POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
LETO III. ŠTEV. 20.
n
★
★
ic
LJUBLJANA, 14. JUNIJA 1935.
BESEDA SLOVENSKIM ABITURI-E N T O M.
j^anes sleherni misleči človek popolnoma jasno vidi, da se gode po svetu stvari, ki jih že davno ni več mogoče označiti kot nekak slučajen zastoj ali trenotne motnje; življenje, se “zdi, je zdrčalo iz tirnic, in če so bili prednamci vajeni, da je šlo vse dogajanje mimo njih v nekem določenem, ne-osupljivein, skorajda poznanem redu, srečujemo dandanašnji same anomalije in nobenega pravila ni, ki bi moglo zajeti ta kaos nepredvidenih, katastrofalnih dogodkov, ki bičajo človeštvo.
Splošna svetovna kriza je osnovno dejstvo sodobnega sveta. Beseda je znana dovolj, ali vendar ni malo takih, ki si konkretne predstave ob njej ne morejo priklicati. Kajti vedeti, kaj je kriza v resnici, to je mogoče samo tistemu, ki jo je na katerikoli način preizkusil in doživel sam.
Za abiturienta pa, ki stopa na univerzo, iz katere se bo čez štiri, pet let napotil samostojen v tako zvano »življenje«, o katerem so mu toliko govorili v šolah, pa o njem vseeno dejansko ponavadi ne ve prav nič, za takega mladega človeka je postala kriza dejstvo, ki ga bo neizogibno preizkusil prej ali slej tudi sam. Predvsem mu v nekem oziru akademski poklic ne bo nudil tistega, kar je po pravici od njega pričakoval in bo moral brž spoznati, da so tudi ti nedostatki — omejena svoboda, ogromne gmotne žrtve, slabe studijske razmere itd. — v neki posredni zvezi s krizo; toda še mnogo več: kaj kmaliui spozna študent, kako brezupno je prav za prav njegovo prizadevanje, zakaj naposled mora obstati pred dejstvom, da mu študij in diploma ne nudita in ne zagotavljata obstoja. Na vsem svetu je dandanašnji na milijone brezposelnih intelektualcev vseh vrst in prav vseh poklicev, pri nas nič manj kakor drugod; in verjetnostni račun, da bo morda naključje prav Tebe ali Tebe izbralo iz te množice mladih ljudi, ki so doštudirali, ki so opravili svojo dolžnost, ki stoje pripravljeni, da dado človeštvu, družbi, narodu svojo mlado silo, pa se nihče nikjer ne zmeni ne za njihovo opravljeno dolžnost ne za njihovo voljo, vnemo in sposobnost, marveč stoje vsi <i mladi ljudje pred najosnovnejšim, brutalnim vprašanjem kruha in strehe nad glavo  ta
račun je ob konkretnem dejstvin milijonske brezposelnosti intelektualcev vse preveč dvomljiv, da bi si bilo moči ž njim meni nič tebi nič utajiti nerožnato prihodnost. Naj je človek hraber in pošten dovolj, da si teh dejstev ne taji in v celoti računa ž njimi, ali pa naj je toliko strahopeten, da vtika pred njimi glavo v pesek ko noj — dejstva obstojajo, so tu, ga bodo doletela prej ali slej, le da je človek v prvem slučaju nanje pripravljen in ga ne bodo zmedla ter ga iznenada popolnoma vrgla iz tira.
Stvari, ki bolijo, silijo človeka k razmišljanju. Ugotovitvi, da dandanašnji študij ni prav nobena zagotovitev eksistence, ni mogoče zbežati, pred njo nas ne olme ne beg v pretirano, slepo specializacijo v svoji stroki, ne lahkomiselno zavračanje vsake misli sploh, ne jalov up na srečo ali protekcijo. In prva konsekvenca, ki se ponudi človeku, ki ga študij na univerzi prisili k razmišljanju o njegovem položaju in o njegovi negotovi bodočnosti, je spoznanje, da prav za prav ni nobene bistvene razlike med brezposelnim človekom z akademskim naslovom ali pa brez nje-
ga. Privilegiranost intelektualnega dela je dandanes samo še utvara — in to spoznanje je prvo srečanje mladega človeka s krizo na akademskih tleh. Logična posledica tega spoznanja pa je odkritje, da potemtakem obstoja neka skupna ploskev, na kateri se morajo srečati vsi tisti, ki jim je današnja svetovna kriza odrekla pravico do znosnega življenja in zagotovljene eksistence, do tega, da si s poštenim delom služijo svoj pošteni kruh —; in tako mora slednjič mlad intelektualec spoznati veliko skupnost, veliko solidarnost, ki ga veže z vsemi tistimi, ki jih tlačijo razmere, z vsemi tistimi, ki so tu zategadelj, da delajo, dela pa zanje kakor tudi zanj samega ni — to se pravi: mora spoznati solidarnost z vsem delovnim ljudstvom. Z le-tem ga vežejo isti življenjski interesi, ista negotova bodočnost, ista skrb za obstoj, ista nemož-nost, živeti od dela, kakor se človeku spodobi.
Ne samo dolžnost, temveč predvsem naj-neposrednejša eksistenčna nujnost narekuje torej mlademu intelektualcu in študentu, da se zaveda te skupnosti s širokimi sloji delovnih množic, da pomete s starim predsodkom o neki namišljeni posebnosti in privilegiranosti intelektualnega dela, o nekakšnih predpravicah, ki jili bojda daje diplomski naslov. Naše mesto je ob strani tistih, ki stradajo dela, kruha in pravice do človeka vrednega obstoja, na strani tistih, ki to pravico zahtevajo in se zanjo bore. Stiui-dentski interesi so danes samo del splošnih interesov vsega delovnega ljudstva; študent s kmetov trpi hkratu kot študent in kot kmečki sin pod udarci svetovne krize, prav tako trpita pod istim dvojnim bremenom delavski ali uradniški sin. Ta tesna povezanost pa narekuje vsakemu mlademu intelektualcu, ki se je jasno zavedel svojega položaja v sodobni družbi, ki mu ne nudi drugega kakor skrb in pretnjo brezposelnosti, da v skladu s tem spoznanjem tudi deluje, da se bori za svoje lastne stanovske interese in pravice, kajti s tem se bori tudi za interese onega kmečkega in delavskega ljudstva, iz katerega izhaja največji del slovenske akademske mladine.
