba pa je omeniti, da je kakih 40 strani Macmillanovega Dnevnika iz tistih dni izginilo. Že 16. maja je bil izdan ukaz, da se beloruski Ruski korpus izloči iz Vetrinja, dva dni kasneje pa so bili prestavljeni drugam, v Klein St. ^eit, globlje v britansko cono. Iz gotovega razloga je bilo odločeno, da bodo tudi oni izvzeti od nameravanega vračanja. Vzrok za to je neznan, važna stvar pa je dejstvo samo. Robertsonov ukaz z 14. maja ne uveljavlja, Ja je Rogozhin in njegova skupina (ali divizija Galicia) izvzet od nameravane repatriacije, kar daje misliti, da je bilo to že prej določeno. Če upoštevamo razmeroma kratek čas, se zdi skoraj gotovo, da je bila usoda Ro-goahina in njegove vojske odločena na konferenci med Maemillanom in Keightleyjem tri dni preden so odločili, da jih prestavijo iz Vetrinja. če je tako, nam ta pogled na operacije nudi skrivne dokaze, kako natančne so bile odločitve tiste konference z ozirom na različne kategorije Rusov, ki naj bodo vrnjeni ali zadržani, in tako, kako dobro je Macmillan vedel za razliko med „belimi“ (da rabim njegov izraz) in sovjetskimi elementi sned Rusi, ki so se predali 6. korpusu. Ko je brigadir Low prejel Robertsonov telegram, je tako že vedel, kako ga dešifrirati. „Te in te enote morajo biti vrnjene Sovjetom, ta pre. gledana, ona zadržana", — tako naj bi šla razporeditev. Zaupen način, po katerem je Low začel sortirati ovce od koz, dokazuje, da so o vsem. kar jo sledilo, v glavnem že razpravljali in odločili med Macmillanovim obiskom na poveljstvu 5. korpusa. Vse, kar je Macmillan rekel McCreeryju 13. in kar je Robertson zvedel 14. maja, se je moralo ujemati s poročilom 5. korpusa Osmi armadi in AFBQ. In če bi se Field4Mashall Alexander za-oel za problem zanimati — kot se v retenici kmalu je — potem je treba tudi njega držati proč, da ne zasumi kaj upornega. NAČRTNA PREVARA ,,Kar se tiče vpralšanja nredaje takoimenovanih četnikov, izgleda, da tu gre za nekakšno napačno razlago ukazov, ki se nanašajo nanje...“ (Sir George Rendel, Soaithern Department of the Foreign Office, 27. maja 1946). Dne 13. maja je general Keightley v Celovcu dobil (kakor je potem sam imenoval) „od Macmillana ustna navodila, da vse sovjetske državljane na področju njegovega konpusa vrne sovjetskim oboroženim silam". Zahteval je potrditev tega navodila, ki je naslednjega dne prišlo v pisarno generala Robertsona na Glavno zavezniško komando v Caserti. Poleg tega je Macmillan generalu Robertsonu priporočil, naj Keightleyu razloži, ,,kako naj jugoslovanskim partizanom izroči večje število jugoslovanskih čet, razen četnikov. Roibertson je odgovoril s pismeno naredbo, s katero Keightleya pooblašča, da izroči vse Ruse na njegovem področju, kakor tudi vse Jugo-siovane, ki so služili v nemški vojski. Tako je imel general Keightley neoporečno pooblastilo, da takoj izvede izročitev nezaželenih ljudi brez ozira na njih želje, izročitev, katero je v primeru Kozakov že sam želel nujno izvršiti. Toda minilo je skoraj štirinajst dni, predno je začel z njihovo predajo in to potem, ko je 25. maja dobil od Vrhovne zavezniške komande veliko bolj odločno pooblastilo. Glede Jugoslovanov v Vetrinju je moral čakati do 24. maja, predno jih je poslal preko meje, spet po pooblastilu drugega (tudi popolnoma zanesljivega) odloka, zahtevanega od AFHQ (Vrhovni zavezniški štab). Kako si je razlagati to nedoslednost? Zakaj Keightley Robertsonovega ukaza ni izvršil takoj, ko je ta ukaz pravzaprav sam zahteval Zakaj sorazmerno dolgo in razburljivo odlašanje? Ko je v svojih rokah že imel Robertsonovo neoporečno pooblastilo, zakaj se je čuti! dolžnega, za predajo zahtevati ponovno pooblastilo? Odgovor je: ker je bil Robertsonov ukaz razveljavljen kmalu potem, ko je bil napisan, to pa zaradi burnih dogodkov, ki so se zgodili v naslednjih treh dneh. Na žalost ni nobene stvari, ki bi bolje pojasnila Robertsonov razlog za ukaz za repatriacijo Kozakov in Jugoslovanov, kot Kirkovo kratko poročilo. Njegov je bil ,,težak upravni problem s stotisoči nemških vojnih ujetnikov", medtem ko je bil Macmillan zaskrbljen (po njegovem lastnem poročilu) z izpolnitvijo jaltskega sporazuma in pospešenim vračanjem angleških vojnih ujetnikov. Razumljivo je, da je bil glavni upravni oficir zaskrbljen zaradi preskrba in dobave, medtem ko se je vladni zastopnik Macmillan bavil s političnimi stvarmi. Toda tu so še d-uge važne stvari, zavite v uganko, da se je sestanek med Macmillanom in Keightleyem vršil v prav določenem času in da je Robertson izdal svoje povelje komaj 24 ur kasneje. Zoran Polič ali ura pravljic mladina, štev. 2, 1989 Dne 10. januarja 1S89 je bila ob 21.10 na TV - Ljubljana 1 oddaja z Naslovom Omizje. Vsebina oddaje je bila: Politični pluralizem — stranke "da“ ali ,,ne“. Ko sem poslitšal diskusijo Zorana Poliča, sem se nehote spomnil na Ivana Cankarja, ki je v eni svojih črtic napisal tudi tole misel: „NoKe so 'nu shodile, pamet pa nikoli!" — Ko je namreč Polič govoril o svobodi v Jugoslaviji že od leta 1941 dalje — zlasti pa od ustanovitve OF 27. aprila 1941 — in posebno od Dolomitske izjave naprej, stm imel občutek, 'da je Zoran Polič leta 1841 zaspal in se zbudil šele 10. januarja 1989 ob 21.10. V tem obdobju spanja je sanjal samo o zlati svobodi v SFRJ, ne vedoč, da so v Jugosloviji bili dachauski procesi, nadalje mučenja in umi-ranja prvoborcev, komunistov, španskih borcev in drugih na zloglasnem Golem otoku, in to vse v imenu „svobcde“, da si dobil dobro službo le s Pozitivno moralno-politično oznako itd. itd.! Polič tudi ne ve za zgrešene dolarske milijardne investicije raznih Fenijev. Obrovcev in drugih, ki so delavskemu razredu Jugoslavije prinašale samo izgubo in realsocialistično izgubo! In ta izkoriščani delavec ni imel toliko svobode, da bi preprečil takšno gospodarjenje! Zasmilil se mi je Polič, ko je v tem spanju sanjal in bil tudi prepričan, kako delavca na Zahodu izkorišča kapitalist, da taisti delavec tam tudi danes nima nobene svobode, slalbo živi — životari, medtem ko pri Pas naš delavec uživa pravo socialistično svobodo in primeren standard. Spričo vsega povedanega bi svetoval Zoranu Poliču, naj si dobi dobro podkovano (v zgodovini) inštruktorico Spomenko Hribar, ki mu bo samo na »snovi zgodovinskih dokumentov NOB razložila situacijo v NOB in tudi Prikazala pobijanje vojakov-domobrancev (ustreljenih je bilo ckoli 12.000) v Kočevskem rogu! Skratka — mesec dni po osvoboditvi 1. 