•J. PAHORf Narodnost in liberalizem. (K diskusiji.) (Dalie in konec.) IV. V revolucijonarnem 48. Ietu je prodrl pri nas liberalizem, ki se je z njirn pojavila misel Zedinjene Slovenije. Kot vidimo, je bil to bolj narodnostni kot gospodarski pojav. Naša inteligenca. ki se je seznanila z liberalizmom, je videla najrazločnejše nemškega uradnika v slovenskem ozemiju, je čutila pritisk birokracije, ki je bila v Metternichovi dobi absoluten gospodar pri nas kakor drugod, ter si postavila za nalogo rešiti naše ljudstvo teh samovoljnih vplivov. Vsekakor hvaležna naloga, četudi nevarna, zakaj v sledeči dobi »Bachovih huzarjev« je pričel strašiti panslavizem, ki je bil usoden za vsakogar, kdor je bil le malo osumljen. Naravno, da je nemška birokracija izkušala varovati svoj hrbet s tem, da je zasledovala agitatorje: uradniško vprašanje je postalcrakutno in straši še dandanes zaradi nadprodukcije intelektualcev med Nemci. Nima pa več tiste važnosti — kot pred pol stoletjem — iz dveh razlogov: 1. konstitucionalna država ne rabi birokracije v smislu nekdanje absolutistične dobe ter oddaja uradniška mesta kot koncesije za protiusluge vladi raznim narodom in narodnostim, 2. ljudstvu je vsžnejša državna politika tedaj, če dviga blaginjo širokih plasti, ne le posameznih družin. Naši žurnali kakor tudi aktivni politiki še vedno vodijo »boj« — javno ali skrivaj za sinekure — za uradniška mesta, toda geslo to ne bo nikdar več kot je bilo kdaj, in nikdar več ne bodo gnali samo z rtjim našega volilca neuradnika na volišče. Toliko manj, ker je pogosto posebno akademična inteligenca zadovoljna z neprebogato obloženo mizo od strani države ter ne poseza (z malimi izjemami) rada v gospodarsko in kulturno delo ljudstva, kakor še takrat, ko je bilo to nevarno. Če govori kdo danes o uradniškem vprašanju kot o programni narodni točki. vidim v tem le tradicijo; ker se uradništvo niti ne sme aktivno udeleževati dela v širokih plasteh, kakor bi bilo to koristno posebno za blaginjo ljudstva, ni mogoče uvideti izredno velike narodne škode, če se gornja zahteva ne izvede povsod s skrajnimi konsekvencami. Saj so med Slovenci zastopani takozvani liberalni poklici le s 14% ter najdejo boljše zaslužke v nedržavnih službah, v katerih seveda tudi lahko več store za narodnost, ker imajo nevezane roke. Važnejše bi bilo vprašanie o uveljavljanju slovenščine po uradih in šolah. Z umikanjem nemškega uradnika se je umikala tudi nemščina. Ni pa to samo zmaga narodnostnega principa, ki ga moramo brez pridržkov priznavati, temveč tudi napredek v demokratizaciji, z jasnejšo besedo: ljudstvo je uvidelo, da ni tukaj zaradi uradništva, temveč nasprotno. Koristi, ki jih ima Ijudstvo v tem, da lahko uporablja svoj jezik v stikih z oblastmi, v trgovini in prometu, so evidentne; zmota je pa, če hoče videti kdo v njih eksisterrčne pogoje riaroda, 5e se mu zdijo edina rešitev iz valov potujčenja;« zmota, ki dokazuje nedostajanje zdravega kriterija, lastne sodbe, ki jo zavajajo politični špekulanti. Streljanje čez cilj! Zaht^va. ki je v svojem prvotnem bistvu upravičena, postane karikatura takoj, ko se začne na jezikovnih mejah borba za napise, ki nimajo najmanjšega vpliva na gospodarske odnošaje ne na eni, ne na drugi strani. Usodna pa more postati taka nestrpnost takrat, ko razveže strasti do dejanjskih napadov; če bi to prišlo spontano, bi bilo pravzaprav naravno, če je pa preračunjeno, organizirano, če so aranžerji, ki premišljeno vlivajo kapljo za kapljo olja v plainen, potem je tak pojav »plemenskega boja« nekulturen barbarski. Poznam v Trstu mladega Slovenca, ki stoji v prvih vrstah demonstrantov, dokler se mu zdi potrebno podžigati; ko čuti, da je kri zavrela, izgine. »Takrat me ne rabijo več«, mi je rekel, »in pa nevarno je tudi!