Slovenci smo narod kmetov in delavcev. Tako se veže eno spoznanje na drugo; od vprašanja lastne eksistence mora priti mlad intelektualec do vprašanja studentskih stanovskih interesov, preko teh do vprašanja solidarnosti z delovnimi množicami in odtod do nujnosti slovenske usmerjenosti; le-ta se vsakemu pošteno in dosledno mislečemu študentu sama podaja iz dejstva, da smo Slovenci v celoti ena sama delovna množica, ki se v vse hitrejšem obubožanju sredi svetovne krize bije za sam obstoj in za najprvotnejše življenjske pogoje. Postaviti se v isto vrsto s temi množicami, to pomeni, sprejeti edini možni slovenski program, edini možni akademski pcogram. Za dejansko uresničenje in uveljavljenje takšne zavesti pa se dandanašnji na univerzi nudi mlademu abiturientui obilo možnosti in obilo dela v najrazličnejših akademskih organizacijah.
IJVOI) V STUDIJSKE POTREBE SLOVENSKEGA VISOKOŠOLCA.
Mladim tovarišem, ki pridejo jeseni na univerzo.
u
J niverze so nastale iz nujne potrebe po organizaciji ljudske volje za napredek v znanosti. Od ustanovitve prvih univerz so se življenjski pogoji
družbe stalno izpreminjali in tudi danes se iz-preminjajo1, največ zaradi tehničnega napredka. Upravičeno bi pričakovali, da bi se izpreminjali tudi sistemi in značaji posameznih univerz, ki naj bi iz novih življenjskih pogojev kazale pot k napredku, predvsem pa k ruireditvi nujnih novih družbenih oblik.
Doba, v kateri živimo, je najbolj karakterizi-rana z nastopom industrializacije in radi nje z nastopom novih socioloških faktorjev ter novih pogledov na svet, novih ideologij.
Univerza daje v družbi najvišjo oficielno izobrazbo, nje absolventi naj bi z njo odločali v posameznih vejah družbinih sestavin. Zato je predvsem potrebno, da da univerza svojim slušateljem tako izobrazbo, ki bo zadoščala za rešitev vsakega izmed novih problemov, ki jih je pokazala sodobna raizvojna stopnja družbe.
Potreba po taki izobrazbi se nam očituje vsak dan. Mera izobrazbe se je danes visoko dvignila. Povsod se zahteva vedno večjo strokovno kvalifikacijo. Danes ni dovolj, da nam univerza producira veliko množino takozvanih svobodnih poklicev. Družba ne potrebuje več duhovnih podjetnikov z advokatskimi pisarnami, z zdravniškimi ordinacijama, z inženjerskima podjetji itd., ker ji ti ne zadoščajo, pač pa pričakuje danes v zdravniku socijalnega delavca, ki bo sodeloval v državnem zdravljenju, v šolski higijeni, v kontroli nad higijenskim nivojem vseh stanov, v higijenski in zdravstveni statistiki, v akcijah za pobijanje tuberkuloze, itd., itd. Danes ni dovolj, da more inženjer voditi tehnično podjetje, moral bo sodelovati pri problemu delavskega zavarovanja, pri izboljšanju tehniških pridobitev, v akcijah za rentabilizacijo posameznih naravnih proizvajalnih sredstev v posameznih pokrajinah itd. Skratka, družba ne potrebuje v naši dobi izoliranih podjetij duševnih delavcev, katerih kvaliteta je odvisna samo od osebne ambicije posameznikov, temveč ljudi, ki bodo sodelovali z vso družbo in njej kot celoti pomagali na višjo materijalno in kulturno stopnjo.
O nad produkciji duševnih delavcev moremo zato govoriti le, če jih imamo pred očmi kot tipične predstavnike svobodnih poklicev, ki so stalno izpostavljeni medsebojni konkurenci. Izjave o taki nadprodukciji izvirajo običajno ravno iz vidika konkurence. Nasprotno, ali moremo ob nazadnjaškem kmečkem gospodarstvu, ob stalnem naraščanju tuberkuiloze in spolnih bolezni, ob stanovitnem propadanju ljudske morale, ob porastu socijalnega gorja sploh govoriti, da imamo preveč izobraženih ljudi?
Ne smemo prezreti, da so v današnji družbi poklicani k odločitvi tudi isti deli družbe, ki doslej niso igrali tvorne vloge — žene in mladina. Žene se počutijo v novem socijalnem okolju postavljene pred nova vprašanja, zahtevajo volilno pravico, da morejo soodločati. Z industrializacijo proizvodnje smo dobili nov stan — industrijskega delavca, ki tvori s kmetom, ki je bil doslej od industrializacije najbolj oškodovan, nov razred, ki je v nasprotju z ostalimi razredi zgrajene današnje družbe. Zopet novi problema, ki jih tisti, ki danes kričijo o nadprodukciji izobražencev, ne rešujejo.
Vse to čaka mladino, /e daines se moramo zavedati svojega poslanstva, ki nam bo naloženo, ko bomo odšli z 'univerze. Zato smo pravzaprav že danes poklicani k odločitvi. Predvsem k dogradi- ' tvi takega nazora in take izobrazbe, da nam ne-
šteti problemi ne bodo novi, ko jih bomo ugledali pred seboj.
Iz vsega navedenega vidite, da bo odločevala v bodočnosti le strokovna kvaliteta. Volja do resnega dela in ljubezen do stroke, ki si jo boste izbrali. Nobena statistika vam ne pove, kje boste n a jp reje našLi službo. Vse stroke so odprte in vabijo k delu. Potreba je samo resne volje zanj. Zato se izprašujte pri izbiri poklicev po njej in ne po možnosti nastavitve. Zmagala bo višina strokovne izobrazbe, ki si jo pridobi le z ljubeznijo do stroke in z zavestjo, da je človekov obstoj le v družbi mogoč. Zato z vso svojo strokovno izobrazbo, z vso svojo znanostjo propadeš, če nisi v družbi vklenjen tako, kot zahtevajo tisti pogoji, na katerih je družba zgrajena.
Naša univerza je mlada in živi v skromnih gmotnih prilikah. Dotacije padajo, vsa poslopja so premajhna, učil povsod primanjkuje. V vseh univerzitetnih poslopjih brez izjeme opažamo pomanjkanje prostora. Na tehniki se v risalnicah drenjajo po trije pri eni mizi, na medicini trije pri enem preparatu. Razumljivo je, da v takih razmerah silno trpi strokovno delo. Toda vkljub vsemu temu ni brez dobrih kvalitet.
Edino pravilni sistem se je izkazal študij s seminarji (t. j. takorekoč delavnicami), v zvezi z znanstvenimi instituti. To je sistem praktičnega dela in ne sistem zgolj predavanj. Značilno je, da danes ustreza le sistem na tehniki in deloma na medicini. Tehnične fakultete so bile ustanovljene kot nujna potreba moderne dobe, ki si jih je tako sama sebi brez posebnih težav podredila. Nasprotno ima juridična fakulteta danes še skoro isti sistem, kot so ga imele prve univerze.
