Shod avstrijskih katofičanov na Dunaju. Kar bi se bilo že davno imelo zgoditi, to se vrši sedaj v staroslavni prestolici avstrijskega cesarstva na Dunaju ali Beču. Katoličani iz vseh avstrijskib dežel so se zbrali in se pogovarjajo o najvažuišib zadevah. V dvorani krasno pozidane palače, katera se je z doneski izkrenih katoličanov sredi Dunaja blizu čudovito lepe votivne cerkve postavila, se je 30. aprila zvečer sošlo više 3000 ljudi, med Djimi 700 mož iz vseh avstrijskib dežel; iz nase škofije so bili navzoči č. g. kauoaik Kosar in č. g. Voh iz Konjic. Grof Pergen je zbrane pozdravil z krščanskim pozdravom: hvaljen bodi Jezus Kristus! Potem je blagi gospod navduSeno nadaljeval: rhvala Bogu, težavno delo, katero se je Bogu v čast pričelo, se dnes djanski vrši. Milosti božjej pa Vasej požrtvovalnosti, slavna gospoda, je se zabvaliti, da obbajamo dnes sijajn shod katoličanov iz vseb avstrijskih dežel. Kakor zlatej kroni vladarjevej ne snie manjkati noben žlabtni kanien, jednako ni smela nobena dežela naiega svitlega cesarja nezastopana ostati na tem sbodu. Le ker vidim pred seboj zastopnike vseb avstrijskih dežel, slobodno rečem, da odprem dnes prvi sbod vseb avstrijskih katoličanov. Sedaj pa prosim, da si slavua gospoda izmed sebe izvoli predsedništvo!" Predea se je to zgodilo, je še grof Pergea dal predcitati čestitajoča pisma, kojih je došlo 43 iz raznih krajev Avstrije in Evrope, potem 26 pismenih pozdravov in 37 telegramov. Z velikim veseljem tukaj omenimo, da je tudi kat. politično društvo v Konjicah in 5 jednakih društev iz Koroškega poslalo svoje podrave in telegrame. Zbrani katolicani so potem izvolili jednoglasno predsedništvo. Grof Egbert Belkredi, brat nekdanjega ministra, je postal predsednik, Julij pl. Riccabona in grof Henrik Brandis jegova namestnika. Grof Belkredi, prevzemši predsedništvo, je zbrane kaj lepo in primerno nagovoril. Rekel je: pred svem nasvetujem, da sv. očetu Piju IX. telegrafično naznanimo svojo najponižnišo udanost in prosimo za apostolski blagoslov. Nasvet je bil z veliko navdusenostjo sprejet. Predsednik je potem nadaljeval: imeniten dogodek se vrši, obbajamo sedaj prvi sbod avstrijskib katoličanov. To je glasno pred Bogom in sretom objavljeno veroizpoznanje. Zbrali smo se v neizmerno resiiem trenutku, da se pogovarjamo o praSanjib, ki so v najtesniši zvezi z našim katoliškim življenjeni. Da pomirimo svoje srce in vest, treba nam je določno izvedeti, kako se imamo kot verni katoličani obnašati nasproti nekaterim važnim prašanjem. Živimo v dobi, v kateri je besnim silam pripusčeno, ljudem zdrave misli paSiti, vse kar je sveto, zasramovati, resnico kaliti, vse podlage, na katerih človeška družba in država slonijo, rušiti in pokončavati. Božja naprava za zveliSanje Ijudi, uciteljica in odgojiteljica človeskega rodu, sveta katoliška Cerkva, se skoro po vseb evropskih državab izpodiiva iz javnega življenja. V nekdanje katakombe, v podzemeljske votline jo hočejo nazaj pabnoti, da bi ondi na skrivnem, kakor kaka budodelnica, obhajala svoje shode; med tem pa se drznejo ponočni ptiči svojo nerersko temo svetu bvalisati kot najjaaniSo svetlobo. Zopet je nastopil čas, ko stoji neverni cesar Maksim pred velikim Konstantinom in zopet bo le tisti zmagal, kateri se spominja svetega kiiža in božjib besed: v tem znamenju bodea zmagal. Mi smo se okoli tega znamenja zbrali, iz vseli dežel našega vladarja smo 86 sošli, da se pod -oro zastavo, pod oviia banderom zedinimo in — po dolgi vojski morebiti — gotovo. zmagamo. V«e, kar nas loči, jezik, rod, navade, zgodovina in pravica, vse gine pred uzvišeno edinostjo krščanske vere, kojo vsi jedno spoznavamo in verujemo; vse to gine pred edinostjo sv. Cerkve; tukaj si podajamo vsi bratovski roke. (Dobro, dobro, ploskanje z rokami). Dobro, tedaj se pa zedinimo, zberimo se, kakor se zbiramo po starodavni zvestobi okoli našega svitlega cesarja, tudi okoli našib prečastitib škofov in okoli središča vse jedinosti, okoli stolice sv. Petra. (Živabno priznanje in živijo-klici.)