RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida 
številka 1 / 2017
1
KOLOFON
RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida  
letnik 16, številka 1 / 2017
ISSN 1854-4096
Izhaja 4-krat letno v elektronski in zvočni obliki in je brezplačna.  
Spletna stran: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/
Izdaja: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik: Marino Kačič 
Uredniški odbor / sodelavci: Brane But, Matjaž Mihelčič, Metka Pavšič, Jure 
Srebrović, Safet Baltič, Slavica Bukovec Zupanič  
V reviji se objavlja priporočila in izsledke testiranj nove specialne IKT opreme, 
strokovne članke o spoznanjih z relevantnih področij, možnostih za izobraževanje, 
delo, prosti čas, o izkušnjah v povezanosti/vključenosti, o osebnih življenjskih in 
delovnih izkušnjah ljudi z okvaro vida, njihovih svojcev, strokovnjakov vseh podpornih
služb in drugo. Vsi prispevki so avtorizirani, avtentični in se nanašajo na področje 
"ljudje z okvaro vida".
================================================================
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo reviji Rikoss. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in 
razumljivost, ne da bi o tem prej obvestili avtorja. Avtorji prispevkov so odgovorni za
avtentičnost besedila in svoja stališča. 
© Revija Rikoss (ime, oblika in vsebina) je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. 
Revija ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnožena ali spremenjena v kakršni koli
obliki (elektronski, zvočni, tiskani ali drugi obliki) brez predhodnega pisnega 
dovoljenja lastnikov avtorskih pravic: © Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in
slabovidnih Slovenije.
Domov   Uredništvo   Naročite brezplačen Rikoss 
================================================================
2
KAZALO
UVODNIK: Ob petnajstem jubileju revije RIKOSS
Marino Kačič, glavni in tehnični urednik 
AVTOPORTRET: Rezka Arnuš
Hitim, mudi se mi
POPOTNIŠKI UTRINKI: Rada grem v New York
Kako se mi je na potovanju obrestovala uporaba bele palice
Mihela Gorše
INTEGRACIJA: Le s skupnimi močmi je moč doseči, kar se 
od nas pričakuje
Slavica Bukovec Zupanič 
NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Zaznamb in vračanja 
denarne socialne pomoči ter varstvenega dodatka ni več
Brane But
DOBRO JE VEDETI: Z vidom povezane učne težave  
Manja Sevljak B.Sc. optometrije
PAMETNI TELEFONI: Predstavitev pametne zapestne ure
Apple watch serija 2
Safet Baltič 
NAMIGI IN NASVETI: Kako očistiti tipkovnico, Kako 
pospešiti zagon osebnega računalnika
Brane But
3
OGLASNA DESKA: Sprememba je samo v imenu, naše
poslanstvo ostaja enako
Ob preimenovanju šole, pravi njena ravnateljica
Slavica Bukovec Zupanič 
NOVIČKE: Izšla sta NVDA 2017.1 in jaws 17.0, Skype se
spreminja na slabše, prvi povsem majhen mehak robot,
Nokia 3310 se vrača
Jure Srebrović 
4
UVODNIK: Ob petnajstem jubileju revije RIKOSS
Avtor: Marino Kačič, glavni in tehnični urednik
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Poljudnoznanstvena revija RIKOSS praznuje 15-letnico. V tem času je izšlo 60 
številk, v njih je bil objavljenih več kot 600 avtorskih člankov in 2 samostojni 
publikaciji v obliki zbornika, s čimer je revija dosegla nivo poljudnoznanstvene revije 
– edine te vrste v Sloveniji in regiji. Bralci so ljudje z različnimi vrstami okvar vida, kot 
tudi tisti, ki nimajo okvare, imajo pa strokovni ali druge vrste interes za informiranje,
izobraževanje ali seznanjanje z vsebinami s področja okvare vida. Večina bralcev je 
iz Slovenije, v manjši meri iz drugih srednjeevropskih držav, posamezniki pa tudi iz
drugih držav EU, ZDA, Kanade, Avstralije in celo Rusije ter Japonske.
Kratka zgodovina in razvoj revije
Ob prelomu tisočletja je specialna informacijsko komunikacijska tehnologija, ki 
omogoča vključevanje ljudi z okvaro vida v procese aktivnega življenja, toliko 
napredovala, da je bila možna njena množična uporaba. V tem času se je v Sloveniji 
pokazala potreba po informiranju ljudi z okvaro vida, da bi bili seznanjeni z razvojem
in možnostmi, ki obstajajo, kot tudi s cenami teh tehnologij in pripomočkov. Sam sem 
v drugi polovici 90-ih večkrat obiskal različne proizvajalce omenjene opreme v 
Nemčiji in nekaterih drugih zahodnoevropskih državah, da bi se seznanil z 
najnovejšo tehnologijo, ki je bila takrat v razvoju. Kasneje pa sem jih obiskoval, da bi
se od njih učil in z nekaterimi sodeloval pri razvoju (predvsem pri testiranju in 
podajanju idej). Ker so se posamezniki obračali name z vprašanji o teh tehnologijah, 
je prišlo do spontane potrebe, da sem leta 2001 začel izdajati mesečni informator na 
omenjene teme. Že naslednje leto 2002 je mesečnik prerastel v periodično revijo, ki 
je prešla pod okrilje Zveze slepih in slabovidnih Slovenije.
Od leta 2002 naprej se je revija razvijala in širila iz osnovnega informacijsko
komunikacijskega področja (specialna oprema, pripomočki, dodatki) na druge 
vsebine, kot so izkušnje iz delovne prakse, potovanj, zakonodaje. Zadnja leta se
prispevki širijo tudi na strokovne vsebine pomagajočih poklicev kot so optometrist, 
specialni pedagog in drugi. Tehnološko pa se je revija razširila od izhajanja v
elektronski obliki na izhajanje v elektronski in zvočni obliki. Ob obletnici revije smo 
temeljito prenovili tudi spletno stran RIKOSS.
Namen, cilj in poslanstvo
Namen revije je izobraževanje in obveščanje o specialni informacijski opremi; o 
spoznanjih iz izobraževalnih, oftalmoloških in socioloških področij; o možnostih za 
usposabljanje in delo; o prostem času, pravicah ter zakonodaji. Ljudje z okvaro vida 
in njihovi svojci opisujejo izkušnje o tem, kako jim je v življenju uspelo, pa tudi
5
izkušnje z dela, potovanj, zdravja, strokovnjaki pa o težavah, zdravljenju in novih
strokovnih odkritjih…
Poslanstvo revije RIKOSS je že od vsega začetka, da odpira prostor za sodelovanje 
in nove oblike skupnega dela ljudi z okvaro vida in različnimi deli družbe. Zato smo 
zainteresirani za nove pobude in priložnosti iz katerekoli strani.
Komu je revija namenjena in kdo so bralci
Revija je namenjena ljudem z okvaro vida in vsem drugim članom družbe, ki imajo 
opravka z ljudmi z okvaro vida, ki želijo biti informirani, kot vsem tistim, ki so
pripravljeni soustvarjati ta skupni prostor in seveda tudi vsem članom ZDSSS. 
Kot rečeno, je med bralci dobra polovica ljudi z okvaro vida, druga polovica pa so 
starši, sorodniki, študentje, dijaki, strokovnjaki različnih poklicev, ki imajo opravka z 
ljudmi z okvaro vida (računalnikarji, specialni / pedagogi, psihologi, socialni delavci, 
ekonomisti, učitelji in mnogi drugi). V zadnjih letih strmo narašča število bralcev iz 
prostovoljskih organizacij, ki se srečujejo z ljudmi z okvaro vida in potrebujejo 
dodatne informacije o tehnologiji, razumevanju bolezni ali okvar, poznavanje
ustrezne komunikacije v odnosu do ljudi z okvaro vida oz. ljudi s hendikepom.
Zahvale
Najprej se zahvaljujem bralcem, saj brez njih tudi revije ne bi bilo. Sedaj jih je krepko
preko 3000, kar ni malo za specializirano periodično revijo. Zahvala gre tudi Zvezi 
slepih in slabovidnih Slovenije, ki projekt (kot je iz opisane zgodovine razvidno)
podpira praktično od začetka. Zahvaliti se moram tudi vsem tistim, ki so na 
kakršenkoli način v vseh teh letih občasno sodelovali in podpirali revijo. Bodisi, da so 
napisali prispevek, bodisi, da so idejo širili naprej, ali pa so uporabljali informacije iz
revije in s tem pri svojih dejanjih prispevali k boljšim odločitvam v svojem zasebnem 
ali delovnem okolju. Prav posebej pa se želim zahvaliti timu sodelavcev, se pravi
stalnim piscem in lektorju. Skupaj tvorimo trdno jedro ekipe oziroma uredništvo revije.
Nekateri so že dolga leta prisotni. Brez vseh vas revije ne bi bilo. Velika hvala! Vsi, ki
to berete, pa ste dobrodošli pri sodelovanju z revijo. Lepo vabljeni, pišite v
uredništvo.
#__________________________________
Vizitka revije RIKOSS
RIKOSS - poljudnoznanstvena revija s področja okvare vida 
Revija izhaja 4-krat letno v elektronski in zvočni obliki, je 
brezplačna, njen naročnik lahko postane kdorkoli, ki to želi, brez omejitve. Vse 
6
zainteresirane vabimo k sodelovanju pri pisanju prispevkov, priporočanju revije 
drugim ali informiranju na spletni strani Rikoss.
Uredništvo revije RIKOSS
W: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/
E: rikoss@zveza-slepih.si
#__________________________________
Na vrh
7
AVTOPORTRET: Rezka Arnuš
Hitim, mudi se mi
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Na svet sem privekala leta 1953, v letu, ko je v naši vasi
zasvetila prva žarnica. V belokranjski vasici, ki stoji na veliki
skali, pod katero teče mejna reka Kolpa. Rečemo ji kar 
Kopa. Kot otrok sem si razlagala, da je vsaka reka Kopa, ker
se v njej kopamo. In kaj so mi vile Kolpjanke ob rojstvu
položile v zibelko, v kateri so pred mano jokali že trije otroci,
pa tudi za mano še trije. V tej čarobni vasici, polni zgodbic, 
ustnega izročila, praznovanj različnih belokranjskih običajev, 
otroških iger, ljudskega petja, sem pridobivala prva znanja v
osnovni šoli … Komaj sem znala pisane črke, sem si 
prislužila kazen in sem morala stokrat napisati: »Ne obsojaj
po krivem.« Ta stavek me spremlja še danes in vedno
pomislim, da ne bi koga po krivem prizadela.
Doma smo otroci imeli vsakodnevna dela. Ko so pa starši in starejši odšli v oddaljene
vinograde za cel dan, je bilo na vrsti igranje in potepanje po vasi. Če so prišli 
prezgodaj domov in delo še ni bilo opravljeno, smo bežali po celi vasi, ali se skrili za
gnoj, da nismo dobili »batin«. Veliko veselja je bilo na Kolpi. Plavati smo se naučili s 
pomočjo starejših bratov in sester. Spominjam se, kako sem bila važna, ko me je oče 
v pletenem sedežu na kolesu odpeljal več kilometrov daleč na žegnanje ali pa me je 
stric vzel na » federvagen« in odpeljal v Metliko k maši. V višje razrede osnovne šole
v Metliko smo se vozili s kolesi, pozneje s kombijem. Preživela sem lepa otroška leta.
Prizadele pa so me nesreče, ko je krava telila in je tele crknilo, bolezen prašičev, 
kragulj odnesel piščance. Zaradi takšnih nezgod nam je manjkalo hrane, živina se je 
težko prodala, denar je šel za gnojila, stroje. Mama je večkrat jokala, morala je 
skrbeti, da nam ni zmanjkalo pšenice, masti. Vsi ti težki dnevi so bili meni spodbuda,
da moram nekaj narediti iz sebe, iti od doma.
Uspešno sem naredila sprejemne izpite in se vpisala na srednjo zdravstveno šolo
Novo mesto. S štipendijo v žepu. Stanovala sem v raznih sobah, z različnimi 
sostanovalkami. V drugem letniku pri mikrobiologiji pa ne vidim na tablo. Zaprem eno
oko, pa drugo. Z enim očesom vidim vse vijugasto, kot da gledam skozi kapljico 
vode. Tako so se zaustavile moje sanje, z enega očesa je šlo na drugo oko, več 
ponovitev izliva v center mrežnice, brazgotinjenje mrežnice, slabšanje vida. Ni
zdravila, dedna bolezen vidnega živca. Kljub veliki odsotnosti pri pouku sem uspešno
končala srednjo šolo. Kot medicinska sestra s slabšim vidom ne bi mogla delati. Pa 
bom fizioterapevtka, saj so tudi slepe. Tako sem se brez stanovanja s potovalko v
roki in dva meseca po začetku predavanj podala v Ljubljano. Še danes v nočnih 
morah iščem kraj mojega stanovanja. Vse se je premagalo. Z diplomo v žepu sem 
odšla v Dolenjske Toplice, kjer so me radi sprejeli v službo. »Ti pa tam delaš, kjer so
8
v bazenu kamni in pesek.« Zaradi takšnih zbadanj sem še bolj prizadevno delala, da
bi to zdravilišče postalo strokovno dober rehabilitacijski center. Tako sem veliko 
znanja in energije dala v razvoj in skupaj z zdravstveno ekipo smo dosegli zavidljiv
nivo.
S prijateljicami hodimo po sredi ceste. Pridrvi kolesar, zavre in premet čez kolo. 
