UDK 811.163.6.(091):929 Dobrovsky J. Irena Orel Filozofska fakulteta v Ljubljani JOSEF DOBROVSKY IN SLOVENSKI SLOVNICARJI - VZPOREDNOSTI IN RAZLIČNOSTI V OBLIKOSLOVNIH PRIKAZIH V prispevku bo prikazano, v kolikšni meri je nestor slavistike Josef Dobrovsky s svojim slovničnim oblikoslovnim deležem v (Ausführliches) Lehrgebäude der böhmischen Sprache (1809, 1819) (ne)posredno vplival na metodološko, sistemsko, vsebinsko zasnovo in gradivsko predstavitev posameznih besednih vrst v sočasnih oblikoslovnih opisih v slovnicah slovenskega jezika prve polovice 19. stoletja od J. Kopitarja (1808), V. Vodnika (1811), J. L. Šmigoca (1812), P. Dajnka (1824), F. Metelka (1825), A. Murka (1832, 1850). 1 Veliki slavist Josef Dobrovsky je s svojo vsestransko jezikoslovno ustvarjalnostjo in filološkim zgledom ter z budnim spremljanjem sočasnih prizadevanj pri različnih slovanskih narodih pospeševal in uravnaval tudi slovnično, besedotvorno, besedoslovno, slovaropisno, jezikovno- in kulturnozgodovinsko ter etimološko preučevanje uresničevalcev slovenskega preroda. S širokim poznavanjem in raziskovanjem tudi slovenske kulturne, literarne in jezikovne preteklosti je imel posebne zasluge za širjenje vedenja o Brižinskih spomenikih in slovenski protestantiki. Njegova dela so poznali in se v njih v večji ali manjši meri oplajali vsi tedanji pomembni slovenski jezikoslovci (J. Kopitar, V. Vodnik, U. Jarnik, J. N. Primic, J. L. Šmigoc, P. Dajnko, F. Metelko, A. Murko idr.).1 Dobrovsky je s svojim izvirnim trodelnim hierarhičnim sinhronim pristopom kot tudi svojskim razčlenjevanjem tvorjenk na korenske besede glede na število glasov in zlogov ter na besedotvorne in pregibalne glasove in zloge, z upoštevanjem širšega jezikovno- in slovanskoprimerjalnega vidika, zlasti v (Ausführliches) Lehrgebäude der Böhmischen Sprache (1809, 1819), Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (1822), besedotvorno že v Die Bildsamkeit der Slawischen Sprache (1799), prispeval k vsestranskim sistematičnim slovničnim opisom v slovenskih slovnicah in tako na teoretični, metodološki, sistemski kot tudi vsebinski, metajezikovni, terminološki in gradivski ravni predstavljal za slovenske slovničarje neizčrpen in neposreden vzor. 1.1 Ime Josefa Dobrovskega se v različnih zvezah pojavlja v večini obravnavanih slovenskih slovnic 19. stoletja (razen v Vodnikovi in Dajnkovi), kar posebej osvetljuje njegovo vlogo in vplivnost ter potrjuje odmevnost njegovega slavističnega preučevanja v slovenskem prostoru. Bil je metodološki vzor, ki je omogočil slovnični opis v popolnosti, saj so se sočasni slovanski slovničarji2 ravno z zgledovanjem po njegovih 1 Prim. Kidrič 1830: 124-132; Breznik 1929: 1-22. 2 Prim. Šlebinger (1904: 4) in Rajhman (1970: 305): A. J. Puchmayer je po Dobrovskem sestavil slovnico za ruski, V. Hanka za poljski in J. P. Jordan za lužiški jezik. slovnicah usmerjali k besedotvornemu jezikovnemu opisu, ki temelji na korenoslovni in zlogovni morfemizaciji besed, pa tudi k obravnavi skladenjskih ujemalnostnih in vezavnostnih zakonitosti jezika. 1.2 Znanstveno sodelovanje je potekalo obojestransko: Dobrovsky je v ocenah in korespondenci spremljal in vrednotil sočasno slovensko jezikoslovno dejavnost in tudi izdaje slovenskih slovnic, po drugi strani pa je zlasti Kopitar seznanjal strokovno javnost z znanstvenimi dosežki češkega slavista, novosti v slovnični obravnavi Dobrovskega pa so z odobravanjem sprejemali tudi slovenski jezikoslovci. 1.2.1 Dobrovsky je v Slavinu3 ob slovenskem očenašu iz Bohoričeve slovnice in iz novega testamenta dodal pri vsaki besedi oblikoslovne razlage s slovanskoprimerjalnimi vzporednicami, se včasih skliceval na slovenske slovničarje, zlasti na Bohoriča in Pohlina, kritično presojal njihove rešitve (npr. uvrstitev ablativa kot samostojnega sklona, ki je v osnovi slovanski rodilnik s predlogom od, Pohlinovo uvrstitev mestnika k rodilniku (128)), mestoma pa navajal tudi pregibalne vzorce (npr. ozha, mati, lubim pri odpufti, fekaj pri daj, biti v sedanjiku pri je, muzh ipd.). Spremljal je tudi izdaje slovenskih slovnic:4 v Slovanki5 je na kratko poročal o izidu Kopitarjeve,6 Vodnikove, Šmigočeve in Franulove slovnice, predstavil in presojal Kopitarjevo slovnico v Annalen der Literatur und Kunst l. 1810;7 izrazil je svoje mišljenje o Metelkovi slovnici v zahvalnem pismu avtorju.8 1.2.2.1 Kopitar je ocenil prvo izdajo njegove češke (1809) in starocerkvenoslovanske slovnice (1822).9 Odzval se je kot recenzent češke slovnice Ausführliches Lehrgebäude der böhmischen Sprache, zur gründlichen Erlernung derselben für Deutsche, zur vollkommenem Kenntniss für Böhmen (Prag 1809). Po splošnem uvodu o slovanskih jezikih, njihovi delitvi na narečja in o starocerkvenoslovanščini obravnava tri slovnična dela, kot prvega omenjeno slovnico. Težnjo dela je povzel iz predgovora avtorja samega, ki je poudaril večnamembnost slovnice, tako za filozofske jezikoslovce kot za izpopolnitev znanja čeških rojakov, pozabil pa ni niti na nemške začetnike predvsem z dodanimi kritičnimi opombami. Po recenzentovem mnenju morajo začetniki vendarle razumeti malo slovnične teorije, zato bodo empiriki še vedno uporabljali Thamovo, boljši pa 3 Slavin, (13) Das windische Vaterunser (Hanka 1834: 124-145). 4 O tem prim. Šlebinger 1904: 8. 5 Carniolica. Slovanka 1814: 233-236. 6 "Allerdings wird diese Grammatik in der krainischen Literatur Epoche machen" (n. d., 1814: 233). 7 Slavische Sprachkunde. 264-275. 8 16. Aug. 1826. V: Jagic 1897: 167-171. 9 Kopitar je napisal tudi več ocen njegove starocerkvenoslovanske slovnice Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (1822). Prim. Dobrowsky's altslavische Grammatik. Archiv für Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst, Dreyzehnter Jahrgang, 11. in 13. 2. 1822, Wien, 103-104; Litteratur. Oesterreichischer Beobachter, 21. 2. 1822, Nro. 52, 219-220; Institutiones linguae slavicae. Jahrbücher der Literatur, 17. Bd., Wien 1822, 66-107. V: Nahtigal 1944: 187237. Meidinger-Negedlyjevo slovnico. Hkrati Kopitar izraža željo, da bi Dobrovsky sestavil slovnico starocerkvenoslovanskega jezika. V drugem odstavku predstavlja posebno trodelno sestavo slovnice, ki vsebuje poleg črkopisa tvorbo, pregibanje in vezanje besed. Posebej poudarja pomen besedotvornega dela, ki razen pri Adelungu manjka v vseh slovnicah. Z globokim prepričanjem podpira avtorjevo željo, da bi s to češko slovnico podal tudi vzorec za slovničarje drugih slovanskih narečij, za vzor si lahko vzamejo tudi njegov predgovor k slovnici (Miklošič 1857: 39-47). 1.2.2.2 Prav v oblikoslovju je posebnega pomena za izmenjavo strokovnih pogledov med obema slavistoma, ki sta prijateljevala vrsto let in zapustila dragoceno korespondenco, raba določnega člena v slovenskem prostoru: Kopitar je v svoji slovnici Grammatik der slawischen Sprache (1808) glede germaniziranja odgovoril na mnenje Dobrovskega v Geschichte der Böhmischen Sprache und ältern Literatur /_/ (1792) s komentarjem, da germaniziranja ni v narečjih, ampak pri piscih, razen v primeru ob vrstnem pridevniku brez jedra, kjer se sprašuje, ali ne gre za vlogo deiktičnosti; Dobrovsky se je odzval na to v oceni Kopitarjeve slovnice l. 1810, kjer navaja Kopitarjevo izjavo glede člena,10 ter v naslednjo izdajo zgodovine češkega jezika iz l. 1818 vnesel popravek z navedbo Kopitarjevega besedila in spremljanjem obravnave člena v Šmigočevi slovnici.11 Tudi Murko pri obravnavi samostalnika pri splošnih pravilih (4) poudarja, da slovenščina člena nikoli in nikjer ne uporablja tako kot Grki in Nemci ter se v tem popolnoma enači z latinščino, navaja pa tudi Kopitarjevo obsodbo rabe člena v njegovi slovnici in s tem v zvezi misel Dobrovskega, da ti germanizirajoči prevajalci in pisatelji zatajujejo svoje pravo slovansko poreklo (Murko 1832: 9-10). 1.2.2.3 Tudi drugi slovenski slovničarji so se pohvalno izražali o znanstveni in ustvarjalni osebnosti Dobrovskega in se sklicevali na njegova jezikoslovna spoznanja. J. L. Šmigoc je v svoji Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre (Grätz 1812) v predgovoru navajal potrebo po dvigu maternega jezika v literarni svet in dal za zgled sorodna jezika češčino in ruščino, do kakšne stopnje sta ju privedla oče Slovanov g. Dobrovsky ("durch den Vater der Slowenen, Herrn Dobrowsky")12 in g. Heym, za kar bi si lahko prizadevali tudi sami in dokazali, kakšen zaklad vsebuje naš jezik, in tako svetu pokazali, da je naš jezik bogat. J. N. Primic (1814) je v dodatku o slovenskih pravopisno-pravorečnih vprašanjih pri izgovoru l-ja v našem narečju priporočal zgledovanje po severnih slovanskih narečjih, ki so več storili za svojo kulturo, in se skliceval na Dobrovskega.13 10 Annalen der Literatur und Kunst, 1810, I, 269-270: "Nicht unj er Dialekt, nur unj re ungeweihten Schreiber germanijiren" (Kopitar 1808: 215). 11 Geschichte der Böhmischen Sprache und ältern Literatur, 1818, Berichtigungen, 399 (k str. 24). 12 Vorrede (Šmigoc 1812: 3). 