« Ne bom komentiral! Taki bolni izrastki niso več dokaz ponosne narodne zavesti, temveč le še šovinistična neuroza, ki jo zametuje učitelj ne morda kot rdeč internacionalec, ampak kot izobraženec, ki si zna ustvariti preko prenapetežev svojo lastno sodbo. — Liberalizem, ki je izšel iz vede, je bil prvotno tudi njen glasnik in branitelj. Razvil nam je posebno ljudsko šolstvo ter uveljavil v njem šolško obveznost. Nacionalizem si je idejo hitro prilastil ter nam pridal takozvano manjšinsko šolstvo, ki se razvija v jezikovno raešanih krajih, največ na periferijah. Dasi je Komenskega princip o pouku in vzgoji v materinem jeziku neovrgljiv, vendar ima manjšinsko šolstvo nehvaležno in čestokrat celo odiozno nalogo. Poslednje takrat, ko postavlja šole preko jezikovnih mej v svrho »lovljenja duš«; v takih slučajih rodi mnogo zla ne le s poostrenjem narodnostnih nasprotstev, temveč tudi zaradi korupcije, ki jo širi v ljudstvu potom denarja, oblačil za otroke'! z živili in sličnim. Edina naloga učitelja, ki ravno inanjšinsko šolstvo veliko podpira, je, da se proti takim nemoralnostim bori na obeh straneh ter gleda, da se denar res kulturelno uporablja; dobrodelnost je le podkupovanje, dobrodelnost je zraven tega še zasmeh rešitve socialnih vprašanj. Če pa pride manjšinsko šolstvo v roke političnih strank, se izkušajo z njim strankarsko okoristiti, kar je toliko slabše, če ne poznajo nikakršne objektivnosti. Tudi je resnica, da se z manjšinskimi šolarni ovira ustanovitev nepristranske šole potom za to poklicane občine, dežele ali države. Če mirno pretehtamo navedena dejstva, se moramo mnogokrat naravnost čuditi, kako padejo celo najrazsodnejši ljudje v ekstrem, da vidijo rešitev naroda samo na meii še. Le en primer navedem:; podružnica šolske družbe je prirejala veliko veselico; tri dni in eno noč so bile zaposlene najete ženske, in vso noč so bili pri njih otroci, ik jih ni imel kdo varovati. Za vse delo so dobile vsaka po pet kron. Jokale so. Odbor pa je bil mnenja, naj tudi one prispevajo šolski družbi — s pritrganim zaslužkom! Takrat sem spoznal globoko zmoto sličnega »narodnega dela«. Najprej tem kruha in potem onim na meji kulture! Takega nacionalizma učitelj, ki ima res kaj srca za lastni rod, ne more akceptirati! S prodiranjem liberalizma ie združeno pri nas tudi ustanavljanje raznih pevskih, bralnih. gospodarskih in sličnih društev. Ta so starejša kot manjšinsko delo na mejah, zato tudi po večini v marazmu. Prvotna njih naloga je bila, dramiti narodno zavest v širokih Ijudskih plasteh. Izvršila so jo že davno ter začela takoj potem hirati, le na jezikovnih mejah imajo še torišča. O kulturnem pomenu teh društev je težko govoriti, to je pa gotovo, da so svoječasno razburjala duhove neprimerno svoji važnosti in pomenu; vsemu obstoječemu redu so jih hoteli najti nevarna, neštetokrat so bili tisti, ki so društva priklicali v življenje, ugroženi