184 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 NARODNOSTNO VPRAŠANJE V PREDMARČNIH LETNIKIH BLEIWEISOVIH NOVIC NATAŠA STERGAR Tednik » Kmeti jiske in rOikiodelske Novice« je bil po krajšem Vodnikovem poskusu z >. Lublanskimi Novicami« (1797—1800) prvi slovenski časopis. Kot je znano, jih je izda- jala Kranjska kmetijska družba, urejal pa pr- vega četrt stoletja (od 1843 do 1867, posred- no celo do 1881) dr. Janez Bleiweis. Novice PO izhajale cd 5. julija 1843 do 1902.^ Čeprav Bleiweisove Novice do marčne revolucije ni- so bile političen list so — ne da bi se tega same zavedale — že s tem, da so kot edini te- danji slovenski časnik zbrale okrog sebe naj- širši krog slovenske inteligence ter pet pred- revolucijskih let redno prihajale v vse deže- le, kjer so živeli Slovenci, odigrale odločilno vlogo pri ustvarjanju enotnega in samostoj- nega slovenstva. Tiskar Blaznik je začel izdajati Novice v 500 izvodih (Noivice 1847, št. 26 sicer navajajo »600 natiskov«),2 čez tri mesece je list imel 800 naročnikov, ob koncu leta 1843 že 1000,^ čez dve leti 1117, sredi leta 1846 1257 (1846, 19), poleti 1847 1451 (1847, 20), ob koncu iste- ga leta pa 1522 (1848, 4). Ob koncu revolu- cionarnega leta 1848 so imele Novice že 1800 naročnikov. V literaturi je že (poznana poklicna sestava naročnikov ob koncu prvega leta: 605 duhov- nikov, 24 graščakov ter 15 graščinskih oskr- bnikov, 55 obrtnikov in 7 tovarnarjev, 58 izo- bražencev in študentov, 39 učiteljev in cer- kovnikov, 149 kmetov. Pregled naročnikov za leto 1847 našteva takole: »Cesarskiga rodu 1, vikši duhovšine 31, fajmoštrov, vikarjev, ku- ratov in kaplanov 596, drugih duhovnov 34, cerkovnikov 9, samostanov in menihov 28, učenikov, vikših in srednjih učiliš 48, učilnic na deželi 55, učencev vikših in manjših šol 80, kantonskih komisarjev in uradnikov 14, drugih cesarskih uradnilkov 67, grajšalkov in njih oskerbnikov 68, posestnikov in kmeto- vavocv 230, obertnikov in rokodelcev 94, kup- cev in štacunarjev 47, vrednikov časopisov, in drugih učenih, ki niso v službi 22, bukva- rišč in tovariši j branja (kazin) 11, kmetiških družb in drugih naprav 12, kavarnic 6, ce- sarskih pošt 18, neimenovaniga stanu 51« (1848, 4). Za sredino leta 1847 je bil objavljen tudi naslednji geografski razpored naročnikov: Od kod vse pa so bili naročniki? »Od 1451 jih je na Kranjskem 702, Štajersko 381, Teržaško in Goriško 196, na Koroško 101, na Hrovaško in Dalmatinsko 39, nekteri na Dunaj, Morsko, v Prago, Ogersko, v Benetke, Milano, Bel- grad; 2 iztisa gresta v Ameriko.« (1847, 26, 103) Ze po predloženem uredniškem programu so želele Novice predvsem pospeševati kme- tijstvo in obrt. Danes jih s te plati pravza- prav ne poEniamiO', pač pa vemo, da so dokon- čno vpeljale gajico, utrdile enotnost sloven- skega knjižnega jezika ter odbile poskus ili- rizma. V tisti del Novic, ki je bil posvečen »narodnim zadevam«, so sodila nadaljevanja o zgodovini Slovanov in Slovencev, etnog- rafski opisi posameznih slovenskih pokrajin, poročila o stanju v posameznih šolah in spod- bude za ustanavljanje šol, za njih vzdrževa- nje in z'a pouk v materinščini. Skoraj na vsaki zadnji strani lahko najdemo oznanilo novih slovenskih in slovansfoih :knjig ter časopisov. Novice poročajo^ na kratko* tudi o drugih kulturnih dogodkih, o gledaliških predstavah, o umetnosti. Tu opuščamo podrobnejše razpravljanje o zanimivih podrobnostih