13 "Dies und die Jonderbare träge Ausjprache des l, wenn es die Sylbe jchließt," jagt der größte Slavijche Literator, der Herr Abbe Jojeph Dobrowsky in Prag," ijt ein Beweis, daß in diejen und vielen andern Stücken nicht die in Jüdliche Länder ausgewanderten, Jondern die nördlichen Slaven gleichjam noch in ihrer alten Heimath im Bejitze der echten Ausjprache Jind." (Primic 1814: 123). 1.3 Vpliv Dobrovskega na slovensko slovničarstvo se sprva iz objektivnih razlogov ni mogel uresničiti, saj sta Kopitar in Vodnik sestavljala slovnico že pred izidom njegove slovnice. Poznal jo je, kot rečeno, Štajerec J. L. Šmigoc (1812), ki jo namenja Nemcem za učenje slovenščine kot tujega jezika. Neposreden vpliv Dobrovskega pa se izkazuje pri slovenskih slovničarjih 20. let, saj se je posredno P. Dajnko (1824), neposredno pa F. Metelko (1825) vzoroval po Lehrgebäude, na kar kaže posredno tudi podoben podnaslov Dajnkove in prve izdaje češke slovnice (1809) - Lehrbuch der windischen Sprache. Ein Versuch zur gründlichen Erlernung derselben für Deutsche, zur vollkommeneren Kenntniß für Slowenen - ter naslov in podnaslov Metelkove slovnice - Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Nach den Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbe Dobrovsky. Murko je pri tvorbi glagolov (Bildung der Zeitwörter) navedel, da jih deli v 6 vrst po metodi Dobrovskega, kot že pred njim Metelko (1832: 63-64).14 Jezikoslovni delež velikega češkega slavista je bil v slovenskih humanističnih krogih prve polovice 20. stoletja večstransko osvetljen in temeljito raziskan, omogočala ga je tudi objava korespondence s slovenskimi jezikoslovci.15 2.1 Pregled obravnave besednih vrst, umestitve oblikospreminjevalne in oblikotvorne morfematike z vzorci oz. paradigmami in oblikoslovne skladnje (morfosintakse) v slovnično zgradbo ter razvrstitve oblikoslovne tvarine razkriva dvojni metodološki pristop, odvisen od celotne slovnične strukturiranosti. J. Dobrovsky se je z nadreditvijo besedotvornega razčlenjevanja jezika odmaknil od tradicionalne slovnične delitve, zato je obravnava nekaterih oblikoslovnih kategorij s tvorbenega vidika delno zajeta tudi v osrednjem besedotvornem delu, sklanjatvene in spregatvene značilnosti pa so predstavljene v poglavju o pregibanju besed, medtem ko so vse besedne vrste v sintagmatskih razmerjih zajete v skladenjskem delu v pravilih o primernosti (ujemanju) in odvisnosti (vezavi s skloni), ki predstavlja skladenjski del. Enaka zgradbena ureditev se izkazuje samo v Metelkovi slovnici. Kopitarjeva slovnica skladnje in besedotvorja ne vsebuje, ima ju Vodnikova v slovenščini pisana slovnica (Vesanje, Isobrasenje bejed), samo skladnjo Šmigočeva (Zweyter Theil, Von der Fügung) in Murkova slovnica (Wortfügung, Syntax), Dajnkova slovnica pa sestoji iz dveh delov: oblikoslovnega (Von der Wortforschung), ki v drugem razdelku obravnava besedne vrste s stališča tvorjenosti in pregibanja, in skladenjskega (Von der Wortfügung), ki vsebuje podobno vsebinsko členitev kot češka slovnica. 14 "Wir werden hier nach D o b r o w j k y' s Methode, die auch M e t e l k o in jeinem Lehrgebäude der Slowenijchen Sprache ie. befolgte, die Slawijchen Zeitwörter unter j e c h s verjchiedenen Formen bringen, um dann, wenn uns nur der Infinitiv und Präjens, oder bei vielen Zeitwörtern auch nur der Präjens oder Infinitiv allein bekannt ijt, jijtematijch das thätige und leidende Mittelwort ableiten zu können." Murkovo in Dobrovskega delitev primerjalno navaja v prispevku Krajnc - Vrečko 1999: 120. 15 Znanstveno-strokovno povezanost Slovencev z Dobrovskym je zarisal J. Šlebinger (1904), o slovničnih vplivih je pisal K. Štrekelj (1822), njegov vpliv na slovensko jezikoslovje je strnil A. Breznik v jubilejnem prispevku ob stoletnici njegove smrti, širšo zaokroženo monografijo pa ji je namenil F. Kidrič (1930). 2.1.1 Dobrovsky v Lehrgebäude (1819)16 v uvodnem poglavju (Einleitung, 1-9) zajame pravorečne, glasoslovne in naglasoslovne značilnosti, sledi besedotvorno poglavje (Bildung der Wörter, 12-160), na tretjem mestu je oblikoslovni del (Biegung der Wörter, 161-248), ki zajema le prikaz pregibnih besednih vrst: samostalnika (Declination der Nennwörter) v devetih sklanjatvenih tipih, pridevnika (Declination der Adjective) v treh vzorcih, števnika (Biegung der Zahlwörter), posameznih vrst zaimkov (Biegung der Fürwörter), spregatev glagola (Conjugation der Zeitwörter), medtem ko so nepregibne besedne vrste obravnavane v tretjem, skladenjskem delu slovnice (Fügung der Wörter): pri pravilih primernosti (I. Regeln der Angemessenheit) v okviru rabe členic (Gebrauch der Partikeln) navaja predloge (Prapo Jitionen), prislove (Adverbien), negativni členek ne, ani, veznike (Conjunctionen), pri pravilih odvisnosti (II. Regeln der Abhängigkeit) pa predloge v povezavi s skloni, prislove z rodilnikom in dajalnikom, določene sklone z medmeti (1819: 318), ki jih sicer obravnava v besedotvornem delu (1819: 159).17 2.2.1 J. Kopitar je v svoji znanstveni slovnici Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808), ki vsebuje v prvem delu obsežen ter bogat jezikovno- in slovstvenozgodovinski prikaz z besedilnimi ponazorili v okviru obravnave zgodovine pravopisa (Elementar-Orthographie), ves drugi del (213-385) namenil obravnavi oblikoslovja, poimenovanega Etymologie kot že v Bohoričevi slovnici (1584), ki vsebuje besedotvorne in besednopregibalne zakone - na slednje se osredotoča v svoji slovnici po posameznih besednih vrstah: na prvo mesto postavi člen (Der Artikel, § 9), ki ga slovanski jezik nima, nato pa sledi po tradicionalni razdelitvi devet besednih vrst: samostalnik (Der Substantivum, § 10), pridevnik (Das Adjectivum, § 11), števnik (Das Zahlwort (Adjectivum numerale), § 12), zaimek (Das Pronomen, § 13), glagol (Das Verbum, § 14), prislov (Das Adverbium, § 15), predlog (Die Präposition, § 16), veznik (Die Conjunction, § 17) in medmet (Die Interjection, § 18). Če primerjamo osnovno razporeditev besednih vrst pri Dobrovskem s Kopitarjevo, se sicer pod poglavjem Biegung der Wörter potrjuje podobna klasična razvrstitev pregibnih besednih vrst 16 Podatke, gradivo in zglede navajam po edino dostopni drugi izdaji iz l. 1819 v Ljubljani; prva se v Sloveniji nahaja le v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, čeprav je še Kidrič (1930: 145) evidentiral 3 izvode v ljubljanski Državni knjižnici. Razlike sem primerjala po izdaji obeh slovnic iz zbranih spisov Dobrovskega, IX. zvezek (1940). 17 Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (1822) se deli na tri dele: poleg glasoslovno-pravopisnega uvoda (Introductio) I. del zajema tvorbo zlogov in besednih vrst (De vocum Formatione), II. del pregibanje besed (De vocum Flexione) - samostalnika in nedoločnih pridevnikov (Cap. I), zaimkov in določnih pridevnikov, števnikov, sklanjatev dvojine zaimkov, samostalnikov in pridevnikov (Cap. II) ter spregatev glagolov s tremi vrstami ter slovnično analizo očenaša in evangelija po Janezu (Cap. III), III. del pa skladnjo (De vocum Constructione), ki se tudi členi na tri dele: I. Syntaxis Convenientiae, II. Syntaxis Regiminis, III. Syntaxis ordinis. Oblikoslovju, ki se omejuje na sklanjatveno in spregatveno končniško morfematiko, namenja (459-580) manjšo pozornost, navedba Meletija Smotrickega na začetku je po mnenju Weingarta (1923: 152-165) pomenljiva za obdelavo celotnega oblikoslovja, primanjkljaj primerjalnega glasoslovja je onemogočil izvorno obravnavo oblikovnih končnic in povzročil mehanično reprodukcijo in včasih zgrešeno klasifikacijo, tako da je danes zastarela, medtem ko je oblikoslovje v češki slovnici aktualno še danes. Slovnice nisem pritegnila v obravnavo. (samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagol), medtem ko so nepregibne, kot rečeno, pri Dobrovskem zajete v skladenjskem razdelku, ki ga Kopitarjeva slovnica nima.18 2.2.2 V. Vodnik, ki se je od l. 1806 dopisoval z velikim češkim jezikoslovcem, je v svoji slovensko pisani slovnici za osnovne šole v času Ilirskih provinc slovnično vsebino razdelil na šest črkovno označenih delov, poimenovanih: A. Zherke, B. Bejede (oblikoslovje), C. Vesanje (skladnja), D, Isobrasenje bejed (besedotvorje), E. Glasova mera (dolžina zlogov), F. Prepone (ločila). Pozna sicer tudi devet besednih vrst: Ime, Perlog, Shtevilne imena ino perlogi,19 Namejtime, Glagol, Deleshje, Predlog, Narezhje, Ves in Medmet, za razliko od ostalih slovničarjev pa uvaja kot posebno vrsto na petem mestu Deleshje (§ 64), ki ga posebej ne razlaga, temveč samo omenja, da je bilo obravnavano v § 51 pri glagolu, in je beseda, deležna glagolskih in pridevniških lastnosti, sintagmatske posebnosti pa bodo prikazane v tretjem, to je skladenjskem, delu (Vodnik 1811: 102).20 2.2.3 J. L. Šmigoc je v svoji slovnici Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre (Grätz 1812) z obsežnimi didaktičnimi dopolnitvami (nalogami, slovarskimi (nemško-slovensko pojmovno urejeno "zbirko" in slovensko-nemškim slovarčkom korenskih, izpeljanih in zloženih besed21), pogovornimi in besedilnimi dodatki) v prvem od dveh 18 Dobrovsky je v svoji oceni Kopitarjeve slovnice, kar zadeva oblikoslovje, menil, da je pregibanje predstavljeno zelo popolno, tudi pravila za določanje spola so kratko in dobro prikazana. Opozoril je na nekatere oblikoslovne