453
Ob vrnitvi.
(Prijatelju dr. M. O.)
Prisrčno bodi mi objet, Iz Rima daljnji moj popotnik!
Objet prisrčno bodi spet; Dobrot te sprimi vseh Dobrotnik!
Na r6dna si se vrnil tla. Srca mi blaženo razvnetje
Na dan zdaj sili čustva vsa, Kar sem jih nosil sedemletje.
Življenje vse mi ni lagal, Ni zdaj mi tvoj pogled ne laže:
Prijatelj stari si ostal, Tvoj glas in tvoj pogled mi kaže.
Hebrejcem steber je nekoč Ponoči svetel, črn podnevi,
Pot resno kazal dan in noč, Da jezi so ušli kraljevi.
Tak steber od Boga poslan Prijatelj pravi je vsakomu,
Na poti lajša trudni dan, Sladi mu težko noč na domu.
Duh božji, cerkvi zvest in mil, Narekal sam je v bukve njene:
Kdor je prijatelja dobil, Zaklad je našel drage cene.
In ti si mi prijatelj, brat. Neznan mi čut je v dušo legel,
Ko videl sem te prvikrat, V desnico prvikrat ti segel.
Sorodni duši dve spoji — O zdaj mi jasen oni čut je —
Na vek z demantnimi vezmi Sestanka prvega trenutje.
Glej, pomlad sije iz nebes, Vsa lepša od vrnitve tvoje,
Na vejah zelenih dreves Vse lepše drobna ptica poje.
Preliva balzam se v srce Iz žarkov, cvetov in napevov,
V  globokih prsih se bude Zamrle slutnje lepših dnevov.
Dviguje me duha perut, Nazaj k mladostnim vzorom plava
O lep prijateljski je čut, Kot večno lepa je narava.
V  domačo si se vrnil vas, Ljubeči materi v naročje.
Spet čuješ tisti sladki glas, Ki sega v dušo najglobočje.
Obilo ti je dal darov On, ki je dober in usmiljen.
Na delo si prišel domov, Duhovnik vekomaj maziljen.
O delaj za svoj narod zdaj, Napolnjen svetega zanosa!
In delo sleharno krepčaj Ti blagoslova božja rosa.
A kakor ti, jaz delal bom, Dokler me zemlja ne zagrebe,
Za božjo čast, za dragi dom S teboj bom živel in — za tebe.
Anton Medved.