1945 je bila Pri nas tolikšna ,.svoboda", da so lahko vojne ujetnike masovno streljali brez slehernega zasliševanja — tudi to je svojevrstna socialistična „svo- koda"! Namesto da bi Zoran Polič izjecljal „mea culpa, mea maxima culpa" (moj greh, moj največji greh) pa pripoveduje pravljice o socialistični »svobodi". Ena stvar so sanje, druga pa kruta realnost ki je — verjetno — Polič ne bo nikoli doumel! Svojo filozofijo pa bi zaključil s simpatičnim rekom francoskega kralja: „Apres nous le deluge!" (Za nami vesoljni potop!) MIRKO VIVOD Maribor Tajne usmrtitve OZNA-a: njihovi ljudje, njihova posestva, njihovi — umori. Spominja se ZDENKO ZAVADLAV MLADINA, št. 51, Ljubljana, 9. 12. 1988 Zdenko Zavadlav je od vsega začetka služboval v službi državne varnosti. S pomočjo njegove pripovedi lahko vidimo, da je ta organizacija od vsega začetka v bistvu služila zaščiti oblasti. Z ukinitvijo slovenske vojske se je pričelo v slovenski zgodovini novo obdobje, ki ga iz zgodovinskih učbenikov pr,;:namo kot centralistično, njegovo interpretacijo pa kot boj za lepšo preteklost. Zgodovina delovanja službe DV nam, preko funkcije zaščite oblasti pove precej tudi o oblasti sami. Intervju z Zdenkom Zavadlavom © V varnostni službi ste delovali že med vojno. Kako ste prišli v to organizacijo 1 Pravzaprav sem se v tej organizaciji znašel povsem slučajno po neki prijateljski zvezi. V VOSu sem ibil najprej rajonski poverjenik za mesto Gorica, nato član komisije, na koncu — v obdobju po VOSu in pred OZN — pa sem bil načelnik komisije in vodja obveščevalnega oddelka pooblalščenstva Odseka za notranje zadeve pri predsedstvu SNOSa. VOS sem poznal že kot mladinski aktivist iz leta 42, ko sem bil v skupini mladinske obveščevalne službe. VOS, tja sem prišel oktobra, je bil že zelo precizno organiziran, pokrival je obveščevalno in varnostno službo. Podrejen je bil pokrajinski komisiji VOSa. Mestna komisija (ali okrožna) je imela načelnika, člana za obveščevalno službo in člana za varnostno službo — z varnostno enoto na svojem področju. Iz VOSovskih enot so kasneje nastali bataljoni VOSa. Uradno smo bili organizacija za boj proti sovražnikom NOB in za zaščito vseh njenih pridobitev. Konkretno smo po eni strani organizirali varnostno službo, po drugi strani pa smo s svojimi varnostniki izvajali aretacije, zaščito forumov in tudi streljanje; kajti VOS je takrat po posvetovanju s politijčnimi/višjimi forumi odločal tudi o kaznih in težja kazen je bila streljanje. Drugih kazni pravzaprav ni bilo, kajti če je bil nekdo spoznan za sodelavca okupatorja ali izdajalca, je to zanj pomenilo streljanje. • Prehod od odseka za notranje zadeve pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta k OZNu ste označili kot korak nazaj k demokratizaciji. Bi lahko to podobneje razložili? VOS je bila posebna organizacija s poselbnimi pooblastili, podrejena CK KPS; čeprav z nazivom VOS OF, je bila podrejena neposredno partijskemu forumu. Ime komisija daje slutiti, da so se ustanovitelji (na začetku je komisijo vodila Kidričeva žena Zdenka) zgledovali po sovjetskih toljševiiških vzorih. Kot lahko razberemo iz Leninovih zbranih del, je tudi on na začetku oktobrske revolucije ustanovil komisijo. To je bila t. i. >,Vsesajuzna črezvečajna kamisija“, ki jo je vodil ljudski komisar Džer-džinski. Opravljala je policijske naloge, delovala je proti tedanji peti koloni, proti nasprotnikom revolucije, in je bila prav tako neposredno pod-lejena, partiji jasno. Z razvojem ljudske oblasti med NOB v Sloveniji, ljudskih sodišč, vojnih sodišč, raznoraznih oblastnih forumov je VOS postal nepotreben. Na začetku leta 44, je bil s posebnimi pooblastili (Kaznovanje s smrtjo) tujek in zaviralni element pri demokratizaciji ljudske oblasti, t. j. partizanske ljudske oblasti. Ukinili so ga na 2. zasedanju SNOSa, februarja/marca 1944 v Črnomlju. © Dokument o ukinitvi VOSa kot argument ukinitve navaja ravno Večjo demokratizacijo družbe. Pri tem se mi zdi zanimivo, da je imel Odsek za notranje zadeve (OZN) na razpolago vojsko državne varnosti, kljub vsemu pa je bilo to pod okriljem civilne oblasti. Jasno. Že samo ime nakazuje, da Odsek ni bil organiziran kot posebna vojaška/partijska zadeva, ampak je bilo to v okviru tedaj nastajajoče ljudske oblasti, se pravi SNOlS. Tako je imel ta odsek svoja pooblaščenstva v pokrajinah, npr. na Primorskem, in pooblaščenstva po okrožjih, ki so se Pokrivala z oblastnimi okrožji in partijskimi/političnimi okrožji. Tako ie l ila na vseh nivojih, od pokrajinskega do republiškega, nova zvrst policije bolj demokratična, brez posebnih pooblastil in direktno vključena — kadrovsko in politično — v obstoječe forume, tako da so bili načelniki posameznih komisij istočasno člani partijskih, oblastnih in šefovskih forumov. S tem je bila vzpostavljena ljudska, demokratična kontrola policije, o kateri še danes govorimo, čeprav vidimo, da je če danes ni. Glede na časopisne članke iz tedanjega obdobja lahko sklepamo, da so /bili visoki funkcionarji prepričani o podobni organizaciji policije v vsej Jugoslaviji ter o tem, da bo vrhovni organ, vključen v NKOJ, deloval po načelu ljudske oblasti, s Titom na čelu. Vključen naj 'bi bil v poverjeništvo za notranje zadeve; poverjeništva so bila v nacionalnem nekakšna današnja ministrstva oz. sekretariati. To ise na žalost ni zgodilo. 'Naš slovenski organ (OZN) z izvršnim organom VBV (organiziranim v brigade in divizijo) je bil po vojaškem principu ukinjen 13. maja 1944, ko je maršal Tito izdal odredbo o usta- novitvi OZNe, strogo centralizirane policije, načelno enake po vsej državi, s centrom resda v NKOJu, ampak podrejene poverjeništvu za narodno obrambo in ne poverjeništvu za notranje zadeve. Na čelu je ibil maršal Tito, ki je poveljeval tudi NKOJu. Poverjeništvo je pričel voditi Ran-kovič in tako je bila OZNa centralistično organizirana tudi v Sloveniji, kar je prekinilo razvoj slovenske policije. OZNa je bila spet organizacija kot VOS, vojna torej, in spet s poseb-nimi pooblastili, kar se tega vidika tiče, je tudi pomenila korak nazaj v demokratizaciji. To pomeni, da je bil odsek pri OZN bolj demokratična policija od OZNe. Omenili bi tudi konkretno, kaklšna je bila razlika med VOSom, ki je lahko sam izvrševal smrtne obsodbe, in ONZ. Na Primorskem smo v obdobju ONZ, ko so na drugi strani že obstajala vojna področja, osumljene in obtožene delovanja proti NO gibanju predajali vojaškemu sodišču pri vojnem področju, ki je primere raziskovalo naprej. In zgodilo se je, da so koga pomilostili, ljudi so izpustili; po starih kriterijih VOSa bi bili usmrčeni, ker izpustitve ni bilo. Sodišče ’e ugotovilo napačnost policijske obtožbe in obsodbe in je človeka izpustilo. Z OZNo pa smo spet prešli — kljub obstoju sodišč — na posebna pociblastila. ® Doslej sva prehodila pot varnostne službe med NOB. Kakšna pa jc bila vloga OZNe po osvoboditvi? Po osvoboditvi je OZNa samo razširila svoj delokrog. Poleg svoje obveščevalne in varnostne naloge je razširila svojo dejavnost z vojaškega področja na vsa področja družbe: gospodarstvo, organizacijo ljudske oblasti in tudi partije ter opravljala kup drugih sprotnih dolžnosti, kot so bile npr. selitve, izvensodne justifikacije in .