značilnosti, kot število sklanjatev (štiri), spregatev (sedem), šest sklonov zaradi izenačenja zvalnika z imenovalnikom, ohranjanje dvojine, razen v rodilniku in mestniku, poudaril je nekatere posebnosti in končnice (npr. pri moškem in srednjem spolu -am pri Kranjcih namesto -om v orodniku ednine in dajalniku množine, dodani u v mestniku ednine pridevnikov (dobrimu za dobrim), izpeljani posesivi njegov in njen za rodilnik njega, nje, česar slovanski sever ne pozna, nerazlikovanje spola v sedanjiku dvojine, kot je izkazano pri Bohoriču (delava, delave), o nesklonljivosti števnika sto, o prihodnjiku: redkost sestavljenih oblik s po-, navadni futur z obliko nu (nem) je sedanjik, nadomesti ga perifrastični futur z bodem; sedanjik hozho pri Trubarju za hozhem). Glede nekaterih oblikoslovnih razlag je imel tudi drugačno mnenje, kot npr.: razlikovanje primerniških oblik po spolih ni slovničarska ljubezen do sistema, ampak temelji v naravi jezika; poleg srednjega spola s podaljšavo et (tele) in en (seme, ime) bi moral biti naveden primer še za es; oblike zaimkov tvoj, svoj proti kranjskim toj, soj niso latinizirane, temveč Kranjci ob soglasnikih včasih radi izpuščajo v (npr. kokla, terd za kvokla, tverd); obžaloval je izgubo brezpredložnega orodnika in tvornopreteklega deležnika (posadivši); za razliko od Kopitarja je menil, da se je kranjščina od 16. stoletja precej spremenila, na kar kažejo nekatere dvojinske oblike zaimkov (njiu, tiu, obeju); hrvaško narečje pozna tudi oblike kazalnega zaimka ta, ta, to; perifrastični futur z budu in nedoločnikom ni germanizem, ampak dolgi futur, s tvornim deležnikom pa je futurum exactum konjunktiva, ki ga tudi Poljaki in Hrvati poleg Kranjcev prevzamejo namesto prvega; nekateri nedoločniki niso kontrahirani (npr. lesti ni iz lesiti, greti iz grejiti), ampak imajo lastne oblike; pri glagolih na -em je sicer zapisal, da so lepo razvrščeni v skupine, a je oteženo ugotavljanje analogij. 19 Števniki in zaimki so v slovnici verjetno pomotoma označeni z isto številko (III), vendar enakovredno s črkami v velikosti za naslove, v kazalu pa so števniki hierarhično podrejeni pridevnikom. 20 Podobno delitev je Vodnik uvedel tudi v svoji priredbi francoske slovnice Pozhetki Gramatike to je Pifmenofti franzofke Gofpoda Lhomonda (1811), ki se v tem ujema s francosko Lhomondovo predlogo (prim. diplomsko delo Helene Dobrila, Pozhetki Gramatike to je Pifmenofti franzofke V. Vodnika v primerjavi z izvirnikom in njegovo slovensko slovnico, Ljubljana, 2003). 21 Verjetno je besedotvorni slovaropisni pristop tudi vpliv Dobrovskega. delov (drugi zajema skladenjski del) od 2. do 11. poglavja22 (6-126) predstavil oblikoslovno obravnavo po posameznih besednih vrstah, držeč se Kopitarjeve razvrstitve, za razliko od njega pa namesto latinskih uporablja nemška poimenovanja (npr. Hauptwort, Beywort, Zahlwort, Fürwort, Zeitwort, Nebenwort, Vorwort, Bindewort, Empfindungswort). 2.2.4.1 Dajnkova slovnica Lehrbuch der Windischen Sprache (Grätz 1824), ki se v izboru jezika opira na vzhodnoštajersko narečje, kot poudarja avtor v uvodu, je dvodelna. Členi se na oblikoslovni del, poimenovan raziskovanje besed (Slowenische Sprachlehre. I. Theil. Von der Wortforschung), ki se deli še na dva pododelka: prvi (Von der Aussprache und Rechtschreibung der Buchstaben, Sylben und Wörter) obsega glasoslovje, pravopisje in pravorečje, upoštevaje besedotvornomorfemski in zlogotvorni vidik, drugi (2. Hauptstück) pa zajema vse besedne vrste in njihovo pregibanje (Von den Redetheilen und ihren Biegungen (42-268). Drugi del predstavlja skladenjsko tvarino, povzeto po Dobrovskem (Slowenische Sprachlehre. II. Theil. Von der Wortügung. 1. Hauptstück. Von dem Redesätze), s pravili o ujemanju in odvisnosti, besednem redu, izpustu (elipsi) in se konča z nekaj strani rečenic (Von den Redensarten). V dodatku so poučno-zabavna besedila, in sicer pogovori, basni, anekdote, uganke in pregovori. Tudi Dajnko pozna devet besednih vrst, poimenuje jih z nemškimi izrazi, ki se ujemajo s Šmigočevimi, tudi zapovrstje je enako, razlikuje se le izraz za medmete (Zwischenwort), ki je nadpomenski, ker vključuje tako prave medmete (Empfindungswörter) kot nekatere členke (Nachdruckspartikeln). 2.2.4.2 Rajhman ugotavlja, da je Dajnko sledil Dobrovskemu v obravnavanju besedotvorja, v oblikoslovju pa je "samostojnejši, saj mora postaviti pravila za slovenščino, ne za češčino." Samostojen je tudi v skladnji, "ki jo je pa zelo preprosto obdelal" (Rajhman 1970: 308). Priznava mu prvenstvo pri zgledovanju po Dobrovskem, veličino pa zmanjšuje njegova duhovna nesamostojnost in zamolčevanje slovničnih vzornikov (Kopitarja, Dobrovskega) (Rajhman 1970: 306). Preseneča pa izjava, "da se Metelko nikjer ni tako naslonil na Dobrovskega kot Dajnko" (1970: 308), ki pa je oblikoslovna primerjava ne more potrditi. Breznik (1929: 3-9) navaja glede odvisnosti Dajnkove slovnice od Dobrovskega Štrekljevo trditev, da je izdelana po načrtu Lehrgebäude (1922: 15), in Kidričevo, ki omenja še vpliv Institutiones, deloma Kopitarjeve slovnice, sam pa ugotavlja, da Institutiones ni uporabljal, temveč Die Bildsamkeit (1799), načrt pa je vzet po Kopitarju.23 Kopitarjevo snov ugotavlja delno v glasoslovju in zlasti v oblikoslovju: obdelavo besednih vrst, zglede sklanjatve samostalnikov, pridevnikov, zaimkov itd., delitev glagola na osnovi sedanjika, navajanje besednih zbirk pri vzorcih, odvisnost od Dobrovskega pa v skladnji in besedotvorju, poenostavljene teoretične razlage za besedne vrste in stavčne člene ter pravopisna 22 Prvo poglavje obsega črke, njihov izgovor in naglas. 23 "Slovniški okvir je ves Kopitarjev; in v tega je vložil snov iz Dobrovskega, pa tudi iz več drugih avtorjev" (Breznik 1919: 4). pravila pa je vzel po Adelungovi Umständiges Lehrgebäude der Deutschen Sprache (1782). Zglede iz Dobrovskegaje včasih "po svoje razvrstil", npr. glasoslovne iz poglavja o tvorbi pridevnikov, razlage tudi pokvaril (1929: 4-5). M. Orožen raziskuje Dajnkovo slovnico s stališča slovnične norme in narečnosti in ugotavlja, da je s "teoretično normativnim pristopom kolikor mogoče vestno opisal štajerski deželni jezik" (1973: 147), metoda opisa pa je po njenem mnenju "sinhronično-strukturalistična", saj "vsak jezikovni pojav opiše, formalno in pomensko opredeli in določi njegovo mesto oziroma razvrstitev v jezikovnem kontestu. Nov model opisa, ki mu je služil kot delni vzor, je slovnica Dobrovskega" (1973: 135). V prispevku osvetljuje tudi nekatere oblikoslovne značilnosti primerjalno z Dobrovskim. 2.2.5.1 F. Metelko je v svoji slovnici Lehrgebäude der Slowenischen Sprache in Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen ne le po podnaslovu (Nach dem Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbe Dobrowsky), temveč tudi po formalni razporeditvi upošteval metodološke novosti Dobrovskega in jih zvesto prenašal na slovenski jezik. Že uvod je vsebinsko delno posnel po Lehrgebäude, saj navaja zgodovino Slovanov, ki jo povzema tudi z besedami recenzenta starocerkvenoslovanske slovnice Dobrovskega Institutiones J. Kopitarja; po objavi prvega Brižinskega spomenika predstavlja slovanska narečja po klasifikaciji Dobrovskega v dveh delih po desetih jezikovnih znakih, Kopitarjevemu priporočilu o posnemanju tudi uvodnega dela sledi pri orisu kranjske literature (tu se omeji na 16. stoletje, za ostala obdobja pa napoti bralca na Kopitarjevo slovnico) ter v prikazu slovenskih slovnic od Bohoriča dalje: za Kopitarjevo slovnico navaja tudi besede Dobrovskega v Slovanki (Metelko 1825: XXV).24 O Dobrovskem se izreka tudi s Kopitarjevimi recenzentskimi razmišljanji in omenja njegovo gramatično metodo etimologiziranja, ki jo je tudi sam poskušal v tej slovnici prirediti s pritegnitvijo razpoložljivih del Dobrovskega in Kopitarja, ki ju ima za največja filologa svojega časa.25 Razlaga tudi, zakaj je prvi besedotvorni del najobsežnejši in najpomembnejši, saj predstavlja osnovo za ostala dva. 2.2.5.2 Celotna zgradba in razdelitev se ujema, ne sicer do potankosti, ker je moral določene posebnosti opustiti in upoštevati specifičnosti slovenskega jezika, vendar edini po Dobrovskem razločuje pravo oblikoslovje - pri pregibnih besednih vrstah -od skladenjskega pri nepregibnih, kar so upoštevali kasnejši zgodovinski oblikoslovni opisi. Ravno tako mu je sledil tudi pri členitvi in uporabi izrazja. Na koncu je dodal še nekatere nemško-kranjske in kranjsko-nemške rečenice in izraze, pregovore in Ezopove basni za bralne vaje. A. Breznik (1929: 9-14) natančno razčlenjuje vlogo slovnice Dobrovskega v zunanji obliki, razdelitvi, razlagah in pravilih Metelkove slovnice, razen v medjezikovno neujemalnih prvinah, sicer pa je Metelko vsebinsko samostojen: "V glasoslovju in oblikoslovju je pokazal nova pota, v ostalem pa je ostal na višini časa; 24 "Allerdings wird dieje Grammatik in der krainijchen Literatur Epoche machen, und des P. Marcus willkürliche Neuerungen werden bald vergeJJen Jeyn." (Slowanka, S. 233). 