črkarske pravde, o razvoju jezika v Novicah, o literaturi, ki so jo Novice objavljale o poročanju lista o tedan- jem slovenskem šolstvu, kulturnem in umet- nostnem življenju, razvoju znanosti ter o po- gledih na gospodarska in socialna vprašanja. Razumljivoi je, da v obravnavanem času še niso imeli povsem jasno določenega pomena izrazi kot npr. Slovenec, Kranjec, Ilirec, Hr- vat, Slovan. Uporaba teh izrazov je bila zelo ohlapna in tako je bilo Novicam večkrat prav vseeno, če napišejo »Kranjci govore sloven- ski jezik«, ali pa da »Slovenci govorijo kranj- ščino«. Narodna zavest v Novicah pa je prav- zaprav že identična današnji in omejena na isto območje, za katerega sodimo, da je slo- vensko, na iste dele narodnega telesa, ki se- stavljajo slovenstvo. Ob predlogih, naj bi se Slovenci zaradi Slovakov imenovali Slovinci in »naše narečje slovinsko«, so Novice pribile: »Tega mi storiti ne moremo. Mi smo bili, smo še sedaj in bodemo ostali še naprej slovensko govoreči Slovenci, kakor se tudi vsikdar in povsod imenujemo, samo na Banatskim pra- vijo, da so Slovenci slavensko in ne slovin- sko — govoreči. Imenujmo govor Slovakov ogersko-slovensko narečje, naš pa ilirsko- slovensko.« (1847, 15) Ker me je zanimalo, kako odseva okreplje- na narodna zavest v Novicah in to ne le v povečanem številu buditeljskih člankov, sem preštela, kolikokrat je bilo v časopisu od sre- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 185 i de 1843 do srede 1848 uporabljenih besed »slo- i venski«, »Slovenec«, »Slovenija«. Nisem upo- števala teh besed, kadar so pomenile »slo- vanski« itd. Nedvomno bi bilo zanimivo tudi opazovati, kako upada raba besede »kranj- ski«. Od številk ne moremo zahtevati abso- lutne točnosti, prav gotovo pa se gibljejo mož- ne napake le v okviru dovoljenih meja z od- stopanjem mojih številk na manjše od res- ničnih). Leto slovenski slovenska slovensko (v vseh sklonih in številih Slovenec Slovenec Slovenka Slovenka Slovenija (vsi skloni) na Slovenskem izpeljanke in sestavljene besede Skupno 1. druga polovica 1843 19 18 0 3 0 40 2. 1844 113 97 7 1 2 220 3. 1845 188 139 13 19 4 363 4. 1846 158 170 21 18 11 378 5. 1847 252 99 15 11 19 396 6. prva polovica 1848 234 160 22 6 1 423 1820 Izrazito je skokovito naraščanje v prvih dveh letih (kljub temu, da je pri letu 1843 upoštevana le polovica leta) ter v letu 1848; če bi delala statistiko še za drugo polovico 1848, bi prav gotovo presegla prvo polovico leta, ko so bili revolucionarni le trije meseci. Namesto točnih geografskih orisov imamo na voljo več bolj poetičnih podob Slovenije kot npr. v dopisu s Koroškega (1845, 1): »Ko bi ptičica bil, pa perutice imel, bi k novimu letu Slovence povsod obiskal; bi vse kraje ob- letel, kjerkoli žive bodi na Žili ali Dravi, na Savini ali Savi, na Muri ali Beli, na Pivki ali Ljubljanici, na Koritnici ali Nadiži ali pa blizo morja silniga — povsod bi jim srečo vošil, veselo sprepeval — trikrat bi Slavo grozno zagnal, da bi po vsi Slovena razle- galo se.« Bolj konkretno piše o tem, kje Slovenci žive, »Slovenski kolednik«. »Slovenci se šte- jejo k sledečim škofijam — Goriški, Ljubljan- ski, Kerški (v Celovcu), k Labudski (v Sent- Andražu), k Sekovski (v Gradcu), k Videm- ski (Udine), k Teržaško-Kopriški (v Terstu).