78              G. Golar: Iz bosanskega perivoja. — C. Golar: Melanholija.
ta bedna, vklenjena duša, ki sicer le bol okuša . . . Prelesten, preblažen je san — zatorej, veselje, na dan, kaj mraz, kaj beda pozimna . . In glejte: Da duša se pne lahko v sijaj iz teme — to njena najlepša je himna!
A. Funtek.
*V,
Iz bosanskega perivoja.
Vsa planina bliska se, kot bi solnce jo zažgalo, se iskrilo ji v osrčju.
Moja deva, lahka srna, moja deva, jasna zarja, se sprehaja po planini, in odseva vsa gorica od obraza njenega. Zame bere šopek rdeč, trga sladki karamfil, t;ga divji rožmarin.
Melanholija.
C. Golar.
eč ne obliva bleščeča me zarja, ki sije iz tvojih nebeških oči, v noč sem zablodil med vihro vršečo, kot bliski se vžigajo v srcu strasti.
V prah je razbito mi krasno svetišče, le s križem pobegnil sem iz razvalin — s hladnim ponosom na licih umiram in padam, pogrezam se v brezdno globin.
C. Golar.