Otec Marko Pohlin. ii. Pisariti je otec Marko jel 1. 1765, in že 1. 1768 pride pervikrat na svetlo slovnica njegova. — Pervo slovnico o našem jeziku slovenskem je v latinščini spisal bil Adam Bohorič: Arcticae horulae succisivae de Latina Carniolana Literatura — Witebergae 1584; drugo P. Cap. Hipolit: Grammatica Latino-Germanico-Slavonica — Labaci 1715, ktera jeponemčena prišla na'dan v Celovcu 1758; in tretjo je kar po nemški spisal p. Marko z naslednjim obširaim naslovom: ,,Kraynska Grammatika. das ist: Die crainerisclie Grammatik, oder Kunst die crainerische Sprach regelrichtig zu reden, und zu schreiben, welche aus Liebe zum Vaterlande, und zum Nutzen derjenigen, so selbe erlehrnen, oder in selber sich vollkommentlicher ilben wollen, bey ruhigen Stunden mit besonderem Pleisse verfasset zum Behuffe der Reisenden mit etwelchen niitzlicheu Gespr&chen versehen und mit vollkommener Genehmhaltung hoher Obrigkeiten zum Drack befordert hat P. MARCUS, a S. Antonio Pad. des uralten Eremiten Ordens der Augustiner Discalceaten Professer Priester' bei St. Joseph auf den Landstrassen. Laybach, gedruckt bey Joh. Friedr. Eger, Landschaftl. Buchdr. Im Verlag bey Lorenz Bernbacher, Burgerl. Buchbinder. 1 7 6 8." Znamenit je predgovor, v kterem kaže svoje jezikoznanje (ali — brodje) in razodeva svojo kranjsko gorečnost in delavnost z ozirom na prejšnje in tedanje pisatelje slovenske. Ker se vsak presoja najbolje iz lastnega dejanja in nehanja, naj se ponatisne predgovor, toda razun bolj značajnih odstavkov po slovenski: Jezikoljubivi čitatelj! Vsak pravi jezik ima svojo hvalo, slavo in korist. Človeštvo obrača si ga v prid, razodeva po njem svoje misli ter vekovitosti izroča reči. Zastarelo prenavlja v besedah, in novo zapušča preteklosti v spisih. Nobenemu jeziku ne sme se odrekati hvala in korist, sicer bi človek kazal, da hoče bivati v babilonski zmešnjavi, ali med pametnimi ljudmi živeti kot nespametna žival brez glasii, brez govora, brez razločnega jezika, ter le sim ter tje mermrati kaj brez razuma. Bolj previdne glave ne zaničujejo nobenega jezika; celo lahko spoznavajo njegovo korist in prednosti njegove. Mnogi si tedaj veliko prizadevajo naučiti se vsakoršnih jezikov. V čislih imam pa tukaj le jezik naše dežele, ker sem sam naložil si breme, na korist očetovini in v popravo skoraj skozi in skozi pokvarjenega kranjskega, ali — da ga imenujem po njegovem pervotnem naslovu, ilirskega jezika sostaviti pravo slovnico. Ktere prednosti pa ima kranjski jezik? Prašam, ker se mu noče pustiti celo nobena prednost. Toda — kako hočejo iz števila navadnih jezikov pregnati celo oni jezik, kteri že po starosti svoji tolikanj slovi? Vsaj je ilirščina koj o razdelitvi ljudski po vesoljnem potopu po Jafetu Noetovega sina naslednikih priselila se v to deželo. 