25 "Als der größten Philologen unJerer Zeit" (Metelko 1825: XXVII). le v etimologičnem delu in sintaksi je čisto odvisen od Dobrovskega" (1929: 9). M. Orožen (1982: 30-32) je poudarila delež Dobrovskega pri kodifikacij i knjižne slovenščine v začetku 19. stoletja in pri Metelku ugotavljala sistematično predelavo, saj je na protistavni konfrontaciji jezikovnih pojavov obeh jezikov ozaveščal slovenske jezikovne prvine, za kar navaja tudi oblikoslovne primere: devet čeških sklanjatev samostalnika proti šestim slovenskim, uvedel je delitev glagolov po nedoločniški osnovi, a upošteval glagolski vid po Kopitarju, ki ga Dobrovsky nima, ni uvajal predikativnega orodnika ipd. 2.2.5.3 O Metelkovi slovnici je pisal tudi sam vzornik ob prejetju slovnice v dar: v pismu Metelku26 je Dobrovsky razgrnil nekatere svoje pomisleke: med drugim (npr. kritičnimi pripombami na metelčico, korenskimi etimološkimi popravki) je glede oblikoslovnih vprašanj poudaril, da je iz nje tudi marsikaj uporabnega izvedel, kot npr. o pridevnikih, ki so v množini izgubili srednji spol, kar velja za vsa narečja, tudi za Cehe, razen v visokem stilu; sprašuje pa se, ali se res loči nedoločnik od namenilnika. 2.2.6 A. Murko si ni vzel za zgled Metelkove slovnice, temveč je upošteval klasično razvrstitev: v prvi izdaji (1832) jezikovne ravnine niso posebej poimenovane, vendar sledi paragrafoma o črkah in njihovemu izgovoru (1.) ter naglasu (2.) obravnava devetih besednih vrst (3.-11.) in skladnje (Wortfügung (Syntax), 12.), na koncu pa zbirka najnujnejših besed, pogovori in nekaj Ezopovih basni za prevajanje v nemščino. V naslednjih dveh izdajah so navedeni tudi nadpomenski naslovi za prvi dve poglavji: Elementarlehre, Formenlehre, ki jima sledita Syntax in Anhang.27 Oblikoslovje zajema osrednji del in je poimenovano že tako, kot ga je Miklošič v svojem starocerkveno-slovanskem oblikoslovju (1850). Besedne vrste so razvrščene v enakem zaporedju kot pri ostalih, ujemajo se tudi nemška poimenovanja zanje. 2.3 S primerjavo oblikoslovnih delov v češki slovnici J. Dobrovskega Lehrgebäude (1819) in v šestih slovenskih slovnicah iz prvih trideset let 19. stoletja bodo izkazana bistvena ujemanja in razhajanja tako v metodološkem pristopu, razporeditvi tvarine, zunanjem členjenju, razvrstitvi posameznih poglavij in razdelkov, sistemiziranju pregibalnih vzorcev, gradivskem vplivanju, slovničnem razlaganju ter strokovnem izrazju. Obravnava posameznih oblikoslovnih kategorij bo predstavljena delno po dveh izbranih besednih vrstah: pri samostalniku (splošno, podrobneje sklanjatve moškega spola) in glagolu. 2.3.1 Dobrovsky je v svoji slovnici v poglavju Declination der Nennwörter (1819: 161-198) v 60 paragrafih obdelal pregibanje samostalnikov. V prvem navaja pregibalne glasove (samoglasniške ter m in ch), podaljšavne (avgmentne) zloge in predložna 26 Prim. op. 8. 27 Dodatek vsebuje poleg navedenih besednih in besedilnih zbirk še vaje iz oblikoslovja in skladnje, ki so v prvi izdaji navedene sproti pri posameznih vsebinskih enotah. sklona mestnik in orodnik. Sledi razdelek Charaktere der Declinationen, ki predstavlja devet sklanjatev (§ 2): sklanjatveni vzorec za moški spol brez končnega samoglasnika (la, b, IIa, b: holub, dub; hrač, meč), ženski brez glasovne končnice in s končnico -a, -e (III, IV, Va, ß: kost, ryba, krme, lazen ) in srednji spol na -e (brez pripone ali z njo) in na -o (VI, VII, VIII:pole, tele, čelo) ter na -i (XI (= IX): zbožj, roj, fudj) v treh, štirih tipičnih sklonih (I, R, D ali O in I mn. pri srednjem spolu), vse končnice so ponazorjene šele v ležeči preglednici,28 kjer moškim sledijo v 2. izdaji končnice srednjega spola, nato šele ženske, kljub nezapovrstnosti številk. V tretjem razdelku govori o podaljšavah, četrti zajema splošne opombe (Allgemeine Bemerkungen), nato pa je obravnavana vsaka sklanjatev posebej s pregibalnim vzorcem in posebnostmi po posameznih sklonih in številih. 2.3.2 J. Kopitar samostalnike obravnava v § 10 (Das Substantivum), in sicer kategorijo spola z razdelkom izjem (t. 1), nato števila (t. 2),29 sklona z navedbo latinskih poimenovanj ob vprašalnicah in opombo o razmernih sklonih s predlogi (t. 3), sklanjatve (t. 4), ki jo deli na štiri tipe (moško, srednjo in dve ženski), čeprav pripominja, da se po značilni rodilniški končnici deli na tri (-a, -e, -i), zaradi lažje preglednosti pa po spolu ločuje moško od srednje. V pokončni preglednici ponazori končnice v naslednjem zaporedju: I. moška, II. srednja, III. ženska in IIII. ženska sklanjatev, sklone pa po zapovrstju z dodanim zvalnikom pri imenovalniku. Nato obdeluje vsako sklanjatev posebej z obsežno listo primerov za vsak tip in tudi podtip:30 I. Declination der mänlichen Substantive, in Beyspielen (1808: 221)) z vzorcem (rak, kraj) in opombami, II. sklanjatev srednjega spola z zgledi srce, delo, III. in IIII. sklanjatev ženskega spola na -a oz., ki se končuje na soglasnik z zgledi: riba, voda; žival, klop, vas, v opombah pa so obdelana sklanjatvena odstopanja, delno drugačni vzorci in posebnosti. 2.3.3 Tudi V. Vodnik (1811: 9-36) pri samostalniku (Ime) najprej predstavlja kategorijo spola, ki ga deli po pomenu in končnici (konzhanju),31 podaja izjeme in navaja samostalnike dveh spolov), kategorijo števila, sklona po vprašalnicah (padesh), 28 V 1. izdaji (1809) je preglednica trodelna in zložena, zaporedje po spolu je običajno s srednjim spolom na koncu, skloni so razvrščeni po vrsti, v spodnjem delu pa so kratke opombe o posebnostih sklanjatve. 29 Dobrovsky te kategorije obravnava že pri tvorbi samostalnikov. 30 Npr. v prvi omenja polglasniški izgovor nenaglašenih končnic -u in -i v različnih sklonih, za vajo pa dodaja onaglašene primere samostalnikov v imenovalniku in rodilniku iz Kumerdejevih, Debevčevih in Vodnikovih slovarskih del (npr. Berlog berloga (Kopitar 1808: 222)), v drugi odstope od pravila v primerih tipa posel, posla, boben, petik s štirimi posebnostmi (4. je npr. rabel-na), v tretji govori o sklanjatvi samostalnikov na r (gospodar), v četrti omenja odstope v posameznih sklonih (npr. imenovalnik množine na -je, sklanjatev samostalnika mož, bog, tat), v peti samostalnike na samoglasnik (ftarafhina, Noe, Anshe) s petimi podopombami, v šesti pristavlja zgodovinsko omembo o Bohoričevi starejši rabi končnice -om (ozhetom) za sedanjo -am). 31 Opredelitev samostalnika po pomenu (Nach der Bedeutung) in končanju (Nach den Endlauten) se v veliko večjem obsegu nahaja v obeh izdajah slovnic Dobrovskega pri tvorbi samostalnikov (Bildung der Substantive) v podrazdelku o določanju spola (1819: 56-64), je pa v obravnavi spola omenjena tudi pri Kopitarju (1808: 216). sklanjatve (Jklanjanje) v istem zaporedju kot Kopitar in z delno ujemalnimi zgledi, toda bolj na kratko in poenostavljeno: I. moškega spola (rak, kraj) z razdelkom Opomini, sledi podpoglavje o nepravilnih samostalnikih (Nevpravne imena moshke);32 II. sklanjatev srednjega spola (delo) z navedbo, da se podobno sklanja tudi samostalnik lice in z opombami dveh vrst;33 III. sklanjatev ženskega spola na -a {riba);34 IV. sklanjatev se deli na dve podobi, česar Kopitar ne ločuje, čeprav podaja oba vzorca: I. predstavlja večzložna ženska imena, ki se končajo na soglasnik (shival, al shivad), s pododdelkom Isjemamo, II. pa enozložna s soglasnikom na konzu (ped). 2.3.4 Šmigočeva slovnica (1812: 9-26) v III. poglavju posveča prvi del (I. Abschnitt) samostalnikom (das Hauptwort), pri katerih razlaga spol, navaja tabelo vseh končniških morfemov po Kopitarjevi, le da spremeni zaporedje po spolu in predstavlja posamezne sklanjatvene tipe (I-IV) od moškega (I. dolžnik), ženskega spola (II. duša) z opombami gospa, mati, hči, ženskega spola na soglasnik (III. živad) in srednjega spola (IV. lice)35 ter po vrstah sproti naniza vaje zanje. Do neke mere se kaže odvisnost od predhodnikov pa tudi samostojnost v izboru podatkov, gradiva in razlag. 2.3.5 Danjkova slovnica (1824: 44-112) v drugem poglavju drugega dela pod § 15 (Von dem Hauptworte) podaja razlago in pomen poimenovanja v smislu samostojnosti, obravnava vrste samostalnikov, nato pa se posveča njihovi tvorbi (Bildung der Hauptwörter - II), tvorbi rodilnika (III), sledi oblikoslovna obravnava spola (IV), števila (V) in končnic (VI), razporejenih tako kot predhodne slovnice v štirih sklanjatvah, a s tako razporeditvijo po spolu kot pri Šmigocu, s prikazom tudi v razpredelnici, ki se razlikuje po poimenovanjih sklonov samo z vprašalnicami; sklanjatve obdela po vrsti z neoštevilčenimi izjemami in za vajo (Zu Übung) podaja listo slovarsko predstavljenih zgledov, ki ni primerljiva z ostalimi.36 2.3.6 Metelkova slovnica je tudi v oblikoslovju zgradbeno naslonjena na Dobrovskega, a se vendar ujemajo le nekatera poglavja (npr. Charactere der Declination, 32 Tu pri točki l) enozložne moške samostalnike mešanega naglasnega tipa deli na tri podobe: tiste, ki se končujejo v rodilniku na -a (Bog), na -u ali na -a brez pomnožitve zlogov v ednini (meh), s pomnožitvijo zlogov v vseh številih (tat - tatu, tata, tatova). 33 Opomini savol rodivniga dvojjtniga ino mnoshniga, Opomini savol rajtenja v' slogih. 