Pristopim k njemu: »Ali ste v redu?« In ta kolesar je postal moj mož. Ostala sem v
Toplicah, se poročila. Ob možu športniku sem začela smučati, drsati, kolesariti. Pri 
teh mojih športnih podvigih se je večkrat končalo z mavcem na nogi ali ovratnico na 
vratu. Rodila sta se nama dva sinova, danes že samostojna, s službo. Moj vid je
dolgo ostal stabilen. S 30 % ostankom vida sem kar dobro funkcionirala: služba,
družina, smučanje, kolesarjenje. Po 40. letu pa se je vid začel slabšati, zato sem se 
morala pri 46. letih upokojiti z 10 % ostankom vida.
In tako je prišel čas za moje slikanje. Od mladih let sem si želela slikati. Ni šlo. Saj 
bom, ko se bom upokojila. In sem se upokojila. A kako bom slikala s tako slabim
vidom? Pridružila sem se slikarskemu društvu Mavrica iz Novega mesta. Začela sem 
obiskovati tečaje risanja, slikanja. Sram me je bilo povedati, da slabo vidim. 
Spominjam se mojega prvega slikanja. S skupino sedimo v travi, na kolenih risalni
blok, čopič, vodene barvice. V daljavi na hribčku stoji slikovita vas. Vidim megleno, 
zvite hiše, dvojna slika. Ostali slikajo. Ne vidim, pa tudi barv ne znam mešati. Nekaj
sem napacala, sliko sem zavrgla. S slikanjem sem pa nadaljevala, se učila in danes 
je moje življenje. Danes vem, da je takrat, glede mojega preostanka vida bil zadnji
čas, da sem začela s slikanjem. Obiskovala sem tečaje pri različnih mentorjih. Začela 
sem z risbo, nadaljevala z akvarelom, pastelom in akrilom. Skice sem risala na
odpadne papirje, med kuhanjem, branjem preko ušes, med tuširanjem kar na
zarošene steklene površine, vsepovsod so bile sledi mojega čečkanja. Slikala sem 
med videčimi slikarji. Skrivala sem se, da slabo vidim, saj sem se bala, da me bodo 
odvrnili, da slabovidna ja ne more slikati. Ko pa je mentor na tečaju pohvalil mojo 
risbo, da se čuti nekaj več v njej in ko sem še spoznala slabovidnega slikarja z obale, 
Stojana Rutarja, sem počasi izgubljala strah. Začela sem se udeleževati različnih 
slikarskih kolonij, ex-tempore po Sloveniji in tujini. Prvo samostojno razstavo sem
imela šele po desetih letih ustvarjanja. Tekla so leta. Danes sem že preko šestdeset.
Slikam že 17 let. Imela sem že 17 samostojnih razstav, ogromno skupinskih.
Dobivam nagrade in priznanja doma in v tujini. Niso šla samo leta, ampak tudi vid.
Sem v skupini slepih, vid pod 5 procentov, z močno prizadetim centralnim vidom. 
Gibljem se brez očal, v domačem kraju brez palice in podnevi brez spremstva. Imam 
pripravljeno belo palico, če bo spremstvo izostalo. Pri gledanju si pomagam z 
različnimi lupami, teleskopskimi očali, govorečim mobitelom, diktafonom. Škoda, da 
računalnika še nisem osvojila. V trgovini, samopostrežni je huda, če ne bi nakupoval 
mož, bi potrebovala pomoč. Kuhanje je težje. Traja, da z ostalimi čuti nadomestim vid 
– s tipanjem, poslušanjem, vonjanjem. Posebno težko je kuhanje po slikanju, saj tam
izgubim veliko vida in energije. Veliko mi pomaga mož. Včasih pa kar namenoma 
odide iz kuhinje, saj pravi: »Če me ni v kuhinji, pa vse najdeš in zmoreš!« Ob hiši 
imava vrt, pridelava vso zelenjavo. Najtežje je pleti. Počakam, da zraste plevel. 
Okušam, da vem, kaj je plevel, kaj zelenjava. Občasno paziva na vnuke. Prav oni so 
moj velik navdih za slikanje. Delujem v treh likovnih društvih. Veliko slikam, morala bi
vsak dan, saj si veliko pomagam s spominom, izkušnjo, stalnim delom. S slabšanjem
vida se spreminja moje slikanje. Motivika je iz spomina, po spominu, iz otroštva.
9
Delam na večja platna, z ogljem, akrilom, večje ploskve. Ko ni dovolj svetlobe, veliko 
berem preko ušes. Prva leta upokojitve sem knjige kar požirala, saj v času službe ni 
bilo časa za branje. Glede telesne aktivnosti je težje. Odložila sem smuči, svoje kolo, 
saj sem bila že nevarna, da koga povozim. Z možem kolesariva na dvokolesu.
Prevozila sva že več tisoč kilometrov, prevozila večdnevne kolesarske ture po 
dalmatinskih otokih, večdnevno kolesarjenje po slovenski Jakobovi poti. Če nama bo 
služilo zdravje, imava v načrtu še veliko kolesarskih tur. Ko se postopoma slabša vid, 
se navajaš na slabše zaznavanje in misliš, da vsi okrog tebe tudi tako vidijo. Z
možem prikolesariva na razgledno točko. Kaže mi kje je kaj. Po spominu se 
orientiram. Pregovori me, naj si pogledam s teleskopskimi očali za daljavo. Ko vidim 
več, glasno zajokam. Pa ne zato, ker sem jaz uboga, ker ne vidim, temveč sem 
vesela za vas, ki vidite. Kaj vse doživljate, kakšna lepota pokrajine, lepota barv.
Videti barve, to je nekaj prečudovitega. Videči se tega sploh ne zavedajo. Vesela 
sem, da lahko še vodim telovadbo za ženske v domačem kraju in tako razdajam še 
nekaj znanja iz mojega poklica.
Vem, da se mi bo vid še slabšal. Zato hitim, mudi se mi. Kaj vse bi še rada videla, kaj
vse naslikala. Škoda mi je vsakega dne, ki ga ne izkoristim. Po drugi strani se pa
zahvaljujem Bogu, da sem lahko opravljala meni drag poklic fizioterapevtke.
Zavedam se, da sem prav zaradi slabega vida v invalidski upokojitvi uresničila še 
drugo željo iz otroštva, da slikam, razstavljam po galerijah. Hvala vsem, ki mi na tej
poti pomagate.
Na vrh
10
POPOTNIŠKI UTRINKI: Rada grem v New York
Kako se mi je na potovanju obrestovala uporaba bele palice
Avtorica: Mihela Gorše
Urejanje rubrike in lektoriranje: Metka Pavšič
Pošlji komentar
Da to priznam, obstajata dva razloga. Tehtnejši je, da tam že dobra tri leta živi in dela
moja hči. Seveda jo močno pogrešam in se veselim vsakega snidenja z njo, ker ta 
snidenja niso prav pogosta. Drugi vzgib, da rada potujem tja pa je presenetil še
mene. Če ravno sva z življenjskim sopotnikom Andrejem kar nekaj prepotovala, 
nisem nikoli posebej rada obiskovala velemest. Pa tudi, če sva jih, sva vedno raje 
zavila v stare dele mest, polne zgodovine, zanimivih zgodb in stare arhitekture.
Novejše dele mest pa sva samo malo, celo bolj na hitro obdelala. Panoramska
vožnja, da opaziš kakšno moderno novogradnjo, vso stekleno ali zanimivih oblik in
obisk kakšnega zanimivega muzeja … Pogled na New York z ladjice na reki pa me je
očaral, mogoče celo rahlo pretresel. Pogled na monumentalnost nebotičnikov, 
kipečih pod nebo, ki tekmujejo med sabo kateri bo lepši, kateri bo imel bolj 
nenavaden zaključek, po možnosti z vsaj nekaj kovinskih dodatkov. Saj v te kovinske 
dodatke se tako prekrasno pogleda sonce in napravi čudovit odblesk, ki te zaslepi in 
pritegne pozornost obenem. To je znameniti pogled na Manhattan, od leta 2001
trajno zaznamovan s terorističnim napadom, v katerem sta bila porušena dvojčka 
World Trade Centra. Pred tremi leti sem ta pogled videla prvič in na njunem mestu je 
počasi rasel nov nebotičnik. Lansko jesen, pa sva se s sinom že povzpela na 
dokončano, novo najvišjo zgradbo na ameriškem kontinentu - One World Trade 
Center.
Prvič smo šli na pot vsi trije. Poleg Andreja še mladoletni sin Gaj. Z Andrejem najraje 
potujem in seveda vedno potujem le z njim, ker se oprijemajoča njegove roke 
počutim zelo varno. Poleg tega je Andrej razvil veliko senzibilnost za vodenje. Glede 
na to, da on gleda zemljevid, pa Turistični vodnik in okolico, še ves čas opazuje tla in 
mi nenehno sporoča ali naj stopim gor, ali greva dol, ali so pred nama stopnice ali kaj 
drugega. Meni se zdi prav neverjeten in zahvaljujem se nenehno za privilegij, da me
stalno podpira in vodi na najinih poteh. Tako prvi obisk sploh ni bil problematičen. 
Lani pa se je odločil za ponovni obisk ZDA, a si je izbral drugo pot in morala sem se 
opreti nase in na hčerko, da ne bi preveč obremenjevala sina. Drugič sem šla na pot 
s sedemnajstletnim sinom Gajem in njegovo prijateljico. Vid se mi je močno 
poslabšal. Sem zelo slabovidna in potrebujem pomoč pri gibanju po cesti kakor tudi v 
novih prostorih. Tako sem zbrala pogum in prvič iz omare vzela belo palico, ki je tam 
v kotu čakala že več kot leto dni. Gospod Florjančič me je poučil o osnovah uporabe, 
na Društvu so mi pripravili mednarodno kartico in že smo se pakirali. Andrej nas je
peljal do Milana, kjer smo imeli direktni polet na letališče JFK v New Yorku. Sam se 
je odpravil v San Francisco in naše poti so se ločile za teden dni. Ni mi bilo lahko. 
Pravzaprav me je bilo strah, kako bom kos novi situaciji. Vse te formalnosti na
letališču, kontrole in ozki prehodi, ne nazadnje pa tudi skrb v povezavi s toaletnimi 
prostori. Kako bom? Poleg tega imam kar nekaj izkušenj z dodatnim
11
pregledovanjem, četudi sem potovala v skupini. Seveda sem se dolgo upirala 
uporabi bele palice. Ko sva takole stala z Andrejem v vrsti in čakala na letališčih na 
carinski pregled, je bila, pot do carinika pogosto dolga in speljana kot mali labirint
levo, desno, levo… da se kolona upočasni. Jaz sem morala biti zbrana, da sem 
sledila koloni, včasih pa tudi nisem bila pri stvari in je nastala vrzel v vrsti, pa se je 
Andrej obračal in me povabil za sabo. Kot bi namerno vzbujala pozornost carinika in 
skoraj vedno so me izbrali za dodatne preglede. Sem imela občutek, da sem bila kar 
malo sumljiva s svojim vedenjem. Tokrat pa sem šla že po karte na okence
letalskega prevoznika z belo palico. Razodetje. Kako so bili prijazni. Povabili so nas
na prednostno vkrcavanje in tako sem prvič lahko po letalu hodila s svojim tempom, 
brez gneče. Let je bil prijeten in že smo bili na newyorškem letališču JFK. Spet sem 
zbrala pogum in v množici raztegnila belo palico. Lepo smo šli v koloni na migracijsko
okence. Vrsta je bila dolga in sine me je obveščal o čakalni dobi. Nazadnje mi je 
rekel 45 minut. Takrat pa sem začutila prijazno roko na svoji in besedi: Follow me, 
please! Prijazna, temnopolta gospa nas je preusmerila na diplomatsko okence, kjer
so formalnosti ob vstopu (prstni odtis in slikanje mrežnice) opravili hitro in prijazno.
Uslužbenec, ki je vse to opravil pa nam je zaželel prijetno bivanje in nam pomahal s
širokim nasmehom na ustnicah. Tako smo presenetili zeta, ki je prišel po nas in ima
izkušnje tudi z dveurnim čakanjem na migracijski kontroli. Ko smo povedali še za 
prijaznega uradnika je bil njegov odgovor: »To ni mogoče«! Pa je in jaz lahko 
govorim samo o dobrih izkušnjah in o veliki obzirnosti in prijaznosti, ki me je
spremljala kjerkoli sem se pojavila z belo palico. Dobesedno odpirala nam je vrata,
tudi v muzeje.
New York (NY) poimenujejo tudi Veliko jabolko (Big Apple) po največji nagradi za 
konje, ki so jo podeljevali na znamenitih konjskih dirkah, saj konji obožujejo jabolka.
Deli se na pet okrožij: Manhattan, Brooklyn, Bronx, Queens in Staten Island.
Populacija ljudi, ki živijo tukaj je izredno pisana. New York velja za finančno središče 
Amerike z znamenitim Wall Streetom, je eden izmed centrov jazza, je mesto, ki nikoli
ne spi, ponaša se z odličnimi glasbenimi, plesnimi in igralskimi šolami in seveda tudi 
z znamenitimi univerzami za družboslovne in naravoslovne študije . Tako tukaj
najdemo svet v malem. Predstavnike vseh narodov, ras in poklicev. Izjemna pestrost
in moja osebna izkušnja je, da tu vlada tudi velika strpnost. Ljudje so prijazni,
tolerantni in takoj pripravljeni pomagati. Izjemne obzirnosti sem bila deležna z belo
palico tudi na ulicah. V tednu dni nisem bila deležna nobene slabe izkušnje.
Manhattan je srce mesta, ki šteje več kot osem milijonov prebivalcev in dva milijona 
turistov dnevno. Najbolj monden in materialno gledano najbogatejši predel, z že
omenjenimi stolpnicami. Nastal je na področju, ki so ga poselili prvi evropski 
priseljenci, zelo motivirani za delo in razvoj. Danes je to predel, kjer živijo nesramno
bogati, ki se s svojo jahto pripeljejo tako rekoč pred vhodna vrata svojega doma. 