Zato je tak idealen sistem najlaže pokazati pri tehnični fakulteti. Na ljubljanski tehnični fakulteti se približujeta idealu strokovnega študija oddelek za arhitekturo in kemični oddelek. Vse delo se vrši v centralnih seminarjih, ki imajo v soseščini institut profesorja in njegovo priročno knjižnico. Dijak dela tako skoro v stalnem stiku in ob usmeritvah profesorja.
V današnji družbi si stojita nasproti kot dva pola telesni in duševni delavec. Dejstva dokazujejo, da danes industrijskemu delavcu manjka teoretične izobrazbe, duševnemu pa delovne prakse. Idealen bi bil sistem, da študent sploh ne bi občutil razlike med študijem in poznejšo prakso.
V	sistemu samih predavanj je študent, ko pride z univerze, postavljen v popolnoma nov svet. Samo sistem seminarjev in institutov more preprečiti ta nedostatek. Seminarji naj rešujejo konkretne naloge, naloge, ki se v zunanjem svetu kažejo dan za dnem; stalno naj s predlogi, idealnimi projekti, statističnimi pregledi, strokovnimi analizami itd. opominjajo k dejanjski rešitvi problema, ki je nastal v družbi. Le tako bo dobila univerza v narodu tisti pomen in tisto mesto, ki ji gre. Študent se uvaja v delo, ki ga družba od njega pričakuje in kar je najvažnejše, dobi občutek za odgovornost svojega znanstvenega izsledka. Če dela študent samo za izpit, mu gre predvsem — če ga v izjemnem slučaju problem osebno ne zanima
—	za zadostitev profesorju, pa naj pri tem znanstvene trditve tudi šepajo. Zato more dati kvalitetne ljudi samo seminar.
Na filozofski fakulteti se približujejo temu načinu samostojnega dela nekateri dobri seminarji, med temi predvsem slavistični, geografski, kemični i. dr. Danes je višina seminarja odvisna otl kvalitete njegovega vodje, profesorja. Potrebno pa je, da že sistem sam dopušča samo odgovorno znanstveno delo.
Na juridični fakulteti so potrebne temeljite reforme. Tam opazujemo ogromno vrzel, ki zeva med študijskim sistemom in družbenimi potrebami. Razumljivo najpotrebnejših seminarjev oz. institutov — narodno gospodarskega, manjšinj-skega in statističnega sploh ni. Sistem je na las isti kot na prvih univerzah.
Za dosego izgraditve manjka univerzi predvsem zadostnih denarnih sredstev, prostorov, učil in knjižnic. Vprašanje zase je naša skromna medicinska fakulteta, ki zadostuje samo za študij štirih semestrov. Zuano vam bo, da vodi zavedno dijaštvo poleg vseh drugih akcij tudi akcijo za dopolnitev medicinske fakultete z razširitvijo bolnice v kliniko. Tu ne gre samo za rešitev študijskega vprašanja, temveč za odpravo velikega socialnega zla. Današnja bolnica ne zadošča. Bolniki leže celo po hodnikih, mnogi pa so odklonjeni, ker ni zanje prostora.
Pred očmi moramo imeti zlasti naše preprosto ljudstvo, ki ne more v drage sanatorije, Če ga
bolnica ne more sprejeti. Statistike dokazujejo, da je baš naše ljudstvo z nezadostno bolnico najbolj prizadeto. V Sloveniji umre na deželi povprečno še enkrat toliko ljudi, kot v mestu. Za škrlatinko n. pr. umre v mestu od stotih bolnikov eden, na deželi pet. Rešitev je samo v novi bolnici s kliniko, tako za naše ljudstvo, kot za naš medicinski študij. Klinika dopušča, da je študij in praksa eno samo strokovno delo, da se študent že v prvem početku bavi s tistim delom, ki ga čaka v življenju.
Kot vidite, je neobhodno potrebno, da se študent na univerzi ne briga samo za ozke zadeve svoje stroke, temveč da se mora v slučaju potrebe tudi sam zavzeti tako za univerzitetne, kot za splošne kulturne potrebe.
Tako izgraditev univerze imajo pred očmi za-vednejši študentje ljubljanske univerze, ko se bore za univerzitetno knjižnico, kliniko, nov kemični institut, povečanje poslopja tehničke fakultete, izpopolnitev strokovnih knjižnic, odpravo šolnin, ustanovitev neodvisne menze, doma in tako dalje. Le takrat bo mogla univerza zadostiti naštetim zahtevam, če bodo zato dana materialna sredstva in volja študentov, ki je danes že tukaj. Nihče je ne more zanikati. Med seboj imamo tovariše, ki ves svoj prosti čas in še več žrtvujejo za tako delo. Tudi v vas pričakujemo novih pomočnikov. Prostor nam ne dopušča, da bi se mogli pri vsakem problemu delj ustavljati. Potrebno pa je, da se z vsemi nalogami, ki vas čakajo na univerzi, že danes spoznate in nam boste mogli takoj pomagati, ko pridete na univerzo. Pričakujemo izmed vas resnih delavcev in iskrenih ter gorečih tvorcev in vas take najprisrčneje pozdravljamo.
ZOOLOŠKI INSTITUT.
^)cminarsko delo zoološkega študija obstoji v seminarskih vajah in v referatih. Pri vajah, ki se vrše tedensko po 4 ure, se živali secirajo in mi-kroskopirajo. Pri teh vajah se čuti veliko pomanjkanje prostora in nezadostne dotacije od strani države, sobe, v katerih je nameščen ves zoološki institut, morajo zadostovati za slušatelje in profesorje in povrhu še za ves potrebni materijah Oddaljenost prostorov za predavanja in vaje, ki se vrše izmenoma v bolnici in na univerzi, so velika ovira pri delu. Oprema instituta samega je prav tako nezadostna. Spričo vsako leto naraščajočega števila slušateljev je število mikroskopov odločno premajhno. In še polovico teh si je treba sproti izposojevati iz drugih institutov. Letna dotacija 9000 Din nikakor ne zadošča za resno znanstveno delo. Saj je treba poleg znanstvene literature nabavljati še živ mate-rijal, alkohol, formalin za konzerviranje, kemikalije, razno orodje itd. Medtem, ko imajo v drugih državah instituti, ki so daleč od morja, živ morski materijal stalno na razpolago, ga pri nas, ko smo vendar tik morja, nimamo. Deloma je temu krivo pomanjkanje sredstev, deloma pomanjkanje uredbe na železnici. Oceanografski institut v Splitu bi potreben materijal lahko dobavljal. Kljub vsem tem težavam pa je delo zoološkega instituta povsem zadovoljivo. Zasluga za to gre brez dvomn vodji instituta g. prof. Hadžiju, ki ni samo znanstvenik velikega slovesa, ampak izvrsten organizator in odličen pedagog. Mnogo živali, ki so sistematsko važne, bi ostale slušateljem v praksi popolnoma neznane, če bi g. prof. Hadži ne dobival objektov po svoji lastni inicija-tivi. Profesorjevo znanstveno delo in on sam dajeta slušateljem mnogo spodbude za resno delo. Za starejše letnike in za absolvente je g. prof. Hadži organiziral poseben uvod v znanstveno delo. K uspešnejšemu delu v zoološkem institutu pripomore veliko tudi docent g. dr. Roman Kenk. ki predava komparativno anatomijo in se tudi sam udejstvuje v znanstvenem delu.