34 Posebej (§ 21) omenja samostalnike na -ev, z opombo o enakem tožilniku, v § 22 o vstavljanju polglasnika (semla), pod Isjem so uvrščeni zgledi brez soglasnika (brajda - brajd^), sledijo Opomini za vso skupino (rodilnik množine -a: voda ipd., sklanjatev samostalnika gospa idr.) ter posebni vzorec za mešani naglasni tip (voda). 35 V tem se ujema s prvo izdajo slovnice Dobrovskega (1809). 36 Rajhman (1970: 308) meni, da je Dajnko pri oblikoslovju samostojnejši, navaja obširnejše in natančnejše besedilo o določanju spola samostalnikov pri Dobrovskem (63-75) kot pri Dajnku, ki ga močno skrajša (82-83). Primerjalno po slovnicah predstavlja razlike pri obravnavi določne in nedoločne oblike pridevnikov in sklene, da se Dajnko "pridruži izvajanjem Dobrovskega in Kopitarja". M. Orožen v oblikoslovju poudarja narečne posebnosti in ugotavlja, da zgodovinska delitev ni bila omenjena, Kopitarju in Vodniku pa ni sledil po delitvi samostalnikov na naglasne tipe, ki jih ne ločuje. Slednje pogreša tudi B. Rajh (1984: 304-306). ki ga je prilagodil slovenskemu jezikovnemu gradivu), po njem je povzeta razpredelnica s končniškimi sklonskimi morfemi (1824: 172), ki se pa razlikovalno deli na šest skupin (za vsak spol po dve vrsti (a, b)), s srednjim spolom na drugem mestu.37 Besedilo ni vsebinsko oštevilčeno in členjeno na paragrafe, skladno s prvo izdajo iz l. 1809. Skloni pri Dobrovskem niso posebej našteti in imenovani, za spolom pa jih obravnava že Kopitar in po njem tudi kasnejši slovničarji, Metelko pa ob nemških izrazih za sklone dodaja še slovenske po Vodniku, za razliko od ostalih pa se ne ujema po razvrstitvi tožilnika za imenovalnikom, kar je povzel po Dobrovskem. Ne le zaradi jezikovnega neujemanja, tj. drugačnih oblikoslovnih danosti in zakonitosti v slovenskem jeziku, temveč mestoma tudi metodološko izhaja iz slovenskih slovnic in ne iz češke Dobrovskega: pri posameznih sklanjatvah ne obravnava posebnosti po sklonih, čeprav bi bila obravnava tako bolj pregledno in sistematično urejena. Zadnja razdelka o izpustnem in olajševalnem polglasniku ima tudi Dobrovsky,38 Metelko pa za razliko od njega združuje v samostojnem razdelku prikaz sklanjatve lastnih imen (Declination der Eigennamen), s katerim sklepa poglavje o pregibanju samostalnikov. 2.3.7 Murkova slovnica (1832: 5-26) predstavlja v tretjem paragrafu (Das Hauptwort) splošno obravnavo samostalnikov po spolu (Bestimmung des Geschlechts der Hauptwörter), številu (Von der Zahl und der Endungen der Hauptwörter), sledi prikaz končniške morfematike samostalnikov v štirih sklanjatvenih vzorcih (rak, riba, nit, lize),39 vsaki paradigmi pa sledijo splošna pravila (Allgemeine Regeln), posebne opombe (Besondere Bemerkungen) ter besedila s prevodi. 2.4 Najbolj daljnosežen vpliv je imela glagolska delitev Dobrovskega v šest skupin po nedoločniških in sedanjiških osnovah tako v tvorbenem kot v pregibalnem delu, ki pa jo uvedejo v svoje slovnice le F. Metelko, A. Murko in kasneje F. Miklošič - obdržala se je do začetka prejšnjega stoletja, v zgodovinski slovnici pa je še aktualna -, vendar je v teh dveh slovnicah privzeta le pri tvorbi glagolov, pri pregibanju pa je pri vseh klasifikacija vezana na sedanjiške končnice -am, -em, -im, poenostavljeno po Kopitarjevi razvrstitvi. Že pred tem delitev Dobrovskega z odobravanjem sprejema U. Jarnik v svoji rokopisni razpravi iz l. 1812. Preseneča nas, da je ne upošteva v svoji slovnici Dajnko, kar omenja M. Orožen kot vztrajanje pri sinhroničnem aspektu delitve (1973: 142). 2.4.1 Dobrovsky je v poglavju Conjugation der Zeitwörter najprej označil osebe v sedanjiku in velelniku s predstavitvijo vseh osebil v treh skupinah in ponazoritvijo z 37 Za primerjavo je v dodatku priložena fotokopija sklanjatvenih preglednic iz obeh slovnic (Dobrovskega iz 2. izdaje l. 1819). 38 Das bewegliche e* 'premični polglasnik' z večinoma neprekrivnimi zgledi, Das mildernde e* 'olajševalni polglasnik' z delno ujemalnimi zgledi. 39 Abänderung der Hauptwörter, Muster der I. Abänderungsart naslovi skupin sklanjatev se ujemajo z Dobrovskega Lehrgebäude iz l. 1809. zgledi.40 Nato je predstavljen spol pri tvornih in trpnih deležnikih (Bezeichnung des Geschlechts) ter značilnosti spregatev (Charaktere der Conjugationen, § 86, 1819: 219), s končniškimi sedanjiškimi, nedoločniškimi in opisnimi deležniškimi oblikami, ki se deli po nedoločniških osnovah na sedem skupin, ker sta podvrsti prve skupine osamosvojeni; obdeluje jih v paradigmah, združenih v podskupine: skupaj I. wezu, II. pigi, III. hnu, nato IV. (hledjm), VII (shanjm), V (honjm), na koncu še VI. (woläm, wäljm (po IV.).41 Zglede navaja v naslednjih kategorijah: v sedanjiku, velelniku, tvornosedanjem deležniku (sedanjem transgresivu), nedoločniku, tvorno- in trpnopreteklem deležniku, tvornopreteklem deležniku I (pretekliku transgresiva); v vzorcu glagola biti pa navaja popolno spregatev v sedanjiku, pretekliku (I) in (II) -predpretekliku, prihodnjiku, velelniku, pogojniku (optativu): imperfektu in pluskvamperfektu, nedoločniku, tvornem in trpnem deležniku (byl, byt), sedanjem, preteklem in prihodnjem deležniku (transgresivu: gsa, byw, buda). Nato natančneje predstavi ponavljavne glagole z zgledom bywati, vzorca za vidskoparna glagola hnäti in honiti, spregatev glagolov v trpniškem pomenu s se (gmenugi Je) in s trpnim deležnikom (wolan, a, o). Poglavje sklepajo opombe o nekaterih časih, deležnikih, razdelek o nepravilnih glagolih (Unregelmässige Verba), nepopolnih glagolih (Defectiva), ob koncu je opozarjeno še na nepregibne besedne vrste (Unbiegsame Redetheile) z izjemami (an, ana, ano; na, nate). 2.4.2.1 Kopitar v § 14 (Das Verbum) označuje v kranjski spregatvi šest kategorij: Modus Indicativus, Modus imperativus, Infinitivus, Supinum, Participium activum in Participium Passivum (1808: 300-302). Kasneje (313) dodaja še Conjunctivus 'pogojnik' pod t. 2 (bi dvigal, bi dvignil). V opombi predstavlja osem časov v ruščini (Kopitar 1808: 305) po Heymovi slovnici (Riga 1804) na primeru glagolov dvigati in greti. Sledi primerjalnojezikovni pregled, protistavno z nemščino opozarja tudi na vidsko opozicijo v slovanskih jezikih, ki je v neki majhni češki slovnici (Praga 1705) poimenovana z izrazi Verba perfecta, imperfecta (Kopitar 1808: 303). Tako ločuje glede na nedovršnost in dovršnost dve vrsti sedanjika, preteklika, prihodnjika in štiri pogojnike (I. in II. -imperfectum in plusquamperfectum) (313)). V preglednicah (323-330) prikaže vseh šest razmerij (oba deležnika združi) v sedmih glagolskih vrstah glede na sedanjiške osnove: -am, -am, -em, -em, -em, -im, in -im {del-am, igr-am, gris-em, vrem, j-em, mot-im, vuzh-im). V posebnih opombah (Besondere Anmerkungen) obravnava vsako skupino posebej in navaja druge primere. Odklone od pravila predstavlja po abecedi soglasnikov v 14 podskupinah (glagoli na -bem, -dem, -jem, -kem, -lem _), po potrebi navaja še opombe in izjeme. Podobno so deljeni v 13 skupin glagoli na -im. Na koncu dodaja še splošno opombo (Allgemeine Anmerkung) o nevtralnem (srednjem) in tvornem pomenu glagolov. 40 V sedanjiku s prvo osebo na: -u, -i (a); -jm (b); -am (c), na začetku z oblikami sedanjika glagola biti (Bezeichnung der Personen im Präsens), v petih vrstah v velelniku: -i, -g, -, -ey, -eg (Personen des Imperativs). 41 Delitev na šest skupin po nedoločniških osnovah je uporabljena tudi v besedotvornem delu in predstavljena v razdelku Bildung und Formen des Verbi (1819: 92). 2.4.2.2 Vodnik na začetku besedno vrsto razlaga pomensko (§ 42), nato omenja naslednje kategorije: prehodnost (prehajavni al neprehajavni glagoli) (§ 43, 44), način (djavni, terpivni salog) (§ 45, 46), naklon - snanivni 'povedni', vgovorivni ali pogajavni 'pogojni', velivni, neokonzhavni (nedoločnik šteje med naklon) (§ 47), čas - jdajni, pretekli, prihodni (§ 48), lice 'osebo', število (§ 49), vprego 'spregatev' (§ 50) na -am, -em, -im, kar poimenuje kot "tri vunajne podobe", deležja, nato obdela pomožni glagol (§ 51) in delavno, sturivno, dopolnivno podobo 'vrste glagolskega dejanja' (gib-am, gan-em, gon-im), s katerimi izraža tudi (ne)dovršnost.42 Spregatveni vzorec se razlikuje, vodoravno upošteva podobe (gib-am, gan-em, gon-im), navpično pa v vseh številih Sdajni zhaj, Velivni naklon, Neokonzhavni naklon 'nedoločnik', Deleshje (sedanjega in preteklega časa), Namejtno deleshje (pet vrst) ter Glagoljko ime 'glagolnik', Terpivni salog, deleshje 'trpni način in deležnik'. Nato govori o tvorbi časov in naklonov ter omenja vlogo sedanjega časa in nedoločnika (§ 58). Za nepravilne glagole pozna podobno delitev kot Kopitar (17 vrst na -em, z -nem na začetku, nato po vrsti -bem itd.). Na koncu ima podobno kot Kopitar Pomnjo o zloženih 'sestavljenih' glagolih, ki se spregajo kot prvotni, tudi če se spreminjajo iz srednjih v tvorne. 