Stanovanjski predel na jugu Manhattna je lepo urejen in miren, z zelenimi površinami
in pogledom na morje. Ob morju pa teče lepa sprehajalna pot, po kateri prebivalci 
radi tečejo. Ta predel je brez posebnih dodatnih vonjev. Kar pa ne morem reči za 
predel Manhattna, kjer domujeta italijanska in kitajska skupnost. Presunil me je vonj
China towna. Sveže meso, ribe, mlečni izdelki na odprtih tržnicah razvijajo močne 
vonjave. Little Italy pa se ponaša s tipičnimi italijanskimi restavracijami, ki lepo 
pobožajo vohalni sistem z vonjem po pici, kavi, pašti in sladkem pecivu. Podoben
vonj najdemo na eni od glavnih tržnic Chelsea. Tržnica ponuja trgovine s hrano z
12
vsega sveta, tako da se nekje na sredini vonjave tako pomešajo, da človek več ne ve 
ali je v Aziji ali Evropi ali pa mogoče v Južni Ameriki. Poizkusili smo lokalno čokolado, 
slastno in dišečo kot se spodobi. Sosednja četrt imenovana Greenwich Village mi je 
zelo všeč. Področje, kjer domujejo umetniki vseh vrst ima slikovite ulice in elegantne 
hiše, razgibano nočno življenje, kjer se igra odličen jazz. Čez dan na ulicah ni 
posebne gneče, gibanje ni ovirano in si s tega zornega kota lahko človek kar malo 
odpočije. Kar pa seveda ne velja za Broadway. Velikansko križišče med ulico 
Broadway in Sedmo avenijo imenujejo križišče svetov, saj ga vsakih petnajst minut 
prehodi dva tisoč ljudi. Turistov po večini, ki jih do sedaj nisem niti omenjala. 
Američani ga imenujejo Times Square. To je predel, ki mene navduši, kadarkoli ga 
prehodim. Dobesedno vrvi od življenja. Pogled upiram proti nebu, saj so visoki
nebotičniki na vsaki strani ceste, tako da sonce do tal ulic sploh ne more prodreti. 
Poleg tega pa se na ulici vrstijo ulični umetniki, pred gledališči, ki jih težko prešteješ 
To je kraj posvečen gledališču in muzikalu. Večerni Broadway pa šokira z razkošjem 
svetlobnih napisov in reklam. Barvitih in slepečih. Najprej me je navdušilo, naslednji 
hip pa me je prešinila misel: Kakšna potrata.
Pravo nasprotje Broadwayu je Central park. Prevzame nas svež vonj, zgubi se
mestni vrvež in z njim smog. Objame nas mir in vonj po praženih mandljih, ki jih
prodajajo na stojnicah v parku. Lahko tudi z dodatno aromo vanilje, da so še bolj
privlačni. Central park je ogromen, dvakrat večji od najmanjše države na svetu in je 
umetno ustvarjen. Sredi 19. stoletja so priseljenci izsušili šotasto močvirje in zasadili 
park. Na robu parka stoji tudi lep Guggenheimov muzej, grajen v obliki spirale, v
katerem je čudovita stalna razstava Od Maneta do Picassa, poleg vseh občasnih 
razstav. S prelepim pogledom iz kavarne na park. Moram priznati, da so bili znova
prijazni in so naju s hčerko povabili v muzej pri stranskih vratih, brez čakalne vrste. 
Poleg lepega glasbenega doživetja v Metropolitanski operi, z vrhunskimi gostujočimi 
pevci, mi je v spominu ostal tudi ogled novozgrajenega nebotičnika na mestu 
porušenih dvojčkov. Visok je 541 m in v najvišjem nadstropju ponujajo panoramski 
ogled mesta in okolice. Vse stene so steklene, za lažjo predstavo pa si lahko
najameš tablico, s komentarji za posamezne znamenitosti na slikovnem zemljevidu.
V spominskem parku raste na mestu porušenih nebotičnikov 400 dreves. Nasajena 
so okoli dveh velikih bazenov z mogočnimi slapovi. V bakreno ploščo so vpisana 
imena 2979 ljudi, ki so umrli 11. septembra 2001 in ob bombnem napadu na WTC
leta 1993. Spominski park leži na južnem delu Manhattna, v soseščini lepe, male 
gotske cerkvice Svete trojice, kamor veter z morja prinese svež zrak z aromo dreves
iz bližnjega Battery parka. Par korakov naprej nas je pot ponesla na Wall Street, kjer
domuje slovita newyorška borza vrednostnih papirjev. Tu vlada zelo resno vzdušje z
množico poslovnežev v oblekah s kravatami. Po mestu smo se vozili z metrojem, kar
ponavadi pomeni vonj po prepotenih telesih in plinu s podzemnim zadahom.
Podzemna železnica ima tudi nekaj stalnih in lojalnih prebivalcev kot so podgane in
žuželke, kar doda na našo listo vonjav dodatno aromo. In seveda neskončno število 
stopnic, ki jih sama res ne maram, še posebej kadar je gneča in moraš hiteti z 
množico. Ampak vožnja s podzemno je nujno zlo od točke do točke. Nekaj postaj je 
opremljenih s klimatizacijo, ki neprijetne vonjave potegne iz podzemlja.
V vzhodnem delu mesta, na Peti aveniji, najelitnejši nakupovalni ulici, se v gneči 
nakupovalcev lahko skoraj dobesedno zavoha denar. Priznam, da v nobeni trgovini
13
nisem nakupovala, sem pa vstopila v draguljarno Tiffanny in razočarana ugotovila, da 
so na ogled le cenejši kosi nakita. Pravi kupci kupujejo za posebnimi vrati, kamor
meni ni bil omogočen niti pogled. Pa nič hudega. Na tej aveniji stoji tudi Trump 
Tower, ki davkoplačevalcem trenutno povzroča hude stroške varovanja prve dame in 
njenega sina. Na skoraj vsakem koraku zavonjamo vonj kave, ki je Newyorčanom 
najljubša pijača. Moramo pa kar takoj razčistiti glede ameriške kave. To je bolj kavni 
napitek, ki nima nobene povezave s pravo turško kavo ali dobrim italijanskim
ekspresom. Na severu Manhattna se začne Harlem. Latinska četrt je znana po dobri 
hrani s karibskih otokov in Južne Amerike. Njihova posebnost je kuhanje na ulicah in
si že zaradi vonjav želiš, da doma ne bi jedel kosila. Kolumbijska stojnica ima
najlepše vonjave, ne samo zaradi hrane in pijače, temveč tudi zaradi urejenih dam, ki 
tam prodajajo. Njihova podoba je vedno dopolnjena z izbrano dišavo. Vanilja, jasmin
in sandalovina so njihove najljubše. V zgodnjih jutranjih urah te na ulicah in trgih
obda vonj sveže tiskanega časopisa in vonj po vrtnicah in nageljnih, ki jih cvetličarji 
ponujajo pred svojimi izložbami. Na enem od trgov pa se temu pridruži še vonj po
sveži zelenjavi in sadju iz okoliških kmetij, saj lahko kmetje en dan v tednu tam
prodajajo svoje pridelke. To so vonji, ki so me spremljali in se mi vtisnili v spomin.
Spominjam pa se tudi neznosnega hrupa vrtalnih strojev, ki skoraj na vsaki drugi ulici
krpajo ceste, pa hrupa avtomobilov, ki seveda ne morejo nikamor in tičijo v prometnih 
zamaških, in neznosnih klimatskih naprav, s katerimi neverjetno hladijo vse prostore,
vključno z metrojem, avtobusi in kavarnami. Pogosto je temperaturna razlika 
obsegala tudi 20 stopinj Celzija. In jaz, z ruto na glavi, sredi lepega poletja, ponovno
vzklikam: Kakšna potrata. Ampak takšen New York je, nikoli mlačen, vedno hladen 
ali vroč. 
Na vrh
14
INTEGRACIJA: Le s skupnimi močmi je moč doseči, kar se 
od nas pričakuje 
(Razmišljanje v Združenju prijateljev slepih Slovenije)
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Drage bralke, spoštovani bralci, pred vami je predstavitev Združenja prijateljev slepih
Slovenije, ki smo vam jo obljubili v prispevku »Jesen prinaša tudi literarne sadove«,
objavljenem v lanski zadnji številki Rikossa. Na vprašanja odgovarja Sebastjan
Kamenik, tiskovni predstavnik Združenja.
Vprašanje: »Kako bi našim bralcem predstavili vaše združenje in njegovo
poslanstvo?«
Odgovor: »Združenje prijateljev slepih Slovenije je neprofitna humanitarna
organizacija, ki je bila ustanovljena leta 2004, natančneje 9. junija, ta dan pa smo 
potem izbrali tudi za Dan prijateljev slepih. V združenje se včlanjujejo predvsem 
polnočutni, ki bi za slepe in slabovidne želeli narediti kaj dobrega oziroma podpreti 
naše projekte v dobrobit slepim in slabovidnim. Trenutno imamo okrog tristo članov, 
vsako leto pa se nam pridruži kak nov član, ki za nas izve preko ostalih članov, ali pa 
preko projektov, ki jih izvedemo med letom. Tako da kljub temu, da se kdo izčlani ali 
umre, drastičnega upada članstva ne beležimo. Poslanstvo našega združenja je v 
prvi vrsti ozaveščanje ljudi o slepoti in slabovidnosti, zmanjševanje predsodkov, ki so 
pogosto plod nevednosti in premajhnega zavedanja, da smo na področju vida ranljivi 
prav vsi, ter da vid ni nekaj samoumevnega, kar nam je dano za vse življenje.
Tempo, ki ga živimo, bolezni, ki so premnogo krat posledica našega stresnega
življenja in premalo skrbi za samega sebe ter tudi nesreče, ki smo jim izpostavljeni 
tako na delovnem mestu kot tudi doma in na cesti, lahko kaj hitro pripeljejo do tega,
da nam prične pešati vid, ali pa ta povsem ugasne. Zaradi premalo zavedanja, 
premalo ozaveščenosti in drugih predsodkov, je potem položaj, v katerem se 
znajdemo, še veliko bolj boleč in šok ob izgubi vida toliko hujši. Zato se trudimo, da bi 
ozavestili predvsem najstnike, ki stopajo počasi na pot odraslosti, da bi zares znali 
ceniti, kar imajo, da bi do slepih in slabovidnih ne gojili raznoraznih predsodkov, in da
bi z njimi znali primerno komunicirati ter do njih pravilno pristopiti. Seveda vse to
skušamo prenašati tudi na odrasle, zaskrbljujoče pa je, kako malo zanimanja je med 
njimi. Poleg že omenjenega pa je naše največje poslanstvo pomagati slepim in 
slabovidnim na področjih, kjer so ostale inštitucije morda malo zaspale ali pa 
enostavno zaradi ostalih projektov, ki se jim zdijo smiselnejši, ne najdejo časa ne 
sredstev za izvedbo še česa. Osredotočamo se tudi na slepe in slabovidne 
posameznike, ki morda ne najdejo dovolj podpore za svoje udejstvovanje na
področjih, kjer se najbolj najdejo, mnogokrat pa ne zberejo dovolj poguma ali jim to 
preprečujejo kakšne druge okoliščine. Treba je namreč vedeti, da se ravno s svojim 
udejstvovanjem slepi najlažje približajo in vključujejo v širšo družbo. Tistim, ki pa 
imajo za sabo že kar nekaj kilometrine svojega ustvarjanja, pa pomagamo, da se
lahko predstavijo tudi tam, kjer njih in njihovega dela ljudje morda še ne, ali pa
15
premalo poznajo. Skratka z eno besedo, trudimo se biti aktivni na vseh področjih, 
kjer lahko storimo karkoli v dobrobit slepih in slabovidnih ter njihovega življenja, dela
in ustvarjanja.«
Vprašanje: »Ko je gospod Zvonko Perlič pred več kot dvanajstimi leti ustanovil 
omenjeno združenje, se je tudi sam soočal z izgubo vida. Je bil ta korak morda le klic 
v stiski, ali vendarle opozorilo, da za vključevanje slepih in slabovidnih v družbo pri 
nas ni dovolj storjenega?«
Odgovor: »Res je, gospod Zvonko Perlič je bil pobudnik, ustanovitelj, prvi predsednik 
in kasnejši častni predsednik našega združenja. Kot mnogi veste, je bil v času, ko se 
še ni soočal z izgubo vida, dejaven na zares raznolikih področjih. Deloval je tako v 
kulturi, gospodarstvu, politiki kot tudi v medijih. V sedemdesetih letih so mu
poslušalci lokalnega radia Celje podelili tudi laskavi naziv zlati glas Radia Celje, kar
je bilo v tistem času res žlahtno priznanje. Bolezen in stresi ob različnih dogodkih, ki 
zanj niso bili vedno prijazni, prej bi rekli celo nasprotno, je posledično izgubil tudi svoj 
vid. Kot vsi, ki so se kadarkoli soočili s to izgubo, je tudi sam preživljal težke trenutke, 
polne bolečine in vprašanj, zakaj ravno jaz, zakaj je prav mene doletelo vse to? A kot 
precej energična, prilagodljiva oseba, ki ljubi življenje, in ki se ne preda nikdar, je tudi 
on kmalu uvidel, da bo lahko šel naprej le tako, da se skuša s situacijo kar se da
sprijazniti, se spoprijeti z življenjem in početi tisto, v čemer se bo lahko dokazal sebi 
in drugim ter uspel, a še bolj kot to, da bo znova zaživel kakovostno in človeka 
vredno življenje. Posvetil se je v prvi vrsti literaturi, kot človek neumorne volje in 
neupogljivega duha, z izrednim smislom za organizacijo in čutom za ljudi, je kaj 
kmalu uvidel, da je na področju slepote in slabovidnosti še mnogo nenarejenega in 
obstajajo številne večje ali manjše vrzeli. Motilo ga je tudi, da so slepi in slabovidni 
veliko premalo odprti navzven, v svojem okolju še mogoče, kaj več pa že ne. Zato je 
v prvi vrsti želel približati polnočutne vsem slepim in slabovidnim in jih preko 