Seminarski referati sicer niso v zvezi z novejšimi deli, ki se vsled premajhnih kreditov ne morejo nabavljati, temveč se je n. pr. letos referiralo tudi o zgodovini biologije. Namen seminarskega dela je, da da študentu bistrejši pogled, ki ga pri zooloških vajah ne more dobiti. S prejšnjim načinom seminarskih referatov, ki so obravnavali predvsem podrobna zoološka vprašanja, zlasti mlajši letniki niso bili zadovoljni, ker še niso imeli primerne podlage in niso mogli slediti. T etos se je ta nedostatek v toliko izboljšal, da so pri zgodovini zoologije tudi začetniki lahko zasledovali in sodelovali. V bodoče si je želeti iz-prememb le v toliko, da bi poleg detajlnih refe-
ratov bili tudi referati, ki bi podajali pregled čez splošna biološka vprašanja. Velika ovira poglobitvi v študij zoologije je v tem, da ima ta skupina toliko stranskih in pomožnih predmetov, ki za-posle slušatelje skoro cela tri leta. Zadnje leto mu pa komaj preostaja časa za samo pripravo k izpitu. V tem oziru je želeti omilitve oziroma preureditve v korist smotrenejšega dela. Ogromna ovira je čakanje dveh let na prvi izpit.
Knjižnica instituta je bila do nedavna nameščena po vseh 4 sobah, ki jih institut poseduje. Problem knjižnice je sedaj za silo rešil g. docent dr. Kenk, ki je brez vsakih sredstev z osebnimi intervencijami dosegel, da stoji sedaj knjižnica, dvignjena v eno nadstropje, na hodniku in omogoča shrambo knjig vsaj še za par let. Za vezavo nevezanih knjig, in teh je večina, pa primanjkuje kreditov.
Malokatera znanost je uprav v zadnjih letih tako napredovala kot zoologija, in institut bi moral biti z napredkom stalno v kontaktu. L. 1932. pa je moral zoološki institut vsled zmanjšanja kreditov odpovedati skoro vse važne in neobhodno potrebne revije. Temu nedostatku pomaga tudi tukaj privatna inicijativa g. prof. Hadžija, ki daje svoje lastne revije na razpolago slušateljem, ali jim pa sam referira. V tem pogledu podpira institut v veliki meri »Prirodoslovno društvo v Ljubljani«, ki podari letno okoli 30 revij, ki jih prejema v zameno za svoje »Znanstvene razprave«.
Knjižnica sama je lepo urejena in z revijami razmeroma dobro preskrbljena. Knjige so tako priročnega kakor tudi znanstvenega značaja. Imamo tudi veliko dragocenih redkosti in kompletnih letnikov revij, vendar samo do 1. 1932, ko so bili krediti močno reducirani. Precejšnjo vrednost predstavljajo knjige pokojnega prof. Schmidta, ki so po večini etimološke vsebine. Privatni knjižnici g. prof. Pladžija in g. docenta dr. Kenka sta slušateljem vedno na razpolago. Žal se je moralo z nabavo novejše literature popolnoma ustaviti. Tako primanjkuje predvsem novejših učbenikov.
Neposredno k študiju zoologije spadajo tudi ekskurzije. Do 1. 1930. je dobival institut posebne dotacije za prirejanje ekskurzij. Tedaj je moral prevzeti to »Klub naravoslovcev«, ki z raznimi nabiralnimi akcijami, stalnimi prispevki od strani prijateljev kluba, omogoča prirejanje ekskurzij. Poleg tega »Klub naravoslovcev« izdaja skripta, vodi evidenco o seminarskih nalogah iz področja zoologije in botanike in podpira slabo situirane tovariše.
Tako zoološki institut. Zasluga profesorja je, da je vse njegovo delo na resni znanstveni višini.
NEVARNOST NEMŠTVA.
\l rokah imamo majsko in junijsko številko mesečnika »Der deutsche Študent«, glasila nemškega dijaštva. O čem pišejo nemški dijaki? Zastonj bi iskali člankov o omejevanju števila visokošolskega dijaštva in s tem zvezane »hiper-produkcije« intelektualnega naraščaja ali člankov o nujni preureditvi študija ali o menzah in domovih. O strokovnih problemih ni sledu. Politika je glavni predmet. To je gotovo tudi vzrok, da so pisci skoro izključno sami doktorji, torej ljudje, ki imajo univerzo že za sabo.
Nas zamima pred vsem majska številka, ki je posvečena nemškemu zamejnemu šolstvu. Članki posvečeni Luthrovi akademiji na Estonskem, Her-derjevemu institutu na Letonskem, visokim šolam Gdanskega, teološkemu seminarju v Poznanju, neki nemški šoli v Galiciji, visokim šolam v Avstriji in na Cehoslovaškom ter šolskim razmeram na Madžarskem, v Jugoslaviji in Romuniji pa niso samo informacija. So napol program, napol vabilo. Program za Nemce, vabilo za narode vzhodne Evrope.
Nemštvo je v svetovni vojni ogromno izgubilo
—	nekaj pravic, še več privilegijev. Prodiranje nemškega kapitalizma na vzhod se je pred vojno moglo opirati na postojanke nemške srednjeveške kolonizacije. Te postojanke so bile z ustanovitvijo lx»lj ali manj čistih, bolj ali manj dosledno Izvedenih nacionalih držav izgubljene. Tako je nastalo za nemško prodiranje vprašanje, kako obiti te nae.ionulne države.
Svojim poizkusom so Nemci skušali dati ideološko podlogo najprej s teorijo o ločenih nalogah države in naroda. Po tej teoriji, katere glavni zastopnik je baltski Nemec dr. Schiemann, ima na-
rod zgolj kulturne naloge, država zgolj administrativne. Država ne sme biti izvrševalka kakega narodnega programa. Država je zgodovinsko 'nastali prostor, na katerem prebiva po več narodov. Nacionalna država se mora zato nujno izpreme-meniti v narodnostno zatiranje. Nacionalna država je zato barbarstvo. Za kulturo in civilizacijo je torej potrebno, da se države denacionalizirajo in odpovedo vsakemu narodnostnemu favoriziranju (beri: podpiranju domačih kapitalistov na škodo nemških).
Hitlerjeva Nemčija je seveda morala najti za svoje prodiranje na vzhod drugo ideologijo. Nemški kapitalizem je začasno premostil notranja nasprotja prav s tem, da je hipnotiziral nemške množice z idejo nemškega naroda, da je nemška narodna ideja ideja nemške države. Tudi v svoji politiki v vzhodni Evropi skuša porabiti to idejo in mobilizirati z njo toliko Nemce znotraj kolikor zunaj države.
Majska številka mesečnika »Der deutsche Študent« nam prav nazorno kaže, kako si Hitlerjeva Nemčija to predstavlja. Nacionalizme, ki so si po vojni vstvarili svoje države v vzhodni Evropi, Nemčija priznava in priznava tudi njihovo upravičenost. Nemškemu narodu pa daje samo posebno nalogo. Nemški narod naj prinese red v pre-metani vzhodno in srednje evropski prostor! Ta naloga se podaja nemškemu narodu iz vse njegove zgodovine. Nemci so v preteklosti prinesli na vzhod pravni red in civilizacijo, Nemci so v preteklosti organizirali vzhod. Tudi danes je nemška naloga na vzhodu rešljiva s pravom in redom, z gospodarskim in socijalnim vodstvom. Danes, ko so narodi srednje in vzhodne Evrope prebujeni, ni nevarnosti, da bi Nemci pri izvrševanju te svoje zgodoviske naloge raznarodovali. Narodi srednje in vzhodne Evrope naj se mirno zaupajo nemškemu vodstvu, ki je organsko nastalo v teku zgodovine. Noben drug narod jim ni dal toliko in jim ne daje toliko kolikor nemški. Zlasti pa francoski ne. Francosko vodstvo in prijateljstvo ni drugega kakor kolonijalno izrabljanje. Res je sicer, da so nove države v srednji in vzhodni Evropi nastale v znamenju gesel francoske revolucije, toda Herder in nemška romantika sta vzbudila te narode itd., itd. Kaj pravimo mi na to idilično prikazovanje nemškega »gospodarskega in socialnega vodstva«?
Na jasnem smo si, da za vsem tem milim govorjenjem stoji nemški kapitalizem, ki se mu hoče novih »prostorov«. Nevarnost nemškega imperializma obstoji in je danes večja, kakor je kdaj bila. Vprašanja, ki so stala pred našimi predvojnimi generacijami, stoje tudi pred nami
—	tega se moramo zavedati. Toda v čisto drugi obliki in čisto drugih dimenzijah.
V	čem obstoji prava nemška nevarnost, se kaže iz nemške argumentacije same. Sistematično je naperjena proti načelom demokracije, proti geslom francoske revolucije — kakor se pravi. Spretno je pomešano s polemiko proti tem geslom prikazovanje francoskega imperializma, kakor da bi imela dosledna demokracija kaj opraviti z imperializmom. Demokratično samoodločbo narodov naj nadomesti gospodarsko in socialno vodstvo. Fiihrer-tum v notranji in zunanji politiki.
Tako se za nas že iz narodne samoobrambe podaja naloga, da branimo demokracijo. Nas ne more motiti pri tem sofistična argumentacija, ki meša demokracijo z imperializmom kakor tudi ne ona, ki v notranji politiki meša demokracijo s korupcijo. Gre za dosledno izvedbo demokracije, katere do sedaj tudi še v Franciji nismo videli.
Nevarnost nemštva? Ne, nevarnost socijalne reakcije!
K ČLANKU: »DEKLETA NA UNTVERZT«.
S liho, ki jo je v zadnjem »Akad. glasu« podala tovarišica o naši študentki, ni prava podoba dijakinje s filozofske fakultete. Zato članek ne sme ostati brez odgovora.
Dekle, ki pride po maturi na univerzo, ne more pri svojih devetnajstih letih imeti samostojnega, zrelega pogleda na življenje. Zato še tiplje za uravnovešenjem, da, univerza v prvih semestrih zruši v njej še ono sled orientacije, ki jo je kot maturantka prinesla s srednješolskih klopi. Tudi fant v teh letih ni še dozorel, toda on je udarnejši in vajen, uveljaviti svojo misel. Razen tega je dekle mnogo bolj osamljeno, bolj
prepuščeno samo sebi, kakor fant. Število deklet je manjše, če ima katera prijateljico, sta skoraj vedno ločeni po fakulteti. Fant je že v prvem semestru vključen v življenje univerze in zainteresiran na njem. Dekle pa je mnogo bolj osredotočeno v svoje osebno življenje. V labilnem duševnem stanju, ko se je v novih razmerah znašla čisto brez opore, nenadoma ne dobi stika z okolico, ki jo obdaja. Če je občutljiva, se bo nagonsko umaknila. To leži v njeni naravi, kakor tudi v njeni vzgoji. Morda so tudi leta, ki jih živi na univerzi, leta krize, ki jo osebno popolnoma zavzamejo in jo šele oblikujejo. Zato se umika v ozadje in je pri vseh javnih vprašanjih navidez tako malo udeležena.
Obsodba, ki jo je tovarišica izrekla s tem, da nas je razdelila v »neresne« na eni, v one, »ki preštudirajo cele grmade knjig« na drugi strani, je kljub vsemu površna. Če dekle molči v seminarju, ni še to dokaz za pomanjkanje »elementarne potrebe po samostojnem iskanju in mišljenju«, kakor tudi ni vsak odgovor pri debati že dokaz za »intelektualno silo« fanta. Za nas je doba študija doba razvoja. Tudi v skrbnosti, s katero se »vestne« pripravljajo, vidim več odkrite težnje za dognanje; resnice, kakor plehke ambicioznosti. Dekleta, ki se potegujejo za cenen blesk uspehov, puste prej ali slej študij, hote ali neprostovoljno. Takih, ki bi ne imela absolutno nič smisla za študij, ne poznam. Dekle pa, ki je kljub naporu, kljub delui, ki baje ni lahko, vztrajalo na filozofiji, mora zato čutiti globljo nujnost. V koliko se študentka poglablja v študij, ni mogoče soditi. Ženska sprejema drugače, kakor moški. Zato so tudi uspehi drugačni. Slišala sem naloge deklet, ki niso bile pobrane iz knjig. Zato so bile čisto ženske. Večina fantov jih je odklanjala. In vendar mislim, da bodo ravno ta dekleta mogla dati učencem več, kakor samo suho snov.
Ženske malokdaj žive le za študij. Tudi večini fantov po njihovih lastnih izjavah življenje na univerzi ne zadosti. Nekateri se vržejo v šport, drugi vstopajo v društva, organizirajo. Tudi dekleta delujejo v odborih, kot tajnice, revizorke, blagajnice, celo predsednice. Frazo: »Nimam časa«, sem v treh letih redkeje slišala od njih, kakor od fantov.
Pri kriteriju za število študentk vpoštevajo navadno gmotne razmere kot nekako opravičilo. Tudi v tem ni dosti resnice. Abiturientki ni tako težko najti skromne namestitve. Dekleta, ki so maturirala z menoj in ki so se potegovala za službe, so že davno razvrščene po pisarnah. In v čem naj bi bila mirna profesorska karijera za nas privlačnejša, kakor za fante? Tudi pot do nje ni bolj gladka za nas. Dekletu, ki nima smisla zanjo, mora postati nevzdržna. Očitek o pomanjkanju čuta odgovornosti je grenak in krivičen.
In, ali je res tako gotovo, da gredo vsi važnejši dogodki akademskega življenja mimo nas, da nas problemi javnega življenja ne vznemirjajo? Ali smo zato mrtvilo, ker ne kričimo po zborih? Dekleta prostovoljno prepuščamo borbo drugim. A vendar jih je malo, vsaj »resnih«, ki bi v slučajni sile tudi same ne zgrabile za delo. Dokaz zato naj bo ustanovitev »Doma visokošolk«.
Tudi mnenje, da dekle preveč študira, ni utemeljeno. Študij za žensko ni tako naporen, da bi jo mučil. Dekleta, ki prihajajo z univerze, niso bolj izčrpane, kakor fantje. Če so imele zmožnost, pridobiti si temeljito strokovno znanje, kdo jim more odreči široko in samostojno gledanje na svet. Tembolj, ker prepričanja ali vsestranske razgledanosti ni mogoče pridobiti v organizacijah ali v debatah, ki same na sebi le redkokdaj privedejo do rozčiščenja. Javno delo pa kakor tudi umik iz njega, je za vsakogar vprašanje osebnega razvoju.
*
(Op. ured.: Sestavek, ki ga tu prinašamo, je odgovor nu članek v zadnji številki, ki je bil sicer precej ostra, toda brez dvoma popolnoma objektivna slika deklet, ki študirajo na univerzi. Odgovor je pisala tovarišica iz slavističnega seminarja, v čemer je že tudi vzrok za njeno dosti boljšo sodbo deklet. Kajti nivo tega seminarja je visok in razumljivo je, da morajo biti v njem tudi dekleta enako delavna kot fantje. Toda ta seminar je precej izjema, da je točnejša sodba za dekleta na univerzi posneta po večini, kot pa po malem številu enega samega seminarja. Članek objavljamo, ker si želimo čim več sodelovanja deklet tako pri listni kot študentovskem življenju sploh.)
OB ZAKLJUČKU STUDIJSKEGA LETA.
Ko z današnjo številko zaključujemo spričo počitnic, ki nastopajo, izdajanje lista v študijskem letu 1934/35 pregledujemo njegovo delo in uspehe.
Dasi ni bil list prav nič drugega kot le odraz vseh dijaških usmeritev, in niti ne živ, ker je moral ostajati zmeren, ko bi večina dijaštva želela, da bi bil v besedi ostrejši, je taka bilanca vendarle potrebna. Priznati moramo, da se nam zdi negativna. Kajti vsi mnogi napori, s katerimi se je boljši, delavnejši del akademske mladine lotil kateregakoli vprašanja, univerzitetnega ali javnega, niso našli pravega odziva. Le redko se je zgodilo, da te je kdo vprašal, kaj hočeš in ne kaj si. In ko ti je tako prilepil znamko, je bilo sklenjeno že tudi ravnanje. Spričo, vseh težkoč, ki se pojavljajo ob izdajanju lista, in še dijaškega, smo se omejili skoro le na vse one konkretne naloge, ki si jih je vzelo dijaštvo v svoj delovni program in smatralo, da so izvedljive: delo za notranjo in zunanjo izgraditev univerze, njene materijalne in organizacijske probleme, izpopolnitev fakultet in stolic, vzgojo znanstvenega naraščaja, zboljšanje gmotnih razmer univerze s študijem dotacij in stalnih primerjav vseh treh univerz v državi, potrebo zidanja novih univerzitetnih objektov, predvsem kot prvega univerzitetno biblioteko, potrebo po organizaciji pripomočkov in virov znanstvenega dela n. pr. z ureditvijo centralnega arhiva, zavzeli smo se za preusmeritev nekaterih oddelkov univerze, ki naj bi se pečali prvenstveno tudi z domačimi gospodarskimi, socialnimi, pravnimi in drugimi problemi, čemer naj bi utrl pot slovenski teden; ob akciji za kliniko smo doživeli celo Kalvarijo s poskusom, da bi pridobili prizadete zdravniške kroge za načrt razširitve ljubljanske bolnice; prvič smo se v petnajstih letih obstoja 'univerze sistematično bavili z analizo dotoka dijaštva, njegove socialne provenience, študija, dela in razmer, v katerih ono živi, s poskusi po odpomoči in izboljšanju. Kako zanemarjeno je bilo to delo, naj pokaže samo dejstvo, da je bilo treba šele sestavljati imenike absolventov univerze, ki jih doslej ni bilo!
Vse to delo je tako obsežno in podrobno, da smo morali skupno z nekaterimi drugimi akademskimi organizacijami vpreči vanj celo vrsto de-lavih tovarišev. Ob svojih iskanjih smo naleteli na dokaze, da je bila univerza ustvarjena ob velikih naporih, ki so jih zmožni le kulturno resnično zreli narodi, pa tudi na pojave, ki mlademu organizmu škodujejo.
Kaj je bolj naravno kot to, da smo pisali — previdno in obzirno — tudi o njih? Toda zgodilo se je nekaj čudnega. Medtem, ko vse naše delo, kot delo akademske mladine sploh, ni našlo nobenega odziva, nikogar, ki bi se mu zdelo vredno, da bi se vsaj malo poglobil v vprašanja, ki so bitne važnosti za uspešen razvoj univerze m utrditev njene funkcije in veljave v javnosti, so vstali takoj, čim je bil kdorkoli le malo osebno prizadet. Tako se je tudi na nas znova preizkusilo dejstvo, da se lahko na Slovenskem godi karkoli, pa ne bo nikogar, ki bi tvegal izreči jasno besedo, pač pa takoj in ostro reagira na vse, kar je le malo osebno.
Tako smo vse bolj in bolj spoznavali, da tudi univerzitetna vprašanja, kot večina vprašanj iz našega javnega življenja, niso materijalnega značaja. ampak moralna. Ob tem se razbija vse.
To je tisti nepremostljivi prepad, ki zija med obema generacijama in ki mlado opozarja, da mora prav ob teh izkušnjah vzgajati v svojih vrstah ljudi, ki bodo vedeli, da morajo vsaj poizkušati, da bodo svoje stvari urejevali sami, se zanje vedno in povsod zavzemali in se zavestno pripravili na osebne žrtve.
Boljši je bil odziv ined.dijaštvom. Kot rečeno, je bilo tudi delo pri listu le odtenek splošnega dijaškega prizadevanja največ za konkretne cilje ob izpopolnitvi univerze. To je bila obenem že tudi hiba lista, ker se je vse preveč omejeval. Premalo so bila v njem obravnavana splošna in načelna vprašanja iz vseh področij našega življenja. List se bo moral v prihodnjem studijskem letu osredotočiti tudi v te smeri.
Morda bo njegova največja vrednost prav v tem, če bo znal izbrati iz velikega reservoirja sil, ki so na univerzi, za kasnejše javno delo vrsto publicističnih delavcev.
AKADEMSKI GLAS
MED NOVIMI KNJIGAMI
France Kidrič:	Zgodovina	slovenskega
slovstva, 4. snopič.
N ovi zvezek, ki je izšel kot vsi dosedanji v izdaji Slovenske Matice nadaljuje poglavja, ki so bila načeta že v prejšnjem in ki jim dajeta zunanji okvir romantika in Napoleonov diktatorski polet, snov pa tretje, četrto in peto razdobje mentorstva slovenskemu slovstvu, to je 1. 1799—1819.
Pogosti so komentarji, da je to veliko delo profesorja Kidriča težko, da je s svojim nagro^ madenim zakladom dejstev in predvsem letnic težko prebavljivo, da rabi bravec mnogo časa, da se prebije skoznje do same zgradbe in razvoja slovstvene zgodovine in da je ta zgodovina prav za prav šele gradivo za zgodovino. Toda pomisliti moramo, da so tu iznesene stvari objavljane prvič, da so plod petindvajsetletnega težaškega dela, ko je bilo treba dvigati sleherno dejstvo šele iz zaprašenih arhivov in težko dostopnih virov in da je vsaka izmed letnic obračun z dosedanjo neutemeljeno trditvijo. Pod tem vidikom dobi delo profesorja Kidriča vse drugačno ceno, kajti stvari so tako zanesljive, da jih je bilo treba raziskavati le enkrat. Na njih bodo gradile dalje cele generacije.
Dasi je novi zvezek le nadaljevanje zgodovine, je vendar opaziti nekatere znatnejše izpre-membe in sicer predvsem v metodi obravnavanja. Mnogo čistejša in preglednejša je. Doslej so bile periodizirane in oddeljevane le dobe, v tem snopiču so posamično obdelani v okvirju celote posamezni literarni tvorci, tako, da vsebuje snopič celo monografije o Zoisu, Kopitarju, Vodniku, Primicu in drugih. Podobe posameznikov tako jasno izs+^vnn v vsej plastičnosti. Kot posamezne, v sebi zaključene, a celoti pravilno podrejene študije so obravnavani tudi posamezni problemi preporoditelja, tako n. pr. njih odnos do splošnih tendenc v Iliriji, do šolstva, do uradnega jezika, do časopisja, do gledaliških predstav itd. Dalje profesor Kidrič tudi ne obravnava več preporod-nega pokreta v »centralnem« in »obmejnem« ozemlju, ampak le v posameznih okoliših, ki dobivajo tako medsebojno enako pomembnost in ne podrejenost.
Kar ob pregledovanju tega snopiča slovenske slovstvene zgodovine najbolj preseneti, je Kidričeva izredna pozornost za politična vprašanja dobe, ki jih postavlja pred literarna, kot osrednja vprašanja razdobja 1809—1813, bilo, kar je spričo francoske okupacije in ustanovitve »Ilirskih dežel« res prišel čas, ki je pritegnil po zgolj literarno delujočih dobah peščico slovenskih pre-poroditeljev tudi k misli na potrebo reševanja političnih vprašanj za uspešni nadaljni narodnostni razvoj, bilo, da je globlje prisluhnil v naš čas in spoznal, da so politična vprašanja tista, ki one-tejo pri zapoznelem im nedržavnem narodu vse panoge življenja, tudi literarno delo. In v tej zvezi smo našli v knjigi obravnavana pri tej dobi tudi vprašanja, ki se jih doslej ni dotikal z enako smotrenostjo in poudarkom, namreč vprašanja gospodarske politike, družabnih ustanov in cerkveno-politična vprašanja. Seveda pa je v restavracijskem petletju (1814—1819) spričo ostre reakcije »slovenski politični nacionalizem, kolikor ga je bilo, hitro izginil, a ostalo je samo gibanje za regeneracijo literarnega jezika in večji obseg«. Škoda po odhodu Francozov je bila za našo narodno rast velika: Ljubljana je izgubila univerzo, v šolah je znova pričela germanizacija, Avstrija je ravnala z Iliri še dolgo kot sovražniki, kar sc je posebno poznalo v njeni gospodarski politiki (ravnodušnost do propadanja industrije na Slovenskem, nalaganje Č&lnin, taks itd.), kar je dušilo tudi slovensko meščansko literaturo, ki jo je dušila tudi cenzniira, ki je bila najhujše breme za slovensko literarno delo v obdobju po 1. 1814: »Med zakoni, ki so jih Avstrijci v Iliriji iznova uvedli, je bil seveda tudi avstrijski cenzurni zakon, ki je bil beletriji mnogo večja ovira od Napoleonovega. Brez cenzure se ni smela tiskati nobena drobtinica, niti vizitka ali formularji za menice. Kdor je hotel tiskati kako posvetilo, se je moral izkazati s pismenim dovolje-injem naslovljenca. Cenzorjeva naloga je bila, da črta vse, kar smatra naravnost, a še bolj, kar
L
sečno.
smatra prikrito za nasprotujoče veri, nravnosti ter spoštovanju do vladajoče dinastije in obstoječe državne oblike.«
Glavni vidik dela je še vedno slovenska pre-porodna rast, toda ob njem posveča profesor Kidrič vse več pozornosti osebnosti literarnega tvorca, pa tudi estetskim in stilnim vrednotenjem.
Slovenska literarna zgodovina pridobiva z vsakim zvezkom zaključenejšo sodbo o slovenskem preporodu. Kot je veliko naše veselje nad rastjo tega dela, rase v nas skrb, kdo ga bo nadaljeval za novejše slovensko slovstvo?
Dve knjigi Miška Kranjca: Os življenja. Tri novele.