eksistenčnoin celo osebno; zdaj vemo kako nedolžna je bila vsa njih revolucionarnost. Dva momenta prihajata v poštev, če iščemo vzrokov, zakaj niso segla ta društva bolj globoko v življenje: nedostajanje epohalne ideje, ki bi vsebovala nekak politični, gospodarski in izobraževalni program za podrobno delo ter nedostajanje obširne, enotne organizacije za tako delo. Nič čudnega, če so našla društva kaj hitro čisto nov cilj v zabavah in ekscesih, ki so škodljivo vplivala fizično in etično. Ni pretirana ta trditev; naše leposlovje zadnjih petnajstih let priznava velikokrat navedeno resnico. Izjemo delajo le ona pevska društva, ki so dvignila negovanje petja na višino, ki stremi za čisto umetnostjo; gospodarska društva so pa vodila preveč liberalna gospodarska načela doslej, da bi mogla koristno vršiti svoje delo v ljudstvu. Gospodarska društva so pa tudi novejšega datuma, ker liberalizem njih važnosti in potrebe ni hotel priznavati. Kot dokaz naj navedem le eno dejstvo: najveeji nasprotnik konsumnih društev je liliberalno časnikarstvo, ki se tudi danes še boji pisati proti trgovcem, gostilničarjem, podjetnikom i. dr., čeprav je o marsikaterem znano, kako izkorišča ljudstvo. Glej Kantorja, kralja na Betajnovi! Izobraževalno tendenco je liberalizem že davno zavrgel ter postal v tem oziru neprimerno reakcionarnejši kot krščanski socializem. Izobraževalna, bralna, pevska in slična društva, njegovi otroci, kažejo razvoj v telovadne organizacije. V teh je danes mnogo mladih, idealnih ljudi, vendar se zdi. da jim mnogokrat nedostaja pravega umevanja načel demokratizma ter vzgojne misije, posebno v etičnem oziru, kar bi bilo potrebno v mladih vrstah, v naši novi generaciji. In če je tudi umevanje, pogrešamo železne doslednosti, ki bi šla preko vseh ovir do lepih ciljev. Če se pridružijo k navedenirn zaprekam še politična izigravanja, bodisi s šovinizmom, bodisi z intoleranco ali svobodomiselstvom raznih političnih špekulantov, ki nimajo s telovadnimi organizacijami nikakršnega drugega namena, kot kovati svoj kapital v njih, je stališče učitelja kot intelektualca, ki tako globoko poseza v vse snovanje ljudstva, dano samo po sebi *) Rezimiram: narodna in splošna samouprava je naš najbližji politični cilj. Eno izmed sredstev k temu cilju — nacionalizem — je napravila naša buržoazija za namen ter ga potencirala v necivilizatorni šovinizem. Šovinizem je zmožen življenja večinoma le na jezikovni meji, zaradi česar široke ljudske plasti, posebno v osrednjih ležah, nimajo zmisla zanj, vkolikor ne razpaljajo šovinističnih strasti špekulantje potom žurnalistike. Naša obmejna buržoazija ima nedvomno na šovinizmu svoj interes; zanemarjala je pa zaradi njega interese naše narodnosti v notranjosti, zanemarjala je gros Slovencev, ki ga tvori krog 75 % izključno kmetiškega življa. Ko je liberalizem začel prodirati, je hotela vedeti nacionalna ekonomija, da bo s svojimi načeli odpravil bedo in osrečil slehrnega z blaginjo. Res nam je rešil našega kmeta iz fevdalnega jarma, razkosal pa nam je zemljišča, ekspropriiral, razlastil polagoma nešteto družin ter začel skupljati proletariat, siromake, kakor jih ves srednji vek ne pozna. Kapitalizem v raznih oblikah, posebno s pomočjo veleagrarstva, se je izkušal ojačiti na račun malega kmeta, ki ga izkorišča na vse *) Na Sokolstvo te besede ne morejo