0 da bi še vedno kakor takrat vsa ta dežela bila enega jezika in enega govora! Tedaj bi se kranjski jezik gotovo ne Čislal tako malo. Se li zaničuje morda zato, ker se govori v tako majhni deželi, ki jo obsega vojvodstvo Kranjsko? Kdor ga zaničuje iz tega vzroka, ta v zemljepisji ni kaj izveden, ker nič ne ve o prostrani Iliriji; vsaj so razposeljene te ljudstva od vzboda do zahoda, od morja do morja. Kranjceni se oponaša: Kranjec najde se po vsem svetu. Kedar se pa gre za jezik, tedaj nočejo nič vediti o njih po svetu. Teniu nasproti je vendar spričano, kakor zemljepisci omenjajo, da se v nedopovedljivo uunogih pa velikih krajih čuje kranjskemu podoben jezik tako, da bi se veči del sveta zvati mogel Ilirija. (Nato našteva dežele ob severju in jugu, ob zapadu in vzhodu, po Evropi in Aziji, koder prebivajo Slovani, od morja do morja.) Pervi materin jezik se vč da ni povsod ostal kaj čist, temuč se je v tako raznih deželah več ali manj zatajil ali prelikal po mlajših, kakor so bliže ali dalje selili se od perve svoje matere, in so nainesto čistega in dobrega jezika naučili se dokaj divjega, terdega in ptujega narečja. Vsi ti selovanci so prebivali v Dalmaciji in v tako iraenovani 111riji. Odtod sta selila se čeh in Leh, Pemcev in Poljcev očaka, in puščala sta potoma povsod ljudi svojega jezika in kraje svojega imena v spomiuj, da sta nekdaj bila tukaj, in da bi preselitev ne pretergala vzajemnosti ter sorodnega domačinstva. »Und so wurden sie insgemein Illyrier oder Slaven, oder sonderheitlich hier Crainer, Kraynzi, in dem Dalmatien am nachsten gelegenen Lande wohnende, dort "VVenden, oder Windische Slavenci: das ist: die glorreichen; itzt Sclavonier Saklavoni Sklavoni: die Feindwtirger; itzt Mahrer Moravzi die Bezwinger; bald Bohmen Bojemi die fiirchterlichen; bald PoMen Pojlaki die Feldliigerer, und wieder anderstwo Bayerling Vojarji die Feldfiirsten; wieder anderstvvo Pomerer Pomurjani die Seevolker; und so anderstwo Moscoviter Moshkowiti: Klopfmanner, und Reussen Reffajeni die Zanker, oder weit ausgebreitete u. s. f. benamset. Allein nicht nur die Volker, sondern auch die Orthschaften, wo sie voruberzohen, haben von ihnen einen Namen ihrer Sprache angenommen, also heisst in Rasszien Stuhlweisenburg Belegrad: Constantinopel Zsargrad, das ist Kaysersburg. Die Hauptstadt in dem Steuermarkt Gradez ein Schloss oder Vestung, Leipzig Lipeza, die berufene Handelsstadt in Sachsen. Die erste Vorstadt iu Wien, so man aus Krain kommt, hat von den Crainern den Namen Widen bekommen, weil sie ankommende einander fragten: videsh Dunej? ware die Antwort: videm, und als sie in ihr eigenes Wirthshaus kommen, fragten sie: kolku Kraynzov, hat die Vorstadt bis heutigen Tage den Namen Widen, und das crainerische Wirthshaus bey der Goldkrainzen den Namen. Gewiss! die Ausdriickung der Worte crainerischer Sprache hat schon was besonders. Das einzige Wort Buh seye genug zur Zeugniss, worinn man die dreyeinige Gottheit so wunderbar ausgedruckt erblicket. Ein Wort dreyer Buchstaben ist: Buh. B ist der erste unter den Mitlauteren. Damit kann man auf Gott dem Vater den Ursprung aller Dingen verfallen. Der zweyte ist u, er wd aber in der Abiinderung in o verandert, wodurcli man so wundersam in das grosste Geheimniss unsers Glaubens geftihret wird: Das Wort ist Fleisch worden, und hat in uns gevvohnet. Endlich der dritte ist h ein Athembuchstabe, und eben darum ein figiirliches Zeichen Gott des heiligen Geistes, der, weil er Ąon seiner Natur unsichtbar ist, hat in Gestalt einer Taube uber den Sohn Gottes sich selien lassen, also wird auch das h in der Abanderung in g versetzt, so oft das u in o veranderet "wird, damit desto leichter das Wort gehoret, und das Geheimniss erkennet wiirde, was Gott heissen solle.« Dalje! Tudi se je doslej dvomilo nad pravilnostjo kranjskega jezika, pričujoča slovnica kaže nasprotno. Zopet častna prednost jezikova! Vem pa še več tacih, izined kterih ena je, da je papež Hadrijan II. svetemu škofu Cirilu v posebnem papeževskem pooblastilu dovolil v ilirskem, kakor v latinskem in gerškem jeziku, brati sv. mašo, moliti duhovske dnevnice, da, opravljati vso službo Božjo v omenjenem jeziku. To delajo še dan danes ilirski duhovniki. Pogleda naj se tudi na korist, ktero donaša jezik duhovski in deželski gosposki, ako se pogovarja s kmetom v njegovem jeziku, ter ga bolje naklanja k pokorščini do cerkve in deržave. Zelo napačno je, ako kdo s Kranjci govori po nemškutarsko (deutschcrainerisch) in se ne razume lahko, ali pa bi treba bilo, da se vsi vaščanje učijo nemščine zavoljo svoje gosposke. Šolska mladina se zdaj ne priganja tolikanj k latinščini, kot k izvoljeni nemščini. 0 da bi se poprijemala tudi prave kranjščine, ker bode jej po dokončanih šolah vmes v tem jeziku skerbeti za lastni blagor, pa tudi drugim v prid. To smo zanemarjali; torej ni čudo, da nas ptujci v naši deželi zasmehujejo ter nam očitajo, da besede krademo, češ, da jih, ker nimamo lastnih, na posodo moramo jemati iz drugih, ali da se v ptujih krajih sramovati moramo svojega jezika, in da se vernivši domu vedemo, da smo celo pozabili svoj materin jezik. Nikar se ne sramujmo, predragi rojaki! svojega maternega jezika; ni tako slab, kakor si ga mislite. Rim, glava vsem narodom, je njegovo vrednost prav posebno počislal, kajti je v Vatikanski knjižnici postavil dve podobščini, eno svetemu Cirilu, eno pa svetemu Hieronimu, le zato, ker sta lastne čerke sostavila jeziku ilirskemu. In cesar Karol IV. je dal cesarsko povelje, v kterem se volitnim knezom ukazuje, naj svoje sinove dajo podučevati vzlasti v ilirskem jeziku. Daleč so zabredli z našim jezikom, da se zdi, da ga hočejo med učenimi celo odpraviti in zatreti. Bog varuj! Kaj bo počel potem neučeni? Temu priti v okom je pervi pomoček slovnica, drugi popoln slovar, ki ga že tudi pripravljam in ga očetovini na korist dodelati hočem, ako me bo le kdo podpiral. Brez teh dveh perutnic si jezik ne more pomagati navkviško. Vnanji ga bodo vedno prezirali in domači ga ne bodo nikdar znali. ' Slovnica je res kaj dober pomoček ohraniti jezik. Naš tako blagi, tako koristni, tako sveti jezik je v nadvojvodini Kranjski za nekaj let tako upadel, da bi ga stari Kranjci komaj še poznali. Kaj je temu vzrok ? Med drugimi to, ker ni bilo nobenega ravnila, nobene slovnice, po kteri bi se pravilnost bila mogla poiskati, ali naj bi se bila skazovala. Mnogi, ali da rečem prav, vsi so zdihovali po kaki slovnici. Jaz se ve da tudi. 0 drugih jezikih vseb so vidili, da pride skoro vsako leto kaka nova slovnica na svetlo. Celo v Lubinu (Liibben) v dolnjih Lužicah (kdo bi si