še kaj podobnega. Po drugi strani je izgubila svojo obveščevalno in varnostno funkcijo v JLA. Sicer na ta način, da so se tovariši iz OZNe, ki so opravljali svoje delo v slovenski partizanski vojski, vključili v posamezne enote armade, v katere je po raz-formiranju glavnega štaba Slovenije sodila tudi slovenska partizanska vojska. Tako se je civilna OZNa ukvarjala le s civilno dejavnostjo, vojašk' del OZNe pa je postal to, kar danes — mogoče ne prav natančno — imenujemo KOS. OZNa je po osvoboditvi začela s ..čiščenjem" sodelavcev okupatorja. Lahko povem svoje izkušnje s .štajerske, kamor sem bil ob ustanovitvi OZNe premeščen. Prva funkcija „čiščenja“ okupatorjevih sodelavcev je bila povezana z organizacijo preiskovalnih zaporov. V Mariboru smo prevzeli sodne zapore. organizirali smo taborišča, kamor smo zapirali pristaše okupatorja. Konkretno sta bili to taborišči Sternthatl, današnje Kidričevo, ki so ga imeli že Nomci, in grad Hrastovec, ki smo ga organizirali posebej. Po tem, ko je bila likvidirana prva skupina okupatorjevih sodelavcev, ki smo jo imeli na seznamih, so prišle na vrsto selitve nemške manjlšine, „volksdeut-scherjev", se pravi tistih ki so imeli kot nacionalnost vpisano „Volks-deutsch", in pa članov ,,Kulturbunda“. Na Štajerskem so bili ti seznami popolnoma ohranjeni. Osebno sem se udeležil teh selitev in lahko rečem, da i»mo se srečavali z velikimi tragedijama izseljenih. Poleg Nemcev so bili v Kulturbundu tudi nemškutarji in Slovenci, kajti ta organizacija je svoje člane novačila s pomočjo posebnih nagrad. Spomnim se primera s Prevalj, kjer je izseljeni rekel: „Ti prekleti kontropunk, da sem bil zraven!" Torej 1;iti prav ni vedel, kateri organizaciji je pripadal. V glavnem pa smo popravljali nekakšno krivico Slovencev. Po „Drang nach Osten" smo zdaj to usmerili spet nazaj na sever. Nemcev je bilo precej v Mariboru, na Ptuju Po Dravski dolini in v vaseh ob meji, pri Radgoni. Nekaj vasi je bilo v celoti izseljenih. Nekateri so bili navadni Nemci, drugi pa so bili med okupacijo zelo strupeni in so bili takšni tudi olb selitvah. V vasi Fikšinci je pred mojimi očmi padel oficir NOJa in to na zelo grozljiv način. Tisti, bi bi ga morali izseliti, mu je s sekiro preklal glavo na dve polovici. Selitve so trajale kakšen mesec in so se še enkrat ponovile ko smo selili preostali del Nemcev iz Apaške kotline. Poleg tega je OZNa nudila konkretno pomoč pri funkcioniranju gospodarstva in prometa. Posebna veja OZNe je bila na železniških postajah, kjer je prvotno pomagala pri usposabljanju prometa, nato pa je izvajala kontrolo. Zavarovala je tudi industrijske objekte in delno reševala praktične težave. OZNa je bila pod ljubljansko komando, ki ji je načeloval Matija Maček. Sprva še nismo občutili tistega, kar se je v vojski dogajalo z vključevanjem v jugoslovansko armado in vseh težav z razrešitvami, z odhodi oficirjev, ki so bili potem „na razpolaganje" in z vsemi travmami, ki jib je prineslo to, da naši bratje niso preveč cenili slovenskih partizanov. Sitnosti smo občutili šele takrat, ko se je stanje počasi urejalo. V Sloveniji smo imeli policijo kar urejeno. Sestavljali smo obtožbe, ljudem so sodili. Pri tem je imel armadni KOS (v Mariboru KOS 3. armade) nekakšno jugoslovansko nadpolicijsko in nadsodno funkcijo Imeli smo težave, ker so zapirali ljudi, jim sodili, jih streljali — in to civiliste! Z načelnikom Rafaelom sva šla nekoč o tem razpravljat na KOS 5. divizije, kjer je bil tudi načelnik KOSa 3. armade. Sprejeli so naju grozovito. Bili smo „šva- bi, skrivači", ki so nas oni osvobodili in komaj sva lahko izrekla svojo zahtevo o nevmešavanju v civilne zadeve, če ne bi bil Rafael tak diplomat, bi najbrž zelo slabo končala. Takrat se je policija prvič spopadla z „jugoslo-vansko" vojaško Jinijo. Na prehodu iz leta 45 v leto 46 smo dobili inštruktorje iz Beograda, iz zvezne OZNe. Vmešavali so se pretežno v vse posle in kolikor toliko smo poskušali delati po njihovih direktivah, čeprav je bila OZNa že od vsega začetka centralistična in se je zelo razlikovala od prejšnje oblike ONZ, smo sedaj čutili še nekakšno . boljševizaeijo", kot bi sam to imenoval. Med ljudmi so zahtevali grozno disciplino, neko spoštovanje do višjih, izpolnjevanje brez razpravljanja, partijskega sekretarja so postavili proti našim željam... Tako je OZNa počasi postajala toga organizacija (prej je bila partizanska policijska organizacija), kar smo začeli vsi počasi čutiti. Po drugi strani pa se je OZNa razlikovala še po tem, da je spet imela posebna pooblastila: kljub sodiščem oz. urejeni represiji — kot bi danes rekli. Del okupatorjevih sodelavcev, ki bi bili po naši oceni pomilo-ščeni, so po posebnih seznamih, ki jih je odobrila republiška OZNa v Ljubljani, s pomočjo KNOJa tajno izvensodno usmrtili, kar je trajalo vse do sprejetja ustave DFJ. Po teh seznamih smo odvažali iz zaporov/taborišč ljudi nekam na Pohorje, kjer jih je KNOJ streljal. Bili so takorekoč izvensodno obsojeni na smrt. ® OZNa po vojni je bila nekakšna „država v državi". Bi lahko pojasnili, kako je prišla do tega statusa? Ja, verjetno je država v državi postala s 'tem, da iso nam takoj, ko so OZNo urejaii, ko so nas inštruirali v oznovski šoli v Cekinovem gradu v Ljubljani, razlagali, da je zdaj — po VKPB — prišla druga faza revolucije. Če je bila prva faza meščanska, oz. pri nas narodnoosvobodilna, je bila druga socialistična faza. Dosedanji zavezniki (kmetje, meščani, trgovci, verniki in duhovniki) so sedaj postali možni sovražniki. OZNa je v tej fazi revolucije predstavljala — obstajali so različni izrazi — npr. „udarna pest partije11. S tem so nas ideološko dvigali nad ostale, tudi nad oblast in nad Partijo. Zlasti še, ker smo pri svojem delu dobivali direktive in so nas šolali tako, da naj bi organizirali totalno obveščevalno službo, k' je — v prispodobi rečeno — zajemala vse od brivnice do okrožnega komiteja Partije. Na eni strani naj bi imeli informatorje — tiste, ki bi