meriti. Sokolstvo je popolnoma avtonomno, po svojem bistvu in po svoji vzgojni nalogi splošna narodna inštitucija, ki hoče s telesno, nravstveno, narodno in demokraško vzgojo okrepiti in zbuditi k zavednosti vsakega posameznika ter napraviti tako lepo, jako, silno, zavedno in krepostno celoto, da se ta lahko v vsakem oziru postavi vzporedno z ostalimi kulturnimi narodi. Sokolstvu je tuj vsak šovinizem; v primeri z vsakomur velja volja in ukaz: ne nad, ne pod, ampak vštric in naprej! — Vsaka izmed imenovanih četverih vzgojnih nalog je le sredstvo v dosego namena; ako se le ena zanemarja na korist drugi, se premahne vzvišeni namen Sokolstva v enostranost, zato nepopolnost. Tyrševa beseda o večnem gibanju in večni nezadovoljnosti se udejstvuje v neprestanem delu, ki morajo biti ob njem udeleženi vsi pripadniki Sokolstva v enaki meri po načelu bratstva, enakosti in svobode. Kakor vemo, da rodi volja moč, oboje pa značaj, tako tudi vemo, da je lepota, dobrota in resnica — ki so sokolske kreposti — notranji plod sokolske vzgoje, ki se izražuj potem v besedi in dejanju! Predvsem pa je treba vztrajnosti, umevanja in — samozatajevanja! To je disciplina nasproti plemeniti misli! Kakor pa ni nikjer popolnosti, tako je ni tudi tukaj glede na posameznike. Naloga učiteljstva je, da kaže pravo pot in uči z zgledom. S tem vrši celokupnosti koristno kulturno in res narodno delo! Uredn. mogoče načine: z borzo, carinami, s prometom, veletrgovino itd. itd. Zraven vsega pa je začel rušiti z divjim konkurenčnim bojem vse nravstvene temelje družbe ter korumpira že najbolj zdrave kmetiške plasti. Ni nam konsolidiral naše narodnosti, temveč jo uničeval; razrušil nam je domove, prodal posestva, izdal jih tujemu kapitalu. »Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti. Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plo- diš; ali poljane poznam — čigave so v solncu bleščeče? Pustil si plug in motiko, v zemljo se za- ilezel, starec, in križ ti na grobu rjavi in poveša se; sin tvoj zaril se je živ pod zemljo — v Ameriki koplje, v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva, sin njegov več ne bo jih poznal, ne sanjal o njih!« (Župančič: Duma.) Ne velike trgovine, ne industrije nimamo Slovenci; tuj, mednaroden kapital nas tlači, in pomagajo mu naši politiki, ki tujemu kapitalu služijo. Jedro naše narodnosti je pa kmetiški živelj, zato mora biti v njem težišče vsake narodnostne politike. Bistvo politike je interes obstanka in dviganje blaginje. Liberalizem je nauk kapitalizma, nauk, kako močni izkorišča slabotnega, zato je našemu slabotnemu malemu in tudi srednjemu kmetu škodljiv. Upreti se je mogoče kapitalizmu le s tem, da združi mnogo slabotnih svoja gospodarska sredstva. Ideja zadružništva je to; vendar pa sq kreditne zadruge manjše vrednosti. Silnega pomena so nasprotno produkcijske (proizvajalne) in konsumne (uživalne) zadruge. Zdijo se nam za skoro nedogledni čas naš najresnejši gospodarski in narodnostni problem. Tudi narodnostni, zakaj resnica je, da pridejo za gospodarskimi uspehi vedno tudi politični uspehi. Ko se bo potom zadružništva dvignila blaginja naših širokih plasti, ko bomo gospodarsko močni, takrat šele si bomo mogli priboriti narodno in splošno samoupravo, za katero stremimo. Tako stremljenje se mi zdi najboljše narodnostno delo učiteljstva.