2.4.2.3 Šmigoc namenja obravnavi glagola VII. poglavje (1812: 65-115) in na začetku poudarja, da zasluži glagol v slovenščini posebno pozornost zaradi glagolskega vida. Nato predstavlja glagolske vrste (Bildungsart) in navaja vzorec za pomožni glagol biti: pri povednem naklonu ima še predpretekli čas (Längstvergangene Zeit): bil fem bil, pri pogojniku (Bedingende Art) pa pozna polpretekli in dolgopretečeni čas (Halbvergangene, Längstvergangene Zeit: bi bil, bil bi bil (1812: 69-71)). V razdelku Von der Abwandlung der Zeitwörter (75) se omejuje na tri premene, ki jih je glede na naglas sicer sedem, kar se ujema s Kopitarjem, ponazarja pa jih v preglednici s premenami treh vrst (-am, -ati, -em, -eti, -im, -iti: sdigavam, grisem, motim). Posebej navaja še popolni pretekli, predpretekli čas (Vollbrachte (längst)vergangene Zeit): fem sdignil, fem bil sdignil) ob polpreteklem času nedovršnega glagola (fem (bil) sdigav-al). Sproti niza besedila z besednimi slovarčki za vaje. Nato obravnava trpnik, nepravilne glagole na am in am, em in em, rem, fem, zhem, em, pod posebnim naslovom tretjo skupino glagolov na -im, -im zelo poenostavljeno v primerjavi s Kopitarjem, neosebne, nepopolne glagole (grem, ifhem, pre- samorem, ozhem) (Von den abweichenden (mangelhaften) Zeitwortern),43 po Vodniku oz. Kopitarju navaja tudi skrajšano sklepno opombo o spreganju zloženih glagolov po vzoru navadnih. 2.4.2.4 U. Jarnik je prvi že pred Metelkom prevzel po Dobrovskem glagolsko delitev na šest vrst (-ti, -niti, -eti, -iti, -ati, -vati) po nedoločniku, ki postane izhodišče za razvrščanje glagolskih oblik, in jo predstavil v jezikoslovni razpravi "Bildung des Zeitwortes. Ein Versuch nach Dobrowsky's Methode" l. 1812, ki je ostala v rokopisu in je delno ohranjena v njegovi zapuščini (Scheinigg 1883: 321-323). Za vsako glagolsko 42 O tem prim. M. Merše, ki obravnava glagolski vid v vseh slovnicah (1995: 15): sopomenska izraza dovršen in nedovršen uvaja na str. 129 v skladenjskem delu. 43 Ta kategorija spominja na končni razdelek Verba defectiva Dobrovskega. vrsto navaja okoli sto zgledov z oblikami za nedoločnik, sedanjik, opisni in trpni deležnik, primerjalno dodaja tudi češke in srbske korene ter koroške narečne primere. Opozarja tudi na vrste glagolskih dejanj, npr. na tvorbo ponavljalnih glagolov iz glagolov 2. vrste -niti v -ati (mignem, migam; dvignem, dvigam, dvigujem) ter glasovno krepitev (pijem, napoj, napojiti), razločuje enkratne glagole od ponavljalnih - verba singularia in iterativa, dovršne od nedovršnih (perfectiva in imperfectiva in verba inchoativa: postarati se). Kopitarjeva razvrstitev spregatve s sedmimi sedanjiškimi končaji (Kopitar 1808: 312) se mu zdi napačna, "ker ima preveč izjem in ker moti pravilno osnovo slovenskega jezika. Tej želji najslavnejšega slovanskega jezikoslovca hočem s to razpravo kolikor toliko ustreči, ob enem pa podati prihodnjemu spisovatelju slovnice slovenske majhen pripomoček." (Scheinigg 1883: 322).44 2.4.2.5 Dajnkova obravnava glagolov je najprej besedotvorna (A. Bildung des Zeitwortes), po kateri ločuje korenske, izpeljane in zložene glagole z dodatni zlogi (Zusylben) am, em, im; nato pomenska (B. In Ansehung der Bedeutung), kjer obravnava (ne)prehodne glagole, nedovršno trpno spregatev (bivam hvaljen), kot Dobrovsky, povratne glagole; sledi obravnava po časovnem trajanju (C. Nach der Zeitdauer) o tvorbi (ne)dovršnikov; šele naslednje poglavje (D. In Betreff der Abwandlung) zajema predstavitev deset glagolskih kategorij, kot so: trojna oseba, število, čas, četvorni naklon (Art: Anzeigend, Verbindend, Gebietend, Unbestimmt), deležniki štirih vrst, glagolnik, dvojni način (Bedeutung): tvorni in trpni, pomožni glagol, pregibanje, način izpeljave (Ableitungsart): osnovne čase, iz katerih so izpeljani vsi drugi, ponazarja z oblikami glagola delati v razpredelnici (Dajnko 1824: 198), nato so podani vzorci za spreganje pomožnega glagola biti ter trije spregatveni načini po vseh oblikah na -am (del-am), glagoli na -em (griz-em) s 15 podskupinami po končnem soglasniku osnove podobno kot pri Kopitarju s sprotno navedbo list glagolov s štirimi oblikami;45 sledijo glagoli na -im (vyn-im) tudi v 15 podskupinah (bim, dim, jim, lim itd.) z naštetimi glagoli - vzorce obravnava po treh časih v povednem naklonu (sedanji, pretekli, prihodnji), treh naklonih (Anzeigende, Verbindende (le v preteklem času), Gebiethende Art) in neosebnih oblikah: nedoločnik (Unbestimmte Zeit), namenilnik (Lagewort), sedanji deležnik (Mittelwort gegenwärtiger Zeit), sedanje deležje (Vertretungswort), opisni deležnik (Abwandlungsmittelwort), tvornopretekli deležnik (Wirkendes Adjectivalmittelwort vergangener Zeit), trpnopretekli deležnik (Leidendes Adjectivalmittelwort vergangener Zeit), glagolnik (Zeithauptwort (Verbale)). Sledi le še dodatek (Anhang), v katerem navaja posebnosti, kot so povratni (pozdravim se) in neosebni glagoli (bliska se, iti, grem, idem). Dajnko je povsem samosvoje predstavil glagolsko oblikoslovno tematiko, nadredil mu je besedotvorno obravnavo in zelo skrčil opis kategorij. Na Dobrovskega spominjajo posameznosti, kot nedovršne oblike trpnika z bivam (bivam hvalen (1824: 176)) idr. Kot ugotavlja že Breznik, pa ni sprejel besedotvorne delitve glagolov Dobrovskega po nedoločniški osnovi, ampak jih 44 Scheinigg pripominja, da Jarnik in Metelko še nista ločila nedoločnikove končnice -ti od pripone. 45 Npr. na dem: bodem, bosti, bol, boden; kradem, predem, sedem. obravnava po sedanjiških končnicah -em, -am, -im z izborom iz Kopitarjeve slovnice. Tudi izrazja ni povzel po Dobrovskem, ki ima pretežno latinska poimenovanja. 2.4.2.6 Metelko v uvodu (1825: XXVII) izraža posebno hvaležnost Dobrovskemu za srečno iznajdbo in predstavitev delitve glagola po nedoločniški osnovi v šest vrst, ki se tako naravno prilega tudi naši jezikovni zgradbi, in jo uporablja v besedotvornem delu (Bildung der Zeitwortes), v oblikoslovju pa ostaja zvest tradicionalni slovenski razvrstitvi po Kopitarju. Metelko pregibanje glagolov vsebinsko v glavnem razporeja po Dobrovskem (pri tem upošteva izdajo iz l. 1819)46. Ima skoraj enake naslove podpoglavij: takoj na začetku določanje osebe v sedanjiku, velelniku (Bezeichnung der Personen im Präsens, Personen des Imperativs), določanje spola (Bezeichnung der Geschlechtes), značilnosti spregatev (Charaktere der Conjugationen). Nato predstavlja spregatveni vzorec za tri spregatve na -am, -em, -im (Alle drei Conjugationen sammt den umschriebenen Zeiten) z zgledi delam, dvignem, redim v enakem zapovrstju kot Dobrovsky (Indicativ: Präsens, Präteritum, Plusquamperfectum, Futurum, Imperativ und Conjunctiv Präs. (pri Dobrovskem ni naveden), Optativ: Imperfectum, Infinitiv, Supinum (te oblike pri Dobrovskem ni), Participium activum (delal), passivum (delan), Gerundium (delaje), sedanji in pretekli transgresiv (delajon; (delav), delavm?). Sledi podpoglavje o spreganju glagolov v trpnem pomenu, ki se ravno tako deli na tip a) s se (imenujem se - izbran je isti glagol) in b) s trpnim deležnikom (sem klican - izrazno različen, a pomensko enak glagol), nato krajše opombe (Anmerkungen über die drey Conjugationen), nepravilni glagoli (Unregelmässige Verba), razdelka o nepopolnih glagolih (Verba defectiva) nima, zadnji del pa enako kot v češki slovnici obravnava nepregibne besedne vrste (Unbiegsame Redetheile).47 Na določenih mestih se ujema tudi razpravno besedilo in zgledi, če so ustrezni, drugod j e obdelana specifična slovenska tematika in se vsebinsko oddaljuje od predloge.48 Tako Metelkova slovnica nazorno potrjuje slovensko-češke medjezikovne vzporednosti, ki tudi na oblikoslovni ravni niso zanemarljive, za tipologijo spregatve pa se mu je zdela primernejša Kopitarjeva delitev, ki jo v celoti posnema z istimi zgledi, kakovostno pa zapolnjuje slovnični opis tudi s sočasnimi in zgodovinskimi podatki, gradivskimi obogatitvami. 2.4.2.7 Murko je obdelal glagol v § 7 (1832: 56-95) in uvodoma omenil, da je za Neslovane treba nameniti glagolu posebno pozornost,49 za olajšanje učenja pa bo najprej predstavil pomožni glagol, nato glagol na splošno, njegovo tvorbo, pregibanje (posebej za trpnik) in trajanje (besedilo dobesedno navaja z dveh strani iz Kopitarjeve slovnice),50 na koncu pa še povratne glagole z vzorcem dvigam - dvignem v vseh 46 Na to opozarja tudi M. Orožen (1982: 30). 47 Nadomestil pa je češke primere s slovenskimi in navedel prislov rad-a-o v vseh številih, medmetom na, nuj, bal? ali bale, nhkarh, jel? se dodaja -ta v dvojini in -te v množini, podobno v prvi osebi nujva, nujve, nuve (ž.), nujmo, numo; n?kar?va, n?kar?mo (Metelko 1825: 222). 48 Za ponazoritev prilagam stran iz obeh slovnic z začetka poglavja (gl. prilogo 2). 49 Podobno opombo srečamo že pri Šmigocu. 50 Ta razdelek ima tudi Dajnkova slovnica (prim. t. 2.4.2.5). časih, ki ga ima tudi Kopitar. V drugih dveh izdajah (1843, 1850)51 je razvrstitev nekoliko spremenjena: povratni glagoli so takoj za splošnim uvodom (§ 32), sledi delitev glagolov na dovršne (perfectiva) in nedovršne (imperfectiva), ki jo je povzel po Kopitarju (§ 33), spregatev (§ 34), oseba in število ( § 35), čas ( § 36), naklon (§ 37), šele na tem mestu pomožni glagol z vsemi oblikami in posebnimi opombami (§ 38), tvorba časov in naklonov (§ 39), tvorba trpnika (§ 40), spregatveni vzorec za tvornik, ki je prirejen po Kopitarju, a tako kot pri Šmigocu omejen na tri tipe z opustom naglasnih razlik (delam, nagnem, vučim) (§ 41), in trpnik (§ 42), zadnji del pa zajema tvorbo glagolov po šestih vrstah glede na nedoločnik in sedanjik kot pri Dobrovskem in Metelku v besedotvornem delu z drugačnimi zgledi (razen šeste) in delno z Metelkovimi ujemalnimi listami primerov, tvorbo dovršnikov in ponavljalnih glagolov, kjer se sklicuje na Metelkovo slovnico (§ 43-50, 1825: 101). 