nas prostovoljno obveščali — na drugi pa ljudi, ki bi jih s silo pridobili za sodelovanje z izkoriščanjem kakega njihovega starega greha. S tem, ko smo lahko nadzorovali ostale, smo se počutili večvredne. Poleg ideološke plati je obstajala še materialna plat „države v državi". Imeli smo svoje menze, samske domove, klube, posestva, ekonomate, trgovine, kjer smo dobivali materialne dobrine, ki so bile drugačne od tistih za ostale državljane: celo drugačne od tistih za borce in partijce. Okrožje je imelo svoje gospodarstvo (bivlše škofovo posestvo v Pesnici pri Mariboru), svojo gospodarstvo pa sta imeli tudi republiška OZNa in OZNa za Jugoslavijo. V Mariboru je bilo najboljše posestvo z vinogradi, ki po agrarni reformi ni bilo razdeljeno, v lasti OZ-Ne za Jugoslavijo. Na ta način smo se lahko vtikali v vse zadeve, na vse vplivali in o vsem odločali. Vse važnejše stvari so takrat potekale preko OZNe. S tem pa smo se tudi mi nekako profesionalno pokvarili. V partizanih so nas učili, da moramo biti skromni in s svojim zgledom popeljati ljudi za sabo, sedaj pa se je morala spremenila v tem smislu, da je namen posvečeval sredstva. V partizanih smo imeli težave, če smo provocirali, če smo zaprtega tepli, uporabljali nedovoljena sredstva, zdaj pa smo vse to počeli. Tako je postajala OZNa policijsko deformirana, kot so deformirane vse policije na svetu. Imela pa je mogoče še nekakšen „azijski dodatek"; verjetno zato, ker so ise tega priučili tudi Rusi/boljševiki. © Kako pa je prišlo' do UDBc in pjenega nadaljnjega razvoja? OZNa je bila pravzaprav vojaška organizacija, ker je sodila pod vojaško ministrstvo, še prej pa pod vrhovni štab. Na prehodu iz leta 45 v 46 se je oblast nekako reorganizirala in nastala so ministrstva. Takrat je iz OZNe nastala UDKa, ki je bila s kompletnim aparatom milice priključena ministrstvu za notranje zadeve. Matija Maček kot načelnik je odšel, zamenjal ga je Boris Kraigher kot minister za notranje zadeve. Delo se v glavnem ni 'spremenilo — morda le v toliko, da je OZNa odpravila romantično obdobje po osvoboditvi, ko je ibila v boju proti ostankom okupatorja še konkretna. UDiBa je začela svojo pot, ko sovražnikov skoraj ni bilo več in si jih je morala izmisliti, še -posebej v Sloveniji, kjer je s temi starimi stvarmi najprej opravila. Svojo pot je nadaljevala vse do brionskega plenuma, ko so ji z odstranitvijo Rankoviča pristrigli peruti. S tem se je končala tudi „država v državi1'. Vojaški del policije pa je cstal nedotaknjen in to je današnji KOiS, ki je pred kratkim v Sloveniji še vedno ravnal po enakih načelih kot leta 45. Slovenci smo imeli še vmesno obdobje do Golega otoka, ko smo si izmišljali sovražnike kot npr. dahavce, kajti policija mora imeti sovražnika, kar vidimo tudi pri dana šnjem KOSu. Nekako bi vse skupaj lahko primerjali s starini slovenskim pregovorom: ,.Sveti Matija led razbija, če ga ni, pa ga naredi.“ ALBERT MRGOLE GrohovA morajo Mii označeni in posvečeni! Če hočemo Ibiti vredni njihove žrtve, je potrebno, da vsak Slovenec na najboljši način izvrši nalogo, ki so nam jo naložili mučenci. Najprej naj povem, da vsebino tukaj obravnavane teme razumem kot prispevek k detravmatizaciji stanja, ki se ga bom v nadaljevanju dotaknil. Tema — vojne žrtve —-, ki jo obravnavamo, je droben kamenček k realnejši obravnavi podobe naše polpreteklosti. Brez temeljitejšega poznavanja te polpreteklosti pa je otežkočeno analiziranje in reševanje današnjih razmer, ki na nekaterih področjih mejijo -že na brezizhodno stanje. „Zmagovalci“ v ,,NOB“, ki jo jaz imenujem državljanska vojna, so postali v miru poraženci, še posebej moralni poraženci ki bodo, kot na žalost vse kaže, končali na smetišču zgodovine. Zakaj ? Odgovorov na to vprašanje oziroma za argumentacijo gornje ugotovitve je preveč, človeka, ki jih proučuje ter beleži v spomin, dobesedno 'boli glava; ne vzdrži vse te moreče resnice o nemorali neke ideologije. Poleg vse te krvave revolucije oziroma državljanske vojne, človeka mori tudi travma nepokopanih žrtev in seveda kalvarija preživelih žrtev. Politična emigracija, ki je posledično sledila revoluciji oziroma dr- žavljanski vojni, pričuje, da se je revolucija podaljšala v permanentno dr-šavljansko-vojno stanje v naslednjih 45 let po koncu 2. svetovna vojne in traja še danes. Posledice tega so katastrofalne — povsod okoli nas-Preprosto nedoumljivo je, kako lahko ena skupina ljudi, ki ima v Sloveniji že vedno veliko oblastveno moč, drži popolno anahronistično stanje, ko je cela vrsta Slovencev še po 45-ih letih izobčena iz domovine. Politični emigranti so specifične žrtve (državljanske) vojne, ki je na osnovi ko-minternovskega boljševizma pustošila po tej deželi. Uradna slovenska politika 'še vedno vztraja na sintagmi ,,sovražna politična emigracija". Kdor pozna kalvarijo ter življenje in delo slovenske politične emigracije, tistemu se lahko zdi ta uničujoča ideološka diskvalifikacija milorečeno smešna. Ali je angažiranje pri pričevanju takratnih dogodkov res lahko ,.sovražno delovanje11? Za pokvarjeno ideologijo vsekakor. Zame pa je vztrajanje na tem državljansko-vojnem sta r.ju nedopustno... Posebno poglavje teh žrtev (državljanske) vojne na Slovenskem je seveda publicistika slovenske politične emigracije. Prav v njej bi naj bilo ,,sovražno delovanje" najbolj prisotno. Ob tem človek enostavno ostaja brez besed. Povsem nesprejemljivo je, da je v NUK-u v posebnem fondu, za katerega velja poseben režim, literatura enega pomembnega dela slovenskega naroda skorajda hermetično zaprta in je celo nepopolna. I)a o težki dostopnosti do vse te literature sploh ne govorim; niti o tem, da je človek, ki se za to literaturo zanima, takoj podvržen inkriminatorični klimi. Največji donesek slovenske zgodovinopisne ..znanosti" jo dejstvo, da inštitucija, kjer se pitšejo knjige na temo NOB, mislim na Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, ne hrani osnovne literature „druge strani" (na primer Vestnika in Tabora ter recimo „Kosove“ Stalinistične revolucije na Slovenskem, ki se da kupiti tik za ..železno zaveso"). Tudi tu ostajam brez komentarja! Zato sem iz protesta zaradi tega anahronističnega stanja v slovenskem zgodovinopisju in v (Sloveniji nasploh na začetku navedel misel ;?-najnovejše številke emigrantskega Tabora (štev. 1-2, 1989). Žrtve državljanske vojne na Slovenskem smo pravzaprav vsi po vrsti, tako tudi slovenski vodilni zgodovinarji, ki se na vse načine branijo dajati intervjuje na temo državljanske vojne, kot tisti, ki razočarani odhajamo od njih, da o monopolu nad resnico sploh ne govorim... Samo pomiljujem lahko tiste zgodovinarje ki izjavljajo da je kakšna emigrantska literatura, ki obravnava polpretekla dogajanja, brez vrednosti. Kaj bi potem šele za naše poveličevalne monografije o NOB lahko rekel? Ampak to še zdaleč ni moj namen, ker s tem, da z enim kritizerskim stavkom neko knjigo označiš kot slabo, pokažeš le svojo borno intelektualno širino. Da se razumemo, nikakor nisem za nekritično branje vsega, kar je dostopno in ..nedostopno", sem le za neko zdravorazumsko tolerantnost. Nujno je torej potrebno takojšnjo detabuiziranje slovenske politične l,migracije ter vsega> kar le-ta pomenja, še posebej pa se moramo zavze-,tlaN za svoboden pretok in samoumevno uporabo njihove literature. Ta Monopol nad resnico se nikakor ne bo sam odpravil, odpravi ga lahko čim °dkritejše pisanje o tej problematiki. Samo z razbitjem monopola nad repico Se ko lahko naša polpreteklost in sedanjost detravmatizirala. Se-^s^jo kampanjo za postavitev spomenika vsem žrtvam na Slovenskem ia-zumem zgolj kot gnili kompromis neke ideologije in oblasti, ki se ji ma-•Kio tla pod nogami. Da je boljševistična ideologija v takšnih situacijah Pripravljena na prav vse kompromise, pa iz zgodovine predobro vemo. ^robovi morajo biti označeni in posvečeni! Žrtve torej nikakor niso samo b>tvi — z grobovi in ibrez njih — ampak tudi vsi tisti, ki so preživeli, kakor tisti, ki smo se rodili mnogo let po revoluciji oziroma državljanki vojni. Ljubljana, 2. marca 1989. Ivo Žajdela Ta prispevek je bil prebran na okrogli mizi na temo vojne žrtve, s Posebnim poudarkom na žrtvah druge svetovne vojne v Sloveniji, ki jo je 'L marca 1989 v Ljubljani organizirala Sekcija za sodobno zgodovino pri ?'Vezi zgodovinskih društev Slovenije. Ker je Milica Strgar v svojem prispevku na tej okrogli mizi med dru-P.im povsem nekonkretno omenjala trditev, da „so slovenski begunci v domovini izvajali tudi teroristične akcije", sem jo vprašal, naj navede konkretne primere. Tako je omenila leto 11904 in „Topliškovo skupino", ki je imela namen izvesti teroristično akcijo v Sloveniji", nato pa še pristavila, se ,,to tudi še danes pojavlja". Seveda sem takoj izrazil svoje nezado-'°ljstvo nad njeno formulacijo ,,namena" in „da se to tudi še danes pojavlja", nakar je pač morala ostati tiho. Ker se je v diskusiji večkrat omenjalo, da narodne sprave ne prizna-Vaio ne komunisti ne emigracija, sem dejal, da sam narodo spravo pojmujem predvsem kot vprašanje strpnosti ter demonopolizacije nad resnico. Ljubljana, 3. 3. 1989. Ivo Žajdela Občni zbor društva Tabor v Torontu Letošnji redni občni zbor društva Tabor v Torontu je bil 19. marca k^B9 z lepo udeležbo članstva. Odbor društva je ostal isti, le z eno izjemo da je društvo dobilo Uovega tajnika, ki je dr. Franc Pepevnak. Odstopil je dosedanji tajnik Luka Jamnik, ker je prevzel urednitvo pri ..Slovenski državi" skupno z ‘m. Kukom Avgustom na čelu. f Lojze St n lij ko Slovensko zdomstvo je 7. aprila 1989 presenetila vest o smrti bivšega okrajnega podglavarja v Novem mestu, g. Lojzeta Stanjka. Pred nedavnim je slavil s svojo soprogo zlato poroko. Junija bi dollakal 81 let. Bil je Kocbekov sošolec,, kot zaveden Slovenec pa se je pridružil slovenskim domobrancem in emigriral v Argentino. Bil je odličen pravnik, polštenjak in dober človek. Kot nepolitičen zdomec ni sodeloval javno v zdomskih organizacijah, spadal pa je v krog ,,Slovenske poti“ in SDG, društva Dom ter v svojem krogu krepil slovensko državno misel. Pred leti ga je obiskal urednik Slovenske države g. Mauko. Somišljeniki slovenske državne misli so mu izkazali čast in mu prinesli v njegov dom prapor SDG, delo pokojnega V. Rupnika, katerega osebni prijatelj je bil tudi g. Lojze. V imenu osebnih prijateljev se je od pokojnega na njegovem domu poslovil časnikar g. Slavko Skoberne. Družini in svojcem naše sožalje. f Franc Petkovšek Po daljši bolezni je umrl 22. februarja 1989 v bolnišnici „Sirio-Libanes“ v Buenos Airesu soborec France Petkovšek. Pokojni se je rodil 10. oktobra 1912 v Rovtah. Odločil se je za vojaški stan in j® bil aktiven skoraj 10 let — do razpada Jugoslavije. Kmalu po vrnitvi domov se je priključil protikomunističnim vrstam in je bi' na postojanki v Polhovem Gradcu. Od tu j® odšel k slovenskim domobrancem na Primorsko, kjer je bil častnik. Izredno hrabrega s® je pokazal pokojni France, ko je bila napadena od partizanov njegova postojanka v Razdrtem pri Postojni. Ta napad je bil' v noči S —6- junija 1944 to je v isti noči, ko so se začeli izkrcavati zavezniki r Pranciji. Ker je bil poveljnik te postojanke stotnik Čuček ob napadu odsoten je poveljstvo prevzel njegov namestnik in ta je bil nadporočnik Petkovšek Franc. Ob tem napadu se je Petkovšek izkazal izredno hrabrega in hladnokrvnega in so napad vzdržali vse do jutra, čepravje malo postojanko napadalo okrog 1.000 komunistov. V Argentino je prišel ravno na svoj rojstni dan 10. oktobra 1947. se je posvetil mizarstvu in je živel v Villa Ballester, kjer zapušča zeno Ano in sina Francija. Društvo borcev Taibor mu je v krsto položilo šopek nageljev s slo-Venskim trakom in so ga soborci spremljali na njegovi zadnji poti na Pokopališče Chacarito. Soprogi Ani in csinu ter ostalemu sorodstvu naše globoko sožalje. Francetu pa miren počitek v argentinski zemlji! ZAHVALA Podpisana vdova pok. Franceta Petkovška se lepo zahvaljujem g. inž. Antonu Matičič, za vsa dobra dela in obiske, ki jih je opravil za časa bolezni mojega moža. Adla Ballester, 4. aprila 1989 Ana Petkovšek roj. Podržaj Lojze Leskovec Po težki neozdravljivi bolezni je umrl 29. marca 1989 v V. Ballester ' Buenos Aires — Lojze Leskovec, star š,ele 66 let. Na mrtvaškem odru je ležal v slovenskem domu v San Martinu in je bil naslednji dan pokopan na pokopališču v. Olivosu. Društvo Tabor mu je dalo v krsto slovenski trak. Lojze se je rodil v Dolenjskem Jezeru pri Cerknici. Tu v Argentini "6 imel lastno mizarsko podjetje. Bil je zvest bralec revije Tabor. Naše sožalje soprogi Tilki in vsej družini ter ostalemu sorodstvu. Lojzetu blag počitek v tuji zemlji! i>LYKi\JA IZV VRENJA France Cerar: Partizan nekoliko clugače Pod tem naslovom je založba Obzorje izdala lansko leto knjigo jezuitskega patra Franca Cerarja. Ne bi rad pisal o njej, vendar je potrebno "'-katere stvari postaviti na mesto, kjer morajo biti, čeprav vem, da bom dregnil v osir (osje gnezdo). Ni zgodovina to, kar piše on, to kar pišem jaz, prav tako ne; 'e zbiralac podatkov in zapisovale dogodkov je, jaz bi k tem samo pripisal stvari, ki jih on ne pozna ali zamolčuje ali pa po svoje razlaga. Ker sva bila oba udeležena na nasprotujočih si straneh, je nujno, da je najina simpatija in naklonjenost za eno ali drugo stran. Vendar resnica je in nanjo bi rad pokazal pri Partizanu nekoliko drugače, v kolikor sem jo sam doživel in to s številkami, datumi in osebami. Bo pač malo bolj objektivna, kakor je njegova, saj je to tudi sam čutil in se zavaroval z ....da ne more z gotovostjo trditi, kaj vse se je na te spomine pozneje obesilo.*' Seveda se je obesilo, tudi veliko nepoznanja je pri vsem, ponekod pa še čiste neresnice in zamolčevanje, če ne tudi podtikanja. Celo čudna razlaga sv. pisma, ki je od Cerarja-duhovnika ne bi pričakoval. Hvala za resnico, o drugem pa nekaj pripomb! Začnimo s sv. pismom in podstavljanjem lica. Cerar se sprašuje, zakaj nismo podstavili po prvem udarcu še drugo lice. Tak da je bil nauk Jezusa. Odgovor mu je bil dan že pred dva tisoč leti, jaz bi samo nekaj primaknil k njemu. Potem ko je Jezus bil aretiran, ga je rimska soldateska odvedla k Anu, velikemu duhovniku. Ana je bil tast Kajfa, tistega, ki je začel vpeljavati novo moralo, češ da je bolje, da umrje en človek, kakor pa ves narod. Vse je povedal Jezus Anu; kje je učil, koga je učil, kaj je učil: ,.Vprašaj tiste, ki so me poslušali, kaj sem um gcvoril; oni vedo, kaj sem jim rekel.** Komaj je to izrekel, ga je eden izmed stražarjev, ki so bili tam, udaril in rekel (sv. pismo ne pove, če ga je udaril po licu!): „Ali tako odgovarjaš velikemu duhovniku?“ Jezus je rekel: ,,če sem slalbo govoril, povej, kaj je bilo slabo; če pa sem govoril dobro, zakaj me biješ?** (prevod po spominu). Jezus je nastopil trdo, o nastavljanju drugega lica ni govora. Obstojali bi torej vsaj dve razlagi tega mesta, ena iz nauka, druga iz drže, ki bi tudi veljala za praktično uporabo, čeprav se bo to komu zdelo krivoversko. O opuščanju samoobramibe ni govora, čeprav ne najdemo na padalnosti v odgovoru Jezusa. Spregovorila je človeška narava, čeprav je bila božja pripravljena od začetka na žrtvovanje človeka. Cerar se skrije za Jezusov nauk in nam poočita: ,,Zakaj pa vi (mi) niste (nismo) tega storili, kar nam je naročil?“ Smo se ga držali ali ne? Po njem ne! Ker že navaja črne bukve, kjer je 1050 dokumentiranih smrti in mučenj, iz prvih let revolucije, bi upravičeno lahko rekli, da smo se ga držali. Odpor je nastopil kasneje, ko je bilo jasno vidno da so te žrtve bile zastonj. Danes jih imenujejo s strokovnim izrazom, ki je prišel že v modo, posledice vojvodstva in sektaštva. Te naj bi preprečil Kardeljev odhod v Kočevski Rog, kjer se seveda ne moremo skladati s Cerarjem. Kardeljev odhod je prav pospešil mučenja in pobijanja! Prišlo je do take mere, da je Vrhovni štab moral poslati Arso Jovanoviča in Milovana šaranoviča, da sta spremenila tok dogajanj. Srba torej, ki sta že takrat delala red v Sloveniji, kakor ga je nedavno general Višnjič v Ljubljani, in ki nista ll'Ogla razumeti, zakaj se Slovenci pobijamo med seiboj. Kardelj jo je ta-kfat mislil celo pobrisati v Bosno. Zastonj se trkajo stari borci po prsih govore o slovenski suverenosti danes in o slovenski vojski med revo-'''cijo. Zastonj so bile tudi Kidričeve solze na Vidmarjevih prsih leta 1345, češ da so nam Srbi vzeli slovensko vojsko. Cerar piše, kako so Vaški stražarji korakali čez Novo mesto. Menda 111 so tolikokrat, če si ni niti barve uniforme zapomnil; imeli so rjave Uniforme, on pa piše o črnih, kakor jih je imela Gestapo in fašistična OVRA. Vaških stražarjev v Novem mestu sploh ni bilo, pravzaprav so kili le trije in še to malo časa: kap. Vuk Rupnik, inž. Anton Matičič in l,čitelji!ščnik Drago Furlan, ki so šli zahtevat predajo italijanske vojske Ua sodnijo. Tam pa so že sedeli Boris Kidrič in Aleš Bebler s svojimi za-vezniki, italijanskimi generali, ki so ju po levem bregu Krke prepeljali v zaprtih oklepnikih v Novo mesto v noči z 8.—9. septembra 1943. Vaški stražarji so bili v vojaških skladiščih v Žabji vasi in so od tam tudi odkorakali. Kam? Po Cerarju so se mislili umakniti s fašisti v Italijo. Resnica pa je 'J'la, da so mislili dobiti zvezo s Trstom, kjer naj bi se izkrcali zahodni zavezniki. Med potjo pa so izvedeli, da jih čaka zaseda v Soteski. Tam 5*aj bi se odigralo prvo dejanje Vatških straž; drugo se je deset dni ka-£Ueje na Turjaku. Z italijansko pomočjo seveda. Kaj tega Cerar ni vedel? Slučajno sem bil tam priča srečanju brata in sestre, belega in 1(loče, tistega, ki ga imenuje Cerar v svoji knjigi. Bila sta to Henigman Viktor in Henigman Vida iz Toplic. Ker se je pripeljala v objemu z ita-•■janskim častnikom na avtu, pred par meseci pa je dajala za bratovo 8'lavo pet tisoč lir, njun pogovor ni bil preveč zgleden in ga opuščam. Seveda Cerar tega ni mogel videti, ker je bil skrit na koru frančiškanske cerkve in to priporoča tudi kristjanom. „če te ne puste javno Goliti, se pa pokriješ z odejalom in moliš pod njim; tudi na straži lahko uioliš, saj ni treba vere razkazovati,“ bi bil njegov nasvet. Seveda vse dolenjske ne bi mogel spraviti na kor frančiškanske cerkve, za partizansko vojsko bi pa bila cerkev še prevelika, tako malo jo je bilo takrat. Tudi o ciganih-Romih piše Cerar; oče da je bil velik prijatelj ciganov. Da so ustrelili tri v Beli krajini. Pozabil pa je na Kanižarico, ki j0 blizu njegovega doma, kjer so jih pobili šestdeset. Na mestu poboja ie knel mašo škof Vovk in po poročilih je ljudi obhajala še po petnajstih 'etih groza. O tistih na Meglarjih najbrž ni mogel vedeti, saj so Meglarji oddaljeni skoraj deset kilometrov od Novega mesta; takrat pa je bilo prepo-v«dano iti iz vasi v vas. Izvedel pa bi lahko iz ljubljanske Mladine pred letom. Tudi tam so jih pobili skoraj toliko kot v Kanižarici in so pokopani za pokopališkim zidom v Brusnicah. Francu Luzarju iz Gabrij je eden 0<:i morilcev pripovedoval, kako so jih pobijali. Naivnež je spisal knjigo v petih izvodih za svoje otroke in so ga zanjo zašili na štiri leta, ker ie to samo omenil. Upajmo, da Cerarja ne bodo; številke pa lahko popravi v drugi izdaji Partizana, če bo izšla. Ker že omenja Javorovico in četrti bataljon Cankarjeve brigade, i^' je padel tam, ne bo odveč, če se pomudimo tudi pri tem malo. Bataljonu je bilo ponujeno, naj se preda in bi to tudi storil, saj so bili domobranci skoraj vsi bivši partizani, toda poveljstvo je začelo streljati lastnim borcem v hrbet, da so borbo sprejeli. To omenja zato, ker so bili pokopani v Šmarju, dober kilometer pred Pleterji, po končani voji pa so jih menda prekopali in jih uporabili kot žrtve Sv. Urha. Nepoučenemu o tistih časih in razmerah se bo pojavil upravičen dvom o vlogi in delu Katoliške akcije, če bo bral samo Cerarjevega Partizana. Navsezadnje on samo protipostavlja Marijino kongregacijo KA, čutiti pa je javno nenaklonjenost in obsodbo iz knjige do nje. To zadnje ja prišlo v modo pred nedavnim, prej so se pečali s tem samo komunisti, sedaj o tem pišejo kot o dovršenem zgodovinskem dejstvu pravniki kot dr. France Bučar, družboslovci kot dr. Tine Hribar in dr. Dimitrij Rupel-K A kot silovenska križarska protikomunistična vojska, s prisego seveda vključena med SS-ovce! Nalši potomci bodo resno zdvomili o njeni številčnosti. Kaj pa, če so bili vsi tisti, ki so ibili pobiti v Rogu, kajevci? Vseh dvanajst tisoč! Krivi zato, ker so bili člani KA, pobijalske organizacije! S tega stališča potem lahko razumemo, zakaj Cerar ne omenja svojega sošolca Miha Turka iz Boričevega, ki so ga zaklali komunisti v začetku leta 1942. Kajevec — torej kriv! V to kategorijo bi spadal tudi kanonik Kek, čevljar Grilc in drugi, pobiti med Birčno vasjo in Ruperč-vrhom, vendar Cerar jih dolži samo protiofarstva, to pa je bilo že dovolj, če ne preveč! še danes leže tam, kjer so jih pobili, samo turistom danes že na glas povedo za mesto. Bralec bo dobil vtis, da Cerar skuiša problem komunizma zožiti samo na Dolenjsko in na eno samo organizacijo — KA — iz te pa bi lahko izbrali nekaj posameznikov in problem krivdnosti bi -bil rešen. Tega ni bilo ne na Gorenjskem, ne na štajerskem, ne Primorskem, ne v Beli Krajini. Na Gorenjskem so partizani pridno molili rožni venec, Štajerska jih skoraj ni poznala, na Primorskem so bili borci za svobodo zasužnjenega naroda, Bela krajina ie sedaj menda izvedela za to zločinsko organizacijo. Vendar poboji so bili tudi tam, begunci in emigranti so tudi od tam> preganjanje Cerkve je bilo po vseh slovenskih pokrajinah enako, zato dvomim v obtožbo Cerarja — trda in krivična je njegova sodlba! Nisem član KA in nihče me ni postavil za njenega besednika-advokata, upira pa se mi pavšalna in krivična obtožba. Ponekod je Cerar celo pravičen: za NOB (narodnoosvobodilno vojno) molči, ker je spoznal, da je ni bilo, za revolucijo pravi, da ni bila potrebna. Tudi za to hvala! Dosti resnice ne bo vnesel Cerarjev Partizan v slovensko zgodovino-Pls.e; nasprotno — zmeda bo po njem še vočja. Po eni strani gledano, nili je bilo naročeno, naj zmoli konfiteor za KA, sprejme naj pa tudi po-K01'o zanjo. Odvezo mu bodo menda tudi dali, kdo, ni trdba spraševati! O Dražgoški bitki se sedaj sprašujejo, koliko Nemcev da je napadlo. število niha med 26 in 16.000. Do take točke je prišla zgodovinska veda pri Slovencih. Do zdaj niso našli še nobenega člana KA med njimi, pa bo treba, ga pa bodo. Obdolževalci se množe, branilci izginjajo. Pravijo, da so Maistrovim borcem za Koi-oško dali medalje, na kadrih je napis: „če v onem času ne bi bilo nas, še večji kos slovenske žemlje bi odtrgal tuji plaz!“ Kar pripravno bi bilo to besedilo tudi za na sPome-nik pobitim domobrancem, vendar sedaj ne stopajo nasprotniki iz komunističnih vrst; iz nalših lastnih stopajo in to je žalostno. Odložimo kovej idejo o spomeniku. Ali pa tudi ne? PREJELI SMO * v THE SOUTH SLAV JOURNAL, Spring 1988, Vol. 11 No. 1 (39), 7 ^hesterford Gardens, London NW3 7 DD. Editorial Board: M. Marčetič MA (Editor), Z. Antič, M. Davis ALA, A. Djilas MSc, U. Loring MA, M. Milivojevi^ MA, D. Pleničar, P. Pomeranz MA, P. Tay!or. CONTENTS: Features: Richard Hamilton, British Opinions on the Southern Slav Crisis, 1S0'8 — 1914. Nicholas J. Costa, Albania — A Nation °f Contradictions. Ante Kadič, Some Croatian Emigre Poets. Edward Go-kfitz, 35 Years of Research on Slovenian Heritage or How we confronted the Woes of Belonging to an Unknown Ethnic Group in America (Brez kratkega uvoda in opomb pod črto smo ta prispevek lahko prebrali že v ■Ameriški domovini — Cleveland, 10. okt. 198 — pa je samo hvale vredno, ^ ga je Edi Gobec dal na razpolago SSJ-u, s čemer je ta odlični pregled raziskovanja slovenske dediščine v Ameriki — in v svetu — stopil na ^iršo svetovno pozornico.) — Viewpoint: Aleksa Djilas, Dissent and the !'Uture of Vugoslavia. — Document: Ivo Žajdela, Enemies of the Revoiu-ti°n (Povzeto iz ljubljanske TRIBUNE, 9. marec 1988). — Memoirs and Hominiscences: Ljubo Sire, Strange Trials (XII). Žarko Popovič, My Ser- vice in the Soviet Union. — Interview: Interview with Kosta čavoški, Con-stitution as the Instrument of Power rather than a Guarantee of Freedom. -Books received. — Dissent and Human Rights in Vugoslavia: Proposal to Estalblish Genuine Equality among the Peoples of Jugoslavia. — To the ^Ugoslav Public. — Letters to the Editor. — Book Reviews: Dimitrije Ljo-l*2, The Light of Truth, by E. D. Goy. Branko Mamula, Savremeni svijet ’ naša odbrana (The Contemporary World and our Defences), by Marko Milivojevič. Michael Laes, Special Operations Executed in Serbia and Italy, "y M. Deroč. Svetomir Paunovič, Džinovi i Patuljci i Drugi humorističko- satiri,čni stttiovi, by Vaša D. Mihailovich. Rusko Matulič, Bibliography of Sources on Vugoslavia, by Staniša Vlahovič, — Periodical Revievv: Frank Fomeranz, Judaica Ulyrica (V). — Notes on Contributors. — Kot vedno: Toplo priporočamo. THE SOUTH SLAV JOURNAL, Summcr-Autumn 1988, Vol. 11 N«. 2-3 (40-41). — 7 Chesterford Gardens, London NW3 7DD. — Editorial Roard: M. Marčetič MA, Z. Antič, M. Davis ALA, U. Loring MA, M-Milivojevič MA, D. Pleničar, F. Fomeranz MA, P. Taylor. — Letna naročnina za 1989 po zračni pošti U?S 28. — Kot nas ima že navajene, tudi ta številka zvezka vsebuje izredno aktualno gradivo ki se bavi s problemi jugovzhodne Evrope in posebej Jugoslavije. Posebno pozornost vzbuja razgovor princa Aleksandra Karadjordjeviča z dopisnikom ljubljanske ,,Mladine“ Ervinom Hladnik iMilhaiČičem, ki ga je ,,Mladina“ priobčila v svoji 54. številki dne 30. decembra 1988. Ker smo mnenja, da princ gotovo ne bi spregovoril, če ne bi za njegovimi idejami stali vplivni zahodnoevropski, predvsem angleški, krogi, je vredno, da razgovor pozorno preberejo vsi, ki zasledujejo družbeno-politični razvoj v Jugoslaviji. SKUP, Glasilo Grupe Intelektualaca, P. O. Box 309, Altona, Vic. 3018, Australia. No. 50, Vol. XII-3, sept.-dec. 1988. — Na 47 straneh ta številka že ddbro zasidrane razmnoženine prinalša 37 izvirnih .člankov in reprodukcij najrazličnejših publikacij iz vseh koncev sveta, ki obravnavajo razvoj dogajanj v Jugoslaviji, in je zato priporočljivo, da jo preberejo vsi, ki hočejo biti o teh dogodkih vsestransko informirani. DAROVALI SO Od 1. 3. 198® do 30. 4. 1989 ZA ROŽMANOV DOM: Austral . A Rev. Malenšek Janez ........... 800 Matičič Tomaž .................. 50 Lobnik Franc ................... 50 „Sloga“ ob zaključku poslovne dobe .......................... 600 Bečaj Vili ..................... 35 Čermelj Bernarda ............... 45 Dolčič Feliks .................. 40 Škrlj Stane .................... 95 Rev. Komar Boris .............. 500 Kržišnik Jože ml............... 100 Oblak Tone .................... 350 Kosančič Bogdan ................ 40 Stražišar Anton .............. 100 Holosan Vera ................. 500 Bidovec Franc ................ 200 Dr. Est Jože .................. 40 Benedičič Miha ............... 440 Čeč Janez - tiskovine za Rožmanov dom .................. 2.000 Rev. Guštin Jože, cerkvena nabirka 19. 3. 1989 ............ 728 Dobiček pri kosilu 19. 3. 1989 v Rožmanovem domu .......... 6.600 Namesto cvetja za pok. dr. Tinetom Debeljakom: Dr. Kociper Stanko ........... 300 Ob godu pok. očeta Jožeta Grabnarja: Bavec Julka ................... 40 v dol.) Jaklše Janez - Kanada ........... 50 2’gmunt - Avstralija ............ 10 Kolman Ludvik ................... 58 ^ spomin na pok. Fr. Grum: Slak Florjan .................... 50 Tolstojev sklad: Austral • A Argentina: K- N., Ciudadela ............. 1.000 Kev. Malenšek Janez ............ 500 šerko Dane ..................... 340 Kraigher Metod ................. 400 Pelan Ema ....................... 90 Cof Emil ....................... 500 Šuštenšič Janez ................ 500 Radoš Martin ................... 200 Langus Milan ................... 940 Pucko Vinko .................... 300 v dol.) Rebozov Brane .................. 100 Prančič Ignacij ................. 10 luž. Matičič Anton .............. 20 Kastelic Anton .................. 60 Pleško Mojca .................... 50 Pleško Pavel .................... 50 Kanada: J- K. - Toronto................. 100 Malevič Anton ................... 43 Babič Lojze ..................... 40 Kreditna zveza Slovenija Toronto ........................ 100 Cerar Franc .................... 100 Koželj T......................... 60 Murgej J......................... 40 Pleško Stane .................... 50 Kastelic John ................... 76 Bukovec H........................ 50 šubelj Stan .................... 250 Polajnar Andrej ................. 40 Cregorčič Jože .................. 30 Bcirušar Janko .................. 60 Mehle Frank in Majda ......... 3.000 Štepec Sudbury Pavle ........... 100 ZDA: Planinšek Jakob ................ 76 Boh Franc ...................... 50 Gregorič Lojze ................. 50 N. N., Indiana ................ 100 N. N., Cleveland .............. 100 Društvo Triglav, Mihvaukee . 500 DSPB Tabor, Milwaukee .... 500 Družina Kolman ................ 300 Mejač Franjo .................. 100 Jakoš Ivan ..................... 50 Oberstar John .................. 50 Mejač Miha ..................... 50 Coffelt Mary ................... 50 Kotar Rudi ..................... 25 Zigoy Albert .................... 5 Stražišar Jakob ............... 200 Martinčič Frank ............... 100 Gaber Anton ................... 100 Šega Stanko .................... 50 Fishingar Metod ................ 50 Remec Andrej.................... .5 Kalist Langerholz, pater .... 20 N. N., Milwaukee ............... 20 Rus Jože ....................... 50 Brančič Marija in Francka .. 70 Žerdin Metod ................... 50 Inž. Markošek Frank ............ 50 Zorjan Karel ................... 20 Burjek Janko ................... 20 Buh Ivan ....................... 20 Lavriša Ivan ................... 20 Gregorič Lojze ................. 50 Šeme Leopold, MD ............... 35 Pfeifer Galbrijela in Ciril .... 25 Stopar Frank .................. 100 Zupančič Polde ................. 25 Guštin Julija in Anton ........ 100 Telich Irma ................... 200 Bojc Karol ..................... 40 TISKOVNI SKLAD TABOR: Austral - A N. N., Argentina .............. 140 Prod. vezanih Taborov ......... 660 Fajfar Franc .................. 40 Kessler Ema ................... 40 Hribar Viktor ................ 40 Medvešček Ivan ................ 40 Kastelic Anton ................ 60 Puhek Ivanka ................. 40 N. N., San Martin ............ 40 N. N., Miramar ............... 40 Rovan Anton ................... 40 Oblak Tone .................. 380 Malovrh Albert ................ 40 Hafner Stane ................ 100 N. N., San Martin ............. 15 Amon Janez .................... 70 N. N., Ramos Mejia ............ 10 Jemec Stane ................... 40 Cof Emil ...................... 40 Vadnjal Ivo ................... 40 Novak Franc ................... 20 Zupan Herman .................. 40 Novak Pavle ................... 40 Dr. Est Jože ..................... 30 Šivic Srečko ..................... 40 Filipič Bogo ..................... 40 Praznik Jože .................... 140 (DM) N. N., Nemčija ................... 50 Levstik Vinko ................... 100 (v dol.) N. N., Nemčija .................... 5 Erpič Franc ....................... 5 Prod. vezani Tabor ........... 30 Namesto rož na grobove: Fr. Grum, M. Javornik, Luis Klakočer in D- Kralj: Urbančič Ljenko ................. 100 V spomin na moža: Strojin Ana ....................... 3 SOCIALNI SKLAD TABOR: Austral - A Zupan Herman ..................... 90 VSEBINA Pcnsaanientos y hedios ..................................... 97 Slovenci nekoč in danes (Nace Frančič) .... .. ............. 98 Izza Vetrinja (France Krištof) ............................... 100 Mimo dnevnih novic... (Marko Kremžar) ....................... 104 Krivda in greh (Spomenka Hribar) ............................ 108 Še en popravek (Notranjec) ............................... 1:13 IZ DRUŠTEV ................................................... 118 IZ PISEM .................................................... 122 Minister in pokoli (Nikolaj Tolstoj) ......................... 123 IZ DOMOVINE .................................................. 129 NAJSI MRTVI .................................................. Ufe MNENJA IN VRENJA ............................................ 139 PREJELI SMO ................................................. 143 DAROVALI SO ................................................. 144 1- O _ TARIFA REDUCIDA 11114 Concesibn N? 1596 i 1 s FRANQUEO PAGADO I < ~ Concesion N? 3619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 139.278