« Oglejmo si po vrsti, kaj pravijo »Novice« o narodnostnem stanju v posameznih pokra- jinah. Za Kranjsko in Spodnjo Štajersko ni nobenega dvoma, da bi ne bili slovenski. Šte- vilk o njiju nisem zasledila, razen za lavan- tinsko škofijo. »Popolnoma slovenske dekani j e so na Ko- roškem sledeče: Pliberška, Doberloveška, Tin- ska, Gornjerožka, Doljnorožka in Velikovška; večidel ali saj na pol slovenske: Doljnozilska, Kanalska, Belaška in Celovška. Po letašnjim duhovskim imeniki (šematizmi) je na Koro- škim 116.000 Slovencov zunaj, tistih, kteri so na nemški strani.« (1847, 15) Vsekakor zani- miv podatek, ki še ni bil obravnavan v lite- raturi o koroškem vprašanju. Ob nastopu škofovanja Antona Martina Slomška je »Radislav« zapisal :»V Labudski škofiji je blizo 278 000 Slovencov, Nemcov pa le blizo 40,000; okoli S. Andraža je pa veci del nemško.« (1846, 32) »Z veseljem Vam oznanimo, da tudi pri nas Slovencih Sekovske škofije se ljubezen do materiniga jezika vedno bolj in bolj vnema (če ga ravno še dosta protivnikov skrivoma in očitno zabraniti hoče — v nekaterih slo- venskih farah se še sedaj šolarjem zgol nem- ške bukvice za darila dajajo) in da tudi mi novi pravopis poznamo, in po tem pišemo.« Dopis nadalje hvali slovenske duhovnike in končuje: »Tudi slovenski nadpisi so že po- gosto v novim pravopisu najdejo, kakor sim ga v kratkim v Radgoni tudi nad velkimi vratami slovenske cerkve prav lično v kamen vsekaniga in pozlačeniga našel.« Podpis »J. E.« (1847, 48) »Na Ogerskim v železni in saladski ver- medji je tudi 52.000 Slovencov, prebivajo v 160 vaseh in imajo 18 katoliških in 4 prote- stantske fare.« (1847, 16) »Dopis iz Dolenskiga. . .. Naši sosedje so nam dragi sosedje, tode v ljubezni do sose- dov ne smemo lastne domovine pozabiti. Vsa- kimu svoje! — Nikar se ne motite! Beli Krajnci po jeziku niso Horvatje, pa tudi ne Serbi (zunej Marij adolcov, Bojančanov in ne- kaj maliga starovercev v Metliški fari) da- siravno jih je bistroumni in visokoučeni Ceh, P. Šafarik mende vse poserbil, sicer ne vem, kje bi bil na Kranjskim 40.000 Serbljanov dobil.« (1845, 50) V letu 1847 se je sprožil plaz pisem iz Istre. Avtorji so bili skoraj sami slovenski duhov- niki. Znana je izredna zapletenost narodnost- ne strukture v Istri. Čeprav večina dopisni- kov govori o Istri kot o Kranjcem manj zna- nem delu Slovenije, drugi govore le o »edini 186 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 materi Slavi«, o ilirskem jeziku, kar se da seveda različno interpretirati. Omenim naj še, da se Reka omenja nekako za slovensko mej- 1îo mesto, čeprav o nacionalni strukturi me- sta v »Novicah« ni. A. Zdešar se je večkrat oglašal iz Pična, v letu 1848 pa je objavljal celo nadaljevanje »Istrijanski Slovenci«. »... Mnogo ljudi pri- de iz Kraj ni j e in od druzih krajev v našo Ist- ri jo zavolj kuipčije, ali pa obiskat svoje pirijat- le in rodbino, veliko duhovnilkov je tukaj iz Krajnskiga in Stajerskiga, in svoji bi jih radi obiskali. Je pa tukaj ta navada, de ima veli- ko mest po dva imena, eniga po laško, dru- ziga po ilirsko.