združenja spodbuditi, da bi se tudi polnočutni vsaj skušali bolj približati slepim in 
prepoznati njihove težave in potrebe, pa tudi vse tisto, kar znajo in zmorejo. Najprej
je povabil k sodelovanju svoj krog sorodnikov, prijateljev in znancev, kasneje pa se je
ime združenja širilo in pristopali so vedno novi in novi člani. Težko bi rekli, da je bila 
ustanovitev združenja Zvonkov klic v stiski, prej bi rekli, da bolj klic in opomin tako
polnočutnim, kot tudi slepim in slabovidnim, da je le v vzajemnem spoštovanju in 
odnosu drug do drugega mogoče graditi srečnejšo in bolj kakovostno družbo. Bil je 
tudi klic vsem, ki imajo vpliv na življenje in delo slepih in slabovidnih, da se
predramijo in storijo nekaj več. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je največ 
neodobravanja in polen pod noge prišlo ravno s strani slepih in slabovidnih ter
inštitucij, neposredno povezanih z njimi. V prvi vrsti zaradi očitka, da bo združenje le 
še eden od tistih, ki bo jemalo denar ostalim organizacijam, ki jim ga že tako
primanjkuje. Ko pa se sedaj ozremo po dvanajstletni prehojeni poti, lahko s ponosom
ugotovimo, da je bilo ogromno narejenega in to brez enega samega centa, ki bi bil na
škodo ostalim društvom in organizacijam. A o finančni plati raje malo kasneje v 
nadaljevanju tega intervjuja.«
Vprašanje: »Združenje deluje na prostoru celotne Slovenije, a kot kaže, je vendarle
največ akcij izpeljanih v lokalnem okolju. Kateri so vaši najbolj odmevni projekti in s 
kom se pri izvajanju teh povezujete?«
Odgovor: »Večni problem naše ljube državice je centralizacija, ki se je očitno vsaj 
podzavestno ne bomo nikdar znebili. Če nimaš sedeža svojega društva v prestolnici, 
16
si kaj hitro okarakteriziran kot lokalno društvo, s tem pa se ti zapro premnoga vrata,
kar je povsem narobe. Mi delujemo resnično na področju celotne Slovenije, ravno 
tako prihajajo naši člani od vsepovsod po državi. Tako da o združenju kot lokalni 
organizaciji ni smiselno govoriti. Lokalno držo nam neupravičeno očita tudi FIHO, 
tako nas s tem izgovorom vsako leto prikrajša za morebitna sredstva, do katerih bi
bili kot humanitarna organizacija upravičeni. Lahko bi zaposlili tudi kakega slepega, 
če bi prejeli toliko sredstev, pa žal ne gre. Res je, da se veliko projektov dogaja na 
področju mestne občine Celje, še zdaleč pa ne vsi. To pa izključno zaradi tega, ker 
nas na tem področju najraje sprejmejo, nam ponudijo roko v znak sodelovanja in 
nam nudijo tudi pomoč. Tudi zaradi logistike in pomanjkanja kadra je lažje izpeljati 
določene stvari ravno v okolju, ki je združenju in njegovim aktivnostim najbližje in 
najbolj naklonjeno. Skozi vsa leta smo sodelovali z mnogimi posamezniki in
ustanovami. Med njimi naj omenim nekatera medobčinska društva slepih in 
slabovidnih; Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Celje in Nova Gorica, nekaj malega tudi
MDSS Ljubljana, sodelovali smo z Velenjskim muzejem in gradom Velenje, knjižnico
Velenje, z dvorcem Rus, s Kračevo domačijo z Dola pri Ljubljani, najtesneje pa smo 
povezani zagotovo z mestno občino Celje, galerijo Nika Ignjatiča Celje, invalidskim 
inštitutom Integra iz Velenja, s Pedagoško fakulteto Koper Univerze na Primorskem
in Muzejem novejše zgodovine Celje. Z njima smo še posebej tesno povezani, saj
smo pred dvema letoma podpisali pismo o nameri in se zavezali, da bomo v dveh
letih prilagodili edini muzej igrač pri nas z imenom Hermanov brlog tudi za slepe in 
slabovidne obiskovalce in v stalno zbirko igrač vnesli tudi igrače, družabne igre in 
učne pripomočke za slepe. Z njimi smo izvedli tudi številne občasne razstave doma, 
pa tudi na sosednjem Hrvaškem, pod naslovom Radovedni prstki. Projekt bo
zaključen konec letošnjega leta. Od posameznikov največ sodelujemo z dr. Aksinjo 
Kermauner, ki je tudi naša aktivna članica in na njeno pobudo smo izdali letos tudi 
brošuro z naslovom 10 zmot in 10 resnic o slepih in slabovidnih, ki sta jo pripravili in
spisali skupaj z dr. Ingrid Žolgar, ilustracije zanjo pa je prispeval znani ilustrator
Gašper Rus. S to brošuro imamo namen še bolj ozaveščati polnočutne ljudi in izničiti 
številne napačne stereotipe, ki jih imajo ljudje o slepoti in slabovidnosti. Brošuro 
imamo namen natisniti v deset tisočih izvodih in poskrbeti, da bo ljudem dosegljiva 
na vseh javnih mestih. Poleg tega pomagamo slepim in slabovidnim umetnikom pri
njihovih predstavitvah in nastopih. Sodelovali smo z igralko Metko Pavšič, pa s 
slepimi in slabovidnimi slikarji, vsestranski slabovidni likovni umetnici smo pomagali
do njene prve samostojne razstave, pripravljamo večje število koncertov za slepo 
pianistko in organistko. Sodelujemo tudi z odborom za izvedbo vsakoletnega
zahvalnega dne slepih in slabovidnih, povezani smo tudi z gospo Sonjo Pungertnik,
ki skrbi preko radia Ognjišče s svojo oddajo tudi za to, da se med drugimi širi tudi 
glas tako o našem združenju kot tudi o vseh naših aktivnostih. Povezani smo tudi z
gospodom Dušanom Brešarjem, ki organizira kulturniške vikende za slepe, kjer ti
dobijo na enem mestu ogromno pomembnih in koristnih informacij o vključevanju in 
aktivnem sodelovanju v širšem kulturnem prostoru. Dejavno se skupaj z društvom za
pravice invalidov vključujemo v aktivnosti, da bi TV Slovenija končno pričela s 
sinhronizacijo kulturnih, dokumentarnih, izobraževalnih in informativnih vsebin.
Sodelujemo pa tudi s številnimi posamezniki, tudi med slepimi in slabovidnimi, ki so
kakorkoli vpeti v razne inštitucije in v širšo civilno družbo. Več let sodelujemo tudi z 
mnogimi osnovnimi šolami po vsej državi, na katerih izvajamo vsakoletni projekt
Ozaveščanje učencev o slepoti in vzporedno z njim tudi nagradni literarni natečaj, da 
bi jih še dodatno motivirali in vzpodbudili k razmišljanju o slepoti. Verjetno je še kdo,
ki smo ga nehote morda prezrli, a širina naših aktivnosti in sodelovanj je zares velika
17
in v dvanajstih letih se je nabralo ogromno vsebin, pri katerih smo neposredno ali
posredno sodelovali in jih organizirali ali se vanje vključevali po svojih najboljših 
močeh. Zato nam naj ne zameri kdo, ki bi se čutil po krivici prezrt, saj smo vsaki 
inštituciji ali posamezniku zares hvaležni.«
Vprašanje: »Kdo so vaši financerji oziroma kdo podpira vaše akcije? So vam v
pomoč tudi prostovoljci?« 
Odgovor: »Kot smo glede financ že omenili, smo vsako leto v precejšnjih škripcih, saj
se financiramo izključno iz članarin in prostovoljnih prispevkov naših članov ter iz 
donatorskih sredstev, ki nam jih prispevajo podjetja in obrtniki, ki jih iščemo sami. 
Nekaj nam nameni preko razpisov Mestna občina Celje, ostale občine pa ne glede 
na to, da delujemo vsepovsod, ne najdejo dovolj posluha in nas lokalizirajo kot
društvo, za katerega naj se briga le celjska občina. Tudi marsikateri donator našo 
prošnjo zavrne iz razloga, da podpira le organizacije na svojem lokalnem področju. 
Vsako leto se prijavljamo tudi na razpis FIHA, vendar za naše aktivnosti tam nikakor
ne najdejo posluha, čeravno bi lahko z njihovimi sredstvi naredili še marsikaj in 
zaposlili tudi kakega slepega, če bi finance to dopuščale. Letnega proračuna imamo 
okrog dvanajst tisoč evrov, v to pa so vključeni vsi stroški delovanja našega 
združenja in vse aktivnosti, ki jih izvajamo. Kdor je pazljivo prebral zgoraj zapisane
besede o tem, kaj vse počnemo in s kom ter na kak način sodelujemo, nam bo 
priznal, da iz nič naredimo zares ogromno. Tako ni čudno, da se aktivnosti dogajajo 
predvsem na področju celjske regije, saj nam tu zares pridejo organizacije in 
posamezniki naproti, z željo, da bi skupaj naredili res kaj dobrega in koristnega za
vse slepe in slabovidne. Seveda pa je treba omeniti, da imamo kar nekaj
prostovoljcev, ki žrtvujejo ogromno svojega časa zato, da vse teče tako, kot je treba. 
Upajmo, da se bo z leti finančno stanje popravilo, da bodo tisti, ki delijo raznorazna 
sredstva, ugotovili, da so naši projekti zares smotrni in vredni sredstev v njihov
namen. Seveda pa smo tako donatorjem, kot tudi našim članom izjemno hvaležni za 
vso podporo, ki jo prejmemo z njihove strani.«
Vprašanje: »Letos je mesto predsednika zasedel gospod Davorin Deželak. So z
novim vodstvom v združenje prišle tudi nove ideje in ambiciozni načrti?«  
Odgovor: »Res je, letos je krmilo našega združenja prevzel mlad, ambiciozen in
sposoben predsednik gospod Davorin Deželak. No, tu moram omeniti, da smo z
vodstvom našega združenja imeli zares vedno srečno roko in vsi trije prejšnji 
predsedniki so pustili neizbrisen pečat v delovanju združenja. Še posebej gospod 
Perlič, ki je združenju dal tudi zagon in prave smernice, žal gospoda Zvonka Perliča 
in gospoda Ludvika Medveda ni več med nami, na oba pa ohranjamo najsvetlejši 
spomin z neizmerno hvaležnostjo v srcu za vse, kar sta doprinesla k razvoju in
delovanju združenja. Tudi gospod Stane Mele, ki je kljub temu, da je predsedniško
žezlo predal v mlajše roke, za naše združenje postoril zares ogromno in mnogo novih
projektov izhaja ravno iz časa njegovega mandata. Gospod Davorin Deželak je 
seveda vnesel v delovanje nekaj nove svežine, je pa res, da je sodeloval kot član 
upravnega odbora združenja od samega začetka in mu aktivnosti in delovanje 
združenja še malo nista tuji, tako, da lahko pod njegovim vodstvom vse skupaj le še
nadgrajujemo in bogatimo. Gotovo se bodo našli kaki novi projekti in načrti, ki bodo 
še oplemenitili naše dosedanje delo, vendar pa ostajamo zvesti svojemu osnovnemu
namenu, ki je storiti čim več dobrega za vse slepe in slabovidne in jim zares kot pravi 
prijatelji ostati blizu.«
18
Vprašanje: »Kakšne so torej želje in smernice Združenja prijateljev slepih?«
Odgovor: »Želimo si, da se nam pridružijo še novi člani in nam tako pomagajo do 
lažjega delovanja in uresničevanja zastavljenih ciljev, da bodo nekoč lahko slepi in 
slabovidni zares enakovreden del naše družbe. Ne slepimo se, da lahko to v celoti
dosežemo sami, čeprav vemo, da lahko k temu ogromno pripomoremo. Če bomo 
znali stopiti skupaj, nam lahko uspe marsikaj. Čas je že, da društva in inštitucije 
stopimo bolj skupaj in z roko v roki naredimo to, kar se spodobi in se od vseh nas
tudi pričakuje. Dovolj je ugibanj in trkanja po prsih, kdo je naredil kaj in kdo ni, nihče 
od nas ni heroj, ker naredi kaj dobrega, vsi smo zavezani k temu, da izpolnjujemo
svoje primarno poslanstvo, le naša dejanja pa bodo govorila sama zase!«
Na vrh
19
NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Zaznamb in vračanja 
denarne socialne pomoči ter varstvenega dodatka ni več
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
S 1. februarjem 2017 so začele veljati spremembe in dopolnitve Zakona o socialno 
varstvenih prejemkih, po katerih širšemu krogu (torej ne vsem) upravičencev do 
varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči niso več vpisane zaznambe na 
njihovih nepremičninah, prav tako njihovim svojcem ne bo treba te pomoči vračati. To 
bo veljalo samo za tiste upravičence do denarne socialne pomoči in varstvenega 
dodatka, ki jim bo pomoč dodeljena ter ne bodo imeli v lasti stanovanja ali 
stanovanjske hiše (v katerem oziroma kateri bodo dejansko bivali in imeli prijavljeno
stalno prebivališče), katerega oziroma katere vrednost bo presegala 120.000 evrov.  
Zaznamba na nepremičninah se ukinja tudi za vse, ki so jo zaradi upravičenosti do 
varstvenega dodatka ali denarne socialne pomoči prejeli po 1. januarju 2012, torej se 
ukinja tudi za nazaj. Izbris teh zaznamb (pa tudi ustavitev že začetih postopkov vpisa 
zaznamb) je že izvedlo Vrhovno sodišče in sicer po uradni dolžnosti, kar pomeni da 
posamezniku ni potrebno storiti nič.  