2.5.1 Jezikoslovno izrazje v nemškem razpravnem jeziku se v oblikoslovnih delih slovenskih slovnic le delno ujema s češko slovnico Dobrovskega, ki uporablja ponekod nemško izrazje, pogosto pa iz latinščine prevzeta poimenovanja (npr. za število, sklone, določene kategorije, glagolske čase: Singular, Plural, Genitiv, Dativ, Declination, Conjugation, Präsens, Imperativ, Infinitiv, Comparativ, Superlativ); včasih so oblikoslovno neprilagojene tujke (Supinum, Passivum, Verba reflexiva), ki se občasno izmenjujejo z nemškimi, zlasti pri poimenovanjih besednih vrst: samostalnike poimenuje Nennwörter pa tudi Substantive, pridevnike Beywörter in Adjective (Bildung der Adjective, Abgeleitete Beywörter (1819: 63, 64)), glagole Zeitwörter in Verba, predloge Präpositionen pa tudi Vorwörter (v besedotvornem delu), prislove Adverbien in Nebenwörter (v besedotvorju), medtem ko je za nekatere termine uveljavljen le latinski (za veznike Conjunctionen, medmete Interjectionen), ali le nemški izraz (števniki so Zahlwörter, zaimki Fürwörter, deležniki Mittelwörter). 2.5.2 Kopitar večinoma uporablja latinsko jezikoslovno izrazje (npr. Die Declination, Die Präposition, Die Conjunction, Masculina auf Vocale), za vse glagolske kategorije, za razliko od Dobrovskega tudi citatno, oblikoslovno nepodomačeno (npr. Declination der Femininorum, Abweichungen in einzelnen Casibus (231), Modus Indicativus, Imperativus, Participium Activum, Das Adjectivum, Das Verbum, Pronomen, Die demonstrativen und determinativen Pronomina, Verba auf dem), a tudi s ponemčeno končnico v množini (Adverbien).52 51 Razlike med obema izdajama so precejšnje, tako po vsebini, metodi delitve in besedilni členjenosti, ki je v 1. izdaji razdeljena na paragrafe po besednih vrstah, v drugih pa je oštevilčen vsak razdelek z naslovom. Vsebinsko je 1. izdaja bolj strnjena in krajša, tudi časovne in glagolske oblike niso vse navedene: pregibalni vzorec je poenostavljen na sedanjik, preteklik, prihodnjik, pogojnik, polpreteklik, ni pa predpreteklika. Pri tvorbi glagolov 1. izdaja sledi nedoločniški delitvi Dobrovskega na šest skupin s štirimi oblikami z vzorci: pasem; nagnem; velim, kričim; učim, snubim, sodim; igram, bičam; imenujem, ki je v drugi izdaji izpopolnjena s številnimi zgledi. 52 V razlagalnem besedilu citatna raba takih latinskih izrazov deluje kot preklapljanje v drug jezik: npr. "Jedes Adjectivum ijt im Genere Neutro Numeri Singularis in allen Vergleichungsjtaffeln zugleich ein Adverbium" (Kopitar 1808: 366). 2.5.3 Mlajše slovnice (razen Vodnikove, ki je pisana v slovenskem metajeziku in ima slovensko izrazje) uvajajo za poimenovanja besednih vrst pretežno nemške vzporednice, včasih pa tudi obojne. Šmigoc drugače kot Kopitar večinoma uveljavlja nemško izrazje, podobno tudi Dajnko (npr. pri glagolskih oblikah), iz latinščine prevzeti izrazi ostajajo za sklone, Šmigoc skuša tudi te razložiti z nemškimi besednimi zvezami, npr. za Local navaja Endung der Orts, v preglednici sklonov po vprašalnicah pa po Kopitarju navaja latinska poimenovanja (npr. Localis) (1812: 11)), pa tudi za druge jezikovne pojave in slovnične kategorije (npr. Comparativ, Consonanten, Vokale); včasih nastopajo variantno (npr. pri Dajnku Präposition poleg Vorwort), pa tudi dvojično razlagalno s sopomenskim izrazom v oklepaju (npr. Šmigoc: Vokale (Selbstlaute), die zweyte (Vergleichungs)Stuffe oder der Comparativ, Dajnko: Abwandlungsmittelwörter (Conjugale), das Zeithauptwort (Verbale)). Murkovo izrazje v 1. izdaji iz l. 1832 je podobno kot pri Šmigocu večinoma nemško, razen pri sklonih in nekaterih drugih izrazih (npr. Supinum, Gerundium), včasih je dvojično (npr. pri vseh vrstah veznikov: Verbindende und anknüpfende (Copulativa), Trennende (Disjunctiva), Bedingende (Conditionalis) itd., Endungen (casus)), v razlagah, ki so povzete po Kopitarjevi slovnici, pa ohranja latinske izraze (im Indicativo, Verba inchoativa, von der Conjugation, Participia itd.). V drugih dveh izdajah pa jezikoslovno izrazje v precejšnji meri latinizira in se približuje Kopitarjevi rabi, le pri besednih vrstah ima še vedno nemške izraze (das Nebenwort, das Beiwort), pri glagolu pa večinoma ohranja latinske: (1850: 1832) Imperativ -Bedingende Art, Infinitiv - Unbestimmte Art, Declination - Abänderung der Hauptwörter), tudi neponemčene (npr. Infinitiv Präsentis, Perfectum - Vergangene Zeit, Das Participium Perfecti Activi), v razlagah pa prevladuje priredno dvojično izrazje (Die Art oder der Modus (68), Zeitwort oder Verbum (55), der Zeit oder Tempus (61), die gegenwärtige Zeit oder das Präsens Die gegenwärtige Zeit der Imperfectiva, Reflexiva - Zurückführende Zeitwörter, Conditionalis - Gebietende Art ipd). 2.5.4 Samo Metelko ohranja po Dobrovskem enako razmerje med nemškimi in podomačenimi latinskimi izrazi, tj. v oblikoslovnem delu prevladujoče nemške (razen za sklone), v besedotvornem latinske pa tudi nemške (npr. Gebrauch der Präpositionen, Adverbien, Conjunctionen, Interjectionen proti Vorwörter, Nebenwörter). 2.6 Primerjava oblikoslovnih delov v slovenskih slovnicah prvih trideset let 19. stoletja s češko slovnico Dobrovskega je pokazala le posreden, a nezanemarljiv, vpliv slednje, saj je bil prikladnejši Kopitarjev vzorec; slovničarji so deloma upoštevali tudi druge domače in tuje predloge, v določeni meri pa so sledili lastnim zgradbenim in ubeseditvenim načelom, tudi z izbiro jezikoslovnega izrazja. Neposredni in delni vpliv (kot metodološki vzorec z vsebinsko razporeditvijo, ponekod tudi z enakim razpravnim besedilom) je viden le v Metelkovi oblikoslovni obravnavi samostalnika in glagola, ki pa je manjši, kot bi ga pričakovali po deklarativnosti v naslovu. Slovenske slovnice z izjemo Kopitarjeve so tudi bolj praktično usmerjene, zato vsebujejo še besedne, slovarske in besedilne dodatke za utrjevanje slovnične tvarine, oblikoslovni opisi pa so deloma prilagojeni potrebam naslovnikov. Priloga 1 J. Dobrovsky (1819) A&eütnationen ber OuBfiantfeč. ©itigus tat. S?ow. ©cn. ■Dat. Soc. SSoc. Set SÄnlii^cn. (a) I. 00 (a)II.(b) -a -a -u -cm -c Slom. 2fcc. ©en. 2)at. Soc. -u -u ■ Č -em -c ®cr Sadjlii^en. vm. VI. VII. IIX. (-0 ■ e -i ■ i -cm -cm -t 0 -0 -a -u -e • cm -0 -t -e -e • i ■ i -cm -c SD« SSSeiblicfecn. IV. V.(«) V.(/3)| III -( ■ c -etc -cti -«cm -Č - ■Ä -U -y -e -e -«u -0 -i -1 1 -c -C -«t« 1 -C -e -i -y -c -c -8 -C •ftt« -j -i -i -i -u -u -u -u - -i" -«t •f -i -j -j -urn -fim -um -um -um -jm -:«t&m -im -am -jm -jm -cm -14, -id) -i4) -<>te4) -i4> -ccj, -y- 'f -t -t -1. -jm^ I -«tili -emi -emi -mi 0 ©cctinotionen bn'; ©ii6ft(intiut- ®hU flular. bet SMniitidjen., bet @äcl)t{(I}eit. ■ ' , . bet fficib(i\i)cn. I. (!■) 1 (a) II- (1^) ' (a) III (b) i (a) IV. (b) (a) > (b) | (a)VI.(b) Oiom. — _ . — — • -o -e -O -C (-G) -C (-0) -a -ä — — (-a) (-)a) . (-Ü -ä) (-öva) -o -e -0 -C (-G) : -C (-e) -0 -6 ©cn. -a. -ja . ; -Ü (-ä) -ova -a -Csa^^esa) -ena(-sna) -cta(-eta) -e -G -a -1 S.U. -u -ju -u -övu -u -CSU -enu -ctu • -s -a -g- -a SIDC. -a -i' -a -ova (-!) . -Gsa -ena -Gte -a -s -a -a Snflr. -am -jem -am -övam -am (-cm) . -GS am -cnam -Gtam -o -0 -ejo -jp. Sunt, 7C.| h" ■ i |-ja -a -ova -2 1 j-csa -ena (-ena^ > -Gta(-ele) -a -G -a -V S l l-aiiiaj I -jcnia -dma -övarna -ama(-cma) ^ l'Csama -cnauia -Glaina -a m a -ama -ijina -Guia q)Iutat. 9?om. i' -j® , -ova -a -csa -cna(-«na) -Gta (-eta) -e -C -8 -i '.'Ccc. -e -J«' -C -1 -ovc -a -Gsa -ena, -Gta -C -G . -a • ! -1 ®cn. -ov -jcv(jsv) —" -öv — -GS -cn -Gt —■ • -(-a) — ■ ■ -1 Sat. -atn -jem -cm -övam -am (-cm) -Gsam -cnam -Gtam -am -am -am -cm Scc. -ah -jih -čh -övali -ah • -CS a h -cnah -Giah -ah . -all -ah -Gh 3n(li-. -8 -i' -nil -ova -2 -GS2 -cns -Gta -ama -räms -ma -mi (-i Sec ©fiiiti» unb Socat beä Sudtä, bie ciiifl gcmfinfdjafttid) ouf u'«uägingcn spiuval cifcfjt. ■ ' irci'bcn jcgt buvtlj bcn F. Metelko (1825) Priloga 2 J. Dobrovsky (1819), F. Metelko (1825) eonjugafion ter geitoorfer» (žonju^aticn bcr V. 205 ©i.'jet(5nung ber sperfpnen tih sptdfenž. §. 8.I. JDic ?)erfonen bet, Sfifen roctbcn ;bta'(^ «ns gcljangtc SJilbungSlautc > i?ic "itfj^ oubcvs'als Mcraltcte i Obel-Decffitjte.JJrohomitia fttib, iejdcfynet ' , .....■ ii"-mi 2. -fi, 3. -t; ytiic. I. -me, 2.'-ti, 3. au, j finb bem fdbftllänbigcn Scitnioftc, bcffen ^tSfcnS »on i bei-SSSui-^elfjlbc 0Č6 gcbilbet Wieb', eigen;' ' 3(erti, (fiic gcf.iti), id; bin. ' afij CfUf.ge'B.fOj bu bill. '- ; er if}. (fiiv scf-mc), n>it fmb, g(lc, (fitvgef.tc), if)cfci)b. ' ÖfoU/ (fiic Öff-äU); fie finb. . Sie'J£u8gängc: .. ; ■ ..■ • 1. fmc),;Byflc:'(alf ibyfftc)} b)) bejfid^net bie 3te ^erfon beä ©iiigulorö luiib $)liira(ä. p. 1. -mo, 2.-le, 5. -o, fiiib bfm fc[t|I|Wllbig(it Seltroprie, bejleti ücm ber SBur^effijibe jes gcbilbtl roirb, figcn: ■ - . ^ . . . . ■ . (für jes-m) (für jss-si) für jes-t) fürjps-va . tilling. id)-bin. ' bu bift. . er ifi. Wir:6ci)be märnn) finb. - ------(®e|[,tv) - ^ i^t btijbt (SSiönnft) fc^b.' ■ ■ — — ■■•(Sffifibtt) (ie. bnjbe (aKänner) |inb. -- ■ — (SBeibet). — ■ ■ mir (inb. - / - ■ - - , , ibr feijb. ■ (für jcs-u, jcs-ut)fit finb. ■ ■ — bat fid) nur nod) in ber SuTmimenfeluiig mit ne luid) btt Untafruirift 3CÜäfptnd)( ErbiMfn:' Viejsera' nejss, noj, !