« (1847, 48) Za istrske Slovence pravi, da so ravno tistiga roda, in po njih žilah teče tista kri, kakoršna po žilah drugih slovenskih junakov. — Od kod de so oni pri- šli v te kraje, se za prav razsoditi ne more, če ravno so se modri in prebrisani možje že večkrat v tém prepirali. Toliko pa je resnica, de niso vsi od eniga kraja prišli; to se vidi iz njih obleke, iz njih jezika in iz njih navad. Kolikor jih je pri morji, posebno poleg Ter- žaškiga morja, so si, kér vedno po kupčijah po morju sem tertje hodijo, govorjenje in na- vade od drugih, csobito od Lahov polastili, zato tudi večidel po laško govorijo, razumejo pa tudi horvaško. — Drugi, kteri so v sredi dežele, se tudi... v obleki in govorjenji raz- ločijo, in sicer tako, de kolikor se gré bolj blizo proti Terstu in Kraj ni, toiliko več se čuje laških in krajnskih besedi. Naj več čud- no pa je ravno pod Učko (Monte-maggiore), kjer so nektere plevanije Vlahov, to je, od takih, kteri se nosijo oblečeni, kakor naši dru- gi kmetje, in tudi z nami govorijo po horvaš- ko, med sabo pa imajo drug jezik, kteri ime- nujejo »rimljanski« ali »vlaški jezik«, in kte- riga drugi Istri j ani ne razumejo in ne govo- rijo . . . Akoravno pa so Istrijanski Slovenci med sabo v eni ali drugi stvari razločeni, se vunder vsi med sabo ljubijo, in so si v več stvareh in navadah enaki. Večidel so sereni, krepki in za učenost jako pripravni junaki; škoda samo, de je premalo šol, in da so pre- več ubogi, pošiljati svoje mlajši v Terst ali pa clo v Gorico v šolo ...« (1848, 2) 2e v drugi polovici leta 1848 pa so »No- vice« prinesle tudi številke o Istranih. Zaradi zanimivosti, naj uporabim še ta citat!« V Ter- žaškim listu (Journal des österr. Lloyd Nr. 171) dokaže natanjko nek učen mož, de Istri- ja je večidel slovanska dežela, kér med 160,000 prebivavoi je le 55.000 duž, ki niso slovenskiga rodu, — dve tretjini prebivavcov govorite slovansko, — in na 57 štirjaških miljah Istrijanske zemlje so le posamesni kra- ji, kjer laška zmes prebiva, sicer pa so povsod Slovani in Vlahi naseljeni. Imenovani sosta- vek priporočimo vsacimu radovednimu brati, kér pisavec kaj krepko podaja 3 istrijanske poslance na Dunaji, ki so rekli: de Istrija je po jeziku, navadah, spominkih, véri, nag- njenji in zemeljni legi — laška dežela!« (1848, 31) »Pod Videmsko škofijo se štejejo sledeče popolnoma slovenske sosedščine — Šent-Pe- terska, Sent-I^enarška in Režij anska fara in podfara Drenkija. Slovenci prebivajo od Go- riških do Koroških granic, v Benatskim kra- Ijevstvu od terga Terčeta in od vrat mesta Cividale in v Rezii, vsih vkup je blizo 22.000.« (1847, 17) Čeprav se narodnostni boji v teh letih še niso razmahniU s poznejšo silovitostjo, »No- vice« že v isti številki ugotavljajo, da smo bi- li v preteklosti zlasti na severni meji podvr- ženi germanizaciji: »Koroška dežela je bila nekdaj vsa Slovenska, kar nam pričajo imena krajev itd. na nemški strani. Tam je mnogo krajev, ki še dandanašnji nemškiga imena nemajo, temuč samo slovensko, akoravno sa- mi ponemčeni ljudje zdaj tam prebivajo: v Stranach, Lesach, WeUka, Verhah. — Posebno veliko je pa slovenskih imen nekako po nem- ško zavitih, ktere po nemško nič ne pomenijo, in so v slovenščini popolnoma razumljive, na nemški strani jih je takih tolika sila, da se tukaj napisati nemorejo.« Novice 1847, št. 25 pravijo: »Narveči mesto na Slovenskim je Terst, kjer štejejo 80.000 prebivavcov.« O nacionalni strukturi tu ni podatkov, kakor jih ni niti za ostala mesta na Slovenskem. Nekje Novice poročajo, da živi na Tržaš- kem, v Istri in na Goriškem skoraj 480.000 duš. »Vsih Slovencov je blizo treh miljonov, prej emvavcov pa nekaj čez tavžent,« se pri- tožujejo (1846, 48). 2e tedaj so bile Novice v skrbeh za slo- venski naravni prirastek. V 5. št. 1846 z za- skrbljenostjo poročajo, da se je po statisti- kah za leto 1844 v vseh avstrijskih deželah zmanjšalo število novoporočencev. O izselje- vanju poročajo kot o »čudni novici«. V ob- ravnavanem obdobju so Novice objavile nekaj pisem Slovencev, ki so odšli v Ameriko, n.pr. misionarja Pirca. Pire je med dobrotami, ki so mu jih poslali iz domovine, »z neizrečeno völilkim veseljem« prejel tudi »Novice« (1846). Po stoletjih narodnostnega zap>ostavljanja je bilo treba pri dviganju narodne zavesti tlačenega naroda začeti prav od začetka. No- vice zato poveličujejo slovensko preteklost, jezik, ljudi, navade in skušajo smešiti nem- škutarje in odkrite slovenske nasprotnike. Take strupenosti do vsega nemškega, kot jo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 187 poznamo iz poznejših desetletij, pa tedaj še ne zasledimo. Novice skušajo dvigati vrednost lastnemu narodu, za to pa jim ni potrebno poniževanje drugih. Zato so Novice polne po- učnih zgodbic, kako so se ljudje, ki so zata- jili svoj narod, sami osmešili. Verjetno nam je vsem znana zgodba o mladem možu, ki je bil pol leta na Nemškem, po povratku pa je moral za vsako stvar spraševati, kako se ime- nuje po slovensko. »Ravno tako je enkrat spraševal, ko je videl grablje, kaj je to. Toda, ko so ga udarile po nosu, je prav lepo po slovensko rekel ,Te preklete grablje'.« (1844, 35) Ljubljanske »poturice« zasmehujejo (1848, 13): »Nekterim Ljubljančanom se smešno zdi, de Nationalgarde »Narodno stražo« imenuje- mo. — Sirote v slovenskim jeziku ne vejo, kaj govorijo. Dragi Slovenci ! nikar se jim ne smejte — sej niso sami tega krivi, de svo- jiga matemiga jezika ne umejo, pa tudi nem- škega ne ! Ti človečki...« Odpor proti germanizaciji je prav gotovo močno krepil občutek povezanosti s Slovani in še posebej z južnimi Slovani. »Ne le mi Krajnci, 60 miljonov ljudi govori slovenski jezik . . .« pišejo »Novice«. Tu naj kot zani- mivost omenim, da so že leta 1846 v drugi številki prinesle prevod lužiške narodne pes- mi »Vejčice poduk« in da so seznanile bralce tudi s tako majhnim slovanskim narodom, kot so »Lužičanje, ali Serbi kakor sami pravijo«. V tistih letih je znanje še enega slovanske- ga jezika postalo kulturna in narodna potre- ba. Ko so Novice oglašale časopise drugih slovanskih narodov, znanje jezika ni bila ovi- ra, čeprav so bile takrat možnosti za nepos- redne stike (razen morda v primeru Cehov in Slovakov) manjše kot danes. »Ni gerdo pra- vijo pri Zilji, ako kdo kaj ne zna; pa gerdo je, ako se učiti noče. Kdor se hoče med izo- bražene šteti Slavjane mora še kako drugo slavjansko narečje razumeti. Mi imamo 4 na- rečja ...« (1845, 43) »Novice so vestno spremljale narodno živ- ljenje pri Hrvatih in Srbih. Naznanjale so nove časopise, društva, bralnice, izboljšave v šolstvu. Pozdravile so izid vrste literarnih del, ki jih danes štejemo, med temelje srb- ske in hrvaške kulture. Med znanimi imeni z juga, ki so se oglašali s posameznimi dopisi, naj omenim Petra Preradovica in Vuka Ka- radžiča. Vsako leto je naš časopis poročal tu- di o letini na jugu. Edino za Črnogorce lahko rečemo, da so ostajali za bralce Novic zaviti v plašč nakak- šnega romantičnega junaštva. Vendar ne smem zamuditi priložnosti, da citiram dopis »Iz Planine 24. Prosenca« (1844, 5): »Snoči okoli 8 ure so v ošterijo k černimu orlu trije mo^e peršli, nekoliko, pa ne pcipolnoma po turško oblečeni, — in ker so nas kranjsiko go^ vcriti slišali, so se znami v pogovore spustili, in nam povedali, de so Cemogorci (Monteneg- riner). Mi smo mislili, da sio kupci. Eden zmed njih je nam zavolj lepe in velike postave, in zavolj draziga oblačila posebno dopadel, in se je prov prijazno menil. Povpraševali smo ga od černogorske kupčije, od čemogorskih navad, izdelkov, seljskih pridelkov itd. Na vse prašanja je nam prijaznim v černogor- skim — krajncam lahko zastopnim jeziku —- odgovoril, in nas med drugim tudi prašal, če gospoda Kopitarja na Dunaji poznamo. V nar večjim pogovori pa zvemo od c. k. pošte, kdo je ta lep in prijazen mož, ki je nam čast ska- zal, se z nami meniti. In kdo je bil? — Bili so milostljivi in vse časti vredni g. Vladnika, to je starovirski škof, kteri imajo tudi de- želsko oblast v Cerni gori. Sram nas je bilo, de nismo njih visokost stanu dolžne časti skazali; tode prijazne besede, s kterimi so se poslovili, rekoč: »z Bogom Krajnci«! so nas potolažUe, pa tudi marsikateremu, kteri je morde naš krajnski jezik obrkoval, po- kazali, de nas celo Cemogorci, akoravno iz teh daljnih krajev pridejo, lahko zastopijo. — M. K.« Zamišljamo si lahko, koliko je Slovencem pomenilo tedaj vsako znamenje cesarjeve osebne naklonjenosti. Ob obisku cesarja in cesarice v Ljubljani so tako »Novice« objavile posebno prilogo s pesmijo »Slovenija cesarju Ferdinandu«. To priložnost imenujejo na splošno za prvi primer, ko je bilo ime »Slo- venija« izraženo na tako visokem in uradnem nivoju. (1844, 36) Razna društva so nedvomno imela ogromen vpliv na narodno prebujenje. Pred ustavno dobo so imela v glavnem zelo neformalen zna- čaj. Le redkim je uspelo iz rok Sedlnitzkega izpuliti uradno dovoljenje za svoje delovanje. Tako »Novice« velikokrat poročajo o delu Kmetijske družbe in hvalijo njene zasluge za narodni razvoj, kar je seveda samo po sebi razumljivo, saj je bila družba do leta 1848 iz- daj ateljica lista. »Novo, celo posebno veselje za vse Slovence.« pišejo Novice v 8. št. 1845. »Naš g. Slomšek . .. družbo v izdajanje ce- nej ih Slovenskih knjih narejajo, kar bo nam- .Slovensika Matica'... Da bi le ta Matica vse Slovence od Madžarske do Vlaške meje, od Nemških gor do Ilirskih logov prijazno objemala in da bi ga ne bilo spačeniga Slo- venca, kteri bi ves voljen te Matice z glavo in mošnjo ne hotel podpirati.« Kot vemo, Sedlnitzky družbe ni dovolil, tako da je bila Družba svetega Mohorja ustanovljena šele 188 I kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 leta 1851, poznejša Slovenska Matica pa 1864. Znan je rahlo zloben Majerjev komentar, da je pravzaprav dobro, da Slomšek ni dobil do- voljenja, ker Slovenci »imamo molitvenikov že preveč«. V štev. 51, 1845 poročajo Novice o ustano- vitvi »Društva zoiper terpinčenje žival«, ki ga je v Gorici organiziral Valentin Stanič. Caf je že 1845 pozival rodoljube, »da nap- ravijo v svojih farah bravnice, to je družbe za bukve brati, gder vsaki ob letu nekoliko vloži, da se vse bukve, kar jih je Slovenskih, pokupijo ino po fari berejo.« On je »Družbo za knjige brati« v svojem kraju že organizi- ral. (1845, 6). Že pred njegovim pozivom so Novice poročale o »Bukvarnici slovenskih bogoslovcev v nemškim Gradcu« (1844, 52), v naslednjih letih pa je bilo dejansko usta- novljeno precej takih društev. Celo v Celju se je »po velikim trudu tamošnih gospodov duhovnikov majhno slovensko knjižnico nap- ravilo« in »so učenci nemških šol na sloven- ske bukvice, kakor čebele na lipovo cvetje. Učenci latinskih šol ne kažejo toliko veselja do slovenščine, ako so ravno bliže času, v kterim bo njih služba popolniga znanja slo- venskiga jezika od njih terjala.« (1847, 31) Vpeljala se je tudi navada, da imovitejši domoljubi najboljšim učencem posameznih šol podarijo za nagrado naročnino za Novice. Majhen narod je bil še toliko bolj ponosen na svoje velike može, ki jih je spoštovala vsa Avstrija ali pa celo ves tedanji zahodni svet. Zato se v Novicah mnogokrat pojavljajo hval- nice velikim slovenskim rojakom. Tako poročajo »Novice« že v svoji 11. šte- \dlki prvega letnika, »de je gospod Jernej Ko- pitar —¦ naš slavni rojak, sedaj cesarske buk- varnice varh na Duneji pred nekim časam od svetiga očeta papeža red svetiga Gregorja Velikega dobil. To je že drugo poslavljenje te- ga gospoda, kteriga učeni vsih europejskih narodov s spoštovanjem imenujejo; vlansko leto namreč so njemu tudi Prajsovski kralj »red za velike zasluge« podelili.« Novico o njegovi smrti je časopis objavil kot »Žalostno povest« (1844, 35). Že čez leto dni so začeli akcijo za postavitev Kopitarjevega spomenika v Ljubljani (1845, 46; 1846, 18 itd.). »Kopitar je vreden, nar vredniši krasniga spominka, ker je pervi teme razkadil in Slovenščini luč prižgal. ... Ce Kopitarjev ne častimo, je proč naša narodnost, ter nesmo vredni imena »Slo- venci«.« Delo Kopitarjevega naslednika Miklošiča so Novice spremljale že od same njegove nasta- vitve za »preglednika (cenzorja) slovjanskih bukev« in »uradnika c. k. bukvamice« (»Po- slavljenje«, 1844, 42 .. ) Ko je ob smrti tržaškega škofa Matevža Ravnikarja pariški mesečnik »Le necrologe universel du XIX siecle« objavil članek o njem, je Bleiweis pod naslovom »Slovenca tudi Francozje časte« zapisal tudi: »Komu bi serce od veselja ne poskakovalo, slišati, kako ptuj narod Slovenca časti!« (1846, 2). Veselje ob imenovanju Slomška za škofa je bilo izredno in se je v Novicah upravičeno spremenilo v vseslovensko praznovanje. (1846, 24 dalje). »M. V.« — nedvomno Matija Vrtovec — poroča npr.: »Kako daleč jo zamore tudi slo- venskiga kmeta sin« pod naslovom »Hvalež- nost visoko postavljeniga sina do svojih kme- tiških staršev« o primeru družine Lavrin iz Vipave. Jožef je postal »c. k. dvomi posveto- vavec in predstojnik c. k. kervave sodbe v Milani«, drugi brat Janez — zdravnik v Mi- lanu, tretji — Anton pa »vitez reda železniga venca, c. k. vladarski posvetovavc« in »ge- neralkonzul« v Egiptu, kjer je v Nubiji našel 3000 let star sarkofag in ga dal prepeljati v Vipavo. Vanj je dal pokopati svoje starše.« Sredstvo za povzdigo lastnega naroda je prav gotovo tudi poudarjanje njegove slavne in dolge preteklosti. Tega so se Novice dobro zavedale in niso zamudile nobene priložnosti, da ne bi z resničnimi zgodovinskimi dejstvi aH pa s skonstruiranimi teorijami poudarjale pradavnosti slovanskega in slovenskega rodu. Že v šesti številki prvega letnika je ured- ništvo objavilo dve etimološki razlagi za ime glavnega mesta: »Emona, nar veci ino lepši mesto Ilirie, je Slovencam nar več všeč blo, zlasti ki se je bil njih Vojvoda tukaj vselil, zato so prekrstili Emono v Ljube, v Ljubah; nemci v Laibach, Lahi Lubiana. — Drugi pa pravijo: Slovenci zagledavši Emonski grad so mu rekli lob (čelo, krona) ino mesto pod njim Loblana (kronana).