Vračilo prejete pomoči za naprej (od 1. 2. 2017 dalje) tako ostaja za ožji krog 
upravičencev do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, tj. za tiste 
zapustnike, za katere se bo v zapuščinskem postopku ugotovilo, da so prejeli 
denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek, ker so imeli v lasti stanovanje ali 
stanovanjsko hišo (v katerem oziroma kateri so dejansko bivali in imeli prijavljeno
stalno prebivališče), katerega oziroma katere vrednost je presegala 120.000 evrov.  
Vračilo prejete pomoči za nazaj (do 1. 2. 2017) še vedno velja za vse tiste 
zapustnike, za katere se bo v zapuščinskem postopku ugotovilo, da so prejeli 
denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek do 1. 2. 2017. Drugačna rešitev 
bi bila namreč nepravična do tistih, ki so izplačano socialno pomoč oziroma varstveni 
dodatek že vrnili za časa življenja oziroma do tistih, ki se jim je premoženje pri 
dedovanju zaradi tega omejilo. Tako bodo morali dediči tistih zapustnikov, ki so to 
pomoč prejemali do 1. februarja 2017 še vedno vračati oziroma se bo za prejeto 
pomoč omejilo dedovanje, v kolikor dediči niso tudi sami socialno ogroženi.  
Ponovimo!Tako ukinitev zaznambe na nepremičninah kot tudi ukinitev vračanja 
pomoči za bodoče upravičence torej velja le za tiste upravičence do denarne 
socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki jim bo pomoč dodeljena ter ne bodo imeli 
v lasti stanovanja ali stanovanjske hiše (v katerem oziroma kateri bodo dejansko
bivali in imeli prijavljeno stalno prebivališče), katerega oziroma katere vrednost bo 
presegala 120.000 evrov.
20
Ostali zakonsko določeni pogoji za pridobitev varstvenega dodatka ostajajo 
nespremenjeni. Opisani so na spletni strani:
http://www.mddsz.gov.si/si/uveljavljanje_pravic/socialna_zakonodaja/varstveni_dodat
ek/
Vir:
http://www.mddsz.gov.si/
Na vrh
21
DOBRO JE VEDETI: Z vidom povezane učne težave  
Avtor in sodelavec: Manja Sevljak B.Sc. optometrije
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Značilne težave, povezane z vidom, so odvisne od starosti posameznega otroka ali 
mladostnika - pri nekajletnih otrocih je pogost razlog občasno ali stalno škiljenje, 
opažena „nerodnost“ otroka, pokrivanje enega očesa, mencanje, neobičajna drža 
glave (tilt) ali kakšna druga posebnost, ki zahteva preiskave oči in vida.  
Pri predšolskih otrocih gre pogosto za slabši vid na enem očesu, občasen dvojni vid 
ali pa tudi že za začetek kratkovidnosti. V šolski dobi sta najpogostejša razloga - rast 
kratkovidnosti in težave pri branju. Skozi vso osnovno šolo se od otrok zahteva
veliko. Najzahtevnejše od vseh nalog v zgodnjem šolanju (prva triada) je učenje 
branja. Branje od otroka zahteva, da pravilno uporabi vse jezikovne, razumevalne,
glasovne in vidne spretnosti, da uspešno prepozna besede in pomen iz branega
besedila.
Trenutne raziskave kažejo, da ima okrog 20 % šolarjev neodkrite težave z vidom, ki
ovirajo njihovo šolsko delo in napredek. Vsak otrok je napoten na sistematični šolski 
pregled, pri katerem medicinska sestra preveri otrokov vid (Snellen chart) na daljavo.
Tu težko govorimo o refrakcijskem stanju očesa, je pa dokaj uspešno odkrivanje 
izrazitih refrakcijskih napak, vendar kompleksnost otroškega vid obsega precej več.  
Pregled za predšolske in šolske otroke, ki bi poleg vidne ostrine za daljavo moral
vsebovati tudi bližinsko zaznavo, saj je slednja pogosto prezrta. Posebna pozornost
velja na:
o uspešno koordinirajo delo obeh očes (binokularnost),  
o ali sledijo tisku ne da bi se izgubili (periferni vid in sledenje),
o ali brez težav menjajo fokus, ko gledajo na blizu ali daleč (konvergenca in 
divergenca)
o bralne navade (razdaljo pri branju, preskakovanje vrstic, sledenje…)
Vid igra poglavitno vlogo pri procesu branja. Za uspešno učenje in napredek v šoli 
morajo otroci imeti jasen, oster vid, da lahko razberejo črke. V primeru pomanjkanja 
vida, ki ga otroci sicer uspešno skrivajo (npr. daljnovidnost na enem očesu ali nižji 
astigmatizmi), je rešitev dokaj preprosta. Otrok dobi očala, ki mu nudijo ostro sliko 
obeh očes hkrati in uspešnost branja se hitro izboljša.  
Da so otroci v šoli uspešni, morajo poleg ostrine vida imeti druge, prav tako
pomembne vidne spretnosti:
o koordinirati premike oči, slediti tisku, ne da se pri tem izgubijo,  
22
o fokusirati na brano besedilo in hitro zamenjati fokus, ko pogledajo na tablo in
nato nazaj,
o interpretirati in pravilno procesirati, kar vidijo.
Če otrokove vidne spretnosti na teh področjih niso zadosti razvite, lahko pričakujemo 
veliko težav pri šolskem delu, še zlasti pri branju. Njihove težave z vidom jim
onemogočajo delo na napredovani stopnji razreda, vendar učitelji in starši pogosto 
ne povežejo slabega branja z otrokovim vidom.
Očesni pregledi  
V osnovni optometrični pregled so vključeni postopki objektivne in subjektivne 
refrakcije (določanja dioptrijskih vrednosti), analiza binokularnega vida ter po potrebi 
meritve bližinskega vida. Prav tako sta v pregledu vselej vključena pregleda 
sprednjega očesnega segmenta in očesnega ozadja z biomikroskopom pri mali 
zenici ter po potrebi meritev očesnega tlaka. Optometristični vidni status otroka se 
nekoliko razlikuje od pregleda odrasle osebe. Testi so prilagojeni starosti in
razumevanju otroka, slednje je nujno za uspešno sodelovanje pri pregledu.
Če je potrebno, se izvede topografsko slikanje roženice in fotodokumentacija stanj 
sprednjega očesnega segmenta, računalniška perimetrija in dodatni postopki za 
analizo vida (barvni in kontrastni vid, nočna kratkovidnost, test na bližinski 
astigmatizem, merjenje in korekcija simptomatične heteroforije (prikritega škiljenja) 
ter pravega škiljenja s prizmami itd. Pri težavah binokularnega vida vam lahko
predlagamo individualno prilagojene ortooptične vaje. Poseben program testiranja 
vida je predviden za odkrivanje odstopanj vida pri osebah z disleksijo. Izkazalo se je
namreč, da so nekateri deficiti vida spremljajoč, včasih pa celo glavni dejavnik pri 
motnjah branja.
Optometristični pregled vsebuje natančno anamnezo, kjer se zabeležijo težave z 
vidom, pa tudi očesne ter sistemske bolezni, ki lahko tako ali drugače vplivajo na 
kakovost vida. Pri tem je seveda pomembna tudi družinska zgodovina, saj so
marsikatere bolezni lahko dedne.
V primeru odstopanj od predvidenih rezultatov se napoti na dodatni pregled k
oftalmologu.
Težave s koordinacijo oči 
Naše oči so narejene za timsko delo, vendar vsako oko deluje samostojno. Ko nekaj 
gledamo, desno oko zazna sliko in levo oko zazna sliko. Potem se posamezni sliki
preneseta do možganov, ki ju združi v eno samo. Za pravilno delovanje vidnega
sistema, mora vsako oko meriti na identično točko v prostoru, da sta posnetka enaka. 
Tako lahko možgani združijo ali »zlijejo« prihajajoči sliki v jasno, udobno, enojno 
sliko.
23
Če pa očesi ne merita skupaj, potem dobimo dve rahlo različni sliki. Če je neskladje 
dovolj veliko, možgani slik ne znajo združiti in dobimo dvojno sliko (diplopijo).
Na žalost ima okrog 10 % šolskih otrok težave s koordinacijo oči. Pri gledanju na 
kratke razdalje - ko berejo, lahko ti otroci usmerjajo obe očesi skupaj le za kratek 
čas.  
Ker niso zmožni pravilno usmeriti oči, vsako oko meri na rahlo drug prostor na strani, 
kar privede do velikih obremenitev oči in na koncu do meglenega, zamaknjenega ali 
dvojnega tiska. Poleg tega se lahko ti otroci hitro zamotijo, se težko koncentrirajo ter
delajo naloge, ko so njihove oči tako obremenjene.  
Veliko teh otrok ima tudi postavljeno napačno diagnozo motnje pomanjkanja 
pozornosti ADHD. Drugi simptomi težav s koordinacijo vida so izguba prostora, ko
tisk »plava« in se premika, utrujene oči, glavoboli in frustracije.  
Veliko otrok s težavami koordinacije oči eno oko zanemari, da ne vidi dvojno. Z 
drugimi besedami, možgani »izklopijo« eno oko z nevrološko blokado vidnega vnosa.
To jim omogoča ohranjanje enotnega vida, saj uporabljajo le eno oko. Takšno 
zanemarjanje (supresija) očesa pomaga otroku, vendar je zelo utrujajoče in mu 
jemlje koncentracijo. Ne zavedajo se, da delajo z očmi veliko bolj, kot vsi ostali, le da 
bi ohranili jasno, enojno sliko. Zelo redko otroci ugotovijo, da je nekaj narobe in se
pritožijo nad dvojnim vidom ali bolečimi, utrujenimi očmi.  
Kadar težav s koordinacijo oči ne ugotovimo in ne korigiramo, jih lahko zamenjajo z 
učnimi težavami ali disleksijo, vendar to niso. Težave s koordinacijo oči so težave 
vida, ne pa jezikovne bralne napake. Simptomi pa so podobni in ko očesni 
strokovnjak naredi natančen pregled oči, lahko določi, če je vid osnova za otrokove 
težave z branjem.
Sledenje
Spretnosti sledenja - finih gibov očesa, ki so potrebni, da sledimo vrstici tiska, so še 
posebej pomembne pri branju. Otroci, ki težko sledijo, se pogosto izgubijo, preskočijo 
ali prestavijo besede in imajo težave z razumevanjem, saj težko pravilno premikajo
oči. Veliko otrok je primoranih uporabljati prste, da sledijo vrstici. Ko beremo, se naše 
oči ne premikajo tekoče po vrstici, ampak med branjem naredijo vrsto skokov in 
postankov.
To zelo natančno koordinacijo preskokov in postankov kontrolira naš centralni in 
periferni vidni sistem.
o Centralni vid procesira, kar vidimo v jasnih detajlih in definira, kaj gledamo.
o Periferni ali stranski vid istočasno locira predmete v okolici in nam pove, kam 
naj gledamo. (Ta dva sistema včasih imenujemo sistem Kje je? in sistem Kaj 
je?)
24
Pri branju centralni sistem procesira besedo, periferni pa locira naslednjo besedo in
nam pove, kam naj usmerimo oči. Sodelovanje obeh sistemov nam omogoča 
uspešno premikanje oči po vrstici, ne da bi gledali previsoko ali prenizko. Kadar 
sistema ne so delujeta tekoče in istočasno, beremo sunkovito, pogosto se izgubimo 
in slabo razumemo besedilo. Otroci s težavami sledenja ne morejo nadzorovati
očesnih gibov pri gledanju na blizu. Takole se premikajo njihove oči med branjem, 
zlasti ko so utrujene.
Fokusiranje
Naš vidni sistem adapcije nam omogoča, da vidimo jasno, še zlasti na blizu. Naše oči 
so narejene za gledanje na daljavo in ko gledamo na blizu, mora očesna leča 
spremeniti obliko, da preusmeri svetlobne žarke na mrežnici za bližnje predmete.
Pri branju je to vidna spretnost, ki jo potrebujemo, da ohranimo jasno sliko dlje časa. 
Vključuje tudi zmožnost hitre preusmeritve fokusa z gledanja od daleč na blizu (npr.: 
gledamo na tablo in nato na klop).
Otrokom s težavami fokusiranja bo tisk postajal vse bolj meglen, če berejo dlje časa, 
oči pa se bodo hitreje utrudile zaradi obremenitve, ko poskušajo videti jasno. Včasih 
takšni otroci s težavami fokusiranja držijo knjigo zelo blizu, ali pa se uležejo na mizo.
Glavoboli so pri njih zelo pogosti. Kot pomoč se jim predpišejo očala za branje, ki naj 
bi pomagala podpreti nezadosten sistem fokusiranja, vendar je včasih potrebna 
terapija – ortoptičnih vaj, ki izboljša sposobnost fokusiranja. 
Integracija vidne motorike
Dvajset odstotkov vidnih podatkov, ki pridejo iz mrežnice, ne gre v možganski
korteks, namenjen procesiranju slike, ampak se preusmeri v možganski center za
gibanje (motoriko) in pomaga pri ravnotežju, koordinaciji in premikanju. Integracija
vidne motorike, ki jo ponavadi imenujemo koordinacija oko-telo, ali oko-roka, je
pomembna komponenta.
Koordinacija grobe motorike oko-telo – učinkovit vidni vnos za odnos telesa do 
svojega okolja, katerega ponavadi imenujemo koordinacija oko-telo. Dobre spretnosti
integracije vidne motorike in bilateralnosti (obojestranskosti) otrokom pomagajo
uporabljati svoj vidni sistem, da nadzorujejo in prilagajajo namestitev telesne teže
proti gravitacijskim silam na obeh straneh telesa, kar jim omogoča dobro ravnotežje 
in koordinacijo. Otroci, ki imajo to spretnost slabše razvito, imajo lahko težave pri
športu, učenju vožnje s kolesom in splošno nerodnostjo. 