C
Prešernovo nagrado 10.000 Din je (ustanovila založba Hram novo kulturno ustanovo, kot jih imajo z veliko tradicijo veliki narodi. Razveseljivo je, da je dobil nagrado mlad pisatelj, ki se je ves predal misli na preoblikovanje sveta kot je danes. Kajti skozi obe Miškovi knjigi veje, dasi sta po vsebini različni, isti duh. Kot večina njegovega doseVlanjega pisateljskega dela obravnavata tudi ti knjigi probleme Prekmurja. V »Osi življenja« se bavi z razdelitvijo grofovske zemlje po prevratu in riše z vedno rastočo oblikovalno silo kmečkega obrtnika v današnjem prehodnem času, ko tiči stara generacija še vsa v redu in navadah, kakršne so bile, mlada pa se je zavestno lotila dela na preoblikovanju. V Mišku Kranjcu je velik dar. Življenje opisuje kot je, s preprostostjo, kot ga živi taka pol kmečka, pol obrtniška družina nekje v Prekmurju, toda za vsemi dnevnimi dogodki, ki se ponavljajo venomer, se nekje naenkrat dvigne konflikt in zraste s tako silovitostjo, da pretresa. V teh temnih silah oblikovanja življenja je moč pripovednega talenta Miška Kranjca. Vseeno je, kakšnega problema se loti, naj bo to vprašanje kmečke družine, ki ji 'uhajajo in se spet vračajo otroci, ali zavest krivde radi ukradenega denarja, ki gloda v človeku, ali usoda nezakonske matere, ki ji je fant ostal na fronti, ali kmečki Odisej, ki se ob koncu življenja vrača na domačo grudo, kot so pač motivi v teh dveh knjigah, moč Miška Kranjca ni samo v popolnoma vsakdanji življenjski zgodbi, ki jo vzame za snov svojega romana ali novele, ampak v inačinu, kako preplete vse to z zelo različnim človeškim gledanjem, kar izziva vedno nove zapletijaje. Njegov pripovedni način je širok in lagoden, toda tako ves preprežen ostrih karakteristik in finih opazovanj, da je do-jem, ki ga napravljata knjigi na bralca, izredno močan.
Obe deli .spadata med najboljše, kar je bilo na Slovenskem napisanega po vojni.
Maksim Gorkij: Mati.
delavstvo, naperjen pa je proti strahovladi tedanje ruske policije »Ohrane«. V središčui dogajanja je mati glavnega organizatorja, globoko verna žena, ki je spoznala ob sinovem delu in besedah vso krivico, ki se godi delavskemu in kmečkemu sloju in se odločila, da sama aktivno poseže v pokret. Roman je poln iz življenja zajetih slik, kot se javljajo vsepovsod v sličnih po-kretih, v posameznih osebah karakterizira Gorkij predstavnike raznih odtenkov miselnosti, nanizani so vsi dvomi, ki se kažejo pri takem delu, obenem pa ob materini ljubezni še neizmerno bolj izstopijo žrtve dragocenih življenj. Danes knjiga ni ničesar izgubila niti na svoji umetniški vrednosti, še manj na svoji aktualnosti. In ker je v nji toliko analogij, ni dvoma, da bo romala iz rok v roke. Gorkij se je z njo oddolžil vsem materam sinov in hčera, ki so se žrtvovali za idejo.
Še eno delo je izdala letos založba Hram, Branimirja Cosiča, mladega, zgodaj umrlega povojnega srbskega pripovednika »Pokošeno polje«, ki z veliko iskrenostjo govori o povojnem demoraliziranem Beogradu in družbi, ki ga vlada in bo morda zaradi potrebe spoznave, razmer zanimal naše čitatelje.
S L O VE N S KI MIZO B RA Ž E N C E M~ so namenjena dela, ki izhajajo v zbirki »Kosmos«, kjer so izšli dozdaj sledeči zvezki:
Din
Dr. Fr. Veber, SV. AVGUŠTIN ....	80—
B. Kellermann, POT BOGOV. Potopis .	90.—
Dr. A. Gosar, RAZPRAVE O DRUŽBI IN
DRUŽABNEM ŽIVLJENJU ....	85—
Jakac-J are, ODMEVI RDEČE ZEMLJE I.
in II., vsak del po................100.—
Mattanovich, ELEKTROTEHNIKA I. . .	80,—
Ložar-Vodnik, SODOBNA SLOVENSKA
LIRIKA.................................95—
Dr. M. Kos, ZGODOVINA SLOVENCEV I. 98— Dr. A. Bilimovič. UVOD V EKONOMSKO VEDO..................................80—
V	kratkem iz idejo naslednji zvezki: A. Fersman-p. J. Žurga, IZ ŽIVLJENJA KAMNOV. Dr. Fr. Stele, UMETNOST ZAPADNE EVROPE. Fr. Koblar, SLOVENSKO SLOVSTVO. I. Mattanovich, ELEKTROTEHNIKA. II.
Dr. V. Bohinec, NAŠA ZEMLJA.
Priporočamo naročanje na to zbirko! Trije zvezki letno se dobe proti plačevanju mesečnega obroka po Din 12.—, s poštnino po Din 13.—.
Vsi zvezki so razkošno v celo platno vezani in bogato ilustrirani.
Zahtevajte kataloge in prospekte o naših knjižnih zbirkah! — Kadar naročate knjige v kateremkoli jeziku, obračajte se na nas! JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA, Ljubljana.
Z izdajo Miška Kranjca in tem delom Gorkega, je založba Hram izdala poleg Slovenske Matice v letošnjem letu gotovo najboljša dela na našem knjižnem trgu.
»Mati« je izrazito socialen roman velike umetniške vrednosti. Riše ustanovitev in delo malega krožka ljudi v nekem industrijskem mestu Rusije, ki so ob tedanjem revolucionarnem izgledu socialno-demokratskega programa organizirali
RUDE IN KOVINE D. D.
*Masarykova cesta 12 — Ljubljana — Masarykova cesta 12 |G!avno zastopstvo: Cinkarne d. d. v Celju
En gros: cinkovo belilo ,.Briljant", cinkova pločevina, pocinkana železna pločevina, surovi in rafinirani cink, cinkov prah „Cinkopon“, žveplena kislina, svinec, svinčena pločevina, kositer v kladah in palicah, kositer za spajanje v palicah, antimon, aluminij, baker, bronovina, razne barve, kovine itd. — Samotni materijal. — Kupuje: star cink in odpadke drugih kovin po najugodnejših dnevnih cenah.
BRZOJAVI: RUDE LJUBLJANA Telefon interurban 27-27, 28-27
Urejuje uredniški odbor. Za uredništvo odgovarja Evgenij Ravnihar. — Izhaja vsnk teden. — Naročnina: akademiki 4 Din, vsi drugi 5 Din me-
  Ček račun: Ljubljana, štev. 16.465. — Izdaja konzorcij, predstavnik Viktor Turnšek. — Uredništvo in uprava:	Ljubljana,	Univerza
kralja Aleksandra 1. — Tilka tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. Vsi v I jubljani.