POUK I N ZABAVA Modrost v pregovorih domačih in tujih Potreba. Ni učitelja nad potrebo. Potreba uči moliti. Potreba vodi k Bogu. Potreba prebije železna vrata. Potreba postave lomi. Potreba ne pozna molka. Potreba senen voz dvigne. Potreba spravi vole v vodnjak. Potreba spravi kruljevo starico v dir. Potreba ne pozna nedelje. Potreba ne pozna delopusta. Potreba j.e že mnogo iznašla. Potreba naredi iz kamena kruh. Potreba lennha da pridnemu kruha. Iz notrebe ta in oni v žamfetu hodi. Potreba stori, da pravičnik, krivico vrši. , • , V potrebi je vsak kruh -dober. Potreba pomaga do hleba. Ni še potreba, kjer ne manjka hleba. Skupne potrebe sprijateljijo. Potreba srca druži. V potrebi se prijatelji spoznajo. V potrebi gre petdeset^rijatejjev na iuni. ¦ , * , Srečno pride, kdor v tpot^ebj kmalu pride. Potreba potrebi roko podaja. Vsak ima svoje potrebe. » Čim večja potreba, tem bliže Bog. Reki. Po potrebi. » Čez potrebo imeti. Za domačo potrebo. Potreba je. Krvava potreba. Drobiž. Fran Radešček: Na obisku pri gospodu Matku. (Konec.) Zunaj je tulilo, vršelo in bučalo, kakor da so se vsi peklenščki strgali z verig. Tolažili smo se, da se bo vreme izdivjalo in nam bo mogoče priti še ta večer v Ma-ribor. Za skrajno silo pa nam je tako ali tako ponudil prenočišče Ijubeznivi gosp. kaplan. Že med razgovorom, ko je videl našo sladkosnednost, nam je prijazni gospod gostitelj prigovarjal, naj si v kleti izbe-remo vsak nekaj grozdov in jih pone-semo s seboj. Trije smo hvaležno odklo-nili, dočim se je četrti le vdal in zavil nekaj grozdov, da jih ponese domov za vzorec in poskušnjo svojim domačim. V trdem mraku je plolia nenadoina prenehala in videti je bilo, da se bo po-poluoina zvedrilo. Zato smo se naglo po-slovili in se prisrčno zahvalili za prijazno gostoljubje, dočim nas je gospod kaplan zagotavljal, kako ga je veselilo, da je mogel preživeti nekaj uric v veseli družbi. Baje ga je naš obisk tako poživil, da kar ni več čutil, da je bolan. »Ti, Ivan, pa najbolje storiš, če pustiš svoje grozdje kar pri meni in ti ga bo moja gospodinja prinesla jutri v pisarno ali pa k Radeščku v uredništvo. Po poti se ti bo papir premočil, jagode se ti bodo zmečkale in kdove, če boš sploh kaj pri-nesel v Maribor,« tako je svetoval že na sobnih vratih gospod kaplan mojemu to-varišu, ki pa je bil že na stopnicah s svojim zavojem in šaleč se zaklical nazaf v sobo: »Bolje drži ga ko lovi ga! Pa še enkrat: lahko noč in Bog plačaj!« Pa se ta pregovor le ni izkazal. Dočim smo popoludne capali po debelih slojih cestnega prahu.smo v temni, hladni noči čofotali po blatu in mlakah, da fe bilo joj, povrhu nas je pa še vejevje obcestnega drevja, ki ga je pregibal ve-ter, rosilo z dežjem, kar se ga je ujelo na listje. Komaj pa smo zapustili zadnjo hišo v Sv. Petru in zavili skozi gosti in tenmi špalir visokega drevja, pa je že spet za-čelo pršeti. Ivanu se je polagoma premo-čil papir in — čof — vse grozdje je le-žolo v cestneru blatu. »Na, zdaj pa imam nadlogo!« je vzklik-nil in roke so se mu povesile, glava pa mu je klecnila na prsi kot skesanemu grešniku. Diven prizor: temna noč sredi saruotne. i gostim drevjem obrobljene ceste, na njej v plečih sključena postava, pred njo v blatu žlahtno, sladko grozdje, okrogr njega pa ti'i poosebljene, muzajoče se škodoželjnosti, a nad vsem tem pohleven dežek. Vsi oblateni in premočeni smo pozuo-v noč prispeli v Maribor. V mislih na Ivanov pregovor: Bolje drži ga ko lovi ga — in na grozdje v blatu sredi ceste v deževju teT na modro opozorilo gospoda kaplana sem utrujen trdo zaspal in spal do jutra. Na vse to sem se spomnil, ko sem v "\ rtcu št. 1—2 videl sliko gospoda ka-plana, ko stoji pred vrati, kakor takrat. ko smo se poslavljali od njega v tisti nepozabni, viharni jesenski noči. Strašna rastlina. V Queensland v Avstraliji rasc me-d