Koordinacije fine motorike oko-roka – učinkovit vidni vnos v telesni sistem za fino 
motoriko. Otroci s slabo koordinacijo oko-roka imajo lahko grdo pisavo in porabijo
več časa, da dokončajo zadano pisno nalogo. Ponavadi so razočarani in zgubijo 
koncentracijo, čemur sledi, da si za naloge vzamejo manj čas. 
25
Literatura in viri:
Limburg H, Vaidyanathan K, Dalal HP. Cost effective screening of school children for
refractive errors.
Magajna L. ( 1999), Velikonja M.: Učne težave otrok , Ljubljana: svetovalni center, 
knjiga
Wissmann DA. The Epidemiology of Myopia. Amer J Epidemiology 1980; 111: 220-8.
Wormald R. Screening for Eye Disease. J Comm Eye Health 1999; 12: 29-
30.Community Pediatrics Committee. Vision Screening in infants and children.
Pediatr Child Health 1998; 3: 261-2.
World Health Forum 1995; 16: 173-8.
http://www.abczdravja.si/index.php/8-novice/244-ucne-tezave-so-lahko-povezane-s-
slabim-
http://www.childrensvision.com/links.htm
http://www.minnesotavisiontherapy.com/wp-content/uploads/2011/10/ADD.pdf
Na vrh
26
PAMETNI TELEFONI: Predstavitev pametne zapestne ure
Apple watch serija 2
Avtor in sodelavec: Safet Baltič 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V minulih letih nezaustljivega razvoja na področju tabličnih računalnikov in pametnih 
telefonov so tržišče preplavile tudi tako imenovane pametne zapestne ure. Med celo 
vrsto proizvajalcev le teh pa je za zdaj dostopna slepim in slabovidnim zgolj pametna
ura podjetja Apple. Tako kot pri Applovih tabličnih računalnikih, Iphonu in na klasičnih 
računalnikih, so na svojo pametno uro v operacijski sistem implementirali bralnik 
zaslona Voice over.
Prva serija Applovih pametnih ur je prišla na tržišče v aprilu 2015 in sicer v dveh 
velikostih ter z različnimi ohišji in z različnimi paski. Njena cena pa se je pričela pri 
visokih 450 € in vse do vrtoglavih 15000 € za uro iz zlatega ohišja.
Druga serija ure, katero vam bom opisal, pa je prišla na tržišče v septembru 2016. 
Tudi druga serija je v dveh velikostih, in sicer z diagonalo zaslona 38 mm in 42 mm.
Cene ur so odvisne od velikosti, materiala izdelave, ter vrste paščka in sicer: 
 Velikost 38 mm iz aluminija od 430 €,
 Velikost 42 mm iz aluminija od 450 €,
 Velikost 38 mm iz nerjavečega jekla od 550 €, 
 Velikost 42 mm iz nerjavečega jekla od 580 €, 
 Velikost 38 mm iz keramike od 1250 €,
 Velikost 42 mm iz keramike od 1280 €.
Ura je na prodajnih policah v večini evropskih držav, na žalost pa ne v Sloveniji. 
Oblika ure je pravokotna ter ima zaslon na dotik. Na njeni desni strani sta dva gumba
in sicer desno zgoraj tako imenovana digitalna krona, desno spodaj pa gumb za
vklop ure. Na levi strani ure se nahajata spodaj mikrofon in zgoraj zvočnik. 
Digitalna krona je gumb, kot na klasičnih urah gumb za navijanje in nastavljanje ure. 
Digitalno krono lahko vrtimo ter pritiskamo, odvisno od tega, katero funkcijo si želimo.
Gumb se uporablja tako za vklop kot izklop ure, odvisno od tega, kolikokrat ga
pritisnemo, za še za druge funkcije.
Ura ima dvojedrni procesor, GPS anteno, Bluetooth in WI-FI povezavo in polnilno
baterijo, ki jo polnimo s pomočjo magnetnega polnilca. Ura vsebuje tudi senzorje in 
sicer senzor za srčni utrip, pospeševalnik, žiroskop in senzor za svetlobo. Uro 
poganja operacijski sistem Watch OS in je vodotesna do 50 metrov globine. Baterijo
napolnimo v času 1,5 ure, hitrost praznjenja pa je odvisna od same uporabe. Druga 
27
serija ure se razlikuje od prve po zmogljivejšem procesorju, zmogljivejši bateriji,
vodotesnosti in integrirani GPS anteni, ki je prva verzija ni premogla. Ura deluje v
povezavi z Iphonom, prek Bluetooth ali Wi-fi povezave.
Uro v povezavi z Iphonom lahko uporabljamo tako za preverjanje časa, datuma, 
vremena, branje SMS-ov in epošte, branje novičk, merjenje aktivnosti, merjenje 
srčnega utripa, navigacije, ter ostalih možnosti, ki nam jih ponujajo aplikacije na uri. 
In seveda nenazadnje lahko s pomočjo ure opravljamo telefonske klice. Uro lahko 
uporabljate tudi brez povezave s telefonom, vendar v tem primeru lahko uporabljate
zgolj preverjanje časa, merjenje raznih aktivnosti ter navigacijo in aplikacije, ki ne 
potrebujejo mobilnega signala ali wi-fi povezave. In ko boste prišli v bližino vašega
telefona, se bo ura samodejno povezala z le tem.
Uro s pomočjo bralnika zaslona Voice over upravljamo podobno kot ostale Applove 
naprave in ga vključimo z trikratnim pritiskom na digitalno krono. Ura ponuja tri tako 
imenovane zaslone in sicer:
 Watch face (obraz ure) je osnovni zaslon, na katerem je ura, ter storitve,
katere si dodate sami na ta zaslon, kot so vreme, datum, itd…,
 Zaslon z aplikacijami, ki nam prikazuje po vrsti nameščene aplikacije na uri, 
 Doc vrstica, ki nam ponuja bližnjico do desetih aplikacij, katere si sami
nastavimo.
Uro lahko aktiviramo na več načinov in sicer odvisno od samih nastavitev. Z 
enkratnim pritiskom digitalne krone ali gumba za vklop in izklop, Samodejno z
dvigom zapestja in zgolj z enim tako imenovanim tapom na zaslon. Ura ima tudi
možnost taptilnega oznanjanja ure in sicer dvakrat na hitro tapnemo po zaslonu z
enim prstom in nam bo le ta z nežnimi vibracijami na zapestju povedala uro. Ko
aktiviramo uro in nam Voice over pove čas, pa dostopamo do zaslona z aplikacijami 
z enkratnim pritiskom na digitalno krono, do doc vrstice pa z enkratnim pritiskom na
gumb za vklop. Navigacija ter delo z bralnikom zaslona Voice over pa poteka na tri
različne načine in sicer: 
 z drsenjem s prstom po zaslonu z enega elementa na drugega,
 s tako imenovanim flikanjem z leve proti desni in obratno ter
 z vrtenjem digitalne krone, kar simulira flikanje.
Ko želimo aktivirati označeni predmet, dvakrat hitro tapnemo po njem. Ko se 
nahajamo na urinem obrazu, lahko dostopamo do centra za obveščanje in tudi do 
nadzornega centra, in sicer potegnemo z dvema prstoma od zgoraj navzdol za
dostop do centra za obveščanje, ter od spodaj navzgor z dvema prstoma za dostop 
do nadzornega centra. V centru za obveščanje se nam prikazujejo neprebrani SMS-i 
in novičke. V nadzornem centru pa imate hitre možnosti, kot so: 
 Povezava s telefonom,
 Airplane mode (način letenja): s to možnostjo tako kot na telefonu izključite 
vse povezave,
 Battery (baterija): tukaj preverite razpoložljivost baterije v odstotkih,
28
 Mute (utišaj): tukaj nastavite ali vas ura opozarja z zvonjenjem in vibracijami
ali zgolj z vibracijami,
 Water lock: (zakleni uro za uporabo v vodi).
Na uri so že naložene aplikacije, kot so sporočila, epošta, telefon, vreme ter podobne 
aplikacije, ki jih poznamo s telefona. Poleg osnovnih aplikacij pa so na uri tudi
aplikacije za športne dejavnosti in sicer Workout (vadba) in Acctivities (aktivnosti). V
aplikaciji Workout imate možnost nastavitve različnih vrst vadbe, kot so tek, hoja, 
kolesarjenje, plavanje, tako na prostem kot v zaprtih prostorih. V sami aplikaciji si
lahko nastavite, da poteka vadba po vaših željah in sicer, želeni čas in razdaljo, ali pa 
od začetka, dokler sami vadite. Aplikacija Acctivities (aktivnosti) pa ves čas 
nadzoruje vaše gibanje, porabo kalorij in koliko ur ste bili na nogah. Pri tem pa od
vas zahteva, da porabite število kalorij, ki ste si jih sami nastavili, potem minimalno
30 minutno aktivnost in da v času 12 ur vsako uro stojite najmanj 1 minuto. 
Kot sem že omenil, je ura vodotesna do 50 metrov globine in ko jo nameravate
uporabljati v vodi, morate pred tem aktivirati ali Water lock v nadzornem centru, ali pa
poženete vadbo plavanje v morju ali v bazenu. Če poženete vadbo, se samodejno 
vklopi Water lock in poleg tega aplikacija meri preplavano razdaljo, srčni utrip in čas 
plavanja. Ko je vklopljen Water lock, se izključi zaslon na dotik, tako da ko končate s 
plavanjem, morate enkrat pritisniti digitalno krono, nato pa morate digitalno krono
vrteti. S tem postopkom se vključi ultrazvočno čiščenje vode iz mikrofona in zvočnika 
ter se izključi Water lock. 
Pri Applu so pomislili tudi na tiste uporabnike, ki si želijo uporabljati različne vrste 
paskov, odvisno od priložnosti. Ni vam treba hoditi k urarju, da bi vam zamenjal
pasek. Zato imate na dnu ure na vsaki strani ob pasku gumbek, s katerim sprostite
zatič in odstranite pasek in ko potisnete nov pasek v zatič, se le ta zaklene in je sam 
postopek končan v 20 sekundah. 
Sam uporabljam Apple watch druge serije in je v vseh pogledih zelo uporabna
naprava. Ura je popolnoma dostopna tako slepim - z uporabo bralnika zaslona Voice
over, kot slabovidnim - z uporabo aplikacije Zoom. S tem želim izraziti svoje mnenje,
glede na testiranje same naprave, da jo lahko popolnoma neodvisno uporabljamo v
vseh pogledih s pomočjo zgoraj navedenih aplikacij za dostopnost. 
Na vrh
29
NAMIGI IN NASVETI: Kako očistiti tipkovnico, Kako 
pospešiti zagon osebnega računalnika 
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
105. Kako očistiti tipkovnico 
Tipkovnice računalnikov so pravo zbirališče bakterij in nesnage. Zato vsake toliko 
časa potrebujejo temeljito čiščenje. Kako naj pa očistimo tipkovnico, ne da bi polomili 
tipke in uničili mehanizme. Čiščenja se morate lotiti tipu tipkovnice primerno. 
Tipkovnica prenosnika
Praktično vse tipkovnice prenosnikov so narejene po istem vzorcu. So prostorsko 
ekonomične, čim bolj kompaktne in zasedajo čim manj prostora. To seveda pomeni, 
da manjša kot je, težje jo je temeljito očistiti, sploh pod tipkami. Če je tipkovnica 
prenosnika zgolj nekoliko prašna, je dovolj, da vzamete posodo s stisnjenim zrakom
in umazanijo razpihate. Če se je umazanija na tipkovnici nabirala dlje, pa bo 
potreben temeljitejši poseg.
Za čiščenje trdovratne umazanije, pogosto so to mastni madeži, ki se čez čas 
pojavijo tudi na ekranu, lahko uporabite majhno količino alkohola (91 - 99 % 
izopropil). Z uporabo bombažne paličice najprej preverite, kako bo alkohol reagiral na 
tipkah. Določene tipke, ki so bile deležne UV svetlobe ali pa tipke, ki nimajo najbolj 
kakovostnega potiska, lahko namreč zelo slabo prenašajo alkohol. V teh primerih 
seveda ta opcija čiščenja odpade, pride pa v poštev preprostejša možnost z nekaj 
kapljicami vode in detergenta.
Če ste testirali alkohol in ni šlo nič narobe, lahko začnete s čiščenjem. Za čiščenje 
uporabite prej omenjeno bombažno paličico, ki jo po vsakih nekaj tipkah zamenjate. 
Količina alkohola naj ne bo prevelika, čas sušenja pa bi moral biti dokaj kratek. 
Če imate umazanijo tudi pod tipkovnico, bo za čiščenje skoraj obvezna uporaba 
dodatnih orodij. Ne glede na to ali uporabljate Applov računalnik ali pa tipkovnico s 
tradicionalnim škarjastim sistemom, je odstranjevanje tipk v obeh primerih precej
podobno. Za odstranjevalno orodje lahko uporabite marsikaj. Nekateri prisegajo na
trzalico kitare, drugi na izvijač, mi pa svetujemo komplet profesionalnega orodja 
(http://bit.ly/orodje-za-tipkovnice-RN), ki vam bo prišel prav še pri kakšnem drugem
(p)opravilu.
30
Tipke odstranjujte nežno, tako da z orodjem sežete pod tipko in jo počasi dvignete. 
Ko zadenete pravo točko, bo tipka praktično sama skočila iz svoje pozicije. Ko 
odstranite vse tipke, uporabite stisnjen zrak, nato pa nežno položite tipke nazaj.