mislil?) nam je nedavno, t. j. v minulem letu 1761 M. Jan Bogoljub Hauptmann v osmčrki izdal hvalevredno Vindiško slovnico. Kranjska pa naj bi tičala vedno v sili gorečih želja in v tolaži dobrega upanja pod mernikom nepotrebnih ali morda celo nemogočih reči. Cez toliko časa je skoraj vsak obupal, da se spravi kranjski jezik v pravila. Tudi mene je težko stalo. Toda ljubezen do domovine in do maternega jezika mi je polahkala ves trud in pregnala vse težave. Vjunačil sem se storiti vsaj to, česar doslej ni še storil noben rojak. Ce me kdo prekosi, dobro! veselilo me bo, da sem s svojim delcem spodbudil druge skazovati se v boljšem delu. Da bi se le nihče, ki kaj takega namerja, iz praznib vzrokov ne dal ostrašiti. Nalašč poskusi naj se! Menijeprav; palmica visf še v sredi, le po njej, kdor si upa narediti kaj boljšega. Rad pustim tudi ta častni. venec. Dosti mi je, da sem rojake svoje vnel tolikanj, da bolje skerbijo in se ponašajo za svoj jezik. Dobro vem, da ta moja slovnica pride pred oči mnogim ostrim knjižnim sodnikom, ali da bolje rečem, v roke mnogim zabavljivcem. Vsem vse ne bo dopadlo v njej; nekaj vidilo se jim bo staro, nekaj novo, izmišljeno, in nikdar slišano, ali bode celo zaverženo, češ, da je hrovaško. Vsak se bo prevzetoval v svojih mislih, se spotikal o čem, in kaj grajati hotel. Pa saj ne praviiB, da je to delo popolno brez pomaijjkljivosti; to in le to bočem pa reči, da sem storil toliko, kolikor dozdaj ni še storil nobeden: žal mi je le, da nisem mogel storiti toliko, kolikor bi si bil želel. Bodi toraj dobro, dokler ne pride kaj boljšega. Kar je bilo mogoče, sem storil, in sem celo slovniške izraze, povem naravnost, stvaril samolastno. Je li to kaj napačnega, da sem po- služil se prava, ki sem podedoval ga po našim pervem očetu Adamu: rečem po splošnji volji in njihovi lastnosti dajati iraena. Zvezdogledi, oni, ki iznajdujejo nove otoke, in umetniki imajo to pravico, svoje novo delo, novi otok, ali zvezdo zvati po novein imenu, in nov slovničar ne bi smel besed izobraževati iz korenin, ktere rečin lastnijo reči pokažejo in pojasnijo. Poslednjič, kar se tiče govora in izreke, v tem se nisem ravnal po nobenem gotovem kraju. V tej reči posnemam učenjake in jezikoslovce, ki besedo ceniti in rabiti znajo. Šola daje pravilom obstanek. Govoriti svojevoljno, kakor se komu zdi, to kvari besedo med ljudstvom. Ni se treba bati, da bi prosti človek branil se dobre in prave besede, ali da ne bi je razumel. Um in pamet mu bosta spoznati pomagala, česar poprej ni znal dopovedati. Temu se bodo nekteri smejali, pa to me ne briga, kajti mislim si vedDO: Zabavljivcev je veliko, kakor norcev povsod dosti. Takemu opravljanju oditi je težko celo v najboljših stvareh. To je vzroka premalo, da popuščali bi slavne in poštene prizadevanja. Kdor brez vzroka zaničuje kak jezik ali kako besedo, in zasmehuje govornika, pa le trohice o slovnici ne razume, tak zasluži, da ga žvižgaje opsuje ves pametni svet. Ti pa, jezikoljubni čitateljl sprejmi to moje delce blagovoljno, kajti sestavil sem ga z najboljširu sercem; tako sem jaz, tako boš tudi ti potem dosegel svoj namen. Zdravstvuj.