« Bralci »Novic« sicer imajo priložnost zve- deti, da »v te Savske kraje zgodopisci nek rod po imenu »Latovici, Latobici stavijo« in »da nekateri novejši učeni terdijo«, da so še nekaj stoletij po Kristusu v naših krajih ži- veli sami »Celti« (1847, 15 in 30). Medtem ko je Jure Sodevski zgodovinsko zelo točno pisal o pokristjanjevanju Slovanov in o delu obeh solunskih bratov (1844, 29), je hotel »Poženčan« v nadaljevanju »Prvi seljaki na Slovenskim« (1846, 25—29) vso zgodovino naših krajev strpati v slovensko obdobje. Po- navlja tedaj ustaljene teze o stalni naselje- nosti Slovencev na našem sedanjem ozemlju. Zaradi izredne plalstičnosti »Poženčanovega« teksta, naj naše razpravljanje o tem, kako se kaže naraščanje slovenske narodne zavesti v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 189 prvih letnikih Bleiweisovih Novic, zaključi- mo prav z njim. »Naš narod se ni, kakor so nekateri tako bledli, več sto let po Kristusovim rojstvu v te kraje vrinil druziga naroda nadležvat, ali ga preganjat, ampak se je po božji volji, po kteri je vsa zemlja odločena, de jo ljudje napolnijo, ob silno starih časih v te dežele naselil, jih obdelovat in si še drugači pošteno živež služit. V teh deželah ni pred noben na- rod stanoval. Rajnki g. Vodnik, Bog mu daj dobro, je djal: Od perviga tukaj Stanuje moj rod. Ce ve kdo za druz'ga, Naj reče od kod? Kdor bi terdil, da se je naš rod sem vrinil, kaciga druziga preganjat, naj pove, kdo je pred teh dežela gospodar bil. Res de se za ter- dno ne ve, kdaj ravno se je naš narod sem preselil; res de so učeni v ti reči razraih mi- sel, vendar taki, ki so od teh reči lahko kaj vedili, niso nikjer zapisaniga pustili, de bi bil popred kak drugi narod tu, kjer smo mi zdej ;... « Kolikor se more izvedeti od grških in rimskih piscev, »je naš narod prišel iz Male Azije, ali iz jutrovih dežel, čez dandanašnjo Turčijo. Nekteri pravijo, de je bil Ister tisti mož, ki je naripervi pred 3500 leti od Tracije do Istra to je, do dandanašnje Dunave šel.« Ister je imel dva sina. Ilirov zarod se je »raz- sehl po Tracii, Serbii, Bosnii, Bulgarii, Alba- na, Dalmacii, Ogrü, Slavonii in Hrovatii not- ri do Kolpe. Belovezov zarod pa po Istrii, po Beneškim in Teržaškim Primorji, po Gori- škimi, Kranjskim, Korošikim, Štajerskim, tudi do Kolpe. — Od tod pride, de se ta dva za- roda, akoravno sta oba slovenska, vender po besedi nekoliko razločita.« Da so Slovani prišli preko Grčije, dokazu- je tudi to, da je Jazon ustanovil Emono, »ka- kor je bila tudi v Tesalii, kjer je bil Jazon doma.« Slovani so se udeležili trojanske vojne na obeh straneh. Ker zgodovinopisci niso bili Slovani »se nam mora slovenska dogodivščina starih in novih časov vsa ptuja kazati; de v nji skoraj nikjer Slovencev ne najdemo, in bi nikjer za nje ne vedeli, če bi mi sami Slovenci ne bili. — O ko bi pač imeli dogodivščino (zgo- dovino) po domače pisano. Zgodovina je nar- boljši učenica narodov. Take dogodivščine je pa le od učenih Slovencev pričakovati.« OPOMBE 1. Osnovni deli o Novicah sta Josip Marn, Je- zičnik. XX. leto. Novice pa dr. Janez Bleiweis. V Ljubljani 1882; Dragotm Lončar, dr. Janez Bleiweis in njegova doba. Letopis Slovenske Ma- tice, Ljubljana 1909. Med zgodovinarji sta v svo- jih pregledih več pisala J. Mal in B. Grafena- uer, med literarnimi zgodovinarji pa I- Prijatelj, L. Legiša, A. Slodnjak, S. Mihelič. — 2. Pri na- daljnjih citatih iz Novic naivajam v oklepaju samo letnico, številko, ponekod še številko strani. — 3. Tako J. Šlebinger, Slovenski časniki in časo- pisi, Ljubljana 1937. ,