Zunanja tipkovnica
Kar se tiče zunanjih tipkovnic, osnove ostajajo enake: uporabljajte stisnjen zrak in 
očistite tipke s čistilnim alkoholom (po testiranju), če pa vas skrbijo poškodbe 
tipkovnice, raje uporabljajte vodo v kombinaciji z detergentom.
V primeru, da uporabljate membranske tipkovnice, velja najprej preveriti, ali
proizvajalec dovoljuje odstranjevanje tipk. Na drugi strani imajo vse mehanske
tipkovnice odstranljive tipke. Za njihovo odstranjevanje lahko uporabite izvijač, 
vendar ta metoda ni najbolj optimalna. Da bi se izognili potencialni škodi, svetujemo,
da raje uporabite namenska žična orodja (http://bit.ly/tipkovnice-RN), s katerimi tipke 
preprosto izpulite iz njihovega ležišča. 
Ko vam uspe odstraniti vse tipke, lahko izpihate umazanijo, če je resnično trdovratna, 
pa jih čez noč namočite v vodo. Pomembno je, da pri tem niti pod razno ne 
uporabljate alkohola. Po čiščenju postavite tipke nazaj na svoje mesto. Pomemben 
nasvet: če ima vaša tipkovnica pod večjimi tipkami žični stabilizator, svetujemo, da jih 
ne odstranjujete.
Vir:
https://www.racunalniske-novice.com
106. Kako pospešiti zagon osebnega računalnika 
Zagotovo vsi poznate tisti občutek, ko namizni ali prenosni računalnik nenadoma ne 
deluje več dovolj hitro in nam povzroča sive lase, ko poskušamo nekaj opraviti. Za 
mnoge napredne uporabnike je to ponavadi znak, da bo potrebno ponovno namestiti
operacijski sistem, običajni uporabniki pa takoj pomislimo na nakup novega 
računalnika. Preden storite eno ali drugo, poglejmo, kako pohitriti osebni računalnik 
med samim zagonom, saj ta lahko v najslabšem primeru traja tudi deset minut in več. 
Ko je enkrat računalnik v »polnem« teku, pa bo verjetno dovolj odziven tudi za 
nekoliko zahtevnejše uporabnike.
Če imate na osebnem računalniku nameščen operacijski sistem Windows 10 (OS 
Win 10), lahko zagon vašega računalnika pohitritev v zgolj petih korakih, s katerimi 
boste lahko relativno enostavno odkrili krivce za počasen zagon računalnika, s 
preprečitvijo njihovega nalaganja med samim zagonom pa naj bi pripomoglo k 
bistveno bolj odzivnem računalniškem sistemu.  
31
1. korak: Zaženite »task manager«. To naredite tako, da kliknete na Windows gumb,
in poiščete to aplikacijo, ali pa preprosto pritisnete Windows gumb in vpišete »task 
manager«.
2. korak: Task manager vam bo najprej pokazal programsko opremo, ki je trenutno v
uporabi. Za preklop na programsko opremo, ki se nalaga med samim zagonom
računalnika, pa je treba klikniti na zavihek »Startup«.  
3. korak: V zavihku »Startup« so prikazani vsi programi, ki se samodejno zaženejo
ob zagonu OS Win 10. Najlepše pri vsem tem pa je to, da nam Win10 sam sporoči, 
katere aplikacije imajo pomemben vpliv na zagon.
4. korak: V zavihku »Startup« našo pozornost posvetimo predvsem stolpcu »Startup
impact«. Tu nam OS Win 10 prikaže štiri možnosti. Če je navedena vrednost 
»None«, to pomeni, da nam tovrstne aplikacije zagotovo ne povzročajo počasnega 
zagona OS Win 10. Če boste zasledili vrednosti »Not measured« to pomeni, da je 
bila aplikacija po vsej verjetnosti nameščena ravno pred kratkim. Mi se moramo 
seveda osredotočiti na tisto programsko opremo, ki jo je OS Win 10 označil kot 
»High«, saj te aplikacije so tiste, ki najbolj pripomorejo k daljšemu zagonu
operacijskega sistema.
5. korak: Zagon OS Win 10 bomo torej pohitrili tako, da bomo izključili zagon tistih 
aplikacij, ki jih je sistem označil kot »High«. Če niste povsem prepričani, čemu neka 
aplikacija služi, vam priporočamo, da je ne izključite, saj v nasprotnem primeru vas 
lahko doleti tudi to, da se OS Win 10 ne bo več zagnal. Če pa zagotovo vemo, da 
aplikacije ne potrebujemo ob zagonu, jo lahko povsem varno izključimo. To naredimo 
tako, da nanjo kliknemo z desnim gumbom miške in izberemo možnost »Disable«.
Ob ponovnem zagonu računalnika se ta aplikacija ne bo več zagnala, računalnik pa 
naj bi pridobil občutno hitrejši zagon računalniškega sistema kot celote. 
Vir:
https://www.racunalniske-novice.com
Na vrh
32
OGLASNA DESKA: Sprememba je samo v imenu, naše
poslanstvo ostaja enako
Ob preimenovanju šole, pravi njena ravnateljica
Avtor: Slavica Bukovec Zupanič 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V nekdanjem Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, ki se je konec
lanskega leta preimenoval v Center IRIS, so na zadnji januarski dan pripravili dan
odprtih vrat. Predstavitev aktivnosti v omenjeni inštituciji je bila namenjena vsej
zainteresirani javnosti, predvsem pa vsem tistim, ki so v tesni povezanosti s slepimi
in slabovidnimi otroki; starši, svetovalni delavci na šolah, spremljevalci... Namen
dneva odprtih vrat je bil v prvi vrsti navzočim predstaviti, kakšna je pravilna 
prilagoditev pouka ter kakšni programi in načini dela so najprimernejši za otroke z 
različnimi stopnjami izgube vida.  
Ker je bil poudarek letošnjega srečanja na športnih aktivnostih za slepe in slabovidne 
in ker v šoli dajejo čedalje večji pomen gibanju njihovih gojencev, je bilo povsem 
razumljivo, da se je dogajanje pričelo v telovadnici, kjer je vse prisotne pozdravila 
ravnateljica Katjuša Koprivnikar. V pozdravnem nagovoru je beseda nanesla tudi na
spremembo imena ustanove in ravnateljica je o tem povedala: »Vsem tistim, ki ste
nas prej poznali pod drugim imenom, naj povem, da smo tukaj isti zaposleni, da smo
ostali na isti lokaciji, spremenili smo samo naziv in nekaj malega v aktu o ustanovitvi.
Te spremembe nam dajejo večjo možnost, da širimo določene programe, predvsem 
na področju celostne obravnave slepih in slabovidnih ter pri delu s temi osebami po 
zaključku izobraževalnega procesa. Tako bodo v bodoče poglavitna področja našega 
dela: izobraževanje v osnovnošolskih in srednješolskih programih, rehabilitacija,
inkluzija in svetovanje za slepe in slabovidne in od tod tudi novo ime Center IRIS.«
Učitelja telesne vzgoje Gašper in Anja sta nato predstavila 2 najbolj specifična športa 
za slepe in slabovidne; golbal (igra z zvenečo žogo) in showdown (tenis za slepe). 
Sicer pa je Gašper povedal, da poskušajo otroke vključiti v čim več športnih 
aktivnosti. V učni program telesne vzgoje so uvrščene vse tiste zvrsti kot na 
večinskih šolah: gimnastika, atletika, košarka, plavanje, smučanje... Seveda pa 
morajo pouk pogosto prilagajati, saj je treba upoštevati individualne zmožnosti
učenca, še zlasti pri tistih s kombiniranimi motnjami. 
Ekipa srednješolcev je nato odigrala kratko revialno tekmo. Uspešen mlad golbalist
Borut je razložil osnovna pravila športa, ki se že igra na paraolimpijskih igrah. V
večini so ti mladi fantje tudi člani državne reprezentance in v lanskem oktobru so 
dosegli precejšen uspeh na evropski ravni. Po nekaj bolj sušnih letih se jim je namreč 
uspelo iz skupine B prebiti v skupino A. Da bi podoživeli vsaj delček obeh specialnih 
športov, smo se vsi, ki smo to želeli, lahko še preizkusili v metanju zveneče žoge in 
vihtenju loparja.
33
V nadaljevanju dneva so se zavodske službe predstavile obiskovalcem s svojimi
aktivnostmi in projekti, katerih skupni cilj je vključevanje otrok z okvaro vida ter 
ozaveščanje javnosti. Učiteljica gospodinjstva Damijana Dušak je spregovorila o 
projektu Večerja v temi, ki ga pod njenim mentorstvom izvajajo že nekaj let. V praksi 
gre za popolnoma zatemnjen prostor, v katerem slepi natakarji postrežejo z večerjo, 
ki jo morajo gostje použiti v popolni temi ter tako za kratek čas podoživeti svet onkraj 
vidnega. O prihodnosti projekta pa Dušakova pravi: »Odkrili smo, da so slepi ljudje
lahko dobri natakarji, toda ne brez mentorstva in na žalost ne v Sloveniji. To nam
uspeva le znotraj teh zidov, sicer pa ne dobimo nikakršnega odziva od zunaj.
Restavracije namreč težko pristanejo na vse prilagoditve, ki bi jih mi potrebovali in 
slepi natakarji so zaenkrat samo v Ljubljani. Perspektive res ni, a dokler bomo lahko
podajali to znanje naprej, bomo uživali v tem.«
Specialna znanja so zagotovo tista, ki otroke z okvaro vida postavijo na lastne noge
in naredijo kar se da samostojne. Orientacija in mobilnost, ki ju začnejo pri otroku 
izvajati že v predšolskem obdobju, ga spremljata skozi ves učni proces. Mobilne 
službe na terenu pa učijo veščin uporabe bele palice in ostalih spretnosti tudi otroke, 
ki so vključeni v večinske šole. O tem si lahko preberete več v nadaljevanju 
prispevka.
Kot pravi učiteljica orientacije Branka, gre za individualni pristop in rezultati učenja so 
odvisni od sposobnosti in zdravstvenega stanja posameznika. Težava, da otroci ne
postanejo samostojni tako hitro, kot bi pedagogi želeli, je po njenih besedah
zagotovo v prevelikem zaščitništvu s strani staršev in premajhnem številu ur, 
namenjenih za poučevanje teh veščin. 
Zavodski vrt čutil je prostor, v katerem pripravljajo delavnice za otroke vseh starosti 
ter skupaj s predavanji tudi za strokovno javnost. Knjižničarka Nina je še poudarila, 
da obiskovalcem vrta lahko predstavijo tudi specialne športe ter prilagojene knjige in
tipanke za otroke. In če morda koga zamika, trenutno poteka natečaj za najboljšo 
tipanko.
V navezavi s tipankami je tudi zadnja pridobitev Centra IRIS. Gre za sodoben učni 
pripomoček, ki se kot stenska tipanka razprostira po celotnem šolskem stopnišču. 
Tridimenzionalne figure v abecednem zaporedju tvorijo zgodbo deklice Ade in kužka
Benija, ki se podata na pot iskanja zaklada. Ta res nima materialne vrednosti, a je
kljub temu največji zaklad. Imenuje se namreč prijateljstvo. Na poti do cilja pa srečata 
številne živali, spoznata najrazličnejše naravne pojave in doživita nepozabne 
dogodivščine. Tipanka bo učencem služila kot sodoben didaktični pripomoček pri 
urjenju tipa in finomotorike ter pri učenju vsakdanjih veščin (zavezovanje čevljev, 
priprava nahrbtnika, skrb za kužka…), dobrodošla bo tudi kot pomoč pri učenju 
brajeve abecede in spoznavanju stvari iz okolja, ki jih slepi otrok lahko prepozna le
na njemu dostopen način. Tipanka deluje tudi kot nekakšna vzpodbuda za otroke, saj 
je zastavljena tako, da jim ne dopušča, da bi bili pasivni. Zunanjim obiskovalcem in 
strokovni javnosti bo ta nova pridobitev, ki je še v izdelavi, predvsem dober
pokazatelj, kakšne prilagoditve potrebujejo ljudje z okvaro vida. Prav za vse, na tej in
oni strani vidnega, pa nosi pomembno moralno noto!
34
Po besedah učiteljice Nastje so se pri nastajanju tipanke združile različne vrste 
znanj, vse od grafične in tekstilne tehnologije, oblikovanja, likovne umetnosti, 
pripovedništva, glasbe ... Projekt, v katerem sodeluje 27 različnih strokovnjakov, 
vodita izredna prof. dr. Urška Stankovič Elesini in doc. dr. Raša Urbas z 
Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Za zvok, ki je pomemben
element tipanke, je poskrbel komponist in glasbeni producent doc. dr. Mitja
Reichenberg.
V izdelavo tipanke so vložene številne ure prostovoljnega dela tako internih kot
zunanjih sodelavcev. Za finančni del projekta, ki še nima končne številke, pa so 
poskrbele članice Lions kluba Ljubljana Viva, katerih cilj je med drugim tudi 
prepoznava potreb slepih in slabovidnih otrok ter pomoč pri realizaciji ciljev v Centru 
IRIS.
Po predstavitvi pravkar navedenih aktivnostih smo se udeleženci, razdeljeni v več 
manjših skupin, razpršili po učilnicah, da bi spoznali, kako deluje mobilna služba na 
terenu, kakšni so porodni krči programa zgodnje obravnave otrok z okvaro vida, na 
kak način v šoli prilagajajo pouk ter kako pomembna sta trening čutil in učenje 
brajice.