<:. Sic mtifitn »crfngen baS ej in «: nsssm, nssiiV ni, ic, unb bie CbnErniner-in'i: nfssm,'nissVni 5 ici' ■ Sic geiuöfiniidieii Sejcid;nung>h' für iiBc ubrige '^ttba (inb für Jes-vG für }os-!a ? ■ fürjcs-te) J für jes-taf (für jes-t8\ , (fürjes-mo) (für jes-te)- , -ti, i. Ijmri ■■ -CO. ,■„: :3>t., •enic. . /ime. -eta .5;.: -f, cgi. @i!ig. SuciT. , ayeibf. ■ ascibi., SBfiH. ' 9)Iiu4 bi/ my, K. tann'baS u nur »ei'miffelll eineS gv^nge^ängt »erben: Sigi.-,: myaii> ,feincc,b.i3f,, JiKöfe.;; So gudj pjffi,^ (t« Ei, fütpjfr«/ ffac'u. • :, : : i ■ 3m Äroinijjeil Jini) bo-J t bct britti'ii ^Vvfoll im ©1119. tmb ^Iwv. liiiyf' ttilo'An. 3m 3iuffifd)cii IjJt bicfiä t lioitl immtt ct. jjon™. f. 2n bct ctftm ^PcrfiMt boä Singular» iit()( im Sr.iinifd)en jfä bcä Scitmcrt ouf 111 au», _9ot bcm 'cinft ber bieij -iHCiilc a, e, i (fclicncr s unb «ni fclicit|icil (s) ftclit, unb b.mi.id) thciii'n wir .lUe 3cilw6ricr in brtij b'oniug.itioncu am, cm, im ein; bie reciiigcn auf sm f6unen bcin cm, »ic jene auf em btm im unterjtgen weiben. •i;m' für boqcm fJ;vii-[' uiifer Erutcr unb SretI outi) bo-tju, nnc nun c5 im ucfc" lliucituin nc!? immct f)i-tt. ■JCnä am b.iif nuin intmcr auf bcn Jinfiniti» ats unb biiä aVu-t. al fid)Et fd)Iief;cn , ircnn man faä fiiijigc' im,im id) Ijaljc, auiniraint, baä bcn ^nf. imiis unb baä 'p.ivt. imel Ijat. Cft i|l baä am tontfä, oft i)at cä bcn gtbcl;nttn Icn: (a) Sinj- lUlam , i;l) arbeite; igram, id) fviele.. dila» ■ igrfw .Isla igra . . ■■ Sual. diiava igriva ■ äScibl. ■ dilavG igrav® Viri DAJNKO, Peter, 1824: Lehrbuch der Windischen Sprache. Ein Versuch zur gründlichen Erlernung derselben für Deutsche, zur vollkommeneren Kenntniß für Slowenen. Grätz. DOBROVSKY, Josef, 1819: Lehrgebäude der Böhmischen Sprache. Prag. — 1940: Podrobna mluvnice jazyka ceskeho v redakcich z roku 1809 a 1819. Spisy a projevy Josefa Dobrovskeho. Svazek IX. V Praze. — 1822: Institutiones linguae slavicae dialecti veteris. Vindobonae. — 1799: Die Bildsamkeit der Slawischen Sprache, an der Bildung der Substantive und Adjective in der Böhmischen Sprache dargestellt. Prag. KOPITAR, Jernej, 1808: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach. METELKO, Franc Serafin, 1825: Lehrgebäude der Slowenischen Sprache in Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach. MIKLOŠIČ, Fran, 1850: Formenlehre der altslovenischen Sprache. Wien: Wilhelm Braumüller. — 1856: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen III. Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen. Wien. MURKO, Anton, 1832: Theoretisch=praktische Slowenische Sprachlehre für Deutsche. Grätz. — 1850: Theoretisch=practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande. Grätz. PRIMIC, Janez Nepomuk, 1813: Novi Nemshko-Slovenski Bukvar, al A. B. C. Otrokon lehko Sastoplen. Grätz. ŠMIGOC, Janez Leopold, 1812: Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre. Grätz. VODNIK, Valentin, 1811: PiJmenost ali Gramatika za Perve Jhole. V Lublani. Literatura BRANDL, V., 1883: Život Josefa Dobrovskeho. Brno. BREZNIK, Anton, 1929: Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik. Josef Dobrovsky 1753-1829, Sbornik stati k stemu vyroci smrti J. Dobrovskeho. Praha. 1-22. DOBROVSKY, Josef, 1814: Slovanka: zur Kenntniss der alten und neuen slawischen Literatur, der Sprachkunde nach allen Mundarten, der Geschichte und Alterthümer. Prag. --1818: Geschichte der Böhmischen Sprache und ältern Literatur (Ganz umgearbeitete Ausgabe). Prag. --1810: Slavische Sprachkunde. Annalen der Literatur und Kunst des In- und Auslandes. Erster Band. Wien. 164-275. HANKA, Wenceslaw, 1834: Dobrowsky's Slavin. Prag. JAGIC, Vatroslav, 1885: /Ur./ Pis'ma Dobrovskago i Kopitara v povremennom porjadke. Istočniki dlja istorii slavjanskoi filologii. Tom I. Sbornik otdelenija russkago jazyka i slovesnosti Imperatorskoi Akademii Nauk. Tom XXXIX. Sanktpeterburg. — 1897: /Ur./ Novyja pis'ma Dobrovskago, Kopitara i drugih jugozapadnyh Slavjan. Istočniki dlja istorii slavjanskoi filologii. Tom II. Sbornik otdelenija russkago jazyka i slovesnosti Imperatorskoi Akademii Nauk. Tom LXII. Sanktpeterburg. KIDRIČ, France, 1930: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 7. Historični odsek 1. Ljubljana. KOVAČIČ, France, 1895: Josef Dobrovsky, slavni učenjak češki. Dom in svet. 65-68, 98-100, 129-132. KRAJNC - VREČKO, Fanika, 1999: Anton Murko in Josef Dobrovsky. Murkov zbornik, Referati s simpozija Anton Murko in njegov čas (ur. Marko Jesenšek). Zora 9. Maribor. 111-123. MERSE, Majda, 1995: Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Ljubljana: SAZU (Dela 44). MIKLOŠIČ, Fran, 1857: /Ur./ Barth. Kopitars Kleinere Schriften. Wien. NAHTIGAL, Rajko, 1944: /Ur./ Jerneja Kopitarja spisov II. del, 1818-1824. Ljubljana. OROŽEN, Martina, 1973: Dajnko - slovničar in dialektolog. Študije o slovstvu in jeziku. Murska Sobota. — 1982: Mluvnice Josefa Dobrovskeho jako metodologicky vzor slovinske mluvnice F. Metelka. Pocta Josefu Dobrovskemu, Vaclavkova Olomouc 1978. Acta Universitatis Palackianae OlomucensisFacultasPhilosophica Supplementum XXVII. Praha. 27-32. NÜBLER, Norbert, 1996: Einiges über Jernej Kopitar und Josef Dobrovsky. J. Kopitar in njegova doba. Ljubljana. 463-471. RAJH, Bernard, 2002: Dajnkov poskus standardizacije slovenskogoriškega govora. Od narečja do vzhodnostajerskega knjižnega jezika. Zora 19. Maribor. 82-110. -- 1984: Vzhodnoštajerske slovnice iz prve polovice 19. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje 55, nova vrsta 20 (LV), 2. zvezek. 299-309. RAJHMAN, Jože, 1970: Vloga Petra Danjka v zgodovini slovenskega knjižnegajezika. Časopis za zgodovino in narodopisje 42, nova vrsta 6, 2. zvezek. 296-320. SCHEINIGG, Janez, 1833: Jarnikova zapuščina. Kres III. Celovec. 321-323. ŠLEBINGER, Janko, 1904: Dobrovsky in Slovenci. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1903./1904. 5-10. ŠTREKELJ, Karel, 1922: Slovenski slovničarji. Historična slovnica slovenskega jezika. Zgodovinsko društvo: Maribor. 13-17. WEINGART, Miloš, 1923: Dobrovskeho Institutiones. Sbornik Filosoficke Fakulty University Komenskeho v Bratislave I/16. Bratislava. Summary The founder of Slavic studies, Josef Dobrovsky, with his rich Slavic opus and scholarly findings in many different ways contributed to the linguistic research of Slovene: most Slovene grammars from the first thirty years of the 19'h c. (with the exception of Vodnik and Dajnko) refer to him. The resonance and influence of his work as grammarian in the Slovene lands is reflected in several ways: it was followed by all important Slovene linguists, Kopitar also critically in his reviews of Dobrovsky's grammars; Dobrovsky, in turn, also took interest in the achievements of Slovene grammarians and reported on them in Slovanka, Annalen der Literatur und Kuns^, and in his correspondence. His methodology was a model to Slovene grammarians of the 1820's; he paved the way for a complete grammatical description, as his synchronic grammar (Ausführliches) Lehrgebäude der böhmischen Sprache (1809, 1819) provides an accurate morphemically structured syntactical description of Slovene, including congruency and government. It also offers a clearer morphological conceptualization, particularly with its classification of verbs. The article presents morphological descriptions in the Slovene grammars in the first thirty years of the 19"" c. and compares them to Czech in Dobrovsky's Lehrgebäude, from the point of view of incorporation of morphological analysis in the grammatical structure, classification of parts of speech, a more detailed survey of the presentation of the nominal and verbal inflection and the use of terminology. In compiling grammars for a heterogeneous audience, the Slovene grammarians were fairly independent, although not from their predecessors (Kopitar, Murko from Metelko). In their treatment of nouns and verbs the grammarians particularly followed Kopitar's example (except, partially, Metelko). They did not follow the Czech grammar in the systematic treatment of exceptions in noun declension; only Metelko separated the treatment of inflected parts of speech (in morphology) from the ones without inflection (in syntax); the classification of the verb based on the infinitive forms was accepted only in Metelko's (and following his example, in Murko's) grammar. Dobrovsky's influence is barely noticeable in Dajnko's peculiar combination of wordformation and inflection in his treatment of parts of speech. Only Metelko's Lehrgebäude der Slowenischen Sprache (1825), which had the Czech grammar as a model, is on the surface (methodologically and structurally), partially in explanations and examples, connected with Dobrovsky, but in depth it is grounded in its native language. In the choice of linguistic terminology, Dobrovsky and Metelko are the most similar, Kopitar follows the Latin tradition, while Šmigoc, Dajnko, and Murko (first edition) mostly follow German terminology.