Zgodnja obravnava otrok z okvaro vida je še dokaj mlad program, ki ga v ustanovi
izvajajo od leta 2012, čeprav so prizadevanja obstajala že dalj časa. Začelo se je s 6 
otroki, pri katerih pa okvara vida ni bila vodilna motnja. Otroci z okvaro vida so sicer
obstajali, toda niso bili sistemsko prepoznavni. Zato si v Centru IRIS prizadevajo za
sodelovanje z oftamološkimi ambulantami, saj bi le na tak način lahko čim prej začeli 
s tiflopedagoško obravnavo otroka ter hkrati nudili potrebno pomoč celotni družini. 
Obravnava zaenkrat poteka ambulantno, kar pomeni, da morajo starši z otrokom
prihajati v Center. Strokovnjaki željno pričakujejo zakonsko ureditev področja in s tem 
tudi financiranje programa. Njihov cilj je izvajati tiflopedagoško obravnavo v
otrokovem domačem okolju. Zgodnja obravnava otroka z okvaro vida je osnova 
celostne obravnave in je hkrati priprava otroka za vključitev v vzgojno – varstvene in 
šolske programe. Zato ne čudi, da jo v Centru IRIS uvrščajo med prioritetne naloge. 
Če pri posamezniku ne deluje neko čutilo, se bolj razvijejo druga čutila. Ja, tako 
razmišlja večina ljudi. Toda takšno mnenje je zmotno, za povečanje senzibilnosti 
nekega čuta se je treba kar dobro potruditi, menijo tiflopedagogi. Zato dajejo v šoli 
velik pomen vajam za boljšo tipno zaznavo in vajam vida pri slabovidnih učencih. 
Prav od ostanka vida in njegove funkcionalnosti je namreč odvisno, ali učenec dela v 
šoli v brajevem ali vidnem zapisu. Učenci so obiskovalcem predstavili 3 možnosti 
pisanja in branja besedil: brajica, vidni in elektronski zapis ter pripomočke, ki jim 
olajšajo ali celo omogočijo učenje: brajev pisalni stroj, povečevalne lupe, računalnik z 
brajevo vrstico in bralnikom zaslona. Je pa kot ponavadi tudi tokrat stekel pogovor o
zmanjševanju pomena brajice v tekmi z razvojem elektronsko-informacijske
tehnologije.
Mobilna služba je v nekdanjem Zavodu delovala že v osemdesetih letih prejšnjega
stoletja. Toda po sprejetju Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami se je
njen koncept močno spremenil. »Danes jo imenujemo Služba za pomoč inkluziji,« 
35
pravi tiflopedagoginja Marija Jeraša ter dodaja: »Rezultat pa je lahko dober le, če 
trikotnik (mobilna služba, šola in starši) deluje usklajeno. Le v takem primeru ima
otrok nekaj od tega. In še posebej je potrebno poudariti, da to ni učna pomoč, ampak 
strokovna pomoč otroku, učiteljem in staršem.« 
Mobilna služba v letošnjem šolskem letu na terenu obravnava 182 otrok, pri tem pa
ni vključenih 30 otrok iz zgodnje obravnave. Pri tem sodeluje 22 strokovnjakov, kar 
pa ne pomeni, da je njihovo delo samo terensko.
Kot pravi Jeraševa, so jo dolgoletne izkušnje dela na tem področju prepričale, da 
sama vključenost slepega in slabovidnega otroka v vzgojni ali učni proces še zdaleč 
ni tako problematična, kot socialna vključenost. »Otroci so v večini primerov 
osamljeni in nimajo prijateljev. Večkrat razmišljamo, na kak način to izboljšati, toda 
otrok se preprosto ne da prisiliti, s kom se bodo družili. Izkazalo se je na žalost še to,
da so pri sklepanju prijateljstev velika ovira sami spremljevalci. Kakor so za večino 
potreb slepega in slabovidnega otroka nujno potrebni, pri socialnih stikih
predstavljajo nekakšen tampon med otroci,« je ob koncu predstavitve mobilne službe
povedala tiflopedagoginja Marija Jeraša.
Če ne vidiš, ne moreš verjeti, koliko specifičnih prilagoditev je potrebno pri 
poučevanju posameznega predmeta. Taktilni zemljevidi, risanje na folijo pri 
geometriji, predmeti iz narave ali makete teh pri biologiji. Koliko več kreativnosti, 
napora in časa dejansko potrebuje pedagog, da enak obseg učnih gradiv kot 
polnočutnemu posreduje učencu z okvaro vida. Ob tem pa se samo po sebi zastavi 
vprašanje: »Kaj pa otroci v integraciji, ki niso deležni vseh teh prilagoditev?« Žgoča 
tema, ki bo v bodoče še pogosto razburkala strokovno in laično javnost! 
Čisto ob koncu dneva odprtih vrat je sledil še posvet za strokovne delavce; temu je 
bil ta dan v prvi vrsti tudi namenjen. Za laično javnost pa so pripravili nekoliko bolj 
sproščujočo temo - zgodovinski prerez Zavoda. Dogodki takoj po prvi svetovni vojni, 
Zavod v Kočevju, hiter razvoj šolstva po drugi svetovni vojni in spremembe v času 
tako imenovane inkluzije lahko strnemo v skoraj 100 let organiziranega šolstva za
osebe z okvaro vida v Sloveniji.
Na praznovanje jubileja se po besedah Dušana Škafarja že pripravljajo. Kot
prednostno nalogo pri tem so si zastavili zbiranje starih rekvizitov, pripomočkov, slik, 
avdio-video posnetkov, učil, izdelkov bivših učencev, s katerimi bodo ob stoletnici 
pripravili zgodovinsko muzejsko razstavo. V ta namen so se povezali s Filozofsko
fakulteto v Ljubljani (oddelek za etnologijo) in Šolskim muzejem. Morda pa bo prav to
priložnost, da se končno na enem mestu zbere materialna in nesnovna dediščina 
slepih in slabovidnih v Sloveniji. Lepo darilo, mar ne?
Na vrh
36
NOVIČKE: Izšla sta NVDA 2017.1 in jaws 17.0, Skype se
spreminja na slabše, prvi povsem majhen mehak robot,
Nokia 3310 se vrača
Avtor in sodelavec: Jure Srebrović 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Izšla sta NVDA 2017.1 in jaws 17.0
Okrog 20.2.2017 je izšla prva različica programa NVDA v tem letu in sicer NVDA 
2017.1. Ta prinaša novosti, povezane s programi Microsoft Word, Excel in spletni
brskalnik v Windowsu 10 Microsoft Edge. Odpravljenih je bilo tudi kar nekaj napak,
ostalo pa vas vabim, da preverite sami. Izšel pa je tudi Jaws 17.0, ki poleg govora
eloquence brezplačno omogoča tudi vocalizerjeve glasove, med njimi tudi Lano za 
hrvaščino, ki zelo lepo bere tudi slovenska besedila. 
Skype se spreminja na slabše
Legendarni program Skype za brezplačno telefonijo ima vse več napak. Poročali smo 
že, da so ukinili prenose datotek, glasbe in slik, oziroma jih omejili na velikost 300
MB. Zdaj pa so še uvedli zvočni filter, ki vse zvoke, ki pridejo neposredno iz 
računalnika ali druge naprave, ki ni prepoznana kot govor, uniči tako, da jih pretvori v 
šum. In tudi sicer se je kakovost govora poslabšala. Poslabšal se je tako imenovan
bitrate oziroma visoki toni so se zmanjšali. Prej omenjeni zvočni filter predvsem 
slepim, ki uporabljamo bralnike zaslona in smo si do zdaj prek Skypa medsebojno
lahko pomagali, močno škoduje, saj nas zelo ovira pri delu in pomaganju drug 
drugemu. Ni namreč več možnosti, da bi slišali bralnik zaslona pri sogovorniku in niti 
glasbe skupaj več ne moremo poslušati. Zato bomo slej kot prej naprednejši 
uporabniki prisiljeni iti nazaj na program GW connect, ki pa se je nehal razvijati v letu
2012. GW connect namreč še omogoča neomejeno velikost datotek pri pošiljanju in 
niti hitrosti ne omejuje. Pri starejših Skypih, kjer se je še dalo pošiljati, je namreč 
hitrost bila omejena na 500 kb/s. In prav tako GW connect ne ustvarja zvočnega filtra 
in je medsebojna pomoč še mogoča. Prenos programa GW connect na spletu ni več 
možna, zato me kontaktirajte na naslov: jure.srebrovic@guest.arnes.si vsi tisti, ki bi
ga radi imeli.
Strokovnjaki s Harvarda razvili prvi povsem majhen mehak robot
Octobot je zelo majhen robot, velik od vaša stisnjena pest. Podoben je nečemu, kar 
bi otrok dobil na rojstnodnevni zabavi v vrečki presenečenja. Ta robot se premika 
sam, kljub morda nekoliko otročjemu imenu in izgledu pa predstavlja octobot izjemen 
dosežek na področju robotike. Raziskovalci s Harvarda, ki so tega robota razvili, 
pravijo, da gre za prvi mehki robot, ki je v celoti samozadosten. Ne vsebuje namreč 
37
nobenih električnih komponent - nič baterij in tudi ne računalniških čipov - premika pa 
se brez da bi bil voden s strani računalnika. Gre pravzaprav za pnevmatično cev s 
simpatično zunanjostjo. Za premikanje uporablja vodikov peroksid - veliko bolj 
koncentriran od tistega v tipičnih zdravstvenih kabinetih - ki polni dva rezervoarja v 
notranjosti octobotovega telesa. Tekoči vodikov peroksid pod pritiskom potuje po 
ceveh v notranjosti octobota in na določeni točki ta tekočina pride v stik s platino. Pri 
tej reakciji se ustvarja plin. Od tam se plin širi in se premika skozi majhne odprtine, ki
jim pravimo tudi mikrofluidni kontrolerji. Ti poskrbijo, da se plin izmenjaje usmerja v
vsako lovko posebej, saj ta robot izgleda kot hobotnica. Izmenično spuščanje plina v 
lovke daje občutek, da robot pleše, saj njegove majhne lovke migljajo podobno kot 
pri živih hobotnicah. Octobot se lahko s porabo 1 mm goriva premika približno 8
minut. Ryan Truby, študent na Harvardu in član ekipe, ki je uspela zgraditi octobota, 
pravi, da vse dele zgradijo lastnoročno. Le model za obliko robota in mikrofluidni čip 
sta bila zgrajena drugje. Ta robot je zgrajen iz materialov, ki jih večina mikrofluidnih 
laboratorijev tako ali tako ima pri roki. Kljub temu so morali izvršiti 300 poizkusov, da
so raziskovalci uspeli sestaviti prvega mehkega robota na svetu. Za izdelavo najprej
v prazen po meri narejen model položijo mikrofluidni čip hobotnice. Potem v ta model 
prilijejo mešanico silikona, ki popolnoma prekrije čip. Po tem, ko uporabijo 3D 
tiskalnik, s katerim vbrizgajo barvo v model, tega pečejo 4 dni. Tako pridobijo končno 
obliko octobota, med tem pa ena od barv izpari, za sabo pa pusti prazne kanale, po
katerih se potem kasneje pretaka plin pod pritiskom. Tisto, kar morda še manjka
takšnemu robotu, je možnost programiranja, ki bi omogočila večji nadzor nad 
gibanjem robota. Octobot pa vsekakor ni bil narejen za kaj takega, saj je namerno
povsem minimalističen, ker so ustvarjalci z njim želeli dokazati, da se takega 
mehkega robota sploh da narediti.
Vir: https://www.racunalniske-novice.com/
Nokia 3310 se vrača! 
Legendarni mobilni telefon Nokia 3310 si je leta 2000 prislužil naziv neuničljivega 
telefona. Med uporabniki storitev mobilne telefonije je bil dobro poznan tudi po
legendarnih igrah Snake in Space Impact, trgovcem pa je na račun njegove takratne 
superiornosti uspelo prodati kar 126 milijonov enot. Menda ima Nokia namen
omenjeni telefon (Telefon 3310-17 v posodobljeni različici) ponovno ponuditi v 
prodajo. Uradna predstavitev se je menda zgodila že v okviru težko pričakovanega 
februarskega svetovnega kongresa mobilne telefonije (MWC) v Barceloni. Čeprav 
podrobnosti o posodobljeni različici mobilnega telefona 3310-17 še niso znane, 
verjamemo, da bo ta namenjen manj zahtevnim uporabnikom, njegova glavna aduta
pa naj bi bila odpornost na udarce in baterija z večtedensko avtonomijo delovanja. 
Telefon bo možno kupiti tudi v evropskem prostoru, sodeč po spletnih govoricah pa 
bo zelo dostopen. Telefon naj bi v Evropi stal manj kot 60 evrov. Če bo res tako, 
potem bo morda Nokia 3310-17 ponovno prodajna uspešnica. Prav tako za nas
slepe in slabovidne uporabnike ni znano, kateri operacijski sistem jo bo poganjal, in
če bo nanj mogoče namestiti kakršnokoli govorno podporo. Poleg posodobljene 
različice telefona 3310 pa naj bi Nokia v prodajo ponudila še dve družini pametnih 
mobilnih telefonov (Nokia 5 in Nokia 3), ki naj bi bili primerni tudi za nekoliko
zahtevnejša opravila. Po spletnih govoricah naj bi bili pametni telefoni družine Nokia
5 opremljeni s 13,2-centimetrskimi (5,2-palčnimi) zasloni ločljivosti 720p oziroma 
38
1280 x 720 slikovnih točk, dvema gigabajtoma sistemskega pomnilnika in spletno 
kamero ločljivosti 12 milijonov točk. Omenjeni telefoni naj bi stali okoli 200 evrov. 
Strojna oprema pametnih telefonov Nokia družine 3 pa na drugi strani žal še ni bila
razkrita. Ta bo verjetno nekoliko manj zmogljiva kot pri Nokii 5, saj bo za Nokio 3
predvidoma treba odšteti približno 150 evrov.
Vir: http://www.racunalniske-novice.com/
Na vrh
© 2002-2017, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije